«VU:	'«W»	*'}(* 1
j ".'-i'	1'"'...................1
~*'4i
.. -i’
9,
<• g?
<•
S - '?.£*'
"*1j A.ff
* Ml i* *ij
fs
4&
'tV* *)V» *]fr»	•■fr*	4^	*Ir*	*ŠV»
fl “ ■ * ‘
i\jwX-' kvx'I'ksJ
r,U *#; * ,V» . *V» * V
4« * (*?!
>45! ■■•* ■/■'. 7S
II
V <4 .* :■*
- •:
■■AKl
•T^!
m
-m
.. ‘:.8S:
■M
4 tf>'»(
. gj
-Sp
» M
<i0
•3
48
2
■%
-sl
;&
r-5#/
U
4$
RIMSKI
S i#>.
ČETRTI TEČAJ.
II. ZVEZEK.
VREJUJE IN IZDAJA
dr. ANTON MAHNIČ,
profesor bogoslovja. ■
V GORICI.
4;V--1'	HILAIMJANrf	s	A	I1S:(AUNA.
VV	1S92‘	t
Izhaja vsak drugi mesce. / c tja cel tečaj a gl/.
I
i
II
1
r. *>
'£*■ ‘>
[r.,- .■
tv? « ■■■
ir«>* :
ar;
M>
jjj*
K1' * •'
.><[., 4. 4* 4* 4* 4* 444* 4»: 4» 4» ^ 4* >/f» 4* 4'’ ;4*,;4v 4*. 4* 4* *> 4*v'4\
Obseg
Internacionalna slavnost Jana A/nosa Komenskega. — /. Ko-
/ttuisly — hlo je. s. Njegovo slavljenje, j. Noši pomisleki o Komenskega slavljenji — verski in domoljubni. j. Aomensky leski brat. Kom:hsky —husit. Njegovo narodnjaštvo! j. Komenske ~
Vcipastfetj.	>	.	,	.	.	•	•	*	•	«	str.	6jT.
Slovenski katoliški shod. ,	.	.	•	•	•	•	•	>>	7d
Leonina .	.	.	.	.	.	•	•	•	»
Učenost in modrost ali česa nam je najbolj treba9 J. Kaj
je ul en ost, kaj modrost Človeškemu duhu? .	.	.	.	.	„	(ji
Slovenski roman 7. O rovia/iu sploh'.’ .	,	.	.	-	.	•	»	$7
Slovenskim dijakom II.	.	.	.	•	•	-	•	•	«>	10.j
Listek: iz delci: pritlikavcev. .	•	.	•	•	•	•	»	/06r
Slovstvo: S/insstivno-keitilhi'daitodlibeV*. — »4000". v «	,	'»>	•.	11	S
JRaznoterosti: Slonih'k, ponos' in diha nahi. — »lesna". — V podporo
mladim-pisateljem f	.	.	.	.	•	.	.	•	»«	12S
Na znanje.
Slišali smo od nekaterih gospodov pritožbo, da niso dobili prvo letošnje številke. Celo zamerilo se nam je, kako da „Ka-loliška Bnkvarna‘‘ svojim starim naročnikom ne dopošlje lista.
Naj se nam dovoli, da tu v pojasnilo opomnimo dve besedi. Mi smo na platnicah prve številke izrecno povdarili: ,.List se pošlje le onim gospodom, ki se zanj, oglasijo pri „Katoliški Bukvami4*. Mi nismo tedaj zahtevali, tla, bi .se morala — kaker je sicer navadno pri naročevanji skovo vseh listov — 11 a V o e n i n a vže naprej plačati, ampak hoteli smo le, da bi gospodje, ki bi radi dobivali naš list, kakorkoli to svojo željo izrazili, (kar se. n. pr. po dopisnici, tako lehko zgodi) Stavili smo pa ta pogoj, ker neradi svoj list vsiljujemo ; tudi vemo, da se nam je vže močno zamerilo, ako smo se drznili list na ogled poslati. ne da bi se nam naročilo. Žal nam j e, a k o' 11 i p 0-t e in t a k e 111 k d o 11 a .š i h p r i j a t e 1 j e v . i n s o m i š 1 j e 11 i-k o v p rej el lista, ki ga je morda željno pričakoval. A naše ravnanje mora vsaki pameten človek opravičiti; saj se moramo tudi pri razpošiljanji lista držati kakega pravila. Da smo pa letos nekoliko providniši, krivi so nekateri (in takih ni prav malo) dosedanji gospodje naročniki, kateri so list cela leta prejemali, a z naročnino so še do zdaj na dolgu. Naročnina našemu listu je posebno majhna, tako da s tisoč plačuj oči mi naroč-
Internacij onalna slavnost
Jana Amosa Komenskega.
1. Koniensky — kdo je. — 2. Njegovo slavljenje.
'	v
Jan Amos Komensky je moravski Ceh. Rodil se je 28 marcija 1. 1592 blizu Ogerskega Broda na Moravskem. Po veri je bil češki brat, pozneje škof bratovske cerkve. Leta 1941 je bil pozvan v Anglijo od parlamenta samega. Leta 1H42 občeval je z državnim švedskim kancelarjem O x e n sti ern om. Leta 1650 gaje poklical na Ogersko, osnovat ljudsko šolo, knez Žiga Rakoci. Ni pa naš namen, da bi natančniše opisovali njegovo življenje. Bilo je življenje viharno, ker možka doba njegova pade ravno v čase tridesetletne vojske. Komensky je moral zapustiti domovino, izgubil je svojo premoženje in rokopise ter potikal se po raznih deželah.
Prijatelj in neprijatelj pripoznava, daje bil Komensky • veleum. Njegove zasluge se pa ocenjajo in osvetljujejo posebno letos, ko se. obhaja . tristoletnica njegovega rojstva. Dovolj, da govorimo z učiteljskim „ Popotnikom- : „K6mensky je „velikan učenosti, očak učiteljev,., vstvari tel j denašnje pedagogike, in največi reformator učiteljski“. Vse podviza „z globokim spoštovanjem in neomejenim češčenjeni . . oživit k 'sfMVrti spdnfi^ ^ttfffelaVntejšega svetovnega .učenjaka, pedagoga, reformatorja šfllaty%: ,in. \človeka->trpina“. Tudi Rusi ga poznajo. „Pravitelstveni Včstnik“ v Petrogradu piše v „listkuu 17. ujaik-t. 1. po,d naslovom „Jan Komensky“ : „Komensky . je ine • (lc., <me j Slovani, ampak mej vsemi narodi jeden naj ve* :čih; mož“. Omenja ga dalje kot pedagoga^reformatorja, filozofa, bogoslovca, pesnika češkega; posebno pa povdarja njega. čisto narodni slovanski čut . . .
Pa naj nihče ne misli, da se hočemo šaliti! Mi smo si 'dskrbeli raznih del Komenskega, in prebrali pazljivo- marsi-
••illd-rilm j	ri i "• .r.j	ti.	‘	;
katefo razpravo o ujem : in mi odkrito, mi s spoštovanjem občudujemo njegovo temeljitost, zdravost in praktičnost njegovih pedagogičnih nazorov, njegovo globoko pobožnost pa neomejeno vdanost v Božjo voljo. In mi popolnoma pritrjujemo Gindely-u, pišočemu o Komenskega versko-filozofičnih knjigah, da bi bilo tu marsikaj tudi svetniku v čast . . .
Pred vsem pa je bil Komenskv pedagog. Njegova pe-dagogična dela imajo občečloveško veljavnost, in so tudi vže preložena v jezike skoro vseh omikanih narodov; zatorej je tudi slavnost Komenskega občečloveška; pred njegovim imenom izgine narodnostna razlika. Ne le Ceskjfr, ampak tudi Nemška, tudi Anglija, in z Evropo Amerika ga hoče proslaviti.
Ker pa je bil Komenskv Ceh, naravno, da se Ceska s posebno navdušenostjo vdeležuje njegovega slavljenja. Ker smo pa Slovenci Cehom bratje in posebno slednjih časov z njimi v ožiši dotiki, kaj čuda, da je tudi pri nas slava Komenskega našla odmeva.
V prvi vrsti slavit Komenskega pedagoga so pa poklicani učitelji. In tej dolžnosti zadostiti hočejo tudi slovenski učitelji. To pa še na posebno časten način; ker, kaker beremo, mislijo se ga z »neomejenim češčenjem“ o-kleniti kot svojega očaka, kot svoje- zvezde, kot vzora. In v večen spomin sedanje tristoletnice posvetiti se mu hoče po vzgledu češkega učiteljstva tudi slovensko pridevši vsem učiteljskim društvom na	Slovenskem	pridevek	„ Komenskv“. ...
Prav, vse prav,	izvrstno . .	.
3.	Naši pomisleki o Komenskega slavljenji — pomisleki verski in domoljubni.
V dobi svobodne misli in svobodnega tiska naj se dovoli tudi nam, da svobodno izrazimo svoje pomisleke glede »neomejenega češčenja“, s katerim se velikega pedagoga o-klepa češko in slovensko učiteljstvo.
Govorimo prvič	z verskega	t. j.	s katoliškega stališča.
To je naša dolžnost,	naš poklic,	kar	kaže	vže naslov našega
lista. Kaker povdarjajo učitelji učiteljsko stališče, tako po-vdarjamo mi katoliško. Zdi se nam pa toliko potrehniše z
verskega stališča presojati vse stroke človeškega duševnega delovanja, ker vera tako globoko sega v človeško sr.ce, da konečno določuje vse človeško mišljenje in teženje. Versko vprašanje je alta in omega vsega duševnega življenja in gibanja v človeštvu. Sicer pa, kdor natančneje pozna spise Komenskega, se prepriča, da o njem se ne more niti misliti, ne da bi se govorilo tudi o njegovih verskih nazorih. Verski živelj v njegovih spisih prevladuje. In sam pravi na mnogih mestih, da njegov poklic ni toliko pedagogiški, ampak teologiški. „Po .rodu sem Moravan, po jeziku Ceh, a po poklicu teolog":
Kaj pa nam je dalo povod, da smo začeli pri Komenskega — kaker se zdi čisto šolski ali pedagogični — tristoletni slavnosti nekoliko bliže motriti ravno, versko stran ? Priznati namreč moramo, da nismo od začetka namerjavali nadrobi niše spuščati se v zadevo Komenskega tristoletnice ; kar smo nedavno brali, da je brnski škof svoji duhovščini prepovedal kakersikoli vdeleževati se Komenskega slavnosti. Mislili smo si: ako od take strani dojde taka prepoved, v deželi, kjer je tekla zibel Komenskskega in kjer najbolj srca učiteljska gore zanj — gotovo, se to ni zgodilo brez tehtnih razlogov. In prepričali smo se, da je res tako.
(Tovorimo tedaj o Komenskem ne s pedagogiškega, ampak š katoliškega stališča; to pa smatramo tem bolj za potrebno, čim bolj vemo, kako se dandanes nasprotniki katoliške cerkve izkoriščajo vsake priložnosti, da odvračajo narodi1 od katoličanstva in širijo mej ljudstvom protiverske nazore. To — trdimo — godi se tudi dandanes o priliki dana Komenskega tristoletnice. Kaker povsod, tako tudi tukaj je vsplavalo versko vprašanje na površje; priča temu je celo katoliški (?!) „()bzor“ pa voditelj čeških učiteljev, Sokol, kateremu so sicer tudi slovenski ploskali o znani zloglasni resoluciji v Pragi; pa o obeh pozneje. Velikega pedagoga ime služiti ima le kot sredstvo za propagando proti katoliški cerkvi. To namerjajo skrivne sile, ki gibljejo in vodijo inter-nacijonalno slavnost njegovo. Seveda s "tem nočemo sumničiti posameznih slaviteljev češkega pedagoga, najmanj pa iz učiteljskih krogov, ker le malo je izvoljenih, ki bi gledali za skrivnostne kulise — internacijonalne lože.
4.	Komensky — češki brftt. Komenskv — husit.
Njegovo narodnjaštvo!
Jan Amoh Komenskv ni bil katoličan, on je bil češki brat t. j. heretik. Kaker vsi heretiki, je tudi on črtil katoliško cerkev in rimskega papeža. Njegovo stališče nasproti cerkvi in papeštvu najbolje označimo s par citati iz njegovih spisov — iz njih naj se razvidi, česa si imamo katoliški Slovenci, obetati, ako se resnično v srca naših učiteljev vcepi •/gore omenjeno „ neomejeno" češčenje Komenskega.
„Tudi vas ne morem zabiti, vas mile sestre evangeljskega jedinstva; da, tudi tebe mati naša, iz katere smo izšli, ti cerkev rimska. Ti si mati nam bila, a spremenila si se nam v —- mačeho, v turico (Auerkuh), ki svojim lastnim otrokom kri izsesavaš. Voščim ti, da bi se v starosti svoji spametovala, spokorila in šla iz Babilona svojih ostudnosti. Ako ti je sploh pomoči, priporočam ti svoj (t. j. sekte čeških bratov) vzgled, ki sem idoč za svetlobo besede božje, z božjim vsmiljenjem šla iz teme tvojega malikovalstva . . . Sinom tv o-, j im pa z a p u š č a m kot d e d i n o — pravico, da bi se puntali proti tebi, dokazali (tebi) svoji materi, da nisi njegova zakonska soproga . . . Ako se pa ne spokioriš in povruivši se k njihovemu (t. j. sekte čeških bratov) očetu ne potolažiš svojih sinov, naročam kraljem zemlje, koji so te do sedaj na hrbtu nosili, da naj te kaker nečistnico v ognji sežgo".1)
Pa kako zna obrekovati rimskega papeža! „Papež za. denarje daje za neko bodočo dobo (10—-100 let) odpustke t. j. svobodo grešiti" — „Papež za penize, na bodoucf jaky čas (10—100 let) odpustkv, to jest volnost hrešiti, podava".“)
Menimo pač, da te besede hranijo ves strup, ki so ga Luter in drugi heretiki 16. sto’etja izbruhali nad katoliško cerkev in rimskega papeža.
Isto sovraštvo razodeva Komenskv v svojih spisih proti
•	.	:f
‘) Lux ex tenebris.
‘) Lux ex tenebris.
— Avstriji; in to bodi tudi šolskim oblastvom v opomin, da mej narodno slavljenje Komenskega more biti le na kvar avstrijskemu patrijotičnemu čustvu. V ravno navedenem spisu pravi:
„Zver, katera to nečistnico (katoliško cerkev) na hrbtu nese, je rimsko cesarstvo, posebno vladajoča hiša avstrijska" (dinastija habsburška.)
„Radi teh razmer nastanejo vojske, in konec teh vojsk hode: pogin papeštva in hiše habsburške".
„V dosego tega božjega (!) dela se zedinijo vsi narodi, in sicer z nečuveno hitrostjo . . . Turci in Tartari pridejo pomagat . . Y plačilo dobe luč evangelija".
Res, lepo bo gojila naša ljudska šola avstrijski čut, ako se naše učiteljstvo navzame iz Komenskega teh veleizdajstvih, protiavstrijskih nazorov ! In prav v tem zmislu — proti-katoliškem, protiavstrijskem — namerjajo nemški protestanti letos izkoristiti slavnost Komenskega. Hermann Tiemann: „J. A. Comenius, Braunschweig 1892“ piše: „Jaz ne morem Komenskega pedagoga nikake; ločiti od Komenskega protestanta. Naj se zove to moje stališče strankarsko — konfesionalno, a vender se ga' hočem držati. S ponosom ga sinemo mi nemški protestantje smatrati za svojega v celem pomenu besede. Komensky je vkljub češkemu rodu in češkemu imenu mislil in delal nemški." Pohu-nek dodava: Nemci, celo iz „ raj ha" hočejo letos sijajno proslavljati Komenskega, da si sicer Cehe smrtno sovražijo. Zakaj? Da bi s tem oživili protestauski živelj v Avstriji: proti Rimu, a posredno tudi proti Avstriji. Drugače se navdušenje Nemcev za Komenskega ne more razlagati. Avstrijski, slovenski učitelji, ali mislite še Komenskega „neomejeno" slaviti? Pač niste premislili, kaj pomeni »neomejeno" čestiti pedagoga, ki s tako slovesnim, preroškim glasom pridiga vojsko proti tisti Avstriji, katera Vam daje kruha in vam v odgojo izroča svoj najdraži zaklad, svoj up, svojo bodočnost — mladino!
Pa čemu bi še dalje navajali mest ? Da'Kbmehskv ni mogel katoliško cerkev in Avstrijo nego le črtiti, je razvidno vže iz tega, ker je bil z dušo in srcem „ceski brat". „On jo bil ves ud „bratrske jednote", ki se je od Rima popol-
noma ločila ... a vkljubu temu pasivnemu odporu svojemu proti katoliški cerkvi iti nehal biti kristijan“ — tako označujejo „Narodov Listi“ ‘ v ■ kratkih besedab Komenskega kot heretika razmerje nasproti katoliški cerkvi.
V češkem. bratstvu se je ohranilo in nadalje gojilo hu-sitstvo z vsemi svojimi revolucijonarnimi, i cerkveni i državni red rušečimi nauki. Temeljna mej temi nauki je pa teza o nevidni; notranji cerkvi. Da bi kdo ne mislil, kaker bi mi tu svojevoljno modrovali, naj govorita o tej točki Pvpin in Spasovič: „V tem idealu (ideal notranjih kristijanov) Komenskega ni težko spoznati nazore o prakrščanstvu in temeljnih, pravilih čeških bratov". Notranje kristijane, in take si je Komenskv želel brate in sploh vse kristijane ... D e-lovanje Komenskega je zadnji rezultat husitskega gibanja V)
Kot luisit- pa' kot češki brat, je bil Komenšky, če tudi le nevede, sovražnik ne le katoliške cerkve in Avstrije, ampak i češke narodnosti. Ceska narodnost se ohrani le v Avstriji in V katolicizmu. Ko bi bili Cehi politično pripadli Nemčiji, ali pa versko pridružili se protestantom, bi ne bilo sedaj d češki narodnosti ne duha ne sluha. Komen-sky, sploh češki'bratje, pa So se vedno trudili, da bi prišli pod žezlo j— nemških protestantov. Zgodovina priča. Češki bratje so skušali, koj ko’je Luter nastopil, se združiti z Nemčijo politično ih Versko. - V' to svrho so Lutru poslali poslancev leta 1522, isto tako leta 1524. Da, leta 1530 in 1538 jb Lhter Sam • izdal apologijo čeških bratov z lastnim predgovorom. Zadnjikrat so se pogajali ž njim češki bratje leta 153ti in 1542. Leta 1542 o slovesu jim je stisnil roke „v iiehrzrjišljivo zvezo A To zvezo so češki bratje tudi Vestno izvrševali. Leta 1543, pozvani, od Ferdinanda, svojega kLiljit' pdmagat cesarju svojemu Karolu V. proti šmalkaldški zvezi niso vbogali. >Pgč pa so protestantke nem-ške jianlhete; liaperjehe proti cesarju in kat. cerkvi pridno prestavljali, in Boga molili, da bi sovražniki cesarjevi zmagali. Cčski bratje so bili, ki so zakonitega kralja svojega Fei‘dihanda II. odvrgli in si izvolili tujega kne-
za za kralja — Nemca Friderika, moža protestanta, moža neveščega češkega j e z i k A Ako bi bili zmagali češki bratje, bi sedanja lepa, slovanska Češka bila sedaj — nemška, protestanska pokrajina. Tajio piše Drynych (d. A. Komensky str. 30), da čisto češke vasi, ko so se p o lu te ranil e, so se v onih časih vže y tridesetih letih ponemčevale, kajti protestanska cerkev je vvajala v šole in v cerkev le nemščino! Da, Češka dežela bi bila, ako bi se bilo vršilo vse po nazorih j edinih (?) narodnjakov, čeških bratov in Komenskega — turška provinci,ja. Onno Kopp priča, da od čeških bratov izvoljeni kralj, protestant, Nemec Friderik, je obljubil sultanu davek plačevati, ako mu pomore do češkega prestola. In tega Friderika največi pristaš je bil — Komensky, in ga je vedno nagovarjal, da naj v s traja v boji proti zakoniti dinastiji avstrijski.
Še enkrat: K o m e 11 s k y j e h u s i t — kpj pa poine-nja husitstvo za cerkev in državo ter še posebno za Avstrijo, kaj pomenja za čestvo, ve vsakdo, ki ume verska in filo-zofična počela vpotrebljati na življenje narodov; sicer dovolj nekoliko natančniše poznati zgodovipo husitstva in vojsk, ki ao se iz njega shomotale.
JL 4pu Amos Komensky — »postelj masonstva.
„ Gunz folgenchtig traven en die Freimgurer, tvelche die [deen de* (.'omenittn nber die Welteerben»erung zn de,n ihrigen mach-teti. Wie Krovne, naclureint, h at die gronne Londoner Loge itn Jahve J717 nun den Schviften den ('omenins ikre Artikel gezogen, teelche durch die 25(10 Freimavrerlogen ihren gerduneli-ionem VFettgang gemachf bid>enu.
„{He gronne Fveimanvevloge in London machf mne (den Comemm) Ideen ztiv Grvndlage ihvev Siitzirngen, nie, die fiiv den ganzen Fvdkrein bereehnet intu.
l)v. Lindnev: „J. A. Coiumivn Gronne lhderrichtnlehre.u
Mi smo uavlašč temu odstavku na glavo postavili najedene stavke iz Lindnerja, ker ko bi se mi predrznih samo-oblastuo kaj takega trditi o Komenskem, bi se nam brez-d v orano očitalo, da smo črnogledih, da pretiravamo. A Lind-Her je v naših učiteljskih krogih prva, nezmotljiva avktori-
teta, zatorej mu bodo' gotovo verjeli tudi učitelji; tem bolj, ker se pač ni bati, (la bi tudi pri Lindnerji znala nahajati se pretiravanja v smislu nazorov, katere zastopa „Rimski Katolik". Lindner, tako pišoč, je bil pač odkritosrčen, gotovo še ■ preveč za svoje „ katoliške" častivce in ob-čudovavlse. 'K mi smo mu za to nad vse hvaležni, ker s tčiii je izgovoril o Komenskem sodbo, katero bi bili mi našim Optimistom in tudi-katoličanom brezvspešno vtemeljevali,
• in se vrhu tega gotovo na vse strani -— zamerili!
Da, tako je: 'Komenskv je veliki a postelj modernega ložiiiegft framasonstva. Pričenši tedaj od te Lindnerjeve izjave hočemo točko za točko iz Komenskega spisov dokazati, da je 011 v načelu vse učil, kar masonstvo izpovedo in dejanski izvršuje. Iz tega pa naj se tudi sprevidi, kam prav za prav dosledno pelje „neome-i jeiio"1 čaščenje/ češkega pedagoga — Komenskega.
Masonstvo se po svojem teženji označuje bolj negativno, razdejavno; obrača se pred vsem na to, da bi rušilo obstoječe cerkvene, državne in soeijalne razmere. Naš družbin-ski red pa sloni na podlagi pozitivnega krščanstva, zatorej1 skuša loža to podlago spodriniti z razširjanjem skeptičnega raeijonalizma. Ker se pa pozitivnost krščanstva naj-strože in najkonkretniše izraža v katoliški cerkvi, se ost lo-/iiiega delovasnja pred vsem in; skoro edino , obrača proti nji. Da Komensky ni bil prijatelj katoliški cerkvi in papeštvu, smo dokazale vže zgorej ; in to je pač naravno, saj bil je hhretik in celo heretiški škof.
. Ono, po čemer se katolištvo bistveno razlikuje od aka-.	tolijštva, je princip cerkvene avktoritetekatoličani smo le,
v k o lik er verujemo, in ker verujemo, kar pas sv. cerkev '	uči. Principu avktoritete heretiki nasproti postavljajo neome-
jeno prostost subjektivnega naziranja v verskih rečeh. In ta je tudi princip, katerega se drži loža: ona' prepušča vsaka-?i’0remu, naj misli o Bogu in verskih rečeh, kaker mu ljubo. Seveda samo katoliško ne! Vpor proti učeči cerkveni avk-.1	toriteti ter neomejena prostost subjektivnosti je tudi v husit-
ijin	stvu glavni znak. Ni res, da je Luter prvi proglasil princip
subjektivizma za 'najviši v verskih vprašanjih: to je pred njim storil Vže Hus, a za Husom je kot dedič njegovega
<luha Komensky ta princip dalje razvil ; Hus in Komenskv sta nerazdružljiva. Poslušajmo le, kako pišejo znani praški „Narodni listy“ št. 37. t. 1. v članku: „Svčtova oslava na-šolio Komenskeko“ : „Večno slavo nam je dal mister Hus, večno življenje nam je dal Komenskv . . . Ceh je prvi se upal v boj spustiti skoro s celim svetom za svobodo raz-iskavanja, za svobodo prepričanja . . . V Kostnici je prvi plamen zaplopolal . . . Vžo je imel poginiti češki lev, in glej, prikaže se velečastna postava novega osvoboditelja: postava češkega brata — dana Amosa Komenskega. Mož najpoštenejše duše in najjasnišega duha . . .“
Učivna avktoriteta sv. cerkve se katoličanom konkretno javlja v verskih dogmah, katere jim je brezpogojno sprejeti; obseg vseh dogem imenuje se verski simbol; v tem se izraža veroizpovedanje dotičue cerkve ; simbol prav za prav veže posamezne ljudi v družbo, ki se imenuje cerkev. Kdor zameta učivno avktoriteto, zavreči mora tudi dogmo in vsak simbol; dosledno mora tudi obsojati vsako na podlagi verskega simbola ali pozitivnega veroizpovedanja osnovano cerkev ali sekto. To je storil Komenskv. Leta 1645 je imel biti v Tornu verski pogovor mej raznimi krščanskimi vero-izpovedovalci, da bi se, ako mogoče, spravili. Ko so pa lu-terani sklenili tja poslati kot svoja zastopnika dva stroga luterana, je pisal: „0 da bi vse sekte sč svojimi povspeše-valci in zaščitniki vred poginile ! Le Kristusu sem se zaobljubil ... on ne pozna nobene sekte, ampak jih sovraži —- 011 je dal svojim mir in vzajemno ljubezen*4,1) V istem zmislu je Komenskv pisal tudi sultanu samemu.2)
I11 prav v tem, kakor meni dr. Lindner, obstoji naj-veča zasluga Komenskega: povspevši se nad verske različnosti svojega časa, odpiral je človeštvu v češkem bratstvu vir prave, žive nabožnosti: „Comenius, mit seiner religiosen Uberzeugung zwischen d i e c o 11 f e s s i o 11 e 1 e n G e g e n-satzeu seiner Zeit, zwisehen Katholicismus und Frotestantis-mus hingestellt, komite pur in dem oberpriesterlichen Ver-
‘) Lindner 1’iidag. Klassiker I. B. XLVI. ‘‘) Lindner 1. c. LXXII.
luiltnisse zu seiner Brildergemeinde jenen Anhalt finden, ohne welcheti religlose Gefuhle nicht leben koiinen“.1)
Y smislu Komenskega nazorov bi morala tedaj vsaka cerkev ali sekta iz svojega katekizma izbrisati tiste točke, po katerih se razlikuje od drugih. Temeljno načelo Komenskega krščanstva je verstveno-teoretična tolerancija, indiferentnost. Leta 1575 so se češki bratje hoteli zjediniti s kal-vinisti in luterani. Da bi se to zgodilo, so češki bratje sestavili tako veroizpovedanje, da so vsi lahko podpisali brez pomisleka, kajti izpustili so vse one nauke, v k oj ih so se mej seboj ločili. O tem dejanji čeških bratov se Komenskv izraža: „Ta njihova krščanska zmernost in previdnost ni le njim hasnila, ampak vgajala je mnogim velikim možem na Nemškem in drugod(.J. A. Comenii fra-trum Bohemoruin historia. Editio Buddei, Aalae 1702. 4.)
Komenskv je tedaj namerjaval združenje vseh kristija-nov — katolikov in akatolikov — s pogojem, da se združenju na ljubo vsak odpove — svoji veri. Da spet kdo ne misli, češ, da obrekujemo, naj govori temeljitiši poznava-telj Komenskega, v teh vprašanjih nesumljivi dr. Lindner: „Comenius steht mit seinen religiosen Uberzeugungen auf streuif ehidstlichelli, jedocli keineswegs kirclilichein Bo-
deu...............Comenius	klebt mit seiner religiosen Welt-
anschauung keineswegs an starmi oonfossioiiellen Banden; er will im Bevvusstsein seiner F r i e d e n s s en d u n g diese mittelalterlichen erstarrten Bande sprengeu und aus K a t h o like n, L u t h e r a n e r n, C a 1 v i n e r n, C h r i s t e n ; ja aus C hr is ten Jud en und Tiirken ... — Men-schen macheu . . ,u
Toda z zadnjimi besedami smo vže za dve točki dalje segli, nego smo namerjali z navedenim citatom.
Da, Komenskega krščanstva spravljivost je šla še dalje, nego da bi zedinjala v eno vero le kristijane, ampak ona je hotela obseči celo - — nekristijane, ona je dosledno dospela do — čiste človečnosti, v kateri obstoji bistvo fra-masonskega krščanstva. V to je Komenskv celo izumel nekako posebno versko filozofijo, tako zvano pansofijo. Ne da
') Lindner 1. c. LXXIII.
ki za zdaj obširuiše govorili o Komenskega „pansofiji“, ker pridržimo si to za drug pot — poslušajmo spet dr. jnud-nerja, kako 011 z besedami Komenskega samega razlaga bistvo in smisel „pansofije“. Piše:	„V pansofistič-
nem delu se imajo vsi, ki so, o. nuhožnOsH) nravstve-liosti, o vedah in umetnijah pisali (brez ti^ira, je li kdo kristijan ali muhamedauec, Žid ali pogan,; Pitagorejec, akademik, stojik, esejec, (Irk, Rimljan, star ali nov, doktor ali rabin, vsaka cerkev, sinoda, cerkvena skupina) vsi pravim — se imajo povabiti in poslušati, kaj dobrega pri-liesoV) Ako še kaj razumemo, pomeni to isto kar: kristijan, muhamedauec, žid, pogan, vsaka vera, vsaka cerkev se ima odpovedati vsemu, kar ima posebnega, po čemer se od drugih razlikuje, ter tako se ima iz vseli verstev in filozofičnih sestav ena sama, vseskupna, vse obsegajoča vera ali modrost (p a n sofija), v kateri izgubi svoj individualni'obstanek kristijan, žid, pogan itd.
To je tedaj očiten prehod od vsake pozitivne vere k temu, kar je občečloveško, recimo : k čisti človečnosti: Zatorej pomenijo navedene besede, v katerih izraža Komen-sky sam bistvo svoje pansofije, isto, kar mason brat dr. M. (I. Conrad sanja o prihodni idealni dobi masonstva: „Ja, nacli dem christlichen Weltalter . .. . mit seinen theologisch allemseligmacheuden 1 laderanstalten der Gonfessionskireheii . . mit dem gotteslasterlichen Fluchcodex des, heiligen Syllalius-papstes —: wird anbrechen das AVeltalter des reinen Men-schenthums, wo der Protestant, der Katholik, der Glirist, der Jud niclits mehr gilt, \vo Muhamed und Buddlut, der dogmatische Christus und der unfehlbave,Papst ubei^vundene Auktoritiiten siud, und \vo in der Arbeit,. in AVissenschaft und Kunst mir Ein (ledanke seinen hbehsten, Ausdruck. uiid seine reinste Verklarung sucht: der mpnschlicheV
Sicer pa, dasl se v pausofiji tako očitno izraža čista človečnost, jo Komenskv veiuler krsti za -n- krščansko.,1 radi česar mu Lindner očita nedoslednost, češ, kako je mogel, od načrta vseobčne znanosti, ki je osnovana na čisto; človeški podlagi, prestopiti v tempelj „krščanske“
ki.
 __ .	• .r.	\	'
') L. c. XXXIV.	■ ■,	.C’-.
Pa nevede je Komenskv tudi v tem/predhodnik bratom ma-sonom ; saj tudi oni, dasl izpovedajo evangelij čiste človečnosti, povdarjajo vender vedno, da masonstvo je po jedru pravo krščanstvo; seveda je mej njimi in Komenskim velika razlika: v teni ko je 011 resno mislil ohraniti pravo, pozitivno krščanstvo, rabijo masoni besedo „krščanstvo“ le kot slepilo kratkovidnežem, da ž njo tem laže zakrivajo svoje protikrščariske nakane. To je taktika posebno nemških ma-sonov. Tako zvana eklektična prostozidarska zaveza, „eklek-tischer Freimaurerbund", je 1. 1781 v svoje statute izrečno sprejela. „die Aufrechthaltung der christliohen Religion“. Pa tudi Lindner sam, akoravno se toliko ogreva za čisto človečnost, hoče vender biti „kristijan“, na brezštevilnih mestih ponavljaje, da smoter vzgoje mora biti nekaljeno krščanstvo, ki je pa le mogoče — brez cerkvenosti!
Seveda si framasoni, in z njimi Lindner, pravo krščanstvo razlagajo po svoje t. j. iz pozitivne krščanske vsebine izberejo le tisto, kar bolje vgaja njim. Za krščanstvo ozna-čivna je pa posebno zapoved o ljubezni, katero je prav za prav Jezus Kristus prinesel na svet. In prav ta je, ljubezen, katero masoni iz evangelija iztikajo in edino povdarjajo, češ, v njej obstoji vse krščanstvo. Ljubezen je poleg človečnosti temeljna točka masonskega krščanstva.
In te ljubezni, ljubezni, ki ne poganja kali iz čezna-ravne, kristijanske vere, tedaj ljubezni naravne, čisto človeške apostelj bil je jtomensky. V spisu „Uuum necessarium" piše : „Za brate svoje smatram vse, ki ime Kristusovo kličejo, svoje brate imenujem, ki so iste krvi, vse potomstvo Adamovo, vse, ki bivajo po širni zemlji". Da ne bomo vgibali o pravem pomenu teh besed, poslušajmo razlago, ki nam jo o njih podaje dr. Lindner: „ Krščanstvo Komenskega je krščanstvo vzajemne strpnosti v verskih rečeh invseobčega z j e d i n j e n j a v d n h,u delavne 1 j u b e z n i. Krščanstvo, ko j e se od le teoretičnega krščanstva naših dni tako blago-tvwr.no odlikuje — ni imelo imeti bodočnosti. Spravno poslanstvo Komenskega, različna krščanska v e r o i z p 0-,v e dan j a v duhu krščanske ljubezni združiti . . .
imelo je ostati le — lep ideal. Ime krščanstva se je imelo dalje vzdrževati le v obliki konfesiojonalizma".
Isto uči Komenski na drugem mestu : „Naša naloga je vzgajati praktične, a ne teoretične kristijaneV) K tem besedam zopet avtentična razlaga Lindnerjeva: „To krščanstvo je ono, katerega udje so prejeli ognjeni krst svetega duha ljubezni, in katerih naj viša dogma je ljubezen Kristusova. Krog izpovedovaleev tega krščanstva gotovo ni v nikakem razmerji s številom teoretičnih kristijanovu.2)
Po pravici tedaj vprašamo : kaj pač izpovedajo, kaj visoko čislajo masoni, kar bi se ali očitno ali, skrito ne nahajalo zapisano v brezštevilnih delih Komenskega ?3) Masoni obsojajo vojsko kot nezakonito — Komensky jo isto tako preklinja kot na sebi slabo, v katerikoli namen bi se imeli ljudje vojskovati. V socijalnem življenji težijo masoni po ze-načenji vseh ljudi in stanov, njih ideal je skrajna demokracija in komunizem. In tudi v tem je njih učitelj Komensky, kateri v svojih spisih kaže povsod na apostolsko dobo prvih kristijanov, češ, po onem idealu bi tudi mej sedanjimi kristijani ne smelo biti nikake razlike niti v imetji, niti po stanu, niti po dostojanstvu. Vsi enaki! — edina dostojnost, katera pristoja vsem brez razlike, izraža se v nazivu „kri-stijan“ ! Tu ker se „kristijan“ istoveti s „človekomu — evo vam v Komenskega nazorih seme poznejšega socijalizma in komunizma!
Da, bratje ložini nimajo tako slabe pameti, da bi ne vedeli, zakaj so šli v dela „českega brata“ husita iskat temeljnih točk svojemu poslopju. Komenskega nazore, Komenskega skrivne težnje so znali dostojno in vseobsežno ceniti le bratje masoni; Komenskega „pansofija“ in „paner-gezija“ našli sti le po loži pristne oblike in aplikacije na
Didacfc. inagn. XXIV. 22.
‘G L cit. 303.
9) Fr. Polmnek piše v svojem „Vychovatel“ 18A2. str. 125: „ Ali je Komen-sky Sil mason. jaz sam do sedaj ne vem. A mnogi njegovi slavitelji doka-zujejo, da je bil formalno vsprejet. Bodi, kaker hoče: faktum je, da se nazori in težnje Komenskega posebno v „panergeziji“ popolno-ma vjemajo z nazori tedanjih angleških masonov in nasprotno je tudi K o m e n s k y vplival na niasone, ker ae mnogo njegovih nazorov vzeli za svoje. Tako trde protestantje Seyffarth, dr. Losclie, Zicgler.“
življenje. Velika druhal ga ni razumela — tako visoko jesta! nad človeštvom! — še le loža ga je povzdignila na mesto, ki pristoja preroditelju vesoljnega človeštva: to je sodba Romihovega „kristijana“ Lindnerja. In res, skoro ne moremo primerniše skleniti tega poglavja, nego da je zapečatimo s panegirikom, ki ga za naše gospode učiteljske „ zaveznike* nezmotljivi dr. Lindner v svetem ognji prepeva masonskemu geniju Komenskega: ,,l>as, was die obige Schrift (Panergesia) so bedeutsam macht, ist die selteiie, von einem kirehliehen Oberhaupte vielleicht zum erstenmale gepredigte und erst von u n s e r e r Z e i t v o 11 s t ii n d i g ge w ii r d i g t e Er h e bu ng iiber die R e s o n d e r h e i t e n deš philo-s o p h i s e h e n, k i r c h 1 i e h e n u n d p o 1 i t i s e h e n P a r-t e i i n t e r e s s e s. Nur in der Form eines Geheimbundes konnten sieh Mensehen, und dies sehon seit uralter Zeit, zu der H o h e der Lebensanschauung emporschwin-gen, um sich »Is Freimauret* im Geiste von der grossen, sie nicht verstehenden Menge abzusondern, und sich eben dadureh 1 gegen Missverstiindnis und Iiass zu schiitzen. Guiiz folgeriehtig vvaren es daher die Freimaurer, vvelclie die Ideen des tomenius iiber die Weltverbesse-rung zu d en ihrigen m a e h t e n. Wie Krause naoh-weist, hat die grosse Londoner Loge im da lire 1717 aus den Schriften des Comenius ihre Artikel gezogen, Svelcho dureh die ‘2500 Freimaurerlogen ihren gerauschlosen Welt-gang gemacht halam “.'j
Mi tem besedam nimamo dodati ničesar. Mi bi le vprašali slovenske gospode učitelje: ali resno mislijo tudi na Slovenskem slaviti tristoletni spomin Ko-me n s k e ga?!
Odgovorili nam bodo najbrže: Mi hočemo slaviti le velikega p e d a g o g a, stvaritelja naše šole. — Prav i govorili bomo tudi o tem.
Dr. Mahnit.
L. c. LXXLX.
Slbvenski katoliški shod.
Odkar je zadnji	pot	izišel	naš list,	došla nam je« iz
Ljubljane vest, da se	tam	snuje	za letošnjo jesen prvi slovenski katoliški shod.	Ne	mogli	bi lehko	povedati, S koli-
kim veseljem nas je navdala ta novica. Katoliškega shoda smo vže dolgo željno pričakovali, tudi smo v ta namen v svojem listu vže marsikatero gorko besedo spregovorili: zatorej se pa zdaj, ko vidimo, da se imajo naše želje vresni-čiti, iz vsega srca radujemo ter čestitamo vrlim, nevstrašnim prvoboriteljem katoliške misli, kateri nas vabijo v središče slovenske domovine, da tam glasno in odločno, zavestno in ponosno izpovedamO svojo katoliško vero, za katero so naši očetje dvesto let krvaveli v turških bojih, katera edina je slovenskemu imenu priborila častno mesto v zgodovini človeštva. S tem odločnim	korakom stopila	je Ljubljana na
čelo katoliškemu gibanju mej Slovenci, kakor je tudi naravno in spodobno : iz središča mora izhajati gibanje, luč in gor-kota. Razume se pa samo ob sebi, da s tem ne namerja-vamo Slovenci ločiti se od svojih katoliških bratov sosedov, s katerimi nad tisoč let skupno živimo ob slovenski periferiji ; naše shajanje je shajanje v imenu katoliškem, ter prepričani smo, da čim bolj se damo prešiniti od katoliško misli, tem bolj se v nas ojači tudi čut krščanskega mejna-rodnega pobratimstva. Ra, čim svetejša bo avstrijskim narodom katoliška ideja, tem živejša bode v njih tudi zavest celokupnosti, tem tesniši vez bratovske ljubezni.
V našem veku je mogočno zavplivala narodnostna ideja, katera, ako s«; pokori nespremenljivim zakonom božjega prava, ne le ni slaba, ampak dobra, ampak vzvišena. Narodnostni čut obudil se je tudi v nas : v zadnjih desetletjih smo si vstvarili lastno slovstvo, na narodni podlagi razvijati je začelo naše društveno življenje, naše šolstvo, na isti podlagi se je poklicala v življenje marsikatera kulturna naprava. Naravno pa, da je naše narodno življenje moralo stopiti v nekako razmerje z vero, katere vesoljnemu, vse za-
segajočemu vplivu se sploh ne more odtegniti nič, kar človek misli in čini. Konstatovati pa moramo fakt, da se je v naše narodno življenje zasejalo seme modernega liberalizma, in da se je to seme	dolgo,	le	predolgo,	ne da bi	kdo vgo-
varjal, mirno	gojilo,	dokler	ni	zraslo v	mogočno	drevo —
slovenskega liberalstva. A to liberalstvo je dandanes mej nami protikrščanska velesila.
Na boj proti tej velesili moramo zavedni katoličani združiti svoje moči. Res sicer, da smo v slovstvenem delovanji zadnjih	let vže	precej	koncentrirali duševne	sile. Imamo izvrstno	pisani	katoliški	političen	dnevnik,	imamo za
mladino vrlo vrejevan, leposloven ilustrovan list, imamo slednjič — naj se nam odpusti, da omenjamo tudi svojo malenkost — imamo v „R. Katoliku “ nekako glasilo slovenskega katoliškega razumništva — a ni še zadosti; ne le pisana, ampak tudi živa beseda mora nas ediniti, obujati, uži-gati. Da bo pa to mogoče, moramo se od časa do časa shajati, da se vidimo in spoznamo, da si v prijateljskem pogovoru razodenemo svoje misli in želje.
Beseda božja je v začetku vesolni kaos vredila ter pre-obličila ga v svetovno harmonijo — tako čudotvorno moč ima tudi živa beseda katoliškega prepričanja, katera se jo užgala ob luči včlovečeue Besede večnega Očeta. Ta je tista svitla beseda, ki je razgnala duševno temo iz človeštva, nepremagljiva beseda, ki si je vpokorila narode in iz kaosa človeških zmot in greha vstvarila čudovito kraljestvo resnice in svetosti, kraljestvo, ki se imenuje katoliška cerkev. Ta beseda se ni postarala, ona je kaker Bog, iz katerega izvira, večno mlada. Tudi v devetnajstem stoletji je sposobna včinjati ista čuda kaker v apostoljski dobi — da ji le odpremo pot v življenje, da ji le pripomoremo do priznanja. V naših srcih ta beseda sicer živi, še vlada v krogih privatnega življenja, in pač smemo trditi, da je malo slovenskih družin, kjer bi ne bila Kristusova beseda, beseda vere, najviši zakon; toda življenje človeško ima mimo privatne še drugo stran — javno. In ta stran je v našem veku pre-važna, odločivna tudi za našo družinsko in zasebno srečo. Ysled velike revolucije je težišče človeškega delovanja iz zasebnih krogov prešlo na javne. V javnosti se določuje o
vsem, kar zadeva gmotni in duševni blagor narodov. Postave, ki se v javnih zbornicah posvetujejo in sklepajo, segajo ne le v družinski krog, ampak tudi globoko noter v svetišče vesti. Prevelike važnosti javnega delovanja nismo znali katoličani dostojno ceniti, zatorej so nas sovražne sile povsod potisnile iz javnosti. Kaker bi Kristusova postava obsegala le eno plat človeškega življenja in ne obeh t. j. zasebne in javne!! Pa revolucija nas je izučila j— seveda nas je to stalo britkih skušenj. A ista revolucija nam je tudi orožje v roke dala, s katerim naj si nazaj priborimo, kar smo v javnosti izgubili. To orožje je javna beseda t- j. beseda, ki se oglaša ne le pred verniki v cerkvi, ampak tudi zunaj cerkve, pred verniki kot državljani. In ker si država osvaja pravico segati v našo vest, v naše najsvetejše verske in družinske zadeve, nam javna beseda omogočuje državo postavnim potom potisniti z mesta, katero je krivično zasela, ter priboriti si spet svobodo vesti, svobodo verskega in družinskega življenja. Od zdolej navzgor mora začeti krščansko socijalno prerojevanje — to pa postavno, brez revolucije. Prav: ker nam postava daje pravico shajati se in javno govoriti, shajajmo se in javno povzdigujmo glas ! Zahteve, ki se j avn o i z j a v lj a j o, se tudi javno slišijo. V nas samih pa obuja javno razpravljanje katoliških koristi z a n i m a nje z a j a v no delovanj e, z a j a v n i bo j, ono odjemlje katoličanom prirojeno boje č-11 o st, obuja v duhovih zavest in čut c e 1 o skup n o s ti in katoliškega bratim s tv a, nasproti sovražnikom pa je slovesen protest proti njih javnim napadom na vero in sv. cerkev.
Skratka: mi smatramo katoliški shod kot prvi korak, da se v nas obudi zavest katoliškega naroda, ponos katoliškega imena, da se naše mo č i z d r u-žijo in organizujejo za javno, skupno postopali j e na podlagi večnih katoliških načel.
Zatorej posvetimo, kaker vedno, tako tudi odslej „katoliškemu shodu“ v Ljubljani posebno pozornost in mu spet odpremo v svojem listu posebno rubriko, kaker smo vže storili v prvem in drugem letniku. Kdor bi hotel pod to
rubriko izraziti svoje želje ali razviti svoje nazore, mu ra-
dovoljno prepustimo prostor.
Koj v naslednjem smo vvrstili prezanimivo razpravo, ki nam jo je v ta namen izročil naš sotrudnik in dragi prijatelj.
L e o n i n a,
vtemeljena na Dunaji 24. januvarija 1802.
Učeni možje, ki so zadnjič sešli se na Dunaji iz vseh kro-novin katoliške Avstrije, izrekli so vže davno gotovo misel, da naj se osnuje v Avstriji učeno društvo po vzgledu nemške „Gbr-res-Gesellschaft“. Kar so tam skoraj na tihem zamislili, gotovili so poldrugo leto in delo slovesno dovršili dne 24. januvarija 1892. Zdaj ve vesoljni svet, da imamo v Avstriji katoliško učeno društvo, izvedel je pa tudi prijatelj in neprijatelj, da do sili dob podobnega društva v Avstriji bilo ni. Čudno res, kako smo mogli tako dolgo časa prebiti brez njega! Avstrija sicer in nje raznojezični narodje imajo mnogo književnih in učenih društev, katerim je po pravilih skrbeti za prosveto in temeljito znanost. Toda o njih vemo: ali da niso učena društva ali pa da niso načelno krščanska: društva čisto narodna in znanstvena.
Vsa državna in poludržavna učena društva, katero koli jim bodi ime, ne morejo se nazivati krščanska, ker slone na zlaganem, če prav vzakonjenem načelu, ki slove: .Znanost in n j e nauk sta s v o d o d n a*‘, ali kar se pravi: nezavisna od naukov sv. cerkve, kaker sta po pravici nezavisna od židovske kabalistike. Bilo je sicer znanosti svobodno misliti in pisati prav po krščanski, ali žal, da tega ni storila. Svojevoljno razjarmlje-na znanost obrnila je kopje proti svoji modri ravnateljici poslani jej z nebes. V učenih društvih, v znanstvenih zavodih dozorela so najprej nekrščanska načela, od koder so potlej polagoma prišla v politiko in v zakonike, v narodno gospodarstvo in vse javno življenje. Od tam so nam razposlali toliko nekrščanskih učenih knjig, iz katerih zopet zajemljejo pisatelji iii pisači, ki pravijo, da. pišejo ljudstvu priprostemu.
Ni bilo lepo, da so krščanski učeni možje tako dolgo čakali, predno so se dogovorili na skupen odpor proti brezverski znanosti. Toliko več hvale zaslužijo od nas zdaj, ko nam razpo-
šiljajo pravila krščanskega učenega društva, ki se glasijo od začetka tako:	,	>
L e o n	i	11 a	(L e o g e s e 11 s c h a f t) je znanstveno
društvo,	ki se	politike ne dotika, kateremu pa je namen:
§• I-
<i)	z d r u	ž	i t i	i n vzajemno p p b u j a t i vse krščanski	m i s 1	e	če u č e n j a k e v Avstriji na zložno ne-
govanje znanosti, b) odiskati prijatelje krščanske književnosti v Avstriji, oživljati in zagotovljati njih sodelovanje in primerno podpiranje znanstva.
V ta namen služijo društvu:
») redno ponovljeni shodi k r š č a n s k i b u č e n j a* kov in prijateljev učenosti na razbor znanstvenili vprašanj in živahno vzajemnost članov; b) vsakovrstna znanstvena početja; c-) nagrade razpisane razpravam znanstvene vsebine ; d) znanstvena predavanja ;
razširjanje knjig in spisov o znanstvenih tvarinah.
S- 2.	.
Leonina ima člane : n) častne;	'	7
b) vstanovnike ali pospeševatelje ;	'
c) prave člane ;	;	'
d) sotrudnike ali prijatelje. 1	*	'V
Pravi člani morejo biti samo oni krščanski možje, ki soJ’d'p-\
vršili visoke šole ali pa oni, ki so se sicer temeljito'izobrazili' iti\ delujejo kakerkoli v eni ali drugi znanstveni stroki. ■
Sotrudnik je, kdor plača letuino • 2	gld.	’	'	:
Leonina se deli po potrebi na oddelke.
Vsako leto ima društvo redni občni zbor, kateremu določe7 kraj in čas bodoči občni zbori.
*
* *
Da, da, to je društvo, katerega smo živo pogrešali. Zate-gadel pozdravljamo z radostnim srcem mlado društvo in mu že?
limo plačujočili in delavnih članov polno število. Živela katoliška Leonina na katoliškem Dunaji! Kaker vže nekaterikrati poprej v zgodovini evropejskih narodov, videti je tudi zdaj ob koncu XIX. veka, da je providnost božja odločila Dunaj v obrambo in rešitev krščanske prosvete.
Prepričan sem, da so povsod po Slovenskem z veseljem iskrenim pozdravili novo društvo, kaker so je z veseljem priporočili naši nadpastirji nedavno zbrani na cesarskem Dunaji.
Toda veselje naše motilo je neizbežno vprašanje: „Kaj pa mi? Ali je tudi za nas osnovana Leonina ?“ Menim, da nisem bil jaz sam, ki sem ostal pri prvem veselji, a društva samega nisem se oklenil. Iz imenika čč. članov — ki mi je ravno došel — je očito, da na Dunaji Slovencev — ni. Zakaj-li ne ? Naj svobodno izrečem svoje mnenje, morebiti pobudim katerega svojih učenih rojakov, da izreče svoje
Leonina je res vtemeljena za vse narode širne Avstrije. Tako govore nje pravila sama. Ali Avstrija ta je manjša nego li ona, katero si mi mislimo, vedno trdovratni proti državni na-godbi. ki je Avstrijo zmanjšala za polovico. Mi poznamo samo eno Avstrijo, cesarsko, veliko Avstrijo. Društvo pa je namenjeno samo mali Avstriji brez ogerske krone. Zakaj to ? Gg. osnova-telji so rekli : „Na Ogerskem imamo vže sv. 'Stefana učeno dru-štvo“. No, da je Hungaria felix pred nami, res nismo vedeli, če tudi bi bili morali vedeti, ali kar se dostaja sv. Štefana znanstvenega društva, moramo pa vender le zanikati, da je ono društvo vtemeljeno za vse „ogerske- narode. Hvaljeno društvo je čisto madjarsko društvo. Po naših nazorih velja torej samo onim milijonom madjarskega plemena, ki je ostalo katoliški cerkvi zvesto. Druži narodje onemu društvu ne pristopijo nikedar, druži narodje „ogerske krone11 so zd«j brez učenega katoliškega društva. Madjari sami poznajo eno samo o g e r s k o državo in en sam og.ei s ki jezik, ali te so njih prazne in domi-šljane nade, o kojih se jim smeje v obraz cela izobražena Evropa. Madjarski jezik ne bode nikoli znanstveni jezik: niti Slovanom niti Rumunom. Vsi ti narodje zatorej nimajo posla se sv. Štefana društvom. Vprašam tedaj: .,Zakaj niso vrli osnovatelji Leonine pozvali nemadjarskih narodov ogerske kraljevine na sodelovanje ? Mar-li bodo Umnimi, Hivatje in Srbi rajše pristopili madjarskemu društvu nego li dunajski Leonini ?
Nisem hodil v njih svete, ali zdi se mi, da je vže pri zibelki novorojene Leonine stala — politika, mačeha znanosti in umetalnosti. Od daleč je seveda človeku težko soditi. Toda kar se dostaja nas Slovencev, drznem se vrlim gospodom brez vsakega pomišljanja prorokovati: nas na Dunaj ne bo, Dalmatincev gotovo tudi ne bo Zakaj ne ? Zato ker ne smejo Hrvatje tja. Mi se zdaj t. j. ob koncu XIX. veka v znanosti ne moremo več ločiti od Hrvatov. Vže 1. 1861 čustvovali so vsi slovenski rodo-
ljubje : da moramo Slovenci gojiti znanost združeni s Hrvati, in za tega del so se navduševali za jugoslovansko akademijo. Mi pa naj bi zdaj smeli upati svoje od Hrvatov ne-zavisne znanosti? Od kod za božji čas? Niti otrokom ne govorimo več o tem, da jih ne vzmaličimo prezgodaj! Naše Atene so v Zagrebu, in več ko enih, nikoli ne bodi na slovanskem jugu!
Nikedo me krivo ne razumi! Jaz sem pozdravil društvo z oči-tim veseljem, ali resnici ne morem se vstavljati. Ne morem reči, da bode društvo vspevalo mej nami, ko prav gotovo ne bo. Ne rečem pa, da ne bomo imeli nobene koristi od učene Leonine. Kaker vpliva v obče nemščina na nas in vsako nemško početje, bodisi v literaturi, bodisi v politiki, tako bode vplivalo tudi to društvo, ako se res ojači in skaže. Nemci so pred nami in nad nami, a mi smo od njih tako odvisni, da ne vemo skoraj povedati, o čem smo še sami svoji gospodarji.
Društvo vtegne biti za nas velike važnosti tudi zato, ker je osnovano na Dunaji — v središči cele Avstrije. Ne dvojim tedaj, da bodo mnogi rojaci društvo podpirali, in po pravici, ker je osnovano tudi nam na korist. Resnica pa vender le ostane, kar pišem jaz, da mi ostanemo brez podobnega, nam vže prepotrebnega društva.
Kaj naj torej storimo? Ali naj osnujemo svoje društvo?
„Naj bolje pač !*‘ poreko prijatelji domače govorice. Leonina je in ostane nam z rok, mi imamo svoje potrebe. Tudi ni nikjer zapisano, da moramo vedno na Dunaj. Podpirajmo rajše našo „Matico“; če prav nam ne vstreza popolnoma, naša je*.
Svoje društvo! Poskusili so ž njim vže pred nami slovenski rodoljubje, a vselej zastonj! Osnovali so bili pri nas pisateljsko društvo*, ki je pa kmalu zaspalo. „Matica* sama se komaj bori. Zadnja leta morala je po sili odnehati od strogo znanstvenih knjig in začela je izdavati leposlovne. Radi bi bili izda-vali v Ljubljani znanstven list, ali vstrašili so se dela in pa — bistrih kritikov (Attenti cui tocca!). Po teh poskusih mora človek skoraj izgubiti pogum. Zares milo mi je pri srci, ko pogledam po svoji knjižnici: ni ene slovenske znanstvene knjige, ki bi meni služila. Beda!
Ali je pa morebiti upati bogatega znanstva od bodočnosti? Naši predniki so imeli to upanje in nekateri rodoljubje se tega upanja še zdaj držijo iz zgolj rodoljilbja, toda večina, koliker je videti zdaj, ni upanja nima več. Od kod toliko vboštvo „naše kranjščne spakedrane*?
Naši književni siromaščini našel sem dva poglavitna vzroka, ki ja hočem na kratko obrazložiti.
1.	Naši knjižniki nimajo jasnih in izvestnih načel iz f i 1 o z o ti j 'e, ki naj bi je edin ila in pobu j a-la na. vzajemno delo. Kjer pa ni edinosti, tudi navdušenja ni, in delo zaostaja. Zlagajo se pač naši domoljubje včasih
veselo bratovščino pojoč in pijoč na obedih in veselicah, Vjer se žali domač razkol, a naglaša z občnimi besedami edinost in zloga. Na obedih in pirih je taka zloga umestna, kako bi sicer človek mirno jedel in pil! Kdor pride na veselico ali obed, ne pride na prepir. Ostani torej domoljubom našim ona lepa navada »narodne11 zloge; naj nikoger ne napadajo ali pehajo skozi vrata; ker je tako ravnanje nespodobno, ali naj ne zahtevajo one iste vinske zloge tudi v narodnem znanstvu in; v politiki. Kako-Jj naj delujejo drtižiio materijalisti s kristijani?: Vsaki abecedar ražnuie, da to ne -gre, ker še gotovo drug druzega boje in načelno sovražijo. Nekrščauski pisatelji n pr. morajo se bati pisati in pošiljati svoje spise društvu, o katerem vedo, da sede v njem taki možje, ki ne morejo nikoli dovoliti, da se spravijo njih racionalistični članki mej ljudi. E n k r a t je poslal n. pr. g. Podgornik filozofijski članek „Matici slovenski11, a potem nikoli več. S u k-lje zopet.se je britko potožil, da so mu razpravo (o Palackem) tako postrigli, da je ni bilo več zaznati in to na naj pomenljivejših mestih, ki so stala g. spisatelja mnogo truda in raziskovanja. Bodi vzgledov dovolj!
Ravno ista neizvestnost filozofijskega programa je pač tudi kriva, da se n a š i učeni gospodje niti 11 e . s h a ja j o.
( 'emu neki ? Zadovoljni so, če se niti ne srečajo,!
Ako se je do zdaj posrečilo ohraniti neko zlogo prj naši »Matici**, vemo vender, da hote „mladi“ po sili izpahniti vsfe starejše gospode, a ,.stari“ se branijo, dokler morejo. Toda edi-j nosti ali zaupanja v društvu ni, o vzajemnem navduševanju ni sledu, niti more biti, dokledar so tako raznorodni elementi pod eno streho. Meni se zdi, kaker da se starejši gg. kar boje, da ne bi ,.mladi1* spisali kaj zares temeljitega, a zopet , mladi4/gle,-dajo pisano vsak napredek krščanske vede. Pa naj se drug drugega pobujajo in navdušujejo! Brez e d i n s t v e n e g a f i 1 or zofijskega programa 11 i življenja, ni p ra v e e-d i n o s t i, ni živega navdušenja za svet.o stvar. I)a nima ,.Matica*' bogate glavnice, občutila bi kmalu to resnico. Vsi »nezadovoljneži** bi jo zapustili, nikedo bi več pri njej ne iskal ni dobrega sveta, a kam-li navdušenja ali zaverja ! In vender ne more biti glavnica, če prav bogata, duša znanstvenemu zavodu.
Kaj naj torej storimo? Ali nam je pustiti »Matico sloveni-sko?*‘ Bog ne daj! Odreči, se od bogate »Matice** bilo bi nespametno in narodni stvari pogubno početje. Vso iivalo in čast možem, ki jej skušajo ohraniti krščanski značaj. Toda potrebo in pravico pa vender le čutimo: zbrati vse prijatelje krščanske znanosti na Slovenskem v tako društvo. ki imej edinstveni, krščanski program; v tako društvo, v katero pridemo svoji k svojim, pa bodemo drug d r u z e g a . n a v d u še v ali in
pohajali na sveto delo. Menim torej, da je poleg ,,M a t i c e“ slovenska L e o n i n a še vedno mogoč a in potrebna, brez vse škode Matičine, na korist slovenske „ Matice
2.	Toda nejasnost in neizvestnost iilozoiijskega programa ni edini vzrok, da zaostaja sloveuska znanost. Drugi poglavitni vzrok je naša prevelika narodna omejenost. Vso čast našemu jezičku in narodiču, ali kdo menimo, da smo? Ne slepimo vender sami sebe in ne šemimo se za nekaj, kar nismo in kar biti ne moremo! Gondola je prijetno plovilo, pesnikom zaljubljenim milejša od velikih parobrodov, ali kaj naj je lahka ladjica narodom? Ako hočemo kedaj do bogatejše književnosti, moramo iz tesnega narodnega domca daleč mej brate slovenske. Za tega del treba je skrbeti, da vtemeljimo slovensko učeno društvo na širji narodni podstavi : V zložno in soglasno z vsemi slovanskimi plemeni na jugu. Česer nam v politiki ni taka sila, česer bomo ondu svoje žive dni zastonj zahtevali brez vojne krvave, to nam je možno vže danes, to nam je pa tudi živa potreba v krščanski prosveti in narodni književnosti sicer ne zganemo ni za korak naprej. Vže zdaj se nas je lotilo neko mrzlodušje, neka omrtvelost, neka obupanost. Vse vprek povprašuje: „Kako li naj se branimo sami proti toli mogočnim nasprotnikom? Kako li naj si pomagamo do književnosti drugim ravnorodne, ali pa vsaj do književnosti zadostne izobraženemu občinstvu ?“
Temu vprašanju iščem odgovora vže dolgo, od kap* sem odložil »otročje igre v pesencah", a odgovora si ne vem. Po dolgem razmišljanji izgubil sem se popolnoma v slovenske nihiliste t. j prepričal sem se, da ni slovenski „narod“ ni slovenski „je-zik-* nima kulturne bodočnosti, ako ostane sam za se, narodno nezavisen od svojih bratov na jugu. Vem, da niso vsi Slovenci tega mujenja. Nekateri pravijo, da poznajo eno samo slovanstvo. Ti bodo gotovo z veseljem podpisali moj nihilizem. Zopet drugi obetajo si zlate bodočnosti, če prav sami ne vedo od koda. Meni se pa vse zdi, da ti gg. niso brali ni Prešerna ni Vodnika ali pa so ju čisto pozabili. Kdor hoče po sili nazaj v čase pred Prešerna in Vodnika, naj se le zaziblje v sladke do-mišlije o cvetoči bodočnosti nezavisne slovenske narodnosti, a dela naj se ne loti. Tako delo j *, čisto nemogoče in bilo bi tudi po • gubno nam in bratom našim.
Delo nemogoče! Zakaj ? Kaj bi našteval razloge ! Ko sem zadnjič postal pred Vodnikovim spomenikom v Ljubljani, prišla mi je na um ,,Ilirija oživljena11. Mož me je gledal z vzvišenega stala tako ravnodušno, kaker bi menil, da smo smešni s tem vprašanjem. O tem se Vodnik ne prepira več! — Pa saj se ni-kedo ne bo prepiral, kedor neče pogube našega naroda ! Vresniei! kdor neče kulturnega edinstva Slovencev z druzimi plemeni slo-
vanskimi, neče rešitve slovenskega naroda, pa zahteva od nas čisto nemogoče stvari. Zahteva, naj bomo mi Slovenci malo ne v vseli strokah toliki ko drugi veliki narodje, ali pa zahteva od nas, da ostanemo na večne čase sluge narodom, trapasti siromaci pa naj prosjačimo okolo vseh bogatih, neslovanskih rodov, a do bratov niti ne idiroo iz same ljubezni do „mile materinščine-! Dokler pa čuti narod naš toliko odvisnost, ne bo nikoli imel ponosa dovelj, da bi se vstavljal napredujočemu raznarodovanju, Navdušen bo pač in zaljubljen v svojo narodnost, ali siromak bo vedno z nevesto vred, oba bosta stradala in služila ko do zdaj na milost in nemilost! Robotali bomo kaker do sili dob: na književnem rpo'ji“. v narodnem gospodarstvu, v obrti, v trgovstvu, povsod. V edini politiki — posebno v visoki politiki — vtegnemo kedaj priti do „ravnopravnosti,- pa bomo sami svoji mojstri, ker zdaj imamo ob Soči in Savi in Dravi toliko političnih veleumov, da leliko zapremo naše politične šole celih pet desetletij! Toliko več nas bodi skrb drugih stvari, pravih koristi slovenskega naroda. ki se dado doseči brez kritika in brez vojske. Da, da skrb nas bodi verskega in kulturnega edinstva vseh ljudi ki govore kaker jim na jezik pride : i kaj i što i šta i ča!
Ta ideja kulturnega in verskega edinstva južnih Slovanov gotovo ni nova niti je moja. Te ideje prvi mučenik je bil na slovenskem prvi slovenski pesnik: Vodnik. Ta ista misel je oživljala tudi Ilirce, če prav še nejasna in neizvestna kaker vsa načela Ilircev. Za njimi bilo je na jugu mnogo mož. ki so te ideje gojili in po svoje vresničevali. Žal, da je ostala ta ideja nejasna do današnjega dne. Ne verujem, da najdemo deset mož na celem jugu, ki bodo za res ene misli o tem. Mene ni volja postavljati na tem mestu svojega mnenja, ker nisem imel sreče ž njim do zdaj uiti sem našel soglasja svojih sovrstnikov. Menim tedaj, da je moje mnenje krivo in ni da bi hodil v svet ž njim. Tako je povsod: od ideje do resnice je silno daleč. Slovani smo sicer polni dobre volje, žal, da vsaki svoje .... Prav je pa vender, da včasih kaj izpregovorimo in sprožimo: če prav vemo, da naše misli vzame noč To je tudi mene zganilo, nasvetovati nekaj, kar mislim, da vtegue nekoliko pospešiti kulturno edinstvo našega naroda. Moje mnenje je o liso rej tako:
Čisto jasno je, da ne moremo pozvati preprostega ljudstva, naj se združi z odcepljenimi brati. Prvi morajo črez Kolpo i/ bele Ljubljane v Zagreb in iz Zagreba v Ljubljano možje, kojili izobraženje ni stisueno v tesno ograjo ože domovine; možje temeljito izobraženi, ki čutijo živo potrebo svojega, velikega naroda; učeni možje slovanskih pokrajin na jugu: iz Dubrovnika — Ljubljane — Zagreba.
V prvi vrsti pa so pozvani nato sveto delo možje učeni, ki imajo jasen krščanski program ; združenje našega naroda bodi jim sveta dolžnost. A
zakaj baš njim nalagam ta posel? Evo zakaj! Ako je res, (la je naša cerkev obča, (la druži razne narode v kulturno edinstvo, zakaj ne bi tudi naš razkosani narod'okusil te dobrote od matere cerkve, za kojo je vže tolikrat kri prelival ? Koko na srce, zakaj pa ne ? Ali morebiti za to ne. ker bi naši narodni nasprotniki z vlado vred ne mogli zahvaliti namerjavanega edinje-nja? Toda cerkve katoliške in nas, nje sinov, ki hočemo narodu slovenskemu ohraniti prosveto krščansko, bodi skrb edinih koristi narodnih in krščanskih in ne povprašujemo nikdar, kaj je všeč jarirp nasprotnikom onih koristi. Bodočnost naša je dosta nejasna in neizvestna, poiščimo in vzgojimo si še o pravem času krščanskih mož, ki bodo stali na braniku o veselili in žalostnih dneh. Vse	drugo je v božjih rokah .	. .
Pojdimo torej na Dunaj ogledat	si	katoliško Leonino,	pa
vtenieljimo tudi mi na slovanskem jugu podobno društvo, ki naj zedini vse prijatelje učenosti na obrambo krščanske kulture mej našim narodom. Pravila so vže spisana, mi je samo prepišemo za se. Nikedo nam more braniti. Se celo c. kr §. §. dali bodo prostora takemu društvu. §. 11. naše društvene postave dovoljuje zadruge nepolitičnih društev, domačih in inozemskih.1) Kar je Vsem svobodno, niti nam ue bo prepovedano. Zaupajmo pa v silno plodovitost krščanskih idej, ki ostanejo, ko bosta nebo in žemlja prešla.
‘ Našemu društvu bode prav isti namen, ko dunajski Leonini.
1 Nje sVčti in vspehi bodo nam prav prišli Kadi bomo se po prijateljski menili ž njo in družili.. Nasvetoval bodem od svoje strani samo še 'dva §§.
§. 1. pospeševanje znanstvenega	raziškavanja onih	vprašanj, ki posebno zanimljejo slovanstvo	na	jugu in severju.
§. 'J. Vzgajanje nadarjenih mladeničev učečih se na vseuče-liščili in bogoslovnicah.
Zakaj menim, da je treba dostaviti §. 1.? Zato ker imamo Slovani obilo svojega dela, ko niti ne vemo kje-li in koliko. Vzgajajo nas našega naroda neuki tujci na gimnazijih in vseuče-liščili, potem se pa mi često bavimo s tvarinami, katere bi bolje drugim pustili. Treba >.je tedaj,, da se vsaj po dovršenih šolah shajamo in spoznavamo-.' Dela najdemo obilo, kamer pridemo. Nekatere zemlje naše so* kar preobložene z znanstveno tvarino n. pr. Dalmacija. Bosna. Ne ostajajmo torej vedno doma, pojdimo včasih mej brate. Pojdimo se svetim navdušenjem za narodno
') Hinsichtlich solcher Vereine. ileren Wirkaamkeit sicli (lurch Zweig-vereine auf mehrere Lilnder erstveekt, sovvie bezUglicb der Verbiinde von Vereinen, welche m e lir er e n Lan der n angehiiren, ist zn (len in §§ 4 bis 10 vorgeselienen Amtshandlungen (las Ministerium des Innern berulen, au ■vvelebes auch die beztiglichen Anzeigen zn richtcn sind. Zakon 15. nov. 18H7. št. 134.
srečo in za krščansko prosveto slovanskega juga. Življenje narodom je Jezus Kristus.1) Zastonj bi upali srečne bodočnosti od vseučilišč, od akademij, od šol, od bogate književnosti brez sladkega imena Jezusovega, ki je vzveličar vseli narodov. Pojdimo tedaj in učimo svoj narod tako, kaker nam je zapovedano.2) Čuvajmo pazljivi o prosveti naroda slovenskega. Za vsako zmoto bilo bi zanamcem delati dolgo pokoro in morda brezvspešno pokoro.
Zakaj pa naj dostavimo 2.? Da se nam ne bode od sili dob izgubljalo toliko darovitih glav ko do zdaj Potrebo znanstvene vzgoje čutili so vže pred leti naši vseučiliščuiki sami. Temu namenu osnovali so na Dunaji pisateljsko društvo, ki je samo za to propalo, ker ni imelo od doma one podpore, kaker-šue je treba pisateljskemu društvu .■ negotovih in neizkušenih mladeničev. Bilo bi menj škode za slovenstvo, da je propalo politično društvo. Žal, da je naši mladini zdaj kar od kraja ljubše glasno politikovanje nego-li tiho izobraževanje. V bodoče ne ostavljajmo več mladih ljudi samih, kaker se je to godilo do zdaj!'
Toliko v obče o jugoslovanski Leonini. Vže več let nosim to misel s seboj, kaker marsikateri mojih rojakov. Oživela pa je v meni znova nedavno, ko sem se na Dunaji prijateljski pogovarjal z mladim učenjakom in sodrugom : dr. Jelič-em (iz Dalmacije). Bila sva ene misli. Segla sva si v roko, da hočeva vsaki mej svojimi rojaci širiti to lepo idejo. „Ja sam gotov odziva i pomoči od rodjaka svojih*, zagotovljal mi je plemeniti mladenič. A jaz neznanec Vas, mili rojaci moji, ali naj rečem tudi tako? —
Videt čemo — na katoliškem shodu v Ljubljani.
Dr. Jon. Pavlica.
‘) Jan. XIV.
*) Mat. XXVIII.
Umnost pa modrost - ali česa nam jo najbolj treba?
Vvod.
„At,heiiieiiaes autem omnes . . . . ad nihil aliud vacabant, nisi ant, d i cer e ant, audire aliijuid novi".
(Act. Ap. c. 17, 21.)
Učenost, modrost — na videz dokaj sorodni besedi, toda v istini pomeniti zelo različne, večkrat protivne stvari, pomeniti dvojne smeri, katere se le premnogokrat med seboj bore ter izključujejo. Kako to?
Čudna zares se je tiste dni godila sv. Pavlu v Atenah, središču tedanje naobra<be. Atenčani so ga na trgu kar obsipali, da bi čuli nezaslišane vesti; modroslovci — Epikurejci in Štojiki — so se z njim znanstveno razgovarjali; in celo v zbor mestnih očetov, v slavni areopag, so ga priveli, češ: „Ti dona-šaš našim ušesom novih naukov, hočemo torej vedeti, kaj neki pomenijo11 .... Po vsem tem bi človek pač smel misliti, da veliki apostelj ni mogel najti pripravniših src za evangeljske resnice, kaker pri Ateiičanih. A motili smo se. Atenčani so sicer : lačni prosvete, njih modreci spretno sukajo znanstveno-dija-lektiško rešeto, tudi jezik jim kaj gladko teče — a ne morejo se vspeti do vjsočine kristijanške modrosti, katero jim Pavel oznanjuje Poslušajo ga pazljivo, ko navdušeno razklada neskončnost edinega Boga, ko dokazuje abotnost malikovanja ter nujnost nravno-duhovnega preporoda — toda h koncu se pomilovalno posmehujejo meneč: „0 tem poslušali te bodemo drugikrat". —
Takih Atenčanov biva dandanes kar tema po široširnem svetu. Na misli mi je ogromna samovlada omikancev in polu-omikaneev, učenjakov in strokovnjakov vsake baze, samovlada, katera je napisala na svoj prapor: napredek svobodne m i s 1 i. Ti-le prezirljivo gledajo se svojih kurnlskih sedežev dol na zemljane, katerim je geslo sveto : modrost na d u č e-nostjo. Kateri skupini kaže bolje pripadati?
Preden na to odgovorimo, treba do dobra spoznati obojno družico. „boginjo“, rekel bi pesnik, a trezen prozajik rekel bi flkanditatinjo-1 - da si vzornišo iz mej nju izvolimo v voditeljico v življenju. r
*
* *
I. Kaj je učenost, kaj modrost' človeškemu duhu ?
„Clara est et, quae nunquam mar-cescit. sapientia .... Cogitare (le illa sensus est coiisuiumatU8u.
(Sap. c. 6. 13—16.)
Sleharna zmožnost človeška more mirovati edino le v s^o-iem primernem predmetu, za katerega je vstvarjena; takisto človeški um se ne more vpokojiti, ako nima resnice, za katero je vstvarjen. Od tod vidimo človeka vže od mladih nog neprestano težiti po vsakovrstnem znanji; hoče vedeti, od kod, kako in čemu to in ono. kaj pomenijo mnogolične prikazni in stvari v bližini in v daljini itd. — vprašanja in zvedljivost brez konca in kraja. Zatorej je veliki Aristotel kaj dobro označil človeka rekšir da je zvedljiva životinja.
Učenost in modrost ste pa dve hčerki rečenega silnega teženja po spoznanji, obe ste diki človeškega duha; a katera je plemenitniša, vzorniša ?
Oglejmo si najprej učenost.
Kaj je učenost človeškemu duhu? Rečem takoj, kar ni: ni in ne more biti njegova najviša dika, ne more biti njegov največi biser — naobratno, ako je osamljena brez njegove vzorniše družice, modrosti, vtegne biti zelo dvomne vrednosti, da, nevarna in pogubna. Naslednje vrste bodo to pojasnile: s tem je tudi označen smoter pričujoče razprave
Človeški um ima neki naraven zaklad resnic, katerih si človek ni z Bog si vedi kakim trudom pripravil, nego so tako rekoč njegova prvotna dedščina, ne sicer v zmislu pristašev vrojenih idej, pač pa v tem zmislu, da človek prve resnice ali načela jasno ter izvestno spozna, komaj se zave svojega žitja. To pa, ker resnice te se nujno izvajajo iz pojma „birja“ (entis = des Seins) v njegovi nujsplošniši obliki, kateri pojem se prvi rodi v našem umu. Kako se. rodi in sploh kako se vsi pojmi rode v našem umu. to je drugo vprašanje, kateremu je bil kos edino velikanski duh Aristotelov. Prve resnice, katere zasvete našemu umu, so, kaker znano, zakon prekoslovja, istovetnosti, izključenega tretjega, vzročnosti. S posredovanjem prvih teh m najsplošniših resnic se človeški um na podlagi izkustva vspenja do čedalje obširnejšega in globočjega spoznanja, do vede ali znanosti, katero dejstvuje vrejena vrsta umskih •sklepov tičočih se določenega predmeta. A tu smo dospeli do razpotja, kjer učenost in modrost gresti narazen. Učenost v navadnem pomenu izdelava sicer raznih sklepov, razglablja posamezne pojave in stvari ter vstvarja različne vednostne stroke, a ne prodira do prvih in naj-
viših vzrokov, puščajoč jih do cela v nemar, ako jih celo ne prezira. Vsekaker nam učenost bogati um z raznovrstnim znanjem, razsvitljuje nam naravino snovanje, bistvene lastnosti, zakone in medsebojne odnošaje naravinih pojavov, toda ne sega više. da bi se nekoliko dvignila nad čutni svet, da bi se iz po-zemskih nižav ozirala na višine, iz katerih dohaja bivanje in delovanje, vzajemen red in smer, začetek in konec vsega stvarstva.
Se le modrost nas dviga do tega vzvišenega motrišča razgrinjajoč nam zadnja, naj viša počela vseh stvari, spremlje našega duha v najviše svetišče spoznanja, kažoča mu najviše bitje. Boga, kot izvor, ohianitelja in zadnji smoter vsega stvarstva: ,.Ex ipso-et per ipsum et in ipso sunt omnia1*.1) Zatorej le modrost mortt popolno soditi o vseh stvareh, naravnih in umetnostnih, tudi o vedah samih, ker motri vse, kar more na kateri koli način zadevati človeka v luči najviših vzrokov ter vzorcev. V tem oziru se modrost zlaga z modroslovjem“); požneje bodemo videli ogromno razliko mej modroslovjem in modrostjo, kaker nam ta beseda ' rabi v navadnem življenji, kjer pomeni neko posebno vrsto v p o- ’’ rab n e ga znanja, oziroma doslednost mej najvišim spozna-njem in delovanjem.	'	'	V'v1'
Dokler hodiš po mestnih ulicah, ne moreš do dobra raž^:	v<il
gledati celega mesta, vzlasti pa ne moreš presoditi položaja ter ' razmerja katere stavbe glede na mestno celoto — vse drugače,‘ ako jo mahneš na bližnji ho'm, s katerega se ti razgrne prosti'^' ' ' ': razgled na celo mesto. Tako nekam razmišlja učenost razne: ' ^' r predmete zaporedoma ter jih mej seboj ražvrščuje in'ddmži v ’	!
neko enoto, toda jih ne motri v njihovem razmerji in važnosti,V celokupnosti vzrokov in smotrov, to pa, ker ne opaža in ceni 1 stvari z najvišega, nego le z nekega bolj ali menj omejenčga 11 r:‘v stališča. Modrost pa se vspenja na to najviše, zatorej absolutno " stališče in zbog tega gre njej prva beseda odločujoča absolutno '!1:1 vrednost vseh stvari, od najnižih pa do najviših. Koliko vzorinša, plemeuitniša je potemtakem modrost mimo učenosti," kako ne-zmerno više stoji nad golo učenostjo!	'•V-Ka*!'4
In vender se dandanes skoro sama učenost goji, in sicer strastno, rekel bi krčevito goji, dočim njena žlahtniša družica " mora večinoma žalovati kot zapuščena	vdova. Toda to bi še	ner	11
bilo nnjveče gorje, človek bi se mogel	nekoliko tolažiti, ako	bi	,l ,!
se gojila prava in temeljita učenost, katera bi resnicoljubno raz-mišljevala stvarstvo, kaker se naravno	javlja mislečemu umu.	A
zdaj moraš prebresti mnogo sveta, da	se ti posreči iztakniti	v
kakem skromnem kraji pristne učenosti: navadno ne šili preveč l/
Rom. c. 11. 39.
*) Tako loči sv. Tjmaž Akv tri ttrani našega uma, namreč zmožnost načel, raznih sklepov (vele) in najvišega spoznanja, katero nazivlje modrost E. 57. a. 2. c)
v javnost, ker ji ni (lo ploskajočih poslušalcev — a tem bolj bodeš srečal na svojem potovanji cele trume poluomikanoev kličočih na vse grlo, da bi tako po nuj viši ceni ra/pečali svoje pi-škavoblago, to je svojo površno oziroma lažnjivo učenost.
Žalibog, legija je dandanes število polu- in laž- omi-kancev, kateri, polni neosnovanih trditev in podmen, in še bolj polni blestečih fraz, se šopirijo v govorih in spisih se svojo univerzalno omiko, kaker bi bili zakupili sami vso človeško znanje 1
Mnogo, silno mnogo plitvega in, kako bi vže rekel, razcepljenega znanja poleg nevednosti, mnogo zmedenih pojmov o naj-viših in človeku najvažnejših rečeh, ogromno navidezne prosvete, a živo malo vzornega mišljenja in teženja, to je modrosti — evo najosodniši znak novodobne naobrazbe!
Znak ta je tudi vtisnjen celemu šolstvu. Poglejmo le naše srednje šole, vseučilišča in celo ljudske šole — povsod taista smer, taisti duh: obilnost posameznih, razpršenih naukov o vseh mogočih predmetih, a največe vboštvo glede na jasne, temeljite nazore, zmes najrazličuiših znanosti, katerih učenec niti pri najboljši volji ne vtegne do dobra premoči, nikar vže prebaviti, kratko: ogromen obseg znanja brez vodilnih načel, brez jasnega smotra ! V šolskem načrtu so zabeležene skoro vse stroke človeškega znanja, stara in nova učenost, in srednješolska poročila naznanjajo „obligatni“ vspeh; toda v istini kakšen plod more oblajati tako učenje ? Izkustvo nas uči: nejasnost, puhloba je nujna posledica, njima se navadno pridružuje prevzetnost. Pristna učenost se pa čedalje bolj poslavlja, od našega izobraženega sveta vmaknivši se plitvemu znanju in blesteči frazi, katera naj bi pokrivala duševno vbožnost! —
Toda, ako vže vsak pameten človek mora obsojati površno, •oziroma lažnjivo učenost, kako nam je pa soditi o pristni, temeljiti učenosti? V to moramo od bliže premišljevati njeno razmerje do človeškega duha, njen pomen glede na absolutno veljavo in napredek posameznega človeka in sploh človeške družbe.
Plemeuiti človek bode vselej visoko čislal temeljitega učenjaka, kateri z. velikimi duševnimi napori razmotruje naravine pojave, kateri si z bistrim duhom odpira vhod v prirode tajno suovanje. In takih vrlih učenjakov se je ne malo rodilo v novejšem času; veliki duhovi so strmečemu svetu odgrnili prevaž-nih, dotlej; do cela neznanih resnic na vseh poljih človeškega znanstva, osobito pa na prirodoslovnem polji; omenim le Gali-lei-ja, jSTewton-Ry P. Secchi-ja; dalje velik zbor izvrstnih fizijolo-gov in dušeslovcev, kateri so posvetili marsikatero tajno stran telesnega in duševnega življenja, dalje veliko število slavnih jezikoslovcev, kateri so vtemeljili, oziroma razvili primerjalno jezikoslovje, veliko število znamenitih zgodovinarjev, starinarjev
itd. V tem častnem zboru učenjakov ima tudi majhni slovenski narod imenitnih zastopnikov : treba le omeniti Kopitarja, svetovno znanega Miklošiča in Davorina Trstenjaka.
In še živi dandanes mej nami precejšen broj resnih učenjakov. nevmorno delujočih v vseh znanstvenih strokah. Kdo bi se ne divil temu veličastnemu prizoru duševnih naporov, temu omedle-vanju za resnico ? . . . Toda more-li s tem se zadovoljiti človeški um. morejo li lazlične vede. in naj bi jih človek vse dobro poznal, vtešiti hrepenenje človeškega duha? Kratko nikar. Razlogi so razvidni. Prvič moramo pomisliti, da človeški um zbog svoje narave ne more mirovati v spoznanji zunanjih pojavov in najbližnjih, drugotnih (sekundarnih) vzrokov; še le spoznanje najviših, notranjih (bistva) i zunanjih vzrokov bi moglo vtešiti do cela njegovo teženje. Kaker ogenj nujno sili kvišku, tako se i človeški duh, v koliker ga volja ne zavira, vedno više in više vspenja do čedalje viših in splošniših vzrokov, dokler ne najde enotnega motrišča, s katerega proume celo stvarstvo. Torej naj hi znanosti, omejene na posamezne izkustvene predmete in na delne njih vzroke, vttšile silne želje človeškega duha?!
Z druge strani kako pičlo, vborno in nedostatno je spoznanje. katero nam podaje veda o predmetih, s katerimi se bavi, in težnje človeškega duha po celi resnici kako je silno, v človeku, ki se je enkrat navdušil za resnico! Tolik glad, in veda nam nudi le nekaj drobtinic!
Ozrimo se nekoliko v čutno naravo : naravoslovne vede raz-mišljavajo njena bitja in pojave. Toda vse te vede skupaj nam kažejo in pojasnjujejo le zunanjo stran, tako rekoč 'le‘lupino'veličastne prirode; priroda sama v svojem bistvu, iz katerega izvira toliko divnih prikazni, nam je vsem, prostakom in učenjakom knjiga zapečatena se sedmerim pečatom; tudi ni upati, da hi kedaj v pozni prihodnosti bili v tem oziru kaj mnogo na bo-ljem. Prirodoslovec nam sicer z Newton-om določuje zakon splošne privlačnosti, izsleduje z Ampere-om zakone in veinke magnetizma ter elektrike, izračuna celo brzino svitlobe — a dalje, ako ga vprašaš, zakaj je to tako, kaj je prav za prav bistvo dotičnih Pojavov, stemni se mu čelo in stresal bode glavo, češ, to se Vganjke brez rešenja.
In da človek pogleda v samega sebe, koliko novih tajnosti I Anatomec in fizijolog nam sicer podrobno razlagata telesno sestavo ter medsebojno razmerje in delovanje posameznih udov, tazkladata krvni obtok, živčevje in možgane, a nikaker ne moteta nam povedati, zakaj in kako se ves ta čudoviti živenjski Proces vrši tako točno in brez prenehanja, kaj je notranji vzrok •n zadnje gibalo vsem dotičnim pojavom, zakaj živenjske sile tako delujejo itd. ,,Ignorabimus“ mora biti glede na vse te taj-
n osti ponižno izpovedanje i pristnih učenjakov, kateri si ne do-)7pUšlj,aj,o vedeti.,.č^sar ne umejo in sploh ne morejo tudi imeti’).
„ ’ .Sicer ivemo, 'da more .modroslovje, se ve, pravo modroslov-je, katero motri naravo, kaker se javi nepristranskemu opazovalcu, ne pa ono, katero hoče vkovati naravo v lastne subjektivne in samovoljn.e izmišljotine, da more, pravim modroslovje .naravne tajnosti, ako. tudi ne do cela proumeti, vender vsaj ko-liker toliko raztolmačiti, more nam pojasniti notranja počela, iz katerih izvirajo mnogolični čutni pojavi t. j. morenam razložiti bistvu prirodnih bitij. To pa, ker se modroslovje ne vstavlja pri najbližnjili in drugotnih vzrokih stvari in njih delovanja, nego , seže više ter zajedno i globlje, preiskujoč prvotniše vzroke, namreč bistvo in medsebojne bistvene zveze, izvor in namen vseh stvari, v koliker sploh naš um more vzroke te posneti iz vestnega opazovanja čutnega sveta.
Se ve, naš vek do cela prezira modroslovno učenje in sicer iz dveh glavnih razlogov: radi materijalnih smeri, katere so zavladale istodobno z velikim razvojem fizikalnih strog, izdajdeb in strojev, kaker tudi vsled neslanih in sanjarskih naukov novejše transcendentalne filozofije.2)
Toda to je gotovo, da je filozofija, ravno ker razmotruje najviše notranje in zunanje vzroke celega stvarstva, ker razmiš-Ijuje slednjič i najviše bitje, neskončnega Boga, da je filozofija najvzorniša veda ali kraljica vseh ved. Filozofija odpira našenm duhu najviše duševno obzorje vodeča ga do skrajnih mej idealnega spoznanja. Zato so tudi sv. Očetje nazivali divno Aristotelovo filozofijo vzgojiteljico ali voditeljico h Kristusu — naid'Kyay()g ■lig Xqujt6v.
,	. A dasi ie filozofija najviša in najplemenitniša veda, vender
j niti ona ne more človeškega duha do cela zadovoljiti in vtešiti, da, ako ni združena z modrostjo, lehko pahne človeka v veliko gorje. Ni težko prepričati se o tem.
Pomislimo najprej, da se naš um, ko se dviga do spoznanja ; najviših: resnic, najviših vzrokov, da primerjati orlu zibajočemu ,:še v nebnih višinah, a da je z druge strani zelo sličen znani ,, nočni-ptici t- netopir ju,“j ko hoče do cela raz videti in prodreti , v bistvo zadnjih	in	najviših	vzrokov. O tem so	bili prepričani
največi misleci človeštva. Omenim le čestitljivega starosto peri-..patetiške filozofije:	Sokrata	pričakujočega, ako	smemo verjeti
Platonu, višega	učitelja, kateri bi .nam razjasnil 'hajviše resnice;
dalje Aristotela.in sv. Tomaža Akv., katerih filozofiji je..načelo: da so one stviiri in resnice, katere so v sebi bolj znane t. j.
'■ ’	“i'..--	‘	.	.	.'.(»■
. '. I ' i .'.	'■	•• •	-vf	...	. .	*
‘) 'Prim. razpravo v „R. K.“ i'Novodobna veda paAristotel in Tomaž Akv. III. te. ajd str. 227—9.	,
4I Prim rečeno razpravo, str. 8.
J) Primera je sv. Tomaža, oziroma Aristotelova.
imajo višo, vzornišo vsebino — našemu umu menj znane, teinniše.
In zares, komu izmej največih modrosloveev je vže kedaj dano bilo prodreti do dna najvišim vprašanjem, kdo izmed njih je kedaj jasno in popolno spoznal naravo, notranje bistvo raznolikih stvari, duha in tvari, jasno spoznal prvi vzrok, neskončnost božjo ?
It e a 1 i s t i č n i romani. — Ta vrsta romana je dandanes najbolj v navadi. Po nazorih novodobne Evrope je v realističnem romanu pripovedno leposlovje doseglo svoj vrhunec,
Neizmerna večina ^realističnih'1 romanov se v ničemer ne razlikuje od zgoraj opisanih naturalističnih romanov. Kaker ti, tako i oni bi se morali po snovi in načinu, kako se snov v njih obdeluje, pravzaprav imenovati smradni, pesimistični, nihilistični romani. Daj a j o jim pridevek „realističnr‘, da slepilno leže varajo občinstvo, o katerem vedo, da mu je v čislih le „ praktičnost “ in ,realnost“. O teh romanih ne bomo govorili, ker o njih velja isto, kar smo rekli o naturalističnih.
Mej realističnimi romanopisci pa so tudi taki, kateri nočejo občinstvo varati, nočejo, da bi njihovi spisi le ime »realističnih14 nosili, ampak da bi po svoji vsebini v resnici tudi bili. »Realis-'tičnost“ v svojih spisih mislijo doseči s tem, da se skrbno i z o-gibajo vsake tvorbe, ki bi izvirala iz domišljije, da slikajo le vidno, čutno f a k t i o n o s t, i n sicer vso, dobro in slabo, lepo in grdo, kaker svetoven tok nanaša, da slikajo — vsaj tako zatrjujejo — brez pret ir a-vanj a t. j. dobro ne za boljše in ne za slabše, kaker je v resnici, in ravno tako slabo. Da bi se proti tem zakonom realistič-nosti ne pregrešili in bili res objektivni, stopajo realistični romanopisci popolnoma v ozadje se svojimi etičnimi in estetičnimi nazori, sč svojimi čustvi, z individualnostjo. Ne rišejo dobro, ker je dobro, niti slabo, ker je slabo, ampak ker se faktično dogaja. Njim so faktičnost, realnost, leposlovnost identični pojmi. Realisti ne raziskujejo, ne razmišljajo, niti sodijo, ali je kaj dobro in posnemljivo, ali slabo in zavrgljivo, niti navajajo
Slovenski roman.
I. O romanu sploh.
sredstev, kako bi moglo biti boljše : ne odgovarjajo na '„zakaj“, po katerega odgovoru človeška narava tako koprni; oni odgovarjajo le mrzlo, fatalistično: „tako je, ker ni moglo biti, ker ne more biti drugače11. Realistični romanopisci, kaker je razvidno iz njili spisov, nočejo poznati nobenega „više“ ne „niže“, njih predmet je faktičnost. Realistični romani so prava — fotografija. Kaker ta, tako so i realistični romani slika gole zunanjosti, površnosti, s 1 u č a j n o s t i. ne da bi prodirali v bistvo svojega predmeta. Kaker fotograf, tako i realistični romanopisci ne dodajo sliki nič iz svojega, oni svet le objektivno reproducirajo. S kratka: realistični romani so posnema vidne narave in življenja, a posnema brez — ideala.1)
Objektivna faktičnost je tem realistom ^realizem11. Je pa vidna faktičnost, pbvršni nje posnetek res realizem? Odgovor ie praktičen tudi za nas Slovence. Posebno zadnja leta se je začelo razpravljati, kaj je realizem, kaj ni, njega razmerje k leposlovju. In nedavno je „Slovenski Narod*2) branil zgoraj načrtani realizem, kot pravi, leposlovni realizem, ki ima baje v sebi moč čitatelja nravstveno vzgajati. Drugi zopet priznavajo romanom te vrste sposobnost: povspešiti vgodno rešitev s o c i j a 1 n e g a vprašanja. Imajo realistični romani res take lastnosti in blagodejen vpliv? »Slovenski Narod11 je torej pisal nasproti g. Ig. Žitniku mej drugim : ,.Moderne ideje o življenji in o svetu so se rodile iz sbdobuih razmer in se vsled tega razlikujejo bistveno od tistih, ki so bile nekoč v veljavi.11) Jeli so te i d e j e prave ali ne, tega n e b o d e-in o tu razpravljal i.1) Realizem je zagovornik teh (m o-d e r n i h) idej.... Realizem nima samo namena zabavati občinstva, njega smoter je vzvišen in plemenit, a da ga doseže, zato se je povrnil k izvoru vsega (?), kar ekzistuje, k prirodi: jedino vodilno načelo mu je r e s n i c a (?)... . Moderni realizem ima (?) jako odlično etiško tendenco, kajti smoter mu je pokazati kaker v zrcalu vse strani življenja, z namenom odpraviti, kar je gnjilega. In to je gotovo najbolj vzvišen smoter ... Z lepo donečimi ali praznimi frazami ni moči pomagati. Da je pisatelju časih govoriti o stvareh, o katerih dandanes sodimo, da so kočljive, kdo je temu kriv? Življenje, ker ni baš vzorno, a realist mora vstvariti pristno sliko tega življenja, ako hoče svoj namen doseči. Z a-t o pa še n i k a k e r ni n e m o r a 1 e u, (?) obratno ali ni
l) „Renlisme c’ est 1’ attacliament a la reproduction de la nature sans — id*al“. Kat.li. Betveg. 1889. 440.
-') 1892. st.. 54 Priznati moramo, da nismo v „S1. Narodu* vže dolgo brali tako dostojnega odgovora, kaker je ta.
8) Tukaj skoro gotovo misli pisatelj:- krščanske ideje.
() A razpravljati bi morali, ker ravno od tega, ali so krščanske ideje prave ali moderne, je odvisno, kdo ima prav, g. Žitnik ali „S1. Narod.*
njega literarna resnicoljubnost vprav j u n a š k a ?(?). . . Po našem mnenji je mogoče očitati kaki igri nemoralno tendenco le tedaj (?), a k o spravlja na oder stvari, katere niso psiliologiško niti logiško potrebne.“ — Bomo videli!
V vsaki reči je vsaj drobtinica dobrega. Gotovo tudi v „realističnih“ romanih. Glede snovi so ti romani praktičniši od sentimentalnih puhlih, salonskih romanov. Življenje je resno. Sama ljubezen, bolana občutljivost, domišljija ue koristijo dosti, da, človeka delajo za življenje še bolj nepraktičnega. „ Človek ne živi le od ljubezni in Sentimentalnosti, ampak posebno od poklica svojega in dolžnosti“, pravi Karol Bleibtreu. Torej prav je, da so.moderni pisatelji začeli zajemati snovi bolj iz faktičnih razmer, in sicer iz vseli, ne le iz viših krogov, ampak tudi iz kmetskih, rokodelskih, delavskih. Taki spisi naj sicer imajo ka-keršno koli veljavo in vpliv, a gotovo je, da opozarjajo na dejanske razmere. Koliko dobrega provzroči lahko vže golo objektivno opozarjanje, so dokaz Turgenjevovi realistični „Lovčevi zapiski11; kajti vsled njih je Aleksander IT. kmete o-svobodil. In na Francoskem bi gotovo ne bilo prišlo do grozne revolucije, ko bi dvorni pisatelji bili slikali bolj dejanske razmere, kaker da so Ljudvika XIV. zazibali v pogubno brezskrbnost z optimističnimi tvorbami svoje domišljije.
Da se pride do boljših razmer, treba popred baviti se z dejanskimi, naj bodo komu mile ali ne. Realistični romanopisci so vveli v leposlovje nove snovi, ki mu dajo znak izvirnosti, modernosti. Oni rišejo faktičnost, t. j. dejanske razmere, s katerimi moramo računati. Res je, da faktičnost je mnogokrat nakažena, grda, vender vse realnosti, vse lepote ne izgubi nikdar. Torej v realističnih romanih je vedno vsaj trohica leposlovnosti, prave realnosti. Kdo bi mogel to tajiti? Našli bomo tu vsaj prizore iz narave, iz ljudstva. Nasploh leposlovnosti spisu n e zagotavlja toliko lepota ali grdost predmeta, k oj ega si je pisatelj izbral, a m-pak način, kako ga obdeluje.
A novodobni leposlovci povzdigujejo realistične romane, kaker bi se v njih izražala vsa realnost in bi bili vrhunec pri« pripovednega leposlovja. Temu mi vgovarjamo.
Realno je, kar biva, in sicer p o z i t i v n o biva. I)a se torej kateri predmet sme realen imenovati, ne zadostuje, da biva, ampak način njegovega bivanja mora biti pozitiven. Tako n. pr. greh/laž, zmota, razne nepopolnosti bivajo, ker se javljajo vedno na predmetih sicer realnih, a v resnici niso realne, ker njih. bivanje je le negativno-: njih bistvo obstoji pravzaprav ■le v p o m a n j k a nji realnosti. Faktičnost in realnost nista vedno identična pojma. Torej vse negativno, bodi, da tudi biva, se mora iz obsega in pojma realnosti — izključiti.
Realnost se nahaja v treh kraljestvih: v gmotnem, v umstvenem in nadnaravnem, verskem svetu. De-jansko bivanje te trojne realnosti nam je zagotovljeno. O gmotne m nam pi-ičajo čuti in niža spoznavnost. O realnosti umstvenega sveta ali idej nam priča sposobnost človeka iz predstav neposredno po čutili vsprejetih sklepati najviše, enotne ideje. Ne le pot, po koji prihajamo do teh idej, nam zagotavlja lnezdvomno njih realnost, ampak i blagodejen sad. ki iz njih izvira, ako se po njih ravnamo. Gola, puhla tvorba bi takega sadu ne mogla roditi. Te najviše ideje obsega znanost, kateri metafizika pravimo. O dejanskem bivanji tretje, nadnaravne r e-a 1 n o s t i nas je osvedočil Bog sam po razodenji.
N a j n i ž a vrsta realnosti je čutna realnost, ker je podvržena najbolj premembam in nepopolnostim. P o p o 1 n i š a je umstvena realnost'). kajti ideje so nujne, nespremenljive, večne, neodvisne od človeškega razuma in volje. Nihče jih ne more pokvariti, kaker more mnogokrat gmotno realnost; vsakdo jih mora prej ali slej priznati in se jim pokoriti. Vže Platon je rekel, da jedna sama misel je čudovitiše dejanje, kaker celi gmoten svet. A n a j p o ]> o 1 n i š a realnost je realnost nadnaravna. Nje resničnost, dobrota in lepota neskončno presega realnost naših idej, še bolj pa čutnega sveta; kajti nje vsebina je večnost — neskončni Bog sam.
Človek je čutno —	duševno bitje. Naravno, da	ga mora zanimati	i čutna i duševna	realnost. A	tudi nasproti
nadnaravni realnosti ne more biti nemaren; kajti razum mu priča, da čutna in duševna realnost ima v Bogu, v nadsvetni realnosti, svoj izvor; zatorej naravno, da tudi človek ne more biti nemaren glede svojega vzroka. Pred vsem je pa krištijan vže po svojem poklici dolžan težiti po čeznaravnem, ker mu je Bog vcepil pri sv. krstu kal nadnaravnega življenja, katero se konečno vresniči v neposrednem	gledanji	Boga v nebesih.
Realistični romani	bi tedaj	zaslužili v celem	obsegu besede
ime ^realističnih*, ako bi obsegali res vso realnost: gmotno, umstveno in nadnaravno.
A kar se tiče prvič nadnaravne realnosti, o tej v njih ne nahajamo niti sledu. Izpušča se skrbno, karkoli bi spadalo semkaj. Celo tam, kjer bi se moralo kaj takega omeniti n. pr. ko se slika smrt junakova, ko bi se imelo povedati kako se je želel spraviti z Bogom, kako je govoril o posmrtnosti itd. se o tem — molči; iu vender se to v življenji navadno dogaja. Pač pa naši „realisti“
‘) „Die sinneufallig wahruelimbiire Welt \videvspricht in der Tlieorie und Praxis den in Leiste liegenden Norme n Der ubenridbene Rešpekt Vov dem bloss Empirisehen ist aufzugeben, und das vahre W6ben der Weit, wie die wahre Aufgabe des Menscheu ist in der Verwirklichujig hoherer Norinen z i erblicken “ Goldmann. Die Sttriden des Naturalismus. st. 28.
kaj mikavno slikajo, kako se je junak možko branil verskih krepil — mirno in brezskrbno smrti gledal v obraz; po smrti pa — brez cerkve in Boga — obdajajo mu glavo se svetniškim žarom v nebesih!
Pa tudi umstvene realnosti t. j. idej se v realističnih romanih malo nahaja; in kar jili je, so večinoma blodne, nakažene. Ponavljajo se v raznih oblikah vedno eni in isti nazori: človek se ne more vstavljati okoliščinam, nima proste volje, ni odgovoren za svoja dejanja, krepost je nemogoča, vse je odvisno le od osode: kaker je, tako mora biti, tako moralo se je zgoditi, dobro ali slabo, sreča ali nesreča. Komur je vsojeno. zanj ni upa ne rešitve, torej, o človek: nosi težo tega življenja z nemo, brezupno resignacijo! Ti nihilistični nazori so umstvena — realnost (!) modernih realistov ! Ker se torej tako skrbno izogibajo nadnaravne in umstvene realnosti, dosledno morajo tem bolj obdelovati čutno.1)
Pa tudi teh ne slikajo toliko po notranjem bistvu, ampak po zunanjem licu, ne v koliker se kaže razmišljajočemu duhu, ampak čutom, ki sodijo vrednost reči bolj po t r e n o t-n e m, mamljivem vtisu. Ker se pa na tem svetu greh, vsaj trenotno, skoro vedno čutom 1 e p š e kaže kaker krepost, in jim ravno to daja videz realnosti, rišejo ^realistični11 romanopisci greh sam, ki je v bistvu le negacija realnosti, kot — realnost; oni, katerih naloga bi morala biti ravno negaciji strgati z obraza krinko realnosti in pokazati jo z globokimi vzroki in skrajnimi posledicami v celi svoji ničnosti 1
Glavni in skoro edini predmet realističnih romanov je torej n a j n i ž a vrsta realnosti — čutna realnost; pa še ta se ne riše po svojem bistvu, ampak kaže se le nje n e d s t a t e k in slučajni pojavi. Odtod ono neskončno dolgočasno podrobno v opisovanje najneznatniših stvari Naravno, saj drugače bi ne vedeli kako napolniti gladnih strani I Realistični romani torej v resnici niso kaker se jih proslavlja, posoda realizma — a kamo li bistvenega, vsega, zdravega realizma! 1
Realistični romani se smatrajo nadalje za vrhunec — 1 e-p o s 1 o v j a. Poglejmo, ali bistveno zadostujejo tirjatvam pristnega leposlovja.
Kdor primerja realistične romane s kulturohistoričuimi spisi, se prepriča, da se prvi, ako so res objektivni, v n i č e m e r ne ločijo od zadnjih, torej od znanstvenih proizvodov. Toda leposlovje ni znanstvo. Res sicer, da mora kaker znanstvo, tako tudi leposlovje izražati resnico, vender mej njima je velik razloček.
l) „.Te seelenloser and (lem G-eistesadel der menschliclien Seele ferne
»tehender dusselbe wird, desto vollendeter wi#d »eiiie Technik, desto Borg-fSltiger die Verarbeitung des Stoffes“. Goldmann : str. 148.
V znanstvu <se resnica razpravlja in preillaga v suhi, nbr straktni obliki; v leposlovji se predočuje v čutni oblikin Vsaka znanstvena stroka ostane strogo pri svojem predmetu; edino znanstvo, katero posamne znanstvene stroke povzdiga' nad pred-metnost.no realnost, je .filozofija, in to .pred vsem metafizika, katera zasleduje, kar je zadej za vstvarjefio realnostjo, katera tedaj teži po prvih razlogih vsega bivajočega, dokler ne pride do »ajvišega vzroka — do Boga. V istej visočini s filozofijo in mer tafiziko stoji leposlovje. Iz filozofije si umetnost zajemije duševno vsebino, čutnost oživljajoče ideje. Leposlovna umetnost ne o-stane pri pojmih in resnicah nizih znanstev, ampak vspeuja se za filozofijo v nadzemeljske visočine, in kar je tam vzrla,. prinaša na zemljo ljudem v čutni obliki. Pravi leposlovec mora hiti torej, ako hoče zadostiti svoji nalogi, v nekakem smislu filozof.1) Zatorej pa modernim realističnim romanom, ki ostajajo pri golem življenji, nikaker ne pristoja ime leposlovec. Njih zlog je prozajičen, hladan, brez ognja, brez čustva. Beročemu realističen roman zdi se dostikrat, kaker bi. bral razpravo iz botanike, medicine ali pa celo zapisnik katere kriminalne obravnave. Leposlovje, katero bi imelo v prvi vrsti in vže po poklicu čustvo blažiti, ogrevati, človeka le še bolj omrazi in dela. brezčutnega. To mrzloto in brezčustvenost v leposlovji je največ zakrivila moderna vzgoja in šola, v kateri se enostransko in skoro iz-ključljivo uri le razum, a srce se zanemarja ; idealniše znanstvene stroke, kaker je filozofija, filologija, se čedalje bolj vmikajo rea-ljam, katere vže celo na gimnazijih zavzemajo prvo mesto. .Povsod se teži le po vsestranskem, vseobsežnem znanji, ter se tej težnji žrtvuje harmočni, naravni razvoj človeškega indiviid.ua, v katerem se nahaja poleg razuma tudi srce. Klasično-.označuje to vsodno zmoto našega kulturnega razvoja (foldmann v vže večkrat navedeni knjigi-): „An Stelle schaumender Einbildung und ursprtinglicher Kraft ist sclmblonhafte Unempfindung und Keflexion getreten, und tvas die moderne Individualitiit anbelangt, so schfimt sich in unserem „naturwissenschaftlichen Zeitalter“, der M e n s c h b e i n a h e w a r m und g e f u h 1 v o 11 , z u a fi s s er n. Dieses ungesun.de V e r b 1 a s s e n der m e n š c h 1 i-c h e n In di v i d u a 1 i t a t ist zweifelsohne nur eine Folge der in unserer Zeit so krankhaft ausgebildeten Uberschatzuug vop Wissen und VerstandL : . i	.	;.	; ,!
Dalje.	p,j.j.
- ■
■ ■ t j$m ifdMtsv oaiii? .... . . .	:
') „Fine delt arte e rendere uu idea, nou soltanto ritrarre la realta . • > I’arte vuol esprimere per luezzo di forme sensibili gli atfetti, pensieri, quel nnndo che ai sensi-si naseondo.11— (Jantti.	'	ii	,	v
*) Pie Silnden des Natnralismns. str. 25.	...	.	•	.
Slovenskim dijakom.
ii.
Mladi prijatelji!
No. vidite da ni mej nami tistega nepredirnega zidu, ka-ker ste morda Vi sami od začetka mislili! Jaz sem pač dobro vedel, da mi treba le spregovoriti, pa glas moj najde v Vaših srcih brezdvomno zaupnega odmeva. Tako se je resnično zgodilo. Na dve dobrohotni besedi, ki sem Vam jih zadnjič govoril, ste se mi začeli od vseh strani pridno odglašati. In pa tiste »naloge1* — jaz sem vedel, da Vas bodo mikale! V enem mesecu mi jih je došla lepa kopica — devet, ena mej njimi je hrvatska, kar me še posebno veseli. Morda bi celo radi zvedeli 'za imena mladih pisateljev? Pa nočem jih še ovaditi. Za zdaj Vam povem le toliko, da sem dobil nekaj z Goriškega, drugo z Ljubljanskega gimnazija; tudi Ljubljanska realka mi je nekaj poslala; s Hr-vatskega se je oglasil Karlovec.
Pa katere naloge so si izbrali mladi pisatelji? Najbolj jih je mikala zgodovina starega cilindra, katero so prav pridno poslušali in tudi spretno zložili trije dijaki: eden šestošolec, en tretješolec, pa en drugošolec. Pač žalostna je vsoda cilindrova, kateri obupajoč tako le končuje: . . „Po leti strašim na glavi slamnatega moža vrabce, po zimi pa se igrajo otroci z menoj ka-ker s kako harmoniko. Uh, uh, to je grozno!“
Pa tudi resniših predmetov so se lotili naši mladi pisatelji. Kdo bi bil mislil, da bodo hodili na pokopališče obujat si o pogledu človeške črepinje misli na smrt ? In vender je tako. Dva sta nam prav resno in pretresljivo orisala minljivost in ničevost posvetnin reči. Eden je proti koncu začel vže nekako pridigati. Tega se morate, moji prijatelji, pač ogibati. Vsaka reč o svojem času in na svojem mestu. Ko bo eden ali drug izmej Vas — kar se bo najbrže zgodilo — kaplan ali celo župnik — kar Vam tudi iz srca voščim — takrat mu bo prav dobro pristojalo nekoliko Vesno pritisniti in z vso gorečnostjo in se svetim ognjem grešnikom risati strahove smrti in poslednje sodbe — vse, kar ste vstani reči, je le senca v primeri s tem, kar je v resnici. Ko pa pišete o smrti kot lehkoživni mladi dijaki — saj poznam dobro tičke Vaše vrste — zdržujte se kar mogoče pridigarskega in moralizujočega ali podučujočega tona — ta ni za Vašo starost, kateri pristoja bolj pridige poslušati, nego dajati.
Prijateljstvo je res dragoceno tudi za dijaka. Marsikaj zna tudi njegovo mlado srce obtežiti; melanholija ni dandanes nič nenavadnega mej dijaki; posebno jih objame, ako preradi bero
romane. Kako dobro de tedaj, ako je našel mladi nesrečnež zvesto srce, kateremu sme zaupati, kar ga teži in peče . . . Melanholijo najprej razžene prijateljeva družba. Jaz sejo vedel tedaj, da s vprašanjem o pravem prijateljstva'zadenem ob pravo stran; obdelala sta je dozdaj vže dva gimnazijca. Eden — sedmošolec — razpravljal je na podlagi Ciceronovega spisa: „Laelius de a-micitia“. Ta razprava ima vže nekaj modrosiovne vsebine.: dela mu čast.
Najtršega oreha lotil se je neki drug sedmošolec: „Kdo je značajen?14 Pisatelj sega vže nekoliko globokejše, kaker se dandanes navadno nahaja mej dijaki; kaže, da je sposoben tudi sam misliti in soditi. In prav to je, za kar bi tudi mi hoteli, da bi se naši dijaki vsposobili z izdelovanjem nalog, katere jim na izbero razpisujemo. Ta spis, kaker tudi prejšnji — o pravem prijateljstvu — mislimo o svojem času priobčiti v „dijaški prilogi11. Til pa bodo našle častnega mesta tudi druge naloge, (lasi bi bile same na sebi manjše vrednosti, katere bi pa zložili (lijaki iz nižih razredov, ker pri razsodbi se bomo ozirali tudi na starost in šolo’ dijakovo. Spisom, katere priobčimo, prisodimo ob e-nem tudi večo ali manjšo nagrado —• po njih vrednosti.
Tako vidite, prijatelji, mislim za zdaj ravnati z Vašimi nalogami, ako mi jih še kaj pošljete, kar upam, da boste storili. Za ta pot ne pridenem še drugih vprašanj — izmej dvajset, katere sem razpisal v 1. številki, imate pač še dovolj izbirati Le urno: na delo!
*■
* *
Zdaj' bom nadaljeval svoje učene razgovore z Vami. Rekel sem Vani zadnji pot. da vže z obraza in iz oči takih dijakov, kaker ste Vi, odseva nekaj idealnega, česar zastonj iščemo pri drugih mladičih Vaše starosti. Nekaj „idealnega“ — s tem sem zadel pravo; saj Vaš poklic je, da težite po spoznanji idealnega sveta. Pa to bo za nekatere izmej Vas preučeno. Ne vstrašite se ! Idealne so vže po svojem bistvu vse znanosti, torej tudi tiste, s katerimi si Vi mehke glavice belite. Saj ni ravno treba, da si Bog ve kak bavbav mislite, ko slišite besedo „ideja“, tako da bi morali vže pred njeno senco zbežati! Čujte no 1 Za Vas je zdaj dovolj, ako veste, da ideja več ali manj pomeni isto, kar misel. In misliti — kaj ne? — morate pri vseli šolskih predmetih. Torej je Vaše učenje resnično idealno. Vi ste po poklici idealisti.
Kako lep. kako vzvišen je dijaški poklic! Vi gotovo niste še nikdar pomislili, da kot dijaški idealisti sč svojim duhom obsegate in celo presegate nebo in zemljo, in stojite vzvišeni nad prostorom in časom ! Začudeno me gledate : kako? Razložim Vam. Na zemlji in na nebu ni nobene vrste stvari, katera bi ne bivala nekako tudi v Vaši dijaško izomikani duši. Vaša radovednost
raste: kako? Vi se učite geografije. Ako bi vprašal vaškega fantalina, ki ste. ga pustili za seboj na kmetih, ko so Vas odpeljali V belo mesto šolat se, kaj je onkraj gore, pod katero pase svoje krave, Vas bo začudeno gledal: njemu omejuje gorsko sleme svetovno obzorje, kar je onkraj, zanj ne biva. Vi pa, rekel sem, S9 učite geografije; in ta Vas pelje onkraj domače gore v tuje dežele, v Afriko, Ameriko, na Veliko morje, mej tuje narode — sploh ona vtisne v Vašo dušo celo zemeljsko površje. Pa ne zadosti. Vi se učite tudi mineralogije, in morda celo kaj slišite o geologiji. Glejte, ti dve Vas vedeti znad zemlje pod zemljo, kjer preiskujete njen drob. Še več, Tu pa tam se Vam kaj predava o astronomiji: o sestavi luninega telesa, o solnčuem ognji, o zvezdah primičnicah in njih gibanji itd. Pa ne da bi se Vaše oko vstavilo pri luni in solncu, Vi zrete še dalje, ker učite se, da tu ni še zadnji konec vesolstva, ampak to sega dalje, neskončno dalje . . . Da, se svojim duhom premerjate svetovnega prostora širokost in visokost in globočino noter do mej brezmejne neskončnosti ....
Ravno tako obseza Vaš duh čas in njega spremembe Kdo bi rekel: v drobni glavici, kaker so navadno Vaše, ko sedite še v klopeh nizih razredov, najdejo prostora tisti dolgi veki, katerim pravijo stari, srednji in novi. Vsa preteklost, ki je, da se je razvila, potrebovala tpliko stoletij, se v Vašem mladem duhu zrcali! In iz preteklosti gledate v prihodnost. Da, Vi ste vedeži in ste preroki. To čudo včinja v Vas veda. ki se zove zgodovina, katera Vam res sicer dela mnogo preglavice, a vender ji morate biti hvaležni, ker ona Vas povzdiga iz tesnih mej bežečega trenotka h gledanju časovne trojice: preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Vse to pa Vaši radovednosti ne zadostuje. Vi berete tudi stare klasike, pisatelje, pesnike. Kaker Vam zgodovina kaže zunanje lice človeškega življenja, tako z učenjem klasikov in slovstvenih proizvodov prodirate v notranji, nečutni svet, kjer se Vam rešujejo skrivnosti človeškega duha in srca. Kar sta Homer l>a Vergilij v svetem navdušenji zapisala, je za Vas kaker ključ, ki Vam odpira knjigo sedmero zapečateno, knjigo — veliki množici na veke zaprto. Tu se spočivate, tu pijete pri viru, iz katerega se v neprestanem gibanji pomlaja človeška zgodovina. Kdo bi Vas ne zavidal ?
Pa slišal sem celo, da se učite še nekaj višega. Koliker je meni znano, stopate v viših razredih do praga božanstvene vede,. Vede-kraljice: filozofije. Predava se Vam logika in psihologija, tudi metafiziki gledate — pri verskem poduku — vsaj mimogrede v obraz. Res sicer, da se Vam dela omotica po zračnih višinah, po katerih vodi filozofija svoje učence, vender smem upati, da ste vsaj začasno pogledali za tisto zagrinjalo, ki loči časnost
od večnosti, skončnost od neskončnosti; in tako je vsaj kateri žarek onega, kar je onkraj, zasijal v Vaš duh ....
Glejte tedaj: kar objema prostor in čas, kar se v njiju dvolični obliki razvija, to se odsvita iz Vašega duha; da' Vi se vspenjate nad čas in prostor, Vaš duh sega v neskončnost in sega v večnost. Kako nizek je svet, ki stoji pod Vašimi nogami, svet, ki se giblje v trenotka, ki ceni le trenotek! To vzvišenost Vam pa podeljuje poklic, ki Vas posvečuje divnim vedam, poklic — dijaški. Vi ste resnično idealisti, ker Vi ste služabniki Vi ste svečeniki misli, ideje.
Zatorej bi Vam jaz prižele!, da ne bi nikdar pozabili svojega visokega poklica, svojega dijaškega idealizma.
Za ta pot ostanite mi zdravi pa veselo vživajte velikonočne praznike!
Ljudje Božji, kaj sem pa slišal?! Da ne verujete nič več’-niti nebes, niti pekla,, niti celo — copernic in hudiča! Vse je za vas — premagano stališče, srednjeveška šara! Oho ! Kdo pa izmej vas je tak junak, da bi bil hudiču rogove polomil? Jaz pravim, da ni tako, kaker vi mislite ...
Poslušajte tedaj, kar vas bo učil stari črnošolec, ki je vže deset kolnmonov preštudiral in tudi bral mojstra Jakoba „my-sterium magnum*. Le za menoj ! Ne popeljem vas v prihodne čase za dva tisoč let naprej, kaker je storil angelj Azrael z doktorjem „Nevesekdo“, ker takrat vas ne bo več; tudi vas nočem peljati nazaj v tiste dobe, ko so krese netili s copernicami in namesto s petrolejem polivali jih s hudičevo mastjo — ne, kar vam bom pripovedoval, godilo se je v naših časih.
Kaj pa je to ? Ej no, morda ste vže kaj slišali o pritlikavcih? Ako ne, poslušajte mene. Znano je vže vsem, da naš človeški rod hira. Nekdaj — pred štiri-pet tisoč leti so živeli še giganti: pač pravi hrusti so morali biti, ker drznili so se celo Olimp napadati! Pa dovolj, da vam omenim lierkula in pa Atlanta, ki je na hrbtu držal nebo. A od takrat hira vedno bolj
Dr. Mahnič.
Iz dežele pritlikavcev,
človeški rod, in kam' smo vže prišli, lehko gledamo z lastnimi očmi. Trojanski junaki, ko bi zdaj vstali iz groba, zmetali bi bas kar igraje na zvezde. Pa še hujše ima baje priti. Kaker sem slišal še kot otrok od stare ženice, se bodo ljudje tako skrčili, da bodo štirje pšenico mlatili pod enim mernikom ! . . Takrat sem si sicer mislil: no, to bo še le za sto tisoč let! Pa pozneje sem se prepričal, da dobe pritlikavcev ne bo treba tako dolgo čakati. In veste, kaj vam povem — ne vstrašite se — pritlikavci vže živijo!
Vi seveda jih niste še videli, a videl sem jih jaz, in prebival sem mej njimi več dni. Vi jih namreč ne znate poiskati, ker ne veste vhoda do njih dežele. Vi namreč še zdaj ne veste, da pritlikavci bivajo v posebnem kraljestvu, kamer ne prisije naše solnce; seveda zapuščajo od časa do časa svoja bivališča in pridejo tudi k nam, to pa le takrat, ko vi navadno — spite.
Jaz pa sem bil tako srečen, da sem našel pot v deželo pritlikavcev, in da so se mi tam razodele vse skrivnosti njih nevidnega kraljestva. Ne mislite pa, da me je v deželo pritlikavcev vpeljal duh Azrael ali kateri tistih spiritov, ki so ondan strašili v „Narodni tiskarni". Nič od vsega tega! Ampak kdor hoče tuhtati skrivnosti, išči razsvetljenja pri — ženskah. Ni ženska vže v raji možu podala sad spoznanja ? Tudi mene je poiskala velika sreča, da sem naletel na čudovitega ženskega vedeža. To se je pa tako-le zgodilo.
Ko sem zimo prespal, šel sem se gret na pomladansko solnce. Tik gozda sem se sprehajal. Kar naenkrat stoji pred mano Domina Abundia. Spoznal sem jo, ker sem bral o nji v stari knjigi „mysterium magnnnr*.
„Domina Abundia, je res, da vi kuhate pritlikavcem? Domina Abundia, jaz vam bom stokrat hvaležen, ako mi pokažete pritlikavsko deželo1*.
»Hodi za mano. Govori malo“.
Stopam za njo v gozd. Pripelje me do strmega pečevja; steza zmanjka, naprej se ne more. Tu je' imel oče Silvester svoj brlog.
Ona -. »Natlači si žepe s Skorjami očeta Silvestra, ker dvanajst dni ne boš videl belega dne*.
In jaz storim, kaker mi veleva zapoved Domine Abundije.
Stražil je pa tam pod pečevjem pes Oferberus. Ni bil privezan. in meni so se od strahu kolena šibila.'
»GerbereP* zakliče Domina Abundia. In pri ti priči privleče Spod obleke črno knjigo, ki je bila rudeče pisana. Bere in ob enem križa: ,,('is -f- dis + tis trite -+- kontrite1*. Cerberus pa trikrat zalaja in pri ti priči se razklene pečevje ter odpre se pred nami hodnik v goro.
Stopim noter za Domino Abundijo. Ko korakamo naprej, se stemni kaker v kozjem rogu. Pa kmalu naletimo na stražnika,
ki mi potisne v roko gorečo bakljo. Pridemo do železnih vrat. Domina Abundia vzdigne roko	in	odpro se sama	od sebe. Stopiva	v razsvitljeno dvorano, kjer	vse lesketa	od	zlata in biserov.
Bilo je bivališče Domine Abnndije.
Odklenivši druga vrata govori mi Domina Abundia:
„Naprej ne smem; moram kuhati, ker jutre obhajamo veliko soboto; pričakujemo dosti gostov. Stopi skoz ta vrata: prepuščam te dobri volji naših ljudi. Pa še nekaj !“
Pri teh besedah me pusti in zgine v notranje prostore ; pa kmalu se spet prikaže :
„Na, tu imaš coperno palico ! Ko bi česa potreboval, vdari z njo trikrat ob tla*.
Vrata se zapro za menoj	—	in znajdem	se	v velikem prostoru,	ki je bil podoben deželi.	Iz	daljine se	mi	nasproti belijo
cele vasi; pred seboj pa zagledam ravno cesto, po kateri začnem korakati. Zdaj vgasiin bakljo, ker zapazil sem, da ni temno, ampak kaker v večernem mraku. Zlakal sem se bil vže, zatorej sedem ob potoku ter začnem glodati trde skorje očeta Silvestra, na to se napijem iz potoka. Ko pa nadaljujem svojo pot, pride mi po cesti naproti mičken, huljast možiceij; sivo brado ima, ki mu sega do kolen, v eni roki drži palico, v drugi svetilnico. Prijazno me pozdravi, pa opomina me, naj bom oprezen, ker vsa dežela žaluje radi smrti svojega gospodarja.
„Sicer pa — pravi — vidim, da ste tujec; zatorej vas hočem nekoliko spremiti, da se ne zgubite v ti naši deželi.1*
Stopi pred me se svetilnico; zdaj pa zapazim, da ima tudi noge skrivljene, in prav nerodno krevsa po prašni cesti Dolgo se ne upam spregovoriti, ker neki glas mi je pravil, da to ne vtegne biti človek, kaker smo tu gor pri nas. Slednjič se vender toliko osrčim, da začnem:
„Majhen prijatelj, kdorkoli ste — bi bili tako dobri, da bi mi povedali, katera je ta dežela, koder potujeva, in kako se imenuje ljudstvo, ki tukaj prebiva?*
„Ej no — začne s tankim glasom — ej no, pri podzemeljskem rodu ste, kateri ima drugo kri, druge kosti kaker tisti tam gor na zemlji: srce [>a imamo v glavi, pamet v želodci, spomin v petah. Sicer pa ne mislite, da nam je neznan svet, ki je nad nami. Več poti poznamo tj e, in prav Tadi zahajamo na zemljo, to pa vselej^fe po noči. Posebno radi osnujemo tam gor „jour fix.“ Tudi radi st.ežemo ljudem, kjerkoli žele; ako pa nočejo za nas, se znašamo nad živaljo in jo mučimo. Zdaj pa ne vprašajte; me nič več; ne vtegnem, moram po opravkih. Še to vam povem : ako hočete srečno potovati po naši deželi, držite se vedno na levo.11 — On pa jo krene na desno, in nisem ga več videl.
Premišljal sem, kaki ljudje morajo biti (o in ali so sploh ■ljudje. Pa kmalu se mi vse zjasni. Ko se začnem spet ozirati na
desno in levo, zazdele so se mi vse reči nekako drobne in majhne ; in čim dalje stopam po cesti, tem bolj se vse manjša. Pot se tako zoži, da komaj komaj se še premikam po nji. 'Najviša drevesa ob cesti mi komaj do pasu segajo. Tudi polje zagledam; njive so tako ozke, da bi ena komaj zadostovala enemu iz nas za grob. Srečavam vže hiše, gostivne ob cesti itd. Pa čudi se človek: okna in vrata so tako ozka, da bi komaj roko skozi zgnjetel. Ko se vidim v teh nenavadnih razmerah, me začne groza spreletavati. Vdarim s palico ob tla. Glej čudo! Ko bi trenil, jamejo se od vseh strani na cesto shajati možiceljni v rudečih kapicah, tako majhni, da mi nobeden do kolen ne sega. Vsak se prikaže sč svetilnico v rokah. Ko me kateri zagleda, z glavo pokima, se nasmehne pa naprej zdrkne kot bi ga sapa odnesla. Drugi se pripeljejo po cesti, večinoma s parom konj; pa voz, konji in mož je vse tako drobno, da bi ne bilo težko vse skup z eno roko pograbiti in vtakniti pod suknjo!
V deželi pritlikavcev sem! — o tem ni moglo biti več dvoma,
Spet se domislim čarobne palice, ki mi jo je dala Domina Abundia; privlečem jo spod suknje in vmahnem po zraku: na levo in na desno naredivši križ.
Od vseh strani na daleč in široko priskačejo pritlikavci urno okol mene.
„Vi ste pritlikavci ?“
Enoglasno: „Mi smo“.
„In ta dežela je pritlikavska ?“
»Je.*1
„Kateri jeziki se govore tu ?“
„Vsi živi “
„Tudi slovenski'?“
„Tudi.“
,,Dajte mi	tedaj enega, ki govori slovensko,	da me spremlja
na potovanji in	mi razkaže vašo deželo. To je	volja Domine	A-
biindije.11
„Volja Domine Abundije, volja Domine Abundije" — ponavljajo vsi. In zdajci se mi jih predstavi deset. Jaz pa si izberem enega.
„Zdaj pa vaš več ne potrebujem". Spet vdarim s palico po zraku — in razprše se in razgubijo ko blisk na vse strani.
Korakam dalje se svojim spremljevalcem; a ker je imel majhen korak, jame mi zaostajati. Zatorej mi ne ostane drugega, nego	da ga od	časa do časa vzdignem v roke	in	nesem.
„Vi tedaj	znate slovensko? Kako to ?“
„Ej no, mej Slovenci sem nekdaj živel tam gor na zemlji. In pa še zdaj od časa do časa zahajam mej nje. Posebno zadnjih let zelo potrebujejo naše pomoči. Ni skoraj noči, da bi kdo izmej nas ne prilezel v njih društvo. In pa prav radi nas imajo.
Pri vseh. rečeh jim dajemo navodilo. Sploh pa cenijo našo učenost. No, imamo pa tudi šole, kakeršnih bi tam zgorej zastonj iskali 1“
„Vi — šole tukaj?! Pritlikavci — vi?“
„Da, tako je. In šole naše so kaj praktične. Ne da bi si glavo belili z visokimi, vrtoglavimi teorijami — pri nas se vsak navadi to, kar mu treba, da pride kmalu do kruha, pa dobrega kruha. “
»Radoveden sem poznati natančniše vaše šole.“
„No, to se pa lahko zgodi. Glejte pred nami vas — tu imamo šole. Koj tu pred nama stoji visoka pritlikavska šola. Vi bi jo morda krstili za gimnazij ali celo za vseučilišče. Mi pa kaj takega ne špugamo. Prišli smo do prepričanja, da manj ko se človek peča z učenimi predmeti, lože shaja, pa tudi zdraveji si ohrani razum. Glejte, v starih časih so imeli pri nas brez števila razredov pa učenih predmetov in knjig, ki so jih spisali doktorji. Pa nič kaj ni šlo to študiranje našemu rodu spod rok. Nekatere je glava bolela, drugi so jeli padati v omedlevico, kaker brž so prišli do vrat tistega razreda, kjer so se slišale latinske besede. I)o grških razredov se ni upal vže nihče. Skratka: sprevidelo se je, da pritlikavski rod je najbolj srečen, ako ostane pri temeljnih elementnih znanosti, kar je edino varno in zdravo. Zatorej so zaprli vse više razrede; največ, kar se komu pri nas dovoli, je drugi ali tretji razred tako zvanih vaših srednjih šol; k večemu sme še kdo stopiti do vrat četrtega ali petega razreda, ne pa da bi noter stopil, zatorej pa tudi za te razrede vže več let nimamo niti profesorjev niti učnih knjig “
Stopiva pred šolsko poslopje. Bilo je trinadstropno, sicer pa tako nizko, da sem s palico vdaril po sovi, ki je sedela na strehi; koj mi je cepnila mrtva pred noge. Moj spremljevalec odpre vhodna vrata in smukne noter urno ko zajec ; a jaz se moram vleči na tla in komaj splezem po trebuhu v šolsko poslopje skoz vrata, ki so bila nekako iste velikosti kaker pri'sodu srednje mere.
Morete si misliti, kako me je vse zanimalo, kar sem tu našel. Mladi pritlikavski rod je sedel kar po tleh iu poslušal šolsko razlaganje iz profesorjevih ust. Le globoko pripognen si morem ogledovati šolske prostore in učilne priprave. Cesar ne boste lehko verieli: nad vse sem se začudil, ko vgledam šolske stene okol iu okol zakrite z raznimi živalmi. Pa zastonj bi tod iskal živali, kaker nam jih tu gor na zemlji popisuje Erjavec.
»Kako je to — vprašam spremljevalca — saj sem tudi jaz nekdaj učil se zoologije, in glejte, niti ene tukajšnjih živali ne poznam ?“
„No, naše stene vam predočujejo živalski svet iz podzemeljskega kraljestva. Glejte, to so vse živali, katere ne gledajo solnca“.
In res, bili sp le nekaki čuki in sove in netopirji, pa gliste i,n črvi in kar se še enakega rado vali po podzemeljskih jamah in luknjah. ,
„Hudirja, kod pa ste nalovili toliko živalskih bitij ?“
„Mi ne lovimo — mi si jih sami vstvarjamo“ — odreže se profesor. „Idite z menoj 1“
Grem. Pelje me skoz stranska vrata, skoz katera sem se komaj zgnjetel, na šolsko dvorišče. Tu mi pokaže precej prostoren gnojnik.
„Glejte, tu imamo rodišče vsake vrste živali.“
„Kako hudiča jih rodite ?“
„B,odijo in valijo se same ob sebi - iz gnoja in smeti! Na jesen posejemo nekoliko boba in graha in na pomlad dobimo glist in žab in krot, da ne vemo kam ž njimi. Žabam, ki so posebno okretne in žive skakalke, se izcimijo v kratkem peruti, da začnejo po zraku letati, in tako dobivamo netopirje, čuke, sove itd."
„Pri vas se tedaj živali ne valijo iz jajc?“
„Sto netopirjev in dvesto glist! ‘) kaker se vidi, vi nimate še prvih pojmov o bistvu in početku svetovnega gibanja in presnavljanja ! Pri nas velja neovrgljivo zakon, ki se zove z učenim imenom generatio aeguivoca!“
„Kako ? — če se dobro spominjam, sem tudi jaz tam gor pod solncem vže slišal to besedo.“
,,EJj 110, kaka skrivnost! Saj sem bil jaz, sam, profesor na pritlikavski naj viši šoli, jaz sem bil, ki sem pred deset tisoč nočmi pri „jour fix“-u štv. CCXI. na zemlji predaval in vteme-Ijeval ta nauk, tako da se je tudi tam sprejel.14
„Pa naši so ga začeli vže popuščati, češ, ne "da se dokazati! Niti enega samega črva ne moremo dobiti iz vsega gnoja, ki je pod solncem. “
„ Tepci 1 Ne d d se dokazati?! Tukaj imate dokaze! Glejte, mi dobivamo vsak dan iz opic novih ljudi. Naše kamnje poganja debla in veje; les se preminja v kosti in meso, tako da se nam kar čez noč iz lesenih prekelj izplazijo opice, iz perja po drevesih nam lzletavajo metulji; ondan je celo čok od posekanega drevesa začel gledati in govoriti — v dveh urah Je shodil iz njega človek, kateremu smo tudi resnično izrekli „ Ook“.
,‘Pri nas	na zemlji se kaj takega ne godi.“
„No, ker	se ne godi — sklepate, da se tudi ni	godilo	! S
kako	pravico ?	Pa li hočete malo natančniše študirati same	sebe,
boste	gotovo bolje spoznali svojo preteklost. Sto tisoč	krot!	ko-
liker poznam, vaše razmere na zemlji, ali ne žive še zdaj mej vami ljudje, ki se nazivljejo z živalskimi imeni? Vsaj jaz sem
') Tuke so' kletvice v deželi pritlikavcev.
slišal večkrat imenovati Zajca, Mačka, Čuka, Medveda, Lisjaka,-Volka, Goloba, Jastreba in kaj vem še ?“
„0, pri nas	se Golobi, Čuki,	Medvedi celo doktorji!	l)ar
Nemci imajo celo	imenitnega filozofa	Volka!"
„No tedaj, iz tega ni pač težko sklepati! Ime mora izražati bistvo reči.	Ta imena tedaj ne	morejo drugega	pomenjati,
kaker da so njih	nositelji v človeški podobi resnično	volki,	me-
dvedi, jastrebi itd. Tako 'človeški govor, v katerem se izraža ljudsko naziranje in prepričanje, človeka istoveti z živaljo — kar je najsijajniši dokaz, da smo resnično potomci živali. Pa še več, ista človeška govorica še zdaj pripisuje nekaterim živalim večo učenost in krepost nego ljudem samim. Vzor modrosti ljudem še zdaj	ni človek, ampak — slon.	Lisica nas	še zdaj prekosuje v
zvijačnosti, od čebele in	mravlje se učimo	pridnosti. Znana je
konjska in pasja zvestoba. In najbolj zaničevana žival — osel
— nam je še vzor potrpežljivosti! Povejte, prijatelj, kaj to pomeni? !“
„No, no, skoraj da	bi me	prepričali .
„Prepričali ? Nisem	še pri	konci. Tisti	vaši ljudje tam gor,
ki se zdaj ponašajo, češ. [da so bogovi, neskončno vzišeni nad drugimi stvarmi, so še pred sto tisoč leti rastli v amerikanskih pragozdih kot hrasti, gabri, koprive, gobe in mahi. Kaj, ali nimate še zdaj kopriv v človeški podobi ?“
„Hehej — in pa še kako pečejo!1
„Vidite no, vse lastnosti človeške izvajajo se iz živalstva in rastlinstva; vse človeško pognalo je tekom tisočletij iz onega nižega sveta. Da, naša korenika sega celo do rudninskih prvin. Mi smo se nekdaj — po Laplace-Kantovi teoriji — v obliki gorečega železa pretakali po neizmernih svetovnih prostorih: od tistega praognja nam je ostalo nekaj še v srci. Ko se je pa svetovna snov ohladila in strdila, bivali smo par milijonov let kot surovo železo v gorskih skladiščih. Potem pa — po neslišanih zemeljskih revolucijah — je bil en del podzemeljske rudnine vržen na površje, kjer se je v solnčni atmosferi zmehčala v rodovitno zemljo, ki je konečno iz sebe pognala cvetice, repo, zelje, krompir, pa tudi razno golazen, mrčese, čveteronožce in slednjič
— človeka. Kot v spomin na to rudninsko pradobo človeškega rodu govorimo še zdaj o železnih značajih, o jekleni volji; še celo brusov imamo dosti mej ljudmi. Zdi se, da so taki ljudje iz rudninske pradobe podedovali posebno dosti trde snovi.11
„No, še pred meseci smo imeli takega na Slovenskem. Bil je nad vse trde glave.“
,.Poznal sem ga. Pri njegovem krstu smo bili tudi pritlikavci; to se je godilo pri „jour fix“-u štv. CCLIX. v devetdeseti noči špirita Urijela1*.
Meni se je pri tem razodevanji pritlikavskega profesorja odpiral nov svet. Še nekaj me je mikalo zvedeti.
„Rekli ste, da sejete posebno bob v živalsko rodišče. Kako, da ima ravno bob toliko živenjske moči v sebi?“
„To vprašanje spada v priklikavsko metafiziko. Edini Pita-goras je razglobil in do dna pretuhtal bohovsko naturo. Kaker morda veste, je bil Pitagori bob nad vse svet. V bobu je namreč koncentrirana svetovna duša, katera na vse strani poganja življenje v raznih oblikah. Glejte, v tem tiči velika skrivnost, v kateri je zapopadena generatio aecpiivoca!. Mi smo prav za prav bobovci. Od tod izhaja tudi znani: „bob ob steno * t. j. proti pritlikavski bohovski filozofiji ne opravite nič!
«J°j' joj, kdo bi si mislil, da ste tako učeni!"
„Učenosti naši — rešpekt! Zdaj pa vas povabim nazaj v šolo. Predavati imam matematiko."
Le ob kratkem vam bom povedal, kako se pritlikavci učijo matematike. Izmej štirih računskih operacij sprejeli ste se le dve: seštevanje in množenje. Posebno temeljito se jemljejo obrestni in obrestno-obrestni računi pa potenciranje brez kraja in konca. V geometriji se rišejo in razlagajo le tisti liki, kjer se rabi šestilo, in pa — seveda — Pitagorejev stavek, kateremu tudi v pritlikavski šoli pravijo ,,oslovski most“.
Nekega predmeta mi je še omeniti na pritlikavskih viših šolah, namreč kabalistike. To vam je nad vse zanimiva materija; zatorej vas vže zdaj opozarjam na njo: prihodnjič boste slišali kaj o nji. Za ta pot se poslovim od vas z opominom: Pazite, da vas pritlikavci ne prekanijo!
Slovstveno-kritični „quodlibet“.
Polemizovanje naših nasprotnikov.
7.	Da se pri kratkovidnem ljudstvu katoliški nazori spravijo ob veljavo, treba le njih nositelje izpostaviti posmehu in rogu. Zgodovina priča. Tudi slovenski liberalci, ne da bi se u p a 1 i j a s n o in naravnost z a n i k a t i o d nas z a-g o v a r j a n i h katoliških nazorov, se poslužujejo tega sredstva: pačijo navlašč bogoslužje, vsta-n o v e, h i j e r a r h i j o katoliško, z namenom, d a b i
Podcujenpki.
Slovstvo.
posredno katoliške nazore in dogme.same izpodkopali. Dokaz je polemizovanje nekdanjega „Brusa41, »Slovenskega Naroda" itd.
8. Drugi razvpivajo a pr ior i vse naše delovanje za neznanstveno, nepraktično, ker s mo baje — brez vse skušnje! Tako polemiznjejo proti nam posebno nekateri sedanji vredniki, agenti ali falirani študenti. Na drugi strani pa se širokoustno po svojih listih varanemu ljudstvu postavljajo za vzor vse modrosti, znanosti in — skušnje! Ker nimamo še lastnega poljudnega glasila, da bi pred n i ž i m občinstvom, ki je noseč javnega mnenja, branili svoje nazore in osvetljevali »učenost" in »skušnjo" takih »veleumov", veljamo v javnem mnenji mi za tepce, a za modrijane, njih blodnje za evangelij, a katoliški naši nazori za — neumnost.
9. Liberalci vedo, da se ljudstvo od nazorov samih, in naj bodo še tako vzvišeni, odvrača, a-ko se onega, kateri jih brani in zagovarja, r a z v p i j e za ošabnega. Tudi tega sredstva se poslužujejo proti nam liberalna slovenska glasila.
Kaki nagibi nas vodijo, ve le Bog. A ljudstvo, beroč po liberalnih glasilih, da nas vodi le častilakomnost, in celo osebno sovraštvo, se odvrača od naše, kaker se trdi, ošabnosti in po svojem priprostem sklepanji tudi od nazorov, ki jih zagovarjamo.
10. Dandanes veljajo za prave oni nazori, kateri štejejo več pristašev. Kakovost nazorov ne določuje ničesar, ampak število njihovih zastopnik o v. Ta faktum znajo liberalci ceniti. Njih glavna skrb je pridobiti svojim nazorom Kolik er mogoče dosti zastopnikov. Od tod njih žilava agitacija, njih marljivo časnikarsko delovanje.
Da res imajo in si ohranjajo večino, se imajo zahvaliti blatu, s katerim ometavajo zastopnike katoliških idej, in na drugi strani izvrševanju tega-le recepta:
AVillst Jedermann gefallen,
So preise J e d e r m a n n e s L a s t e r,
TJnd auf j e d e n f a u j e n F 1 e c k e n Kleb’ ein rosenduftig Pflaster!
Tega čednega vodila se drže tudi slovenski liberalci v boji proti nam. Laskajo se ljudstvu, izgovarjajo njegove pogreške, posebno one, katere smo mu mi očitali. Ljudstvo verjame rado priliznjencem.	S p r i 1 i z o v a n j e m i n potuho o d t u	j	a j	o
o b	čip	s t v	o	k a t o 1 i š k i m ideja m, katere zagovar-
jamo. S tem sredstvom skušajo katolištvu odtujiti posebno ženstvo vsiljujoč se mu za zaščitnika nasproti nam. Ha, oni naj
branijo ,čast“ ženstva, ki tnle, da človek nima proste volje, da. ie podložen le nagonu, kaker žival, oni, ki trde, da je prešestvo le »bagatelna11 stvari Gorje žepstvu, ako bode še nadalje zaupalo »zaščitnikom11 takih načel.
11.	Katoliškim nazorom se najbolj škodi, ako se n j i m n a s p r o t i duhovniki sami pod katerokoli pretvezo vedejo mrzlo, ravnodušno. To vedo liberalci. Tudi slovenski. Da bi torej razširjanje naših, nazorov zajezili, skrbeli so, da so nekoje duhovnike nastavili, ki hi nam vgovarjali. Seveda duhovnik jasno proti idejam samim ni mogel biti; sicer bi se nam moglo s citati dokazati, da se v nazorih ne vjemamb z naukom rimsko-katoliške cerkve. Tedaj so liberalci položili jim na jezik to-le: Mi nismo proti idejam, ampak proti „obliki,,Rimskega Katolika11. Nekateri so jim šli na limance in povsod javno in privatno obsojajo našo »obliko".
A liberalci po svojih glasilih kar na sploh trde: Duhovniki sami so proti Mahniču, proti njegovemu delovanju samemu: saj ta in ta duhovnik se je sam izrazil, da gorje Slovencem, ako bi se njegovi nazori vresničili, itd. itd. Tako je, častiti duhovni bratje! ..... Nekateri duhovniki so naj pogub niše sredstvo v rokah husitskih bankinih agentov v bo-ji p r o t i i d e j a m, katere brani m o m i v „R i m s k e m K a t o 1 i k u“ i n jih oni sami t u d i o z n a n j u j e j o na prižnici in v spovednici. Da ni liberalizma na Slovenskem?! Ravno ta nedoslednost, mešanje laži in resnice je — liberalizem. Sicer, ako bi nekaterim bili res le radi oblike proti nam, morali bi biti še bolj proti našim nasprotnikom. Vender niso.
„4000“
Prišli smo do glavne točke. Mladoslovenskih leposlovcev in tilozofov glasilo, ki se zove ,,Ljubljanski Zvon11, prinašalo je skoz leto 1891 na prvem mestu „času primerno povest11, katero se je pisatelju zljubilo nasloviti „4000“. Pa ne dovolj. Zdelo se je gospodi iz „Narodne tiskarne11 tudi primerno ter koristno za slovensko reč omenjeno »povest11 še v posebni izdaji ponatisniti. Iz vsega se da torej soditi, da povest „4000•* mora biti res nekaj posebnega — non plus ultra slovenske liberalne inteligencije ! Da, poslušajmo li, kako jo označuje najstarejša in najviša liberalna pamet slovenska, katera je znana pod imenom »Slovenski Narod11: „Ta povest, te vrste najznamenitiši literarni proizvod slovenski'1. Recimo tedaj, da v povesti „4000“ občudujejo naši leposlovci in filozofi „cvet in sad“ svoje učenosti in omike.
Nas pa zanimlje povest „4000“ pred vsem radi tega, ker je naperjena proti nam samim. Ona namreč, da spet govorimo z najstarejšim dnevnikom, ona „dokazuje' se živim in perečim sar-
kazmom absurdnost političnih, socijalnili in književnih nazorov, s katerimi se prostituira znani dr. Ničmah.“ Da, mi smo tisti ,,Tone od Kala“, ki je v povesti glavni junak-
Mi smo z največim zanimanjem sprejeli tako milostno nam poklonjeno povest; in brali pa prebrali smo jo s spoštovanjem, kaker smo je dolžni božjemu orakeljnu, ker mislili smo, da bomo res slišali skrivno razodenje — konečno rešitev tako živo nas zanimajočih .političnih, socijalnili in književnih11 vprašanj. Pa vže to nam ni moglo v trdo glavo, zakaj vklepajo naši filozofi tako resna vprašanja v leposlovno obliko ! In pa — da ni kaj prida pričakovati, zdelo se je nam vže radi tega, da pisatelj ne more imeti dobre vesti, ker zdelo se mu je potrebno pred absurdnostjo naših nazorov — skriti se v meglo nevidnega „dr.Ne-vesekdo11; znano je namreč, da resnica sili k luči, a skriva se
— laž.
Sicer pa, kar se tiče leposlorne oblike, so si jo „Zvonovci“ izvolili najbrže tudi radi tega, ker so hoteli ob enem — z enim mahom dve muhi — rešiti tudi problem o lepem, delo vže davno obetano, tako željno pričakovano !!
Naj se nam odpusti ta majhna šala: pisali smo te vrstice
— na pust! Zdaj pa resno!
Pa resno pisati o satiri ?! O satiri, ki nam slika — norce ? Stulti risu m movent. Ti norci smo — mi, in nezmiselna bedarija, ki se v satirični povesti ,4000“ izpostavlja slovenskemu občinstvu v posmeh, so naši — nazori. To je edina smisel najnovejšega epohalnega umotvora, ki se je izvalil iz železnega stroja v »Narodni tiskarni" št. 3.
Gotovo tudi satira ima in mora imeti katero smisel t. j. tudi ona hoče nekaj izraziti, učiti. To pa izvršuje satira na poseben način: ona hoče pravo in dobro priporočati in pripomoči mu k zmagi se živim in osmešljivim slikanjem njegovega nasprotja — slabega. V to si pa izvoli prizore iz življenja ter posebno osebe, kot nositeljice krivih nazorov, katere hoče s tem pri brav-cih obveljaviti, da bi, te zavrgši, oklenili se pravih.
Satira je silovito orožje v boji za resnico in pravico, ker ljudstvo sploh rado bere satirične spise radi njih pikre, dovtipne besede. Sicer je pa satira, kaker vsaka druga slovstvena oblika, podvržena večnim, nepremenljivim postavam pravega in dobrega. Tem se mora brezpogojno pokoriti; nikar pa, da bi smela brez greha služiti laži, obrekovanju, opravljanju ali blatenju raznih oseb. Sploh ni in ne sme biti satiriku glaven namen, da se znaša nad osebo, ampak da biča in pobija napačne nazore; oseba , je le sredstvo k namenu. Sč s a m i m i osebnostmi se ne dokaže niti pravost niti napačnost nazorov. Nadalje se mora zahtevati od satirika, da je pravičen svojemu nasprotniku t. j. smešiti sme le one nazore, katere nasprotnik res izraža ali zagovarja, a ne mu navlašč podtikati drugih smešnih nazorov, katerih ni
nikdar zagovarjal. Tretjič: smehu se sme izpostavljati, kar je zasmehovanja vredno — zmota, greh, a ne večne, nespremenljive resnice, ne krepost. Kdor pa resnico zasmehuje kot laž, kdor iz nje sofistično izvaja absurdnosti, on zlorabi satirično obliko.
Proti vsem tem bistvenim zahtevam je grešil znani dr. Ne-vesekdo v svoji povesti „4000". To delo ni satira, ampak naj- I podlejši pamflet, ki ga ima do sedaj slovensko slovstvo, pamflet prvič na katoliške resnice, katere zagovarjamo mi v svojem listu, drugič na naše škofe, duhovne in redovnike, tretjič na katoliško cerkev in njene navedbe, poseono pa na devištvo in celibat. Skratka: v povest „4000“ je slovensko liberalstvo izlilo vse, kar misli in čuti o katoliški veri in njeni duhovščini. V tem, in le v tem obstoji velika in edina važnost povesti „4000“.
Pisatelju „Nevesekdo“ ni v prvi vrsti do stvari, ampak do oseb. Namesto umstvenih dokazov v znanstveni obliki, nam v leposlovnem spisu meče v obraz psovke: „blaženi Tone od Kala“, „maršrl grof Nerva“ itd. Osebnostna strastnost ga vže tako premarnlja, da se kar na mestu zaplete v brezšte-) vilna prekoslovja. N. pr. akoravno sam pravi: „Ne sodi. da ne boš sojen11, slika vender dr. Mahniča vže v predpeklu, češ: „V življenji je sodil in sodil, bruna v svojem očesu pa ni obsodil ni obsojal. Vdaril ga je zato Gospod . . . .“ Sicer kar se tiče sojenja, mi ne sodimo nikdar o moralni vrednosti oseb, ampak o veljavi n a z o r o v, in to le tedaj, ako se jih pismeno izraža in tako tudi drugim hoče vcepiti. Večkrat se nam očita, da smo Prešerna obsodili v pekel. Kje pa ste to brali v naših spisih? Bogu je znano osrčje človeško do zadnjega vzdiha. Tudi Prešeren se je lehko skesal. O tem ne smemo niti dvomiti, ker nimamo o njegovih zadnjih trenutkih najmanjših podatkov, da bi bil svoj kes le hlinil. Pa tudi, ako se je Prešeren resnično spokoril, iz tega ne sledi še, da so se tudi nekatere njegove poezije v boljše spremenile. In ne P r e š e r n a, ampak n a z o .v e, ki jih je zapisal, smo sodili. Ako smo se pa parkrat tudi njegove nravnosti dotaknili, so bili krivi nasprotniki naši sami, ker se drznejo j a v n o tudi privatno Prešernovo ž i v1j e nje z a vzor postavljati slovenskemu občinstvu, posebno dijakom, vedno ponavljajoč, da Prešeren je bil „b 1 a g“ značaj ! Ako se njim zdi prav lagati na kvar nravnosti, se zdi nam še bolj prav resnico povedati isti nravnosti v prid.
Stopimo dalje. Kateri so pa tisti krivi nazori, ki jih dr. Nevesekdo biča in posmehu izpostavlja ? Oni so, po razlagi slovenskega dnevnika, politični, socijalni in književni. In ti nazori so baje — naš i,l nazori naših, katoliških škofov in, d u h o v n o v, skratka — nazori katoliške cerkve!? Poglejmo!
Mi, naši škofje so vražasti, so nasprotniki prave zna-
nosti: „Ali ne poznaš knjig' blaženega Antona od Kala ? V teh knjigah je prepričevalno dokazano, da je Belcebub takrat, ko ga je drevil arhangelj v peklenski prepad, trenil z dolgim repom svojini med vesoljne svetove. In ta vdarec je treščil baš ob zemljo. Pri tistem vdarci se je rodila ta moč, kateri so nekdaj rekli elektrika, in katera brez dvojbe izvira od hudiča. Zato odobrit -jejo vsi modrijani dekret nadškofa XXXIX, v katerem je ostro prepovedal, da bi k j e r k o 1 i r a b i 1 i e 1 e k t r i-k o v teh pokrajina h.“
Spet: „Kdor bi bolezni odpravljal, vpiral bi se volji božji, in zdravniki niso drugega nego vporniki proti jasno izraženi volji božji. Ako bi se zdravniki vtikali vanje, bili bi strežniki Bel-cebubovi, ker bi motili pota božje volje . . . Hudičevi posli so bili zdravniki in v naši starodavni Emoni so leta 2930 na trgu pred škofijsko cerkvijo poslednjega z voli raztrgali na štiri kose.“ Tako dr. Nevesekdo. Z drugimi besedami: katoliška cerkev, papež, škofje zatirajo vede ;j mi, liberalci — pred vsem seveda slovenski — smo edini zaščitniki znanosti! Gorje vedam pod vlado rimskega katolicizma!
Vboga logika, vboga veda — kako čast ti delajo tvoji zaščitniki ! (Katoliška cerkev — sovražnica znanosti?! Gospoda, poznate zgodovino? K večenm kake luteranske pamflete. Kdo je prvi vtemeljeval vseučilišča po Evropi? Kdo nam ohranil, kilo gojil stare klasike? Kdo postavil temelje celo naravoslovnim vedam? Kje se nahaja najiinenitniša Znanstvena biblijoteka na zemlji ? Kili Rim, p a p e ž k i (Rim, središče k a t o 1 i č a n s t v a, še do današnjega dne uajviša avktoriteta tudi v znanstvenih vprašanjih ?J Čemu pa hodijo celo protestantski učenjaki v Rim se u-čit in dopolnjevat svoje študije? Morda hodijo občudovat Giordana Bruna, vašega patrona? Nemec Herder sam je priznal, da bi Nemci še danes želod zobali po hostali, ako bi ne bilo — rimsko katoliške cerkve . . . No pa, drugačni so slovenski liberalci!! Ti so junaki — filozofi! Evo vam jih: Stritar, dr. Vošnjak, dr. Romih, dr. Tavčar! Ti znajo braniti visoke vede! I Ko se jim z logiko stopi na prste — tožijo radi žaljen j a j časti, ali pa iščejo oduška v — poeziji, kaker Stritar v Svojem „I)robižu“, ali celo v pamfletih, kaker dr. Nevesekdo v svojem „4000“ !(No pa, povejte vender, kaj ste kot liberalci storili ) za vedo, da še toliko bahate? Ste rešili problem o lepem? Ste nam vi spisali „vvoil v modroslovje“, ali „dušeslovje“? Ste se odlikovali z jezikoslovnim raziskavanjem ? Je iz vaše srede Trstenjak, iz vaše srede učeni jezikoslovec na platnicah frančiškanskega „Cvetja“ ? Da, edina vaša jezikoslovna zasluga je — da ste slovenščino spakedrali, tako da kmalu ne bomo vedeli, jeli smo Hrvatje, Čehi ali Rusi ali — Nemci. Vsa vaša filozofia obstoji pa v par frazah, katere je Stritar prepisal iz Schopenha-uerja! . In ti ljudje hočejo braniti vednost proti — katoliškim
učenjakom! Saj res, splačalo bi se primerjati logično temeljitost vvodnih člankov mladoslovenskega kolom ona, vulgo „S1. Narod11, s članki, kakeršne prinaša n. pr. „Unit& cattolica“ ; ali pa celo znanstvene razprave „Ljubljanskega Zvona“ (posebno iz peresa
— dr. Celestiuovega) z razpravami iz — „Civilta cattolica11!! Da ne govorimo še le o metafiziki in pansofiji listov, kaker n. pr. „Brusa“ itd. Edine „Stimmen aus Maria Laach11 bi znale še z njim tekmovati ... A. proposl Dr. Nevesekdo spravil se je v „4000“ branit elektriko proti dekretom ljubljanskega škofa. Naj-brže se je za elektriko tako navdušil iz ravno imenovanih „La-acher-Stimmeu", kjer jezuit L. Dressel prav zdaj priobčuje visoko učeno razpravo: „Der elektrisclie Strom im Bunde mit Wasser und die Lauffener KraftubertragungL In Bog ve, ali se ne peča dr. Nevesekdo tudi z branjem znanstvenega katoliškega lista: ^Frankfurter zeitgem. Broscliiiren11, kjer je nedavno benediktinec P. Kolumban Brugger objavil spis: „Die Fort-schritte der Elektrotechnik11 itd. ? . . . Ali pa so morda jezuitje in benediktinci v omenjenih razpravah hoteli v temeljiti teorijo Antona od Kala, da izhaja elektrika — iz Belcebubovega repa
— in dr. Nevesekdo je smatral za svojo sveto dolžnost, da je, v imenu napredka in znanosti, svojo pravično jezo izbruhnil na vražaste nazadnjake v redovniški suknji!? Vsekako — sijajen dokaz, koliko se ima elektrika zahvaliti mladoslovenskim liberalcem.
Dalje Gorje učenjakom, gorje vseučiliščnim profesorjem, ko bi se vresničili vzori blaženega Antona od Kala! Poslušajmo, kako klasično nam fo riše dr. Nevesekdo : „Zdajci se pripelje po prašni cesti za nama gosposka kočija. Pred njo so bili vpreženi štirje konji. Profesor z vseučilišča'se pokloni m sname obrabljeni klobuček. Rejen človek je sedel v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah. Na prsih se mu je bliščalo nekaj redov, torej popolnoma vpravičeno, da se na naju niti ozrl ni“ .... „Kdo je ta dostojanstvenik?4 vprašam. Profesor vseučiliški mi odgovori : „Cerkovnik pri svetem Nikolaji.11
In da si predočimo sijajno stanje vseučiliškega profesorja v dobi, ko gospoduje teorija Antona od Kala, navedimo mesto iz pogovora mej glavnim junakom v povesti in vseučiliškim profesorjem.
„Ali stanuješ v mestu?11
„V mestu, kje pa drugje!11
„Zdi se mi, da nimaš preobilo dohodkov?11
„Knj hočeš,11 odgovori mi ponižno, Bsaj sem samo profesor na vseučilišči11
„Profesor na vseučilišči!11 vsklikuem.
„Da, na vseučilišči svetega Simplicija!11
„Kaj predavaš ']?11
„ Učencem svojini razlagam teorijo blaženega Antona od
Kala. Toda saj se ti ponudi prilika, da bodeš poslušal 'predavanje moje, alco prideš na vseučilišče svetega Simplicija!“
Takrat sem vže sklenil v duhu, da obiščem to svetovno -znano vseučilišče Za sedaj pa vprašam :
„Kakšne dohodke imaš od profesure svoje ?“
„Ti dohodki niso nikaker neznatni! Na teden mi izplačuje škofova blagajnica po dve liri ; poleg tega. imam privilegij, da se smem brezplačno najesti na kapiteljskem polji, kedar hočem.a
„To repišče je torej kapiteljsko polje?'
„Tako je, in češto sem tukaj večerjal vže prav izvrstno !x
,.Obuvalo ti tudi ni najboljše!” pristavil sem.
„Vidiš, to so res posebne sitnosti!“ odgovori mi. „Nam vseučiliškim profesorjem morajo nadškofovi dvorni čevljarji brezplačno napravljati obutev. Vrstimo se drug za drugim. Sedaj je na vrsti naš rector magnificus — tisti, ki tako smešno predava o sandalih svetega Antona — in to je tanko in neznatno člo-veče, ki prav počasi trga obutev svojo ! .laz pa moram čakati, dasi mi palec na nogi gleda beli dan, kaker bi ne bilo ni čevljarjev ni usnja na svetu!‘‘
Priznal sem, da mu je v tem oziru vsoda dokaj žalostna.
„Sicer pa človek izhaja prav lahko11, zatrjuje mi, „tem lože, ker imam postranskih dogodkov11!
„Kakšni dohodki so to?'
„0 velikih praznikih11, odgovori mi, „zvonim v stolpu svetega Nikolaja, kar mi na leto donaša nekaj lir. Vender je vže tudi v tem slabše !' pristavi vzdihujč.
„In kako to ?“
„Kako to ? Ker se vže do malega ponujajo vsi profesorji vseučiiiški, da bi zvonili v stolpu svetega Nikolaja!“ ....
Gospoda liberalna si tu prisvaja, da le oni znajo spoštovati učenjake, a ne katoliška cerkev! Poznate li zgodovino V Veste, kako so rimski papeži slikarje, pesnike, učenjake odlikovali in podpirali ? Niso li ravno papeži, ko so imeli popolno oblast, vseučiliščem dajali toliko prostost, da so bila prav za prav samosvoja država v državi ? Liberalizem ima spoštovanje do znanosti, do učenjakov! ? Liberalizem, ki vsakega, bodi tudi največi umetnik ali učenjak, v vojsko poganja, in izpostavlja svinčenkam razsvitljene glave filozofov, kaker bntico zabitega, neukega — prostaka! Saj še mi se spominjamo časov, ko so se ne le profesorji, ampak celo odlični dijaki oproščali vojaščine. In zdaj ?! . . . Apolon in Atena pokoriti se morata — divjemu Martu. To je iznajdba modernega liberalizma! Vseučiliške profesorje so za časa cerkvenega gospodstva odlikovali s plemstvom,, a za vladanja modernega liberalstva se dobiva plemstvo — za denar. Poplemenjajo se bankirji, kapitalisti, Židje — a profesorji na državnih šolah, ne da bi izvzemali vseučiliščih, so sluge državne politike in vsemogočne ministerske volje.
Nadalje se naši prosvitljenci vsiljujejo samim nebeškim svetnikom za zaščitnike proti — ljubljanskemu škofu. Tako srečna sta sveta brata — Ciril in Metod, katerima je baje nadškof .Takob s petdesetim dekretom odvzel svetništvo za svojo proviucijo! Res, lepi odvetniki slovanskih aposteljnov, odvetniki, katerim smrdi vse, kar je bilo njima sveto ! Sveta brata, ki sta se pokorno klanjala tistemu rimskemu papežu, katerega njuni odvetniki psujejo za izvrg človeštva, ljudje, katerim so katoliška moralna načela „bagatelnau reč! Da, ako boste še nadalje, posebno kaker delate v „Slov. Svetu11, rabili imena sv. bratov le kot sredstvo v dosego posvetnih, političnih namenov, za propagando ruskogrškega razkolništva, prideta sv. Ciril in Metod ne le pri tujih narodih, ampak tudi pri priprostem vernem ljudstvu slovenskem res še ob sijaj svetništva! Ako pa nekateri cerkveni dostojanstveniki nočejo v tako nizke namene rabiti njiju imena, kaker vi, s tem le branijo njiju čast in svetništvo, katero vi vlačite iz vzornih višin v lužo strastnega strankarstva. Kar se pa tiče društva, ki nosi nju imeni, slovensko duhovstvo ni nikaker proti njemu kot takemu, ampak je le tu pa tam nekoliko oprezno nasproti njemu, to pa po vsi pravici, dokler se v enaka društva vsiljujejo ljudje, ki, kaker dr. Tavčar, po listih vse, kar je katoliško, z gnojnico polivajo. Dokler ta društva' ne izločijo iz sebe takih elementov, ne bodo nikdar vživala brezpogojnega, vsestranskega zaupanja niti pri škofih in duhovnih, niti tudi pri treznih avstrijskih domoljubih.
Preidimo spet k drugi veleumni iznajdbi našega satirika. Kaker hoče 011 preveriti svet, bi se morali po naših nazorih in po duhu katoliških škofov vže nežni otroci trgati roditeljem iz naročja in oddajati v javna izgojevališča, dokler ne odrastejo do možke starosti. V državi, naslikani po naših vzorih, otroci nimajo več videti svojih starišev. Davek pa, ki se plačuje za vzdrža-vanje takih odgojevališč, je velik ! . . . .
Da res, zadeli ste jo, dr. Nevesekdo Od i smo zagovorniki državne vzgoje ? 1 M i kratimo starišem naravne pravice do od-goje njih dece ?! Kdo je vselej bolj zagovarjal naravne pravice, katere ima družina do vzgoje, nego katoliška cerkev in rimski papež ? }In ali ste vže zabili na krepke besede, s katerimi je pred par leti Leon XIII. svoj glas povzdignil zagovarjaje pravice krščanskih starišev proti državi, ki si edina prisvaja šolo in odgojo ? Ste zabili na liste avstrijskih škofov, kjer se pote-gujejo proti državnemu zakonu za svete pravice, za želje, katere imajo katoliški stariši glede šole in javne vzgoje? I11 pa — kar se 11 a s tiče —fste li brali, kar smo v prvem, drugem in tretjem letniku pisali o vzgoji proti državni šoli ? Kdo v slovenskem jeziku je odločniše in brezobzirniše zagovarjal prostost vesti in naravna prava starišev pri vzgoji’nego mir., Berite no, kar smo n. pr. pisali 1. 1890 v drugem tečaji „R. Kat.“ na
strani 28 : „Potem ni1 pač težko razsoditi, kaj ima država pri soli opraviti . . Drugi so, katere narava kliče, da odgajajo deco . . Prvo, najnaravnišo pravico do dece imajo stariši . . O d n j i li je odvisno, k a k o, s č i m, k o 1 i k o časa in do kdaj se ima otrok odgojevati . . . Stariši smejo svoji deci učitelja izbrati, to pa po svoji volji . . . Človeka goniti v javno šolo, je neznosno pri s i 1 j e“ itd. Tisti pa, o katerih pišete, ste vi, liberalci pravim. Vi, oziroma vaši bratje po duhu so vstvarili, vi zagovarjate šolsko postavo, katera na milo in nemilo izdaja nežuo mladino brezverski šoli, ' kjer se vzgaja proti vesti, proti volji starišev. Vi ste vstvarili posilno šolsko postavo, katera daje celo vojaku oblast stariše prisiliti, da pošljejo deco v šolo, katera njih želji nikaker ne vstreza.
Da, m i smo neki zagovorniki državnega absolutizma ? ! In ta absolutizem cerkev goji in brani! ? , Ne vemo, je li slepa strastnost ali hudobnost, ko modruje dr. Nevesekdo: „Kaj pa piše blaženi Antonius ? Država i m a vso moč v roka h, in nje dolžnost je, s to močjo zabraniti, da se ne dela greh . . . To je načelo blaženega. Antona od Kala . .“ Spet: „Kaj bi bila naša država brez palice! Blagonosno to orodje je steber, da, glavni steber javnemu življenju našemu.“ To je naš nauk! ?
Berite, kar pišemo o državni oblasti na gore navedenem mestu. Najdete li v slovenskem jeziku pisan en sam stavek, kjer bi se bolj omejevala državna oblast, odločniše pobijal državni absolutizem ? Kaj pa s palico? Kdo jo je vpeljal v dižavo? Katoliška cerkev? Tako poznate zgodovino? Ona nam spričuje ravno nasprotno; tem nepotrebniša je palica, čim bolj se narodi drže naukov sv. vere, čim pridniše sprejemajo sv. sakramente! A tem neobhodniša prihaja palica, čim bolj se ljudstvo izneverja sv. cerkvi. Kdo je vstvaril železni militarizem, kdo Evropi na vrat naložil neznosni policijski aparat? Bi bilo vsega tega treba, ako bi, kaker uči sv. cerkev in njeni škoije (tudi ljubljanski), kaker učimo mi, ljudje živo verovali , v prihodnje življenje, v večno povračilo, ako bi kapitalisti ljubili v delavcih po podobi Božji vstvarjene. s krvjo Kristusovo odrešene, sebi enakopravne brate ? Ako bi naredi v kraljih in oblastnikih spoštovali Božje namestnike? In tako dalje./Ne naši, ampak vaši nazori, vaši nauki so, ki potiskajo državnikom palico v roko.-^Vaši nauki o človeški volji, katere prostost tajite, tako da se človek prav za prav več ne loči od živali: torej ga treba se silo, s palico kaker osla poganjati! Vaša teorija' o samooblastnosti ljudstva in narodov, teorija, katera načelnostno opravičuje revolucijo V in tako vladarjem ne ostaja drugega nego z bajonetčm se oborožiti, da jim je mogoče sč silo brzdati vporne težnje od vas vzgojenih narodov. In kaj beremo v vaših romanih, v vaših pesnih ? Nam ne izražate povsod misel o nevkrotljivosti človeških strasti, o popolni onemoglosti volje nasproti pojavom človeškega srca?
Kdo bo take nevkrptljjve sile brzdal, ako ne palica ? Pač kratke pameti ste, gospodje Zvonovci, da ste vže zabili, kako smo vam iz vaših lastnih spisov od besede do besede dokazali nauke, s katerimi tajite prosto voljo — in zdaj n'ai izpostavljate posmehu, češ, naša teorija je teorija palice? Bodite nam hvaležni — teorija palice je v smislu vašega nauka !
*
■ i t hi:	.	rM	#	*
Dr. Nevesekdo si je nasnoval pošasti prihodnili časov, da bi z njimi plašil sedanje ; a te pošasti niso plod naših naukov, ampak bolni izrodek njegove razgrete domišljije. ‘Ne, da bi dr. Neve? sekdo boljše pogledal v domači tabor, v tabor liberalcev, in da bi imel le trohico razsodnosti, vedeti bi pač moral, da take pošasti se porajajo iz liberalnih naukov: liberalizem je do zdaj še vselej obrodil državni absolutizem in militarizem — gospodstvo, palice in surove sile; ta absolutizem je pa smrt vsakemu prostemu razvoju naravnih človeških moči, smrt prostih ved in umetnij. Toda strast je našega satirika tako prevzela, da se svojih absurdnih dedukcij ne zaveda, da v obraz bije izkušnji in zgodovini. 1’a strast je sovraštvo proti katoliški cerkvi in duhovščini. Da, ponavljamo: povest „4000“ je najnesramniši pamflet, ki ga ima slovensko slovstvo na katoliško cerkev in njeno hierarhijo. !
Od str. 27. do 35. opisuje ljubljanske redovnike kot družbo samih hinavcev, svetohlincev, nečistnikov. Evo vam sliko samostanskega stanovanja:	„Šel sem z omenjenima strežni-
koma v notranje sobe. Kakšen blesk, ko sem stopal po teh sobah ! Zlato in srebro se je lesketalo z sten in se iskrilo tudi s preprog, katere so senčile visoka okna. Obilo dragocenih podob sem gledal v zlatih okvirjih, in največkrat tebe, belopolta Suzana, ko sta se ti v kopeli ,čudila poželjiva starca, ali pa tebe, faraonova žena, ko si vsa pregrešna zavajala mladeniča. Vse to se je žarilo v svetlih okvirjih in ponosna telesa čarobnih žensk so vzbujala pregrešne strasti. Tako je stanoval polkovnik, katerega je vezala obljuba vednega — v,boštva.“
( Od str. 66 — 94. riše dr. Nevesekdo vse duhovnike kot hinavce, češ, oni le hlinijo celibat — a v resnici so vsi, brez izjeme, prešestniki. j Celibat je, , protinaravna, neizvršljiva naredba. O duhovniškem celibatu mislimo govoriti drug pot. Nesramni atentat pa našo čast, kakev se. ni še bral v slovenskem jeziku, a se niti y. židovskih listih zlehka ne nahaja, nas je po pravici razgrel, da hočemo z vso odločnostjo take podle napade zavračati. Prosili bi le tiste duhovne, kateri še zdaj pomežknjejo z liberalci, naj bi vender premislili, kaki prijatelji so jim tisti/kateri tako nesramno po blatu valjajo duhovski kolar! Gospodom liberalcepv,v katerih imenu :gmvori dr. Nevesekdo, bi pa, za zdaj le to povedali: £Jto nekateri duhovnici grešijo, ne delajo tega,
ker se drže katoliških načel, ampak ker se jih ne drže; grešniki so le, vkoliker izvršujejo nauke slovenskih liberalcev, kateri, tajč prostost volje, ponižujejo človeka do neumne živali. Liberalci, ako bi bili dosledni, bi duhovnika-grešnika ne smeli izpostavljati roganju, ampak odobravati njegovo dejanje. A taki so liberalci: vabijo in vabijo duhovnika v nezakonita dejanja, ko so ga pa izvabili, trobijo v svet: glejte, taki so duhovniki!
C Največ pa meče dr. Nevesekdo slovenskemu duhovstvu v obraz oderuštvo in skopuštvo, češ, to je slepi, da ne vidi nobene bede, da je neobčutljivo, da nikomur nič ne pomaga. Toda ravno v tem oziru nimate pravice slovenski duhovščini veliko očitati. Težko je sicer komu predbacivati skazane dobrote. Trdimo pa, da ne malo število naših liberalnih omikaucev so v svoji mladosti zajemali iz sklede tistih, katerim sedaj v obraz pljuvajo .. . Hlapčevalo je slovensko duhovstvo liberalcem odi. 1870 do 1890. Sedaj plačujejo. Slovensko duhovstvo ni nikdar zapiralo vrat, ko je šlo za narodna podjetja. Izkazi priobčeni pričajo. A prav bi bilo, da bi slovensko duhovstvo za ona podjetja nič več ne dalo, dokler ne preide njih vodstvo v roke mož, kateregakoli stanu, o k o j i h p a b o m o p r e p r i č a n i, da ne bo do naši h doneskov, doneskov od dltar-j a, rabili proti oltarju
Katoliška vera in cerkvena avktoriteta najbolj trpi, ako se niže duhovstvo vpira svojim škofom. To vedo liberalci. Zaradi tega so posebno pretekli dve desetletji po časopisih hujskali niže duhovnike in bogoslovce proti svojim predstojnikom in škofom. Vsakega, ki bi se bil le v čem vpil viši instanciji, povzdigovali so v deseto nebo. Vpornik je imel vselej prav, škof nikdar. E-den ali drug jim je morda šel na limanice in pisaril proti škofom po liberalnih listih. Tako je bilo — sedaj ni več tako. Skušnja je duhovnike spomnila, kako dobro je natančno držati, kar so prisegli o posvečenji svojemu škofu. Dr. Nevesekdo čuti, kako pojema moč liberalna, odkar so duhovniki ozko se oklenili svojega škofa. Skuša torej zopet zagozdo zabiti mej škofa in duhovnike. Str. 64 — 68 podtika prav zlobno škofu ljubljanskemu, da je za svojo provincijo vzel sv. Cirilu in Metodu svetniš-tvo, da je prepovedal v slovenskem jeziku krščanski nauk oznanjevati in brati slovenske knjige, posebno Prešerna. Dr. Nevesekdo hoče reči: ljubljanski škofje sovražnik češčenju sv. Cirilu in Metoda, sovražnik slovenskega jezika in slovstva. Vpornega kapelana Primoža pa riše pred sodbo škofijsko: ^Zatoženi kape-lan Primož stoji kaker smreka na svojem mestu in neče vpog-niti kolena, obteženega z verigo.“!!....
*
*	*	o	Ar.:	{■:
Še enkrat: kdor ni še bral pamfleta „4000“, priporočamo, da ga bere. Prebravsemu sprhne iz sici zadnja'iskrica spošto-
vanja do slovenskega liberalstva. Pride dan, ko se bodo slovenski liberalci sami se studom sramovali tega pamfleta, kaker se ga vže zdaj sramuje njegov lastni oče. ki se boji podpisati pravo svoje ime. »Slovenski Narod* štv. 295. 1S91 označuje to povest se sledečimi besedami: „Ta povest, te vrste najznamenitiši literarni proizvod slovenski, dokazuje z živim in perečim sarkazmom absurdnost političnih, socjjalnih in književnih nazorov, s katerimi se prostituira znani »dr. Ničmah“, m zategadelj jo priporočamo vsakomur kar najtopleje.“ Toda prav a opredelitev tega liberalnega ploda je ta le: Ta liberalna fantazija, glede vrna-zanosti, obrekovanja, blatenja najznamenitejši proizvod na židovskih vseučiliščih vzgojenih slovenskih liberalcev, dokazuje z živo, drzno in perečo nesramnostjo absurdnost političnih in socijal-nih, brezverskih nazorov, s katerimi se vže dvajset let prošti-tuirajo znani liberalci slovenski, in zategadelj jo priporočamo v študij vsakomur, ki še koketuje z liberalci, najtopleje.
Da, satira „400()-‘ ni le proti nam naperjena, ampak v nji se v blato vlačijo tudi pristna prava, od Boga samega nam razodeta nravstvena načela, katoliške v s t a n o v e, b o g o s 1 u ž j e, h i e r a r h i j a — od n a j n i ž e g a duhovnika do papeža. Čudno res, kako se je »Nova Soča“ čutila poklicano braniti katoličanstvo proti nam — a celo leto je molčala, ko je ta lepa povest izhajala ! Pa — ni liberalcev na Slovenskem ?!! Nedavno smo brali, da se je „Ljub. Zvon* prepovedal dijakom novomeškega gimnazija. No vender!! Kdaj bi se bilo vže moralo to zgoditi ne le v Novem mestu, ampak po vseh slovenskih gimnazijih. Mladina, ki zajema iz tako vmazanih virov, naj bi še ohranila spoštovanje do katoliške cerkve in duhovnikov, naj bi se v nji ne zamoril vsak čut sramežljivosti ... In vender navzlic vsemu temu — nahajata se še, kot sotrudnika pri takem listu — dva slovenska katoliška duhovna: Gorazd in Fekonja!!
Dr. Mahnič.
Slomšek, ponos in dika naša.
Naj li hvalimo Slomšeka ? Čemu? Slave njegove 'je bila in je polna vsa domovina slovenska. Stareji in mlaji, ne glede ria stan in celo mišljenje, vsi se klanjajo Slomšekn in z radostjo mu priznavajo najodličneje mesto mej pisatelji slovenskimi. A velika
razlika je mej hvalo starejih iu mlajih. Stareji so imeli v rokah njegove spise in beroč so sami res poznali in okusili vzvišenost in vporabnost idej njegovih, pa lepoto njegovega jezika in zloga. Stareji hvalijo in slavijo S 1 o m š e k a iz p r e-pričanja, iz skušnje. Ne tako večina mlajih. Dandanes so knjige, časopisi, v koje je dajal Slomšek tiskat svoje duševne proizVode, jako redki. Le malo mlajih je tako srečnih da ki mogli’ do vseh teh virov; zavoljo tega hvala njih iti občudovanje Slomšeka, izvira bolj iz tradicije, k a k e r iz lastnega prepričanja. Da bode tor e j tudi mlaji rod sam spoznal vzornost Slo m še k o v d, sam okusil, kako zdrav in sladak je sad njegovih spisov, ter ga i z p r e p r i č a n j a č i s 1 a 1, p o-s n e m a 1 i n njegove plodne ideje presajal v srce naroda, naj bi se Sloihšekovi spisi zopet izdali!
Vgovor: Saj jih je vnet mož vže davno jel izdajati; a prenehati je moral, ker slovensko razumništvo izdajanih zvezkov ni kupovalo! — Resnica, čudna resnica. Slovenci proslavljamo Slomšeka, a sprejeli ga nismo, ko je hotel po svojih spisih oživljen iz groba vstati! Morda s m o p r e s i r o mašni? Nam se zdi, da to nikaker. V kratki dobi so se izdali, spisi Stritarjevi, Jurčičevi, Zarnikovi, Erjavčevi, Levstikovi. Čast, komur čast, a Slomšek v nikakem oziru ne zaostaja za temi, niti v jeziku, niti v zlogu, niti v narodnem, duhu, niti v idejah. In vender vsi ti so se izdali in kupovali, ne prav ceno, a Slomšek, toliko slavljeni Slomšek — se ni mogel izdati! Slovencem ni do izdanja njegovih spisov, ker ne vedo, kaj krijejo v sebi, ker so omrzeli za ideje, katere so S 1 o m š e k a p r e š i n j a 1 e. Več nam je do schopenhaueijanstva Stritarjevega, kaker do čistega krščanstva Šlomšekovega!
Sprožilo se je, da bi jih tedaj družba sv, Mohorja jela izdajati, Mi bi bili proti temu. V tem slučaji bi llamreč poteklo kakih petnajst let, predno bi imeli izdanega celega Slomšeka. A sedaj, ko tako živo potrebujemo spisov vsebine in zloga Šlomšekovega, naj 'bi nam še toliko let spisi •Slomšekovi ostali nedostopni ?! Koliko dobrega bi se zamudilo, a, koliko dobrega se v petnajstih letih iz branja teli spisov lehko porodi in razvije bodisi,.pa-polji vzgoje ali cerkvenega govorništva, ako sč ‘k oj, iremudbm a iz d arj o. Mnogo nespo-razumljenje sprhne iz razumništva slovenskega, ko bodo brali, kaj pravi od . vseh spoštovani pedagog in narodnjak, starina Slomšek.
Družba §v. Mohora .pa naj bi o priliki izdala nekoliko zvezkov izbranih spisov Slomšekovih za priprostb ljudstvo, kajti marsikaj je . v jBlpmšekovih, spisih,, kar je le za duhovnike, in svetne
iifatedki idia ‘m»n »iaUili dnu ©i«
Torej Slomšekovi spisi naj se izdajo ko j, nemudoma;
ker pa družba sv. Moliorja tega ne more, treba, da zavedni Slovenci pokupijo zaostale iztise vže izdanih štirih zvezkov pri vel. 6. g. Lendovšeku in se narode tudi na sledeče zvezke. Rilo bi dobro, ako bi morda sam č. g. izdajatelj M. Lendovšek ali drugi rodoljubi v Mariboru, Ljubljani, Celovcu povabili vse slovensko razumništvo, posebno duhovnike in učitelje, in sicer ne nasploh, ampak vsakega posebe, da se vže naprej zaveže knpiti vse zvezke .... Ko bode celi Slomšek v novi izdaji dotiskan, izpolnjena bode jedna najiskreniših želj marsikaterega slovenskega rodoljuba v veselje in korist učljivega slovenskega ljudstva!
Pridi naša zvezda, pridi,
Jasne v nas upri oči!
Naj moj dom te zopet vidi,
Zlata zvezda, srečnih dni! — Gregorčič.
‘»"..n /'l .'/■ ['•'! i ’■	‘	' j4 ■ * j: ‘ H i'	JWrl .t.*	.fi	ffl	X	H	Jf	Vi	1‘t
„Vesna“.
Došla nam je 1. številka leposlovnega lista, ki ga mislijo na svitlo dajati slovenski visokošolci. List nosi naslov „Vesna“. Ravno smo prijeli za pero, da bi dve besedi spregovorili o tej najnovejši prikazni v slovenskem slovstvu, ko dobimo v roke 66. štev. letošnjega ,.Slovenskega Naroda". Kar tu piše naš najsta-reji dnevnik v svojem ,,listku" o „Vesni“, nam je vzeto iz srca, tako da boljšega ne vemo, nego v naslednjem navesti nekoliko stavkov iz omenjene ocene. (Ko bi se m i sami predrznih tako sodbo izreči o komaj rojenem slovstvenem detetu, bi se gotovo zamerili na vse strani. Naj gospoda, ki nas tako nemilo obsoja radi našega črnogledstva, iz tega sprevidi, da drugi, in celo naši nasprotniki, še bolj črno gledajo. Sicer pa ne bodo nekaterih naših tudi-katoličanov spreobrnile vse milosti sv. Duha, ker ni ga greha, kateri bi človeka bolj zaslepil, kaker je liberalno katoli-čanstvo — pestis pernieiosissima!). Oceno *Narodovo" označuje dovolj vže .moto": „Kaj pa je tebe treba bilo— Dete mlado..!* Zdaj pa nekaj stavkov: ,,. . . . Prva številka je, rahlo rečeno, zelo, zelo nevesela prikazen za bodočnost našega• slovstva, in to bodisi glede jezika, bodisi glede vsebine, v. A ‘Kaj pa šele vsebina ! Pesnika „Vesne* sta seveda vredna, zastopnika tiste, v Slovencih toli priljubljene svetoboli in življenje jima je le neznosno breme, ker prišedši iz Ljubljane do Dunaja po tamošnjih kavailiah zaman iščeta ..bratoljubja oltarjev". Pesniškemu delil pa je vreden pendant noveiica ,?Za vzorom", ki je po svoji vsebini prava apoteoza nezrele petošolske ljubezni in mlečnega pe-tošolskega — fatalizma ’ in pesimizma. Dijak, ki še hlače trga po
klopeh latinskih šol, fatalist vslgd. izkušenj dosedanjega življenja in to zategadelj, ker mu je „deda sneg zamčl, ker se je teta vtopila pri pranji, ker je mlajši brat vmrl za kačjim pikom in ker se je .sestra — 110 recimo — tudi nekako ponesrečila1' — oprostite, gospoda, to je pač -genug des Grausamen !•'. . . Toda dovolj! Kdor se hoče osvedočiti sam o vrhuncu naivnosti in stilistične okornosti, čita naj to novelico. — Iz ostale vsebine lista ^avajamo naj sedaj le še strokovnjaški nasvet družbi sv. Mohora, da naj v ,Domačem zdravnika", tedaj v knjigi, ki bo prišla v narod v 300.000 proizvodih, da mesta zlasti tudi prOpilaksi — sifilitike! Zlobnega namena sicer dotični gospod s tem gorostas-nim nasvetom izvestno ni imel, a toliko bi vender-le imel vedeti; da ne sme soditi razmer celega naroda po svojih Dunajskih potrebah Dunajski akademiki ... so zašli na nepravo
pot in je o tem sod. b, a naroda j e d i n a. Z glo-riflkacijo nezrelega pesimizma se narodu ne služi in gorje domovini, ako se bodo vračali v nas mladi možje, napojeni čmernega fatalizma mesto idealne in upapolne ljubezni do naroda. To, kar piše „Vesna“, tedaj ni pripravljanje za narodno delo. Naj nam zatorej zadostuje p r v i . p. o n e s r e č n i poskus in pokažite svoje rodoljubje na drug način. Že nekaj let narod na svoj o zalo st opažu j e, da so nekako r e d k i postali dijaki, vračajoči se s točno izvršenimi izpiti v domovino; narodnih profesorjev b i s k o r o p r i m a n j k a v a 1 o, n a
zdravniška mesta pa se že sedaj morajo nar
stavljati tujci. In vender je število naših ar kadem i ko v visoko, kaker še nikdar..., Jeli napominana žalostna prikazen mari tudi že posledica nazorov, odsevajočih iz „Vesne“ ? . . .
m id
V podporo mladim pisateljem
so nadalje darovali:
A. V.  .........................
V. č. g. Al. Brence, župnik
for. 5
„ .Josip Godnič, vik. v Kronbergu.........................
Veleuč. g. dr. Josip Pajek, prof. v Mariboru . . . . V*vč. g. dr. Josip Zidanšek, profesor bogosl. v Mariboru „	^ Andvej Frfolja, župnik v Zgoniku	.	.	.	.
„	„	Ivan:	Grbec, kn. tajnik v Gorici.................
uiki komaj pokrivamo stroške za Usek in vpravništvo • - ako bi boleli posnemati n. pr. nekdanjega vrtalnika Dunajskega ,.Zvona“, bi smeli naročnino povišati na štiri forinte'in -4- kapital bi nam rasel, tla bi bilo kaj 1 A tega. nočemo in nočemo! Ako imamo kaj koristiti sveti stvari 'in domovini, hočemo to storiti brez vsakega gmotnega dobička; in vrlin tega hočemo še -žrtvovati svoj čas, moči in zdravje! Varuj nas Bog, da bi nam morala siromašim domovina plačevati za mali trud, s katerim ji .služimo ! A prav ragli tega naj bi tudi tisti gospodje, ki so lisi'prejemali, vender toliko pravični bili, da bi nam poslali pičlo naročnino letnih dveh forintov! Bes morebiti, da se eden ali drug,ni izrecno naročil, a če ga ni bila volja lišt 'sprejemati, je imel kar zapisati „reteur“ ■—■ in' nihče bi ga ne bil več nadlegoval. Vsaj toliko vljudnosti naj bi se nam skazalo ! To stane pač malo truda.
Sicer smo naročili vpravništvu v Ljubljani, naj na naše stroške razpošlje na ogled letošnjo 1. in 2. štev. tistim gospodom, kateri so bili doslčj naročniki, a se. letos niso spet izrečno oglasili. Ako lista ne mislijo obdržati, naj ga — - brez vse, zamere — vrnejo v Ljubljano. ■ ' .
Sicer se n a š lis t m o č n o b e r e v o m i k a, n i h k rogi h, p o s e b n o t, n d i m e j o d raslo m 1 a d i n o. I n
to je, k a r n a m d a j e p o gum i n
v s t, r a j n o s t.
Dr. Mahnit V
JL
I
Xaj sc nuni ne. Himeri, (la se na tem mjcsttu Hm-lebin spominjamo Mojajii osebnega prijaMja in somi-
šljrnika	'	■	!
vdre. r/. Ivana Ev. Grrhec-a,
Jen. tajnika,	.
kalen: je. 14. maVcijg /to (lolt/i bolezni r (Zorici mirno r (iospodu zaupal. Rajnki nam je vže dam meseca preti smrtjo crocil 100 golil, r podporo mladim pisateljem, katerim ga torej še posebno priporočamo e motilce in blag spomin.
OTKAVNISTVO: "K AT' 1J.IŠKA lilkVAUVV, V i ,| L' 1:1. J \ XI
Dr. Romih.
m
K uk er smf) zvedeli, so rt n m. nekateri na^ih ^prijateljeva močno zameril', <la smo zadnjič, žrtjostiio dr. Komikovo zadevo sjK*t j>rivkkli na dati, češ. ni krščan-
sko smetiti in zbadati zmaganega nasprotnika. Vi si ne . more več • poni o •log jim odpusti — takim prijateljem. katerim no pogodimo, litij- molSimo . šemo kar. hočemo in kakor - hočemo! -Zdi so, da spl.A 'ne morejo Živeti,
časa do čnfi.-i snel kni Zanimivi*,-,« n,- «fnL-n/*io oV.oi ti-m o I v-..1. ,».1-«
pomagati. Pa illio aii pl- . , ako o l
ijmtvega ne staknejo proti lijm. OJ, začetka so nun* sumničili, da so svojim pisateljevanjem iščemo -- bogastva, potom so. na dan spravili škofovsko mitro, po kateri baje hrepenimo; ko pa vse ni nič -/dalo, nas hočejo'»daj kvettt narisati kot krvoločnih.*, katerih edino veselje bi bilo gledali;
  J.........vu	V"'*................  .....	...	. s/svzv.,,, IS	I\,uvi III VHJ1U vt.awjo Ul	giCk.ail,
kako se liberalci-v smrtnih bolečinah vijejo preilj 'njenimi nogami.
No, kaj pa je. radi e;s«r dr. Romiha	zdaj ne moremo pustiti v mirti,
tudi ako bi hoteli? '/ato, ker 011 sam num n-oču d.ati šo miru.
1 M«	.	1.: .1— -	, r . : r '■ 1-.'1' ."V i.. . i.	‘	'; :•. ! ' .	-;
Na •»odprto pisnib*, ki smo. m i je pisali m platnicah' I J. št'. »Rimske ga Katolika- ISiji, poslal nam‘je si; dec ..-stvarni popravek.?, v katerem našteva edenlndvajšet sni res».
Mi tega popravka nismo;- hoteli- i
ga popravku nismo hoteli priob”'ti, in sicer; kakor ■ smo rekli na.platnicah i. Štev. I8«)l. iz ljubezni,do dr, Konitha. Iri to . ponavljamo - tudi zdaj !. Naj špOdje, braVoi sami o »stvarnih popravkih-.,‘ kaker so«, pr. nttsled-
pa .sodijp- gospodje, bravVi sami o »Stvarnih popravkih-,' kaker so .«, pr. naslednji: «Ni res. d t smo v?.« bili pri Filipih,’ kaker tr lite nv 4. Strani platnic,. Ni res, da slo zmagali prt Filipih, kaker trdite . . . Ni rts, da bi- Vas' rad v trt pil v žlici vode, kakor trdite na tretji strani platnica. . . . l>a ne navajamo več družili. Nismo li' delali krščansko, da nismo',hoteli priobčili takih abotnosti?
, Toda dr • ’*	~	-■	■	v r, - _rs-•-1- :-.
. ko
nem štev«,
prav hvaležen, v,«der nanjo nič kaj prav ne verjamem,'km: .me v iSši številki hočete .osmešiti, \ kateri mi ponujate svojo ljubezen; torej,-zahteval-,1, da vsprejmeto
I. popravek. Ker pa bi Irlo. inogočz, da stvar, z.ast irn, vložil sem -ob jed ne m tožbo, liodeva s.-, vsaj videla pri Filipih«
■pismo,-v katerem (dr. Kontih) črno pa belem piše: ni cm/er bi hib zn tovrijci. tudi si A Vero njuno, ha tiru bi prinesti'v pri-imi/ujtnt s-ffzhn	h’.->:	•'
«1 m./.-.-v	ni-.	sefu	svetleti	dt! Jr i>ih/ir/ii7 :oi/ ttiSfo dr.. Kontih vsltJ
■ posreJovanja toajogtr. ošihn^'pt;ij,tte(Jiri-^ 'Dr. A/a/tni?.*
To izjavo naj U bilj m f prinesli, kaj na. g. dr. Romih, in s teni podpisali ' si pred občinstvom obsodbo ? '
Oh enem na.n je dr, Umnih poslal še drug »stvarni popravek«, kateri začenja: «1, Ni res, d.a sem v svoji gorečnosti ea J.ir.dnerjevo krščanstvo predaleč zagazil, in tudi ni ruš, tla ste brali pred meseci v »Topotniku« moje punegirike na velekrščaustvo l.intlHtti-jcvo . . .» itd, Ta'stvsrni popravek je . precej obširen, k.er dr. Romih navaja nekoliko dolzih mest i/, l.iudn.-rja, ir. katerih naj bi sc — mi trdpviatijčži ----- prepričali o pravem krščanstvu l.indr i-rjevem. Ta'Žal. da smo pretrde glave! Ako dr. .Kirmih ne moro razumeti, kar sr.,o doslej pisali proti' or-lodoksljt 1,(minerjevi, noj prebere vvodni članek pričujoče številke, ter naj' ve -enkrat za vselej, itu nismo vemler tako topi, da bi frainasonsku krščanstvo, katero izpoved u I.indner, Ulovetili z našim, rimsko-katoliškirh krščanstvom!
•	«T	J	~	»	.......	.	j..	-	j«	I	t,V
v katžrc imenu'h.am je tudi poslal svoj »popravek«.
* ‘t