Zc&šclfa družine Družina je osnovna celica človeške družbe. Če je ta celica bolna, preti nevarnost vsemu narodnemu organizmu in človeški družbi. Božji Zveličar, najboljši ureditelj človeškega sožitja, je podlago družine, zakonsko zvezo, dvignil v zakrament svoje Cerkve. Razmerje med zakonskima je urejeno z moralnimi predpisi in oprto na nerazdružljivost zakonske zveze, s čimer je tudi najbo" .i poskrbljeno za vzgojo otrok. Lažnivo svobodomiselstvo je hote'o osvoboditi človeka zakonskih spon .ter mu omogočiti možnost uživanja in zadovoljenja strasti brez ozdra na božje in cerkvene postave. Po raznih državah je vpeljana lahkota zakonske ločitve, popolna razporoka, svobodno sožitje med moškim in žensko itd. Med državami, ki imajo tako svobodomiselno ženitveno zakonodajo, je tudi Francija. Posledice razbitja družine pa so se kmalu pokazale ter postajajo vedno bolj očitne in občutne za francoski narod in državo. Število rojstev pada v Franciji od leta do leta. Ce bo šla Francija tem potom naprej, gre v narodno sinrt. Sedanji ministrski predsednik Daladier, sicer svobodomislec po prepričanju, pa velik rodoljub, hoče Francijo na tej poti zaustaviti. Francoska vlada je izdala poseben »Družinski zakonik«, ki stopi v veljavo z novim letom. Zakonik vsebuje stroga določila o zatiranju splava, trgovine z mamili, alkoholizma in zlasti odredbe o družinskih dokladah v razmerju s številom otrok. Po določilih »Družinskega zakonika« dobi n. pr. družinski oče s šestimi otroki skupno 1500 frankov mesečnih doklad; prav tako so zmanjšane prenosne takse za družino s številnimi otroki. Glede kmečkih družin, zaradi katerih je bil celoten načrt spočetka zamišljen, skuša ves sistem določb doseči namen, da obdrži na posestvu one, ki se bodo znali ustavljati mikom in skušnjavam mesta. Mladi zakonski pari, ki se obvežejo, da ostanejo deset let na deželi, dobe posojilo v iznosu 5—20 tisoč frankov. Vsak otrok, ki pride na svet, oprosti svoje starše dela najetega posojila, tako da je posojilo, ki ga je dala država, poplačano z otroki. Kdo bo plačal te izdatke? Družine brez otrok, k> čeni ali vdovci brez otrok in — kot je sarao ob sebi razumljivo — samci, ki bodo morali brez lzjeme plačevati »nadomestno družinsko taJiso«, ki jo lahko dvignejo na 20% dohodkov. Razkroj ctružine radi nekrščanske zakonske morale in padanje rojstev dela mnogo skrbi ne samo francoskim, marveč tudi češkim rodoljubom. S tem velevažnim predmetom se je tudi pečal praški nadškof kardinal dr. Kaspar v posebnem pastirskem pismu vernikom. V tem pismu najprej pohvali težnje tistih odgovornih narodnih političnih činiteljev, ki se trudijo, da se popravijo pogreške prejšnjih let, ki so pustošile češko deželo. Potem nadaljuje: »Prav radi bomo podprli vsako akcijo, ki gre za tem ciljem. Toda obnova mora iti od korena, od vere in morale, ker Bog je tisti, ki je dal naravne zapovedi in ustanovo zakona in družine. Statistike nam odkrivajo stanje, nad katerim se je treba zamisliti. Že leta 1922 se je število ločitev zakonskih zvez dvignilo na 6187. Naslednja leta tudi ni nikdar padlo pod 5000. Leta 1936 se je ^elo povzpelo na 8608. Udeležba Češke pri tem številu je za 50% večja kot ona Moravske. Z naraščanjem ločitev zakona je šlo vzporedno padanje rojstev. Število mrtvaških krst je v naši deželi večje kot število zibelk. Po podatkih statistike je leta 1937 umrlo 18 oseb na 1000, rodilo pa se jih je le 13 na 1000. Ako bo družina pri nas tako razpadala, bomo čez nekaj desetletij narod, ki umira.« Dobro pomnimo te besede zlasti mi Slovenci, ki smo številčno majhen narod! Če ne bodo slovenske družine takšne, kakršne morajo biti po krščanskih načelih, če ne bo v njih vladala krščanska morala, marveč strast in poželjivost, se otroci ne bodo smatrali več kot dar božji staršem in vsemu narodu, in potem se bo knjiga narodnega življenja zaprla za Slovence.