PoStata« platana v gotovini.
Štev. 42
Ljubljana, petek, ?• novembra 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 1*50
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom. Karla Marksa trs 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. — Odgovorni urednik Ivan Saje,
Glinee IV. štev. 2. — Tiska tiskarna »Slovenija«. Predstavnik za tiskarno: Albert Kolman v Ljubljaui.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite sel
Delavci in kmetje Sovjetske Unije ne rabijo vojne, najmanj z delavci z kmeti drugih narodov, katere hoče krviželjni imperializem iwslati proti njim v boj. Vojno hočejo in potrebujejo imperialisti, pod nogami katerih gori: vstajajo koloni jalni narodi, dviga se proletariat, probuja se kmečko ljudstvo.
7. XI. 1917 - 7. XI. 1928.
Zmaga delavsko-kmečke revolucije v Rusiji je zače
Fred enajstimi leti je proletariat Rusije strino-giavil diktaturo buržuazije in s tem prodrl do tedaj strnjeno fronto kapitalizma-imperializma. Novem- j btrska revolucija ie bila prva zmaga mednarodnega proletariata. Novemberska ruska revolucija ie največji zgodovinski dogodek, odkar je moderni kapitalizem obvladal človeštvo in zemeljsko oblo. Novemberska ruska revolucija znači neprimerno večji prelom v zgodovini človeštva od preloma, ki sta označuje velika francoska revolucija l. 1789, kajti ona znači prelom od kapitalističnega k socialističnemu družabnemu redu.
Medtem ko je francoska revolucija v silnem navalu ljudskih množic zrušila plemsko-cerkveni fevdalizem in po petih letih (1789 do 1794) imela za rezultat vladavino buržuaznega razreda, pa velika ruska revolucija sedaj že enajst let v borbi z vsem kapitalističnim svetom gradi nov družabni red, socializem, v katerem ni mesta zatiranju razpreda nad razredom, človeka nad človekom, v katerem bo delovno človeštvo kot celota uživalo plodove svojega skupnega dela, svojega s skupnimi silami -doseženega premaganja prirode. Ruska revolucija je nastop najrevolucionarnejšega razreda v zgodovini človeštva, proletariata, katerega zgodovinska naloga je, da upostavi brezrazredno družbo j
Ruska revolucija je na vsem velikem teritoriju i Unije Socialističnih Sovjetskih Republik osvobodila tse narode, jim dala polno pravico samoodločbe in s tem pokazala, da more edinole proletariat rešiti nacionalno vprašanje. Ona je osvobodila ženo in izvedla njeno popolno in resnično enakopravnost. Ruska revolucija je ustvarila nov tip države, v kateri roparska buržuazija nima nobenega deleža na vladi, v kateri se razvija resnična proletarska de- , tnokracija, resnična samovlada delovnih množic. Ona ie ustvarila temelj nove družbe s tem, da je iz- • trgala produkcijska sredstva, zemljo in tovarne bogatinom, ki so jih posedovali in jih dala v last celokupnemu delovnemu ljudstvu.
Proletariat Rusije v zvezi s kmečkim ljudstvom je bil sposoben, da je premagal gospodarsko razsulo, ki ga je povzročila vojna, državljanska vojna iti blokada, obnovil gospodarstvo do višine, kot je bilo pred vojno in je v zadnjih treh letih to višino že z mogočnimi koraki presegel. Na podlagi teh uspehov v gospodarstvu si je delavski razred mo-yel v veliki meri zboljšati svoje materiolno in kulturno blagostanje. Medtem ko v kapitalističnih državah (tudi v tistih, kjer so ministri socialpatriotski agenti kapitala) buržuazija znižuje plače in podaljšuje delovni čas, da si povečuje profite, se v Sovjetski Uniji neprestano zboljšuje materialni položaj delavcev in kmetov in oni prehajajo polagoma od osemurnega delovnika k sedemurnemu.
lek gradbe novega socialističnega družabnega reda.
Rezultati vlade delavcev in kmetov v Rusiji so najhujša obtožba kapitalističnega izkoriščanja in imperialističnega zadrania. Zato je Sovjetska Unija bojkotirana od kapitalističnega sveta, osovražena od buržuazije, pa tudi ljubljena od zatiranih delovnih ljudstev in narodov, ki se hočejo osvoboditi jarma kapitalističnega izkoriščanja in nacionalnega zatiranja. Zato kuje in snuje mednarodni imperiali-
zem
vojni pohod proti Sovjetski Uniji,
da bi jo strk da bi delovno ljudstvo Rusije in njene narode zopet podvrgel kapitalističnemu izkoriščanju in zatiranju, da bi potlačil osvobodilno gibanje proletariata, kmetskega ljudstva in vseh zatiranih narodov, ki se vsepovsod bori v znamenju ruske revolucije.
Svetovni imperializem ni uspel s svojimi poizkusi, da bi oslabil moč Sovjetske Unije, da bi zavrl njen gospodarski razvoj in s strahom gleda na dejstvo, da je Sovjetska Unija z vsakim dnem močnejša, da so uspehi gradbe socialističnega gospodarstva vedno večji, da simpatije delovnega ljudstva vsega sveta napram Sovjetski Uniji vedne bolj naraščajo. Zato vedno bolj nervozno pripravlja vojno proti njej. Ta niegov naklep pa ovira
mirovna politika Sovjetske Unije,
ki v prvi vrsti potrebuje mir, da more uspešno graditi socializem. Delavci in kmete Sovjetske Unije ne rabijo vojne, najmanj z delavci in kmeti drugih narodov, katere hoče krviželjni imperializemposlati proti njim v boj. Vojno hočejo in potrebujejo imperialisti, pod nogami katerih gori: vstajajo koloni-jalni narodi, dviga se proletariat, probuja se kmečko ljudstvo. Zato so odklonili razorožitvine predloge Sovjetske Unije, zato se mrzlično oSorožujejo in dvigajo lažnjivo protisovjetsko gonjo /pri čemur jih na vsej črti podpira II. internacionala socialim-perialistov). Ruski delavci in kmetje so/si s težkim bojem in z dragocenimi žrtvami pribori/i svojo svobodo in zato stoje na straži proti zločinskim nakanam svetovnega imserializma.
Ob 11-letnici novemberske revo/ucije tudi proletariat Slovenije izraža svoje simpatije ruskim delavcem in kmetom, izraža svoje občudovanje nad uspehi, ki so jih v svobodi dosegli in se z njimi ter s proletariatom vsega sveta, edružuje v klicu:
Roke proč od Sovjetske Unije!
Za mir in zvezo s Sovjetsk« Rusijo!
Preč z buržujsko in sociatpatriotsko lažnjivo gonjo!
Živeli delavci in kmetje Rusije, ki prvi grade stavbo svetovnega social Iz m*!
Socialpatriotje — repek buriuaziie.
»Ponavaljajo zahtevo po »svobodnih volitvah ■«, kot da so svobodne volitve mogoče v državi. dokler bo nastavlja) in odstavljal vlade režim »temnih sil«. Zahtevati svo-bodne volitve bret odstranitve »temnih sil«, ki drže hegemonijo pokoncu, je neresno in nesmiselno.«
Naš uvodnik v 40. štev. z dne 26. okt. t. 1. ftornji odstavek iz našega uvodnika pred štirinajstimi dnevi označuje naše jasno stališče napram paroli KDK po »svobodnih volitvah«.
Ta parola KDK pa je tudi parola — socialistične >;Iranke, tega repka buržuazije, režimske in opozi-cionalne. Ta repek zopet poje pesem mirovnega slavčka kapitalistični buržuaziji, Poslušajte:
»Ravnanje režima in njegovih eksponentov povzroča vedrto nove zapletljaie, vedno prihajajo nove arogance, nov« izzivanja, nove krivice na dan, ki niso v stanu ustvariti duha politične spravljivosti buržuazije v državi (podčrtali mi).
»Iz tega kaosa, iz te zlohotne politike razvnemanja strasti ni nikakršnega drugega izhoda, kakor raxpust trurodu« skupščine razpis svobodnih volitev.«
»Duha demokracije ni v državi, čuta pravičnosti in enakopravnosti ni; samo klikarski egoizem vodi — politiko. In narod je poklican, da izreče svojo sodbo.«
Prvič. Zakaj socialpatriotski repek buržuazije tako hrepeni po spravi in sporazumu buržuazije v državi? Kaj za hudiča — naj se oprosti beseda! — naj pričakujejo delavci, delovno ljudstvo od sprave buržuazije? Edinole ojačenje imperializma, večje robstvo mednarodnemu kapitalu (inozemsko posojilo!), hujše izkoriščanje in hujšo reakcijo! Socialpatriotje kot repek buržuazije bi pa radi videli močan kapitalizem, močno buržuazijo, krepak buržoazni režim. Oni sanjajo o taki kapitalistični Jugoslaviji, v kateri bi se nahajal »duh demokracije«, čut ravščnosti in enakopravnosti«. Ne, oni se ne vprašajo več, ali je buržuazija danes zmožna tega »duha« iti »čuta«, ne! Oni bi tako radi buržuazijo poboljšali, ^demokratizirali, popravičih' in poenako-pravili, zato ker potem bi ne bilo treba — nobene revolucije. Oni bi tako zelo radi, da se buržuji sporazumejo in da se ljudstvo, ki je nezadovoljno in J bojevno razpoloženo proti režimu, pomiri in i uspava!
Namesto, da bi šli z ljudstvom v njegovem boju proti reakcionarnemu režimu, proti sporazumu s tem reakcionarnim režimom, — pa skušajo boj ljudstva bremzati, obujati iluzije v buržuazni sporazum in njemu sledečo buržu-azno demokracijo.
To je njihova »ideja«, to je njihova »politika«, j to je njihova vloga, vloga bednega repka bur-
j žuazije!
Drugič. Zakaj socialpatriotski repek buržuazije kriči, da je edini izhod razpust narodne skupščine in lazpis svobodnih volitev? Kaj za hudiča — naj se oprosti beseda! — naj pričakujejo delavci, delovno ljudstvo od razpusta narodne skupščine in razpisa svobodnih volitev? Svobodne volitve? Ali so sploh mogoče svobtlne vlitve pod zakonom o zaščiti države, pod sistemom glavnjače, pod režimom temnih sil? Dokler vse to traja, je parola »svobodnih volitev« sleparska in nesmiselna — Iraza!
Ne, socialpatriotje nočejo videti zakona o zaščiti države, sistema glavnjače, režima temnih sil, ne! Oni kot agenti buržuazije sejejo iluzije v neke »svobodne volitve«, da bi ljudstvo odvrnili od boja proti zakonu o zaščiti države, proti sistemu glavnjače, proti režimu temnih sil, ker hočejo ljudstvu pomiriti in uspavati!
Namesto, da bi šli z revolucionarnim proletariatom skupno v boj proti temeljem reakcije (zakon o zaščiti države, glavnjača, temne sile). — pa z isto parolo kot KDK skušajo bremzati probujenje ljudstva in obujati iluzije v parlamentarizem, ki pri nas ne predstavlja ničesai drugega kot slabo zatlikane kulise režima temnih sil.
To je njihov namen, to je njihova vloga, vloga ubogega repka buržuazije!
In ta repek buržuazije na drugi strani potom nemške »Volksstimme« revolucionarno frazira, češ, mi socialisti smo proti sodelovanju z buržuazijo (!), ampak komunisti so ponudili KDK enotno fronto, torej so za sodelovanje z buržuazijo. Tako so resnico postavili na glavo. Mi smo in bomo vedno pred množicami delovnega ljudstva razkrinkavali lažnjivo opozicionalstvo buržuaznega vodstva KDK (to smo storili tudi z javnim pozivom na KDK, da naj se bori skupno z DKRB za strmoglavljenje tega režima pod predlaganimi revolucionarnimi parolami) ir, smo se borili proti sporazumu z režimom, — kaj pa delate vi? Podpirate režim na eni strani, na drugi pa ste si izposodili najlažnjivejšo parolo od KDK, parolo po »svobodnih volitvah«, v hrepenenju. da se KDK čimpreje sporazume z režimom.
Končno .še nekaj: Ta repek buržuazije tudi pošteno smrdi, smrdi po denarju, ki mu ga daie režim potom delavskih zbornic. O tem pa prihodnjič.
Eden. ki je politiko socialpatriotov do jedra spregledal.
SRBSKI PROLETARIAT - EDINI ZAVEZNIK ZATIRANIM NARODOV PROTI HEGEMONIJI SRBSKE BURŽUAZIJE.
Belgrajski »Oreauizovani Rad ni k« z dne 1. nov- t. i. piše povodom izjave voditelja Hrvaške Seljačke Stranke dr. Mačka, da je zločin 20. junija bil sankcioniran (po-tr.ieu) od celega Belgrada, sledeče:
»Dr. Maček kot tudi ostala gospoda iz vodstva KDK, ko tovori o Belgradu, ne upošteva, da poleg buržuaz-irega, nasilniškega in hegemonističnega Belgrada obstoji tudi delavski Belgrad, ki že leta, mnogo prej od gospode iz vodstva KDK vodi nepomirljiv boj proti belgraj-skemu nasilju in proti hegemoniji velesrbske buržuazije. Če se g-avori o zločinu od 20. junija, je treba povedati, da je na prvi seji občinskega odbora predstavnik delavske*;* Belgrada s- Sima Markovič ne samo obsodil ob burnih protestih vseh predstavnikov buržuaznega Belgrada zločin od 20. junija, temveč ie tudi ugotovil, da to ni morda zločin enega samega norca, temveč or-C»dxlraa zločin vladajočega nasilnlškega režima.
Ih kot v Belgradu revolucionarni, marksistični proletariat vodi odločno in dosledno1, ne strašeč se nadčloveških žrtev, najenegičnejšo borbo proti hegemonisti6-nemu fn nasilniškemu režimu velesrbske buržuazije, in to ne le danes, temveč že tedaj, ko je Pribičevič bil edeji glavnik nosilcev tega režima, kot tudi od tedaj, kxy siv bila Mačelt ib Radič v odkriti službi tega režima.
Nemogoče je, da Maček in vodstvo KDK za to ne bi vedelo. On to namenoma zamolčuje, da bi mogel iažje obdržati hrvaške kmečke mase v službi buržuazije. Zato je dolžnost naših hrvaških sodrugov, da med delovnimi množicami na Hrvaškem vedno močnejše podčrtavajo pravilno stališče in požrtvovalen boj srbijanskega proletariata pod vodstvom Delavsko Kmečkega Republikanskega Bloka tudi glede hrvaškega vprašanja. Kajti le z bojem združenih delavcev in kmetov vseh narodov je mogoče zrušiti režim nasilja velesrbske buržuazije in iz-voievati gospodarsko in nacionalno svobodo.«
Delavsko Kmečki Republikanski Blok je dobil pri občinskih volitvah v Bosni in Hercegovini: v Sarajevu 229 glasov (socialisti 250), v Mostaru 236 in 1 mandat (socialistov tam sploh ni), v Tuzli 127, v Varešu 148 in Z mandata. Drugih številk še nimamo. Medtem ko so imeli socialisti vso zborovalno in tiskovno svobodo, DK RB-u niso dopustili nobenega shoda in njegovo platformo. ki je izšla nezaplenjena v zagr. »Borbi«, je sarajevska policija zaplenila. S. Jakuboviča, ki jo je dal tiskati, je vrgla v zapor! Te volitve so prvi korak rev. proletariata v Bosni k zopetnemu dvigu ir boju!
Podpirajte irtve reakcije!
Bankirji v akciji.
(Iz zagrebške »Borbe« od 1. nov. t. 1.)
Povsod i/a svetu so buržuazne stranke odvisne od velikih bank in dejansko zastopajo interese bankirjev. Znat/o in očitno je, da imperialistično politiko velesil diktirajo finančni magnati, ki s pomočjo svojih (denarnih zavodov drže v rokah vse go-spodarstvp posameznih držav in potom gospodarstva — politiko. Pri nas ti bankirji skupno z vojaško kartarilo tvorijo en del tolikokrat omenjanih »temnil/ sil«. Očitno je danes, da so te »temne sile« dejansjti gospodarji države in da so vse buržuazne politične stranke samo igračke v njihovih rokah. Te sile ustvarjajo in rušijo vlade. One so močnejše od parlamenta...
V tein boju, v katerem se zbira hrvaško in vse delavno ljudstvo proti »temnim silam« in s kate-riii/ jih je zaenkrat samo vrglo v neugodno situacij, .ie moral en del »temnih sil« javno stopiti v politično življenje, medtem ko so doslej nastopale' sdmo tajno preko svojih eksponentov v buržuaznih /trankah. Zločin Puniše Račiča, za katerega je danes dokazano, da je delo temnih sil, hočejo iste te sile sedaj popraviti, ker ž njim niso dosegli onega, kar so hoteli.
I ako se že dalj časa po meščanskem časopisju piše o politični akciji Pribičevičevega prijatelja Miloša Savčiča, belgrajskega milijonarja in predsednika dveh najmočnejših belgrajskih bank. A sedaj je prišio tiidi do obiska generalnega guvernerja Narodne banke v Zagrebu in v Ljubljani. Ker je kapital prečanske buržuazije ozko vezan s kapitalom teli bankirjev, so akcije bankirjev bolj nadepolne kot politične akcije. Seveda ta uspeh še nima tiste veljave, ker buržuazija v KDK. da bi obdržala svoj vodilni položai nad bojevnim razpoloženjem hrvat-skega ljudstva, še ne sme javno stopiti v pogajanja s temi finančniki. Vendar začetek je tu. Pribičevič je takoj v začetku Savčičeve akcije rekel, da je to njihov »dober prijatelj« in da so oni ž njim vodili san;o »prijateljske razgovore«. Guvernerja Narodne banke Bajlonija so zagrebški bankirji lepo sprejeli in se mu pritožili, da Narodna banka daje Zagrebu tako malo kredita (Zagreb 14 milijonov, a Belgrad preko 200 milijonov). Bajloni je najbrže rekel, da bo več kredita, če postanejo pomirljivi in napravijo sporazum. In glavno glasilo zagrebških bankirjev »Jugoslavenski Lloyd« že piše. da je Bajloni edini od srbijanskili bankirjev, ki je vedno mnogo skrbel za prečanske gospodarske kroge in da današnji po-litičnP boji samo upropaščajo gospodarstvo, ki bi moglo divno procvitati v sporazumu s takimi krasnimi ljudmi kot je g. Bajloni.
Gospodje bankirji in kapitalisti bi zelo radi napravili sporazum, da bi v sporazumu s »temnimi silami« še bolj odrli hrbet delovnega ljudstva, samo če bi se hoteli delavci in kmetje »pomiriti«. A kljub vsemu viku buržuazije iz vodstva KDK. da se ljudstvo pomiri«, se ljudstvo ne pomirjuje, ker mu je iz dneva v dan hujše, temveč postaja še bojevnejše. Delovno ljudstvo Hrvaške je danes tako bojevno. da je vodstvo KDK v Sisku moralo popustiti od svojih gosposkih na rol: »Kralj in narod« ter »bnj t vsemi zakonitimi sredstvi.
Medtem bankirji delajo naprej. Miloš Savčič se je. potem ko je bil sprejet v avdijenco pri kralju, sestal z Aco Stanojevičem in hegemonističnim »demokratom« Ljubo Davidovičem. In takoj nato se je začelo govoriti o novi vladi iz »nevtralnih« oseb (omenjali so milijonarja Savčiča kot predsednika, bizantinca Aco Stanojeviča in še nekaj generalov in bankirjev). Tako bi ta »nevtralna« vlada bila še bolj vlada »mračnih sil« kot vse dosedanje vlade, a zato bi tudi prečanski kapitalisti dobili kake drobtinice od onih milijonov in milijard, ki si jih ta vlada namerava izposoditi v inozemstvu. A da bo potem to posojilo moralo krvavo plačevati delovno ljudstvo, za to se ne brigajo, dokler je žandar-merije, glavnjače in »temnih sil«...
Delovno ljudstvo mest in vasi, a zlasti delavci in kmetje Hrvaške vedo dobro, da ne more biti nobene »nevtralne« vlade, dokler imajo vso oblast v državi do zob oborožene »temne sile«. Zato se delovno ljudstvo klub vsem opominom buržuaznega vodstva ne more pomiriti, temveč mora odločno povesti boj za delavsko kmečko vlado.
KAKO JE ZAGREBŠKI PROLETARIAT PROSLAVIL II. OBLETNICO RUSKE REVOLUCIJE.
V sredo 7. nov. popoldne, ko so delavci odhajali iz tovaren in delavnic, so se pred vsemi večjimi tovarnami vršila zborovanja. Na vsakem je nastopal govornik z 10 do 15 minutnim govorom o pomenu novemberske revolucije za svetovni proletariat. Kot poročajo meščanski časopisi, je bila ta proslava organizirana tako spretno in obenem tako previdno in iznenada, da policija o tem ni imela niti pojma in da so se ta zborovanja mogla povsod vršiti nemoteno, še predno je mogla policija kje intervenirati. Kakorhitro je policija zvedela, je poslala pred vse tovarne močne oddelke. Edinole na Treš-njevcu je tak oddelek še pred koncem shoda prišel. Govornik je hitro končal in pred očmi policije razvil veliko rdečo zastavo in delavci so zbrani okrog nje nje hoteli korporativno odkorakati v mesto. Policija je zaprla dohode z močnimi kordoni. Ker je delavstvo hotelo prodreti kordone, je policija začela streljati. Govori se, da je en delavec ubit ali težko ranjen. Šele, ko so prispela policiji ojačenja, je mogla razpršiti delavstvo.
VOJNA PROTI SOVJETSKI RUSIJI BO PREDHODNIK SVETOVNE VOJNE.
Iz govora sodruga Varge.
Sedanjo politično situacijo obvladuje na eni strani antagonizem (nasprotstvo) kapitalističnega sveta k Sovjetski Uniji, na drugi strani antagonizem (nasprotstvo) imperialističnih sil h kolonijam in na tretji strani nasprotstva med imperialističnimi silami (Združene države Severne Amerike— Anglija, Združene države Sev. Amerike — Japonska, Anglija — Francja itd.): Male države so kljub svoji iormalni neodvisnosti navadni pomočniki imperialističnih velesil in so nesposobne, da vodijo samostojno politiko.
Finančni kapital velesil se pripravlja za vojno v svrho nove razdelitve sveta in v tej vojni bodo sodelovale male države, hotele ali ne hotele. Še manj bo nevtralnih držav kot jih je bilo v prvi svetovni vojni.
Zveza narodov, razorožitvene konference, pakti o nenapadanju itd. so samo manevri zavestne prevare in deloma izraz strahu buržuazije pred posledicami nove svetovne vojne, ki bi se končala s propadom kapitalističnega režima v celi vrsti držav. In to je ono, kar pojasnjuje napore buržuazije, da predvsem zruši diktaturo proletariata v Sovjetski Uniji, da odvzame revolucionarnemu proletariatu celega sveta njegov glavni center, predno začne boj med imperialističnimi silami.
KAKO SE IZVAJA MANIFEST SOVJETSKE VLADE OB
iO.	OBLETNICI REVOLUCIJE.
Znano je, da je lanski manifest sovjetske vlade predvideval celo vrsto ukrepov za zboljšanje položaja delovnih množic in sicer začetek prehoda k sedemurnemu delovniku, zvišanje državnega prispevka za zgradbo delavskih stanovanj, za zgradbo novih šol. podvojitev fonda za zavarovanje invalidov in izdajo zakona o državnem podpiranju revnih kmetov v starosti.
V tem letu se je 27. podjetij s skupnim številom 123.337 delavcev in delavk preuredilo na sedemurno delo. Po načrtu za bodoče delo se bo uvedlo v 200 tovarnah z 240.000 delavci in delavkami sedemurnik. V novih tovarnah se povsod začenja obratovati s sedemurnim delom.
Državni prispevek za zgradbo delavskih stanovanj občinam je znašal 50 milijonov rubljev, tako da je fond v ta namen znašal v tem letu nad 205 milijonov rubljev. Državni prispevek 15 milijonov rubljev za zgradbo šol je omogočil zgraditev 500 šol. Fond za podpiranje vojnih invalidov, vdov in sirot je bil podvojen. Zakon o starostnem zavarovanju in podpiranju revnih kmetov je izdelan in predložen sovjetskemu kongresu.
SHOD KDK V CELJU.
Shod KDK v Celju je bil organiziran na star detno-kratarskl način kot paradno zborovanje. S te strani ni cisto nič zanimiv. Zanimivo pa je, kako se slovenska SDS počasi preorijentiruje od svoje desetletne jugoslo-vensko-vidovdansko-srbsko-hegemonistične ideologije k svoji novi ideologiji razžaljenega slovenstva! Počasi se preoblači v to novo obleko, a vztrajno, kajti po načrtu in računu njenih voditeljev, ki se pripravljajo na dalj časa trajajočo opozicijo, bo le z novo slovensko orijen-tacijo mogla v malomeščanskih in kmečkih masah Slovenije utrditi svoje politične pozicije na škodo SLS. To utrditev političnih pozicij pa potrebuje seveda za to, da bo mogla napraviti bolj ugoden sporazum s hegemonističnim režimom..
Zato slišimo danes iz ust buržuja demokrata take besede: »Mi obsojamo tisto družbo, ki drži v tej državi vso oblsat v svojih rokah, da od te oblasti živi in se bogati.« Zato danes izjavlja Pucelj: »Kakor zahtevajo Hrvati svojo svobodno Hrvatsko, tako zahtevamo mi svojo svobodno Slovenijo.« Zato danes bivši najza-grizene.iši vidovdanec Žerjav skesano zahteva: »Revizija ustave nam mora jamčiti, da nihče več ne bo mogel misliti na nadvlado.« Zato je mogoče, da bere danes radicevec Maček na demokratskem shodu v Sloveniji demokrate tntake levite: »Deset let se je redilo ljudi v Sloveniji — to povem odkrito — z nekim lažnjivim ju-goslovenstvom- Danes pa je tudi Slovenija prišla do prepričanja, da je ni nobene »ideje« več, kateri na ljubo bi hotel slovenski narod žrtvovati svojo svobodo.«
Lepe besede. Pač nič manj lepše od onih, ki so jih trosili klerikalci med slovensko ljudstvo, ko so bili v opoziciji.
1'oda: Buržuazija je tista, ki ima na jeziku te lepe besede! Deset let »osvobojenja«, ki ga je izvedla ta bur-žuazija, uči delovno ljudstvo, koliko more in sme na te lepe besede dati!
Reformistična birokracija izdala štrajk v Lodzu. —
Štrajk tekstilnih delavcev in delavk v Lodzu so 15. okt. podprli spontano vsi drugi delaci z generalnim štrajkom. V celokupnem okraju so se ustavile vse tovarne, plinarne, klavnice, pekarne itd. Reformistična vodstva strokovnih organizacij so v prvem momentu »odobrila« generalni štrajk, za kulisami pa so napeli vse sile, da bi ga zlomili. In po sedmih dneh, dne 22. okt. so izdali proglas da se štrajk konča. Kot edini razlog so navedli slabo materielno stanje štrajkujočih. S tem proglasom, ki so ga sklenili s pičlo večino na skupni seji strokovnega in stavkovnega odbora, so bojujočemu se proletariatu, ki je pokazal velikansko požrtvovalnost in bojevno voljo, padli v hrbet, njegov boj izdali in mu pripravili poraz. Delavstvo je le polagoma šlo nazaj na delo, v večjem delu tekstilnih tovaren je štrajk nadaljevalo, vendar socialpatri-ot;e so razbili prej strnjeno fronto in izdali interese proletariata. — Povsod ista gnusna rabota socialpatriotov — za buržuazijo.
Stavka odnosno izprtje 225.000 kovinarjev v Porurju traja naprej. Ravnotako se je stavka hamburških pristaniških delavcev zaostria. Grozi veliko izprtje v tekstilni industriji. Pod vlado nemških socialdemokratov, ki grade oklopne križarke ...
Mariborska »Volksstimme« se je sploh, odkar se je Eržen vrnil iz enomesečnega častnega zapora( ki je bil okrog 10.000 krat blažji od preiskovalnega zapora za komuniste), začela na drobno pečati s komunistično nevarnostjo. Tako poroča, da je mariborska policija zaplenila eno celo »lieferungo« centralnega organa »Komunistične Stranke Jugoslavije« »Hammer und Sichel« (Kladivo in srp). Mimogrede omenja tudi neke neumne letake, ki so jih neki blazni (zakaj blazni, ne pojasnjuje) ljudje nalepili »[X) vseh oglih in kotih«. Najbrže je »Voiksstimme < dobila na policiji ono »lieferungo« v upogled, kajti o vsebini lista »Hammer und Sichel« je natančno poučena. Da citiramo, kaj piše: »V uvodniku se pritožuje nek komunistični voditelj (?) čez KDK, »ker bremza gibanje mas, nima nobenega akcijskega programa in na konkretne predloge komunistov (?) sploh ne odgovarja, pač pa se trudi, da bi se sporazumela z monarhijo in srbsko buržuazijo.« — Nadalje piše o drugem članku, kjer izve, da je eksekutiva komunistične strankine centrale.v Moskvi posegla v nek spor in da so se ukazu »moskovskih vla-stodržcev« (!) postavili po robu nekateri voditelji. Dalje da očita frakcijskim borcem (?) iz leve in iz desne, da so popolnoma opustili romantično ilegalno delo in se raje posvetili izvrševanju legalnih funkcij. Dalje, da piše »H. und S.« tudi: »Pogrešno mišljenje, da naj ilegalna stranka živi od pomoči legalnih strank, se mora najostreje pobijati.« Poročilo je »Volksstimme« zabelila z neslanim in policajprovokaterskimi opazkami. Če nikjer drugje, se da vsaj tukaj nekaj izvedeti.
Besede in dejanja. — Medtem ko so vooitelji KDK v besedah vedno ostrejši, ni nikjer nobenih dejanj, ki bi kazala, da to vodstvo misli na resničen boj. Nasprotno, vse dokazuje, da se vodstvo KDK boji bojevnega razpoloženja množic. Tako parola »socialnega bojkota« kot vsi apeli v inozemstvo niso bili nič drugega kot sredstvo za prevaranje ljudstva in njegovo pomirjenje.
V Zagrebu se je vršilo v nedeljo veliko delavsko zborovanje neodvisnih strokovnih organizacij. Trije shodi so bili zaporedoma prepovedani. S četrtim so neodvisne strokovne organizacije prodrle. Dvorana Olimpkina je bila polna, akoravno niso za shod izšli nobeni letaki. Neodvisne strok, organizacije so kljub preganjanju vedno močnejše.
Komunistična stranka Nemčije v Berlinu je 19. okt. priredila proslavo onim svojim članom, ki so bili že pred 50 leti, t. j. ob času »Socialistengesetza« organizirani v delavskem gibanju. Teh ie v Berlinu 105, ki so skupno organizirani v delavskem gibanju 4478 let. r— 21. okt. je pa priredila veliko demonstracijo v »Lustgarten« povodom petdesetletnice protisocialističnega zakona, katere se je udeležilo 70.000 delavcev.
Umetniška matica.
So reči. ki jih ljudje ne zmorejo, pa naj imajo še toliko dobre volje; so reči, katerih reševanje je kratko-malo pridržano življenju samemu. Iz navzkrižja s to preprosto resnico bo menda večji del zablod, ki so pomagale snovati Umetniško matico in pisati njen oklic delavski javnosti.
Umetnik pa delavski razred? Umetnik je poklic, pri katerem gre bolj kakor kjerkoli drugje za najintimnejšo ubranost človekovo, za njegovo elementarno, podzavestno usmerjenost. V tem je morda najtežji pogoj za njegovo razredno orientacijo: umetnik namreč ni delavstvu biizu, če se iz mode ali pa iz dobrega srca interesira za delavske probleme, ali če se je, recimo, vpisal v to ali ono delavsko organizacijo. Blizu mu je samo toliko, kolikor se njegovo življenje bije sredi snovanja in borbe tega razreda, kolikor so niti, iz katerih živi njegovo delo, zrastie s tem snovanjem in borbo.
O Umetniški matici pa se ne da reči, da je zadostila temu osnovnemu pogoju. Bolj kakor iz nujne notranje orientacije se je U. m. obrnila na delavstvo iz obče stiske, ki jo živi književni in umetniški trg. Iz te stiske je bila rojena, z njo je morda upravičen njen obstoj. Toda proletariat ne more biti mecen, ki bi poravnaval račune takih-le kriz.
Da je vse tako, sodim iz dveh reči: iz proglasa U. m. in iz imen, ki so na njem označena kot vodilna.
Menda nisem izlepa bral kulturnega dokumenta, ki bi ga biii podpisali umetniki, pa da bi bil pisan s tako malo tenkočutnosti in s toliko idejne zmedenosti obenem kakor ta proglas. Ce pravim tenkočutnosti, menim prav na človeka v ljudeh, ki so zapisali o sebi: odbor, ki sestoji iz samih delavstvu dobro znanih intelektualcev in socialnih borcev. Podobno čist in jasen je ves proglas: Odkar nima delavstvo svoje leposlovne revije niti ne razširjenega delavskega tiska, je prepad med njim in ustvarjajočimi umetniki vedno večji. Zdaj je odbor U. m. sklenil, da v zvezi s Svobodo in z Delavsko zbornico prične delovati v pravcu vsesplošnega delavskega kulturnega pokreta — širiti med proletariat umetnost, od katere so ga do sedaj vedno odrivali . . . Tako si bo lahko vsakdo v nekaj letih z malenkostnimi stroški okusno okrasil svoj dom z orig. slikami naših umetnikov, izdajali bomo za delavstvo predvsem portrete slavnih delavskih prvakov in motive iz delavskega življenja. — Blage, sentimentalne duše ti naši umetniki! Moj bog, človek piora biti hudo, hudo naiven in nepoučen, da lahko naprede take-le zaključke. Problem o prepadu med delavskim razredom in umetniki pa je na žalost vse bolj težak, kakor bi bil problem delavske leposlovne revije. In ta domislek, da bi z‘originalnimi grafikami krasili delavske domove in da bi za delavstvo izdajali predvsem portrete slavnih delavskih prvakov, ta dobrodušni domislek sam človeku pač ne pomore čez ta prepad.
Kar se tiče imen — Kreft, Cerkvenik, Albrecht, Jaro itd. — to je preveč smeri in brezsmerij (da rečem za Albrechtom), da bi človek mogel'slutiti sploh kakih enotnih miselnih hotenj. Sicer pa, v slovenskem takozvanem kulturnem življenju se prav pogostem zgodi, da se ljudje sestanejo kar tako: ne veže jih nobena ideja, nobena velika reč; samo drug drugemu so potrebni, težko se vrvi. f'iko se ie uveljaviti. Tak majhen, slučajen rende.":-vous je Umetniška matica.
Mislim, da se je Svoboda prenaglila v to novo zvezo.
L. Mrzel.
Opomba uredništva: Proglas Umetniške maticc, ki
smo ga objavili v perdzadnji številki pod »Vestnikom Svobode«, je po pravici vzbudil odpor v naši proletarski javnosti. Z gornjimi pripombami s. Mrzela k nastopu U. m. se uredništvo povsem strinja. Slovenski proletariat tudi v tem oziru ni več tako nezrel, kot si ga predstavljajo avtorji proglasa U. m. in neprimerno boljše od njih razume, zlasti pa boljše čuti, kako naj bi mu umetniki pomogli v njegovem težkem in napornem boju z reakcijo in izkoriščanjem. Seveda tisti umetniki, ki to hočejo. »Enotnost« je pripravljena dati na razpolago kotiček, da bi se ob tej priliki to vprašanje razjasnilo vsaj toliko, da bi v bodoče taki proglasi »Našemu proletariatu« ne bili več mogoči.
KADAR POTUJEŠ.
V svojih mlajših letih sem prepotoval več držav, kakor se je takrat reklo, kot »Hand\verksbursch«. Že takrat sem imel priliko, da vidim razne razlike pri posameznih potnikih, plasti pri onih, ki so šele začeli potovati s trebuhom za kruhom. Sedaj sem zopet prepotoval velik del Jugoslavije. Brezposelnost je zmeraj večja, posebno sedaj na zimo, zato sem se odločil, da zapišem sledeča pravila vsem delavcem, ki potujejo:
1. Potrebno je, da si organiziran in da se zavedaš svojega proletarskega razreda povsod, zlasti tudi, kadar prideš med kmečko ljudstvo.
2. Ako ne veš, kje boš delo dobil, ne nosi prtljage seboj, še manj pa kako orodje, ker ti bo le v napotje.
3. Ne zanašaj se preveč na brezposelne podpore od katerekoli strani.
4. Ako v svoji stroki ne moreš dalj časa dela dobiti, ne priporočam ti prosjačenja, ampak primi se začasno dela kakršnokoli dobiš, ker delo ni sramota, delo je čast (za proletarca).
5. Če potuješ peš, ti je potreben zemljevid.
6. Kadar so vremenske razmere ugodne, da se na prostem odpočiješ, ne skrivaj se za grmovje, ker to naredi slab utis, dasi si še tako pošten.
7. Brezplačno prenočišče kjer si že bodi zapusti v nailepšem redu, ker v nasprotnem slučaju ga drugi, ki pride za teboj, ne dobi več.
8. Z ljudmi, katere najdeš, se povsod razgovarjaj, od njih dobiš vse mogoče informacije za tvojo korist.
9. Ne misli si: »Ah. to je kmet,« temveč misli: »Mi delavci rabimo kmeta, a kmet potrebuje nas,« pojasni kmetu težko stališče industrijskega delavca, ker med kmečkimi delavci jih je še mnogo, ki pravijo: »Ah, če bi jaz toliko zaslužil«
10. Ne izdajaj zadnjih dinarjev iz žepa, računaj na to. da je treba mnogokrat plačati kake takse, prošnje alk prijave, ako hočeš delo sprejeti.
11. Pri vsaki priliki priporočaj delavske časopise in po lokalih jih zahtevaj.	Antcnius,	Srbija.
Na Sušaku je aretirala policija deset mladih delavcev in dijakov radi komunistične propagande. Trije so bili izpuščeni, sedem pa predanih drž. pravdništvu. Zanimivo je, da fašisti so po aretacijah priredili nekako demonstracijo srednješolcev proti aretiranim mladincem, katerih nekateri so bili do včeraj njihovi šolski tovariši, i Ali so padli mogoče v zapore tudi kot žrtve fašistovskih j denuncijacij. kot se je zgodilo 1. 1925. v Sloveniji Res značilno: Čim hujša preganjanja, večja »komunistična nevarnost«.
Dne 11. novembra 1928 ob 6. uri zvečer se vrši v ' prostorih Delavskega doma, Karla Marksa trg 2, v , Ljubljani
»MARTINOV VEČER«
z bogatim sporedom. Igra žel. godba »Zarja«. Vstopnine ni. K obilni udeležbi so vabljeni vsi sodrugi in sodružlce.
Kako ie v Nemčiji socialna demokracija pomagala reakciji do vlade.
(Deset let tkzv. socialpatriotske »evolucije« v Nemčiji.)
9. novembra 1918 se je zrušil ves ogromni aparat i Prišel ie 1. 1920. Kappov puč. Militaristična kasta, ki
je imela v rokah državno brambo, je hotela zavzeti oblast in uvesti monarhijo. Z enodušnim odporom, s popolnim generalnim štrajkom in z orožjem so nemški proletarci strli kapiste, medtem ko je soc. dem. vlada po-
monarhistične militaristične kaste v Nemčiji. Proti bur-žuaziji in socialdemokraciji, ki je do zadnjega dne podpirala monarhijo, jc izbruhnila revolucija in delavski ter vojaški sveti so vzeli vso politično oblast v svoje roke.
Oficirjem vseh stopenj so bile porezane porte in odvzete I begnila.
sablje.
Kuo je tej popolnoma razbiti in uničeni vojaški kasti pomagal spet v sedlo?
Socialdemokracija. Proletarske mase še niso videle njenega kontrarelovucionarnega značaja kljub vsem njenim sramotnim delom med vojno in trpele so socialdemokratske voditelje in cesarske socialiste a la Scheide-mann, Ebert in kompanijo kot ljudske pooblaščence na čelu nove vlade.
Že drugi dan po revoluciji je Ebert napravil dogovor s šefom generalnega štaba Gronerjem, da primaršira 10 oboroženih divizij v Berlin, da pobije rev. delavce. Dogovor se ni izvedel samo zaradi tega, ker so se v to določene divizije razpršile.
Socialdemokratska vlada je izdala ukaz, da komandna oblast vseh čet ostaja v rokah oficirjev, s čimer je bila odvzeta najvažnejša pravica vojaškim svetom (Sol-datenrate).
Nekaj dni za tem je Ebert pozdravil »v imenu nemškega naroda« Hindenburga, najvišjega voditelja monarhistične vojaške kaste kot »zvestega sina nemškega ljudstva«.
Vsa ta dejanja so bila le uvod h klanju upirajočih se delavcev. Poveljstvo nad armado je soc. dem. vlada izročila generalu von Reinhardu.
Začčli so se boji v Berlinu.
Kdo je bil, ki je poklical v Berlin vso plemsko belogardistično oficirsko morilsko bando in jo postavil na čelo državni brambi (Reicfts\vehr) za pobijanje rev. delavcev y Berlinu.
To so bili Ebert, Noske, Scheidemann in kompanija!
Oni so bili, ki so najeli »plemenite« (adlig »von«) morilce Roze Luksemburgove, Karla Liebknechta in ti-sočev delavcev in jim dali celo državno brambo v roke. General von Ltittvvitz je dobil vrhovno komando. Generali: von Gerstenberg ie bil poslan proti rev. delavcem v Bremen, von Letto\v v Hamburg, von Mohl proti ba-
V Berlinu, po Porurju in po mnogih mestih so se proletarci oborožili...
Zopet je socialdemokracija v bielfeldskem dogovoru sklenila sporazum z monarhistično-militaristično kliko in za vrhovnega poveljnika je imenovala soc. dem. vlada monarhista von Seckta. General vori VVatter pa je bil poslan, da pokolje tisoče proletarcev v Porurju.
L. 1921. je zopet monarhistično vojaštvo pod zapovedjo soc. dem. Horsinga premagalo marčno vstajo (Maks Holz) v Srednji Nemčiji in poklalo zopet tisoče proletarcev.
In 1. 1922. je zopet Ebert s pomočjo meščanskih in socialdemokratskih poslancev prokiamirai izjemno stanje in predal neomejno diktaturo v Nemčiji generalu von Secktu. Soldateska je udrla v Saško in Tiiringijo in vrgla tam obe parlamentarni delavski deželni vladi.
In danes, ko si je kapitalistična Nemčija od poraza
1.	1918. toliko opomogla, da zopet vo'di aktivno imperia-
„U jedinjeni že!ezn&5ar“.
Zadnja (20. z dne 15. okt) štev. »Ujed. žel.« jc — po izjavi neke brezidejne trompete — levičarjem-žeiez-i ličarjem kar sapo zaprla. Toda stvar se je obrnila ravno narobe. Mi še nismo dali v javnost odgovora temu »U. Z.«, pa že pohaja sapa tistim, ki so ga napisali. Zaleteli so se.
Poglejmo si dobro uvodnik v št. 20 »U. Z.« pod naslovom »Rastemo in napredujemo«. Po pravilni razlagi vloge strokovnih organizacij, da se imajo te v prvi vrsti boriti za vsakodnevne interese svojih članov in delavstva sploh in da končni cilj sledi logično iz teh vsakdanjih bojev proletariata, bi človek pričakoval, da bo na podlagi praviinega strokovnega delovanja obrazložen napredek USZ. 'ioda ravno nasprotno: Napredek organizacije se spravlja tu v zvezo z nekim umikom (i?) le Vičarje v-žeiezničarje v, proti katerim se v tem uvod-nisu vodi neka otročja, puhla, breznačelna in brezvse-binskih napadov polna polemika.
Glavno vprašanje pa je: Kaj naj bo pomen in namen teh napadov na ievlčarje-železničarje? Pomen in namen •te ofenzive je čisto političen, strankarski. Ujed. Savez železničarjev, ki je bil — sicer ne v politiki večine centrale in oblastnega sekretariata v Zagrebu — a po svojem notranjem življenju, t- j. v članstvu strankarsko neodvisna strok, organizacija, naj postane socialpatriotska širok, organizacija. Sem pes taco moli! Zato to hvalisanje Petejana, zato javna obramba socialpatriotskih
Kal piSeio delavci in kmetie?
llstično zunanjo politiko, se vrši njeno oboroževanje denuncijantov po Stankotu, zato to za lase privlečeno
(Panzerkreutzer!) pod vlado, kateri predseduje socialdemokrat Muller, v kateri je finančni minister socialdemokrat Hilferding...
To ie tista evolucija«, ki jo propovedu.iejo social-patriotje proti ruski revoluciji!
Jasen je odgovor na vprašanje: Kdo je spravil reakcijo v Nemčiji na vlado?
Nemška socialdemokracija je popolnoma skrahirala kot delavska stranka in živi samo še kot kontrarevolucionarno, delavcem pesek v oči metajoče orodje nemškega in internacionalnega kapitala in imperializma.
i oda ustvarja se enotna fronta proletariata Nemčije proti politični reakciji in proti ofenzivi kapitala in ta enotna fronta uničuje in bo popolnoma uničila to kon-
napadanje levičarjev, zato te grožnje z izključitvami (odnosno — kot pravi UŽ — z »brcanji«), zato to histerično odklanjanje vsake javne kritike!
Železničarji na vsem tem čutijo, v kake vode naine-ra\a reformistično vodstvo zapeljati železničarsko strokovno organizacijo in med njimi narašča odpor. In ta odpor zapira sapo — ne nam, ampak temu vodstvu, ki misli, da je članstvo nema živina, ki bo dopuščala, da jo gonijo sem in tja!
Odgovor, ki ga daje U. Z. na ugotovitev »Enotnosti«1, da funkcionar organizacije ni organizacija, predstavlja novo nezasiišanost, kajti iz pisanja U. Z, bi sledilo, da funkcionar lahko dela vse, kar se mu poljubi in kakor se mu poljubi, članstvo bi pa moralo k vsemu biti tiho
varski Sovj. republiki, katero je zadušil v potokih krvi. j ne smejo hoditi!
trarevohicionarno silo. ki sabotira in skuša onemogočati i ali kvečjemu prositi tega vsemogočnega funkcionarja proletarski razredni boj.
Sodrugi! Poidite med socialistične in sociaklemo-kratične delavce in jim odpirajte oči! Razvoj povojne Nemčije jim jasno kaže, po kakšni poti ne morejo in
Za popolni nedeljski počitek vajencev.
Nedeljski pouk v obrtno-nadaljevalnih šolah v Ljubljani odpravljen.
V Ljubljani je dalo učiteljstvo hvalevredno iniciativo za odpravo nedeljskega pouka v obrtno-nadaljevalnih šolah. Boj za nedeljski počitek ljubljanskih vajencev je bil trd, ker so se postavile v obrambo izkoriščanja vse obrtniške zadruge in tudi Trgovska in obrtna zbornica, ki je šele v poslednjem trenutku preklicala svoje sovražno stališče. Zadnja seja šolskega odbora ljubljanske občine, h kateri so bili povabljeni tudi zastopniki obrtniških organizacij (deladajalci) in Trgovske in obrtne zbornice, je bila mestoma naravnost burna. Znana voditelja ljubljanskih obrtnikov, brivski mojster Franchetti in kjučavničarski mojster Rebek, sta se skoro peniia od jeze. Protestne izjave so doposlale: Obrtna zveza, 101 (podpisan veletrgovec Jelačin), slaščičarska zadruga, zveza kovinskih obratov, ključavničarska zadruga i. dr. Celo veliki župan je poslal šolskemu odboru pismo, s katerim si pridržuje pravico potrditve tozadevnega sklepa šolskega odbora. Vsi obrtniški zastopniki z edino' izjemo zastopnika krojaške zadruge so hrupno zahtevali ohranitev nedeljskega pouka. Značilno pa je bilo, da je zastopnik industrije Ogrin pustil veletrgovca Jelačina na cedilu, umaknil protest TO! in se izrekel za odpravo nedeljskega pouka. Odpravo nedeljskega pouka so vztrajno zagovarjali samo voditelji ljubljanskih šol, toda težko je bilo reči, kako bo padla odločitev. Ko so se gospodje do dobra skričali, ie dobil besedo član šolskega odbora, s. Gustinčič, ki je izvajal siedeče:
»Sine ira et studio« (t. j. nepristranost na vse strani) ste si postavili, gospodje, v tej razpravi za svoje načelo. Ta seja je temeljito preskusila to vaše načelo. Kdor je pazljivo opazoval in siedil tem razpravam, je z lahkoto ugotovil, da smo slišali v tem zboru peti tri strune. Prva struna so gospodje šolniki. Tu lahko rečemo, da je bila njihova pesem »sine ira et studio«, zakaj oni na stvari niso materielno zainteresirani. Oni imajo pred svojimi očmi samo vajence, samo revne, izmozgane mlade delavce, v katerih strašno stanje se skušajo poglobiti ter jim dati čim več prepotrebnega znanja za težak boj za obstanek. Oni vidijo pred seboj samo revne mlade ljudi, ki vsled izmučenja in zamorjenega življenja ne morejo tako slediti pouku, kakor bi oni želeli. Oni imajo pred očrni mladega človeka, ki rabi tudi odpočitka, veselja, prostosti in zabave.
Zanimivi sta ostali dve skupini. Ce hočemo razumeti njihovo obnašanje, moramo najprej ugotoviti njihovo socialno podlago in zgodovinski moment sedanjega slovenskega gospodarstva. Kdor ve, koga zastopata gospoda Franchetti in Rebek in koga gospod Ogrin, temu bo takoj jasno, zakaj sta prva dva tako rabiatna (popadljiva) in zakaj je tretji tako spravljiv.
Gospodje, v kakem momentu razvoja se nahaja naše gospodarstvo, naša obrt in industrija? Naše gospodarstvo preživlja veliko'krizo, toda vkljub temu se industrija razvija, čeprav zelo počasi. Kaj pa obrt? Jasno, da obrt toliko bolj nazaduje, čim bolj se razvija industrija. Našo obrt čaka ista usoda, kakor jo je doletela v vseh kapitalističnih državah. Velika industrija v vsaki kapitalistični državi uniči malo in nazadnjaško obrt. Tovarniški stroji ji pojejo tudi pri nas že mrtvaško pesem. Obrtniki, ki imajo talente — pod palcem — se bodo združili in prešli v industrijo, reveži, in teh je ogromna večina, se vračajo v proletariat, v tovarne.
Majhna obrt se torej vzdržuje na površju, si podaljšuje življenje samo z najhujšim izkoriščanjem. Njen delavec je vajenec. Zakon določuje, koliko vajencev sme imeti mojster v sorazmerju z odraslimi delavci, toda za ta zakon se mojster in kapitalistična oblast malo brigata. Danes živi mala obrt od neverjetnega izkoriščanja vajencev, mladih delavcev. V Ljubljani imamo mojstre, ki zaposlujejo vajence po dvanajst in trinajst ur na dan. Najhujše je ravno v brivski obrti, ki jo zastopa gospod Franchetti (Medklic Franchettijev: Ni res! Pokažite nam take mojstre!). Da, gospod Franchetti, res je in jaz, vam bom na prihodnji seji, če danes ne končamo, poslužil z imeni mojstrov in vajencev. Strašne vajeniške razmere pa vladajo tudi v pekovski in mesarski obrti. In gospodje, če si predočite vse to, boste razumeli te viharne proteste malih obrtnikov proti odpravi nedeljskega pouka. Razumeli boste, zakaj je ravno mala obrt najreakcionarnejši element v našem socialnem življenju. Obrtniki gledajo v učencih samo še predmet izkoriščanja.
Razumeli pa boste tudi, zakaj se zastopniki velike obrti in industrije ne razburjajo pri tem vprašanju. Industrija rabi delavce, ki ne delajo samo z rokami, temveč tudi z glavo in zato so naprednejši. Ne iz dobrosrčnosti, ne iz človekoljublja, temveč, ker zahtevajo to njihovi življenjski interesi, njihov profit.
V sobotnem »Slovenskem Narodu« so priobčili mali obrtniki članek o tem vprašanju, ki je nadvse zanimiv. Dovolite mi, da vam navedem samo par njihovih argumentov: »Pri nas ni mogoče, kar je drugod, tarnajo ti gospodje.
Gospodje, iaz se nočem sklicevati tu na Sovjetsko Rusijo, kjer delajo vajenci samo šest ur dnevno in kjer pada šolski pouk v čas dela. V kapitalističnih evropej-
skih državah, kakor v Avstriji in Nemčiji, se v delovni j čas šteje tudi čas obrtnega pouka, j »Obrtni učenec je po našem mnenju šolar« — pravijo mojstri v »Narodu«. Da, tako je gospodje! Toda namesto šole mu vi ponujate trdno roko, palico, priga- j njanje (Medklic: To je cehovstvo!). Da, gospodje, to je 1 reakcionarno cehovstvo, ki ga hočejo ohraniti v veljavi j mali obrtniki.
Gospodje trdijo dalje, da ie treba vsako tako vpra- j sanje razmotrivati ie s praktičnega in obče gospodarske- | ga stališča, ki je navadno »suprema vis« (najvišja sila). : Suprema vis? Ne, gospodje, »suprema vicia« (najvišja pokvarjenost) je to! Obče gospodarsko stališče? Kakšno stališče je to? Večna resnica, splošno gospodarsko sta- ! lišče za vse? Ne verujemo mi v večne resnice! Ne ve- ' rujemo mi v splošna gospodarska stališča! Tu imamo dve gospodarski stališči: eno jc delavsko gospodarsko stališče, drugo obrtniško. Delavec se brani gospodarskega izkoriščanja, obrtnik hoče izkoriščati. Gospodje, ' ■tli se borno, če smo pošteni, postavili na gospodarsko : stališče izkoriščanih in izmozgavanih vajencev!
Mojstri obetajo v »Narodu« vajencem mojstrska nebesa, češ, ti vajenci se morajo trdo učiti, ker oni so bodoči mojstri. Fo je slepilo! Ti vajenci ne bodo nikoli samostojni mojstri (Ogrin: »Tu smo že mi!«), da, vi in-
ined štirimi očmi in med štirimi stenami za milostno do-| voljenje kritike!
Ali res misli centralni tajnik USZ, da se bo on v j \ saki številki Ujed. Zel. izpljuval na nas železničarje-levičarje, mi pa da bomo kar tiho na vse njegove brezsmiselne napade?! Ne, prijatelj! Mi bi grešili nad svojo vestjo m — kar ie glavno — nad interesi naše enotne strok, organizacije, če bi pustili njeno enotnost razbiti na ta način. Mi sc bomo proti temu reformističnemu raz-bijaštvu borili tako znotraj organizacije kot tudi pred 'sc proletarsko javnostjo, kajti železničarji nismo neka Posebna kasta, ampak le del proletarskega razreda.
Cisto jasno moramo reči: Brez levičarskih delavcev danes ni razrednih strokovnih organizacij. Kajti organizacija, ki se otresa delavcev-levičarjev, ki jih »brca«(!) : iz svoje srede, očitno noče razrednega boja, ampak hoče mirno sodelovanje s kapitalom, ki ga raz redno-zavedni t. j. levičarski delavci odklanjajo, j Mi levičarski železničarji se veselimo naraščanja m napiedka naše enotne strok, organizacije, mi zanjo de-. lamo in mnogo žrtvujemo, ioda če naj Ujed. Savez Žel. raste in napreduje zato, da se bo pretvoril v deklo so-ciaipatriotskih agentov buržuazije, to se pravi, da bo prenehal biti enotna železničarska strok, organizacija, : «JOtem pa to ne znači napredka železničarskega in vsega i proletariata in se bomo proti temu odločno borih.
Nehajte pljuvati na levičarje, raje v interesu želez-I ničarjev, katerih položaj je tako slab, stopite v stik z neodvisnimi železničarji na Hrvaškem iti v Srbiji, ki ne kionejo glave pred vso reakcijo, da se skupno borimo za izboljšanje položaja pod pravilno parolo, ki je zapi-
dustrialci boste pozobali še te. ki danes životarijo. Ti j saiia na čelu Ujed. Žel.: »Svoje pravice bodo uveljavili vajenci bodo po ogromni večini delavci v vaših tovar- i železničarii le 7 7fir..iPn,
■ar-
naii, ali pa poidejo v inozemstvo.
1 u moram omeniti še eno lepo teorijo, gospodje, ki pa ni vaša, temveč teorija Delavske zbornice, to ie ne »delavske«, temveč vaše zbornice. Tiste Delavske zbornice, kjer imate vi besedo in ne delavci. To ie teorija »numerusa claususa«. Vsako leto naj bi se sprejelo samo omejeno število vajencev v učenje. To je smešno in reakcionarno. Smešno, ker danes obrtnik živi od 'vajencev in se ravno zaradi tega ne da numertis zlausus izvesti, reakcionarno, ker je edino pravilno, da se selijo, če se že morajo, kvalificirani delavci in ne nekvalificirani.
»Narod« pa očita učiteljstvu in šoli, da odtujuje učence mojstrom in da jih »boljševizira«. Gospodje, tu se šele kaže vsa reakcionarnost obrtnikov. Nekje na deželi je smatral neki učitelj v strokovni šoli čisto naravno za potrebno, da raztolmači vajencem tudi obrtne zakone ni zakon o varstvu delavcev. Obrtniki so ga razglasili za »boljševika« in župan, kot načelnik šolskega sveta, mu je dal pismen ukor (dotični župan je policajsocialist! Op. ur.).
Tako se je zaletel nocoj na tej seji tudi gospod Rebek v naše šolnike. Nimam izrazov, gospodje, da dovolj označim ta neverjeten napad. I ega je zmožna samo obrtniška reakcija.	.	v
Proč z nedeljskim poukom za vajence! Na tej seji se bo našla večina, da likvidira ta cehovski preostanek!
'I a večina se mora najti, ker hi bilo žalostno, če bi se mi ravnali po najbolj zaostalem elementu!
Po tem govoru so bili prej toliko rabiatni obrtniki kakor politi kužki. Mali obrtniki in sicer demokratski in klerikalni (skupaj 4) so glasovali proti odpravi, vsi šolniki, industrija, občinski svetnik Del. kmečkega republikanskega bloka (skupaj 10) pa za odpravo nedeljskega pouka.
KDO IMA KRAJŠI SPOMIN?
G. Eržen, urednik »Volksstimme« nam očita, da imamo zelo kratek spomin in da smo uredniki »Enotnosti« najbrže premladi, da bi se mogli spominjati na dni prevrata. Ce je g. Eržen sploh že tedaj bil socialist, da se ni dosti zanimal za takratno politiko socialdemokratske stranke in za položaj v njej — to je pa konkretno dokazal v svoji notici. Pravi namreč, da so današnji de-kalistični voditelji takrat v social-demokraciji igrali odločilno vlogo in da naj se obrnemo po pojasnilo na so-druga Lemeža in Jakoba Zorgo, ki da sta pritiskala na vstop socialdemokratske stranke v »Narodni svet«. Ugotovimo naj le, da je bil s. Jakob Žorga tedaj strojevodja v 1 rstu in ni imel nobene višje funkcije v soc. dem. stranki. Bil je pa pristaš revolucionarne socialistične levice na Primorskem, ki je nastopala proti vstopu v »Narodni svet«. S. Letnež tudi takrat ni imel nobene funkcije v soc. dem. stranki, temveč je bil v opozicionalni j skupini »Socialistična omladina«, ki se je borila proti avstrofilskemu oportunizmu takratne socialdemokracije, pri tem pa zašla v nekak nacionalno revolucionalni oportunizem. 'i ako s. Jakob Žorga kot s. Lemež sta takoj po prevratu nastopila proti oportunizmu in ministeriali-zmu in v tem boju tudi vztrajala, medtem ko je g. Eržen iz komunista, kar je bil, 1. 1919. zopet nazadoval v so-cialpatriota. G. Eržen naj bi raje v zaporu študiral zgodovino delavskega gibanja kot pa poslušal radio, če jo tako slabo pozna. Upamo, da bo toliko kulanten, da bo v «Volksstimme« popravil zgodovinske neresnice, ki jih je bodisi iz neznanja bodisi vsled kratkega spomina napisal. Sicer bomo pa morali smatrati, da je namenoma lagal.
Zanimalo bi nas tudi, ali se »Volksstimme« danes strinja z našo obsodbo oportunistične politike socialdemokracije ob prevratu ali ne. To je pač glavno vprašanje, katerega se socialpatriotski ideologi vestno izogibljejo.
Naša lista »Združenja kmetov in delavcev« za občinske volitve v občini Devica Marija v Polju ima
3. Skrinjico.
železničarji le z združeno močjo.«
Ce že hočete, kar vas je socialistov v centralnem oeiboru, na vsak način napadati nas levičarje, pa odlagajte te napade v »Nedelavsko politiko« kot vaše politično glasilo, ne pa v UŽ, katerega plačujemo mi člani! Predvsem pa nehajte groziti in z grožnjami članstvo terorizirati: Noben plačan funkcionar ni pri nas imel in ne bo imel te pravice. Funkcionarji se menjajo, mi železničarji pa ostanemo v boju proti izkoriščanju in za boljšo bodočnost.	Podboj.
ALI HOČE STANKO NA VSAK NAClN VPREČI UJE-
DINJENI SAVEZ ŽELEZNIČARJEV V VOZ SPJ?
Tako se moramo vprašati po zadnji št. 21. Ujed. Zel. /. dne 1. nov. t. 1. lam je objavljen podlistek pod naslovom: »Kaj moramo železničarji ukreniti, da nam bo boljše?« Najprej pravilno piše proti meščanskemu tisku in proti šundiiteraturi. Nato se pa loteva vprašanja delavske politične stranke. V prejšnji št. Ujed. Zel. sicer piše uvodnik, da se ne sme v političnih časopisih kriti-j zirati delovanja strokovne organizacije železničarjev j (- hvalisa se pa lahko! -) in radoveden sem bil, kako I se bo U. Z. kot strokovni list lotil vprašanja politične I organizacije. Najprej pravi, da je treba tudi v strok, listu o politiki temeljito pisati, da bi se članstvo čimbolj vzgojilo za celokupen razredni proletarski pokret. S tem se popolnoma strinjamo. Treba je, da se v, strokovnem listu kaže članstvu, kako je boj med proletariatom in bur-žuazijo ne samo gospodarski boj, temveč razredni boj, ki je v svojem bistvu političen boj in ki se bo končal s popolno politično zmago proletariata. Popolnoma pravima je tudi trditev, da je politična stranka krona (ta izraz je seveda slab!) vsega razrednega gibanja, ogledalo in merilo naše zavednosti in politične zrelosti.
Ioda kaj izvaja pisec v Ujed. Žel. nadalje? Čujte: »Če pa imaš delavca leta in leta včlanjenega v razredni strokovni... organizaciji, potem bo enkrat, s časom posta! socialist.
Menda ne boste tajili, da beseda socialist danes pri nas označuje pristaša SPJ. In če vi tako pišete v U. Ž„ potem delate odkrito reklamo za SPJ!
Na kongresih glasujete za sklepe, da je Ujed. Savez Železničarjev strankarsko neodvisen. Na podlagi teh sklepov ste izvoljeni odnosno nastavljeni za funkcionarje. Zakaj sedaj delate reklamo za socialiste t. j. za SPJ? Da ne boste trdili; da je to destruktivna kritika, vas opozarjamo, da je zgoraj citirani odstavek natiskan v U Ž. št. 21. t. 1., torej dovolj konkreten dokaz. Zakaj kršite sklepe? Zakaj vpregate naš Savez v voz SPJ?
Članstvo je poklicano, da kontrolira, ali se izvajajo sklepi in kako se izvajajo. In sklep o strankarski neodvisnosti naše strok, organizacije je pač tako važen sklep, da moramo odločno zaklicati: V voz SPJ nas železničarjev ne boste vpregali!	Ž.
»Nedelavska politika« je ob desetletnici prevrata zopet enkrat — med dnevnimi novicami — revolucionarno zafrazirala. Takole piše: »Nacionalna revolucija se ne more ponavljati. Pač pa je na vrsti še socialna resolucija in rdeče kokarde iz leta )918, ki ste jih vi (t. j. menda klerikalci) zatajili, se bodo povrnile.« — Še ni preteklo 6 tednov, ko je ta »Nedelavska politika« na vse grlo kričala: Revolucija je fata tnorgana, sanje o revoluciji med našim delavstvom ko pokopane in druge take lepe trditve. Naenkrat pa piše — da bi spet prevarala socialistične delavce —: »na vrsti je še socialna revolucija!« O, frazerski lažnjivci! in pa, da se bodo • rdeče kokarde iz leta 1918 povrnile«! Če se bodo povrnile samo rdeče kokarde, bo slaba predla proletariatu! Kajti s kokardami ne bo premagal buržuazije. Nov duh bo moral priti in zajeti mase dela/vcev in kmetov, nov duh, ki ne bo smel imeti nič skupmega s social-patriotsko kontrarevolucionarnostjo. To nas uči težka izkušnja leta 1918!
Poravnajte naročnino!
MESTNI DELAVCI V LJUBLJANI.
O nas mestnih delavcih se res malokdaj kaj piše v našem listu. Človek bi mislil, da se nam res tako dobro godi, a temu 111 tako. Večina delavcev se še ne zaveda, tla so ljudje in da imajo pravico do človeškega življenja. Kar je pa malo bolj zavednih, listi pa stiskajo pesti in na tihem godrnjajo: Enkrat bo že drugače, tako ne more več doigo iti. A sodrugi, kdor misli, da bo enkrat drugače in če to pričakuje, ne sme samo godrnjati in roke v žepu držati! S tem ni nikomur nič pomagano. Pri cestnem nadzorstvu so dajali zadnji teden delavcem dežne plašče, a ne dežne plašče, ki bi zares delavca obvarovali pred mokroto. O ne, dali so nekaj, kar se samo imenuje dežni plašč, kajti delavec je vseeno moker, četudi ima to cunjo na sebi. To seveda ljubljansko bur-zuazijo ne briga. In še te sence dežnih plaščev so dobili samo tisti, ki še sploh nikoli niso nič dobili. Oni pa, ki so že dobili leta 1923, 1924 in 1925. ti pa ne dobijo sploh nič. in se takrat so dobili le nekakšne srajce iz rujave kotenine, malo namazane s firnežem. In ta srajca naj varuje delavca pred dežjem celih pet let. Fej. V petih letiii bi taka buržuazna srajca razpadla, pa da visi v sobi na klinu, ne pa na delavcu pri delu na cesti. In prav se nam godi. Pretežna večina mestnih delavcev je capljala in še caplja za meščanskimi strankami kot neumni kužki. Za uslugo pa nam delijo te stranke brco za brco. Enkrat bo že prišlo spoznanje, če ne bo že prepozno.
i>e siabše pa je na mestni pristavi. Tam pa pašujeta dva avstrijska kraparja, ki kar tekmujeta med seboj, kateri bo bolj šikaniral delavce in voznike. Ta dva si mora delavstvo posebej zapisati v svoj album. Minulo soboto je prišel eden od teh dveh (J. F.) v hlev ter zahteval od voznikov, da gredo sprazniti neke vozove. Zahteval pa je samo tiste, ki niso mogli iti, ker so itneli drugo delo. In to je bilo že po službenem času, to je po peti uri. Ker so ti rekli, da ne morejo iti, da imajo drugo delo in če je tako nujno, naj se tiste vzame, ki so že prosti, je vsled tega odpovedal ta gospod dvema voznikoma službo na 14 dni.
Mi bi vprašali g. župana, po katerem službenem redu se imajo odpuščati na pristavi deiavci, ne da bi se jim dala prilika, da se zagovarjajo pred disciplinarno komisijo. Po našem občinskem siužbeitem redu sme odpuščati iz službe pri občini zaposlene delavce samo župan in to pismenim potom.
Toliko za enkrat. Drugič bomo pisali še kaj več o čednih razmerah pri mestni občini.
Delu čast in oblast.
Zavedni mestni delavci.
IZ SUŽENJSTVA TPD. SEPARACIJA.
Sodrug urednik! Prosim, da objaviš ta moj dopis, da bo ves svet in vse delavstvo vedelo, kako se postopa danes z rudarji IPD na separaciji.
Ne morem si kaj, da ne bi tudi posamezne, ki se odlikujejo v šikaniranju delavstva na separaciji, imenoma dal v javnost, vsemu delavstvu v vednost.
N. pr. tu je g. Kosem, ki se imenuje inteligentnega pod uradnika - nadpaznika (čudno, da se nastavljajo za nadpaznike ljudje, ki so brez prakse in nimajo nobenih rudarskih šol), a tako škandalozno postopa z delavci, kot pokaže sledeči slučaj, ki se je zgodil meni 1. okt. t. 1. Ko sem prišel v službo, me je hotel prisiliti, da bi delal za dva delavca (to se pri IPD danes uvaja!) Ker je pa nemogoče, da bi eden zmogel to, kar že dva težko izvršujeta, sem izjavil, da tega ne morem. On pa je rekel, če -he bom toliko delal, me bo iz službe odpustil. To je tudi storil in tako sem bil iz arbeitshausa« odpuščen.
Zgodil se je pa še drug slučaj. Na separaciji je delo diktirano, io je že vsemu delavstvu poznano. Če delavec ne naloži toliko vozičkov premoga, kakor se mu diktira, nima celega šihta (prava prisilna delavnica!) Dva rudarja morata naložiti 35 vozičkov premoga in tudi .stran zapeljati. Preje pred leti je bilo treba samo 20 vozičkov . Sedaj moraš torej delati za dva, a plačajo te pa ne za dva (dvojno storitev), temveč za pol delavca! Z menoj se je pa zgodilo takole: Jaz in moj kamerad sva naložila skupaj 32 vozičkov premoga in sicer jaz sem dovolj naredil, moj kamerad pa ne, čeprav sva skupaj delal in nato se mu je vzelo četrt šihta. Tako znajo postopati pazniki v »arbeitshausu«.
Najbolj se odlikuje v vpitju, šikaniranju in zmerjanju nad ubogo delavsko paro, ki itak dela ko črna živina neki preddelavec g. Šeniib. Ta »inteligent« (menda balkanskega sistema) se je nekoč izrazil, da on več velja kot sto delavcev. Čudno, da 1 PD še ni same Šenlibe nastavila, delavce pa odpustila!?
Naj za enkrat zadostuje to, drugič še kaj več. Vas delavce trpine — sužnje 1 PD iz »arbeitshausa«, separacije pa spodbujam, da že vendar enkrat začnete organizirati strokovno organizacijo, ker le edino potom nje boste imeli moč, da zlomite vaše krvosese izkoriščevalce. da enkrat rečete: Dovolj je tega, do tu in nikamor dalje!
Priporočam vam pa, da postane vsak delavec, ki je danes suženj IPD naročnik rev. proletarskega lista »Enotnosti« in v njega dopisuje in razkrije vso gnilobo in zločine nad vami, katerih je toliko! Edino ta list zagovarja prol. interese in kaže pot do končne in prave osvoboditve proletariata izpod suženjskega jarma kapitala in današnjega gnilega družabnega reda. Še enkrat Vam kličemo: Ne ustrašite se, kakor se jaz nisem in na delo za strok, org. in prol. tisk ter izobrazbo, ker tu je naša rešitev. Naj živi zmaga delavcev in kmetov nad kapitalom in njih izkoriščevalcev trinogov. Delu čast in oblast! — Mladi proletarec E c.
OBREKOVALCU ZASLUŽEN IN BREZOBZIREN ODGOVOR.
(Nadaljevanje.)
Tako me je ravno Jeram prav na provokaterski način pripravil do tega, da Seni se odločil za sprejemanje sedaj po njem na raznih sestankih mi predbacivane nagrade«, ki je bila nadomestilo za zgubo na zaslužku v akordu, od katere pa sem še gotovi del izdal za nabavo raznih zakonov in pravilnikov, brez katerih mi je bilo absolutno nemogoče vršiti po dela\cih zahtevanih poslov v različnih službenih, še več pa v njih privatnih zadevah. Pa pustimo te podrobnosti na stran, saj je vse to za Jerama brezpomembno. Čeprav bi ravno 011 imel najmanj pravice karkoli mi predbaci-vati vendar on hoče doseči svoj zlobni namen, ravnajoč se po prislovici: »(Zlobni) namen posvečuje (isto-vredna) sredstva.«
K še težji obdolžitvi, ki jo je iznesel Jeram v »Delavcu«, češ, »da sem se hotel na nelep način prikopati do enega preddelavca, katerega bi bil jaz kot (bivši) glavni zaupnik rad izpodrinil«, izjavljam ponovno, da ie Jeram nesramni in podli lažnjivec, ker vedoma laže, ko prav dobro ve, da Krušič ni nikak preddelavec, pač Pa se je le potegoval za imenovanje preddelavca (kar sem šele pozneje ugotovil) in to ne da bi me predhodno kot gl. zaupnika obvestil za posredovanje, kar bi gotovo znal tudi utemeljiti in gotovo bi preprečil takratni spor, ki je nastal med Krušicem in obratnim ravnateljem ing. Schiillerjem. Za zadevo v podrobnosti sem zaznal šele par dni pozneje ob priliki neke intervencije po imenovanem obratnem ravnatelju, kateri mi ie obenem tudi ponudil mesto tehtničarja (na vago) v žebljarni. Izjavil je, >da rabi enega, ki zna pisati in računati«, s pripombo, da mu je Krušic že tri- ali štirikrat zagrozil, da mu bo na vagi pustil in šel nazaj na »Schraubstock) (za orodnega ključavničarja). Izjavil .ie, da ima teh groženj že dovolj in da se je odločil, da Krušica pusti nazaj na njegovo prejšnje mesto, mesto na tehtnici pa da ponudi meni, ako ga hočem nastopiti, za kar mi je dal en dan časa za premislek, drugi dan pa naj mu sporočim, če ponudbo sprejmem ali ne, da lo vedel drugega iskati. Nadalje mi je obratni ravnatelj pojasnil, da mu je Krušic grozil, da bo na tehtnici
pustil radi tega, ker ni sprejel njegovega sina v delo m to radi njegove šibkosti in bolehnosti (Ko sem tudi jaz Krušicevega sina priporočal za sprejem v delo, mi je tedaj obr. ravnatelj izjavil, da ga je že pustil (naroči! Krušicu) zdravniško preiskati, a ga je zdravnik spoznal za bolnega in za delo v tovarni nesposobnega in da ga Preko te zdravnikove ugotovitve nesposobnosti ne more ter tudi ne sme sprejeti.) Obratni ravnatelj mi je ponudil mesto tehtničarja v poznem popoldanskem časa. ko je bil Krušic že službe prost in vsled tega nisem mogel priti ž njim v stik. sam pa se tudi ni pri meni zglasil, kar bi bila prav za prav njegova dolžnost, da bi mi o sporni zadevi poročal. Pričel pa sem se spominjati, da mi je Krušic nekoč potožil, da je kot teht-nicar s S4.50 kron temeljne plače prikrajšan na zaslužku ter da bo uidi tega mesto tehtničarja pustil in šel nazaj na Selu aubsrock«. Prav dobro pa sem vedel, da imajo orodni ključavničarji plačo v akordu in da pridejo nekoliko višje v plačah kot žebljarjL S to trditviio pa me je Krusic popolnoma speljal v drugo smer in verjel sem mu, da je slabše plačan kot so žebljarjl in tako sem se drugi dan napodi do obratnega ravnatelja ter sem mu izjavil, ako ponudbo sprejmem, da bom prikrajšan na zaslužku v akordu kot žebljar, nakar me obratni ravnatelj začudeuo vpraša, kako morem to trditi in odgovoril sem mu. da mi ie Krušic nekoč trdil, da ima kot tehtničar samo 84.50 kron temeljne plače. Obratni ravnatelj rrii na to pokaže seznam dnevnih temeljnih. plat posameznih delavcev v žebljarni, iz katerega sem šele ugotovil, da je Krušic prišel v prejšnjem mesecu v akordu na Din 25. temeljne plače dnevno, na kar sem bil zelo iznenaden nad neodkritosrčnostjo Krušica napi am meni kot zaupniku. Na to me obratni ravna tel j vpraša za mojo odločitev s pripombo, da mi nudi mesto tehtničarja pod pogojem, da me ue prizna. 2 s preddelavca, kakor tudi nikogar na tem mestu (na tehtnici), ker ima že itak preveč preddelavcev v žebljarni, kar ni v interesu podjetja in posebej je še povdaril, da se ja ne bom nekdaj »kapriciral«, da sem upravičen do mojstrskega mesta, na kar sem mu izjavil, da nisem sposoben za priganjača. Na to sem pristal na ponudbo, katero mesto bi imel nastopiti ravno osem dni kasneje. Šele potem dogodku je prišel Krušic k meni, da bi jaz pristanek za mesto tehtničarja preklical, ne da bi obratnemu ravnatelju omenil, da preklicujem pristanek r.a željo Krušica, kar bi bilo zame le prenerodno, z;i Krušica pa nič spremenjenega, ker bi z mojo odklonitvijo obratni ravnatelj dobil nekoga drugega izven žeb-ljarne. Omeniti moram, da je bilo to mesto ponudeno pred menoj dvema drugima žebljarjema, ki pa sta to mesto odklonila z izjavo, da se ne čutita za to mesto sposobna in zato, ker sem bil zadnji iz žebljarne pozvan na to mesto, sem ponudbo sprejel. Povod, zakaj nisem Krušicevi želji sledil, pa tiči tudi v tem, ker je 011 nekega sodruga (voznika žice) neifoč pri mojstru (iz politične ali osebne mržnje) brez vsakega tehtnega vzroka zatožil, na kar je bil dotični sodntg takoj dntgi dan prestavljen na prostor in to skoro za dva meseca in tem potom ravno skozi Krušica oškodovan za več kot Din 1000 na zaslužku. Vkljub temu pa, ko je Krušic pred obratnim ravnateljem obžaloval grožnjo in izjavil, da bi rad še naprej ostal na tehtnici, sem povsem prostovoljno odstopil od ponudenega mesta v na-vzročnosti Krušica Tako sem se (po podli trditvi Jerama) hotel na nelep način prikopati do enega preddelavca, katerega bi bil jaz kot glavni zaupnik rad izpodrinil. — (Dalje prihodnjič.)	Franc Ravnik.
D. M. v Polju. — Delavci in mali kmetje v naši občini moramo mnogo bolj utrditi svoje vrste. Precej nas je, ki vemo, kam pripadamo. In vsak naj se potrudi, da dopove svojemu sodelavcu, kje je prava pot do zmage delavskega razreda Minulo sredo so imeli social-patriotje shodič v Zalogu. Dopisniku v »Nedela v ski politiki« ni vredno odgovarjati, ker se je g. Svetek s
itruao pt'šicno Montirat, /'ra v	avo je govorU	u (COiO-
saluem socializmu v Nemčiji, kjer soclalparriotjc oborn-žujejo kapitalizem. Vprašali smo ga o socializmu v Jugoslaviji, pa ni vedel kaj povedati. Vprašali smo ga o razkolu socialistične stranke in postal je takoj iz prej internacionalnega socialista, prav »avtonomni-« slovenski socialpatriot in rekel, da ga ne briga spor raznih profesorjev. Kakor je bilo videti, je g. Svetku prav malo mar za socializem in za boj delavca za obstanek. kar je zlasti tudi pokazal v delavski zbornici. Na tem shodu je pa bil tudi neki krščanski socialec (vsaj šteje se za takega). Ko je videl, kako zastavljamo g. Svetku, se je lepo smejal in odobraval. Ko pa smo dekalisti zapustili shodič, se je pa oglasil k besedi in udrihal po naših sodrugih. Lista teh kršč. soc. se imenuje »Delavska zveza«, pa na njej so kar po vrsti sami uradnikJ, tako da jo delavci imenujejo uradniško listo. Ti kršč. socialisti so že v naprej privesek težjih kmetov, gostilničarjev proti delavcem in malemu kmetu. — Delavci! Ne pustite se varati od meščanskih strank, ki vas ne poznajo: samo par dni pred volitvami, potem Pa vas psujejo z lenuhi, pijanci, igralci, pa magari kar na občinski seji. Papirničarji se imamo pa tudi prav lepo zahvaliti klerikalni organizaciji za tak pravilnik. Pod vlado SLS dobivamo te dobrine. Delavci in mali kmetje, vsi za tretjo (3.) skrinjico. Delu čast!
Naš volllui sestanek se v rši v nedeljo II. nov. ob 3. popoldne v gostilni Oman na Vevčah.
Zagorje. — Prejeli smo sledeči popravek po čl. IV tisk. zakona z ozirom na vsebino dopisa »Zagorje« v št. 39 »Enotnosti«: »Ni res, da sem glasoval proti prošnji prosvetnega pododseka Delavske zbornice v Zagorju za Din 2500, res pa je, da Sem glasoval za predlog. — Ni res. da sem glasoval za predlog demokrata VVeinbergerja, res pa je, da demokrat VVeinberger predloga za Din 1250 m' stavil. — Zagorje, 25. oktobra 1928. — Melhijor Čobai.«
Vestnik „Svobode“.
Preselitev »Svobode«. — Centrala »Svobode« in
ljubljanska podružnica imata odslej svoje prostore v palači Delavske zbornice na Miklošičevi cesti, levi vhod I. nadstropje, levo. Vse dopise naslavljajte na ta naslovi
Plenarna seja »Svobode« — se vrši v nedeljo, dne
11.	t. in. ob pol 10. uri dopoldne v lokalu »Svobode« v palači Delavske zbornice na Miklošičevi cesti. Na seji bo »Svoboda« določila svoj delovni program za bodoče leto.
Svoboda« na Jesenicah sklicuje svoj redsi občni zbor v nedeljo, dne 9. decembra ob 9. uri dopoldne v dvorani Delavskega doma na Savi.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Izostati je moralo zopet preče/ gradva — res, brf-3 da bi »Enotnost« izhajala dvakrat na teden, ne more več zadostiti vsem potrebam rastočega gibanja.
Izostati je moral izkuz tiskovnega sklada. Izide prihodnjič.
Izostalo je nadaljevanje podlistka »Trst«, ker nam ga s. Mladen ni doposlal.
Izkaz sklada za žrtve reakcije bo izšel šele koncem
meseca in bo sploh izhajal v bodoče le enkrat mesečno, ker se s tern prihrani mnogo dela SodTUgi, ki so poslaU prispevke za žrtve reakcije naj zato počakajo do izkaza (tudi mariborski in trboveljski sodrugi, ki so postali tudi
v tem oziru razveseljivo aktivni).
Sodrugu, ki nam je poslal kritiko uprizoritve »Veronike Deseniške« dramatičnega odseka »Svobode« v Za* logu, sporočamo, da bi »Enotnost« komaj, če bi bila dnevnik, mogia prinašati tako dolga poročila. Sedaj pa Je izključeno, da bi objavili in tudi če bi ga skrajšali na eno četrtino bi bilo predolgo. Sodrugi naj povsod delajo itf razširjenju lista, da dosežemo čimpreje dvakrat tedensko izhajanje.