-----152    -----
Vinska terta in oblaki.
Na gorici raste vinska terta,            Ter odperaš mu prezgodno jamo;
Nad gorico se pode oblaki;              V tvoji kaplji — o ti zlobna terta!
Vinska terta govori oblakom :          Utonilo je poštenje mnogih.
„Oj  nemili vi oblaki sivi!                 Zori sladko grozdje v grenki solzi,
Vi pod nebom jadrite visocim,         Ki je tekla zarad tvoje zlobe,
Veter goni vam perute rosne,          Pa ne prosi dežja iz oblakov.
V černem nedru nosite vodico,        O ti terta, vinorodna terta!uu
S hladnim dežjem močite planjave,     Odgovarja oblakom vinska  terta;
Da pšenica se zori rumena,             „Ne tožite me, oblaki sivi!
In do pasa sega sočna trava;          Nisem kriva neštevilnih zlegov.
Bistro vodo dajete potoku,               Človek jih je kriv, ki v zlo me rabir
Da na skale pluska z belo peno,     Ki brez uma in brez Boga dela.
In kolesa mlinske urno goni;           Nepoštuje lepih mojih darov.
Reki strugo polnite globoko,           Kdor pa prav me rabi, ta meceni,
Da na herbtu težke barke nosi,       Krepim žile mu in trudne  ude,
In leskeče ribe v nedru hrani:         Napolnujem serce mu z veseljem,
Jaz od suše tu umiram reva,          In unemam ga za vsako  dobro;
Rumeni se velo perje moje,             Velo lice omladujera starcu,
Suho deblo poka v vročem solncu,     V sercu zbujam pevcu zlato pesem.
Terda perst mi korenine gloda,       Da ponaša ž njo se pozni zarod.
Sladki sad na cerno zemljo pada;     Sin nebeški je izvolil mene,
Vi pod nebom jadrite visocim,         Da pričujem u ljubezni Božji
Iz višave gledate na mene,              V belih cerkvah po širocem svetu.
Pa le ene kaplje mi ne daste,         Nisem kriva neštevilnih zlegov.
Da odžejam se sirota žejna,            Človek jih je kriv, ki v zlo me rabir
Oj nemili vi oblaki sivi!" —            Ki brez uma in brez Boga dela%
Besedujo ji oblaki sivi:                     Nepoštuje lepih mojih darov;
„„0 ti terta, vinorodna terta!          Pred sodnikom ga tožila bodem,
Kako tirjaš ti od mene dežja,          Ko bo prišel dan vesolne sodbe."¦ Ker si kriva neštevilnih zlegov:
Ti človeku mešaš bistro glavo,         In obmolkne na gorici terta,
Ti z života tergaš mu obleko,         Nad gorico se zgoste oblaki.
In ogrinjaš ga z beraškim plaščem;     Pa odprejo černo svoje nedro*
Ga izganjaš iz domače hiše,             S hladno roso porosijo terto.
Fr. Cegnar.