Očetov jjreli. 14 »Zakaj se za njega postavljaš? ... Dokazala ti bom, da je falot. Nas terja za dolg, ki so ga mati že davno vrnili. Ker smo potrdilo izgubili, mu ne moremo kaj. Prav zdaj, ko nas je zadela nesreča in nam je najlepšo njivo zasulo, nas terja in nas je tožil in rubil. Dobro vemo, kaj misli. Na boben nas hoče pognati, da bi poceni kupil in nas ob dom spravil. Na ta način bi rad pri nas desetkrat profitiral, kar je v Rovtah enkrat izgubil.« »Kaj takega vendar ne bo storil; ne morem verjeti.« »Če ne verjameš, pa vprašaj ljudi! Saj se že hvali, kako po ceni bo šlo na dražbi,« se je lagala Liza; »ampak uračunal se bo.« Marta se je tresla in ni rekla nobene besede več. »Da, da,« je Liza pihala, »sram te bodi s takim — s takim, ki kljub bogatiji že novih hlač ne premore več. Cim huje bo uganjal, tem večja bo sramota tudi zate.« »Ni mi ga mar. Jaz nimatn z njim ničesar. Zame je kakor vsak drugi!« je Marta bruhnila iz sebe, vsa rdeča v obraz. »Haha, zdaj ga tajiš; toda to ti ne pomore nič. Zakaj si letala za njim? Zakaj si se smodila okoli njega? Še čez trideset, štirideset let bodo rekli: Glejte jo, ta je hotela skopuha vzeti!« »Ne — nikoli ga ne bi bila vzela!« je vzkliknila Marta, polna bridkosti. Bla,zinova pa se je hudobno zahehetala in še od daleč vpila: »Vzeti si ga hotela! Te sramote se ne iznebiš. Hahahaha!« Marto je tako potrlo, da je bežala domov, kakor da jo podijo hudobni duhovi. Tevž pa je medtem delal zgoraj v Rovtah. Rad bi bil les, ki ga mu je neurje pustilo, čimprej spravil v denar, da bi se mogel potem lotiti drugega dela. Ko je nekega dne po težkem poldnevu počival in použival skromno južino — črn kruh in domač sir —, je nenadoma obstala Marta pred njim Razveselil se je in vendar tudi prestrašil. »Marta! Kaj je tebe prineslo?« je dejal. »K tebi sem prišla,« je dejala skoraj osorno. »K meni? Prišla si gledat, kako škodo mi je napravilo. Huda nesreča me je zadela.« »Druge je še večja. Ti se mi ne smiliš.« »Marta! Kakšna pa si? Ne poznam te.« »Jaz tebe že dolgo ne. Kakršen si ti, tak nl nihče.« »Kaj sem napravil?« »še vprašaš! Nobena reč ti ni pregrda, da ti 16 denarja prinese. Celo iz stiske in nesreče sosedov si delaš profit.« »Ako imaš Blazinove v rnislih, tedaj ti moram le reči, da tvojega usmiljenja niso vredni. Prav oni bo si izmislili tisto pustno hudobijo.« »Ni mi za Blazinove in zanje ne govorim. Za tebe je grdo, ko hočeš ljudem v stiski vzeti domačijo.« »Saj to ni res! Saj to je laž!« »Vsi ljudje pravijo tako.« »Marta, ali verjameš zlobnim jezikom, meni pa ne?« »Tebi ne morem ničesar več verjeti; prevečkrat Bi me izdal.« »Nikoli te nisem! Le nesreča mi je vedno za petami. Ne morem si pomagati.« »Pomagati bi že mogel, če bi hotel. Ampak nočeš. Nikoli ti ni bila resnica, če si kaj rekel.« »Marta, rečem ti, da mi je bila vedno resnica, kadarkoli sem kaj obljubil. Tega mi ne smeš očitati.« »žal, moram. Pokaži se v dejanju in ne samo v lepih besedah!« »Kaj naj storim?« »Umakni tožbo proti Blazinovim! Pusti jira denar!« Ko strela ga je ošinilo. Prebledel ie in obraz se mu je od muke spačil »Zakaj ... zakaj se tako brigaš za Blazinove ?« je jecljal. »Ne za Blazinove,« je odvrnila. »Zaradi teh mi ni mar; ampak zaradi tebe hočem tako. S silo te hočein odtrgati od tvoje strasti; videti hočem, ali je toliko ljubezni v tebi, da mi izpolniš eno edino prošnjo.« »Moj Bog!« je zastokal in skrčil roki, da so prsti zapokali. »Odloči se!« je silila. »Pokaži, da tudi raeni na ljubo rad kaj žrtvuješ.« »Rad, rad, ko bi le tnogel, ko bi le mogel!« je dejal z muko; ustnice so mu drhtele, sapa mu je šla težko. »Ne morem, ne morcm.« »Zakaj ne?« »Dolžan sem. Plačati moram les, ki mi ga je zasulo.« »Saj imaš denarja dovolj.« »Niti pare.« »Pojdi v hranilnico pa ga dvigni!« »Ko bi ti vedela, ne bi govorila tako!« »Jaz bi te bila že davno uslišala.« »Ne morem, ne morem.« »Ker nočeš. Saj sem si koj mislila, da bo zaman. Skopuh se ne spreobrne.« »Marta, zahtevaj kaj drugega, le tega ne! Za božjo voJjo te prosim.« jI »Ne imenuj po nemarnem Boga! Nočem ničesar, to pa zahtevam. Ce mi te želje ne izpolniš, tedaj vem, pri čem sem.« »Ne morem. Prisegam ti: ne morem.« »Tudi tedaj ne, ako te resno prosim?« »Marta, verjemi: ne morem!« Čez obraz se ji je pokadila nevolja. Nekoliko časa je molčala, potem pa je dejala gorjupo: »Lakomnost te je vsega prevzela. Ni ti pomoči... Med nama pa je zdaj vsega konec« »Potrpi z raenoj!« jo je prosil. »Nič več! Sramovati bi se morala takega oderuha. Od danes je med nama vsega konec^« »Marta! Marta!« Trepetala je in ga dolgo gledala s svojimi velikirai očmi. V tej svoji bridkobi je bila še lepša. Črez nekaj časa je vzela iz žepa škatlico in mu jo dala: »Na, vzemi, kar je tvoiega!« Z drhtečo roko je odprl pokrovček in ugledal zlato verižico. Kakor z nožem ga je presunilo. V strašni bolečini je prosil: »Marta, vsaj ta spominek si ohrani!« »Nočem. Bolje je, da nimam ničesar, kar bi mc nate spominjalo,« je odvrnila hladno. »Prodaj — dobil boš denarja!« Pri teh besedah je prebledel, v prsih ga ie nekaj pehnilo. Počasi je dvignil verižico. odpel z nie bleščeči križec, ga poljubil in vtaknil v žep. Potem je stisnil verižico v pesti in jo zalučal daleč dol v graben, da jo je požrla globoka luža. »Za božjo voljo, kaj delaš?« je zavpila Marta, »V grob s tem, kar je umrlo!« je zamolklo odgovoril. Potem se je z obema nogama uprl v velik kamei; in ni odnehal, dokler ga ni premaknil, da je jel po bregu drčati in valiti s seboj kamenje in prst, ki je zasula lužo in strugo, tako da se je voda obrnila na. drugo stran. >Tako! Tu naj leži do sodnega dne,« je zasopihal. Ko smrt bleda je stala Marta, vsa prevzeta od grozne lepote njegovih mišic in njegovega mračnega pogleda. »Ali mi imaš še kaj povedati?« je zahripal. »Ničesar več,« je dejala trdo, pa ji je glas vendarle drhtcl; »molila bom, da se na večno ne pogubiš.« »To pusti meni! Bog je tisočkrat bolj usmiljen kakor Ijudje. Sit seni ljudi. Nobenega mi ni treba več.« Odurno je govoril. Ogrnil si je jopič, vzel sekiro in z dolgimi koraki odšel navkreber; niti enkrat se ni ozrl. Ko je prilezel na vrh, [o je videl daleč spodaj na jasi. V plapolnioči obleki, z modrim predpasni- kom, z belo ruto se mu je videla kakor potujoča roža. Gledal je za njo, da so ga oči pekle, dokler mu ni izginila. Nato se je vlegel pod macesen in zastokal kakor ranjenec. Vse sončne gore naokoli, ogromni oblaki nad njimi: vse se mu je zdelo kakor velik grob. Da, vse upe je pokopal. Zani ni bilo več veselja, ne sreče — ničesar več na zeml.ii. Kakor hitro bo mogel, bo sklenil račune z upniki, poiero pa bo odšel daleč, da ne bo nikoli več ne čul ne videl ničesar tega, kar mu je bilo doslej pri srcu. VIII. Več ko šest tednov že so Blazinovi na vse kraje poskušali, da bi ugnali kje kako posojilo in se rešili Tevža. Toda na zadolženi grunt ni hotol nihče niti tisoč dinarjev posoditi. Tako so morali priti na boben. Nekega večera je Blazinka ustavila Tevža. Tokrat se je premagala in je reMa mirno, toda odločno: »Pol leta — do velike noči nas moraš počakati!« »Ni mogoče. Jaz moram tudi plačat1'.« se je napol opravičeval. Tedaj je v njenih očeh zopet zagorel tisti zeleni ogenj sovraštva. Stegnila je vseh deset prstov in se zarotila: »Zdaj pa ti bom pokazala, prekleti oderuh! Do kraja si nas nagnal zdaj; zdaj boš videl. ge pare ne bo8 dobil, še pare ne.« Skoraj strah ga je postalo, tako je divjala. Zato se je urno umaknil in ji ni odgovoril. Tri tedne navrh je dobil povabilo na sodnijo. Menil je, da je kaj zaradi Blazinovega dolga. Ko je prišel na določeni dan pred sodišče, je videl tu že celo vrsto Podkrajčanov: župana, dva občinska moža, več kmetov, nekoliko starih kočarjev in preužitkarjev, mojstra ,Krištofa' in Blazinko. Začudeno so se spogledali, ker nobeden ni vedel, kaj bo. Edjno župan je skrivnostno mežikal in kazal, da že ve, o čem bo beseda. Ko jih je sodnik poklical pred se in ugotovil, da so vsi povabljeni navzoči, je položil pred se kup spisov in začel resno in slovesno: »Nedavno je dobilo sodišče od neznane osebe po pošti poslan testament, ki je že več kakor trideset let star in o katerem je verjetno, da ga je nekdo ukradel in utajil. Ko smo ugotovili, da je re~ pravi, smo fp sporazumeli z občinsko upravo v Podkraju in sklenili, da se ta zapuščinska razprava obnovi. Ta obnova bo nekatere družine močno prizadela.« Tu je sodnik nekoliko poraolčal. Ko je Tevžu ostro pogledal v oči, je opazil, da je ta postal bled kakor stena. Drugim pa je bral na obrazih neznansko radovednost. (Dalje sledi.)