Hrepenenje
Kako nenasitno je vendar človeško srce. Komaj se mu izpolni  ena želja,   že zahrepeni po čem drugem.
Večkrat sem žc izrekla svoji Ijubi gospodični uči-teljici željo, naj bi tudi jaz enkrat nosila bclo šolarsko zastavp. A minilo je Telovo, minilo Alojzijevo, ne da bi se mi izpolnila srčna želja. Mamica pa, ko sem jim potožila svojo bol, me potolažijo, rekoč: »Ne bodi ža-losten, srček. Glej, res je častno, nositi beli prapor, a gospodična se ne smejo ozirati toliko na vrednost, temveč na moč zastavonoše, kajti prapor je vsekako težji,   nego   si ti  misliš.   Ti pa si tako   šibka   Ln mala.
126                '                                              
Ugovarjala sem, češ, saj je bil tudi princ Evgen šibke in male postave, a vendar tako zelo, zelo močan in hraber ;  a kaj, ko mi vse ugovarjanje ni nič pomagalo.
Danes pa se mi je izpolnila vroča želja. Nešteta vrsta belo oblečenih deklic z razcvetelirai lilijami v rokah je spremljala božjega Zveličarja ob njegovem pohodu po našem trgu, njitn na čelu pa jaz, z lepo, belo šolsko zastavo. Ah, kako mi je radosti in ponosa trepetalo srce! — Dospeli smo do drugega oltarja, na katerem je stal sredi krasnega cvetja lep kip Srca Je-zusovega. Tudi v oknih tik oltarja je bil nenavaden cvetlični kras. Pogled pa mi je zastal na nežnih, snežno-belih cvetkah, ki so bile samo tja položene, da pola-goma uvenejo in umro najlepše smrti, smrti za Njega, ki je stvarstvu dal življenje. Kar nisem mogla odtegniti pogleda od teh nežnih, malim kelihom podobnih cvetk, in zdelo se mi je, da se njih bela krilca gibljejo od vzdihov ljubezni in vdanosti.
Nežne   cvetke,   kako   sem vas zavidala za takšno. smrt!  Ah,  kdor bi  enako vam smel v snežnobeli obleki pri  Odrešenikovih nogah izdihniti!   Kako sladka,   kako lepa  bi  bila taka smrt.                                          Anica