J. K.
IGRICE
Dimitrij Rupel je ob tako imenovanem osnutku zakona o kulturnih skupnostih zapisal med drugim tele stavke: »Še huje: zakon protežira umirajočo kulturo. V tezah, ki jih je izdelal republiški sekretariat za kulturo in pro-sveto, je to jasno razvidno. Kultura ima še naprej iste sestavine, celo mrtve veje so pomaknjene v ospredje. Nacionalni interes (kakšna zanimiva formulacija za socialistično koncipiranje kulture!) je naklonjen arhivom, bibliotekam, muzejem, spomenikom, restavra-
106
107
Igrice
torstvu, preparatorstvu, konzervator-stvu ... torej panogam, kjer je produkcija že zdavnaj zamrla in ki so lahko samo še kulturna pokopališča, arzenali nacionalnih mitologij.. .« (Problemi — Magazin, oktober 1970.)
Logika teh stavkov ni posebno dobra. Iz takšnih, kakršni so, bi nepoučen bravec, ki z arhivi, bibliotekami ali muzeji nikoli ni imel opravka, utegnil sklepati, da so bile te panoge nekoč produktivne, da pa je produkcija v njih pozneje zamrla, tako da so se spremenile v sedanja pokopališča. To bi bila seveda igra čiste domišljije, ki pa je nepoučenemu bravcu ne bi zamerili. Toda Dimitrija Rupla ni mogoče imeti za nepoučenega, saj se najbrž kot vsi drugi moderni ljudje bolj ali manj pogosto zateka h koristnim uslugam, ki nam jih nudijo omenjene pokopališke ustanove. Logika njegovih stavkov je torej bolj plod igrive nemarnosti kot stvarnega premisleka.
Tega ne bi mogli trditi za vsebino. V nji se ponavlja piščeva priljubljena ideja, ki jo je že pred leti zapisal v enem od osnutkov za slovensko kulturno revolucijo. Če se prav spominjamo, je v nji za eno prvih žrtev določil slovenske biblioteke, muzeje, akademije in tem podobne ustanove. Program takšne revolucije je bil po svoje torej kar zanimiv, čeprav bi to zanimivost lahko potrdila šele izvedba. Toda že takrat je motilo anahronistično ponavljanje gesel, pojmov in domislic, ki so se zdele za prihodnjo slovensko kulturno revolucijo nekoliko preveč starinske. Ta arhaični okus moti tudi v novem Ruplovem premišljevanju o arhivih, bibliotekah ali muzejih, čeprav v nekoliko drugačni zvezi, saj to pot ne gre več za slovensko kulturno revolucijo, ampak za zakon o kulturnih skupnostih. Kar bega izbirčnejši okus, je arhaičnost piščevih pojmov in sloga. Spet smo se namreč morali spomniti, da je tisto, kar z nekoliko igrivo logiko piše zoper kulturna pokopališča,  samo prepis  iz
znanih manifestov italijanskega futuriz-ma z začetka tega stoletja, česar pa tudi italijanski futuristi niso iznašli sami, ampak spet samo prevzeli iz še starejše anarhistične miselnosti 19. stoletja, ta pa spet iz še starejših miselnih niti. Čeprav torej pozdravljamo piščevo prizadevanje, da bi obogatil revolucionarno miselnost na Slovenskem, bodisi tisto v zvezi s kulturno revolucijo ali pa to, ki se ukvarja s kulturnimi skupnostmi, je vendarle mikavno primerjati njegov pojmovni zaklad s tistim, kar slišimo o stvari že pri futuristih. Na primer v političnem programu iz leta 1913, kjer med načrti za futuristično kulturno revolucijo beremo med drugim tudi o tem, naj »futuristični volivci« podprejo tudi tole točko programa: »zoper kulturno obsedenost, humanistično izobrazbo, muzeje, biblioteke in razvaline — odprava akademij in konservatorijev.» Še jasneje je ta stvar razložena v »temeljnih idejah fu-turizma«, v dokumentu, ki ga je Mari-netti podpisal leta 1920. Tu izvemo pod točko številka 2, da je v umetnosti futurist predvsem tale: »kdor sovraži razvaline, muzeje, pokopališča, biblioteke, izobrazbeno vnemo, profesorstvo, akademizem, posnemanje preteklosti, purizem, dolgoveznost in mučno natančnost.«
Težko je seveda soditi, ali bi Dimitrij Rupel, ki ga ta točka popolnoma jasno in nepreklicno razglaša za futurista, podpisal vse točke futurističnega programa. Sicer pa biti futurist tudi v današnjem času ni nobena posebna sramota. Morda je samo za malenkost nekoliko preveč arhaična, toda tudi to se še prenese z malo smisla za estetski dekor prejšnjih časov, če ga s primerno igrivostjo prenesemo v teatralni ambi-ent našega časa. Prave težave se začnejo šele, ko premislimo, do kam je igro treba jemati kot igro in kaj je torej tisto, kar se v nji igra. Že za nekdanje futuriste bi dvomili, ali so s svojim pridiganjem »zoper razvaline, muzeje,
108
J. K.
biblioteke in pokopališča« in o tem, da jih bo treba odpraviti, mislili popolnoma zares. Dimitriju Ruplu bi z domnevo, da kani odpraviti slovenske muzeje, konservatorije, biblioteke, akademije in arhive, delali najbrž krivico. Strah pred neprijetnostmi prave kulturne revolucije je hvala bogu najbrž odveč. Ne, iz njegovega komentarja k osnutku zakona o kulturnih skupnostih je videti, da mu gre za nekaj bolj preprostega, Slovencem razumljivega in torej hvale vrednega — z govorjenjem o »pokopališčih« spraviti te in druge kulturne ustanove na slabši glas in ob čast, ki jim jo izkazuje poprečen Slovenec, nato pa v imenu kulture, ki je malo manj pokopališka, terjati več priznanja, pozornosti, časti in tudi denarja. Slovenski futurizem in njegova kulturna revolucija — to pot pravzaprav kritika zakona o kulturnih skupnostih — imata torej bolj praktične, bolj cehovsko finančne kot pa svetovnozgo-dovinske cilje.
To pa je seveda precejšnja tolažba za vse, ki so jih prestrašile besede o kulturni »produkciji« in pokopališčih, socialističnem »koncipiranju« kulture in nacionalnih »mitologijah«. Za vsem tem se ne skriva prav nič hudo nevarnega, saj gre samo za arhaično besedno igro, pravzaprav za igro revolucionarnih besed. Samo navaditi se je treba na posebno estetsko in stilno ozračje revolucionarnega rokokoja, kjer so v navadi preciozne in prikupno stilizirane igrice. Zato zoper takšne igrice ni mogoče reči ničesar resnega, razen da so sestavljene še po nekoliko obrabljenih pravilih in modelih. Estetska ljubkost igre je za tistega, ki jo igra, in za tiste, ki ga pri tem gledajo, seveda tudi v tem, da je dobro, nanovo in sveže izmišljena. Posebno zahtevni gledavci terjajo celo, naj bo igra zares samo igra, se pravi čista igra, ne pa sredstvo, izgovor in preobleka za stvari, ki s svetom   čistega   igranja   niso   združljive.
Toda to so najbrž prehude zahteve, in tako moramo biti zadovoljni z igricami, kakršne se nam pač igrajo.
J. K.