¦                                                                                                                                 •
¦                                                                                                                                                                                     ¦
Dopisi.
¦                                                                                                                                                                                     ¦
%........................................................../
Ptuj. Družabne razmere so se v Ptuju v teku enega leta korenito izpremenile. Kdor je prišel lani po prevratu sem, je imel priliko opazovati odkrito in prisrčno sodelovanje vseh narodno mislečih ljudi, medsebojno razumevanje in podpiranje je bilo umevno samo pri sebi. A sčasoma se je vse izprevrglo. Počelo je, vrag ve, iz kakega vzroka zahrbtno rovarjenje, delo se je razbilo, medsebojna vzajemnost je prestala. Destrukcija v društvenem življenju, apatičnost, nezadovoljstvo in zabavljanje vsepovsod. Gonja, ki so jo neki elementi zasejali predčasom proti gotovim slojem, se je poostrila in razlezla v osebno gonjo do ostudnosti.    V   tem se  dauas naša
družba potaplja, narodno delo zastaja, našim narodnim nasprotnikom pa raste greben. Saj jim pa tudi lahko. Strnjeni so v krepko or« ganizaoijo brez razlike političnega mišljenja. Zna se pripetiti, da bomo doživeli v času občinskih to lite v prokleto neprijetna prese-netenja. A kaj delamo mi ? Kregamo se in zabavljamo drug proti drugemu in mečemo si polema pod noge. Narodna čitalnica bi vendar morala biti žarišče našega narodnega življenja v Ptuju. Matica bi nam morala biti in mi čebele, ki naj bi se zbirale v njenem okrilju. Uvedli so se v zadnjem času stalni sostanki v čitalnici ob sredah, da bi se zbirali ljudje na pogovor, informacije, delo etc. Saj je sto in sto aktualnih stvari tudi pri nas, o katerih treba razgovora. A kaj vidimo ? Če stopiš v sredo večer v čitalnico, ti zijajo prazne stene naproti in prazni stoli se ti režijo. Le okrog peči se stiska peščica „žrtev", ki se žrtvujejo za to, da se drugega dne lahko reče : Sinoči smo pa imeli žurfiks. Žalostno je to in pojav družabnega razkrajanja je simptomatičen. Kam bo to privedlo ? Cluvetc ne bi verjel, da se je najdejo ljudje, ki mislijo, da je s koncem vojne prišel tudi konec dela, me9to da bi baš sedaj posvetili vse svoje sile delu. Ne velja to le na polju industrije, velja tudi za podrobno narodno delo. Natolcevanje zahrbtuost, razdiranje, zabavljanje in slične nečedne čednosti bi pri nas ne smele imeti mesita. To naj bi si zapisali za uho vsi tisti kovarji, ki jih srbi jezik le tedaj, čo morejo svojega bližnjega pičiti s strupenim želom, ki pa povsod molčijo, kadar gre za res pozitivno stvar.