4 2001 .XXXII 'Ss/ VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE
58
Dr. Dušan Rutar
Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik
PISMO PRIJATELJU UČITELJU
Dragi prijatelj!
Sola je kompuizivni stroj.
Tako sta zapisala francoska avtorja Gilles Deleuze
in Felix Guattari pred dvema desetletjema . 1 Ta sistem oz.
stroj otrokom nalaga in določa semiotične koordinate.
Preprosteje povedano: učitelji in učiteljice ne učimo otrok
(to ni bistvo šole), ampak jim mnogo bolj nalagamo red,
jih discipliniramo, oz. jim ukazujemo. To je podlaga, iz
katere izhaja vse drugo, kar se dogaja v šoli.
Vsak red je seveda povezan z drugim redom, na
katerega se po potrebi sklicuje, zato je reda vselej
preveč in ne premalo, kot navadno verjamemo.
Govorim o preobilju reda ali redundanci, ki pomeni,
da je nečesa na pretek, da je nekaj čezmerno ali
pretirano, daje nečesa preveč.
Šolam, ki kot institucije sodijo v red institucij,
kot so cerkev, bolnišnica, zapor, vojašnica in tovarna,
gre zaradi preobilja reda dobro, kot gre dobro vsaki
instituciji, ki sem jo omenil. Ljudje v njih pa so v
podrejenem položaju, kar pomeni, da morajo kot
hlapci najprej skrbeti za obstoj institucij in reda,
ki ga zastopajo, šele nato (če sploh) pa tudi zase
in za svojo željo . 2
V šolah je preveč reda, discipliniranja in
gospostva.
Toda v šolah se otroci ne srečujejo le z redom in s
hierarhijami, ampak tudi z znanostjo ter umetnostjo.
Preden podrobneje spregovorim o tem, moram
poudariti, kar je seveda obče znano, daje struktura
predmetov v šolah hierarhična, kar sledi že iz zgornje
trditve. Zaradi razlogov, ki tukaj ne bodo predmet
obravnave, so na vrhu lestvice »trde znanosti«,
matematika, jeziki pa fizika, biologija, kemija itd.,
medtem ko so na dnu t. i. »umetniški predmeti«, telesna
vzgoja, tehnični pouk ipd. Ta hierarhija seveda ni
naključna.
Večina ljudi bi se najbrž zlahka strinjala, daje
umetnost v življenju pomembna, saj brez nje ne bi bilo
glasbe, filmov, plesa, knjig, teatrov, slik, kipov, muzejev,
M
razstav itd. In če bi jih spraševal še naprej, bi mi bržčas
odgovorili, da v vsakdanjem življenju zlahka shajajo
brez znanja o diferencialnem računu, logaritmih ali
formulah, po katerih se izračuna ploščina trapeza.
Obrat je pomenljiv in vreden razmisleka: v šolah so
načeloma vsi predmeti enakovredni, a so nekateri kljub
temu vrednejši; v življenju določenih znanj, ki so bila v
šoli silno pomembna, sploh ne potrebujemo.
Lahko bi mi ugovarjal, da znanja ne bi smel presojati
z merili koristnosti in uporabnosti. In kot filozof bi se s
teboj z lahkoto strinjal: znanje je pomembno že zato, ker
je znanje, pa naj bo neposredno uporabno ali pa ne.
Nesmiselno je govoriti o uporabnem ali neuporabnem
znanju; smiselno je govoriti o dobrem in slabem znanju.
A če je tako, lahko tvoj argument uporabim proti
tebi: če je znanje dobrina, zakaj v šolah (zunaj njih
seveda ni nič drugače) hierarhija predmetov, ki
dokazuje, daje določeno znanje bolj pomembno in
uporabno kakor drugo?
Ugovor bi bil lahko tale: matematika je pomembnejša
kot likovna vzgoja, ker je bolj natančna, enoznačna in
pomembna za otrokov intelektualni razvoj, medtem ko
se umetnost ukvarja z nečim tako neoprijemljivim, kot
so čustva ali občutek za estetiko.
Seveda je tudi ta »argument« šepav, kajti umetnost je
domnevno manj natančna in manj pomembna le za
določene ljudi in v določenem času. To kajpak pomeni,
da šolniki zamenjujejo naključnost z nujnostjo; kar
ljudje verjamejo v enem času, ne verjamejo nujno tudi v
drugem. In kar verjamejo eni, ne verjamejo drugi.
Šolniki (zlasti v tej državi) torej pogosto verjamete,
daje hierarhija predmetov smiselna in dobra, kar pa
pomeni, da so vaši »argumenti« celo odveč, saj so le
slepilni manever: šola je ustanova, v kateri se red v
najširšem pomenu besede vzpostavlja z močjo, s
hierarhijami, z disciplino, ne pa z argumenti. Ti so torej
le privesek, oz. so okraski, ki skrbijo za boljši vtis, saj se
zdi, da red nastaja kar »sam od sebe«. Če pa kdo
»argumente« sooči z drugimi, boljšimi, takoj izkusi, kaj
pomeni reči, daje za njimi gola moč (pouvoir), ki je
argumenti sploh ne zanimajo.
1 Cf. Gilles Deleuze & Felix Guattari (1980[ 1987J). A Thousand plateaus: capitalism and schizophrenia. Minneapolis, London: Minnesota University Press,
str. 75.
2 Spinoza je v Etiki prvi opozoril na droben, a izjemno pomemben razloček med posameznikovimi potenciali (puissance) ter močjo institucij (pouvoir), kiji
je podrejen.

59
VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE 2001 XXXII
... v katerem so vsi dogodki, vsi prostori in
vsi spomini reducirani na eno samo
dimenzijo, kije dimenzija informacije . 3
Znanja ali vednosti [praktično] ni več;
obstajajo le še bebave informacije. V takem
svetu je šola le še vrsta procedur, ki nalagajo
red in disciplino, s katerimi se obnavljajo tudi
natančno določene »uporabne« informacije.
Nekatere informacije, ki so enako pomembne
ali 'so še pomembnejše, se v šolah preprosto
nikoli ne pojavijo. Kaj bi tudi se, ko pa bi
njihova navzočnost takoj ogrozila red, ki se
tam z vsemi močmi obnavlja! Nekajkrat sem
že izkusil, kaj pomeni v šole vnašati
informacije oz. znanje, kije bilo sicer zelo
pomembno. Zastopniki reda in hierarhij so mi
ostro povedali, da tako znanje, ki ga vnašam v
šolo, tam nima kaj iskati. In sem, z znanjem
vred, odšel iz šole, v kateri so sicer trdili, da
se zelo zanimajo za znanje. Očitno je bilo, da
le za določeno znanje, ki se prilega redu,
disciplini in hierarhijam.
Če pa bi živeli v drugačnem svetu, v
katerem bi se šola zares ukvarjala z znanjem
S tem sem se vrnil na začetek, kjer sem zapisal, daje
šola kompulzivna institucija oz. stroj, ki zlasti otrokom
samoniklo vsiljuje red oz. jim ga nalaga. To seveda
še ni problem, saj red mora biti — tudi za naju, ki sva
učitelja.
Toda kjer je red, je vselej lahko tudi drugačen red.
Kakšen red se bo obdržal, ni odvisno od dobrih želja ali
znanja, ampak zlasti od razmerij moči. Tudi učitelji smo
hlapci, ne le učenci.
Ker pa je šola kompulzivna, red, ki ga zastopa, tudi
nenehno prisilno obnavlja. Solniki sočasno trdimo, da se
v šolah prenaša znanje, videla pa sva, da se mnogo bolj
prenašajo red, hierarhije in razmerja moči. Torej smo
šolniki razcepljeni.
Kadar slišim, da se v šolah (prav zaradi
razcepljenosti) trudijo biti prijazni in
usmerjeni k otrokom, se spomnim, kar sem
pravkar povedal. In ugotovim, daje šola
kompulzivna celo tedaj, ko hoče biti prijazna.
Torej hoče red, hierarhije, podrejenosti,
razmerja moči narediti prijazne. To je šele
obsceno.
in vednostjo, tako kot nalagata znanje in vednost, ne pa
politika, hierarhije, razmerja moči ipd., razen tega pa bi
se manj posvečala redu, disciplini in hierarhijam ter bila
bolj odprta za različne rede in discipline, bi imela tudi
umetnost drugačen status. Tak status bi imela zato, ker
ni nobenega razloga, da umetniki in znanstveniki ne bi
sodelovali in se srečevali. Vzemiva primer, s katerim
bom podkrepil svojo tezo in sklenil razmišljanje.
V svetu umetnosti poznamo t. i. »pametno umetnost«
(smart art), v svetu znanosti pa t. i. »teoretično fikcijo«
(theoretical fiction). 4 To pomeni, zelo široko vzeto, da
se umetniki srečujejo z znanstveniki, le-ti pa z umetniki.
Srečujejo se tako, da spoznavajo nove reči.
LU
>
<
oc
_ N
3 Več o tem cf. Jean Baudrillard (1988). The Ecstasy of Communication. New York: Semiotext(e), str. 24.
4 Cf. Joan Hawkins (2001). Smart Art and Theoretical Fictions [Part I & Part II], CTHEORY THEORY, TECHNOLOGY AND CULTURE, VOL. 24, NO. 1-
2, Review Article 50, 50(2).
5 Prim. Jeff Keuss (2001). From Goethe to Baudrillard: Science Fiction and (Neo)Romanticism. CTHEORY THEORY, TECHNOLOGY AND CULTURE ,
VOL. 24, NO. 1-2, Article 94. ^
6 Cf. Gilles Deleuze & Felix Guattari (1980[1987]). A Thousand plateaus: capitalism and schizophrenia. Minneapolis, London: Minnesota University Press. »

4 2001 XXXII
60
V)Z G O J A IN IZOBRAŽEV
Ne živijo vsak v svojem svetu, ampak odhajajo iz
svetov, da bi se srečevali še z drugimi.
V naših šolah je drugače. Red mora biti, pravijo,
pa če je še tako slab. O srečevanjih pa seveda nič.
Matematiki, ki se jih navadno vsi učenci bojijo, ker
so bojda zelo natančni in disciplinirani ljudje, se zato
zapirajo v svet matematike, vsak drugi profesor pa se
zapira v svet, v katerega pač »spada«. Hierarhije pa so
zato, da se ne bi kdo »zmotil«, zapustil svojega sveta in
se podal v drugega. Ljudje naj torej živijo tako, kot je
bilo prikazano v filmu Matrica : vsak v svojem kokonu.
Zunanji dejavniki pa skrbijo za red, produktivnost,
disciplino, procedure, hierarhije, razmerja moči.
Ali pa živijo tako, kot je bilo prikazano v filmu
Trumanov svet : v umetno narejenem svetu, v katerem za
ljudi skrbijo družbeni servisi. Ti seveda skrbijo zanje,
vendar sočasno tudi manipulirajo z njimi. Zlasti
zastopniki javnih občil se tega dobro zavedajo.
Toda življenje je zgrajeno iz nujnosti in naključij.
Človek je kot razumno bitje postavljen med oboje.
Nujnosti sprejema in jih včasih razume kot temelj lastne
eksistence, medtem ko na naključja ne more vplivati.
Njihove učinke lahko razume, a le za nazaj. Naključij
ni mogoče urejati, jim gospodovati ali jih usmerjati
za lastne namene. Iz tega lahko sklepamo, da so
hierarhije problematične že zato, ker izhajajo iz
nujnosti, medtem ko skušajo naključja izključiti ali
jim celo gospodovati. 5
Hierarhije niso nujne.
Razmišljanje meje prepričalo, da moramo kot
razumna bitja naključja sprejeti, ne pa jih skušati
izključevati ali jim gospodovati. To kajpak pomeni, da
nam prav logika naključij pravi, da so tudi vsakdanje
nujnosti pogosto čisto arbitrarne, kar zopet pomeni, da
bi bile lahko tudi drugačne.
N J E
Nujnosti niso večne. Hierarhije tudi ne.
Demokratično življenje pozna nujnosti, ki so arbitrarne,
ne pozna pa hierarhij. Pozna mreže, agregate in sklade,
plasti, formacije, pozna srečevanja.
Človek je stratificirano bitje . 6
To pomeni, daje razpršeno v skladih, slojih, plasteh,
agregatih. Ni nekaj enotnega in enovitega, kot verjamejo
psihologi, zato se pogosto oklepa hierarhij in verjame v
nespremenljive danosti. Če pa se oklepa hierarhij in
verjame v večne resnice, pomeni, da skuša zanikati
temeljno dejstvo svojega življenja. Ali pa se oklepa zato,
ker želi biti poslušen hlapec svojega gospodarja, od
katerega pričakuje, da ga bo priznal kot hlapca in ga
tako potrdil v tem, kar je.
Matematika ni čisto nič bolj natančna, zahtevna,
disciplinirana kakor glasbena ali likovna umetnost,
filmska ali kaka druga umetnost. Tudi nič bolj
pomembna ni. Ne obstajajo večni in absolutni kriteriji,
ki bi omogočili dokazati nasprotno. In čas bi že bil, da
bi se otroci v šolah nehali bati: učiteljev (zlasti
matematike), ocen, preverjanja znanja, gospostva,
hierarhij, spričeval itd.
Lep pozdrav.
Dušan Rutar
Kamnik, 4. junija 2001
P. S.: Naključja so pomembnejša od nujnosti, saj
predstavljajo izhodišče za boj za boljše življenje. Kdor
je privilegiran, naključij ne mara; kdor je hlapec, mu
ponujajo edino priložnost, da neha biti to, kar je. In boj
za svobodo, enakost in solidarnost lahko izbojujejo le
hlapci, nikdar gospodarji.
LU
>
<
cc
Sl
N
<
am