1  05255

JANKO KAČ

HMELJ

NASVETI IN NAVODILA
ZA PRIDELOVANJE

LJUBLJANA 1951


JANKO K A C

HMELJ

NASVETI IN NAVODILA
ZA PRIDELOVANJE

LJUBLANA 1951

05255

Hmelj je izmed vseh industrijskih rastlin v Sloveniji naj¬
važnejša in naj dragocenejša. Ta žlahtna „savinjska rožica"
zavzema prav posebno mesto v kmetijstvu in zasluži naj¬
večjo pozornost. Posebnost hmelja je v tem, da uspeva res
dober hmelj le v posebnih pogojih, torej le v določenih krajih,
da je uporaben samo v poseben namen. Razen tega skoraj ves
hmelj (98%) izvažamo, kar prinaša našemu gospodarstvu zlate
devize. Hmelj je bil izrazita rastlina konjunkture. Sedaj je
vključen v načrt in vse njegovo pridelovanje, predelovanje
in tudi prodaja je v rokah Hmeljarske zadruge v Žalcu.

O nobeni kmetijski rastlini se v Sloveniji ni toliko pisalo
kot prav o hmelju. Zakonodaja je ukrojila zanj uredbe in
pravilnike, osnovala je posebno Hmeljno komisijo, ki naj s
svojo avtoriteto in z žigosanjem zavaruje sloves slovenskega
hmelja. Hmelj je prinašal to leto kupe denarja, drugo leto
pa le ploho kletvic. Nad hmeljem je plavalo vzdušje borze in
hazardne igre. Hmeljar je skušal prelisičiti kupca, kupec pa
odreti hmeljarja. Vsemu temu je sedaj konec.

Med osvobodilno vojno je pretrpel jugoslovanski hmelj
hudo krizo. Tujcu je bil nevaren konkurent zlasti slovenski
hmelj, zato ga je zdesetkoval, še huje, dve tretjini ga je poru¬
vat, le eno tretjino površine je pa pustil. Kakovost našega
hmelja je zmagala, mimo nje ni mogel niti okupator. Zani¬
mivo je, da je prva svetovna vojna prizadela naše hmelj-
nike podobno kot druga. Iz prve svetovne vojne se je rešilo
okoli 700 ha slovenskih hmeljnikov, iz druge pa 639 ha. V
10 letih je bila površina hmeljnikov po prvi svetovni vojni
dosežena in presežena. Sedaj se trudimo, da popravimo škodo
druge svetovne vojne v petih letih. Obnavljamo pa hmeljišča
samo v Sloveniji. V Vojvodini ne uspeva dober hmelj, zato
tamkaj ne delamo novih hmeljnikov. V času največjega pro-
cvita je hmelj okoli leta 1928 prekoračil meje savinjskega
okoliša in je rasel tam ob severni meji Slovenije pri St. liju,
po Dravski dolini, po Halozah, okoli Ljubljane si ga srečaval,
v Beli krajini in celo na Gorenjskem. Tedaj je bilo v Slove-

3

niji okoli 2000 ha hmeljnikov, v Vojvodini pa 6.600 ha. V
Vojvodini ga je vojna skoraj docela iztrebila. Toda tudi: v
Sloveniji naj ostane hmelj le v krajih, kjer najbolj uspeva
in sicer pretežno v Savinjski dolini. Konec petletke naj pri¬
delamo toliko hmelja, kolikor ga je v času največjega razmaha
pridelala Slovenija.

Hmeljniki zahtevajo vsako leto obilo glavnice in mnogo
truda (390 delovnih dni), zlasti veliki so osnovni stroški za
nove nasade hmelja. Hmeljniki niso od danes na jutri, temveč
trajajo leta. Zaradi tega je zelo važno, da res strokovno pra¬
vilno ravnamo, ko hmelj zasajamo in pozneje, ko ga vsako
leto oskrbujemo. Hmeljarstvo zahteva od hmeljarja obilo
znanja, ljubezni in pozornosti. Prav zaradi tega, ker je bil
slovenski hmelj deležen nežneva oskrbovanja, je zaslovel po
svetu in mu ni tekmeca med tujim hmeljem, kjer ga ne
pridelujejo s toliko ljubezni. Slab pridelek hmelja je popol¬
noma neuporaben. To je tudi posebnost hmelja za razliko
od drugih rastlin, ki so, čeprav slabše kakovosti, vendarle še
za rabo. Slab hmelj pa lahko samo nastiljaš. Vse doslej nave¬
dene posebnosti hmelja terjajo čisto posebne načine obdelo¬
vanja, če hočemo pospeševati hmeljarstvo.

V tej knjižici smo ponatisnili iz knjige inž. prof. Vinka
Sadarja „Oljnice, korenike, konoplje in hmelj“ nekaj pogla¬
vij, ki jih je napisal o hmelju znani hmeljarski strokovnjak
Janko Kač.

Iz zgodovine hmelja

Hmelj je ovijalka, rastoča po gozdovih in ob vodah v
zmernem pasu Starega in Novega sveta. Divji hmelj so upo¬
rabljali že v pradavnini za pripravo kvašenih pijač iz kruha
in pozneje iz žita. Dognano je, da so hmeljili pivo stari Pra-
sumerci v Mezopotamiji med rekama Eufratom in Tigrisom
že šest tisoč let pred našim štetjem. Varili so že takrat troje
vrst piva. Poznali so dobro hmeljevo rastlino in njene poseb¬
nosti, poudarjajoč, da hmelj ne more živeti brez opore. Na
kamelah so prenašali posušeni hmelj s hribov v mesta. Redki
zapiski ne povedo ničesar o tem. ali so Slovani že poznali
hmelj ali ne. Zasledimo ga najprej v južni Rusiji v XV. stol.
pred našim štetjem. Od tod se je pridelovanje hmelja razširilo
z g časa preseljevanja narodov po vsej Evropi, kjer se je
vgnezdil v zanj ugodnih krajih Poljske, Čehoslovaške, južne

4

Nemčije, Francije, Belgije in Anglije. Tudi v Zedinjenih
državah Amerike se je močno usidral in ga uvajajo zaenkrat
s slabimi uspehi tudi v državah Južne Amerike. Pri nas so
uvedli hmeljevsko rastlino iz Wurtenberškega in sicer pozno
sorto, ki so jo hmeljarji zaradi preslabe odpornosti proti
peronospori povsem opustili. Današnjo našo slovito sorto
„golding“ pa so uvedli pred sedemdesetimi leti iz južne An¬
glije. V našem okolju se je tako izpremenila, da ne sliči
več svojim sorodnikom na britanskem otoku.

Celotna svetovna površina hmelja znaša 50.000 ha s pri¬
delkom nad 1,000.000 metrskih stotov, kar povsem: krije
potrebe po tem artiklu. Za nadaljnji razvoj hmeljarstva pa
bodo zelo važni uspehi uporabe iz hmelja pridobljenega lupu-
lona za zdravljenje jetike. V Ameriki so doseženi že prav
vzpodbudni rezultati.

V Jugoslaviji gojimo hmelj glavno v Sloveniji in to v
' Savinjski dolini (1000 ha), v drugih predelih pa 200 ha- Nekaj
malega je ostalo hmeljskih nasadov še v Vojvodini (300 ha).

Pogoji za rast

Hmelj je tako glede tal, kakor tudi glede podnebja zelo
zahtevna rastlina. Za hmeljnik jemljemo stare, dobro ugno-
jene njive. Hmelj sicer raste v vsaki zemlji, če pa hočemo
doseči kvalitetno neoporečno blago — in to je naš cilj —
moramo paziti pri izbiri zemljišča, ki ga mislimo zasaditi
s hmeljem. Nikoli ga ne smemo saditi na novine ali na moker
svet.

Kar se tiče podnebja, vemo, da raste najboljši hmelj na
meji vinskega pasu. Kjer raste vino, hmelj slabo uspeva.
V treh mesecih svoje rasti požene ta rastlina ogromno gmoto
zelenja, ki terja mnogo vode za uspešno rast. Mimo tega
potrebuje hmelj zelo mnogo toplote. Zlasti ne prenese velikih
razlik med dnevnimi in nočnimi temperaturami. Mrzle noči
ga povsem zavrejo v rasti.

Opis hmeljske rastline

Hmelj spada v družino konopelj. Je ločeno dvodomna
rastlina, se pravi, da so ene rastline samo prašne ali moške,
druge pa ženske ali pestične. Gojimo samo ženske rastline,
moške pa uporabljamo le za pridobivanje novih sort s kri¬
žanjem. Hmelj je večletna rastlina, katere življenjska doba

5

e

niha med 10 in 30 let, kakršna je pač sorta in kakršni so
pogoji okolja in obdelave. Naš godding se drži do 12 let, se
pravi, da do te dobe še povrne vanj vloženi trud.

Koreninje hmelja je prav zelo razvito in sestoji iz starega
in novega lesa. Staremu pravimo štor in tvori mogočno nav¬
pično in stransko koreninje, ki sega več metrov globoko in
služi predvsem za dovajanje vode, na jesen pa kot shramba
založne hrane. Novi les zraste vsako leto 1  med štorom in
površjem zemlje. So to odebeleli, mesnati deli hmeljskih trt,
ki smo jih obsuli. Ta les požene poletne koreninice, ki vsrka¬
vajo v globini 5—10 cm hrano in vlago. Ta novi les vsako
leto odrežemo in ga, prirezanega na dva venčka očes, upo¬
rabljamo kot sadike za nov nasad. Hmelj se razmnožuje iz¬
ključno vegetativno s temi sadikami.

Hmelj spada med ovijalke. Ovijajo se njegove trte na
desno okoli opore, hmeljevke imenovane. V prvi rasti ga
moramo privezovati, pozneje sam leze s pomočjo kaveljčkov,
ki jih nastavlja trta po vsej površini reber. Veliko, večkrpasto
listje je podobno onim vinske trte. Cvet hmeljske rastline
je okoli 3 cm dolg storžek rumenkasto zelene barve. Njegovo
os tvori vretence, sestavljeno iz 8—12 členov. Cim gostejši
so ti členki, tem žlahtnejši je hmelj. Iz teh členov odganjajo
pravi listki in prilistki. Prav listki so v spodnjem žlebiču
nosilci ploda, robatega oreška, prilistki pa so- krovni listi.
Oboji so na spodnjem notranjem delu pokriti s citronasto
rumenimi žlezami tkz. lupulinom. So to' večoglate pokrite
posodice, napolnjene z grenkimi snovmi, zaradi katerih go¬
jimo hmelj zlasti za proizvodnjo piva. Po obilnosti in kako¬
vosti lupulina se ceni vrednost hmelja.

V glavnem gojijo v raznih deželah okoli 100 sort hmelja,
ki se delijo' na zgodnje, srednje zgodnje in pozne. Naš golding
spada med srednje zgodnje, velika večina drugih pa med
pozne.

Slika na 6. strani: 1. Trta se ovija na desno. 2. Kos hmeljevine s ple¬
zalnimi dlačicami. 3. Plezalna dlačica. 4. Lat moških cvetov. 5. Prašnični
cvet. 6. Prašnik. 7. Cvetni prah. 8. Lat pestičnih cvetov. 9. Pestično
socvetje ali storžek. 10. Krovni list z dvema pestičnima cvetoma.

11. Vejica storžkov. 12. Krovni list storžka s plodom. 13. Žleza.

14. Žleza v prerezu. 15. Plod. 16: Prerezano seme. 17. Štor se
obreže na čepe pri s — s

7

Naprava nasada

Za hmeljnik določeno njivo v jeseni prerigolamo 30—40
centimetrov na globoko, kar je odvisno pač od spodnjih plasti.
Jasno je, da ne bomo spravljali prodca na površino, kar so
delali prvi hmeljarji, ki so se držali dobesedno pravila, da je
treba prerigolati zemljo na tri lopate globoko in so tako
izpridili svoje najboljše njive. V primerih prodnatih spodnjih
leg bi kazalo le-te zrahljati s podzemskim plugom, ki jih pa
pri nas nimamo.

V zgodnji spomladi prebranamo njivo, navozimo nanjo
gnoja (600 met. st. na ha) in ga pod običajno brazdo podor-
jemo, nato pa njivo pobranamo.

Pred saditvijo razkoličimo tako, da pridejo hmeljne rast¬
line v vrste po 160 cm narazen, v vrstah samih pa po 140 cm.
Ko imamo pripravljene sadike, izkopljemo poleg količev 25 cm
globoke jamice in jih zasujemo dobrih 10 cm s prstjo. Sadike
postavimo vanje nekoliko poševno proti količu, da gledajo
očesa navzgor, ter jih pokrijemo s 5 cm debelo plastjo rahle
zemlje. Nekateri sadijo hmelj kar z železnim drogom, na
katerega pa postavijo „marko“, da pridejo vse sadike enako
globoko v zemljo. Tega načina ne moremo na splošno pripo¬
ročati. Redno dajemo po eno sadiko v vsako jamico. Poleg

8

količa postavimo prekle in privežemo nanje mlade poganjke.
Njivo držimo v čistem stanju. Želeti bi biio, da bi sadili med
prvoletnike čim manj vmesnih kultur, zlasti ne v hmelj evih
vrstah, da se mora mlada rastlina dobro razviti. Na jesen
prvoletnike plitvo prisujemo, da bi ne trpeli preveč od mraza.

S

Obdelovanje starih nasadov

Na pomlad hmelj odorjemo, se pravi, da spet odgrnemo
prst, ki smo jo prejšnje leto prisuli, ko je rastlina dosegla
vrhe hmeljevk. V drugem in tretjem tednu aprila odkopljemo
še preostalo zemljo okoli hmelj evih štorov, pri čemer moramo
paziti, da ne ranimo rastline in si tako ne poškodujemo po¬
trebnih sadik. Nato hmelj obrežemo. Od pravilne in pravo¬
časne rezi je v največji meri odvisna tako množina pridelka,
kakor zlasti njegova kvaliteta. Zato poklekne hmeljar k sa¬
diki, da točno presodi, kako jo bo obrezal. Za to delo je treba
dolgotrajnih izkušenj in se mora mlad hmeljar učiti te umet¬
nostih pri starih praktikih.

Prvi poseg je v tem, da se izrežejo vsa trhla, gnila in
ranjena mesta v živo prav do zdravega lesa. Nato se je treba
po presoji rastline odločiti, kako jo bomo obrezali. V glavnem
razlikujemo tri načine rezi:

a) rez na balin, ki ga izvajamo pri starih in krepkih rast¬
linah in pri takšnih, ki so prišle že preveč navrh. Pri tem
načinu rezi porežemo vse trte tesno ob glavi (štoru), tik pod
najnižjim kolobarjem očes;

b) običajna rez, priporočljiva pri šibkejših rastlinah, ki
so še globoko v zemlji. Pri tem načinu rezi odrežemo dve
trti tik nad prvim venčkom očes, ostale pa tik ob glavi;

c) visoka rez, ki se izvaja na rastlinah, ki so že pregloboko
v zemlji in pri prvič obrezanih. Dve trti odrežemo nad dru¬
gim ali celo tretjim kolobarjem očes, ostale tik ob glavi.
Tako tudi mladimo stare nasade.

Nož naj bo vedno prav oster. Odrezane trte čim prej pobe¬
remo in odstranimo s hmeljnika in jih kompostiramo. Glavno
pravilo pri hmeljski rezi je: Reži krepke rastline na kratko, •
slabe na dolgo!

Po izvršeni rezi zagrnemo hmeljski štor. V razdalji dobre
pedi okoli njega potrosimo nato dobro uleženega hlevskega
gnoja, ki ga tudi zagrnemo. Ko smo postavili hmeljevke,

9

zrahljamo z okopalnikom shojeno zemljišče, v hmeljevih
vrstah samih pa opravimo ia posel z motiko. Brž ko prične
plevel poganjati, ga moramo takoj zatreti. Hmeljnik naj bo
vse leto čist kot miza.

Ko doseže rastlina višino 2 metrov, jo plitko prisujemo,
pred početkom cveta pa še enkrat močneje.

Toliko na kratko o splošnem ravnanju s hmeljem, po¬
drobnejša navodila pa dajemo v sledečih poglavjih.

Založna hrana hmeljne rastline

Vsako živo bitje živi od zraka, tople sončne svetlobe, vode
in rudninskih snovi. Zrak je mešanica kisika, vodika, dušika,
ogljikove kisline in drugih plinov. Živali vdihavajo zrak
in vežejo v pljučih kisik z ogljikom, ki ga pobira kri pri
izgorevanju hrane v ogljikovo kislino. Poleg živalskega tvori
vsako izgorevanje ta plin, ki ga je vedno dovolj v zraku.
Ogljikovo kislino vdihavajo rastline skozi na prosto oko ne¬
vidne odprtine v listih, reže imenovane, ih izdihavajo kisik,
ogljik pa vežejo z vodo v škrob, sladkor in les ter tvorijo
s sorazmerno malim dodatkom rudninskih snovi (fosforne
kisline, kalija, dušika, apna, železa, magnezija in drugih)

Storžka, vretenca in listki hmelja

razne beljakovinaste snovi, ki služijo pri enoletnih rastlinah
za založno (rezervno) hrano potomstvu v semenu. Večletne
rastline (drevje, grmovje in druge trajnice), med temi hmelj
pa spravljajo, ko so dovršile letno rast in odvrgle plod, redilne
snovi za lubje in v korenine, da poženejo na pomlad spet
listje, ki skrbi za pretežni del rastlinske hrane iz zraka.

10

Lep dokaz za to dognanje vidimo v pozimi odžagani veji
sadnega drevesa, ki požene na pomlad v gostij mokri travi
pod drevesom ne le listje, temveč celo cvet. Snovi za izgra¬
ditev teh delov ni mogla vzeti veja iz zemlje, temveč le iz
založne hrane, ki jo je v jeseni naložila v lubju iz zelenih
listov, ki so tjakaj odvedli, preden so odnadli, še velik del
svojih rudninskih sestavin. Da navedemo primer iz meha¬
ničnega sveta. Vsakdo pozna fotografsko stojalo, čigar noge
so tako napravljene, da se dajo potisniti vase. Prav tako
potegne rastlina v jeseni vase gradnike listja, ki jih na
pomlad v nekaj dneh spet porine na veje.

Zakaj smo tako podrobno opisali potek rastlinske pre¬
hrane?

Zato, ker je še vedno mnogo kmetovalcev, ki tega ne
vedo in režejo raznim rastlinam (sončnicam, pesi, koruzi in
drugim) listje, češ da se bo bolj odebelil sad, ko mu ne bo
jemalo listje živeža iz zemlje. Ves svet pa živi pretežno od
zraka, vode in toplega sonca in bi kmetovalec nikoli ne mogel
navoziti gnoja na njivo, da bi mu dajale rastline mimo svo¬
jega golega obstanka še sad in plod za prehrano ljudi in
živali.

Vse to je že od začetka tako in so pred pičlimi sto leti
tudi kemiki izločili in natančno pretehtali te snovi. Za hmelj,
ki nas sedaj predvsem zanima, so dognali šele,pred petdese¬
timi leti, da preide iz vrvi neodrezane hmeljevine od obiranja
pa dokler ta ne odmrje po .25% dušika in fosforne kisline
ter 34% kalija v štor. Te snovi so našli nakopičene kot založno
hrano v hmeljevem štoru in v njegovih koreninah, kamor jih
je rastlina spravila čez zimo za prihodnjo pomlad.

Nekdaj je bila navada, da so zlasti pred dežjem hmeljarji
porezali za cele vozove rastlin in jih doma pod streho obirali.
Tudi sicer so takoj po obiranju pri smukanju odrezali in
zrezali hmeljevino ter jo uporabili delno za krmo, delno za
steljo. Nekateri so porezali hmeljevino takoj samo v tistih
vrstah, katere so potrebovali za postavitev kopic, pa so iz leta
v leto ugotavljali, da so levo in desno od teh porezanih vrst
lepše, krepkejše in donosnejše rastline. Ko so pa kopice pre¬
stavili v druge vrste, so se za njimi prestavile tudi slabo
rodeče rastline. Tako so brez kemije dognali s poizkusom,
da se hmeljevina ne sme rezati, dokler je živa.

11

Pa so šli nekateri v svojih sklepih po napačni poti, kakor
da dobiva rastlina živež le iz zemlje, in so zavezovali iz zemlje
moleče konce porezanih trt, ki so se solzile, češ da ne bo
moč odtekla. Ti konci trt so^pognali šope odrastkov kot jasen
dokaz, da rastlina hoče še živeti. Tako je trosila rastlina

Lupulinove žleze

Hmeljna sadika

založno hrano po nepotrebnem za rast teh odrastkov. Tudi
ta način so hmeljarji opustili in danes režejoi hmeljevino eni
preje, eni pozneje, vendar pa v splošnem ne pred oktobrom.

Najpravilneje bi bilo, da bi ostala hmeljevina neobrezana,
dokler se povsem ne posuši in listje odpade, saj ima le-to

12

trikrat več dušika, dvainpolkrat več kalija in za četrt več
fosforne kisline kakor gole trte.

Kvarni vpliv prezgodnjega rezanja trt na množino pri¬
hodnjega pridelka je hmeljarjem iz praktične izkušnje dobro
znan. Imamo pa tudi znanstvene podatke, na podlagi večletnih
tozadevnih poizkusov. Pri teh so gledali znanstveniki tudi na
to, če se dajo ti, po prezgodnjem odrezanju izločeni izpadki
redilnih snovi, nadomestiti s primerno povečanimi obroki
umetnih gnojil.

Jamice za sajenje hmelja

- Štiriletni tozadevni poizkus je pokazal pri 100 rastlinah
tele pridelke suhega hmelja, ki so znašali:

pri neobrezanih trtah z enkratnim obrokom gnoja 29,2 kg
pri odrezanih trtah z enkratnim obrokom gnoja 22,2 kg

pri odrezanih trtah z dvakratnim obrokom gnoja 26,3 kg

Iz tega vidimo jasno dvoje: prvič, da je izpadek na pri¬
delku pri predčasnem obrezovanju trt prav znaten, saj znaša
70 kg na 1000 rastlin ali eno tretjino povprečnega pridelka.
Na drugi strani pa se je pokazalo, da celo dvojni obrok gnoja
ne more predvsem nadomestiti izpadka količine pridelka, da
ne govorimo o poslabšani kakovosti raztresenih, lesnatih in
bledih storžkov. To je povsem razumljiro, ker se nahajajo
med rudninskimi hranilnimi snovmi, ki smo jih odvzeli rast¬
lini, oziroma smo jo prikratili zanje z obrezovanjem živih trt,

13

še za hmelj posebno značilne in le njemu lastne beljakovinske
in škrobne snovi. Te potujejo zraven v štor in druge pod¬
zemske dele rastline, kjer čakajo, kakor smo videli pri po¬
javu zeleneče in cvetoče odžagane drevesne veje, že povsem
pripravljene, človeško bi rekli, prebavljene, da se naglo pre¬
tvorijo v šope poganjkov, cela rastlina živi od te založene
hrane tja do konca maja. Šele potem začne namreč hmelj
srkati redilne snovi iz gnojil v zemlji. Zato ne moremo tudi
z dovajanjem umetnih gnojil nuditi rastlini vsega tega v
pravem, času, ker so umetna gnojila le del hmeljeve hrane.

Da je temu tako, nam je pokazal poizkus Hmeljarske
zadruge s hmeljiščem, ki je ostalo dodeljeno agrarnemu inte¬
resentu predolgo neobdelano in ga je zadruga v zameno za
drugo njivo konec maja, ko je rastlina porabila vso založno
hrano za izgradbo mladik, obdelala za poizkus. Vkljub vsemu
intenzivnemu gnojenju je dal ta nasad na 1.800 rastlin le

150 kg suhega hmelja, povsem podobnega po kakovosti prvo-
letniku. S tem je pojasnjeno tudi vprašanje, zakaj daje prvo-
letnik v kakovosti slabo blago. V sadiki je premalo tistih,
že pripravljenih, za hmeljno rastlino značilnih hranilnih
snovi, in nam tudi gnojenje z umetnimi gnojili ne popravi
tega nedostatka. Slabotna rastlina ne pripravi dovolj hraniva
in so potem storžki slabe lesnate kakovosti z malo količino
lupulina.

Spomladi odorjemo hmelj

14

Prav zato so začeli strokovnjaki zadnja leta priporočati
uvedbo takozvanih sadežnih matičnjakov. Namesto' na stalno
njivo nasadi hmeljar prvo leto sadike na strnjenem prostoru
50 X 50 cm na 2.5 ara 1000 sadik. Te obdeluje brez vmesnih
pridelkov in jih izorje v jeseni, ko odmrje hmeljevina ali
na pomlad, jim prikrajša korenine ter jih nasadi na stalno
mesto. Za posajanje praznih mest starejših nasadov so te
saj eni ce posebno priporočljive, ker se laže uveljavijo sredi
nasadov s svojo obilnejšo množino hrane. Nekateri naši hme¬
ljarji delajo tako, da vsadijo v prvoletnih nasadih še eno
rezervno sadiko na dve rastlini in sicer za dobro ped iz vrste
ter te okoreninjence na pomlad izorjejo ter jih uporabijo za
nov nasad, ki da normalnemu drugoletniku po količini in
kakovosti približaj oči se pridelek.

Iz navedenega nam postane jasen izreden pomen založne
hrane pri hmelju in bo pač vsak hmeljar uvidel, kako velike
važnosti je, da odloži rezanje hmeljevine, dokler ta popolnoma
ne odmrje. Založna hrana je posebno važna v sušnih pomla¬
dih, ko pomanjkanje vlage v zemlji preprečuje raztopitev
in prekrojitev na pomlad raztrošenih umetnih gnojil. Kdor
reže hmeljevino prezgodaj: za steljo, nastelja živini s tisočaki.
To resnico naj ima vsak hmeljar vedno pred očmi in bo prav
ravnal.

O gnojenju na splošno

Po rezi nasade pognojimo. Hmelj je za gnoj prav zahtevna
rastlina, ki odvzema zemlji velike množine hrane, če vza¬
memo, da se ena tretjina hrane v jeseni po obiranju vrača
v podzemske dele rastline, moramo dodati, če hočemo povsem
nadomestiti hrano, ki jo je prejšnje leto pobrala rastlina iz
zemlje, na vsak ha hmeljišča še:

dušika 110 kg = 550 kg apnenega dušika ali 700 kg čilskega
solitra;

fosforne kisline 60 kg = 350 kg superfosfata;
kalija 100 kg = 250 kg kalijeve soli in apna 190 kg.

V primeri s pšenico porabi hmelj dvakrat več dušika in
fosforne kisline, kalija trikrat več, apna pa celo petnajstkrat
več. Če hočemo obdržati hmeljev nasad na primerni višini,
moramo gledati, da V' čim zadostnejši meri povrnemo zemlji
odvzete snovi. Kar je za ljudi kruh, to je za hmelj hlevski
;gnoj. Hmelj je vrtnarska kultura, ki použije trikrat več hlev-

15

skega gnoja kakor druga poljščina. Mimo mineralne hrane
damo s hlevskim gnojem-zemlji podlago za razvoj talnih
rastlinskih bitij, to je milijard mikrobov, ki so najpridnejši
in naj cenejši delavci na polju.

Petdeset metrskih stotov dobro uležanega gnoja vrne
hmeljišču vso v prejšnjem letu odvzeto hrano v pogledu du¬
šika, fosforne kisline in kalija, ne pa apna, ki ga naši hme¬
ljarji vse premalo upoštevajo. „Saj je že tako dovolj apne¬
nega kamenja po naših njivah, kdo bi še apnoval“, naletiš na

Dobra motika za hmelj s širokim licem za spodrezavanje in z
rogljem za ruvanje plevela
Strgača, ki olajša okopavanje hmelja

ugovor s strani hmeljarjev. Kakor se zdi njihov razlog pra¬
vilen po zdravi pameti, vendar temu ni tako. Zdrava pamet
sama po sebi še ne zadošča, treba je izkustev, ki jih da ali
šola v zgoščeni obliki ali pa dolga praksa. Apno se v obdelo¬
valni zemlji nagleje troši, kakor pa razkraja v takšno obliko,
da ga more rastina zaužiti. Tudi bolniku, ki trpi pomanjkanje
apna, ga zdravnik daje v obliki lahko topljivih praškov ali
pa celo injekcij, nikoli pa ne v obliki kamna. Apnenju hme¬
lja bodo morali hmeljarji na jesen posvečati več pažnje, če
bodo hoteli obdržati pridelek na sedanji višini. Zlasti stari
nasadi so zelo potrebni apna.

Kar se tiče umetnih gnojil, je treba apneni dušik spraviti
čimprej v zemljo, da ne bo znanih poškodb na robovih listja
in celo na storžkih. Nikakor ni priporočljivo trositi apneni
dušik naravnost na. rastlino, temveč v obliki široke podkve
okoli že zagrnjenih rastlin. Neoljeni apneni dušik Se najbolj
trosi, če ga pomešamo pred uporabo s suho prstjo. S tem do-

16

sežemo dvoje: prvič se gnojilo ne praši in ni zdravju v kvar,
drugič pa se bolj porazdeli in ga ni treba še posebej zakri¬
vati z zemljo. Ker so nasadi različno preskrbljeni z diušikom,
ne moremo dati nobenih receptov za gnojenje. Eno pa po¬
udarjamo! Ne pretiravajte, da ne boste imeli več ščavja in
krave, kakor pa lepo zraščenih storžkov. Nikoli ne mešajte
apnenega dušika s superfosfatom, ker bo prešla lahko topljiva
fosfatna kislina v težko topljivo, ki ne bo prvo leto nič ko¬
ristila hmelju, do drugega leta pa jo bo dež izpral v dolnje,
za hmelj nedosegljive plasti. Lahko pa mešamo soliter brez
škode s superfosfatom in kalijevo soljo. Kdor bo s solitrom
gnojil, da lahko superfosfat že po obrezovanju, drugače pa
šele pred prvim otipavanjem skupno s kalijem.

O gnojenju v obrokih

V življenju rastlin se vedno ponavljajo obdobja, ko spre¬
jem hrane in vode raste in pada in je njih dotok celo zelo
živahen ali pa zmeren. Takšna mejnika sta dobi cveta in obli¬
kovanja ploda. V teh dobah je potreba po snoveh največja ter
more dovesti, če ji ne ustrežemo, do stalnih ali začasnih mo¬
tenj v razvoju' rastline. To so že davno pokazali poizkusi pri
sladkorni pesi, pri hmelju pa je s poskusi ugotovil Blattny.

Po dobi mirne, čeprav silne rasti v pomladi in v zgodnjem
poletju, hmeljna rastlina kar zadivja v rasti, ko se za časa
cveta in prehajanja v storžke silno poveča sprejem vode in
hranilnih snovi. Če takrat rastlina ne najde zadostne zaloge
ter nujnih prvin, je nastavek cvetja in storžkov manjši. Le-ti
so manjši in slabše kakovosti, če nima rastlina dovolj raz-
topljivih hranilnih snovi na razpolago. Remy je dognal, da
usvaja posamezna hmeljska rastlina pred cvetom dnevno po
38 miligramov kalija, v dobi cveta in storžkanja pa kar 181
miligramov dnevno.

Blattny je s poskusi dokazal, da se bolje obnese gno¬
jenje s kalijem v dveh obrokih — eno na pomlad, drugo pa
tik pred cvetom. Razlika je znašala, kar se tiče množine obra¬
nih storžkov, pri gnojenju v dveh obrokih v primeru z enim
samim povprečno 95 kg na hektar. Toda tudi kvaliteta je
bila pri gnojenju v dveh obrokih znatno boljša. Človek bi
mislil, da jh iskati razloga za ta pojav v tem, da izperejo

2

17

padavine pomladi natrošeni kalij v spodnje plasti, kjer ne
more priti več do učinka. Toda tudi v sušnem poizkusnem
letu 1928 se je povsem obnesel drugi obrok kalija in to na
vseh zemljah od rdeče ilovice, črnice pa do izrazitih peščenic.
Tu mora biti odločilna povsem druga okolnost. Hmeljarji že
dolgo vedo, da takšen hmelj, ki požene zgodaj močne vrvi in
nastavi obilno bohotnega listja, kaj rad pozneje razočara pri
obiranju. Rajši imamo hmelj, ki skraja ne tvori toliko ščavja
in kjer je listje bolj skromno. Zato dajejo hmeljarji naglo
topljiva dušičnata gnojila (soliter) v dveh obrokih: prvi ob
obrezovanju, drugi važnejši za časa cveta ali pa dajejo za
prvi obrok težje topljiva dušičnata gnojila (žveplenokisli
amoniak ali apneni dušik), za drugi — produkcijski — pa so¬
liter. Tako bi bilo treba postopati tudi pri gnojenju s kalijem.
Če potrosimo to gnojilo v začetku razvoja hmeljne rastline,
obstoji nevarnost, da porabi preobilno hranjena rastlina hra¬
nilne snovi za čezmerno rast ščavja (trt, listja in poganjkov)
in nima teh snovi v dobi, ko bi jih najbolj potrebovala, da
bi mogla izoblikovati storžke v obilni meri in kakovosti.

Toda ne le v pogledu količine in kakovosti pridelka, tem¬
več tudi v obrambi proti boleznim in škodljivcem se je po¬
kazala izredna važnost gnojenja v obrokih, ki nudi rastlini
zalogo za boj proti njim, kar naj upoštevajo tudi naši hme¬
ljarji.

Gnojenje s plinom

Spet si je nekdo nekaj izmislil, porečete- Včasih so poznali
le hlevski gnoj, potem je prišlo apno, nato razne soli, zdaj
pa celo že plin.

V bistvu ni vse to nič novega, ker vemo že dobrih 70 let,
da usvajajo zelene rastline iz zraka plin; ogljikovo kislino, da
ločijo s pomočjo tople sončne svetlobe ob prisotnosti listnega
zelenila in vode del ogljika od kisika, ki ga izdihavajo, iz
ogljika pa grade ob prisotnosti vode škrob, sladkor in les.

Danes gre vse prizadevanje kmetovalcev za tem, da do¬
bijo visoke donose z gnojenjem in s kmetijsko tehniko sploh.
So pa s tem že pokrite vse potrebe hmelj skih rastlin in bi se
morda ne dale rastline prisiliti, da vpijejo in izkoristijo več
sončne svetlobe, da nam zgradijo potrebne produkte.

" 18

Vzemimo, da je dobilo zemljišče vsa potrebna gnojila: du¬
šična, fosforna in kalijeva. Mar ni potrebno nuditi rastlinam
za tvorbo škroba, sladkorja in lesa še ogljika v obliki oglji¬
kove kisline. In res so pokazali poizkusi naslednje: če damo
pri gojitvi fižola, krompirja ali ovsa zraku, ki jih obkrožuje,
3 do 8 krat več ogljikove kisline, kakor jo je stalno v zraku
(tri stotinke odstotka), jo zeleno listje vsrkava prav tolikokrat
več. Pa poreče kdo, se mar da tudi kmetijskim rastlinam na
polju dovajati več ogljikove kisline. Odkod torej prihajajo
nove količine tega plina v zeleno listje rastlin?

Tu se nam odkriva v novi luči vloga tal, zemlje za pre¬
hrano rastlin. Te vlečejo s koreninami iz zemlje vodo in v
njej raztopljene rudninske soli. Poleg tega pa obdelana zemlja
izloča mnogo ogljikove kisline, ki prehaja v listje in jim
nudi plinsko gnojilo .

Zamislite si polje v ranem poletnem jutru. Dobroi obde¬
lano zemljišče, pognojeno, toplo in vlažno, močno diha. Zeleno
listje, obrnjeno s svojo spodnjo stranjo k zemlji, se nahaja
tik njene površine. Na spodnji strani je listje gosto posejano
z malimi odprtinami, ki jim pravi rastlinska veda stome —
usta. V tem času so ta odprta. Skozi nje prihaja v zeleno
listje ogljikova kislina, ki obilno puhti iz zemlje. In tu, v
mehkem listju se odigrava velika tajna prirode. Tu se s po¬
močjo sončne svetlobe razkraja ogljikova kislina in se ustvarja
škrob, ki služi kot temeljni gradnik rastlinskega ogrodja ne¬
štetih celic.

Da dobijo rastline iz zemlje obilno ogljikove kisline, mora
zemlja zelo dihati. Pri tem dihanju igrajo važno vlogo mi¬
krobi in posebne bakterije. Da si moremo predočiti, kako
obilno dihajo bakterije, moramo vedeti, da sorazmerno svo¬
jemu malemu telesu izločajo 200 krat več ogljikove kisline
kakor človek. Zares je vsaka bakterija neverjetno majhna,
zato pa jih je nešteto v zemlji. Tako so ugotovili v 1 gramu
zemljišča hrastovega gozda 3 milijarde mikrobov. Pripomniti
moramo, da je to število še vedno manjše od resničnega, ker
znanost danes še ne more ugotoviti števila vseh mikrobov,
ki se nahajajo v zemljišču in se kaj hitro prilepijo na drobce
zemlje.

Potemtakem je treba, da bi dobile kmetijske rastline na
polju več plinskega gnojila, pomagati koristnim bakterijam,
da se v zemlji bolj množijo in močneje dihajo.

2

19

Kako jim moramo pomagati?

1. Da globoko preorjemo zemljo. Njena struktura (zlog)
mora biti takšna, da voda in zrak lahko prodirata v globino.
Zrak in delno tudi kisik v njem sta neobhodno potrebna za
dihanje bakterij in drugih mikrobov. Prav tako je zrak po¬
treben za dihanje korenin kulturnih rastlin. (Iz Belgije so
nam poročali, da je zaradi mraza poginilo mnogo hmeljnih
rastlin. Vse pa kaže, da teh poškodb ni napravil mraz, tem¬
več voda, ki je zalivala daljšo dobo hmeljišča in tako one¬
mogočila dihanje hmeljske korenine). Brez dovoljne količine
zraka se koreninje rastlin slabo razvije in zato slabo vsrkava
vodo in hranilne rudninske snovi.

2. Da je v zemlji dovolj organskega gnoja, se pravi hlev¬
skega gnoja ali rastlinske gmote pri zelenem gnojenju. Tu
moramo posebno: poudariti velik pomen organskega gnoja.
Za svoje dihanje in tvorbo ogljikove kisline morajo dobiti
bakterije od nekod ogljik. Dobivajo ga od razpadanja in raz-
tvarjanja organskih snovi v zemlji. Organski gnoj namreč
poveča poleg drugih koristnih delovanj količino ogljika v
zemlji in tako podpira gnojenje z ogljikovim plinom.

3. Da z namakanjem suhih zemljišč pomagamo koristnim
bakterijam, da se hitreje množijo. Seveda moramo pri tem
paziti, da se zemlja ne zamočviri, ker bi takoi kisik ne prišel
do korenin.

Pri teh treh točkah nam postane jasen velik pomen or¬
ganskega gnojenja rastlin, ki so ga uvedli v pridelovanje
rastlin napredni kmetovalci.

Znano je, da se rastline bujno razvijajo: v toplih gredah.
Poleg toplote dobijo le-te obilico plinskega gnojila iz raz¬
padajočega gnoja, ker se ne more razgubiti v ozračje iz po¬
kritega prostora. Toda napredek je šel dalje. Danes se v
vrtnarijah že gnoji s „suhim ledom“, to je z ogljikovo kislino
v trdem stanju, ki jo dobimo iz plinastega pod visokim pri¬
tiskom in nizko temperaturo. Pod normalnimi pogoji pa le-ta
spet prehaja v plin, ki ga rastline kot važno hranilo željno
vsrkavajo. Velike množine plinskih ogljikovih spojin izpuhte¬
vajo v zrak iz tovarniških dimnikov. Že so izdelani postopki,
kako se dajo ti plini, očiščeni škodljivih primesi, prevoditi
v rastlinjake za plinsko gnojenje rastlin, ki se tam gojijo.

20

Zeleno gnojenje hmelja

Zeleno gnojenje je menda naj starejši način gnojenja sploh.
Ko so naši davni predniki krčili pašnike in podoravali rušo.
so opazili, da je nekaj let skrbela za rast zasejanih kultur
podorana ruša. Danes zavzema zeleno gnojenje z deteljo in
drugimi metuljnicami vedno večji razmah. Na peščenih zem¬
ljiščih, ki jih je težko dovolj pregnojiti, sejemo v ta namen
lupino ali volčji bob, ki daje podoran dovolj hrane novemu
posevku. Temu ukrepu pravimo sedaj podor. Vsakdo ve da¬
nes, da najbolje obrodi krompir, sejan v podorano inkamatko
ali mačkovec, kakor ji pravi naš kmet zaradi kosmatih listov
in menda še bolj zaradi mačjemu repu podobnega socvetja.
Še celo samo mačkovčevoi strnišče daje boljši krompirjev pri¬
delek kakor kakršnakoli pognojena njiva. Večina misli pri
tem gnojenju v prvi vrsti le na dušik, ki ga zbere detelja v
izdatni meri s pomočjo drobnih, v mešičke zbranih dušičnatih
bakterij, ki so jih polne korenine. Pri tem pa pozabljajo, da
postanejo iz sprhnelih korenin svobodne tudi obilne množine
kalija, apna, fosforja in drugih gradnikov rastlinskega telesa.
Te se nahajajo potem v zemlji v obliki, v kateri jih brez več¬
jih presnavljanj lahko užijejo rastline, ki jih zasejemo za
deteljo. Če vzamemo primer iz naše prehrane, nudi rastlini
zeleno gnojenje isto, kakor nam mesna hrana, ki daje že iz¬
delano snov našemu telesu.

Kolikor je znano, doslej zelenega gnojenja hmelja pri
nas še nihče ni poskušal. Malo izjemo tvorijo tisti naši hme¬
ljarji-, ki polagajo otrebljene mladice pri prvem okopavanju
na samo sadiko in tako gnojijo hmelj z njim samim. Na misel,
da bi se moglo uvesti v naša hmeljišča zeleno gnojenje, nas
je napotila neka češka znanstvena razprava o koristnosti
mačkovca za zeleno gnojenje koruzi. Tam navajajo, da v
Franciji že desetletja s pridom tudi po vinogradih sejejo mač¬
kovec zaradi zelenega gnojenja. Zaman pa srpo iskali v vseh
dosegljivih knjigah in razpravah kaj pobližjega, kdaj sejejo
tam mačkovec za zeleno gnojenje in vpraševali o tem vinar¬
ske strokovnjake. , -

Kar koristi vinogradu prav gotovo ne škodi hmelju. Po¬
dobnost obdelovanja obeh rastlin je v večkratnem okopa¬
vanju.

Kakšnih koristi si obetamo od zelenega gnojenja hmelja?

21

Prvič bi s tem odpravili ali pa vsaj zelo zmanjšali upo¬
rabo dušičnatih umetnih gnojil. Vsi vemo, da so umetna
dušičnata gnojila dvorezen nož za hmeljarje kakor strupeno
zdravilo. Kdor ga jemlje pametno po potrebi, mu koristi, v
preobilni meri mu pa škodi ali ga celo uniči. Danes močno
grešijo hmeljarji, ko o nepravem času in v preveliki meri
zasipljejo hmelj z dušičnatimi gnojili. Mačkovec podoran v
primerni rasti, obogati povsem brezplačno vsak hektar hme¬
ljišča s 100 kg dušika, ki je v takšni obliki, da ne more ško¬
dovati hmeljevi rastlini in ji je vedno na razpolago, da ga
po potrebi in pameti jemlje vase. Poleg dušika pa so tudi
druge snovi v sprhnini (humusu) mačkovca, ki jih je ta sicer
vzel iz zemlje, toda jih ji je lepo prebavljene z bogatimi
obrestmi vred tudi vrnil zopet nazaj. Takega nesebičneža
kar ne najdete na celem svetu.

Pri tem tvegamo samo mačkovčevo seme, pridobimo pa
100 kg čistega dušika na hektar, kar ustreza 500 kg povpreč¬
nega 20% dušična tega umetnega gnojila. Kakor iz tega sledi,
se nikjer tako lahko ne pobirajo tisočaki. Zato menimo, da
ne bo odveč, če se naši hmeljarji pobliže seznanijo tudi z ze¬
lenim gnojenjem hmelja.

Tudi v Ameriki se iz leta v leto zaradi pomanjkanja hlev¬
skega gnoja vedno bolj in bolj širi zeleno gnojenje hmelja
in to zlasti v Kaliforniji, kjer mile zime omogočajo rast v je¬
seni pred obiranjem hmelja posejanih metuljnic.

Boj proti peronospori

Vsa leta od 1936, ko je napravila peronospora prvič tudi
v goldinovih nasadih, ki jih niso hmeljarji opršili, veliko
škodo, vse od tedaj, posebej pa zadnja sušna leta, ni bilo
hujših nastopov te bolezni. Pameten hmeljar pa ve, da je
peronospora tu in čaka le na ugodne vremenske prilike, da
plane v naša hmeljišča in nam ugrabi velik del tiste odlike,
ki je odprla vsa svetovna vrata našemu hmelju, ki se ji
pravi kvaliteta. Če te ne bodo imeli, lahko kar opustimo
hmeljarjenje.

Pa ne samo ti trgovski vidiki so važni za našo hmeljarsko
skupnost. Koristi množine pridelka. Številni poizkusi v vseh.
hmeljskih okoliših so jasno pokazali, da vpliva pršenje z ba¬
krovimi preparati znatno na povečanje, pridelka. Sodimo,

22

da ne bo nobenega hmeljarja, ki bi si ne hotel s tem pršenjem
ohraniti kakovosti in povečati količine pridelka.

Pršenje proti peronospori ni podobno škropljenju proti
ušem in rdečemu pajku. Tu odženeš ali zatreš škodljivca, ki
se je že pojavil. Pršenje proti peronospori pa preprečuje
nastop te bolezni, in ni nobenega sredstva, ki bi moglo ozdra¬
viti rastline, ki jih je peronospora že napadla. Pršenje proti
peronospori je ceneno zavarovanje, da ta bolezen ne nastopi.

Ne imejte zato pomislekov, temveč storite svojo dolžnost.
Ko doseže rastlina meter višine, jo skrbno opršite s pravim
škropivom. Nekateri hmeljarji dajejo prednost galični brozgi,
dočim se drugi zaradi enostavnosti vedno bolj poslužujejo
bakrenega apna. Pri tem se moramo držati dveh važnih načel.
Prvič, da pravilno pripravimo škropivo in drugič, da pršimo
pravilno in ob pravem času.

Za vsako sredstvo, ki ga uporabljamo za pršenje imamo
tudi natačno navodilo, kako ga moramo mešati. Tega navodila
se moramo prav do* črke držati, ker drugače vse početje ne
bo nič pomagalo, če bo preslabo, ali pa bo celo škodovalo, če
bo premočno. Priprava večine sredstev za škropljenje je zelo
enostavna. Na določeno množino vode raztopimo določeno
množino tistega sredstva in škropivo je gotovo. Priprava ga-
lične brozge pa je bolj zamotana, zato bo prav, da damo na¬
tančno navodilo. Pravilno jo namreč zmešamo takole:

Za 100 litrov škropiva pripravimo v sodu 100 litrov vode.
V drugi posodici pa raztopimo v cunjo zavit 1 kg galice, v
tretjil pa 1 kg živega ali 2 kg ugašenega apna. Nato vlivamo
iz druge in tretje posode hkrati v tankih curkih obe tekočini
v prvo posodo z vodo in neprestano mešamo. Mešanico pre¬
izkusimo z lakmusovim papirjem: če postane moder, je me¬
šanica dobra, če je pa rdeč ali vijoličast, pa je treba še do¬
livati apnene raztopine, dokler trak ne pomodri.

Kakor je to navodilo preprosto, je vendar naprava pra¬
vilne brozge vedno kočljiva stvar. Če namreč primešaš pre¬
malo apna, bo škropivo osmodilo rastline. Če pa dodaš pre¬
več apna, v čemer iz nepravilne pazljivosti pogosto grešijo
naši hmeljarji, pa škropivo kaj malo ali prav nič ne pomaga.
Zato se je splošno uvedla v hmeljarstvu uporaba bakrenovega
apna, katerega se enostavno zmeša 1 kg na 100 litrov vode,
in škropivo je gotovo. Prednost bakrenega apna je tudi v tem,

23

da se dalje časa drži, razstopino galice moramo pa najpozneje
v 24 urah porabiti.

Ena izmed glavnih zapovedi pri opraševanju je ta, da
tekočine ne smeš polivati po rastlinah, temveč jih moraš v
pravilni razdalji opršiti, da sede obrambno sredstvo na liste
kakor tanka megla. Zlasti važno pa je, da zadenemo predvsem
spodnje plati listov, kjer se usedajo trosi peronospore. Posebno
pri prvem pršenju moramo to upoštevati, da mu ne bo potem
kljub našemu trudu zlezla peronospora po rastlini navzgor.
Pa še eno je treba vedno poudarjati: ne pršite v najhujši
sončni pripeki!

Važnost prvega opršenja

Čim doseže rastlina višino enega metra, je dolžnost vsa¬
kega hmeljarja, da jo pazljivo poprši z bakreno brozgo, da je
tako obvaruje pred peronosporo. Rekli smo pazljivo, se pravi,
da je treba gledati, da popršimo spodnjo stran listov, ker
tam se ugnezdi peronospora- Za to prvo pršenje so najbolj
prikladne ročne, nahrbtne pršilnice, za poznejša pa prevozne.
To prvo opršenje nasadov je najvažnejše, čeprav se mnogim
hmeljarjem zdi še vedno prazno opravilo. S prav izvedenim
prvim pršenjem preprečimo ne le pohod peronospore, temveč
tudi nevarnega rdečega pajka po rastlini navzgor. Pa ne le
za bolezen je važen ta zaščitni pas, opršeno listje tudi bolje
raste in dobi temnejšo barvo, kar znači, da bolje diha in
usvaja več hrane iz zraka.

Nihče naj zato ne zanemarja prvega pršenja, ker tako ne
bo prav nič prihranil, temveč more le izgubiti in to znatne
vsote, ker naš svetovni trg s povpraševanjem predvsem po
kakovostno neoporečenem blagu sili, da bodo razlike slabšega
blaga iz leta v leto občutnejše. Tako bakrenega apna, kakor
tudi bakrene galice je dovolj na zalogi. Da se ne bo kdo izgo¬
varjal, češ nisem vedel, ponavljamo: izvedite zaščitno pršenje
prav vsi, čim doseže rastlina 1 meter višine, ker vam bo to
prineslo vsestransko korist in je povsem lahko izvedljivo.

Pršenje v polni cvet

Za ohranitev zelene barve storžkov ni važnejšega opravila,
kakor je pršenje v polni cvet z bakreno-apneno brozgo proti
peronospori. Iz dolgoletne izkušnje ve vsak hmeljar, da je
treba v cvet pršiti, mi pa svetujemo pršenje v polni cvet. Vi-

24

deli smo namreč nasade, kjer so hmeljarji sicer dvakrat pršili
v cvet, enkrat 'v začetku cveta, ko je rastlina nastavila
„muhe“, drugič pa, ko je prehajal cvet v storžke, pa so imeli
kljub temu lisasto blago. Iz tega bo kdo sklepal, da smo
morda proti večkratnemu pršenju v cvet. Zelo napačno pa
bi sklepal, posebno tedaj, ko je čudno vreme in zavije po
hudo pekočem poletnem dnevu v hladni noči megla vso do¬
lino, kar se v tem letnem času navadno dogaja. Zares je treba
biti stalno na preži in pršiti vsakih 8 dni. Čim požene rastlina
cvet, a vse dotlej, da se zapredejo storžki. To se pravi, da
je treba izvesti v juliju štirikratno pršenje, če hočemo pri¬
delati brezhibno zeleno blago.

To si naj zlasti zapomnijo tisti „ srečni" malomameži, ki
zadnja leta sploh niso pršili in so zaradi izredno suhega vre¬
mena dobili še vedno več ali manj ustrezno blago. Enkrat bo
pa tudi te pametnakoviče opeklo, da bodo pridelali rjavo
blago, ki bo šlo v četrto vrsto in to za polovično ceno ali pa
tudi po tej ceni ne. Vsak hmeljar se namreč mora zavedati,
da v svetu ni nikakšnega pomanjkanja hmelja in je možno
dobiti donosne cene le za blago, ki je v kakovosti brezhibno.

Dalj časa ko hmelj cveti, dalje je izpostavljen nevarnosti
okužbe po peronospori. Šele kadar se storžki zaprejo, se
zmanjša ta nevarnost. V Angliji, Belgiji in delno v Ameriki
gojijo v nasadih tudi po nekaj desetic moških rastlin na vsa¬
kem hektarju. Opazili so namreč, da se oplojeni ženski cvet
bolj naglo zapre od neoplojenega. Tako je na eni strani skraj¬
šana doba nevarnosti za okužbo, na drugi strani se pa dvigne
pridelek, ker so oplojeni storžki večji, in zaradi vsebine se¬
mena težji.

Po tej poti ne moremo iti. Prvič nimamo moških rastlin
savinjskega goldinga. na drugi strani pa se borimo proti
zadnjim ostankom divjega hmelja, čigar moške rastline tu
in tam zaplodijo kakšno seme na toliko in toliko brezhibnih
storžkov. Odločili smo se, da bomo to ne zgolj lepotno hibo
našega savinjskega goldinga odpravili in je naša, za procvit
hmeljarstva nadvse skrbna ljudska oblast izdala uredbo o
obveznem iztrebljevanju divjega in podivjanega hmelja. Pa
ne samo zaradi nezaželene oplodbe je bil ta ukrep potreben,
temveč (nič manj) zaradi načrtnega iztrebljanja vsega tega
hmelja, ki predstavlja neobrezan in sam sebi prepuščen stalno

25

leglo peronospore. Zato s krampom nadenj, da ne bo' nepo¬
trebnih kazni pri pregledu zemljišč.

Da bi prikrajšali čas cvetenja, smo krenili po drugi poti.
Že nekaj let sem poznamo neka kemična sredstva, ki učin¬
kujejo podobno kakor cvetni prah moških rastlin, se pravi,
da povečajo storžke, jih predčasno zaprejo, pri tem pa ne
povzročajo nastanka semena. Lani smo že napravili uspel
priložnostni poizkus, letos bomo pa to izvedli v večjem obsegu.
Sedaj čitamo v ameriških strokovnih listih, da tam uporab¬
ljajo podobna rastna dražila v sadjarstvu proti odpadanju
sadu. Poskrbeli smo, da tudi ta sredstva dobimo in pre¬
izkusimo njihovo vrednost vzporedno z domačimi cenenimi
izdelki, ki kažejo mimo tega izredno penavost in lepljivost.
Omenjamo še, da preizkuša naš domači preparat Kmetijski
znanstveni zavod v Ljubljani.

Zaželeni smoter tako ljudske skupnosti, kakor vsakega por¬
ednica v njej je čim večji hektarski donos pri nezmanjšani
kakovosti. Ena mnogih poti, ki vodijo k uspehu, je pršenje
v polni cvet proti peronospori, ki nam je že doslej kot po¬
stransko nagrado povečalo pridelek in nam v bodoče kaže še
lepše donose. Zato naj nihče ne opusti tega pršenja. Zati-
ralna sredstva so v zadostni množini na razpolago.

♦

Tudi uši so nevarne

Že nekajkrat so nam uši znatno pokvarile tako kakovost
pridelka, kakor ga tudi v znatni meri zmanjšale. Nalet kri¬
latih zelenkastih mušic je močan zlasti ob gozdovih, sadov¬
njakih in divjih mejah. To pa zato, ker prezimi ta golazen
na raznem grmovju, drevju in zeliščih, od koder se seli v
drugi polovici maja na sočno hmeljsko listje- Po končanem \
naletu ni več opaziti krilatih uši, pač pa je listje vse polno
nekrilate uš j e zalege, ki postane v primeru trajajočega su¬
hega vremena prav nevarna in utegne resno ogrožati nasade.
Prizadeti hmeljarji se mnogokje ne zavedajo prav velike
nevarnosti, toda kdor bo svoj hmelj kar mirno prepustil
ušem, ga ne bo dosti pridelal. Zato je treba brezpogojno zati¬
rati uši. Najugodnejši čas za to je tedaj, ko krilate uši! iz¬
ginejo in se ni bati novega naleta.

Najenostavnejše in tudi najcenejše sredstvo proti ušem
je tobačni izvleček, ki ga razredčimo 1 kg na 100 1 vode in

26

pridamo še 2 kg mazavega mila. Še bolj pa se kot dodatek
namesto mazavega mila, ki ga je danes težko dobiti, obnese
pol litra svežega mleka, kar je tudi cenejše kot mazavo milo.
Treba je močno orositi in omočiti liste in zlasti konce po¬
ganjkov, kjer se skriva v še zganjenih listih največ golazni.
V vročih opoldanskih urah, ko sonce najbolj pripeka, ne sme¬
mo škropiti z nobenim škropivom, temveč le zjutraj in proti
večeru, čez dan pa le ob oblačnih dneh. Za pripravo škro¬
piva je vedno bolje vzeti vodo iz potokov, ki je mehkejša in
tudi toplejša, kakor iz vodnjakov. Če pa moramo rabiti vodo
iz vodnjakov, jo pustimo prej stati v kadi na soncu.

Kjer se pojavijo uši v večjem obsegu, jih je treba začeti
takoj zatirati, da si tako ohranimo kakovost in množino pri¬
delka. Zadnji čas za škropljenje proti ušem je tedaj, ko po¬
stanejo listi na zgornjih straneh kakor z lakom prevlečeni.
Ta prevleka nastaja od iztrebkov in kože uši, ki sedijo pod
višjimi Usti. Na to prevleko se pogosto naselijo razne bakte¬
rije, ki povzročajo sajavost listja, da postane povsem črno.
Tedaj je vsako škropljenje že prepozno, ker rastlina preneha
rasti.

O rdečem pajku

V vročem poletju se pojavlja v hmeljišču ta škodljivec7 ki
napravi, če se močno razmnoži, občutno škodo.

Rdeči pajek ni pajek v navadnem pomenu te besede, tem¬
več drobna, četrt do pol mm dolga, s prostim očesom komaj
vidna živalica iz rodu pršic, kamor spada na primer tudi
povzročitelj garij. Čehi pravijo 1  rdečemu pajku sviluška in to
zaradi svilnate, pajčevini podobne prevleke na spodnji strani
napadenih listov. Prav zaradi te, pajčevini podobne prevleke,
mu pravimo pajek. Pa ne samo, da rdeči pajek ni nikak
pajek, tudi rdeč ni, razen samic na jesen, ki so oranžnordeče,
temveč je rumenozelene do zelenkostorjave barve. Pod de--
setkratno povečavo vidimo na hrbtu tega škodljivca dve
temni lisi. Pod pajčevinasto prevleko ležejo samice stekle-
nosvetla jajčka v takšni množini, da more nastati v enem
poletju od ene same pršice do 2 milijona zaroda. Hmeljski
rastlini škodujejo s tem, da sesajo sok iz listov, ki skraja
porumene, potem pa zavzamejo bakreno barvo in odpadejo,
škodljivci pa se selijo više na še zelene liste. Glavno škodo

27

napravi rdeči pajek, če se je razpasel, v avgustu na storžkih,
ki tako pordeče, da pravimo, da napadeni nasadi „gorijo“.
Po rdečem pajku napadenega pridelka se hmeljarska trgovina
boji in se je že zgodilo, da v kraje z napadenimi nasadi sploh
ni bilo nobenega kupca.

Kako se varujemo pred rdečim pajkom, je važnejše vpra¬
šanje od tega, kako ga ugonabljamo in tudi ceneje. Največje
važnosti za obrambo je pršenje za moža visokih nasadov v
maju zoper peronosporo. S tem pršenjem onemogočimo prvič
peronospori, da bi se vgnezdila na listih, drugič držimo na
sočnih, zelenih listih pojavljajočega se pajka pri tleh, da nam
ne zleze v storžke, tretjič pa nudimo rastlini dovolj hrane
in zraka, da krepkeje raste in laže vzdrži napad. V zvezi z
vsem tem je jasno, zakaj je rdeči pajek gost slabih, na prodih
rastočih nasadov. Oslabelo listje tu odpada, pajek pa leze
više in više. Sploh imamo lege, kjer se pokaže najprej očitno
ta škodljivec. Tam bi ne smeli obnavljati in saditi hmelja.
Dokler pa še ti nasadi obstojajo, so nam zelo zanesljiv klicar
k čuječnosti. Brž ko začne rdeči pajek svoj ples v teh nasadih,
je treba vsak dan ogledati še zdrave nasade, če spodnje listje
ne dobiva rumenkastih peg ali se celo ne pojavlja pajčevi-
nasta prevleka pod njimi.

.Najprej napade škodljivec obrobne vrste, ker so najslabše
v rasti. Zato je treba takoj na delo, ko smo zapazili, da te
vrste rumenijo. Prva pomoč je pranje rastlin s prestano
vodo. Iz razpršilnika vzamemo „dušo“ s spiralasto (zavojča-
sto) zarezo in s krepkim curkom operemo spodnje strani
listov v dveh ali treh obmejnih vrstah. Če imamo na raz¬
polago 2% žvepleno brozgo, obrizgamo — ne pa opršimo —-
napadene rastline z njo. Le na ta način pridemo pod pajče¬
vino do zalege. Še ne T  napadenih nasadov ne kaže brizgati,
prav kakor je napačno in brez vsake koristi vsako oprševanje
zaradi peronospore že rjavečih nasadov. Odlično učinkujoče
Sredstvo proti rdečemu pajku je solbar, s katetim se obrizgajo
napadene vrste v 1 % raztopini. Voda naj bo postana. Obriz-
govanja naj se ne vršijo med 10. in 16. uro, da se ne osmode
rastline. Mnogo koristijo tudi hude plohe, ki operejo rast¬
line in zadržijo napad te golazni, vendar sena tega nezanes¬
ljivega naravnega zaveznika ne kaže zanašati, temveč storiti
za primer potrebe takoj opisane ukrepe. Ne solbara in ne
žveplene brozge ne gre mešati z bakrenimi sredstvi.

28

Borba proti suši

Pri nas so pogosto sušna leta. Že zimske vlage je prav
malo. Kaj znači za sušne kraje pomanjkanje padavin, zlasti
za goldingovo, iz svoje domovine na obilno vlago navajeno
rastlino, je vsakomur znano. Kakor pa vidimo, ne vedo naši
hmeljarji, da ne kaže držati križem rok, gledati v pratiko,
kdaj bodo lunine spremembe in kdaj bo imela Mrzlica kapo
ter se zanašati predvsem na božjo pomoč.

Kmetijska znanost je dosegla tudi v borbi proti suši znat-'
ne uspehe, seveda z žilavim in nepopustnim delom. Vidimo,
da nekaterim našim hmeljarjem še mnogo manjka do naziva
naprednih hmeljarjev. Nevihte prineso 1  nekaj moče, ki bi jo
morali znati ohraniti v zemlji. V ta namen bi naj bilo prvo
delo navsezgodaj po nevihti, da bi hmeljarji zrahljali stepeno
zemljo z okopalnikom in tako dosegli svoje. Prvič bi, zabra-
nili„ da bi prehitro ne izpuhtela vlaga iz zemlje. Če opazu¬
jemo sveže prebranano njivo, vidimo, da je vsa zemlja suha,
le stopinje orača, ki je vodil brano, so vlažne. Površen opa¬
zovalec bo dejal, da je to pač jasen dokaz, da je brananje
škodljivo, ker izpuhti skozi rahlo gobato plast vlaga, dočim
v zbiti zemlji ostane. Vendar kljub temu videzu to ni tako,
kar se lahko prepričamo, če opazujemo dalje časa tiste ora¬
čeve stopinje. Po nekaj dneh izgine mokrota iz njih, da se
osušijo in razpokajo. Če grebemo prst, pa vidimo, da je zem¬
lja pod prebranano plastjo še vedno vlažna. Vzrok temu je
kapilarnost ali lasni čavost tal. Lastnost zemlje je namreč,
da gornje plasti vlečejo vodo iz nižjih pod vplivom izhlape¬
vanja. Pod oračevimi stopinjami segajo kapilare ali lasnice do
vrha in skozi nje izhlapeva voda, če pa z brano ali okopal¬
nikom zdrobimo zgornjo plast, pretrgamo pot vlagi in jo tako
ohranimo v zemlji, da napaja rastline. Druga korist obdelave
zemlje z okopalnikom v suši je pa v zatiranju plevela, ki kot
nezaželeni vsiljivec odjeda kmetijskim rastlinam potrebno
vlago. Dokazano je, da odvzema plevel letno tisoče hektoli¬
trov vlage zemlji. Ko so uvajali pred leti v hmeljarstvu prve
okopalnike, jih kmetje niso pohvalili, ker so si malo zmogli
z njimi v zacelinjeni, s pirnico prerasli zemlji. Verjeli so
le na plug in brano. Sčasoma so pa le uvideli, da okopalnik
ni orodje za podoravanje plevela, temveč za preprečevanje
njegove rasti.

29

Sedaj je treba storiti še korak dalje in uporabljati okopal-
nik kot najuspešnejše orožje proti suši. Zato za vsakim nali¬
vom, čim se svet toliko osuši, da se ne maže, takoj gori in doli
po hmeljnikih z okopalnikom, ki nam bo najboljši varčevalec
vlage v zemlji in porok za primeren donos pridelka kljub
sušnemu letu. Seveda velja to, kar smo povedali za hmelj tudi
za vse druge okopavine. Bolj ko pritiska suša, bolj rij po
zemlji, ki bo zrahljana lahko vpila vsak dežek in celo roso,
po nalivu spet zrahljana pa ne bo* pustila vlage izhlapevati-

Pravilno napeljavanje trt

Vedno je treba povdarjati, da nikdar ne stavite hmeljevk
preblizu štora. Še vedno se pa najdejo hmeljarji, ki ravnajo
s hmeljsko rastlino kakor svinja z mehom. Pri napeljavanju
v naglici natrgajo odvečne poganjke, ostale 3—-4 pa priteg¬
nejo in zadrgnejo kakor obešenca na hmeljevko. Ne tako,
dragi tovariši! Kdor hoče prav hmeljariti in žeti v jeseni
obilno plačilo za svoj trud, se bo ravnal pri napeljavanju
po starih izkušnjah, ki so se vedno dobro obnesle.

Ko smo postavili hmeljevke najmanj 40 cm od štora, rav¬
namo pri napeljavi takole: iz grmušlja poganjkov izberemo
4' najboljše, kar ni rečeno, da najdaljše, temveč v rasti
najbolj izenačene trte. To se pravi čokate in zastavne iz sre¬
dine šopa. Prvi poganjki dado v prezgodnjih letih kaj radi
prezgoden cvet in slab pridelek redkih kravic in preraščencev.
Ostale trte obrežemo s hmeljarskim nožem, ker tako rastlina
najmanje trpi in se takšne rane naglo, pri trganju nastale pa
prav slabo celijo, le dolgo solzijo in nudijo raznim škodljiv¬
cem, posebno peronospori široka vrata za vdor v rastlino. Ko
napeljavaš trte, jih lepo položi na zemljo do opore, na katero
jih z vezilom tik zemlje nalahno pripogni. Odrezanih odveč
poganjkov ne meči po hmeljišču, temveč jih povij, če so
zdravi, v „pušelj“, ki ga položi na trte, potem pa jih plitko
zasuj. Tako boš dal rastlini tedaj, ko bo že izvlekla iz štora
rezervno hrano, s tem zelenim gnojem iz hmeljskih odpadkov
samih najboljše gnojilo, prav tako kakor vbrizgavajo zdrav¬
niki bolnikom kri. Če so poganjki zdravi, smo rekli, kajti
pri napeljevanju je treba tudi natančno pregledati, če niso
med njimi kuŠtravci —• nosilci peronospore ali drugače bolno
nakaženi. Takšne bolne poganjke je treba metati v košaro, ki

30

jo nosi delavec s seboj, in jih po končanem delu sežgati. Ni se
treba nič nasmehovati, češ, spet nepotrebna ceremonija. Pred
očmi morate imeti, da s to malo zamudo mnogo pripomorete
k preprečitvi bolezni, kar je ne le mnogo laže, temveč tudi
mnogo izdatneje in zlasti ceneje kakor poznejša borba z na¬
stopajočo boleznijo.

Koristnosti pravilnega napeljavanja trt so kaj mnogo-
stranske. Po vsej dolžini trt, ki se na gornje opisani način
zagrnejo s prstjo, odžene rastlina številne vlaknaste poletne
korenine, ki se razrastejo daleč naokoli, vsrkajo vsak še tako
skromen dežek in z njim hrano ter tako mnogo doprinesejo* k
prehrani rastline. Štor sam poganja zlasti v globino pretežno
debelejše korenine, katerih glavna naloga je, da sprejemajo
v jeseni čim več založne (rezervne) hrane, ki jo nalaga rast¬
lina po obiranju v njih in jo potem čez leto z vodo vred
črpajo v rastline. Tako so poletne vlaknaste korenine glavne
dovajalke hrane iz gnoja, ki ga pravilno polagamo ali posipa¬
vamo ob vsaki strani pogrobanih trt, nikoli pa ne na nje
same ali pa celo na sam štor, kar žal še opažamo. Rastlina
namreč nima ne rok, ne žlice, da bo zajemala iz takšnega od¬
daljenega kupa, temveč ji moramo prinesti hrano prav h
koreninam. Pred leti, ko je bilo več kot dovolj čilskega so¬
litra, so nespametni hmeljarji metali vsaki rastlin po pest
tega gnojila na sadež sam, ker so pač tako umeli gnojenje
„na glavo", namesto da bi potrosili soliter po obeh plateh po¬
grobanih trt za ped široko 1 . Tako zvano „naglavno“ gnojenje,
pravilno gnojenje „pod list“, je uspešno le pri pravilni na¬
peljavi trt, ker more le tako priti še to leto rastlinam v prid.

Pravilno napeljevanje trt pa je posebno nadvse važno,
ko preti suša. Se tako skromen dežek, da celo že močna rosa
pride v gornje plasti rahle zemlje, kjer jo morejo iz pogro¬
banih trt pognale koreninice vsrkati. Zato trpi pravilno nape¬
ljani hmelj mnogo manj od suše, kakor pa tisti, ki so mu
nepravilno postavili) oporo preblizu štora in nategnili na
njo navpično trte. Vrednost poletnih vlaknastih korenin v
borbi proti suši znajo ceniti napredni poljedelci pri os.ipanju
koruze ter zlasti vrtnarji, ki dobivajo na primer iz pogrobanih
paradižnikov obilnejši pridelek, ker je rastlina odpornejša
proti suši.

Pa še ene koristi pravilnega napeljevanja trt ne smemo
pozabiti. Cim navpičneje raste rastlina, tem hitreje srka

31

hrano iz tal v vrh ter raste pri tem bolj v višino kakor v
širino. Tako je tudi pri hmelju, kjer nam pa ni ljuba rast
v višino, temveč dajo le košate rastline obilen pridelek. Če
smo trte pravilno napeljali, pa prisilimo z dvakratno upogni-
tvijo istih — enkrat na štoru, drugič, pa pri opori —r da
škrobni odnosno sladkorni sok po rastlini navzdol počasneje
kroži, kar ima za posledico košatenje in obilen nastavek cveta,
torej tisto, kar je za hmeljarja največje važnosti: obilen
pridelek enakomernih in čvrstih storžkov.

Koristi, ki nam jih nudi pravilno napeljevanje hmelja, so
tako velike in mnogostranske, da tisto malo več dela in pažnje
prav obilno poplačajo, saj izkušnje učijo, da si tako ne le
izboljšamo in zagotovimo, temveč tudi znatno — za do 30%

•— povečamo pridelek. Na manjši ploskvi več pridelka, to
bodi vodilo vsega kmetovanja na naših skromnih njivah,
posebno pa še pri hmelju, kar bo znatno zmanjšalo tveganost
pridelovanja in omogočilo našo konkurenčno sposobnost na
svetovnih tržiščih.

Pa še na eno ne smemo pozabiti! Te pogrobane trte nam
dajo obilico krepkih sadik, tega za obnovo hmeljišč prven¬
stveno potrebnega materiala.

Obiranje

Ena glavnih odlik našega hmelja, ko se je pred osmimi
desetletji pojavil na trgu, je bila v lepem, da naravnost
vzornem obiranju. Tega pa danes ne moremo povsem pod¬
pisati. Pozne sorte so rastle v šopih, katerih peclji so bili
zelo krhki in je šlo obiranje gladko in uspešno izpod rok.
Goldingova rastlina ima pa trše peclje, zato površni obiralci
raje smukajo cvetje in puste cele kapice s peclji vred na
rastlini, kakor da bi se bolj oprijeli s prsti. Tako nastaja za
hmeljarje dvojna škoda: mnogo pridelka ostane na rastlinah,
obrani storžki pa se zlasti v dobi popolne zrelosti kaj radi
sesipajo in te pleve slabo vplivajo na presojo 1  kakovosti. Ka¬
kor je smukanje slabo in škodljivo, prav tako pa kvarijo pri¬
delek cele veje skupaj se držečih storžkov, ki so jih dali
nekoč kupci pretrgati, seveda na račun nižje cene. Danes
vrši posle kupca, lastna zadruga, zato je treba toliko bolj
gledati, da se obiranje izvede ne le z vso pažnjo, temveč tudi
ob času prave zrelosti, ko so storžki polni lupulina. Slabše

32

razvite rastline, kakor tudi po bolezni in nepravilnem gno¬
jenju poškodovane in različne druge sorte, ki' smo jih zazna¬
movali za iztrebljenje, je treba posebej obrati. Prav tako je
treba posebej obrati ali vsaj pretrgati „vrabce", ki tu in tam
razmršeni sedijo. Ta važen, toda zamuden posel naj opravijo
vestno domači ljudje, ne pa najeti obiralci, ki bi bili lahko
prikrajšani na zaslužku. Pri ocenjevanju hmelj skih vzorcev
prinese čistoča obiranja prav važne točke, ki igrajo pri končni
oceni dostikrat odločilno vlogo v tekmi za prvenstvo, za
katerirp stremeti je naša poglavitna naloga. Toda prav v tem
pogledu smo mnogo grešili, zlasti v dobah obilnega pridelka
in je ocena pri obiranju našega hmelja dosegla komaj dobro.

Sušenje

Sušenju pridelka morajo hmeljarji posvetiti vso pažnjo,
da ohrani hmelj ne le svojo zeleno barvo in lesk, temveč
zlasti, da ostane hmeljeva moka ali lupulin, kolikor se največ
da, pri svoji limonasto svetli barvi. Močno razširjeno je
mnenje, da nima zelena barva kobul nobenega pomena za
kakovost piva in da je povpraševanje po barvi le kaprica
trgovine, da zbije z neustrezno barvo ceno blagu. Novejša
opažanja pa kažejo na to, da so prav zeleni storžkovi listi
tisti, ki dajejo, podobno kakor čajni listi čaju, pivu značilno
aromo ali poseben okus. Že dolgo je poznan škodljiv vpliv
previsoke toplote pri sušenju na mehke grenke smole, ki
jim pravi kemijska veda humolon, ki pri tem spreminjajo
svojo barvo v oranžno temno oranžno in celo v rdečerjavo
in se tako pretvarjajo v težko topljive, za pivovarstvo ne¬
uporabne smole. Pivovarne upoštevajo v zadnjem času prav
posebno odstotek mehkih smol v hmelju, ker je to v zvezi
z izdatnostjo uporabljenega hmelja. S kemično preiskavo
(analizo) se dožene in nadzira odstotek teh snovi v hmelju.
Naš slovensko-štajerski in zlasti savinjski hmelj prednjači
pred vsemi drugimi žlahtnimi hmelji v tem pogledu, zato
moramo storiti vse, da z nepravilnim sušenjem ne zapravimo
te njegove odlike. Poizkusi so dognali, da že toplota 50° C
zatrdi peti del mehkih smol nasproti vzorcu, sušenem pri
45° C.

Višja toplote kar ugonablja mehke smole, tako da jih
ostane pri 90° C le še pičla polovica prvotne količine.

3

33

Trgovina kupuje danes še vedno na oko, pivovarji pa že
preizkušajo poslane vzorce na njihovo pivovarsko -vrednost
in ni več daleč dan, ko bomo morali pridelovalci priložiti
vzorcu hmelja tudi uradno kemijsko analizo. Težko se bo
tedaj znašel malomaren hmeljar, zato je treba, da že danes
ukrenemo vse potrebno, da bo naš pridelek vedno zdržal
tekmo v kakovosti.

Kakor je pri sušenju kvarna previsoka toplota, tako ne
ravna prav tisti, ki suši hmelj pri prenizki toploti, ker se
takšen pridelek na kupu rad vname in ga pokvarijo vlago
ljubeče bakterije, ki povzročajo sajavost. Dvakrat napačno
pa ravna, kdor misli, da bo ukanil hmelj tako, da ga bo
sušil krajšo dobo pri visoki toploti. Ta bo prevaril samega
sebe, saj bo imel poleg zažganega lupulina še slabo barvo na
kupu vnetega hmelja.

Že desetletja vedo hmeljarji, da se hmelj ne sme sušiti
kar na občutek, ki pri toplotnih izpremembah zunaj sušilnice
kaj rad vara, temveč mora biti toplomer v vsaki sušilnici kot
vesten nadzornik. Naprednejši hmeljarji so si celo nabavili
posebne samodelne termosignale, ki šo se prav odlično ob¬
nesli, saj se oglasijo, čim se toplota bistveno dvigne nad
dovoljeno višino 40° C ali pa pade pod njo. Je pa žal lepa
kopica tudi večjih hmeljarjev, ki še vedno nimajo toplo¬
merov. Upamo pa, da si jih bodo še preskrbeli, da se izognejo
nevšečnim posledicam, ki bi jih utrpeli na kakovosti pri¬
delka in ne bo treba zadružni kontroli šele opozarjati teh
zakasnjencev na njihove dolžnosti.

Hmelj sušimo na prepihu pri toploti do 45° C in je prav
suh, ko se lomijo vsi peclji in tanjša vretenca storžkov ter
so tudi debelejša vretenca že močno uvela. Pri pretežni ve¬
čini velikih storžkov pa je treba te tako dolgo sušiti, dokler
se ne lomijo vretenca. Dvoje glavnih napak opažamo pri
sušenju hmelja. Predebelo nasipanje in prenaglo izmenjavo
vrhnje lese, kar ne le po nepotrebnem zavlačuje sušenje,
temveč vpliva kvarno tudi na kakovost.

Vsi; ti praktični ukrepi za dosego kvalitetnega pridelka
niso povečini nič novega, saj jih leto za letom nudimo hme¬
ljarjem že kar po priznanih receptih. Naloga hmeljarjev je,
da jih uporabljajo pravilno, upoštevajoč vse okoliščine, zave¬
dajoč se, da so možna še nadaljnja izboljšanja dosedanje
prakse in zato pazno sledijo, kaj so drugi okoliši v tem

34

dognali novega, in posvečajo vso skrb in zboljšanju pridelo¬
valnih načinov. Vsi ti ukrepi pri pridelovanju, obrambi in
prevzemu gredo izključno za tem, da se kakovost našega
hmelja čimbolj dvigne. Edino odlična kakovost nam namreč
zagotovi za naše blago stalne odjemalce, ki .nam nudijo v
dobrih letih lepe, v letih nadpovprečnih pa še vedno znosne
cene.

Shranjevanje hmelja

Storžki zahtevajo tudi po sušenju vso pažnjo in nego,
da se ne pokvarijo na kupih in da blago ne izgubi kasneje
svoje zelene barve. S skrbnim vsakodnevnim premetavanjem
dosežemo v dveh, treh tednih, da bo blago godno za potla¬
čitev in oddajo v zadružna skladišča. Vsem hmeljarjem po¬
lagamo na srce, da vršijo tudi ta važna dela z ono skrbnostjo,
kakor jo vse leto posvečajo hmeljski rastlini.

S prvim sušenjem preneha vsaka delavnost živih celic
v storžkih'predvsem dihanje. Če smo pa sušili hmelj naglo
in pri visoki toploti in se ta spet zniža na običajno mero, pa
pričnejo storžki ponovno dihati. To dihanje nima nič skup¬
nega z dihanjem, živih celic, temveč ga povzročajo neke
presnovalne snovi, ki postajajo delavne, ko suhi hmelj od-
volgne, to se pravi, da vsrka vlago iz zraka. Te snovi morejo
razkrojiti listno zelenilo in povzročiti porumenjenost odnosno
porjavelost hmelja na kupu. Kg hmelja nategne vase do 5 kg
vode iz vodnih par v ozračju. S temi parami more hmelj
vsrkati tudi druge plinaste snovi kakor na primer amoniak,
ki izpareva iz gnojišč in gnojničnih jam. Le-ti amoniakovi
plini delujejo, kakor so pokazali poizkusi, slabo na hmelj, ker
mu jemljejo barvo. Zato moramo paziti, da hmelja ne shra¬
njujemo nad hlevi, v bližini gnojničnih jam ali dušnikov,
ki odvajajo iz hleva amoniakalni zrak,

Peronospora in druge rjavenje povzročajoče glivice se s
sušenjem ne uničijo, temveč jih vročina samo zadrži v raz¬
voju. Ko hmelj odvolgne, najdejo le-ti zlasti v slabo posu¬
šenih kupih primerno okolico in ugoden pogoj za nadaljnjo
rast. Zlasti pri hmelju iz nepopršenih nasadov se pogosto
dogodi, da gre peronospora za njim na pot* in tam kasneje
pokvari blago, ki smo mu na njivi s predčasnim obiranjem
še kolikor toliko oteli zeleno barvo. Tako porumenelemu
hmelju se tudi z žveplanjem ne da več pridobiti zelene

3 *

35

brave. Prav zato je važno, da se hmeljarji drže opominov
k pršenju, ker peronospora streže po barvi hmelja prav do
tlačenja v vreče. Zato so zadnje leto začeli po svetu in neka¬
teri tudi pri nas pršiti hmelj še tik pred obiranjem, kar bi
bilo zlasti v vlažnih letih umestno in splošno priporočljivo.
S tem pršenjem namreč ne odpravimo le klic peronospore,
temveč tudi raznih drugih glivic, ki povzročajo rjo in plesen.

Znaten vpliv na razkroj listnatega zelenila ima svetloba.
Zato moramo varovati hmelj na kupu pred njo, zlasti pa pred
direktnimi sončnimi žarki. Zelo dobro je, da kupe pokrivamo
po premetavanju s produšnimi ponjavami ali s papirjem,
če že ne moremo povsem zatemniti shrambnega prostora.

Ko je hmelj dovolj goden, ga potlačimo v vreče, pri
čemur moramo zlasti paziti, da močno odvolgnj enega blaga
ne potlačimo premočno. Povprečna vreča naj ne presega
40 kg. To izvesti ne bo težko umnemu hmeljarju, ki zna dobro
brez tehtnice preceniti težo vreče. Natlačenih vreč ne vlačite
čez noč na ledino, niti jih ne shranjujte po kleteh, kakor so
nekdaj delali pretkanci, da so kupca opeharili. S takšnim
početjem kvarijo takšni domnevni pretkanci najprej sebi
kakovost hmelja in škodujejo svoji zadružni skupnosti in s
tem posredno spet samemu sebi.

Ne mešajte na skupen kup hmelja z različnih njiv in
posebno ne prvoletnika s starim hmeljem in tudi vsakega
posebej v lastno korist potlačite v vreče.

Vemo, da barva še ni vse pri presoji kakovosti pridelka,
toda eno drži: čim bolj zeleno je blago, boljšo oceno dobi.
Po oceni se pa ravna cena in s tem nagrada za celotni trud.

Borba proti divjemu hmelju

Ko je izšla uredba o obveznem iztrebljevanju divjega
hmelja, smo jo vsi pozdravili. S tem ukrepom je naša ljudska
oblast’pokazala, da ne le ve za naše hmeljarske težave, temveč
jih tudi s krepko roko odstranja. Na širokih ljudskih mno¬
žicah in množičnih organizacijah pa leži odgovornost' za naglo
in točno izvedbo te uredbe.

Ta uredba predpisuje, da morajo vsi lastniki, posestniki,
uživalci in zakupniki državnih in zasebnih zemljišč v okrajih
Celje-mesto, Celje-okolica, Mozirje, Prevalje in v območju
KLO-jev Motnik in Špitalič v OLO Kamnik vsako leto naj-

36

kasneje do konca maja na vseh teh zemljiščih iztrebiti vse
rastline divjega in podivjanega hmelja s štorom in kore¬
ninami vred.

Kot zemljišče je razumeti poleg obdelovalne zemlje zlasti
tudi gozdove, goščave, obrežja rek in potokov, pašnike in vse
kraje, kjer raste divji ali podivjani hmelj!

Kdor prekrši predpise te uredbe, mu preti odvzem pro¬
stosti ali prisilno delo brez odvzema prostosti do 3 mesecev
ali denarna kazen od 50—500.— din. Poleg izrečene kazni
se odredi, da se divji in podivjani hmelj iztrebi na njegove
stroške.

Izvajanje te uredbe nadzirajo krajevni ljudski odbori s
sodelovanjem organov Hmeljne komisije za Slovenijo v Žalcu.

Zelo malo smo storili pri zatiranju divjega hmelja. Kakor
bele vrane so redki tisti posamezni hmeljarji, ki so izkopali
tega škodljivca iz živih mej ob svoji zemlji, do kakšne mno¬
žične akcije pa kar nikjer ni prišlo, kot je mogla to ugoto¬
viti Hmeljna komisija za Slovenijo. Teh nevšečnosti so krivi
sami hmeljarji, saj sede v vseh KLO-jih in molče, namesto
da bi opozorili člane nehmeljarje na .predpise in važnost
te uredbe. Danes skrbe za izvedbo uredb široke ljudske mno¬
žice same. Treba pa je prav pristopiti k stvari in usmeriti
njih delo. Kazenski ukrepi za neizpolnitev nalog pa so miš¬
ljeni le za tiste redke posameznike, ki hočejo plavati proti
toku ljudskih množic ali pa iz malomarnosti opustijo po
uredbi si postavljene dolžnosti.

Da ne bo kakršnih koli izgovorov, pojasnjujemo, zakaj
je uredba o iztrebljevanju divjega hmelja tako važna. Divji
in podivjani hmelj nudita varno zatočišče klicam perono-
spore v vlažnih skrivališčih živih mej in grmovja. Tam
varno prezimujejo zimski trosi te nevarne bolezni in čakajo
čez leto na ugoden trenutek, da se razpasejo po hmeljiščih
in' povzročijo hmeljarjem milijonsko škodo, ljudsko skupnost
pa opeharijo za devize. Drugo nič manjšo škodo pa povzročajo
moške rastline divjega hmelja s tem, da oplodijo žlahtni
hmelj v hmeljiščih in kvarijo tako kakovost in s tem tesno
združeno ceno našega odličnega blaga v škodo hmeljarja in
ljudske skupnosti.

Dolžnost KLO-jev je, da v skladu z uredbo vsako pomlad
pristopijo k tej nad vse važni akciji, potem ko so si zago¬
tovili sodelovanje množičnih organizacij in šolske mlad : ne.

37

Koristi hmeljarskega zadružništva

Nobena beseda ni zadnje čase tako razgibala širokih kmet¬
skih množic kakor zadruga. Cela ploha najrazličnejših upov,
domnevanj, sumničenj in podtikavanj se je usula z njo nad
prizadete. Zato je dobro, da trezno preudarimo, kaj so zadruge
in komu koristijo in morda, če je res, komu škodijo.

Vsem je znano, da so naši pradedje živeli v družinskih
zadrugah pod svojimi starešinami. Zadruge so bile povezane
v župe, na čelu katerih je bil župan. Te zadruge so izme¬
njavale kmetijske pridelke in izdelke domače obrti za do¬
brine, ki so jih potrebovali v svojih gospodarstvih. Z nasto¬
pom kapitalistično-denamega gospodarstva pa so se posa¬
mezne zadruge vedno bolj cepile in so bili drobci teh zadrug
kmetije — vedno bolj odvisni od raznih posrednikov, ki so
izkoriščevali te nepovezane gospodarske drobce.

S povezavo teh kmečkih drobcev v današnjih novih zadru¬
gah pa se bo postopno spet okrepil kmečki sloj, da bo zasedel
v novi družbeni organizaciji pripadajoče mu mesto. Ne gre
tu za nobeno omejitev ali celo utesnitev' kmečkih množic,
temveč vprav nasprotno, za okrepitev in poglobitev donos¬
nosti kmetijstva. Kmetijsko zadružništvo nudi zadružnikom
vse koristi agrotehnike, selekcije in skupnega vnovčevanja
pridelkov, za katere dobijo zadružniki poleg denarja še naka¬
zila za razno industrijsko blago po nižji ceni kot na prostem
trgu.

Koristniki novega kmečkega zadružništva niso več meše-
tarji in prekupci, temveč kmetje sami, ki oddajajo svoje po
planu pridelane viške naravnost potrošnikom preko odkupnih
podjetij. Kmetom je tako odvzeta skrb za vnovčevanje pri¬
delkov in se jim ni treba bati, da bi privatni posrednik
še izkoriščal sadove njihovega dela.

Z mehanizirano in motorizirano obdelavo pa bo rešen
kmet strahotnega garanja, ki ga je napravljalo za sužnja
tiste zemlje, ki so mu jo krstili tuji izkoriščevalci za grunt.
Ta beseda zato ni'pomenila svobode, temveč težke ojnice,
v katere so vklenili tujci našega kmeta, da je garal prikovan,
kakor hudodelec na galeji v prid svojim izmozgovalcem. Vso
tveganost kmetovanja so mu naprtili ti njegovi kapitali¬
stični skrbniki za sam videz svobodnega obratovanja kmetije.
Rešiti kmeta z dosedanje njegove razdrobljenosti in mu dati

38

priliko za razmah v novi zadružni skupnosti, je namen kme¬
tijskih zadrug.

Nikomur nihče ničesar ne jemlje, temveč daje ljudska
skupnost tem kmetijskim zadrugam vso svojo pomoč tako
s strokovnimi močmi kakor tudi z materialnimi pripomočki
kakor stroji, boljšim semenom, umetnimi gnojili in vsem
drugim sredstvom, potrebnim za dvig kmetijske produkcije.
Hmeljarjem ni težko doumeti koristnosti te nove zadružne
oblike, ki so si vprav v Hmeljarski zadrugi že zgradili takšno
svojstveno zadružništvo, ki je postavilo hmeljarstvu, tej do
te dobe tako tvegani kmetijski panogi, solidne temelje in ji
vzelo vso dodanašnjo tveganost pridelovanja.

Kar se je zgodilo s hmeljarstvom, tega bodo deležni po
novi povezavi kmetijskih zadrug tudi ostali kmetijski pri¬
delki, odnosno prirastki v hlevu in gozdu: vsa korist kme¬
tovega truda bo ostala njemu samemu. Kdor pa pri tej pre-
osnovi še tarna, s tem očitno priznava, da miu je žal za lahek
dobiček, ki ga je sesal iz tujih „svobodnih“ gruntov.

O lastnostih našega hmelja

Če si hočemo biti na jasnem, kakšna naj bo kvaliteta
hmelja, moramo najprej paziti, kakšne so zahteve pivovar-
narjev. Poleg vode.in ječmena ima surovina hmelj pri izde¬
lavi piva svoj poseben pomen. Dognano je, da je tisto pivo
najboljše, ki prenese največ hmelja, ne da bi utrpelo škodo
na značilni grenkosti. Iz tega sledi, da je za to potreben takšen
hmeli. ki ne vnese v pivo neprijetno, temveč fino in žlahtno
grenčico.

Izkustva so pokazala, da tej zahtevi najbolj ustreza zelen,
ne prevelik storžek s številnimi lističi, ki ima fino gosto-
člensko vretence, obilico svetlorumenega lupulina in nevsi¬
ljivo aromo.

V vseh teh točkah povsem ustreza slovensko-štajerski
hmelj pogojem za kvalitetno blago.

Slovenski hmelj je kar dobro poznan pivovarniški indu¬
striji vsega sveta in je zelo cenjen zaradi svojih izrednih
in visokih pivovariteljskih vrednosti. Najboljši pivovaritelji
vam bodo vedno ponavljali svojo staro izkušnjo: „Odličnih
vrst piva ne morete variti brez dodatka slovenskega, zlasti
savinjskega hmelja".

.s

39

Zunanji način presoje kvalitete hmelja — ,tako zvano
boni tiranje — je danes pri večini pridelovalcev in trgovcev
kakor pri pivovarnarjih na splošno merodajen. Poleg teh
zunanjih znakov pa se pri naorednih pivovarnah vedno bolj
uveljavlja zahteva po notranji vrednosti blaga, ki nam jo
kaže kemična analiza, ki zajema vse v poštev prihajajoče
lastnosti razen arome. Novejša opažanja pa kažejo, da so
vprav zeleni deli storžka (lističi, peclji in vretenca) tisti, ki
dajejo, kakor čajni listi čaju, pivu aromo in prijeten okus.

Fivovamarji vedno bolj upoštevajo kemično analizo pri
ugotavljanju pivovarske vrednosti te ali one hmeljeve pro¬
venience, posebno pa jemljejo v obzir še fizikalne lastnosti
hmelja. Vse analize najrazličnejših poizkusnih zavodov sveta
so dokazale, da je slovenski hmelj sorta z najboljšimi last¬
nostmi, ki se v pogledu pivovarske vrednosti ne le uspešno
primerja z bilo katero žlahtno sorto na evropskem kontin¬
gentu, temveč jim celo prednjači.

Hmeljska snov, ki je posebno važna v pivovarniški indu¬
striji. so grenke smole. Čim več teh grenkih smol ima
hmelj, tem boljši je. Med temi smolami razlikujemo lahko
topljive, ki dajejo pivu značilen grenak okus, in težko ‘top¬
ljive, ki so brez vrednosti v pivovarstvu. Kvaliteta hmelja
je torej odvisna od količine lahko topljivih smol. Pri teh
pa spet razločujemo učinkovitejši humulon in manj vreden
lupulon.  Čim več humulona ima hmelj, tem učinkovitejši
je. Hmelj z obilico humulona ima tudi najboljše pivovarske
vrednosti. Grenčica in antiseptične lastnosti hmelja se raču¬
najo po količini lahkih smol in po razmerju med humulonom
in lupulonom. Tudi fizikalne lastnosti slovenskega hmelja
kažejo, da je to dejansko odlična sorta z najboljšimi kako¬
vostmi. Storžki so srednje veliki, čvrsti, s finim gostočlen-
kastim vretencem in z obilico lupulina. Aroma je krepka in
prijetna. Barve je izrazito hmeljsko zelene, bolj kakor pri
vseh ostalih žlahtnih vrstah.

Visok odstotek mehkih smol. zlasti humulona, je v hmelju
posebno dragocen, ker je odločilen ne le za grenkost piva,
temveč so te smole važne za trpežnost pene piva. Ker .je
bumulon najvažnejši tvorec pen, dajejo hmelju z visokim
odstotkom humulona pivu najboljšo penjavost. Slovensko-
štajerski hmelj zavzema tudi v tem pogledu odlično mesto
med žlahtnimi hmelji.

40

Poti k izboljšanju hmelja

Kakor pri vseh drugih rastlinah, je tudi pri hmelju zelo
važna se-lekoija ali odbira. Že se kažejo očitni znaki degene¬
racije, kar ni čudno, saj se vse do osvoboditve ni prav nič
storilo v tem pravcu. Posamezni izobraženi hmeljarji so sicer
zase izvajali selekcijo in dosegli lepe uspehe, od katerih so
imeli koristi tudi nekateri sosedje, na veliko se pa to ni izva¬
jalo, dokler ni Hmeljarska zadruga v Žalcu vzela tega pere¬
čega vprašanja v svoje roke. V letu 1946 je pobrala iz takšnih
prečiščenih nasadov sadike najlepših rastlin in jih goji na
svojih nasadih, nadaljujoč pozitivno odbiro. Delo lepo uspeva
in se že izluščijo neki prav dobri kloni. Želeti bi pa bilo, da
se tudi podjetnejši hmeljarji in zlasti kmetijske delovne
zadruge oprimejo tega posla. Zato hočemo na kratko podati
nekaj smernic tako za negativno, kakor tudi za pozitivno
selekcijo ali odbiro.

Negativna odbira obstoji v tem, da odstranimo iz neke
rastlinske skupnosti vse tuje sorte in slabe poedince. Pri
hmelju gre to težko, ker nam pozneje namesto izkrčenih
posajene rastline ne uspevajo. Zato moramo kreniti po drugi
poti; da preprečimo širjenje sadik manjvrednih rastlin, zabi¬
jemo ob cvetu k vsaki taki rastlini močan kol globoko v zem¬
ljo, da se ne da Zlepa izruvati. Spomladi te rastline najprej
obrežemo in obrezline takoj odstranimo s hmeljnika. Tako
bomo varno jemali množično potrebne sadike iz teh nasadov.

Pri pozitivni odbiri pa prav tako s koli zaznamujemo naj-
lepše, v rasti izenačene rastline. Da bi nas ne motili koli od
negativne izbire, pribijemo na kole pozitivne odbire številke
iz pločevine. Napravimo si zapisnik, kamor vnašamo vsa svoja
opazovanja na teh zaznamovanih rastlinah. To počenjamo
najmanj pet let, to pa je doba, v kateri se že pokaže, ali so
dobre lastnosti verjetno dedne. Od tistih, ki so izkušnjo naj¬
bolje prestale, vzamemo nato sadike, ki jih poi številkah točno
posebej zaznamovane že naprej opazujemo, razmnožujoč
potomce vsake rastline ločeno in primerjajoč jih z njihovimi
predniki. Predvsem je treba pri tem opazovanju posvetiti
vso pažnjo njihovi odpornosti proti boleznim in škodljivcem.
Po dolgoletnih opazovanjih je trud obilno plačan s prido¬
bitvijo novih in boljših razvrsti.

41

Poleg tega si prizadeva Hmeljarska zadruga v Žalcu še
drugače izboljšati odnosno regenerirati goldingove rastline
s križanjem po spolni |5oti kakor tudi po poti vegetativne
hibridizacije, poliploizacije in z drugimi načini, kar pa
zahteva veščo strokovno roko s primernimi napravami in
pripravami.

42

Janko Kač

HMELJ

Ponatis iz knjige ing. prof. Vinka Sadarja:
.Oljnice, korenovke, predivnice in hmelj'
*

Izdala

ZALOŽBA .KMEČKA KNJIGA'
v Ljubljani
Za založbo
Ing. Oton Muck
/ *

Tiskala

Gorenjska tiskarna
v Kranju v juniju 1951
Naklada 4000 izvodov

3024-51