Naši dopisi. Iz Ljubljane. (Emilija Witschel f-) Dne 5. prosinca t. 1. umila je po večletneni bolehanji gospodičina Einilija Witschelnova, učiteljica na nemški dekliški šoli v Ljubljani. — Pokojnica delovala je kot začasna učiteljica 3 leta na petrazrednici v Velikovcu na Koroškem, potem 2 leti kot pomožna učiteljica na tukajšnji c. kr. vadnici ter je bila imenovana leta 1889. za četrto učno mesto na nemški dekliški šoli. — Vneta za svoj poklic, bila je premarljiva vestna učiteljica in odkritosrčna ljubezajiva koleginja. A. B. Iz ljubljanske okolice. (Cesarska pesein.) Vsakemu izmed tovarišev je bila gotovo ljuba muzikalična priloga MTovariševau, katera nain je prinesla za novoleto darilo cesarsko himno v izvirniku. Marsikomu je bila neznana — vsaj ima skoiaj vsaka pesemska knjiga drugačen napev. Primerjaj nemške knjige ^VVeinvvui-tn-ove11, ^Slavček". BCecilijo"! Kolikor knjig toliko napevov — res ni bistvenega razločka. a jednako le ni! BSlavček" ima še to napako, da je melodiji podložen stari tekst, toiej za šolo jako nepripravno. Sedaj iinamo pa izvirno melodijo himne tu, katere naj bi se zares vsak učitelj oklenil. Vsaj jo ima tudi že ^Cantica sacra" (v novej izdaji), torej se na gimnaziji poje gotovo po izvirniku. Ali pa ne bode nastala še večja zmešnjava pri opevanji najslovesnejše — nam in šolski mladeži najdražje pesmi, ako jo poje prvi tovariš po BSlavčeku", drugi po nCeciliji", a tretji po izvirniku? Kakor pri vsem pouku, tako je potrebna še posebno popolna jednakost pri cesarski pesrni na vseh javnih in zasebnih šolah. Ali bi ne koristil dobrej stvari odbor BSlov. učit. društva", ako bi opozoril isti velesl. c. kr. deželni šolski svet na ta jako občuten nedostatek? Dokler ne bode ukaz velesl. c. kr. deželnega šolskega sveta natančno določil, katera melodija cesarske pesmi se ima peti, toliko časa pela se bode ista kaj različno. Cesarska himna pa naj nam bode drag biser, na katerem ni prenarejati prav ničesar in katero naj posluša sivi starec še piav tako, kakor se je je učil kot otrok v mladosti. C. Izpod Leskorega gnmi. (Konec.) Vsakemu je znano, kako je pri ueiteljih z v olilno piavico. Imajo jo le učitelji - voditelji naj si bodo že definitivno ali pa začasno nastavljeni. Deflnitivni učitelji na večrazrednicah jo nimajo, tedaj so na slabšem, kakor začetniki na jednorazrednicah. To se nikakor ne vjema. Postavodajalni krogi naj bi to stvar vender jedenkrat uredili, naša ,Zveza" naj bi se za to krepko potegnila. Ponižcvalno je za ves učiteljski stan, da irna črevljar, ki plačuje inorda 5 gld. patenta od svoje obrti, volilno pravico, a učitelj se zrelostniin in sposobnostnim spričevaloai službujoč 10 do 15 let jo nirna! Pravijo, da je sedanja doba nliberalna"! Učitelji jo kot tako pač inalo poznamo! Nekdaj je bil pouk obrt (ein Gewerbe). Da je to še dandanes, morali bi plačevati sicer Bpatent", — pa imeli bi saj volilno pravico! Gotovo bode kdo popraševal, kaj toliko bezarn po tej volilni pravici. Odgovor podatn v naslednjem. Prvič je volilna pravica — pravica; teh pa imamo učitelji malo. Drugič si pridobi učitelj s to pravico več moralne veljave med ljudstvom — več autoritete. Tretjič pa nam podaje volilna pravica nepresegljivo sredstvo in moč, s katerima botno še najpoprej dosegli zaželjeni smoter. Z rastočo važnostjo raznih volitev raste tudi važnost volilne pravice. Ud izida dotičnih volitev odvisna je večina v državnem in deželnein zboiu, odvisno je delovanje teh dveh korporacij, odvisna je usoda — učiteljskega stanu. Z volilno pravico v roci smo si učitelji deloina kovači svoje — sreče. Komur je dana volilna pravica, temu dana je tudi pravica poštene agitacije, pravica svobodne volitve. Učitelji seveda bili smo do zdaj tudi v tem oziru izjerna — dasi nezakonito. Vsakemu svoje! Ker je znano, kako sitno je, ako se inora učitetj sam bojevati za take pravice, sain se pritoževati, naj bi sl. nZveza" to izvedla na — čisto. Napačno in greh je torej, ako se vsaj oni učitelji, ki so volilci ne poslužujejo te pravice v polni tneri. Indiferentizem, zamera itd. tukaj niso na mestu! S takim postopanjern spodkopujerno veljavo samim sebi, mečemo še ono inalo orožja •- proč, kar ga iinamo in hajdi! za dom — v beg! To ne gre! Držinio pravice, ki jih irnamo, pa pridobiv ajmo si novih — to naj je naše geslo. Volitve so postale — kakor rečeno — velikanskega pomena. Ali naj tedaj roke križeni držimo, ko se gre za našo bodočnost? Ali naj rnirno gledamo, kako se okoriščajo druge stranke morda — n a naš račun?! Nikakor ne! Vsak učitelj-volilec naj se udeležuje občinskih in druzili volitev in naj vpliva kolikor mogoče na volilce, da izvo- lijo šoli in učiteljstvu prijazne može. Marsikakemu obč. odboru nikakor ni v škodo, ako je med odborniki tudi učitelj. Učitelj naj celo agituje, da pride v odbor, da je izvoljen za vulilnega moža ob priliki državnozborskih in diugih volitev. Tega učitelj gotovo ne bo storil iz osebno-sebičnih namenov, ainpak v prid svojega stanu, v očigled vkupnega smotra vsega uči teljstva. Učiteljev nas je samo na Kranjskem 565. Vsak učitelj pa ima in si lahko pridobi več ali manj vpliva v svojej občini, v obč. odboru in pri raznih volitvah. Upoštevši to rnoramo pripoznati, da se dosedaj niti nisrno zavedali svoje moči, ker jo nismo vporabljevali in nisnio bili jedini v smotiu. Delujoci složno na zgoraj naznačen način pa bomo kmalu dospeli do uspehov. Naše prošnje, ki jih vlagamo na deželni zbor, ^romajo" navadno v ,,koš brez dna". Izvoljenim poslancem smo le tedaj važen in potreben stan, kedar strežemo stranki, kateri pripadajo — kedar strežemo njihovim namenom — ko so pa Bna gorkem", sinatrajo pa ljudsko šolstvo za neznosno breme našega kmeta, nas pa slikajo v deželni zbornici kot nedelavne in nesposobne učne moči — da ne dosežemo zadovoljnih uspehov v primeri s stroški, koje dežela za šolstvo žrtvuje — češ, da smo preslabo nadzorovani (poslanec Kersnik*) — ali pa, da smo najslabši materijal — na gimnazijah in realkah propali dijaki, koji baje nimamo posebnega veselja do poklica (?!) (poslanec Šuklje*) Prav se nam godi! Vzrok naših neuspehov paje deloma tudi ta, ker ne prošinja vsega učiteljstva isti duh, ker je mnogo tacih, ki bodijo svoja pota — ne ziuene se za koristi vsega stanu,Žalostno je, da jih je innogo, ki niti niso udje istih učiteljskih društev in BZveze". Do" kler bo rned nami takih separatistov in egoistov, dokler bo med nami to liko tovarišev, ki so v prvi vrsti kaj druzega, a še-le v drugi in tretji vrsti učitelji, dotlej ni niisliti na plodonosno delovanje za ugled in veljavo našega stanu. Nikoli ne bomo učitelji s tein dosegli zaželjenega uspeba, ako žrtvujemo svoje prepričanje, ako se hlapčevski klanjaino tujemu vplivu in tujim načelom. Da smo stari, nepoboljšani Slovani, pozna se nam pri vsaki stopinji. Ne saiao nied saboj smo dostikrat nesložni; tudi v javnosti kažemo se nekako razbite. Centralizacije ni nikjer tolikanj želeti, kakor pri nas. Iraamo dva strokovna lista. Ta dva lista bererno sami učitelji skoraj. Tu tožirno o naših revah in nadlogah, o našem trudu, o uspehih, upih in željah, časi se tudi znabiti nekoliko ,skavsainou in pii teni — ostane. Dasi sta oba lista učiteljern koristna, vender na zunaj ne do.sežeta pravega uspeha, ker sta premalo razširjena ined ustalitn narodutn. Delati pa je treba na to, da se seznanijo tudi drugi ljudje z našimi težnjami, z nedostatnostimi v šoli, da spuzna tudi ljudstvo važnost učiteljskega stanu in njegovega delovanja v piid narodne izomike, da se avtoriteta učiteljstva razširi in utrdi. Naša dolžnost bodi, da oba lista širimo med našim narodom in oba lista bodita glasilo in vodilo vsemu slovenskemu učiteljstvu v učilnici in j a v n o s t i. Cisti dohodek poiabil bi se v dobrodelne naprave. Zbirali bi lahko doneske za gradnjo -Učiteljskih konviktov", kakeršnih iinajo na Češkein že več. Oba lista bodita naš ponos in pomnožujta našo stanovsko v e 1 j a v o. Kakor povsod vidimo, so v sedanji dobi časniki faktor, s kateriin se mora računati, ki imajo neverjeten vpliv na javno in zasebno življenje. Tovariši! Časi so resni za nas! Bog zna kaka usoda nas čaka že v bližnji bodočnosti! Ako smo složni, reprezentiramo silo, katero je treba povsod vpoštevati! Zato pa : organizirajmo s e, tesno se združimo v vsakem oziru in složne združene moči vporabimo v korist šole, v izboljšanje svojega stanja in v blagor našega naroda! Pivčan-Korenika. *) Gospoda poslanca pač ne poznata delavnosti in sposobnosti ter skrajno neugodnih razmer ljudskih ufiteljev na Kranjskem. Ured. Iz kranjskega okraja. (Mihael Kuster f.) Dne 27. grudna tn. 1. je' uinrl Mihael Kuster, nadučitelj na deški šoli v Kranji. Rojen je bil pokojnik v Olševku 1. 183(5. Ljudsko šolo je pohajal v Kranji, v Ljubljani pa gimnazijo. Nekaj časa je obiskoval tudi visoko šolo na Dunaji. Pozneje je napravil izpit za učitelja na nesamostojnih nižjih realkah in bil mnogo let^ informator pri baronu Lazzariniju v Smledniku. Od tam je prišel v Kranj na ljudsko šolo kot 4. učitelj 1. 1866. Leta 1874. je postal nadučitelj na tej šoli in v tem letu je bil imenovan tudi c. kr. okrajnim šolskim nadzornikom za kranjski okraj. To častno službo je opravljal do 1. 1876. V šoli je bil jako delaven in natančen. Za napredek na šolskern polji se je vedno zanirnal in delal je s svojimi zadnjimi inočnii za šolo. Bolehal je blizu 7 let. V tem času večkrat na snn*t bolan, je vselej precej dobro okreval in se zopet jako energično poprijel svojega posla. Niliče bi mu ne bil prisodil, da ga bode influenca tako liitro zmagala. Pogreb je bil jako lep in udeležba obilna. Tovariši in tovarišice so inu položili na grob krasne vence , pevci so mu pa zapeli pred hišo in na grobu žalostinke. Lahka mu zeinlja doinača!