SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVEN ICA RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS: HISTORIA ET SOCIOLOGIA SEKCIJA ZA ARHEOLOGIJO SECTIO ARCHAEOLOGICA ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA VH/5 idui 51 LJ UBLJ ANA 1956 ARHEOLOŠKI VESTNIK — ACTA ARCHAEOLOGICA Glasilo Arheološke sekcije Uredili: dr. Srečko Brodar, dr. Josip Korošec, dr. France Stelè, dr. Božo Škerlj Odgovorni urednik: dr. Srečko Brodar Za tujejezične povzetke odgovorni urednik: dr. Matevž Šmalc Tiskala Triglavska tiskarna v Ljubljani Arheološki vestnik izhaja štirikrat na leto. Rokopisi morajo biti pisani s strojem s presledkom med vrstami. Risbe izdelane v tušu. Na slikah in risbah mora biti podana vsebina. Povzetek naj obsega do 1/10 vsebine članka Redakcija: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Arheološka sekcija. Poštni predal 323, Ljubljana, Jugoslavija RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS: HISTORIA ET SOCIOLOGIA SEKCIJA ZA ARHEOLOGIJO SECTIO ARCHAEOLOGICA ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA VII/3 LJUBLJANA 1956 Letnik VII, 1956, zvezek 5 VSEBINA - CONTENTS Razprave — Treatises: M. Brodar, Prve paleolitske najdbe v Mokriški jami (Die ersten paläoliti-schen Funde in der Mokriška jama). — J. Klemenc, Ganimedov relief iz Šempetra v Sivinjski dolini (Das Ganymedes Relief aus Šempeter im Sanntale). Poročila — Reports: S. Pahič, Neolitične jame v Brezju pri Zrečah (Neolitische Siedlungsreste in Brezje bei Zreče). — F. Leben, Poročilo o izkopavanjih v Roški špilji 1955. leta (Relazione sugli scavi eseguiti nella grotta Roška špilja nell Fanno 1955). — A. Bolta, Ilirske najdbe iz Rifnika pri Celju (Illyrische Funde von Rifnik bei Celje). — M. Urleb, Arheološke najdbe iz Unca pri Rakeku (Le scoperte archeologiche di Unec presso Rakek). — P. Petru-V. Šribar, Nove najdbe (Neue Funde). — B. Marušič, Polačine pri Ferencih, novo srednjeveško najdišče v Istri (Polačine près Ferenci. Fouilles nouvelles de l’ancien moyen-âge). Knjižna in druga poročila — Book and other reviews: V. in M. Brodar, Slovenska archeologia I. — J. Korošec, Vilém Hrubÿ: Stare Mèsto; Slovenska archeologia II; Slovenska archeologia III; Rad Vojvo-djanskih muzeja 3. — P. Korošec, Archaeologia Iugoslavica I; Dagmar Selling: Wikingerzeitliche und frühmittelalterliche Keramik in Schweden. — I. Miki, M. L. Bernhard: Lampki starozytne. — S. Pahič, Wiadomósci archeo-logiczne XXII; Folia archaeologica VII; Archaeologia Austriaca; Pamatki archeologické XLVI. SPREJETO NA SEJI PREDSEDSTVA SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 17. SEPTEMBRA 1956 PRVE PALEOLITSKE NAJDBE V MOKRIŠKI JAMI MITJA BRODAR Poskusno izkopavanje, ki je bilo izvedeno leta 1954, je pokazalo, da lahko v Mokriški jami (v Kamniških planinah, nad dolino Kamniške Bistrice) še marsikaj pričakujemo. Zato je v letu 1955 dala Arheološka sekcija SAZU potrebna sredstva za prvo večje izkopavanje, ki je bilo že sistematično, čeprav je imelo deloma še vedno sondažne namene. Glavna naloga izkopavanja je bila, končnoveljavno dognati, ali je Mo-kriška jama dejansko paleolitska postaja, razen tega pa zbrati čimveč favnističnih ostankov in dobiti kolikor mogoče jasno sliko jamske sedimentacije, t. j., njen kronološki potek in klimatske spremembe med tem časom. Izkopavanje je trajalo od 25. junija do zadnjega julija. Delo petih tednov je dalo lepe rezultate. Vse naštete naloge so bile v veliki meri izpolnjene. Že prejšnje leto izkopani podolžni jarek je bil močno zasut (M. Brodar, 1955). Njegove stranske stene preko zime niso vzdržale. Ker se je posul v glavnem samo najvišji popolnoma sterilni nasipni stožec, ni bilo treba zelo paziti. V enem dnevu je bil jarek zopet očiščen. Sonda preteklega leta je bila popolnoma zasuta. Izprazniti je ni kazalo, zato smo jo pustili polno. Z izkopavanjem smo nadaljevali kar tam, kjer smo lani zaključili. Profil x = +6,00 smo izkopali še v isti širini (do y —+3,00), naslednji profil x = +7,00 smo pa že razširili do desne jamske stene. V tej širini, med osjo in desno jamsko steno, smo potem postopoma odkopali sedimente do profila x =+12,00, in sicer vse do globine približno z = —3,15. Prav tako smo od x = +6,00 v smeri proti izhodu do x — +2,00 kopali do iste globine ostanek sedimentov ob desni jamski steni. Da bi dosegli čim večjo globino in obenem ustvarili profil, s katerim bi mogli z običajno kombinacijo vertikalne in horizontalne metode prodirati od metra do metra dalje v jamo, smo v tako nastali nivo začeli kopati prečni jarek med x = +3,00 in x = +5,00, in sicer od y = +1,00 do desne jamske stene. V tem jarku je uspelo doseči globino okrog z — —5,30. Tu smo obstali na ogromnem podoru, ki smo ga mogli prebiti samo na zelo omejenem prostoru v obsegu ca. 4 m2. Na tej majhni površini smo dosegli doslej največjo globino izkopa z = —7,30, kjer se spet pojavi skalovje. Ce predstavlja to že jamsko dno, še ni mogoče končno določiti. Z navedenim načinom izkopavanja smo mogli izkoristiti za strati-grafske podatke skoro vse profile. Uničeni in neposneti so le del profila x = +4,00 (pod nivojem z = —3,15) in pa dela profilov x = +6,00 in x = +5,00 (zadnjega je uničila že pred našimi izkopavanji izkopana jama). Vendar slika sedimentacije s tem ni bistveno okrnjena. Potrdila se je ugotovitev poskusnega izkopavanja, da so plasti v glavnem pravilno in skoro vodoravno odložene druga na drugo brez večjih ali hitrih sprememb. Že pri izkopavanju do nivoja z =—3,15 smo opazili, da se vsi profili z globino širijo, t. j. da se desna jamska stena uvihava navzven. Zato smo Sl. 1. Izkopavanje v prečnem jarku. Zgoraj je na jamski steni dobro vidna črta, do katere so segali sedimenti v globljem prečnem jarku z velikim zanimanjem opazovali steno. Pokazalo se je, da se še v globini z = —5,30 stena ne preneha odmikati, čeprav smo se oddaljili že okrog enajst metrov od podolžne osi (sl. 1). V tlorisu jame (pril. 1) je stena vrisana v različnih globinah, kolikor smo jo doslej odkrili. Ta stena pa je dejansko pravzaprav le strop jame in prave jamske stene še nismo dosegli, kakor se je to zdelo v začetku izkopavanj. To dejstvo je povsem spremenilo naše predstave o velikosti jame. Gre za zelo veliko jamo, ki so jo sedimenti že skoro zatrpali. Dosegli so ob straneh že strop in pustili le v sredi pod obokom še nekaj prostora. Domnevana količina sedimentov, ki bi jih bilo treba preiskati, se je tako seveda ogromno povečala. Ker smo potrebovali načrt za izkopavanje v zadnjem delu jame, smo letos izmerili jamo v celoti (glej tloris, pril. 1). V prvem poročilu ob- MOKRIŠKA DAMA javljena skica je s tem izpopolnjena. Tu smo se omejili na manjšo sondo (2,00 X 2,00 m), ki leži med x =+50,00 do x —+32,00 in y = 0,00 do y = _2,00. Pri izkopavanju smo vzeli vzorce vseh plasti. Izvršena je Lila granu-lacijska analiza, ki je dala zelo zanimive rezultate. Ker pa ima to poročilo predvsem namen, pokazati najdene kulturne ostanke, bodo rezultati analize in stratiigrafija sploh objavljeni posebej. Zato naj sledi samo nekaj pripomb k plastem, ki so bile že lani odkrite (M. Brodar, 1955, glej profil). Temnosiva zgornja združena plast 1 in 2 je dobila temnorjav odtenek. Verjetno od razpadlih ekskrementov ovc, ker je jama dalj časa služila kot hlev. Plast 3 v jami ne nastopa več, tu jo nadomešča sigasta plast 4. Ta se je razdelila na zgornji temnosivo obarvani del in ostro ločeni spodnji svetlosivo obarvani del. Pronicajoča voda je s humoznimi snovmi temno obarvala zgornji del. čisti grušč 5 se polagoma tanjša. Tudi naslednja plast 6 je bolj tenka in manj izrazita. Lani smo jo označili kot zeleno plast, toda ta barva se je v glavnem izgubila in ima plast bolj rumenkastorjavo barvo. Iz previdnosti smo pri sondiranju ločili rdeči plasti 7 in 8, vendar z opombo, da to mogoče ni potrebno. Res se je pokazalo, da gre le za eno samo plast, ki je bila v vhodnem delu zelo nehomogena, globlje v jami pa postaja enotnejša. V njej se je v profilu x = +8,00 prvikrat pokazala tanka temnejša proga. Ostala je manj izrazita še v profilu x = +9,00. V naslednjem profilu x =+10,00 pa je postala precej debelejša in v profilu x =+11,00 smo mogli ločiti v plasti že tri temne proge, v katere se je razčlenila. Prav tako tudi v zadnjem doslej izkopanem profilu x =+12,00. Najdebelejša in najbolj jasno vidna je zgornja proga, medtem ko je spodnja komaj nakazana (sl. 2). Rdeči plasti 7 in 8 označujemo sedaj enotno s številko 7. Pod to plastjo smo lani v majhni sondi ugotovili rumeno plast. Oba velika profila v prečnem jarku sta pokazala, da smo se v barvi zmotili. Plast se sicer močno loči od višje rdeče, vendar je ne moremo označiti kot rumeno, ampak bolje, kot svetlorujavo. Pod to smo pri prvem sondiranju zabeležili še dve plasti, ki ju pa zaradi ozko omejenega raziskovalnega prostora nismo pravilno opisali. Ti dve plasti in vse, ki še sledijo, bomo, kakor že rečeno, opisali posebej. Kot glavni uspeh letošnjega izkopavanja je treba vsekakor omeniti najdbe nedvomnih kulturnih ostankov. Zdaj ni več pomislekov, ali spada tudi Mokriška jama med naše paleolitske postaje. Prepričanje, ki smo ga izrekli v poročilu o sondiranju, da se bodo prej ali 'slej zasledili dokazi, je bilo kmalu potrjeno. Prvi dokaz je dala koščena konica (Tab. I, sl. 5), ki je ležala v zgornjem delu rdeče plasti (7) tik nad zgornjo temnejšo progo. Njena lega je bila x = +9,60, y =+2,95 in z = —2,15, merjeno glede na koordinatni sistem izkopavanja. Dejansko je bila le 1,05 m pod površino jamskih sedimentov. Konica je ležala vodoravno. Od pritiska zgornjih plasti je bila dvakrat prelomljena, vendar so ostali vsi trije odlomki v pravi medsebojni legi. Dolga je 15,1 cm, na najširšem mestu je široka 3,5 cm in njena največja debelina je 0,7 cm. Izdelana ni iz kostne kompakte cevaste kosti, ampak najbolj verjetno iz rogovja, na kar kažejo dolgi vzdolžni grebeni in brazde na zgornji strani. Da je na spodnji strani spongioza, ne moti, saj je znano, da je tudi rogovje spongiozno. Po njeni širini moremo sklepati na precejšnjo debelino rogovja, iz katerega je bila izdelana. Če izvzamemo obliko, ki je res lepo simetrična, bi prej lahko rekli, da je narejena površno, bolj za silo, vsaj v primerjavi s podobnimi izdelki iz Potočke zijalke. Prvotno je bila najbrž nekoliko daljša. Ko se ji je odlomila konica, jo je lovec še vedno uporabljal in je tako dobila svoj topi, toda že precej oglajeni zgornji zaključek. Bolj težavno je reči, kako je bilo z njenim spodnjim koncem. Mogoče je bil tak, kakor ga še vidimo, bolj se pa zdi, da je bil tudi odlomljen. Pri lepi simetriji konice Sl. 2. Profil X = +12,00 bi pričakovali, da bo bazalni del lepo zaokrožen, kar pa zdaj ni. Na spodnji strani konice vidimo kratek, toda preko vse širine segajoč odlom. Ta nas spominja na konico s precepljeno bazo, ki ima oba kraka odlomljena. Eden bi bil odlomljen prav na koncu precepa, od drugega bi pa še nekaj ostalo. Na levem robu konice, če jo gledamo s hrbtne strani, opazimo prav pri vrhu v dolžini okrog 3 cm več vzporednih zarez, ki so morale biti napravljene s sileksom. So prav kratke in ne kažejo kakšne posebne razporeditve. To je isti pojav, ki ga vidimo večkrat na izdelkih iz Potočke zijalke (S. Brodar, 1938, str. 152). Od druge koščene konice smo našli samo 2,4 cm dolg košček njenega zgornjega dela, odlomljen na obeh straneh (Tab. I, sl. 3). Njegove koordinate so X = + 10,23, y = + 1,03 in z = — 2,07. Stratigrafsko je zavzemal isto mesto kakor prva konica, odkrili smo ga v zgornjem delu rdeče plasti tik nad zgornjo temno progo. Čeprav je odlomek le majhen, moremo zlahka videti fino obdelavo in gladko, skoro polirano površino. Izdelan ni iz rogovja, ampak iz kostne kompakte. Odlomek je premajhen, da bi mogli kaj gotovega soditi o celotni obliki. Glede na obdelavo bi ga mogli tudi oblikovno uvrstiti med izdelke iz Potočke zijalke. Morda bi bila označba šilo celo bolj primerna, kakor pa konica. Iz -sonde v zadnjem delu jame izvira odlomek koščene konice (dolg 4,2 cm, širok 2,0 cm in debel 0,4 cm), ki ga kaže slika 4 na Tab. I. Plast, v kateri je bil odkrit, se pojavi 30 cm pod površjem in je okrog 1 m debela. Ta je verjetno ista kot rdeča plast pri vhodu. Košček je bil prvotno uvrščen med druge primerke tako imenovane protolitske kostne industrije. Šele po najdbi opisane cele konice v sprednjem delu jame, smo ga po primerjavi z njenim odlomljenim zgornjim delom spoznali za enak del neke druge podobne konice. Obe konici sta istega tipa, ista je oblika in obdelava. Obrobnih urezov na tem kosu ni opaziti. Izkopavanje v vhodnem delu jame nam je nadalje dalo tudi dva kamena artefakta. Ker smo ju našli v izvoženem materialu, ne poznamo točnega najdišča, zdi se pa, da izvirata bolj iz spodnjega dela rdeče plasti ali pa prav iz vrha pod njo ležeče svetior jave. Prvi je 2,8 cm dolg, 1,8 cm širok in 0,6 cm -debel in izdelan iz svetlosive-ga roženca (Tab. I, sl. 1) ; drugi, 2,9 cm -dolg, 2,0 cm širok in 0,9 cm debel je pa iz gostega zelo fino zrnatega temnozelenega kvarcita (Tab. I, sl. 2). Predvsem roženec je dobre kvalitete in zelo primeren za obdelavo. Ta artefakt lahko po obliki uvrstimo med ozka rezila mlajšega paleolitika. Zelo izrazita je strma, skoro navpična retuša. Obdelava je totalna in zelo skrbna zlasti na desnem robu. Retuše na ventralni strani so namerne in niso nastale z rabo. Omembe vredna je tudi simetrična vdolbitev obeh robov (encoche). Udarne čebulice ni, ker je tu ploskovna retuša zabrisala prvotno obliko -odbitka. Kvarcitni artefakt (Tab. I, sl. 2) je izdelan ko-t praskalo na koncu rezila. Rezilo pride slabo do izraza, ker je odbitek precej debel in razmeroma kratek, posebej pa še zaradi -stanjšanja bazalnega dela z dvema stranskima odbitkoma, ki dajeta artefaktu skoro trikotno obliko. Praskalo je lepo zaokroženo, tudi precej strmo, nima pa tipične strme Tefuše. Deloma je retuša celo stopnjevita. Razen teh predmetov je omeniti še košček sivega kvarcita iz svetlo-rjave plasti 8. Obdelan sicer ni, toda je tako velik, da živalski transport ne pride v poštev. Tudi v naslednji nižji plasti smo našli tuj material, majhen košček žila-stega apnenca, ki ga v bližini jame ne najdemo, pač pa nekaj -sto metrov niže na pobočju Mokrice. Oba jasno pričata, da je tudi v času tvorbe teh plasti prihajal v jamo človek. Čeprav je število predmetov skromno, odgovor na vprašanje, v katero kulturo naj jih uvrstimo, ni težak. Koščene konice so dovolj prepričljiv znak, da so jih izdelali ljudje aurignaške kulturne stopnje. Toda vse konice iz Mokriške jame niso popolnoma istega tipa. Konica tab. I, -sl. 3 predstavlja poseben tip, drugi dve (tab. I, sl. 4 in 5) pa drugačnega. V bližnji Potočki zijalki -so odkrili v celoti 136 koščenih konic, ki so povečini istega, t. j. mladečkega tipa. Ena med njimi ima precepljeno bazo (S. Brodar, 1938, str. 156), vendar je dvomljivo, če gre za pravo konico s precepljeno bazo ali ne le za slučajno tvorbo. Za postaje s takim kulturnim inventarjem, kot ga ima Potočka zijalka, se je uveljavil naziv olševske postaje. Iz Mokriške jame lahko zelo verjetno prištejemo mla-dečkemu tipu konico tab. I, sl. 3. Imamo pa Tazen nje še dve, ki sta drugačni. Pravih paralel tema dvema v literaturi ne najdemo. Po drugi strani je res, da dopušča tip mladečke konice zelo velike variacije. Zato bi se kljub precejšnji razliki za sedaj odločili, da ju prištejemo, kolikor gre za konice z nepreklano bazo, mladečkim konicam, in s tem opredelimo kulturo kot olševien. Morebitne bodoče najdbe precepljenih konic bi seveda to mnenje ovrgle in napravile najdišče še bolj zanimivo, ker jih doslej še v nobeni visokogorski alpski postaji niso odkrili. Oba kamena artefakta sama zase nista toliko tipična, da bi določala kulturno pripadnost. Imata pa na vsak način izrazit mlajšepaleolitski značaj. Glede na našo domnevo, da izhajata iz spodnjega dela rdeče plasti 7, bi morala biti starejša od koščenih konic. Pri prvem (tab. I, sl. 1) opazimo ploskovno retušo na spodnji strani, pri drugem (tab. I, sl. 2) pa neenakomerno in deloma stopnjevito retušo praskala. Će pa prvi vendarle izvira iz iste plasti kakor koščene konice, si je ploskovno retušo mogoče razlagati kot solutréenski vpliv. Tudi na kamenih artefaktih iz Potočke zijalke je opaziti v nekaj primerih ploskovno retušo (S. Brodar, 1938, tab. VI, sl. 9 in 12). Podrobnejša razdelitev aurignaške kulture Evrope je že dolgo časa težek problem, o katerem se mnogo razpravlja. Ne da bi se spuščali v navajanje številne tovrstne literature, ugotovimo samo, da v Srednji Evropi, če hočemo ostati na trdni in stvarni podlagi, kljub mnogim poskusom še vedno ni mogoče deliti aurignaške kulture več kot na dve stopnji, aurignacien I in aurignacien II. Po tej razdelitvi spadajo olševske postaje kot starejša facies v aurignacien I. Dokler se število najdb iz Mokriške jame ne bo toliko povečalo, da bo mogoče delati podrobne tipološke zaključke, se moramo tej shemi priključiti. V Mokriški jami imamo morda opraviti z dvema ali celo več kulturnimi horizonti. Na to bi kazala tudi oba kamena artefakta, ki sta pa žal le domnevno iz spodnjega dela rdeče plasti, z nekoliko večjo verjetnostjo pa kvarcitni odbitek iz svetlorjave plasti tik pod rdečo. Toda to je za sedaj šele domneva, ki daje premalo opore, da bi delali zaključke na njeni podlagi. Že v poročilu o poskusnem izkopavanju smo opredelili rdečo plast za sediment tople dobe in jo uvrstili v interstadial würm I/II. Letošnje izkopavanje je to potrdilo. Tudi granulometrična analiza, o kateri bomo poročali podrobno še na drugem mestu, je pokazala isti rezultat. S splošnim mnenjem o starosti tovrstnih kultur se to prav dobro ujema. Med izkopavanjem leta 1953 smo ugotovili tudi številne primerke preluknjanih kosti, ki so še vedno problematične, a prav za olševske postaje tipične. Stratigrafsko na istem mestu kot koščeni konici v zgornjem delu rdeče plasti smo odkrili fragment dialize femurja mladega jamskega medveda s starimi prelomi na obeh straneh in z lepo okroglo luknjo (tab. II, sl. 2). Na mestu luknje je kompakta dobre tri milimetre debela. Spongiozno tkivo je odstranjeno, ostali so le še sledovi na prehodu v kompakto. V jami Istalloskö na Madžarskem so odkrili podoben primerek (Horusitzky, 1955). Dializo femurja mladega jamskega medveda, ki je preluknjana s tremi luknjami, so označili kot piščalko, ker je de- jansko uspelo izvabiti iz nje nekaj tonov. Naš primerek je precej krajši, ni pa izključeno, da je bil daljši in z več luknjami. Morda je bil zavržen, ko je bil poškodovan. Tega sicer ne moremo dokazati, zdi se pa, da je tudi v tem primeru verjetnejše človeško delo, kakor pa katerikoli naravni pojavi. Tudi v jami Lieglloch v Avstriji so našli nekaj podobnega (Mottl, 1950, str. 21). Tam je bila mlada tibia preluknjana s štirimi luknjami. Navedli smo le dva primera od drugod, da nakažemo razširjenost tega pojava. Preluknjane cevaste kosti niso omejene na eno samo deželo, česar glede preluknjanih spodnjih čeljustnic, razen ene izjeme, ne moremo trditi. Vse doslej odkrite izvirajo iz Slovenije, samo ena je iz švicarske visokoalpske postaje Dracbenloch. Zasledil jo je S. Brodar pri pregledovanju depojev favnističnega materiala v muzeju v St. Gallenu. Pri obdelavi primerov protolitske kostne industrije je ostala neopažena in neobjavljena. Objavljena je doslej od vseh edino spodnja čeljustnica s tremi luknjami iz Potočke zijalke (Brodar-Bayer, 1928, tab. II in Bayer, 1929, tab. III). V že omenjeni razpravi Horusitzkega (1955, str. 139) pravi avtor, da je piščalka iz jame Istalloskö doslej edina, na katero je mogoče zapiskati nekaj tonov. To ne drži, ker je tudi čeljustnici iz Potočke zijalke mogoče izvabiti tri različne dobro uglašene tone (S. Brodar, 1938, str. 153). Vendar prav tej čeljustnici odreka Horusitzky v' svoji razpravi (1955, str. 137) vsako možnost človeške obdelave, češ da so luknje nastale zaradi patoloških sprememb. Kot potrdilo citira Seewalda (1934). Opira se pri tem na mandibulo iz jame Istalloskö, kateri se že na sliki vidi, da ima res patološko povzročeno luknjo. Razprave O. Seewalda žal nimamo, vendar moremo ne glede na to, kaj on piše, reči z vso gotovostjo, da luknje na spodnji čeljustnici iz Potočke zijalke niso patološki pojavi. To velja tudi za vse druge slovenske primerke, od katerih objavljamo dve fragmentirani mandibuli, ki sta bili odkriti v Mokriški jami (tab. II, sl. 1 in 3). Že po sliki je jasno videti, da patološke spremembe tu ne pridejo v poštev. V Mokriški jami smo res našli tudi mandibulo s patološko povzročeno luknjo, toda to smo izločili ter uvrstili med patološke primerke. Obe mandibuli smo kot preluknjani ugotovili šele v laboratoriju, ko smo ju očistili ilovice. Obe imata na zadnjem delu na prehodu v ramus stare prelome. Enaka usoda ju je zadela tudi pri izkopavanju. Obema je bil odlomljen sprednji del corpusa. Obžalovati je to pri spodnji čeljustnici tab. II, sl. 1, ker ima ta dve luknji. Običajna lega prve luknje je pod zadnjim molarjem. Y našem primeru je pomaknjena bolj nazaj, že v bližino vhoda v glavni živčni kanal. Tenka vmesna stena se je odlomila in zdaj luknja ni več samostojna. Na vsak način gre za star odlom. Druga luknja te čeljustnice je že pod predzadnjim molarjem. Pri izkopavanju smo jo prelomili tako nesrečno, da gre prelom preko luknje in je ostala le polovica njenega oboda. Ta luknja je nekoliko manjša od prve, čeprav že prva ne spada med velike. Na drugi čeljustnici (tab. II, sl. 3) je luknja že skoro pod zadnjim molarjem in je ostala vmesna stena med njo in živčnim vhodom ohranjena. Čeprav vemo, da je aurignaški človek že znal delati luknje, za to vrsto lukenj še ne moremo dokazati, da so res človeško delo. Toda material se kopiči (v Sloveniji imamo zdaj že 7 primerkov) in ni izključno, da v bodočnosti vendarle najdemo primerek, ki bo artificielni značaj nazorno dokazal. Kot zadnjo preluknjano kost je omeniti še majhen odlomek cevaste kosti (tab. IV, sl. 3). Prečni prelom, ki je star, gre spet preko luknje. Od nje je ostalo le še toliko, da jo je mogoče ugotoviti. Kateri kosti pripada odlomek, se ne da določiti. Podobno kakor v Potočki zijalki smo mogli ugotoviti tudi v Mokriški jami poleg naprednejših artefaktov številne primerke tako imenovane protolitske kostne industrije, in sicer tudi v plasteh, iz katerih za sedaj še ne poznamo nedvomnega koščenega in kamenega orodja. V plasti čistega grušča za steno, torej že nad rdečo plastjo je bil odkrit nekoliko nenavaden kostni fragment (tab. III, sl. 1). Preseneča ostra in lepo oblikovana konica. Baza je stanjšana z dvema robnima odbitkoma. Isti pojav vidimo na primerku tab. IV, sl. 5, iz rdeče plasti, le da je konica bolj topa in zelo slabo oblikovana. Toda ogladitev je neprimerno močnejša. Tudi vsi drugi na tab. Ill in IV objavljeni primerki so iz rdeče plasti, le primer na tab. III, sl. 5, izvira iz svetlorjave plasti, ki leži že pod rdečo. Posebno pozornost zasluži ozek odlomek (tab. III, sl. 4), čeprav je takih bolj ali manj oglajenih in nekoliko koničastih primerkov v različnih variantah mnogo. V grobem je podoben drugim, ima pa posebnost, ki ga bistveno loči od drugih. V zgornjem delu, do pičle četrtine dolžine, je izredno izglajen. Posneta sta oba stranska robova sicer nekoliko ubočene kosti. Stara prelomna ploskev, ki jo opazimo raskavo ostro na nasprotni strani, dokazuje, da je bil odlom izvršen že po ogladitvi. Skoro me more biti dvoma, da se je namerno obdelana in izglajena konica odlomila z rabo. Tako ta primer že izpada iz okvira protolitske kostne kulture in se približuje priznanim izdelkom človeka. Končno odločitev pa vendar še prepustimo bodočnosti. Močno sumljiv je tudi primerek, ki ga kaže slika 3 na tab. III. Dobro se vidi, da je konica odlomljena, in sicer staro odlomljena. To je edino mesto vse površine, ki ni oglajeno. Baza je zelo lepo oblikovana, prav kakor pri tipičnih konicah. Moti edinole nesimetrična, nalahno zakrivljena oblika. Po obdelavi, če smemo tako reči, ne zaostaja za konicama tab. I, sl. 4 in 5. Po vsej verjetnosti gre za navadno ukrivljeno konico, kakršne srečujemo povsod v mlajšepaleolitskem inventarju. Kljub izrednim znakom uvrščamo vseeno oba navedena primerka za sedaj še v protolitsko industrijo. Če bo z nadaljnjimi najdbami mogoče zatrdno ugotoviti njihov artificielni značaj, ne bo prepozno za končno odločitev. Odkritih je bilo pa tudi več tipičnih primerkov protolitske kostne industrije. Podolžno prelomljen del cevaste kosti, najbrž radiusa (tab. III, sl. 2) je -skoro identičen s primerkom, ki ga objavlja E. Bächler (1940, tab. LXXY). Tudi podolžni odlomek večje cevaste kosti (tab. III, sl. 5) je v tej industriji povsem navaden, treba pa je omeniti, da je ogladitev izredna. Bolj nenavaden je odlomek cevaste kosti s skoro ravnim prelomom (tab. IV, sl. 1). Že na sliki vidimo, da je zgornji rob »retuširan«. Spodaj je rob tudi stanjšan. Po ostali površini ogladitev ni velika. Oba primerka na tab. IV, sl. 2 in 4, imata sicer paralele v švicarskem materialu, toda popolnoma identičnih kosov tam ni. Že v poročilu o sondiranju ismo primerjali naše najdbe z najdbami v švicarskih visoko-alpskih postajah in smo ugotovili, da nam manjkajo mnogi značilni »tipi« švicarskih postaj. Toda letošnje drugo izkopavanje je to sliko povsem spremenilo. Našli smo vse, kar je še manjkalo: prelomljene na koncu oglajene mečnice, kolčne sklepne ponvice z oglajenim robom, spodnje čeljustnice s popolnoma izglajenimi simfiznimi ploskvami, skoro do nespoznavnosti oglajene fragmente spodnjega roba corpusa mandibule, itd. Samo t. im. gumbi še manjkajo. Slika je torej ista tu in tam, le z razliko, da je v naši postaji nekaj posebnih tipov in poleg tega še preluknjane kosti. Večjo podobnost kakor s švicarskimi najdbami, dobimo za naša zadnja dva omenjena primerka (tab. IV, sl. 2 in 4) v jami Maguri v Tatrah na Poljskem, ki leži 1460 metrov visoko (Jura,1955, str. 111 in 112). Delo citiramo predvsem zato, ker je avtor v njem podal razvoj protolitske kostne kulture. Razdelil jo je na pet razvojnih stopenj. Kolikor nam je iz dostopne literature znano, je to prvi poskus te vrste. Mislimo, da ne bo posebno uspešen in bo malokoga prepričal. Naše izkušnje iz Mokriške jame so popolnoma nasprotne. Nikakor ni mogoče ugotoviti kakega posebnega razvoja ali sploh sprememb v celotnem značaju te kostne industrije. Ni še dozorel čas za razvojno obravnavo, treba bo še toliko časa počakati, da bo človekovo udejstvovanje na teh predmetih sploh dokazano. Pa še v tem primeru ne bo lahko, saj ti predmeti sploh niso orodje v pravem smislu besede, ampak v veliki večini samo priložnostno in slučajno rabljeni kostni odlomki. Zaključek Odkritje vsake nove paleolitske postaje je že samo po sebi važen dogodek. Sledovi človeškega življenja iz ledene dobe so redki, predvsem pa zelo zabrisani in zato težko razložljivi. Mnogo podatkov in dela je potrebno, da se izlušči skromno dejstvo. Eno temeljnih vprašanj raziskovanja ledenodobnih kultur, ki se vedno znova postavlja, je določitev njihove starosti, vsaj medsebojnega kronološkega zaporedja, če že ni mogoče dognati absolutne starosti. Mnogo se da doseči s primerjalno tipologijo, toda če ta nima nekaj zanesljivih opornih točk, je ves trud brez uspeha. Zaradi tega so predvsem važne tiste paleolitske postaje, ki take oporne točke nudijo. Ne da bi omenjali še druge možnosti, poudarimo samo pomen visoko ležečih alpskih postaj, zlasti tistih, ki ležijo na nekdaj poledenelem ozemlju ali pa v njegovi neposredni bližini. Povsem jasno je, da na poledenelem ozemlju življenje ni mogoče. Zato so tudi v Mokriški jami mogli bivati ljudje samo v času tople dobe, ko so jim razmere dovoljevale preživljanje. V zvezi z vedno boljšim poznanjem poteka sprememb ledene dobe in glede na izredno jasno izraženo sedimentacijo Mokriške jame, ne more biti dvoma, da so paleolitski lovci živeli v njej v drugi polovici prvega würmskega presledka. Mokriška jama ima od vseh doslej odkritih visokogorskih postaj najbolje razčlenjene in najizdatnejše sedimente. Tudi Potočka zijalka je imela debele in močno razčlenjene sedimente, vendar ti niso bili tako lahko razložljivi. Pomembnost Mokriške jame se nadalje izraža z njeno aurignaško kulturno vsebino. Prvič je bila ta kultura v Alpak odkrita v naši Potočki zi jalki in je tedaj svet splošno presenetila. Glede na primitivno mou-stériensko kulturo drugih alpskih postaj je veljala kot izjema. Kljub nekaterim manj jasnim poznejšim odkritjem v švicarskih in avstrijskih Alpah je obdržala svoj izjemni pomen nad četrt stoletja. Po odkritju Mokriške jame pa je jasno, da nastop mlaijšepaieolitsfcega človeka v Alpah ni niti izjemen niti enkraten in zato moremo upati še na nove take najdbe. Nasproti primitivni kulturi moustčriena se postavlja razvita aurignaška kultura. Naziv alpski paleolitik, ki ga je uvedel E. Bachler in se je močno udomačil, ni več povsem primeren. Ce bo kljub temu ostal, se bo treba vedno zavedati, da je njegov smisel omejen in da ne označuje alpskega paleolitika v celoti. Posebnost Mokriške jame je torej njena posebna mlajšepaleolitska, s kulturnim krogom aurignaciena ozko povezana kultura, tako imenovani olševien. Vendar, kot že nakazano, ta opredelitev še ni dokončna. Ce bodo pri prihodnjih izkopavanjih odkrite samo konice mladečkega tipa, bo olševien 'kot starejša aurignaška stopnja potrjen. Najdbe v nekaterih drugih najdiščih bo treba razlagati drugače. Nove probleme pa bi sprožile najdbe konic s precepljeno bazo. Še dalekosežnejše posledice bi imela tudi morebitna ugotovitev več kulturnih plasti. K sreči imamo ohranjenih v Mokriški jami še toliko neokrnjenih jamskih plasti, da smemo pričakovati še nadaljnja odkritja, ki utegnejo razjasniti tako pereče probleme paleolitika v Alpah in mlajšepaleolitskega razvoja sploh. Četudi raziskovanja v alpskih višinah niso lahko izvedljiva, je vendar njihovo nadaljevanje nujno potrebno. Literatura Bayer, J., Die Olschewakultur, eine neue Facies des Schmalklingenkulturkreises in Europa. Eiszeit und Urgeschichte VI, Leipzig 1929. B ä c h 1 e r , E., Das alpine Paläolithikum der Schweiz. Basel 1940. Brodar, M., Poskusno izkopavanje v Mokriški jami. Arheološki vestnik VI/2, Ljubljana 1955. Brodar, S.-B a y e r , J., Die Potočka zijalka eine Hochstation der Aurignacschwankung in den Ostalpen. Praehistorica I, Wien 1928. Brodar, S., Das Paläolithikum in Jugoslawien. Quartär I. Berlin 1938. Horusitzky, Z., Eine Knochenflöte aus der Höhle von Istalloskö. Acta archaeologies academiae scientiarum hungaricae. Budimpešta 1955. Jura, A., Grota Magury w Tatrach (1460 m), najwyzej w Poišče položona siedziba czlowieka epoki lodowej. Swiatowit, Tom XXI. Varšava 1955. Mottl, M., Das Lieglloch im Ennstal, eine Jagdstation des Eiszeitmenschen. Archaeologia austriaca, Heft 5. Wien 1950. S e e w a 1 d , O., Beiträge zur Kenntnis der steinzeitlichen Musikinstrumente Europas. Wien 1934. ZUSAMMENFASSUNG Die ersten paläolithischen Funde in der Mokriška jama Der Sondierungserfolg in der Mokriška jama (Mokrica Höhle, 1500 m ü. d. M.) in den Steiner Alpen (M. Brodar, 1955) war so bedeutend, dass die Archäologische Sektion der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste die erste systematische Ausgrabung im Sommer 1955 anordnete. Die Ausgrabung fand hauptsächlich im hellen Eingangsteile der Höhle statt, nur eine kleinere Sonde wurde auch in dem hintersten, schon dunklen Höhlenteil ausgeführt. Zwischen der Höhlenlängsachse und der rechten Höhlenwand wurden die Sedimente im Ausmasse vom 55 m2 bis zur Tiefe —3,15 m (vom O-Niveau aus gerechnet) abgegraben. In dem so erhalteten Niveau wurde ein Quergraben bis zur Tiefe — 5,30 m bis zu einem Felsenversturze geführt. Diesen nur im Ausmasse von 4 m2 durchbrechend wurde die grösste Tiefe —7,30 m erreicht, ohne den sicheren Felsenboden festzustellen. Dabei zeigte sich, dass die Höhle weit grössere Ausmasse besitzt, als es zu erwarten war. Die stratigraphischen Aufzeichnungen wurden meterweise genau vermerkt und auch die Proben von allen Schichten entnommen. Die granulometrische Analyse ergab sehr interessante Ergebnisse, über welche der Autor an anderer Stelle berichtet und sich hier hauptsächlich auf die kulturellen Funde beschränken will. In dieser Hinsicht genügen die schon publizierten stratigraphischen Angaben (M. Brodar, 1955) vollständig, jedenfalls mit der Bemerkung, dass die rotlehmigen Schichten 7 und 8 nur eine einzige Schichte darstellen. In dieser kommen drei dunklere Streifen sehr gut zum Vorscheine (Abb. 2). Als sichere Kulturschichte erwies sich der im Hangenden des obersten Streifens gelegene Teil der rotlehmigen, mit Kalkschutt gemischten Schicht. Als erster Fund wäre eine 15,1 cm lange, 3,5 cm breite und 0,7 cm dicke, aus Hirschgeweih ausgefertigte Spitze (Taf. I, Abb. 5) zu erwähnen. Der Endteil der Spitze ist abgebrochen, sie war jedoch noch weiter im Gebrauch. Wahrscheinlich ist auch der basale Teil abgebrochen, so dass die Frage aufkommt, handelt es sich hier um eine Knochenspitze vom Lautscher-Typus oder vielleicht sogar um eine Spitze mit gespaltener Basis. Linksrandig bemerkt man in der Länge vom 3 cm mehrere parallele, mit dem Silex ausgeführte, feine und kurze Einschnitte. Ein Fragment einer aus Knochen verfertigten, änlichen Spitze (Taf. I, Abb. 4) wurde auch bei der Sondierung im hintersten Höhlenabschnitt entdeckt. Einen ganz anderen Typus stellt ein beiderseitig abgebrochenes Bruchstück einer Knochenspitze dar (Taf. I, Abb. 3). Seine Bearbeitung ist äusserst fein und erinnert an ähnliche Stücke aus der Potočka zijalka. Auch zwei Steinartefakte, ein Klingenschaber und ein Klingerkratzer (Taf. I, Abb. 1 u 2), sichere jungpaläolithische Erzeugnisse, wurden vorgefunden, allerdings nicht in sicherer stratigraphischer Lagerung. Zu erwähnen sind weiter noch ein Quarzitsplitter und ein höhlenfremder Kalksplitter aus den tiefer liegenden Schichten. Obwohl die bisherige Anzahl der Artefakte noch sehr gering ist, besteht kein Zweifel, dass auch in der Mokriška jama, die sogenannte Olschewa Kultur vorliegt. Die rotlehmige Kulturschicht mit den vielen Höhlenbärenknochen ist dem Interstadial Würm I/II einzugliedern, was auch granulometrisch bestätigt worden ist. Ein Merkmal der Olschewa-Stationen sind die Knochendurchlochungen. Auch in der Mokriška jama wurden mehrere solche Stücke ausgegraben. Hingewiesen sei auf ein Femurfragment eines jungen Höhlenbären (Taf. II, Abb. 2), ähnlich den Funden in anderen Fundstätten. Es ist kaum zu zweifeln, dass es sich um menschliche Arbeit handelt. Noch interessanter sind die durchlochten Unterkiefer des Höhlenbären. In den paläolithischen Fundstellen Sloweniens sind solche schon in mehreren Stücken (Potočka zijalka, Betalov spodmol) vorgefunden worden. Der einzige bisher publizierte Unterkiefer mit drei Löchern aus der Potočka zijalka (Brodar-Bayer, 1928, Taf. II und Bayer, 1929, Taf. III) ist in der letzten Zeit von Z. Horusitzky (1955, S. 137) als patholo- gische Bildung erklärt worden, jedoch schon ein Blick auf die Abbildung genügt vollkommen, dass es sich hier um keine pathologische Erscheinung handelt. Bemerkt sei auch, dass gerade diesem Unterkiefer schon vor der Kriegszeit drei gut abgestimmte Töne entlockt worden sind (S. Brodar, 1938, S. 153), was Horu-sitzky als erstmalig einer Flöte aus der Istalloskö Höhle zuschreibt. Auch die Durchlochungen der beiden hier abgebildeten Höhlenbärenunterkiefer aus der Mokriška jama, welche leider teilweise beschädigt sind, sind nicht pathologischen Ursprungs. Der erste Unterkiefer (Taf. II, Abb. 1) besitzt zwei Löcher, das erste grössere knapp neben dem Eingang in den Nervenkanal, das zweite kleinere unter dem vorletzten Molar, hier bei der Ausgrabung abgebrochen. Beim zweiten Unterkiefer (Taf. II, Abb. 3) ist das Loch unter dem letzten Molar, an derselben Stelle wie bei anderen bisher bekannten Unterkiefern, angebracht. Ähnlich wie in der Potočka zijalka wurden auch in der Mokriška jama zusammen mit sicheren paläolithischen Werkzeugen zahlreiche Stücke der sog. protolithischen Knochenindustrie (Taf. III u. IV) festgestellt. Zu bemerken ist jedoch, dass sie auch in den Schichten, aus welohen, wenigstens bisher, keine sicheren Kulturspuren bekannt sind, Vorkommen. Darunter verdienen besonderer Erwähnung zwei glatt polierte Stücke mit altabgebrochener Spitze (Taf. Ill, Abb. 3 u. 4). Der gekrümmte Knochenpfriemen (Abb. 3) und besonders die im oberen Teil sorgfältig bearbeitete Knochenspitze (Abb. 4) gehören eingentlich nicht mehr in den Bereich der protolithischen Knochenindustrie, sondern stellen einen Übergang zu den Knochenwerkzeugen, die im Jungpaläolithikum die typischen Knochenspitzen begleiten. Zu den bisher bekannten paläolithischen Fundstellen des Hochalpengebiets ist nunmehr auch die Mokriška jama beizuzählen. Ihre Bedeutung ist schon durch ihre hohe Lage ausgedrückt. Es ist klar, dass der Mensch hier nur in einer Warmzeit seine Jagd auf die Höhlenbären betreiben konnte. Die Analyse ihrer ergiebigen und gut ausgeprägten Sedimente ergab, dass nur das Interstadial Würm I/II in Frage kommen kann. Die Funde beweisen, dass es sich um eine jungpaläolithische Station, die der Potočka zijalka sehr nahe steht, handelt. Der jungpaläolithische Mensch ist also nicht einmalig und ausnahmsweise in das Hochalpengebiet eingedrugen. Die Bezeichnung Alpines Paläolithikum im Sinne E. Bächlers kann nur für die Stationen der Westalpen verwendet werden, denn im Ostalpengebiet gibt es auch und vor allem alpines Jungpaläolithikum. Nachdem die protolithische Knochenindustrie in den Ostalpen mit dem vorgeschrittenen Jungpaläolithikum vergesellschaftet auf tritt, ist erneut die Frage über das gegenseitige Verhältnis zu stellen. Die entdeckten Lautscher Knochenspitzen bezeichnen die Mokriška jama als eine neue Olschewa Station. Bekanntlich werden diese Stationen jetzt dem mitteleuropäischen Aurignacien I zugeteilt. Wie jedoch schon oben angedeutet, ist es nicht ausgeschlossen, dass unter den Spitzen aus der Mokriška jama vielleicht auch eine mit gespaltener Basis vorliegt. Als solche könnte man übrigens auch eine Knochenspitze aus der Potočka zijalka werten (S. Brodar, 1938, S. 156, Taf. VII, 5, 6). Damit zeigen sich neue Probleme an. Zum Glück sind in der Mokriška jama noch mächtige Schichten unversehrt erhalten und deshalb noch neue Funde zu erwarten. Zur Lösung der paläolithischen Probleme in den Alpen überhaupt und der des Jungpaläolithikums noch besonders sind weitere Untersuchungen in der Mokriška jama unumgänglich notwendig. Kameni in koščeni artefakti, 1/1 Primerki preluknjanih kosti, 1/1 t5 Arheološki vestnik Primerki protolitske kostne industrije. Primerka 3 in 4 se že močno približujeta pravim koščenim konicam, 1/1 219 Primerki protolitske kostne industrije (sl. 1, 2, 4, 5) Odlomek preluknjane kosti (sl. 3). 1/1 AI ‘X GANIMEDOV RELIEF IZ ŠEMPETRA V SAVINJSKI DOLINI JOSIP KLEMENC Eno najvažnejših del tretjega leta izkopavanj v Šempetru (1954) je bilo, da smo že deloma preiskani jugovzhodni del še znatno poglobili. Šli smo do globine 3,50 m pod današnjo površino, kolikor nam je bilo mogoče zaradi talne vode. Ves preiskani prostor je bil že prej razdeljen na mrežo kvadratov in smo tako mogli določiti natančno lego posameznih izkopanih kosov. V kvadratu E-I, D-I itd. smo našli še precej novih kosov.1 V kvadratu E-I smo našli pošev ležečo štirikotno ploščo, nepravilne oblike iz peščenca (403), ki je ležala 2,71 m globoko. Vsi njeni ogli so odbiti in je popolnoma ravna. Debela je 28 cm. Verjetno je, da predstavlja del grobne skrinje za pepel, ki smo jo izkopali v sosednjem kvadratu DE-I. Ta grobna skrinja za pepel iz peščenca (št. 422), ki je bila tudi prvotno brez dna, je posebej zanimiva zaradi tega, ker ima na stranski steni v plastično označenem okvirju vklesane črke IVS (= Iustae). Na levi strani izven okvirja so pa le težko čitljiva znamenja, ki dajo zložena besedo SEP (—Septimia). V kvadratu D-I smo odkopali grobno skrinjo za pepel (št. 404), katere dno je ležalo 3,35 m pod današnjo površino. Na sprednji strani ima vklesani samo dve veliki črki D. M. (=Diis Manibus). Ta kos je ležal precej globoko v talni vodi in smo dolgo čakali, da bi voda upadla in bi tako skrinjo laže izvlekli iz jame. Ker voda ni upadla, smo morali skrinjo izpodkopavati v vodi ter jo dvigniti na suho. Pri tem delu smo zadeli na profilirani rob večjega spomenika iz marmorja, ki je ležal ves v vodi 3,35 m globoko. Stal je narobe, nekoliko poševno, z dolnjo stranjo navzgor. Po daljšem napornem delu in kopanju v talni vodi, nam je končno uspelo, da smo potegnili iz nje ta marmorni kos, blok št. 425, s prekrasnim reliefom Ganimeda, ki ga dviga orel v nebo (sl. I).2 Izkopani marmorni kos je pravokotne oblike (119 X 91 X 24 cm) s poškodovanim gornjim in spodnjim robom. Čeprav je ležal dokaj na- 1 J. Klemenc, Začasno poročilo o izkopovanju v Šempetru v Savinjski dolbli, Arheološki vestnik VI/2, Ljubljana 1955, str. 30 sl. 2 Ganimedes, Roscher, Ausführliches Lexikon der griechischen und römischen Mythologie. Bd. 1/1, Spt. 1595 sqq. Vso literaturo o Ganimedu navaja E. Sichtermann v svojem delu, Ganimed, Mythos und Gestalt in der antiken Kunst, Berlin 1955, str. 73 sqq.-A. Alföldi (Archaeologia Helvetica 3, str. 61 sqq.) obravnava na fragmentu terre sigillate popolnoma novo temo: Der mytische Gewaltherrscher und Ganimed, eine hellenische Reliefkomposition aus Vindonissa. Sl. 1. Ganimed, Šempeter v Savinjski dolini. Pohorski marmor v pieno, je zaradi rečnega proda zgornji del reliefa, posebno Ganimedova glava s frigijsko čepico, precej obrušen, medtem ko je vse ostalo izvrstno ohranjeno. Sprednja stran je razdeljena na dve polji. Desno ožje je 23,5 cm široko in ima zgoraj obliko kratkega iztegnjenega loka. Lahko trdimo, da je to kratka noriško-panonska voluta. Ploskev izpolnjuje akantova rastlina z mesnatimi listi, razvijajoča se kandelabersko iz listnate čaše, katere manjši spodnji listi so obrnjeni navzdol, večji navzgor, nakar se ponovi motiv navzdol in navzgor obrnjene listnate čaše, iz katere raste listnato steblo; na njegovem dvodelnem vrhu se ponovi isti motiv listnate čaše, iz katere rasteta dva višja listna venca, nad katerima se tretjič ponovi motiv dvojne listnate čaše, ki nosi k nam obrnjen cvet. Zelo je verjetno, da je bil temu enak najvišji cvet na okrnjenem spomeniku št. 299. Leva večja 68,5 cm široka polovica je spodaj in ob straneh omejena s trikrat profiliranim 8,5 cm širokim okvirjem. Okvir preide na zgornji strani v dvojni 14 cm debeli lok. Levi del loka je poškodovan. Tudi lok je trikrat profiliran. Zelo verjetno je, da imamo ta lok lahko za predhodnika ali vsaj sorodnika noriško-panonske volute. Večina šempetrskih reliefov je na zgornji strani omejena z noriško-panonsko voluto, vendar so tudi primeri, kjer je zgornji rob okvira dvojni ali celo trojni lok (n. pr. Satir in Nimfa, inv. št. 101).3 Pri reliefu z Ifigenijo na Tavridi so okvirni loki v sredini celo del arhitekture svetišča, pred katerim stoji žrtvenik.4 Zaradi tega mislim, da je tudi nad Ganimedom mogoč dvojni lok. Pač pa je lok ali stegnjeni zavoj na zgornji strani stranskega polja lahko primer te volute. Večjo polovico izpolnjuje lik Ganimeda z orlom. Ganimed je upodobljen kot gol mladenič s frigijsko čepico na glavi. Na desni strani prsi nosi plašč, ki je spredaj spet z okroglo sponko in mu visi zadaj čez pleča do kolen. V iztegnjeni levici drži za tetivo navzdol viseči lok, ki je sestavljen iz dveh zavitih delov. Verjetno je lok narejen iz živalskih rogov. Desnico je iztegnil vodoravno na orla. Dlan z dolgimi, finimi prsti je kar položil na njegovo desno perut. Zdi se, kakor da bi ga hotel objeti. Ganimedovo telo lebdi poševno v zraku. Glava s frigijsko čepico je deloma v desnem loku. Leva noga plava popolnoma v zraku, z desno pa se opira na manjšo skalo, ki je del skalnate pokrajine. V prostoru desno od loka je precej velika Ganimedova pastirska piščal. Z njo je izpolnjen desni spodnji prazni prostor reliefa. Levi spodnji del pa predstavlja pokrajino, sestavljeno iz štirih skal. Na najvišji pečini ob okviru sedi pes (višina =17cm), ki se opira na sprednji, nekoliko poškodovani nogi. Precej kratko in široko glavo ima obrnjeno nazaj in gleda za svojim odhajajočim gospodarjem. Pes je v razmerju z Ganimedom precej velik, saj mu sega skoraj do sredine stegna. Ganimed ima glavo pokrito s frigijsko čepico, znak, da je njen lastnik orientalec. Kapa mu pokriva zadaj tudi del vratu. Pogled mu je obrnjen v orla. Skoda, da je obraz, posebna brada, močno poškodovan. Mišice na prsih in trebuhu so zelo 3 J. Klemenc, Trojanska pravljica na nagrobnih spomenikih iz Šempetra ob Savinji, Zbornik filozofske fakultete II., Ljubljana 1955, str. 59, sl. 2. 4 O. c. str. 64, sl. 5. močno in proporcionalno razvite. Prsti na rokah, posebno na iztegnjeni desnici, so zelo dolgi in fini, kar je značilno za šempeterske reliefe iz II. stoletja naše ere. Ves prostor med Ganimedom in okvirom ter nad psom pa zavzema velika ptica z razprostrtimi krili. Pokonci stoječi, 47 cm visoki orel je objel mladeniča z levo nogo od zadaj. Kremplji so še videti na levem mladeničevem boku. Z desno nogo se pa opira na desno mladeničevo stegno. Glavo z močno ukrivljenim kljunom ima pa obrnjeno proti Ganimedu. Orel gleda prijazno mladeniča, ki se mu prav nič ne upira. Desna iztegnjena perut sega do okvira in je sestavljena iz dvojnih peres. Zgoraj je krajše puhasto perje, spodaj so pa daljša, proti koncu nekoliko upognjena in zavita peresa. Reliefna plošča je na levi strani zgoraj in spodaj poškodovana. Na zgornji in spodnji strani sta bili po dve izklesani vdolbini. Zgornji sta bili globoki po 8 cm, spodnji pa po 4 cm. V vdolbinah so bile železne spojke ali klini, ki so jih zalili s svincem, da so bili trdno pričvrščeni. Nanje so pristale s svojimi vdolbinami druge plošče, ki so bile tako zvezane z našo reliefno ploščo v celoto. Narasla Savinja je izpodkopala breg, na katerem so stale pokopališke stavbe. Ko so prileteli deli teh spomenikov na dno struge, so zaradi silnega udarca popokale vezi in spojke, obenem pa se je odkrušil tudi tisti del spomenika, kjer so bile omenjene vdolbine. Na spodnji strani našega reliefa se pričenja poškodba ob levem dolnjem robu okvira in je dolga 58 cm, najvišja pa je ravno nad levo vdolbino ter je visoka ca. 16 cm. Na tem mestu je spajal železen s svincem zalit klin ploščo z Ganimedovim reliefom z marmorno ploščo, ki je bila dno grobne skrinje za pepel. Zgoraj se pa pričenja poškodba tudi na levem okviru in je dolga 30 cm. Najvišja je tik ob robu, in sicer je visoka 20 cm. Marmorna plošča z Ganimedovim reliefom je namreč stranska stena grobne skrinje za pepel pokojnikov. Takih grobnih skrinj za pepel pokojnikov imamo v Šempetru več. Sprednja in zadnja stena neke take grobne skrinje za pepel je navadno nekoliko daljša od stranskih sten. Sprednja stena ene take grobne skrinje za pepel predstavlja Herakleja,5 kako vodi Alkestis iz podzemlja (vis. 112 cm). Dolga je 170 cm. Stranski, k tej skrinja pripadajoči steni predstavljata dva lovca na zajce in na ptice. Visoki sta kot stena s Heraklejevim reliefom, t. j. ena 108 cm, a druga 110 cm. Obedve sta približno enako široki, ena 95 cm, druga 93,5 cm. Že samo to dejstvo nam dokazuje, da so marmorna plošča s Heraklejem in plošči z lovci del ene grobne skrinje za pepel. Še bolj nam pa to dokazujejo vdolbine za železne spojke, ki so bile zalite s svincem, marmornata podlaga in marmornata gornja stena, ki je pokrivala to grobno skrinjo za pepel. Druga skrinja za pepel pokojnikov rodbine Enijcev ima na sprednji širši strani relief Evrope6 na biku (dolž. 183 cm, višina 120 cm), zadnja stena pa predstavlja Parisovo sodbo,7 ki je istih dimenzij kot relief z Evropo (dolž. 183 cm, viš. 120 cm). Stranska stena, ki predstavlja Satira, 5 Arh. vestnik, VI/2, Ljubljana 1955, str. 505 sl. 9. 6 Varstvo spomenikov Ljubljana IV, 1951—52, str. 70. — Studi Aquileiesi a Giovanni Brusin, Aquileia 1955, str. 152, sl. 1. 7 Zbornik filozofske fakultete II., Ljubljana 1955, str. 58 sl. 1. ki hoče vzeti nimfi obleko, je visoka kot omenjeni prednji in zadnja stena, t. j. 118 cm. Široka pa je 72 cm in je torej ožja kot prednja in zadnja stena. Tudi tukaj je nedvomno dokazano', da gre za grobno skrinjo za pepel, na kateri je stal baldahin z reliefi in imeni pokojnikov. Navedeni podatki nam dokazujejo, da je bila marmorna plošča z Ganimedom stranska plošča neke grobne skrinje za pepel pokojnikov, kakor tudi plošča, ki smo jo našli v B-I. Ta plošča (inv. št. 299) ima skoro iste dimenzije (viš. 119 cm, šir. 85 cm) kakor plošča z Ganimedovim reliefom. Razdeljena je na dvoje polj, od katerih večji nima nobenega reliefa, stranski pa ima isti akantov ornament kot je na plošči z Ganimedom. Imamo torej dve stranski steni tretje grobne skrinje za pepel pokojnikov, manjkata nam pa sprednji in zadnja stena, ki sta bili verjetno okrašeni z reliefi. Ganimedov relief v Šempetru je torej stranska stena grobne skrinje za pepel pokojnikov. Y Arheološkem muzeju v Zagrebu pa je kip Ga-nimeda, za katerega ni lahko določiti čemu je služil. Ysekakor je stal na takem mestu, kjer ga je bilo moči videti od vseh strani, saj je na vseh straneh skrbno izdelan. Ta kip (sl. 2) je prišel v zagrebški Arheološki muzej z zbirko maršala Lavala Nugenta; izkopal ga je leta 1819 v Min-turnah (današnji Traetto v Južni Italiji), poleg antičnega teatra v privatni zgradbi.8 L. Nugent je dal mnoge tu izkopane predmete v smislu sklepa beneške Umetniške akademije dopolniti mlademu kiparju Pa-ronuzziju. Kipi so dopolnjeni deloma s kararskim marmorom, deloma s sadro. Ganimedov kip je s podnožjem vred visok 117 cm. Z marmorom je dopolnjen nos, kos vratu, manjše vdolbine na levem kolenu in pod njim, kakor tudi palec na levi nogi. Z apnencem je dopolnjen zadnji del podnožja. S sadro je dopolnjena orlova glava, leva noga z drevesnim deblom, na katerem sedi orel in pri psu vrat z glavo. Še sedaj mu pa manjka desna podlahtnica z roko, v kateri je držal neki predmet. Mogoče je bila to pastirska palica ali, po analogiji s šempetrskim spomenikom, lok. Kompozicija šempetrskega reliefa z Ganimedom je zelo zanimiva. Ena hipotenuza gre v smeri od skal po desni nogi na levo ramo. Druga pa vodi od mesta, kjer se Ganimed z roko dotika orlovega krila, v smeri proti točki, kjer orlovi kremplji drže Ganimedovo stegno. Skoro ves prostor okrog Ganimeda je spretno izpolnjen. Tako n. pr. je prazni prostor med orlom in Ganimedom izpolnjen s sedečim pastirskim psom, ki tudi vsebinsko spada k pravljici. Praznino na desni Ganimedovi strani pa izpoljnjujeta deloma vihrajoči plašč, deloma lok. Lok je lovčevo orožje in ga do sedaj nismo našli še na nobenem Ganimedovem reliefu. Tukaj služi zelo dobro za izpolnjenje praznega prostora. Pastirji imajo navadno poleg pastirske palice tudi piščalko s seboj. Umetniku je na našem reliefu prišla prav dobro za izpolnitev prostora desno zdolaj. Šempetrski nagrobni relief je narejen iz trdega debelozrnatega pohorskega marmora. Zato njegova izdelava ni tako popolna, kakor bi bila v materialu, ki se da laže klesati. Po stilskih značilnostih lahko spoznamo, da spada v provincialno klesarsko delavnico iz Celja, ki je delala zelo veliko v II. stoletju za Šempeter v Savinjski dolini. 8 Jos. Brunšmid, Kameni spomenici Hrvatskog Narodnog muzeja u Zagrebu, str. 1 sl., str. 17 sl. in slika k strani 18. SL 2. Ganimed iz Minturna v Italiji (Nar. muzej v Zagrebu). Kararski marmor ZUSAMMENFASSUNG Das Ganymedes’ Relief aus Šempeter im Sanntale Zu Ende des Aussgrabungsjahres 1954 fanden wir nebst anderen Denkmälern einige Aschenkisten aus Sandstein. Noch tiefer als diese und schon ganz im Grundwasser lag das Marmorrelief des Ganymedes mit dem Adler (Abb. 1). Die rechteckige Marmorplatte (119 X 91 X 24 cm) ist am oberen und unteren Rande beschädight und zwar an der Stelle der Löcher für die Bindestifte. Die Vorderseite ist in zwei Felder geteilt. Unten und an den Seiten läuft ein dreifach profilierter Rahmen. Das 23,5 cm breite, rechte Feld wird von einem Ornament von Akantusblättern ausgefüllt. Dieses Ornament findet man sehr häufig auf den Reliefen aus Šempeter. Den oberen Rand dieses Feldes bildet ein schwach ausgedrückter Bogen. Das linke, breitere Feld (68,5 cm) stellt Ganymedes dar. Die profilierten Ränder gehen oben in zwei 14 cm Bögen über, die sich in der Mitte vereinen. Der Verfasser meint, dass man in diesen Bögen am oberen Rande die Vorgänger der norisch-panonischen. Volute sehen kann. Ganymedes ist als nackter Jüngling dargestellt, nur an beiden Seiten unten sieht man den Mantel, der am Hals mit einer runden Schnalle zusammengehalten wird und ihm über den Rücken bis zu den Knien herabfällt. Die Besonderheit dieses Reliefes ist aber die, dass Genymedes in der ausgestreckten Linken einen nach unten hängenden Bogen hält. Die Rechte aber liegt, den Adler umfassend, auf dessen rechten Flügel. Der Adler seinerseits umfasst ihn mit seinen Krallen zart und hebt ihn in die Luft. Ebenfalls rechts von Ganymedes sitzt auf dem Felsen ein nicht eben kleiner Hund und blickt traurig seinem entschwebenden Gebieter nach. Im Raum unter dem herabhängenden Bogen ist eine Hirtenflöte abgebildet, die den Dargestellten als Hirten kennzeichnet. Diese Marmorplatte mit Ganymedes-Relief bildet die schmälere Seitenfläche einer Aschenkiste. Wir finden ihrer mehrere in Šempeter. Eine von diesen Grabkisten hat an der Vorderseite ein Relief, wo Herakles, Alkestis aus der Unterwelt herausführend, dargestellt wird. Die beiden Seitenflächen zeigen einerseit einen Jäger mit Vögeln, anderseits einen solchen mit Hasen. Eine weitere Aschenkiste hat auf ihrer längeren Fläche das Relief Europas auf dem Stier, auf der anderen längeren Fläche aber das Urteil des Paris. Die kürzere Seitenfläche zeigt das Relief eines Satyrs mit der Nymphe. Im Quadrat B-I fanden wir eine weitere solche Platte von beinahe gleichen Dimensionen wie Ganymedes. Ihre Vorderseite ist ebenso in zwei Felder geteilt, deren schmäleres dasselbe Akantusornament aufweist, wie bei Ganymedes. Die breitere Fläche ist aber leer. Diese beiden Platten, die mit Ganymedes und die zuletzt beschriebene, waren Bestandteile (Seitenwände) einer weiteren Grabkiste, deren grössere zwei Vorderplatten uns noch fehlen. In Zagreb befindet sich im Archaeologischen Nationalmuseum eine Gany-medes-Statue aus der Nugent-Sammlung (Abb. 2), deren Zweck man nicht sicher feststellen kann. Sie ist aus dem karrarischen Marmor und stark nachträglich restauriert. Das Ganymedes-Relief aus Šempeter bezeugt uns sicher mit seinem Material, Stil u. s. w., dass es mit Künstlerhand von Steinmetzen aus der benachbarten Celeia hergestellt wurde. POROČILA NEOLITSKE JAME V BREZJU PRI ZREČAH STANKO PAHIČ V septembru leta 1955 je Pokrajinski muzej v Mariboru izkopaval pred Goren jakovo hišo v Brezju št. 13 nad Zrečami skeletne grobove, ki so bili odkriti leto dni poprej.1 Pri tem delu je bilo ugotovljeno, da skriva kraj tudi najdbe iz predantične dobe. Dasi je bila apnenčasta skalna osnova na majhni ravnici pred hišo pokrita le s tanko plastjo humusa, so bile med grobovi in pod njimi globlje v skalo vkopane prazgodovinske jame, ki pričajo, da so tod bivali ljudje že davno pred nastankom antičnega grobišča. Najdišče tvori zravnana polica približno 20 m premera na vzhodnem izteku apnenčastega grebena nad Zrečami, ki pričenja na severozahodu pri cerkvi sv. Martina in preide na vzhodu onkraj mesta najdb v sedlast preval proti Brinjevi gori. Z nadmorsko višino 545 m nudi polica tiste pogoje naselitve, ki so bili na jugovzhodnem Pohorju v prazgodovini često izkoriščeni. Na celotnem prekopanem zemljišču na vrtu pred hišo in zunaj njega so bile odkrite štiri jame nepravilnih oblik, nihajočih med krogom in kvadratom. Tvorile so tesnejšo skupino, ki so ji jame A, C, D dajale trikotno obliko, jama B pa je bila v sredini (pril. 1). Ker so merile v premeru največ 1,85 m, niso mogle služiti kot stanovanjski objekti. Vkopane so bile do 0,8 m globoko v apnenčasto skalo, ki je na tleh večjidel preperela in mehkejša. Zasip je bil v jamah B in C enoten in sestavljen iz rdečkaste ilnate plasti z različnimi kosci lepa. V jamah A in D je bila ta plast prekinjena s tanjšimi sloji rumenkastega in belega peska. Prisotnost lepa govori za leseno konstrukcijo nad jamami, ki je tvorila tudi streho neznanim objektom. Redke črepinje v zasipu nisu nudile pomembnejših razlag o njihovem nastanku in pomenu. Jama A (tloris in profil na pril. 2; slika 1) je bila največja med vsemi. Ležala je v kvadrantih C-D/3-4 tik ob grobovih št. 15 in 17, ki sta segala nekoliko nad njo. V premeru je merila 1,85 m in je bila vkopana v apnenčast pesek do 0,85 m globoko. V tlorisu kaže nepravilno okroglo obliko z neravnim dnom. V njem so bile na nekaterih mestih ob robovih za približno 15 cm poglobljene kotanje. V sredini dna se je dvigal obel vršiček skale s peščenim obrobjem, prehajajoč proti zahodu počasi v steno. Ostala obrobja jame so bila na nekaterih mestih nižja in podobna jarku, v njih pa je bilo več lepa kot v osrednjem delu. V severozahodnem, severnem in severovzhodnem delu jame so bile stene zapognjene navznoter v skalno osnovo, na ostalih delih pa so pošev, a precej strmo padale k dnu. O kakem stopničastem dohodu ni bilo sledu. Zasip ni bil 1 Arheološki vestnik VI/2, 1955, str. 324. enotnega značaja. Dno jame je pokrivala rdečerjava humoznoilnata prst s precej kosi lepa različne velikosti. Medtem ko je v severni polovici jame ležala neposredno na skalnih tleh, je v južnem delu pokrivala sterilni rjavkast pesek, ki se je tam širil proti vrhu. Pri dnu je bila ob stenah jame tesno spojena z bolj trdo peščeno rjavo plastjo. Nad njo je potekal pas peskastega zasipa svetlo-rjave, a tudi docela bele barve, mešan z redkimi lomljenimi kamni in lepom. Na južni strani se je dvigal prav do površja in tako nakazoval svoje poreklo. V severnem delu jame je nad njim ležala do 10 cm debela pošev proti sredini Sl. 1. Jama A od severovzhoda navzgor ležeča plast docela strnjenega sterilnega belega peska, ki je ob severnem in severozahodnem robu izginjala v steno. Pod njo je humozni zasip v osredju segal do 45 cm pod njo. Videti je bilo, kot da tvori izpodkopani del stene, a je bila v sedanjem stanju premehka, da bi mogla pokrivati votlino pod seboj. Nad njo je po vsej površini jame ležala druga rdečkastorjava plast, ki se je dvigala iznad skalnih tal in precej nedotaknjena segala tik do obdelane prsti vrtne grede. V njej je bilo poleg lepa tudi precej črepinj, ki so bile v spodnjem ilnatem zasipu redke. Med njimi je ležal tudi ročaj glinaste zajemalke. Na tej plasti so bili naloženi manjši in večji apnenčasti lomljenci do 45 cm velikosti, kolikor jih je pri obdelovanju zemljišča ostalo ohranjenih. Blizu sredine jame se je sicer lečasto enakomerna plast v premeru 45 cm poglabljala za 20 cm v vmesni peskasti zasip. Najdbe: 1. Fragment rjavosive posode s površno izglajeno površino. Vel. 6X6,5, širina ročaja 1,5 cm. Inv. št. A 1649 (T. 1,1). 2. Fragmentirana rjavočrna stekleničasta posodica z dobro izglajeno površino. Poševni rob z 1,8 cm široko odprtino je imel najbrž dvoje predrtih jezičastih podaljškov. Pod robom in nad obodom je posodica okrašena z vodoravno vdolbenimi črtami. Notranjost je površno izglajena, rob pa je brez izravnave zapognjen navznoter. Višina ohranjenega dela 7,5, pr. oboda in ustja 5,6 cm. Inv. št. A 1650 (T. I, 2). 3. Ročaj glinaste zajemalke z grobo površino rjavkaste barve. D. 3, pr. luknjice za ročaj 1,2 cm. Inv. št. A 1651 (T. I, 5). 4. Fragment svetlorjave noge posode s skrbno izglajeno površino. V. fragmenta 6, pr. dna ca. 8 cm. Inv. št. A 1652 (T. I, 6). Sl. 2. 5. Fragment sivkaste noge posode z dobro izglajeno površino. Ohranjen je tudi del površine dna posode, najverjetneje skodele. V. fragmenta 5, pr. dna ca. 10 cm. Inv. št. A 1653 (T. I, 7). 6. Fragment rjavkaste posode s površno izglajeno luknjičavo površino. Ohranjeni del 3 cm širokega uvihanega roba in konkavno potekajoče stene pripada loncu s široko odprtino. Pr. ustja 17—20 cm. Inv. št. A 1654 (T. I, 9). 7. Fragment roba rjave posode s hrapavo površino, ki pripada verjetno loncu z zoženim gornjim delom. V. fragmenta 5, pr. ustja ca. 14 cm. Inv. št. A 1655 teze o izvoru belobrdske kulture, Nadrobno se mislim pa tega pro i na drugem mestu. Naslednjo razpravo sta napisala Szöke Béla in Nemeskéri Jânos: »Archeo-logické a antropologické poznatky z vÿzkumu v Bešenove pri Šuranoch«. Na tej medtem ko se o njeni etnični govoriti tudi še na drug način. lokaliteti so poleg grobišč odkrili tudi druge objekte, ki ravno tako kakor grobišča pripadajo raznim periodam. Tako so tukaj najdeni grob ter nekateri drugi objekti in predmeti iz mlajše kamene dobe. Dalje so najdeni grobovi unjetiške kulture, latenski grobovi, žgani grobovi iz predgradiščanske dobe in grobovi iz mlajše gradiščanske dobe. Vse gradivo obravnavata avtorja tako z arheološkega kakor tudi z antropološkega gledišča. Po materialu sodita, da je najmlajše odkrito grobišče bilo uporabljeno v XV. stoletju. Po gradivu in po antropoloških izsledkih mislita avtorja, da je grobišče slovansko, pri čemer pa menita, da je glede na prisotnost staroogrskih puščic ter še nekaterih drugih predmetov, dalje pa tudi glede na trepaniranje lobanj ter glede na štiri lobanje, ki imajo turanidne znake, bil dokaj intenziven vpliv ogrskega etnika. V članku »Avarsko-slovenskč pohrebište v Barci, okres Košiče«, je Jan Pastor podal poročilo o raziskovanjih leta 1951, kjer je v plasteh z Biikk kulturo bilo odkrito tudi avaroslovansko grobišče. O novem belobrdskem grobišču pa poroča Ludmila Kraskovska v članku »Staroslovenské pogrebište v Mäste pri Bratislave«. To grobišče pa je bilo slučajno odkrito in doslej še ni sistematično raziskano. T v J os. Korošec Slovenska archeologia, Časopis Slovenskej akadémie vied, Ročnik III, Bratislava 1955, 328 str. Tako po velikosti kakor tudi po vsebini je tretja številka časopisa Slovenska archeologia najobširnejša. V največjem delu se peča z vprašanji in poročili predzgodovine, v čemer se ravno tako precej razlikuje od prejšnjih dveh številk, kjer so bili prvenstveno zastopani drugi problemi. Vendar so pa tudi v tej številki posamezni članki, ki se dotikajo vprašanj zgodnjega srednjega veka in slovanske ter madžarske arheologije. Izredno zanimiva je razprava »Slavonska kultura v Češkoslovensku«, ki jo je napisal Bohuslav Novotny. Avtor obravnava vsa doslej znana najdišča s slavonsko kulturo na področju Češkoslovaške, katerih je danes že izredno veliko število. Po vsem kaže, da je vpliv slavonske kulture na češkoslovaške pokrajine bil veliko močnejši, kakor je bilo soditi po dosedanjih podatkih. V celoti je zbral avtor na Češkem in Moravskem 21 lokalitet, na Slovaškem pa 20, t. j. skupaj 41 lokalitet, od katerih večina ni bila doslej znana. Kljub temu so pa tudi vsi doslej zbrani podatki omejeni v glavnem le na posamezne elemente, od katerih je najpomembnejši kupa na nogi, ki je sicer ena najkarakte-rističnejših oblik za slavonsko kulturno skupino. Novotny poleg tega omenja tudi posamezne oblike, katere so pa, kakor se mi dozdeva, lahko nastale tudi pod drugim kulturnim vplivom, ne pa pod vplivom slavonske kulturne skupine. Tako se mi zdi, da bo močan vpliv med posameznimi primeri tudi s strani lengyelske kulturne skupine. Žal pa danes, ko še ni raziskano ozemlje med Savo in Dravo, ter so tudi najdbe na ozemlju Ogrske zelo pomanjkljive, ni mogoče soditi o podrobnostih vplivov posameznih kulturnih skupin, ki so ležale jugovzhodno od češkoslovaških pokrajin. V drugi razpravi Maria Novotnâ »Medené nâstroje a problém najstaršej t’ažby medi na Slovensku« obravnava vprašanje bakrenih izdelkov ter vprašanje pridobivanja bakra na Slovaškem. Prihaja do sklepa, da so, glede na razširjenost najdišč bakrenega orodja na Slovaškem ter glede na kemijske analize, že v eneelitiku pridobivali tudi na Slovaškem baker, medtem ko naj bi bili bakreni izdelki, ki pripadajo še neolitiku, import v te kraje. Kljub temu pa, da se je po mnenju avtorice baker pridobival tu že v neolitiku, se bakreni izdelki tega časa ne morejo uvrstiti v nobeno ustrezno kulturno skupino. Avtorica pa kljub vsemu pušča še odprto vprašanje najstarejšega pridobivanja bakra na Slovaškem. Y članku »Nalezv hlinenej plastiky v Košolnej« L’udmila Kraskovska poroča o nekaterih fragmentih statuet, ki so bili najdeni v Košolni med neolitičnim gradivom, ki ga pa nadrobneje ne klasificira. Cyril Ambros analizira osteološko gradivo psa, ki je bil najden v Nitranském Hradku pri Šuranu in kulturno pripada badenski skupini. Y članku »Chvalovskd jaskyna a pilinské jaskynné pohrebiskâ v Juhoslovenskom Krase« daje Juraj Bârta opis jame v Hvalovu. Prvič je bila ta jama naseljena že v času trajanja Biikk kulture, kasneje pa tudi v času pilinske kulture. O žarnem grobišču iz starejše železne dobe poroča Jožef Porubsky v članku »Vyskum na žiarovom pohrebišti zo starej doby železnej vo Vel’kÿch Hostiach«. Na relativno majhni površini je odkril doslej 34 grobov lužiške periode. Največ je ohranjenih posod, medtem ko je bronastih objektov malo. Vprašanje železne dobe se dotika tudi članek Jožefa Paulika »Halštatska a halštatsko-latenska osada pri Seredi«. Avtor obravnava samo na-selbinske-stanovanjske objekte, ki so bili odkriti v bližini Sereda. Časovno pripadajo dvema periodama, in sicer mlajši halštatski dobi in halštatsko latenski dobi. V obeh periodah sta bila, kakor avtor poroča v tem začasnem poročilu, ugotovljena dva načina zidanja stanovanjskih objektov. Eno so več ali manj pravokotne stavbe, napravljene iz pokonci stoječih brun, katere so stale na vsaki strani, in sicer dve ali pa več, drugo so pa zemunice tudi več ali manj štirikotne, skoraj kvadratne ohlike. En kakor drugi tip se v halštatsko-latenski dobi nadaljuje. Zemunice so bile le v zemljo več ali manj globoko vkopane hiše, ki pa utegnejo v prvi skupini biti tudi do 1,50 m v drugi pa do 1,0 m globoke. Stene so ali popolnoma vertikalne, ali pa nekoliko poševne. Stefan Janšak pa v članku »Hrnčiarska dielna z neskorého laténu v Bratislave« poroča o lončarskih delavnicah, ki so bile najdene v Bratislavi, pripadajo pa časovno poznemu latenu. Opis t. i. jame »Netopierska« in jame »Kaplnka« pa podaja Juraj Bârta. Odkrite so bile v Nizkih Tatrah. Od kulturnih ostalin pa imajo rimske ostaline ter skeletne pokope, o katerih podaja avtor tudi antropološke izsledke. Članki, ki obravnavajo zgodnji srednji vek, se dotikajo predvsem slovanske periode, ravno tako pa tudi ogrskih kulturnih spomenikov. Tako Jožef Porubskÿ v članku »Slovanskÿ mohylnik vo Yel’kÿch Hostiach« poroča o slovanskih gomilah v V. Hostiach, kjer je nekaj skupin gomil. Nekatere od teh so bile raziskane. V eni je bil žgan grob, v nekaterih drugih so bili pa skeletni pokopi. Kot pridevki so se našli razni lončki, obsegajoči razne oblike, dalje železne sekire in ostroge. Y ženskih grobovih je bilo pa najdeno tudi nekaj nakita. Avtor datira to grobišče v čas od VIII.—IX. stoletja. L’udmila Kraskovskâ v članku »Slovanskč pohrebište v Bratislave-Karlovej Vsi« poroča o 15 skeletnih pokopih, katere datira okoli sredine IX. stoletja. Y poročilu »Kostrovč pohrebište z X. a XI. storočia v Chotine na Slovensku« nam Mikulaš Dušek daje oris slo-vansko-ogrskega grobišča, medtem ko Bohuslav Chropovsky v članku (Vÿskum staromad’arského pohrebišt’a v Košiitoch« poroča o 31 grobovih, ki jih pripisuje Madžarom, čeprav je tu tudi precej objektov, ki bi jih bilo potrebno pripisati slovanski kulturi. Dalje poroča o belobrdskem grobišču Jan Pastor v članku »Belobrdskč pohrebište v Somotore«, kjer je odkritih 35 grobov, ki pripadajo belobrdski kulturni skupini. Datira jih pa v čas od XI. do XII. stoletja. Zadnjo razpravo je napisal Jan Elsner: »Devinska Nova Ves«. Eisner nakazuje v tej razpravi na problematiko, ki je nastala z njegovo objavo grobišča v Devinski Novi Vesi. Nekatere momente skuša pri tem glede na nove izsledke pojasniti ali pa postaviti v novo luč. Z drugimi besedami: to pomembno grobišče, ki ga je avtor objavil, nas danes glede na vrsto novih momentov postavlja pred vrsto vprašanj, ki jih bo potrebno šele sčasoma rešiti. Tako so tudi Eisnerjevi sklepi v posameznih momentih že nekoliko zastareli, kar se dogaja vsaki novi arheološki publikaciji glede na ogromno novo gradivo, ki se z vsakim dnevom veča. Kljub temu pa bo ta publikacija vedno ohranila svoje častno mesto, kakor tudi vsi ali pa vsaj večina sklepov, ki jih je podal Eisner, ker predstavljajo za tedaj zadnjo besedo znanosti. Na koncu številke časopisa je nekaj recenzij nekaterih novejših del s področja slovanske arheologije in ena recenzija s področja predzgodovine. Jos. Korošec Rad Vojvodjanskih muzeja, 3, Novi Sad 1954, 376 strani. Nova številka periodike, ki jo izdajajo muzeji v Vojvodini, je tudi dalje obdržala svoje smernice, ki so bile zastavljene že na samem začetku. Obravnava celotno gradivo muzejskega značaja, ki ga glede na rezultate dosežene pri znanstvenem raziskovanju objavlja v ustrezni širini. Značaj posameznih panog je tak, da v glasilu zavzemajo veliko večji prostor, kakor druge. Tako je tudi v tej številki razmeroma veliko prostora posvečeno arheologiji in njenim problemom. Med arheološkimi razpravami je zanimiva razprava in poročilo Olge Šafarik in Mirka Šulmana »Hinga« o srednjeveški nekropoli pri Subotici. Raziskovanja, ki so se vršila na Hingi, kakor se imenuje velika gomila, leta 1948 in 1949, so dala zanimivo gradivo, ki je bilo zvečine najdeno v grobovih in katere avtorja postavljata med XL in XIY. stoletje. Milutin Garašanin se v razpravi »Jedan prilog hronologiji bronzanog doba u Banatu« dotika zelo perečega problema kronologije bronaste dobe ne samo v Vojvodini, temveč tudi v Srbiji. Svoje sklepe je napravil na temelju tipološkega gradiva, medtem ko za sedaj še vedno manjkajo stratigrafski podatki. Vendar pa skuša vsaj delno revidirati dosedanjo bronasto dobo oziroma njeno kronologijo, pri čemer pa ugotavlja, da zadnje bronaste dobe v Banatu danes še ni mogoče nadrobneje razčlenjevati. Glede delitve vatinske od vršačke stopnje sodi, da glede na material ta delitev ni mogoča. Mogoče je namreč govoriti le o enotni vatinsko-vršački stopnji. Bolj zgodnja stopnja te kulture pa naj bi bila zastopana v pančevsko-omoljiški stopnji, ki ima nekatere svoje specifične oblike. Za podkrepitev svojih domnev navaja avtor nekatere najdbe, posebno iz Vršca, Pančeva in iz Vatina. Posamezni, posebno bronasti predmeti, kot so igle s kroglasto glavico, dalje igla s kijasto glavico ter en nož pa avtorju dokazujejo, da je vatinsko-vršačka kulturna skupina živela še na koncu bronaste dobe. Istega problema se dotika tudi Draga Garašanin v članku »Prilog proučavanju bronzanog doba Srbije i Vojvodine«. Pri tem se posebno naslanja na novejše najdbe posebno v Srbiji, kot so v Dobrači pri Kragujevcu in v Belotiču pri Valjevu, ki so se odkrile v gomilah. Dalje se pa naslanja tudi na najdbe iz Starčeva in Belegiša. Kronološko postavlja avtorica te najdbe tako, da so najstarejše one iz Belotiča, ki delno sovpadajo z »Reinecke A« periodo, čeprav misli, da bi njihov začetek mogel biti celo v bubanjsko-humski skupini. Najdba iz Belegiša pripada po mnenju avtorice prehodnemu času, ki bi nekako sovpadal z »Reinecke Bi« periodo. Keramika iz Dobrače bi pa pripadala prehodnemu času iz pančevsko-omoljiške skupine v vršačko-vatinsko. Grob iz Starčeva pripada že razviti vatinsko-vršački skupini, ki je pa delno paralelna z dubovačko-žutobrdsko skupino. Vendar kaže da ta ni prekoračila »Reinecke halštat A« periode. Sava Atanackovič je v razpravi »Agatirsi« skušal z zgodovinskega gledišča, sklicujoč se na Patscha, Pärvana in Vasica, lokalizirati Agatirse. Avtor misli, da je treba Herodotovo lokalizacijo v dolino Moriša popraviti, ker naj bi ti poleg imenovane doline stanovali tudi ob ustju Moriša, t. j. v današnjem Banatu, medtem ko naj bi bili prebivalci Bačke in Srema gospodarsko odvisni od Aga^ tirsov. Dalje sodi avtor, da se o etnični pripadnosti Agatirsov glede na Herodotove podatke ne more govoriti, ker so podatki le zgodovinsko politične narave. Omeniti je pa potrebno, da se avtor zelo često sklicuje pri svojih tolmačenjih tudi na arheološko gradivo, katerega pa zvečine ni mogoče upoštevati, kot n. pr. gradivo iz Vince, iz Tordoša itd., ker je še iz neolitične dobe. Zanimiva je razprava Mirjane Corović-Ljubinković »Naušnice t. zv. tokaj-skog tipa«, v kateri skuša avtorica ugotoviti izvor tega tipa ter njegove daljne variante skozi stoletja. Kot uhan tokajskega tipa tolmači avtorica uhan s tremi jagodami, ki pa v resnici zvečine dela vtis uhana z eno jagodo. Meni, da imajo ti uhani svoje predstopnje v avaroslovanski kulturi. Ravno tako sklepa, da niso import, temveč domače delo. Vendar pa nekatere predpostavke, ki jih je izrazila, ne predstavljajo nobene novosti, ker se je o njih razpravljalo tudi že na drugih mestih. Med poročili imamo pomembnejše arheološko poročilo Rastka Rašajskega »Gomolova kod Hrtkovca«, v katerem nam poroča o poskusnih razisKovanjih v Sremu pri Hrtkovcih. Raziskovanja so ugotovila doslej 4 plasti, in sicer: rimsko, latensko, panonsko in slavonsko. Posamezne plasti so zelo močne in dosezajo pri slavonski kulturi celo do 2 m. Ni pa izključno, da bodo tu tudi starejše kulture. Sodeč po risbah (str. 216 in 217) je tu bila tudi badenska kulturna skupina. Nekateri elementi pa dokazujejo tudi obstoj lengyelske kulturne skupine. Druge razprave in članki obravnavajo zgodovinsko, etnografsko, geološko, botanično in podobno gradivo. Takšne so razprava Dim. Kiriloviča »Vršačke škole krajem XVIII. veka«, v kateri obravnava probleme šolstva v terezijanski dobi v Vršcu. Dalje podaja Slavko Gavrilović v razpravi »Teodor Avramovič-Tican« življenjepis in pomen Ticana posebno za časa kmečkega upora leta 1807, po katerem je upor dobil tudi ime »Ticanova buna«. Košta Milutinovič piše biografijo »Jovana Pavloviča« ter o pomenu njegovega dela kot urednika časopisa »Pančevac« v Pančevu. Prikazuje pa tudi drugo kulturno in politično-delo Pavloviča. Milenko Filipovič nas zopet seznanja v razpravi »Levirat i sororat kod Srba, Hrvata i Arbanasa« z dragocenimi podatki etnološke narave o teh dveh navadah, ki so se ohranile skoraj do današnjih dni na Balkanu. O mlinih v Banatu »Vodenice u Banatu« razpravlja Milan Milošev, medtem ko Aleksander Kukin in Nikola Milojevič razpravljata o »Geoloških in hidrogeo-loških prilikah Novog Sada sa naročitom osvrtom na arteške bunare jednog kupatila«. V oddelku priloge in gradivo imamo nekaj člankov, ki se dotikajo zgodovinskih momentov, dalje umetnostno zgodovinskih, umetno obrtnih, etnografskih in botaničnih problemov. Takšni so članki Milana Tokina »Vršac u Sterijinom književnom stvaranju«, Slavka Gavriloviča »Pismena zaostavština Dr.-a Ilije Vučetića u Vojvodjanskom muzeju«, Bis. Gavrilović »Neki drvorezbarski centri u Vojvodini«, Jovana Sevdića »Neki podaci o dva manje poznata vojvodjanska slikara prve polovine XIX veka«, Rastka Rašajskog »Àrsa Teodorović i Pavle Ćurkovič u Vršcu«, Pavla Jevtiča »Marko Nešič«, Branka Vasiliča »Vojno-grani-čarske zgrade u Sremskoj Mitroviči«, Trive Krstonošiča »Čehovi i pojava prvih zanatlijskih udruženja i zadruga u Vojvodini«, ter vrsta podobnih člankov Rajka Veselinoviča, Mirka Šulmana, Vere Milutinovič, Marije Stojadinovič, Milorada Marčetiča in Nade Babič. Sledijo razna poročila iz muzejev, ki obsegajo zgodovino galerij in muzejev, dalje poročila o raznih razstavah, posameznih objektih v zbirkah itd. Poseben oddelek je tudi sedaj posvečen varstvu kulturnih spomenikov v Vojvodini, kjer tokrat Miloje Miloševič in Jovan Neškovič obravnavata z zgodovinskega gledišča arhitektonske objekte samostana Mesič. Po kritikah in prikazih ter bibliografiji Vojvodine sledi poročilo o zamenjavi publikacij. jos ]jorogec Archaeologia Iugoslavica I, Beograd 1954, 138 str. Po nekajletnih pripravah in dveletnem tisku je končno prišel na svetlo prvi zvezek Archaeologiae Iugoslavicae, glasila, ki ga izdaja Društvo jugoslovanskih arheologov. Tehnično je prva številka tega glasila še kar zadovoljiva tako glede tiska, kakor tudi glede reprodukcij. Vsebinsko pa zajema arheološko gradivo do srednjega veka. Milutin Garašanin obravnava v članku »Zur Zeitbestimmung des Beginns der Vinca Kultur« vprašanje absolutne kronologije začetka vinčanske kulturne skupine. Prevzema Miloičičevo datacijo, katero je pred tem nakazal že Holste. Začetno dobo I. vinčanske faze, ki jo Garašanin imenuje vinčansko-tordoška faza, postavlja v 2600 pr. n. e. Svojo datacijo pa skuša podkrepiti s sorodnostjo kulture v Tigani ter z onimi, ki so bile pod konec mlajše kamene dobe na Kreti. Kot zelo močan argument so mu pa tudi antropomorfne vinčanske vaze, ki so identične z oblikami iz Troje II. V članku »Quelques éléments nouveaux sur les vases du type de Butmir« prinaša A. Benac nekaj novih momentov o vazah tipa Butmir, s katerimi skuša najdišče Nebo povezati s kulturami v centralni Evropi ter s kulturami v jugovzhodni Evropi, posebno pa s Podonavjem. Tako n. pr. trakasti ornament na eni fragmentirani vazi s cilindričnim spodnjim delom ter s plastično predstavljeno nogo neke antropomorfne vaze povezuje kulturno in kronološko s kulturno ostalino Biikk III skupine. Na drugi strani pa zopet vidi med posameznimi elementi povezavo s slavonsko kulturo preko najdišča na Gradini Alihodže. V zelo razširjenem ornamentu cikcakaste linije vidi avtor tudi povezavo s slavonsko kulturo, tako da bi zadnje faze butmirske kulturne skupine bile v zvezi z začetkom razvoja slavonske kulture. Na temelju tega sodi, da bi se začetek butmirske skupine v absolutni kronologiji mogel postaviti v II tisočletje, t. j. še v čisti neolitik, medtem ko zadnja faza te kulture prehaja že v bronasto dobo in izgublja svojo karakteristiko. Po avtorjevem mnenju je kultura na najdišču Nebo kulturno preživela druge paralelne kulture. Zveza z Biikk kulturno skupino naj bi pa bila posredno, po nam neznani smeri. Avtor dalje prevzema tudi hipotezo Garašanina, po kateri naj bi se tiska kultura razvila neodvisno od Biikk kulture. Na temelju tega sklepa, da naj bi zadnja faza butmirske kulture bila paralelna s tiško kulturo II. M. Grbić objavlja v članku »A Neolithic Statuette from Bečej in Banat« žensko sedečo statueto, ki drži v krilu veliko polkroglasto skodelo. Mesto najdišča ni znano, avtor pa sodi, da je najdena v Bordjošu, zato ker ima statueta plast apnenca, podobno kakor jo imajo tudi ostali keramični objekti s tega najdišča. Statueta nima analogij. Avtor jo opredeljuje glede na ornamentiko in glede na fakturo v mlajši neolitik, in sicer srpskokrsturskemu stilu tiške kulture, nekako v leto 2000. Služila naj bi kultnim potrebam. Naslednjo razpravo je napisala Draga Garašanin »Quelques éléments datant la civilisation de Bubanj-Hum«. Y njej obravanava kulturne ostaline, najdene leta 1934 na Humski Čuki, ki so pa danes žal brez podatkov. Nekatere predmete tolmači avtorica kot import, druge pa kot imitacijo. Ker so oblike posod na Humski Čuki karakteristične za bronasto dobo Makedonije, išče Garašanin analogije v grških kulturah, kot so primeri kup na nogi v starejši heladski kulturi III, itd. Kronološko deli avtorica, glede na analogije, bubanjsko-humsko skupino v dve fazi s srednjo mejo okoli leta 1900. Avtorica tudi sodi, da se je ta kultura v severni Srbiji dalj časa zadržala kakor pa na jugu. V članku »Ein interessanter Rhytonfund in Ljubljana« objavi ju J. Korošec nekaj objektov, najdenih v žganem grobu na dvorišču SAZU v Ljubljani, med katerimi sta najbolj zanimiva dva ritona, skodela na nogi ter nekaj fragmentov bronastega nakita. Avtor opozarja na zanimivo ornamentiko, kakor tudi na posamezne druge detajle, ki spominjajo na keramiko Ljubljanskega barja. K. Prijatelj obravnava v članku »Einige hellenistische Elemente in der Skulptur des antiken Salona« vpliv helenizma na antično skulpturo Salone. Tako vidi avtor vpliv helenizma na nekaterih malo znanih skulpturah, kakor so scena z Nila, glava črnca, torzo črnca in statua Loliae Secundae. Ta dela se po mnenju avtorja morejo tolmačiti ali kot zanimiva varianta, ali kot import, ali pa kot delo pod lokalnim vplivom. V članku »Iconographie de Mithra tauroctone dans la province romaine de Dalmatie« objavlja B. Gabričević poleg že znanih spomenikov kulta boga Mitrasa nove fragmente, ki so bili odkriti v zadnjih desetih letih v Saloni in njeni najbližji okolici. V članku skuša tudi ugotoviti vpliv posameznih pokrajin, ki so dale elemente za širjenje tega kulta. Pri vsem prihaja do sklepa, da vpliv severne Italije na Dalmacijo ni dolgo trajal, temveč se je glavni vpliv vršil čez Podonavje. Nove najdbe iz starokrščanske nekropole Manastirine v Saloni nam podaja D. Rendič-Miočevič v članku »Neue Funde in der altchristlichen Nekropole Manastirine in Salona«. Avtor sodi, da so meje te nekropole bile veliko širše, kakor so doslej sodili. Ravno tako so odkrili pri slučajnih delih tudi še druge nekropole. Zanimiva je razprava Z. Vinskega »Gibt es frühslawische Keramik aus der Zeit der südslawischen Landnahme«. Na to vprašanje ga je navedlo osem bolj grobo izdelanih posod z raznih lokalitet, od katerih pa polovica predstavlja slučajne najdbe. Vprašanje pa je, koliko te vaze res predstavljajo slovansko delo. Za marsikatere je mogoče dvomiti. Poleg tega pa tudi datacija vseh teh posod ne bo popolnoma točna. O kadilnici iz Kuršumlije, ki je po mnenju M. Ćorović-Ljubinković edina tega tipa na Balkanu poleg še enega primera iz Carigrada, imamo poročilo v članku »L’encensoir des environs de Kuršumlija«. Avtorica sodi, da je ta kadilnica palestinskega izvora, datira jo pa v VIL stoletje, čeprav ima neke elemente, ki bi dovoljevali tudi starejšo datacijo. V članku »A propos de l’église de Pribina à" Blatnograd-ville de Balaton«. Lj. Karaman ugovarja dosedanjemu tolmačenju cerkve, odkrite v Blatnogradu. Za revizijo starolirvaških izkopanin se zavzema S. Gunjača v članku »Nécessité d’une révision des fouilles d’époque croate ancienne«. Avtor sodi, da je revizija starejših raziskovanj nujna, kar so pokazala tudi nova izkopavanja z namenom revizije. Y članku »L’église de Sainte-Sophie à Salonique et son reflet dans deux monuments postérieurs en Macédoine et en Serbie« sodi Dj. Bošković, da sta cerkev sv. Bogorodice v Drenovu (Makedonija) in cerkev v Stari Pavlici (Srbija) delani po vzgledu cerkve sv. Sofije v Solunu. Prvo datira v XI. oziroma najkasneje v prvo polovico XII. stoletja, drugo pa konec XII. stoletja. C. Fisković v članku »Fragments du style roman à Dubrovnik« podaja in datira nekaj fragmentov spomenikov romanskega stila, ki so se ohranili po potresu leta 1667 v Dubrovniku. Časovno spadajo v XII. in XIII. stoletje. Paola Korošec Dagmar Selling: Wikingerzeitliche und frühmittelalterliche Keramik in Schweden, Stockholm 1955, 277 str., 72 tabel, 63 slik v tekstu in večje število tabél v tekstu. V obširnem delu nam Dagmar Selling podaja vikinško zgodnjesrednjeveško keramiko, najdeno na Švedskem. Delo je avtorica zaradi boljšega pregleda razdelila na štiri poglavja z uvodom, v katerem nam daje obširen pregled o tehniki in pa o terminologiji, pri čemer zelo detajlno govori o fakturi, oblikovanju, žganju in ornamentiki posameznih posod. Pri študiju materiala je avtorica prišla do sklepa, da se čiste vikinške najdbe v glavnem nahajajo okoli jezera Mälar. Te najdbe naj bi bile tudi najstarejše, medtem ko so one, ki se približujejo bolj srednjemu veku, usmerjene proti naselbinam, ki obstajajo še danes oziroma bolj proti morski obali in proti otokom. Tako je avtorica za svoje delo uporabila kot temelj keramiko z otoka Björkö na Mälarskem jezeru, kjer se je nahajala prva naselbina iz vikinške periode. Tu je odkritih 1200 grobov. Med keramiko, ki se je tu odkrila, so bili tudi primeri keramike s področja Rena dalje s področja južne obale Baltiškega morja in pa iz jugozahodne Finske. Ta keramika se od vikinške razlikuje po boljši fakturi, drugih oblikah in po ornamentiki. Avtorica je prišla do tega sklepa zato, ker so v vikinškem času, t. j. po rimski dobi keramični izdelki degenerirani, medtem ko so ostali izdelki te vrste na Švedskem v vsakem pogledu veliko boljše izdelani in celo drugače žgani kakor pa domača keramika. Poleg teh dveh skupin pa avtorica razlikuje tudi še domačo keramiko, ki je bila izdelana pod vplivom tuje importirane keramike. Avtorica meni, da se keramično gradivo srednjega veka z najdišč v Sigtunu, Lundu in Kalmaru ne more komparirati z vikinško keramiko, ki je najdena v drugih severnih zemljah, ker je tam zastopana v zelo malem številu. Ravno tako sodi, da dajejo zahodna in slovanska področja zelo pomanjkljive možnosti za absolutno datiranje takšnih najdb, posebno v zgodnejšem času. Zato se opira avtorica le na stratigrafijo najdišč v Bachbettu. Slovanska najdišča na zahodu pa nudijo sigurne podatke za datacijo šele po X. stoletju glede na najdbe novcev. Upoštevajoč vse momente datira avtorica najdbe iz Björkö v čas od IX. in v X. stoletje, v isto periodo pa daje tudi nekatere druge lokalitete, ki se drugače ne dajo datirati. Za konec datiranja mlajše faze pa jemlje krščanstvo, ki se je v Švedski utrdilo pod konec XI. stoletja. Keramiko deli avtorica na 4 glavne skupine glede na oblike, način žganja in po fakturi. Y A I. skupino stavlja keramiko iz žganih grobov, ki je na začetku vikinške dobe dospela iz zahodne Evrope na Švedsko. Ta keramika je v glavnem predstavljena z vrči ter fragmenti lijakastih in kroglastih posod. Ä II. skupina pa predstavlja keramiko, ki je na Švedsko prišla iz slovanskih pokrajin. Posode te skupine deli na tri podskupine ter na tri razvojne faze. Vsa ta keramika je groba, izdelana iz zemlje pomešane z drobci kremenjaka, na zunanji strani pa prevlečena s plastjo finejše gline. Žgana je od črne do rjavo-sive in rdečkaste barve, a ornamentirana s horizontalnimi linijami in valovnicami ter z znaki na dnu. Takšna slovanska keramika, ki je imela na Švedskem velik vpliv na keramiko A IV. ni ravno česta, obsega pa periodo svojih 400 let. Izvzev na lokalitetah v Birki, Sigtuni in Lundu se najde zelo redko, medtem ko se v starejših najdiščih javlja samo v posameznih tipih. Delitev čisto slovanske keramike A II. od domače švedske A IV., je zelo težka ne glede na to ali je ornamentirana ali neornamentirana. Avtorica meni, da delitev slovanske keramike, kakor so jo napravili Knorr, Poulik, Götze in drugi za področje Švedske ni zadostna, ker se ne more na temelju čisto tehničnih razlik izdelati eksaktna delitev. Zaradi tega skuša avtorica kronološko razvrstiti to keramiko na temelju oblik. Tako deli slovansko keramiko na Švedskem na 1. posode z ostro profiliranim trebuhom ali bikonično obliko, 2. z ostro profiliranim ramenom in 3. s polkrožnim profilom. Po profilaciji ustja pa deli avtorica posode na a) z ravnim navznot upognjenim ustjem, b) z ravnim navzven upognjenim ustjem in c) z ravnim navzven iztegnjenim ustjem. Avtorica sodi, da so keramični objekti tega tipa bili importirani z jugovzhodnega predela Baltiškega morja. V ta namen je avtorica komparirala švedsko gradivo z gradivom tako na Poljskem, v Rusiji, Šleziji itd., ter ga kljub maloštevilnosti primerov stavlja na začetek XI. stoletja, ko je ta dosegel svoj vrhunec v razvoju. A III. tip zajema finejšo keramiko iz čiste gline, ki je od svetlo do rdeče-rjavo in črno žgana. Temnejša keramika se nahaja v skeletnih grobovih, medtem ko je svetlejša v žganih. Ornamentika je pa, kot meni avtorica, vrvičasta ornamentika, izdelana v pravih, včasih pa tudi v valovitih in cikcakastih črtah. Oblike posod so pa ali podolgovate ali pa imajo okroglo oziroma plitko dno. Skeletni in žgani grobovi, v katerih je ta keramika najdena, pa gredo v drugo polovico X. stoletja; medsebojno razmerje je 1:4. Po vsem izgleda, da je keramika te vrste bila importirana s področja vzhodno od Bolniškega zaliva, t. j. iz Finske. Domačo keramiko pa predstavlja tip A IV. To so zopet grobe posode tako po fakturi kakor tudi po oblikah. Navadno je največja periferija ali pa rame profilirano. Tudi ustje je navadno profilirano ali pa razširjeno. Pogosto so te vaze ornamentirane z valovnico ali pa s pikčastimi ravnimi in poševnimi črtami. Datirajo se v IX.—X. stoletje. Ostalo gradivo, ki se nahaja v grobovih s keramiko te vrste, je revnejše od predmetov, ki se nahajajo v grobovih s keramiko ostalih tipov. Poleg teh tipov je tudi še več drugih oblik, ki se pa popolnoma razlikujejo od dosedanjih tipov. Med njimi se nahaja tudi par pokrovov, ki se datirajo v čas okoli leta 1000. Po mnenju avtorice je šla pot importirane keramike iz Zahodne Evrope na Švedsko čez Hedeby, one iz Finske pa čez Aalandski otok. Pot, ki jo je pa napravila slovanska keramika, je po sodbi avtorice veliko težje ugotoviti. Na vsak način sodi ona, da prihaja s predelov okoli Odre in iz Šlezije. Wolin je tu po njenem mnenju moral igrati precejšnjo vlogo od sredine X. stoletja, kakor tudi področje okoli Visle na eni strani kot proizvajalec, na drugi tudi kot posrednik. Na koncu se avtorica ukvarja z vprašanjem, ali je ta tuja keramika prišla na Švedsko kot obrtniški produkt ali pa potom trgovine drugih produktov. Drugi slučaj bi se lahko pripisal keramiki A I. skupine, katere vrči so lahko služili kot posode za vino. Te hipoteze pa ni mogoče uporabiti pri slovanski keramiki, katera je delno delana tudi iz domače gline. Za te izdelke predvideva, da so bili izdelani ali od sem dospelih obrtnikov ali pa od stalnih slovanskih doseljencev. Na koncu daje avtorica splošen pregled datacije keramike na Švedskem, razprostranjenost posameznih tipov, itd. Delo avtorice je pomembno posebno za nas, kolikor smo dobili nove podatke o razširjenosti slovanske keramike ter o njenem vplivu na domačo keramiko na Švedskem. Njeno delo odlikuje izredna natančnost in osvetljevanje problematike z vseh strani. Manj pomembni za nas so sklepi in razpravljanje o vikinški ter o domači švedski keramiki, ki so pa pomembni za srednjevško arheologijo zahodnih pokrajin. , v 1 J raola Korošec M. L. Bernhard: Lampki starozytne. Muzeum Narodowe w Warszawie. Warszawa 1955. 382 strani, CLXV tabel. Delu je osnova disertacija, ki je izšla leta 1939. Y njej je obravnavala antične svetilke v. zbirki Narodnega muzeja v Varšavi. Delo vsebuje najprej seznam tabel, seznam risb, seznani svetilk po številkah kataloga, pregled inventarnih številk in pregled številk po katalogu Tell Edfou. V Tell Edfu so se vršila poljsko francoska izkopavanja v letih 1937 do 1939, ki so dala precej svetilk iz raznih obdobij. Tem seznamom sledi razlaga kratic. Avtorica našteva antične vire in nato literaturo. Literatura, ki je izšla pred letom 1939, je našteta vsa, od poznejše pa le tista, ki je bila avtorici dostopna. V uvodu govori avtorica najprej o varšavskih zbirkah, ki imajo pretežno vzhodni značaj, zaradi izkopavanj v Tell Edfu in zaradi nakupov na Vzhodu. Vendar vsebuje zbirka skoro vse vrste antičnih svetilk. Namen avtorice je, podati kratek pregled razvoja svetilk v antiki. V naslednje poglavje je uvrščena terminologija za dele svetilk, za stenj itd. Nadalje govori o namenu svetilk, ki so služile v glavnem za razsvetljavo hiš, gorele pa so tudi ob raznih slovesnostih itd. V zgodovini raziskav so našteta prva dela s to problematiko iz 17. stoletja, med kasnejšimi avtorji pa so poudarjena predvsem imena Loeschkeja, Broneerja in tudi D. Ivanyi. V jedro dela je avtorica uvrstila zgodovinski razvoj svetilk in katalog varšavskih zbirk. V zgodovinskem pregledu govori o svetilkah starega Egipta in starega Vzhoda, Kartagine, Grčije, helenizma, Rima, Bizanca in Koptov. Najstarejši predmeti, ki bi mogli služiti za razsvetljavo, so kamena skledica iz La Madeleine in glinaste skledice iz neolitika Grčije. Svetilke starih Egipčanov, Asircev in Babiloncev so imele obliko nizkih skledic. Sorodne svetilke iz kamna ali kovine je poznala srednja minojska doba na Kreti. Glinaste punske svetilke poznamo iz Kartagine. Te imajo z uvitimi robovi izoblikovan nos za stenj. V Grčiji se pojavljajo šele konec 7. stoletja in niso posebno pogoste. Razvijale so se od odprtih skledic z nepokritim nosom do posodic s prekritim trupom, v katerem je bila le odprtina za polnjenje olja in dolgim pokritim nosom. Grške svetilke so izdelane na lončarskem vretenu. Značilnost je tudi bleščeč lošč. V helenizmu se lampice tipološko razvijajo dalje po raznih delavnicah helenističnega sveta. Nekatere so še izdelane na lončarskem vretenu, večina pa Ì'e že vtisnjena v kalupu. Svetilke, izdelane na vretenu, poznajo bolj oddaljeni :raji, pa tudi nekateri kraji celinske, otočne in maloazijske Grčije. Pri helenističnih svetilkah, ki so izdelane iz gline, vtisnjene v kalupe, je spodnji del razmeroma preprost, gornji pa bolj variira. Med njimi je več tipov svetilk iz Grčije, z Delosa, iz Egipta in Efeza. Posebnost so helenistične svetilke v obliki delfina in poznohelenistične iz Egipta, ki so zelo različno ornamentirane. Prve rimske svetilke datirajo iz i. stoletja pred n. št. in so vplivane od grških in helenističnih. Y zgodnjem cesarstvu se je razširila izdelava svetilk po vsem imperiju. Avtorica opisuje najprej način izdelave, kakor nam o tem poročajo najdbe in viri. Republikanske svetilke so še oblikovane pod vplivom raznih helenističnih tipov. V avgustejskem času se pa oblikuje tipična rimska svetilka z okroglim trupom, usločenim diskom in izrazito oblikovanim nosom. V drugi polovici 1. stoletja po n. št. se povsem izgube helenistične tradicije, nos svetilk postaja daljši in je okroglo zaključen. Rimske province v 1. stoletju nimajo enotne izdelave svetilk. Močno se razvije izdelava svetilk v Grčiji 2. in 3. stoletja po n. št. Ti izdelki včasih spominjajo na predmete iz dragih kovin, okrašene z granulacijo in filigranom. Rimske svetilke italskih, vzhodnih in egipčanskih delavnic v času poznega cesarstva se navadno imenujejo krščanske. Vendar ugotavlja avtorica, da so bile v splošni rabi. Italske svetilke tega časa so preproste in okrogle, grške pa dobivajo podolgovato obliko, na Vzhodu pa žive še vedno helenistične tradicije. Koptske svetilke so razmeroma preproste, podolgovate po helenističnih ali okrogle po rimskih vzorih. Prehod k bizantinskim oblikam tvorijo nekatere ovalne svetilke. Bizantinske svetilke so bile v uporabi v Evropi še daleč v srednji vek. v Grčiji do prihoda Turkov, v Afriki pa do prihoda Arabcev. Izdelane so v glavnem na lončarskem vretenu in je glede na obliko možno razlikovati nekaj tipov. Ko govori avtorica o posebnih oblikah svetilk, omenja najprej glinaste svetilke s tvorniškim žigom. Vtisnjene so v kalupih, imajo okrogel trup in dolg nos s podolžnim kanalom. Izdelovali so jih v Italiji, Galiji, Germaniji in Panoniji. Za Egipt 2. in 3. stoletja po n. št. so značilne svetilke z upodobitvijo žabe. So tudi svetilke, ki so izdelane v obliki človeških glav, figuric, čelad, čolničkov, nog itd. Bronaste svetilke se od glinastih le malo razlikujejo. V poglavje o dekoraciji svetilk uvršča avtorica urezane znake 5. in 4. stoletja pred n. št., ki imajo različen pomen. Signaturo poznajo nekatere hele- nistične in zlasti rimske svetilke. Na njih so tudi posvetila in drugi napisi. Znaki delavnic se pojavljajo od 1. stoletja pred n. št. do 3. stoletja po n. št. Okras poznajo punske svetilke, in sicer slikanje. V Grčiji so pološčene, plastična dekoracija pa se pojavi s helenizmom. Rimske svetilke poznajo plastično dekoracijo diska, ročaja in ramen. Najbogateje so ornamentirani diski svetilk iz 1. in 2. stoletja po n. št. Tu so scene iz mitologije in življenja ljudi in živali. Ob koncu našteva avtorica najpogosteje uporabljene like. Za tem je objavljen katalog svetilk varšavske zbirke. Material je tu razčlenjen na isti način kot v zgodovinskem pregledu, le da ni zastopanih svetilk starega Vzhoda in Egeje. Sledi še seznam signatur, stvarno kazalo in tabele z upodobitvijo velikega dela svetilk varšavske zbirke. Miki Iva Wiadomosci archeologiczne, letnik XXII, št. i, 2, 3—4, Warszawa 1955. 392 strani, 47 tabel in večje število fotografij, risb in skic. Državni arheološki muzej v Varšavi izdaja pod uredniškim vodstvom Z. Rajewskega in J. Antoniewicza že izza predvojnih let svoje ugledno glasilo Arheološke vesti. Vsebina lani izišlih zvezkov je razdeljena na Razprave, Gradivo, Miscellanea, Odkritja in Kroniko. Razprave obsegajo naslednje sestavke: T. in R. Kiersnowscy: O vlogi uporabe srebra v zgodnjefevdalni Poljski v luči zaklada iz vasi Stojkowo, o. Kolobrzeg. Avtorja opisujeta delno ohranjeno zakladno najdbo srebrnih novcev in drobnih okrasnih predmetov. Angleški, danski, češki, madžarski in nemški novci pripadajo večinoma prvi polovici XI. stoletja. Zlasti nemški novci iz številnih kovnic dajejo piscema podlago za razpravljanje o ranosrednjeveški trgovini v germanskih deželah in stikih med Saksonsko in Pomorjansko. Med drugimi najdbami so podrobno obdelani kosci litega srebra kot denarne enote, fragmenti obročkov različne tehnike izdelave in provenience, srebrna plastika in drugo. Številni fragmenti srebrne žice ovratnic in drugih pletenih okraskov so bili po mnenju avtorjev namenjeni za delitve na manjše kosce. Pisca podajata družbeno-gospodarsko analizo rano-srednjeveške Poljske v njenih trgovsko denarnih odnosih, pri čemer uporabljata tudi statistične preglede. Navedbe podobnih najdb okrog tega najdišča, inventar in kemična analiza zaključujejo razpravo. Z. Rajewski: O metodi terenskih raziskovanj ranosrednjeveških vaških naselitvenih skupin. Na podlagi lastnih in drugih izkušenj podaja avtor metodološko študijo o terenskih nalogah arheologa, z izjemo izkopavanj kot samostojnega, na tem mestu izpuščenega problema. Našteva možne vire za arheološke točke (geografsko okolje, sledovi umetnih tvorb človeka, krajevna imena, podatki o že opravljenih raziskovanjih, legende in pripovedke, analiza sodobne razvrstitve naselij in prometnih poti, etnografski relikti itd.) in metodiko arheologovega dela (pregled terena, vsestranska raziskovanja in izkopavanja). Ob analiziranju tega kolektivnega raziskovanja postavlja pisec za temelj tisto teritorialno skupino arheoloških spomenikov, ki tvori po svojih značilnostih gospo-darsko-družbeno enoto in loči v tem smislu vaške in mestne komplekse najdišč. Rezultati izkopavanj v Biskupinu tvorijo pogosto osnovo teh razmotrivanj. V idealno raziskovalno ekipo na terenu sodijo po njegovem mnenju dva arheologa, fotograf in geolog-morfolog. Med dokumentarnim gradivom opozarja na važnost letalskih posnetkov kot najboljše podlage za temeljit študij površinskih oblik. Smotrna raziskovanja nekega teritorialnega kompleksa najdišč morajo zajemati tudi iskanje materialnih izvorov za gradbeno in obrtno dejavnost (kamnolomi, rudniki itd.), opredeljevanje nekoč kmetijsko uporabnih površin, pri čemer lahko stare karte in katastrske mape nudijo izdatno pomoč. Temeljita razprava poudarja z navajanjem vsakovrstnih nalog prepletenost arheološke vede s pomožnimi panogami pri današnji ravni znanstvenega dela. J. Antoniewicz: Nekaj podatkov o slovansko-pruskih stikih zgodnjesrednje-veškega obdobja v luči arheoloških najdb. Avtor obravnava trgovsko-kulturne razmere na ozemlju, kjer so se že zgodaj križala pruska in slovanska ljudstva. Ob nekaterih izbranih najdbah (kalupih, preslicah, čeladah itd.) raziskuje smeri trgovskih poti, importa, medsebojne vplive in procese družbenega razvoja zgodnje fevdalizacije v XI. stoletju. Y rubriki Gradivo je število sestavkov večje: L. Rauliut: (Zgodnjesrednjeveški zaklad iz vasi Borucin, o. Aleksandrów Kujawski), objavlja pred sto leti odkrito najdbo srebrnega in zlatega, nakita iz XI. stoletja, ki je bil po večini domačega porekla. S. Nosek: (Zgodnjesrednjeveški srebrni zaklad v kraju Buzyska, o. Sie-niiatycz) poroča o najdbi srebrnih obročkov, ki jih je med zadnjo vojno Gestapo odpeljala neznanokam in pripadajo volinjsko-poljski skupini iz X.—XI. stoletja. W. Holubowicz: (Uspehi leta 1950 izvedenih raziskovanja v šleski Niemczi) polemizira najpoprej z nemškimi raziskovalci tega najdišča, nato pa podaja svoje zaključke, po katerih segajo začetki tega selišča v hallstattško in lužiško kulturo, medtem ko pušča vprašanje dosedanje datacije gradišča v V. stoletje n. d. odprto. B. Zielonka: Gradivo iz utrjene naselbine lužiške kulture v kraju Ka-mieniec, o. Torun. Leta 1936—38 izkopane najdbe so dediščina dela v nemškem koncentracijskem taborišču umrlega arheologa J. Delekte. Zato je o selišču malo podatkov. Najdbe (keramika, bronasti in železni predmeti) pripadajo hall-stattski, kovine pa še deloma pozni bronasti dobi. W. Antoniewicz podaja v članku Bronaste sekire tipa Maler iz Minska v Beli Rusiji na izza vojne vihre preostale fotografije dveh sekir oprto analizo te vrste najdb, katerih prisotnost ugotavlja v Baltiku, srednji in vzhodni Rusiji in jih prisoja v pozno bronasto dobo. V tem času so se v teh deželah razširjali iz Švedske importirani tipi sekir in služili za vzor domačim izdelkom. J. Okulicz: Grobišče iz III.—IV. stoletja n. d. v Netti, Augustów. Žarno grobišče s posamičnimi in kolektivnimi grobovi brez kamnitih oblog pripisuje pisec po obliki grobov in keramiki plemenski skupini Sudovov, ki so v svoji kulturi pokazali staropruske elemente, litvanske vplive in stike z osrednjo Poljsko. Ko tolmači kolektivne grobove kot znak razpada patriarhalne skupnosti v manjše družine, razmotriva tudi o gospodarskih temeljih teh družbenih sprememb. W. Glazer-J. Okulicz: (Rezultati metalografskih in tehnoloških analiz kovinske ornamentike iz grobišča v Netti) zavračata na podlagi analize naziranje o izključnem pretapljanju rimskih novcev na tem ozemlju v druge predmete, ker so bili ti izdelani tudi iz kovin drugega izvora. Kvaliteto izdelave in številnost te vrste najdb presojata pisca kot dokaz za obstoj specializiranih obrtnih delavnic. H. Cehak-Holubowiczowa: (Gomilno grobišče iz VI.—VIL stoletja v Karma-zynu pri Troki v Litvanski SSSR) podaja najdiščno poročito o izkopavanju grobišča z 42 gomilami, ki je vsebovalo preproste žarne grobove v zasipu, z malo drugih najdb, pripadajoče letonsko-litvanskim plemenom. K. Musiaiiowicz: (Poročilo o arheoloških izkopavanjih leta 1954 v kraju Drohiczvn nad Bugom) obravnava najdbe iz gradišča podobne naselbine s tremi kulturnimi plastmi, od katerih pripada najmtajša XII.—XIII. stoletju. Keramični in koščeni izdelki, železna žlindra in svinčeni pečati kažejo na pomen tega kraja kot političnega, trgovskega in obrtnega središča. W. Filipowiak: Zgodnjesrednjeveška naselbina v Szczecin-Msciçcinu v luči raziskovanj leta 1950. Pet kulturnih plasti, koder je bila odkrita tudi peč za kuhanje, datira avtor po najdbah v IX.—XI. stoletje in skuša razjasniti prehodne oblike razvoja gradišč v prva slovanska mesta. Rubrika Miscellanea: K. Moldenliawer: Užitno koščičasto sadje in orehi iz zgodnjesrednjeveških poljskih najdišč. Avtor obravnava to gradivo biološko na tabelarno statističen način in ugotavlja, da se gojitvena področja teh vrst sadja večinoma ujemajo z današnjimi, njih razširjenost pa ni bila odvisna samo od stopnje razvoja proizvajalnih sii. temveč tudi od razlike slojev, med katerimi so predvsem imenitnejši gojili boljše vrste tega sadja. L. J. Luka: Dve importirani rimski posodi iz Lesna, o. Chojnice. Izmed malo ohranjenega gradiva iz žarnih grobov obravnava pisec skodelo iz terre sigillate in narebreno bronasto posodico, ki ju datira v prvo polovico III. stoletja. J. 2ak: Glavniki z živalsko ornamentiko v poljskih in zahodno-slovanskih deželah. Iz treh koščenih plasti izdelane glavnike, od katerih je srednja okrašena z navzgor štrlečimi živalskimi glavami, združuje pisec v posebno skupino s poreklom y Porenju. V teh pokrajinah posnemane oblike glavnikov so značilne za dobo pred XII. stoletjem, nato pa izginejo. A. Nadolski: (Najdbe nožnice meča iz XI. stoletja v Gdansku) poroča o edinstveni najdbi nožnice, izdelane iz lesa in usnja. Y rubriki Odkritja je objavljenih veliko število topografskih notic O’ novih najdbah, razdeljenih po pokrajinah, med katerimi marsikatero predstavlja že kratko najdiščno poročilo, ker so bogato opremljena s skicami, risbami in profili. Rubrika Kronika obsega poročila o arheoloških konferencah in sestankih, arheoloških razstavah, dejavnosti posameznih muzejev, a tudi praktična navodila, kakor so n. pr. za izdelavo fotolaboratorija, merjenje keramike itd. Stanko Pahič Folia archaeologica, VII, Budapest 1955,' 250 strani, 54 fototabel in drugih ilustracij med tekstom. Madžarski narodni muzej v Budimpešti je leta 1954 prevzel izdajanje časopisa Arheološki listi, ki je tako postalo njegovo glasilo. Glede na kompleksnost historičnega muzeja zajema obravnavani letnik članke od arheološke problematike do kulturno-zgodovinskih vprašanj zadnjih stoletij. Y uvodniku »Deset let« poroča glavni urednik F. Fiilep o delu in uspehih muzejske ustanove v času po vojni. Velik del ostalih člankov zajema arheološke teme. A. Saâd-J. Nemeskéri podajata v poročilu o »Rezultatih raziskovanj jame Szeleta v letu 1947« pregled novega protosolutrenskega gradiva, ki ga, zlasti koščeno šilo s preklano osnovo, primerjata z najdbami v jami Istallöskö in ugotavljata, da sta kulturi obeh jam (zgodnjeszeletska in zgodnjeaurignaška) obstajali istočasno. J. Csalog: Odnosi tiške kulture do sosednjih neolitskih kultur. Potem ko izloča po Tompi označeno mlajšo fazo tiške kulture kot samostojno, po Milojčiču iz Babske izvirajočo lengyelsko-zengövarkonysko kulturno skupino, ugotavlja pisec, da tiška kultura ne pripada trakastokeramični, temveč tvori samostojno skupino, katere ornamentika razodeva poreklo iz pletenih posod. Pri ugotavljanju medsebojnih zvez s sosednjimi kulturami uporablja poleg stilističnih primerjav keramike in stratigrafskih podatkov iz najdišč v veliki meri tudi idolnoi plastiko, med katero pripisuje tiški kulturi značilne stopnji Vinca B pripadajoče figure s trikotno oblikovanimi glavami in obrazi, kakor tudi podobne upodobitve na posodah. Trdi, da je tiška kultura tudi sama posredovala vplive sosednjim kulturam in bila tako istočasna z Vinco B, linearno keramiko Prekdonavja, zseliško keramiko in Biikk-kulturo, ki ji spričo pomanjkljivih stratigrafskih podatkov odreka delitev na tri stopnje. N. Kalicz (Prispevki k razprostranjenosti kulture zvončastih čaš v okolici Budimpešte) obravnava novejše najdbe te kulture, pri čemer keramiko raztresenih manjših grobišč veže s sorodnim gradivom na sosednjih področjih in ugotavlja njeno tipološko nadaljevanje v rani bronasti dobi, kar velja tudi za ščitnike zapestij. Kasna datacija in sorodnost z nagyrévsko in unjetiško keramiko so po piščevem mnenju glavna značilnost teh najdb na Madžarskem. P. Patav (Skitske najdbe v nogradskem gričevju) podaja najdiščno poročilo o skitskih gomilah iz raznih najdišč severne Madžarske. Skeletni grobovi imajo različne vrste pokopov, medtem ko kovinsko pridevno gradivo (meč s ptičjo glavo na koncu držaja, trirobne puščične konice itd.) in keramika pripadajo večinoma že znanim skitskim tipom. Avtor opozarja, da te najdbe razširjajo doslej znano področje skitske naselitve na severno Madžarsko in južno Slovaško. A. Sz. Burger: Rimski nagrobnik iz Pomaza. Članek podrobneje obravnava že publicirano najdbo in dodaja novo tolmačenje teksta, posebej pa se ukvarja z razlago konjeniškega reljefa, ki na obravnavanem kamnu (pokojnik vodi konja) pripada kasnejši spremenjeni fazi nekdanjih jezdecev na konjih na nagrobnikih v Porenju. M. R. Alföldi (Providentia Avgusti) razpravlja na podlagi teksta in reliefov na novcih iz velike zakladne najdbe 4. stoletja v Nagytétényu o pomenu teh legend in upodobitev trdnjavskih delov na novcih v zvezi z utrjevanjem limesa na spodnji Donavi v 4. stoletju. Prav tako obravanava poreklo in pomen legende Providentia Augusti v odnosu do legende Providentia Deorum, kot njene predhodnice. M. Lenkei (Tri kasnorimske srebrne sklede iz Mezije v Madžarskem narodnem muzeju) objavlja v Posavini najdene antične predmete iz 4. stoletja in navaja pri stilni analizi sorodnosti z drugimi najdbami v tej provinci. Vse tri posode bi mogle po njegovem mnenju pripadati imensko znanemu obrtniku iz Sirmiuma. G. Laszló (Tul za lok iz groba v Kenézlô) podaja razlago in rekonstrukcijo iz rogov izdelanih delov tula za lok, značilne najdbe za dobo madžarske naselitve. Avtor vidi v njej tudi dediščino Skitov. K. Szabo: Nakit za dekliške glave iz časa madžarske naselitve. Avtor pripisuje najdbam iz med vojno uničenega muzeja v Kecskemétu vzhodno poreklo in trdi, da so tudi tako imenovane konjske oglavnice deloma pripadale istemu nakitu. F. Kirâly: Novci XII. stoletja na Madžarskem. Članek v celoti zajema deloma že objavljeno najdbo zaklada novcev v Esztergomu, med katerimi je tričetrt madžarskih in približno četrtina nemških. Zakopal naj bi jih bil kak priseljeni nemški trgovec v nemirnih časih dinastičnih sporov v XII. stoletju. Nemške novce označuje pisec kot dokaz trgovskih vezi z nemškimi deželami v tem času. N. Paradi (Glinasta steklenička iz Balatonfenyvesa) razpravlja na podlagi tehničnih preiskav o časovni pripadnosti in uporabi glinastih steklenic na Madžarskem, ki jih datira v XIV. stoletje, obravnavano najdbo pa pripisuje nekemu ribiškemu naselju ob Blatnem jezeru. Ostali prispevki imajo kulturno-zgodovinski značaj in obravnavajo različne probleme in gradivo do XIX. stoletja, tako : T. Anda (Madžarska očala iz XV. stoletja), E. Vattai (Pokal družine Nadasdy), G. C. Wilhelmb (Madžarski portreti slikarja Martina Rote), J. Kalmar (»Topor«), M. V. Ember (Renesančne čipke), L. Huszâr (Medalja Pavla Nyaryja), S. Mihalik (Stara keramika iz Varoslöda) in Fejös (Slike Madžarskega muzeja). ^ P h‘v Archaeologia Austriaca. Prispevki k paleantropologiji, pra- in rani zgodovini Avstrije, zvezki 16, 17 in 18, Wien 1955. 132 + 96-1- 116 strani s številnimi ilustracijami in prilogami. Zvezek 16: J. in M. Weninger: Ranobronastodobni skeleti iz Schleinbacha v Nižji Avstriji. Razprava je razdeljena na dva dela. V prvem obravnava J. Weninger »Redek pokop več oseb v Schleinbachu«. Najdba izvira iz najdišča razprostranjenega po površini 1,5 ha, s seliščem in grobovi, ležečimi posamič in v vrstah. V planih grobovih na desno stran ležeči skrčenci imajo unjetiške pridevke. Med posebnosti spadata dvojni grob s skeletoma v iztegnjeni legi in obravnavani skupni grob treh radialno razporejenih otroških skrčencev in iztegnjenega skeleta odrasle osebe v hrbtni legi nad njimi. Na dnu tega groba je bilo več živalskih kosti in dnoi posode, više v grobu pa dvoje posod z ročaji. Avtor podaja obdelavo skeletov, pri čemer ugotavlja, da pripada odrasli moški skelet cro-magnidnemu tipu. Po legi skeletov sklepa o istočasnem pokopu, o katerem pa ni moč najti pravilne razlaga. V drugem delu M. Weninger antropološko obdeluje ostale skelete, pripadajoče različnim starostim in obema spoloma. Y primerjavi s sorodnimi najdbami iz nemškega in avstrijskega Podonavja ugotavlja večje razlike v lobanjah obravnavanih in bavarskih skeletov in sorodnost le med grobišči v Schleinbachu in Gemeinlebarnu. Spričo nepreglednosti gradiva ne skuša uvrščati skeletov v rasne skupine. H. Ladenbauer-Orel: Kasnoneolitska keramika iz Kraljevske jame (Königshöhle) v Badenu pri Dunaju. Razprava obsega tipološki pregled keramike iz skalne votline, ki je dala ime badenski kulturi. Avtorica obravnava sprva naj-diščne podatke dosedanjih piscev o tem najdišču in vprašanja kronologije, nato pa objavlja na fotografskih tablah reproducirano keramiko, deljeno po naslednjih tipoloških skupinah: ossarnske posode, kanelirana keramika, plitke sklede, črepinje z vglobljenimi in brazdastimi ornamenti, oblike ročajev, črepinje s subkutanimi luknjicami, brazdastorezna keramika, pramenasta keramika, lonci z ročaji, izglajeno posodje, keramika z narezanimi rebri, visokoneolitski derivati. Večina najdb pripada kanelirani keramiki. Časovno sega keramika tega najdišča od linearne keramike z okrasom à la Notenkopf do ossarnskega tipa. Pri obravnavanju ornamentike podaja avtorica pregledno shemo skic motivov. R. Pittioni (Prazgodovinske karte v srednjeveškem pouku) objavlja kritične pripombe k prazgodovinskemu delu Velikega svetovnega historičnega atlasa, izdanega leta 1954 v Miinchenu. Med navajanjem pripomb k legendam posameznih kart zahteva revizijo ob novi izdaji. V splošnem se mu zdi atlas za strokovnjaka pomanjkljiv, za študirajočega pa preveč zamotan, tako da mu odreka uporabnost za študij. Enakih misli je tudi o tekstnem delu, v katerega pa se ne spušča. Med Drobnimi novicami podaja K. Valoch iz Brna kratko poročilo o moravskem aurignacienu, ki zajema tudi najnovejše ugotovitve in nudi informacije za paleolitske raziskovalce sosednjih dežel. H. Mitscha-Märheim daje bibliografski pregled del o rani zgodovini Avstrije za dobo 1949—1953, ki navaja tudi enega slovenskega avtorja (E. Cevca). Zvezek 17: M. Hell (Kasnoneolitska naselbina na Grajskem griču v Mattsee na Salzburškem) objavlja najdbe iz zaščitnih izkopavanj višinskega selišča, kjer je večina keramičnih fragmentov pripadala altheimski kulturi. Posebej opozarja na povezavo te kulture z vzhodnobavarsko Chamersko skupino in na razlike med njo in skupino Mondsee, ker sta bili navadno označevani kot skupna kulturna skupina. Nekaj fragmentov pripada tudi münchshöfenerski in michelsberški keramiki. Med drugimi najdbami kažejo glinaste zajemalke in kosci bakra na začetke lokalnega kovinarstva. Posamezne črepinje iz kasnejših dob vse do antike pričajo o kontinuiteti selišča. Y članku »Kasnoneolitska stanovanjska jama na Tannbergu pri Kösten-dorfu na Salzburškem« poroča isti avtor o slučajni seliščni najdbi z ognjiščem, 500 črepinjami, žrmeljnimi kamni itd. Črepinje pripadajo večinoma loncem in skodelam, ki jih pisec po obliki in ornamentiki uvršča pretežno v Chamersko skupino poznega neolita z altheimskimi in michelsberškimi komponentami. E. Hauck (Nadal jnji prispevki k pra- in rani zgodovini domačega psa v Nižji Avstriji) nadaljuje z objavljanjem novih najdb kosti psov, urejenih po kulturnih obdobjih od rane bronaste dobe do srednjega veka. R. Büttner: Župani avstrijskih obdonavskih dežel. Za avstrijsko zgodovinopisje vsekakor zanimiva historična razprava podaja analizo funkcije slovanskih županov v avstrijskem Podonavju in rešuje s tem v zvezi probleme slovanske naselitve v teh pokrajinah. Pisec uporablja kot vire tekste arhivalnega gradiva in ustrezna osebna in ledinska imena do leta 1700. Iz teh podatkov in slovanskih arheoloških ostalin ugotavlja razširjenost slovanske naselitve in sedeže županov, ponazorjene tudi na priloženi karti. Pri tem razločuje tri področja: v prvem med Ino in Trauno so se naselili Slovani za Nemci po letu 750; v drugem na južnem obrobju Gornje in Nižje Avstrije se je slovanska naselitev izvršila pred nemško; v tretjem, obsegajočem Predalpje in pokrajino ob Donavi, pa so oboji živeli že pred letom 700 skupno. Zvezek 18: Y uvodnem članku razpravlja naš rojak R. Bercé (Konserviranje kovin v muzejih v luči boja proti razpadanju) o problemih konserviranja kovinskih predmetov in jim priključuje tudi praktična navodila, obravnavana na tečaju s preparatoci avstrijskih muzejev. M.Hell: Grob z bronastim mečem v Noppingu na Salzburškem. Poročilo govori o slučajni najdbi žarnega groba in seliščne plasti. Grob je vseboval meč s polnim držajem, bodalo in sekiro, pripadajočo stopnji Ha A, medtem ko izvirajo seliščne črepinje iz starejše bronaste dobe (A ali B). F. Hampl: Porčilo o izkopavanjih Nižjeavstrijskega deželnega muzeja na Malleitenbergu pri Bad Fischau. Objavljeni so rezultati del v letih 1950—1953. Odkriti so bili ostanki stavbe z ognjiščem, ki jo avtor razlaga kot lončarsko delavnico iz obdobja Ha C. Gradivo je le delno ilustrirano. H. Mitscha-Märheim (Grobne najdbe na Kirchenbergu pri Deutsch-Alten-burgu na Nižjeavstrijskem) poroča o 54. po letu 1947 odkopanih skeletnih grobovih na delno že poprej uničenem grobišču. Po legi skeletov, predvsem pa po pridevkih (bronastih zapestnicah, obsenčnikih z S-pentljo, prstanih, ploščato emajlirano fibulo, ovratnicah iz steklenih korald, kauri-školjkah in loncu z valovnico) pripisuje pisec grobišče v drugo polovico 10. in v 11. stoletje in ga označuje za slovansko. Y okviru za pra- in ranozgodovinsko raziskovanje rudarstva, čigar Obvestilo št. 8 tvori dobršen del tega zvezka, podajata R. Pittioni in E. Preuschen »Nove prispevke k topografiji prazgodovinskega rudarstva bakrene rude v avstrijskih Alpah«. Daljše, s številnimi fotografijami in priloženimi kartami opremljeno poročilo navaja nove gorske topilnice na Tirolskem, Salzburškem in Štajerskem. Ti objekti leže na gorskih pobočjih in so pogosto ugotovljivi le po posameznih najdbah žlindre. W. Merlingen (K razrešitvi kretske linearne B pisave) informativno poroča o historiatu razrešitve, značilnosti te pisave in vsebini prebranih, v gršem jeziku napisanih tekstov. Nekaj primerov je objavljenih v ilustracijah. Y Drobnih poročilih piše M. Hell o klesanem dletcu iz Salzburga, E. J. Zirkl o poreklu kamenin za latenskodobne žrmlje, W. Merlinger pa o pradomovini indoevropskih jezikov. Poleg dveh osmrtnic (K. Hetzer in F. Mühlhofer) prinašajo vsi trije zvezki v Knjižnih poročilih prikaze in ocene nove evropske arheološke literature. Stanko Pahič Pamâtky archeologické, letnik XLVI, Praha 1955, št. 1 in 2; 372 strani, številne fotografije, table in priloge. Gradivo v obeh številkah tega letnika je razdeljeno- po kronološkem zaporedju. V uvodnem članku prve številke »Deset let češkoslovaške arheologije« je govor o uspehih vede v povojni dobi, druga številka pa prinaša v uvodu jubilejni članek j. Dekana »O življenjskem delu akademika Jana Eisnerja« s kratkim orisom njegovega življenja in dela. B. Klima: Doprinos nove paleolitske postaje v Pavlovem k problematiki najstarejših poljedelskih kultur. Razprava obsega najprej najdiščne podatke o planem paleolitskem selišču na južnem Moravskem, ki je bilo od leta 1952 predmet načrtnih izkopavanj. Odkriti so bili ostanki stalne naselbine z lesenimi kočami okroglastoovalne oblike s sledovi jam za kole, ognjišči in drugimi najdbami. Poleg živalskih kosti, pripadajočih največ severnemu jelenu in volkovom, so bili najdeni številni kulturni predmeti: preko 90.000 kamnitnih izdelkov in orodje iz kosti in rogov. Prav tem posveča največ pozornosti, ker tipološko sodijo k motikam, kopačam in lopatam, torej orodjem za zemeljska dela. Po njegovem mnenju so jih uporabljali predvsem za gradnjo bivališč in kopanje korenin pri iskanju rastlinske hrane. Dasi ob primerjanju s podobnimi najdbami v Evropi ne najde zanesljivih dokazov za obstoj prvih oblik poljedelstva, sklepa pisec že iz obstoja trajnejše naseljenih lovcev in nabiralcev o možnosti poskusov udomačevanja živali (ritualni pokop sedmih volkov) in poljedestva v obdobju med interstadialom W II—W III in Würmom III, ki mu pripada to in vrsta podobnih planih najdišč gravettiena na Moravskem. E. Štikova: K problematiki delitve češkega eneolita. Avtorica razpravlja o dosedanjih raziskavah tega problema in poudarja pomanjkljive stratigrafske podatke kot glavno oviro pri tem delu. Sama rešuje to vprašanje z enim izmed elementov-eneolitskih čaš z lijakastim robom v povezavi s stratigrafijo najdišča tega časa na Slânski gori na srednjem Češkem. Gradivo iz spodnje plasti tega najdišča se ujema z najdbami iz dobe neutrjenih selišč v ravninah in na višinah, gradivo zgornje pa z višinskimi postojankami s keramiko različnih period od bernburške do Ljubljanskega barja. Čaše z lijakastim robom se pojavijo v prvi fazi in trajajo še v drugi. Kažejo intenzivne vplive od jugovzhoda, v kronološkem pogledu pa ne pomenijo mnogo. O. Kvtlicovâ: Velika bronasta najdba v Starém sedlu (o. Milevsko). Leta 1926 najdeno zalogo bronastega orodja in nakita (plavutasta sekira, srpi, različne zapestnice, konjske okrasne grbe, igla z vazasto glavico, obeski, del verižice, pasna spona in deli žval) datira avtorica enotno v mlajšo bronasto dobo D in Ha A. Spričo močno poškodovanih, a celih predmetov jo presoja kot skrit zaklad premožnejše družine. Pri analiziranju posameznih najdb opozarja na iglo z vazasto glavico kot na Češkem redko najdbo zahodnega porekla (Tirolska, Salzburška, Južna Bavarska) in na tuje poreklo nekaterih predmetov. Podrobneje pa obravnava oba zatiča žal svojevrstne oblike, ki sta po njenem mišljenju neposredno posnemanje najstarejših žval iz kosti in ne kažeta zahodnih in vzhodnih vplivov. S tem v zvezi obravnava tudi koščene žvale v srednji Evropi in podaja tako pregled razvoja žval v bronasti dobi. V. Šaldovd: Hallstattsko-latenski plani žarni grobovi na področju gomil na Češkem. Avtorica navaja najdišča in keramiko iz kroga tistih žarnih grobov, ki se na prehodu med hallstattsko in latensko dobo pojavlja na obrobju naselbine z gomilami. Njih keramika kaže hallstattske osnove, kovinski predmeti pa imajo latenski stil in segajo v sredmjelatensko dobo. Podrobneje sta objavljeni najdišči Plzen-Bila hora z desetimi in Rybova lhota s sedemindvajsetimi grobovi, ležeči v središču gomilnega področja in s keramiko nekoliko konser-vativnejših oblik. M. Solle: Južna Moravska v hallstattski dobi. V pregledno zajeti razpravi navaja pisec kot glavno značilnost obravnavanega ozemlja njegov prehodni značaj z mešanjem kulturnih skupin kot posledico in dvoje etnoloških elementov ljudstva žarnih grobišč in ljudstva gomil) kot tvorcev kulturnega razvoja. Tako združuje Velatiška skupina v Ha A obe ti gomili, medtem ko se v obdobju Ha B v podonavskem prostoru močneje uveljavi iz žarno grobiščne kulture izvirajoči tip Podob (soroden s Stillfriedom, Daljem in Chotinom). Na področju Nižje Avstrije in Gradiščanske prehaja ta tip v Ha C, v kulturno skupino Kalenderberg, ki ji avtor na južnem Moravskem pripisuje tudi skupino Mikalov z amforo, izšlo iz lužiške, z visokim vratom kot tipološko značilnostjo. Kulturi gomil pripada v tem obdobju skupina Hordkov, ki jo pisec tudi najobširneje obravnava. Y njenih gomilah so bile odkrite lesene celice z različnimi pokopi, od katerih pripadajo žarni revnejšim slojem. Tipično keramiko te skupine tvorijo: amforast vrč, brezročajna amfora, nizke posode z valjastim vratom, skledaste amfore itd. Med kovinskim gradivom je čest nakit, redko pa orožje. Kronološko sega ta kultura od konca Velatiške skupine (Ha B) do viška v Ha C, medtem ko v Ha D in La A grobišča izginjajo, selišča pa imajo keramiko latenskega okusa, dokler v srednjem latenu ne izginejo pod močnimi keltskimi vplivi. L. Horâkovâ-Jansovâ: Grafitna latenska keramika na Češkem in Moravskem, Razprava na monografski način obravnava po vsem videzu celotne doslej znane najdbe grafitne latenske keramike po njenem kronološkem zaporedju. Pojavila se je že v zgodnjem latenu in kaže deloma hallstattsko poreklo, deloma pa je bila najdena tudi skupno s kasnohallstattsko keramiko. Sem prišteva avtorica tudi bogato okrašene grafitne situle, izdelane po južnih kovinskih vzorih. V starejšem in mlajšem latenu je znana tudi keramika z gostorisnim okrasom in keramika z žigosano ornamentiko. Kasnolatenska grafitna keramika je deloma domačega porekla, deloma pa pripada tistim posodam uniformiranih oblik (odebeljen rob, gostoris, znak odtisa petelinove noge), ki so sicer redkejše, a enotne obrtne izdelave in razširjene na Češkem, v Avstriji, severni Sloveniji in južni Nemčiji. Znaki verjetno označujejo delavnico, iz katere so se posode razširjale po poteh solne trgovine. Značilnejši mesti najdb te keramike sta na Češkem keltski oppidi Stradonice in Stare Hradisko, kjer srednjelatenske fibule tudi označujejo dobo začetka teh posod. Uniformnost oblik v kasnem latenu pripisuje avtorica večjim delavnicam z obsežnejšim tržiščem. Teritorialno tvori ta keramika dvoje skupin: zahodno z znaki na dnu in vzhodno z izrazitejšimi profili robov. Obe sta se ohranili še v rani rimski dobi. K. Šneidrova: Latenskodobna naselbina pri Tuchlovicah v Novostrašeckem. Poročilo o zaščitnih izkopavanjih, ki so dala ostanke dveh stavb na kolih, treh lahno vglobljenih pravokotnih stavb in različnih jam. Iz poslednjih dveh objektov izvira večina srednjelatenske keramike, medtem ko kaže del črepinj v objektih na kolih še hallstattsko poreklo. J. Eisner: Začetki češkega nakita. Pisec poudarja pomen Moravske v 9. stoletju za domače izdelovanje nakita in označuje kot pomembno obrtno središče znano^ najdišče Staré mesto na Moravi. Pri razčlenjevanju porekla in vplivov domačega nakita navaja podonavske izdelke rimskega, bizantinskega in nomadskega izvora (različni tipi uhanov itd.), z zahoda dospele izdelke, posebej pa od bizantinskih zlatarjev sprejete elemente (fino okraševanje, okrasni gumbi, uhani z grozdom in košarico). V izdelovanju nakita je Moravska v 9. stoletju prednjačila ostalim slovanskim deželam. Obseg njene trgovske zamenjave je segal v Šlezijo in na Češko, a tudi slovaški izdelki so bili odvisni od Staréga mesta. Področje razširjenosti tega nakita se loči od zahodnih nemških in južnih karantanskih (kottlaških) izdelkov, po avtorjevem mnenju pa je morebiti prispeval tudi k nastanku belobrdskega nakita (uliti uhani z grozdom, polmesečni uhani z verižicami itd.). Najmočnejši je bil vpliv na Češko, koder se pojavljajo tudi bogati izdelki, pripadajoči višjim slojem, a tudi ceneni predmeti, kar pisec podrobneje našteva po najdiščih. Na koncu razčlenjuje delež Češke in Moravske pri širjenju obsenčnikov s S-pentljo in podaja tezo, da tvorijo obročki z dvojno pentljo v kesztheljski kulturi prvi člen, ki se je razširil na Moravsko. Tam so izdelovali tudi obročke z enojno pentljo kot najstarejši slovanski tip. Oboje se je razširilo na Češko, kjer se je v sredini X. stoletja pojavila množična proizvodnja poslednjega tipa. B. Novotny: Knežji grob iz ranorimske dobe v Pragi-Bubenču. Razprava obsega poročilo o naključni najdbi skeletnega groba s kamnitem celico in nekaj starejših skeletnih najdb iz istega kraja. V celici glavnega groba so poleg skeleta bile bronaste posode (skleda, ročka, skodela in zajemalka), fibule, pasni okovi itd. Pisec se podrobneje bavi s tehnološkimi in tipološkimi značilnostmi posod kot uvoznih predmetov. Fibule pripisuje najzgodnejšim rimskodobnim oblikam na Češkem. Med ostalimi predmeti pripadajo ostroge k običajnim tipom s ščitnimi krilci. K. Komarek dodaja razpravi izvide kemične analize o sestavu kovinskih posod. V. Hruby: Temelji cerkve na staroslovanskem grobišču »na Valdch« v Starém mestu. Obsežnejša izkopavanja v povojnih letih so na tem mestu odkrila ca. 1000 grobov iz 9.—10. stoletja in temelje cerkve, skoro kvadratne stavbe 7,25 X 8,5 m s prizidano apsido. Avtor poroča o vrsti gradbenih detajlov iz kamna zidanih temeljev, medtem ko kažejo odtisi lesa v malti, da je bila stavba lesena. Pri datiranju objekta spričo pomanjkanja zadostnih podatkov uporablja primerjave z grobiščem okrog cerkve. Tako štirje grobovi pod temelji, pripadajoči drugi polovici 9. stoletja in bližnji grobovi z malto v zasipu iz istega časa omejujejo starost cerkve na tretjo četrtino 9. stoletja, ko je bila zgrajena in konec tega stoletja, ko je bilo že porušena. Njen obstoj spada torej v čas intenzivnega pokristjanjevanja v Velikomoravski državi, medtem ko za njeno kratko trajanje pisec ne najde pojasnil. J. Poulik: Najdba cerkve iz časa Velikomoravske države v »Špitalkah« v starém mestu. Pisec poroča o zaščitnih izkopavanjih 2 km od gornjega najdišča, kjer so bili prav tako odkriti ostanki cerkve s staroslovanskimi grobovi. Deloma uničen tloris kaže podolgovato ladjo 5,8 X 7 m velikosti, ki je imela na vzhodni strani prizidano apsido, na drugi strami pa 5,8 m veliko kvadratno preddverje. Gradbeni detajli govore za to, da je bila konstrukcija stavbe deloma lesena. Po arheoloških najdbah iz grobov sklepa pisec, da je bila cerkev zgrajena po prihodu Cirila in Metoda na Moravsko, torej pred koncem 9. stoletja. Njena naloga naj bi bila utrditi politično neodvisnost države tudi z verske plati. Poreklo tipa obeh cerkva v Starem mestu išče pisec na področju vzhodnega Norika in Panonije kot dediščino od Slovanov prevzete antične civilizacije, vendar pa ugotavlja v njih že lastne slovanske koncepcije. K obema poslednjima razpravama objavlja J. Böhm protokole komisij specialistov in histerikov o nadzoru nad deli in problemi obeh cerkva, o katerih doslej še ni prišlo do enotnih mnenj. Pričujoči letnik je tiskan na izvrstnem papirju z izredno uspelimi foto-posnetki. Razpravam so priključeni vselej ruski1 in večinoma nemški povzetki. Stanko Pahič ARHEOLOŠKI VESTNIK (ACTA ARCHAEOLOGICA) VII/5 — Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani — Natisnila Triglavska tiskarna v Ljubljani, januarju 1957 — Naklada 1000 izvodov Josip Korošec: Poročilo o izkopavanju na Ptujskem gradu leta 1946. Ljubljana 1947. 62 str. + XVII tab. 8°. Josip Korošec: Slovansko svetišče na Ptujskem gradu. Ljubljana 1948. 76 str. + III tab. + 32 slik -j- 18 skic. 8°. Josip Korošec: Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu. Ljubljana 1950. 368 str. + LXXXIX tab. + 1 pril. 8°. Jože Kastelic-Božo Škerlj: Slovanska nekropola na Bledu. Arheološko in antropološko poročilo za leto 1948. Ljubljana 1950. 103 str. -f 21 slik -J- X tab. + 1 pril. 8°. Arheološka poročila. Poročilo o izkopavanju v Ljubljani, Novem mestu in na Panorami v Ptuju. Ljubljana 1950. 112 str. + XXXIX tab. + 3 pril. 8°. Josip Klemenc: Ptujski grad v kasni antiki. Ljubljana 1950. 100 str. + XLVIII tab. + 2 pril. 8°. Franjo Ivaniček: Staroslavenska nekropola u Ptuju. Rezultati antropoloških istraživanja. Ljubljana 1951. 234 str. 4® Josip Korošec: Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. Ljubljana 1951. 273 str. + LV tab. + 6 pril. 8°. Srečko Brodar: Otoška jama, paleolitska postaja. Ljubljana 1951. 40 str. + IX tab. 8°. Srečko Brodar: Paleolitski sledovi v Postojnski jami. Ljubljana 1951. 42 str. -f- I tab. 8°. Razprave III. Ljubljana 1953. 335 str.+ 69 tab.+ 21 pril. 8°. France Starè: Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani. Ljubljana 1954. 135 str.+ LXXXV tab.+ 2 pril.+ 2 zvd. 8°. Josip Korošec: Arheološke ostaline v Predjami (Razprave IV/1). Ljubljana 1956. 64 str. + XLIX tab. + 1 pril. 8°. Arheološki vestnik II/l—2. Ljubljana 1951. 277 str. 8°. Arheološki vestnik III/1—2. Ljubljana 1952. 358 str. 8®. Arheološki vestnik IV/1—2. Ljubljana 1953. 365 str. 8°. Arheološki vestnik V/1—2. Ljubljana 1954. 425 str. 8°. Arheološki vestnik VI/1—2. Ljubljana 1955. 382 str. 8®. Naslov za zamenjavo: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Biblioteka. Poštni predal 323, Ljubljana, Jugoslavija. ■f 1 ARCHAEOLOGICAL PUBLICATIONS EDITED BY THE SLOVENE ACADEMY OF SCIENCES AND ARTS Josip Korošec: Report on Archaeological Excavation on the Castle-hill of Ptuj in 1946. Ljubljana 1947. 62 pp. + XVII tables. 8°. Josip Korošec: The Old Slav Sanctuary on the Castle-hill of Ptuj. Ljubljana 1948. 76 pp.-fill tables'+32 • phot. + 18 drawings. 8°. Josip Korošec: The Old Slav Burial Place on the Castle-hill of Ptuj. Ljubljana 1950. 368 pp. + LXXXIX tables -f 1 app. 8°. Jože Kastelic -Božo Škerlj: The Slav Necropolis at Bled. Archaeological and Anthropological Report for 1948. Ljubljana 1950. 103 pp. -f 21 drawings -f X tables + 1 app. 8°. Archaeological Reports. Reports on .Excavations in Ljubljana, at Novo mesto and, on the Panorama of Ptuj. Ljubljana 1950. 112 pp. + XXXIX tables + 3 app. 8°. Josip Klemenc: Le château de Ptuj à l’époque de la décadence romaine. Ljubljana 1950. 100 pp. -f XLVIII tables -f 2 app. 8°. Franjo Ivani ček: Ancient Slav Necropolis at Ptuj. Results of Anthropological Researches. Ljubljana 1951. 234 pp. 4". Josip Korošec: A Prehistoric Settlement on the Castle-hill of Ptuj. Ljubljana 1951. 273 pp. + LV tables + 6 maps. 8°. Srečko Brodar: The Otoška Cave — a Paleolithic Station. Ljubljana 1951. 40 pp. + IX tables. 8°. Srečko Brodar: On Paleolithic Traces in the Postojna Cavern. Ljubljana 1951. 42 pp. + I tab. 8°. Dissertationes III. Ljubljana 1953. 335 pp.-f 69 tables+ 21 maps. 8°. France Starò: Hlirischë Funde aus der Eisenzeit in Ljubljana. Ljubljana 1954. 135 pp. + LXXXV tables + 2 app. + 2 maps. 8°. Josip Korošec: The Archaeological Remains at Predjama (Dissertationes IV/1). Ljubljana 1956. 64 pp. + XLIX tables + 1 map. 8°. Acta Archaeologica II/1—2. Ljubljana 1951. 277 pp. 8°. Acta Archaeologica III/l—2. Ljubljana 1952. 358 pp. 8°. Acta Archaeologica IV/i—2. Ljubljana 1953. 365 pp. 8°. Acta Archaeologica V/l—2. Ljubljana 1954. 425 pp. 8°. Acta Archaeologica VI/1—2. Ljubljana 1955. 382 pp. 8°. Address for exchange of publications: The Library of the Slovene Academy of Sciences and Arts. Post office box 323, Ljubljana, Yugoslavia.