505
S senco do večera
Maja Razboršek
PRESTREŽENA SVETLOBA
presejana skozi sito ali samo skozi prste
od nje so zlate roke je ozarjen obraz
in vendar ne vem
če je dobra
ta prestrežena svetloba
kajti rane gali
in solze razkriva
.
materinska
in neskončno bolj blagodejna
je senca
SENCE NIKOLI NISO SAMO SIVE
<¦
dan potuje s senco do večera: brez števila odtenkov razpoloženj
in sence niso nikoli samo sive in svetlobe niso nikoli samo tople
Maja Razboršek
ODTUJENA
in ljubezni
ljubezni so vedno kalejdoskopi
sprva sem želela
da bi mi verjeli
zato sem povzdigovala glas
besede odbirala kot semena
take ki bi zagotovo vzklile
sprva sem želela da bi mi verjeli -danes mi je vseeno
MAŠKARADA
včasih z brezbrižnostjo
drugič z bledico
popudram obraz
in se namaškaram
z lažjo in samoprevaro
tako temeljito
da se še sama ne prepoznam
pod masko si tipam obraz
hladen in pomračen
hvaležna
da lahko neprizadeto zrem
skozi ozke reže
tako lahko bežim
ne da bi kamorkoli odšla
TESNOBA
lajež samotnega psa
nekje daleč
menda še dlje v noči
kot zmore zahrepeneti srce
lajež davno mrtvega psa
506
507
S senco do večera
ugasnila sem svetilko da bi ne pisala da bi se ne ranila nocoj ne zmorem potovati po papirju
obse prižmem drobno bitje ki mi zaupa in me potrebuje pa mi je lažje pa mi je huje
¦
KRIVDA    takrat
ko se je rodil
sem bila nekje drugje
zapredena v pregloboki spanec
da bi mu lahko pomagala
ko je bil najprej mrtev
in šele nato živ
zato mi je
še toliko bolj hladno
in ostro nabrušeno rezilo krivde
ko me pokliče
mama
brez števila pesmi sem rodila -
njega
njega nisem mogla
.