EL DINAMISMO MISiONERO DE LA IGLESIA EN LA HORA ACTUAL CARTA DE PAULO VI AL CARDENAL RENARD CON MOTIVO DE LA CONFERENCIA MISIONERA INTERNACIONAL, CELEBRADA EN LYON (Continuaciön.) La actual problcmätica luisionera La misiön encuentra hoy serias dificultades. En ciertas regiones se ve bloqueada por eausas externas a la misma Iglesia, que no g’oza alli de la libertad religiosa a la que tiene dereeho. Faltan igualmente misioneros y recursos. Es cierto que desde la primera predicaciön apostolica estos obstäcu-los han existido siempre. Pero mas lamentable seria un debilitamiento con la conciencia misionera del pueblo cristiano, agravado por la incertidumbre, o por un exacerbado criticismo. Por el puesto que ocupamos no ignoramos, en efeeto, las objeeiönes que periodieamente se formulan contra las actividades misioneras de la Iglesia y, en consecuencia, contra las Obras Pontificias que se esfuerzan por promo-verla; un proselitismo incompatible con la libertad religiosa, un descuido de los valores socio-culturales de las jövenes naciones, sacramentalizacion pre-matura y excesiva, ausencia de formacion de un laicado responsable, asisten-cia paternalista, occidentaUaxiciön impuesta a las iglesias de Africa y de Asia, etc... . Si bien es verdad que todas estas acusaciones no siempre estän totalmente desprovistas de fundamento y merecen por ello un atento exa-men, adolecen tambien de ambigüedad, y a veces hasta de injusticia. Es de-masiado fdcil juzgar el pasado con el absolutismo de ciertos analisis sociolo-gicos modernos. Si hay crisis en el sector misionero, muchos podran observar que esta se ubica no tanto en los llamadoS paises de misiön cuanto en los pueblos de vieja tradieiön cristiana. Compromiso de todo el pueblo de Dios Por nuestra parte, gracias a las informaciones periödicas de nuestro dicasterio para la Evangelizaciön de los Pueblos y tambien por la>s numerosas y directas confidencias que recibimos, nosotros tenemos poderosas razones para admitir y agradecer el intenso, renovado, concertado y perseverante tra-bajo de los que se consagran al apostolado misionero. Del mismo modo esta-mos proTundamente agradecidos a los fieles que les ayudan con su amistad, sus ofrendas, sus oraciones, sus sufrimientos. Seria singuiarmente extrano que los cristianos dejaran a otros la preocupacion por conocer bien la historia de su Iglesia y por apreciar todo lo positivo de sus actividades. Refiriendonos ahora a los objetivos que hay que promover, la primera finalidad de las Obras Misionales Pontificias serä siempre la formacion de la conciencia. misionera del pueblo de Dios. En el comienzo de una devaluaeiön de este apostolado y de una amplia difusiön de ideologias y de präcticas que ignoran el Evangelio e incluso lo combaten, iconservan los discipulos de Cristo suficientemente una fe cierta de que han recibido la Buena Nueva salvadora para todos? £cömo podrian ellos dejar de hablar? (cf. Act. 4, 20). (Continuarä.) SVETA „OBSEDI „Meni pa ne gre nič drugega vedeti razen Je. izpovedal sv. Pavel, apostol narodov. Prevzet je bil er. njati Jezusa Kristusa. Upravičeno je rekel sv. Tomaž, da Jezusovo na svojih ustnah, na svojih rokah, na svojih nc srcu. Zanj je pomenil vsak dan le toliko, kolikor ga je živel z Jezusa Kristusa. Tako je moralo biti z vsemi apostoli. Sicer ne bi bilo mogoč da so opravili tako gigantsko delo. Seveda v moči sv. Duha. Tako mora biti z vsakim velikim apostolom. Ali si je možno misijonski nemir sv. Frančiška Ksaverija brez te „svete obsede Ta ga je gnala, da je kakor misijonski vihar šel preko Indije, na Ja, • n ga je le zgodnja smrt prehitela pred vrati Kitajske. Tako bo tudi v bodoče. Časi se spreminjajo, spreminjale se L oblike misijonskega dela. A uspešno ga bodo opravljali le tisti, ki b prevzeti kakor obsedeni od misijonske ideje. Morda duhovniški, misijonski poklic danes rešujemo preveč iz vidik človeške osebnosti, ali če rečemo učeno, antropološko. Kako hitro ta čudovita beseda „antropološko“ v praksi lahko dobi čisto drugo vsebino in bi morali to besedo zamenjati z „egoistično“. Da, vsak človek ima pravico do svojega osebnostnega usovršenja. In do tega pride vse bolj v celoti, če sledi božji klic, kot se je usovršil sv. Pavel in sv. Frančišek Ksaverij in na tisoče apostolov. In čim bolj so bili predani svoji nalogi, bili scela misijonarji, tem bolj so osebnostno rasli. Velika ideja je použila egoistične težnje, ki so v vsakem človeku, tudi duhovniku, tudi misijonarju. Mi pri vzgoji misijonskih poklicev računamo na božji klic, na božjo milost. Brez tega ne bo nobenega misijonarja. Toda: ali ne predstavlja božja milost tudi človeškega dela? Če je bila mlademu človeku prikazana misijonska ideja v vsej njeni veličini in v vsem njenem obsegu, tako v njeni vzvišenosti kakor v njeni — včasih kruti — realnosti, ga bo osvojila. Samo nekaj sentimentalnih fraz danes ne bo rodilo misijonarjev. Čim bolj stvarna, Pa naravno in nadnaravno stvarna vzgoja bo mogla usmeriti voljo, da gre za idealom. In če to človeško delo podpre milost, potem bo iz obojega zrasel pravi poklic. „Sveta obsedenost" ali zavzetost bo sprostila sile kot v Pavlu in Frančišku. Kaj ni vredno, da danes toliko mladih ljudi, ki sebi iščejo življenjski prostor, gre za tem idealom in mu posveti vse svoje moči? V to naj bi bila usmerjena naša vzgoja in naša molitev. F. S. VI o IZ iVENIN ^Idesetletnici „Katoliških onov“ piše vodja misijon-jkcije v Sloveniji univ. prof. Jr. Vilko Fajdiga, Ljubljana. ,.Ker je vsa Cerkev misijonarska in je evangelizacija osnovna dol-;ost božjega ljudstva, vabi sveti zbor vse h globoki notranji prenovi, a bi se lastne odgovornosti pri širjenju evangelija živo zavedali in (la bi vsak sprejel svoj delež pri misijonskem delu med pogani“ (M 35). Toda davno pred koncilom se je med Slovenskim narodom, posebno onim v ljubljanski škofiji, začelo postopno, dosledno in temeljito delo za to, da bi bili vsi verniki zavzeti za misijone, za evangelizacijo narodov. Vedno večja misijonska zavest je izvirala iz dveh virov oziroma, središč: iz misijonske dejavnosti ljudi, ki so bili zbrani okrog prof. Lamberta Ehrlicha, in iz lazaristovskih misijonskih žarišč v Grobljah pri Domžalah in na Taboru v Ljubljani. Misijonske zasluge prof. Ehrlicha,, „očeta misijonstva na Slovenskem“, so že tako znane,, da jih ni treba ponavljati. Nekako 50 let mineva, ko je začel s predavanji iz misijologije na mladi teološki fakulteti v Ljubljani, da bi tako dal dovolj zadostne teoretične podlage za poznejše praktično delo slovenskih duhovnikov za misijone. Teoretičnemu se je kmalu pridružilo tudi praktično, saj so bogoslovci imeli svoje misijonske krožke in tečaje, klerikom so se zabeli v istem idealizmu pridruževati laiki, posebno študentje na univerzi. Misijonski eliti izobražencev se je pridružil širši krog vernih ljudi, ki so jim potujoče misijonske razstave, velike misijonske prireditve, predvsem pa dobro pripravljene misijonske nedelje razširile misijonsko obzorje,, pa tudi srca, ki so se velikodušno odpirala za misijonsko molitev in daritev. Ni čudno, da se je v posa- meznih redovih pojavila misijonska pomlad, ko so njihovi najboljši odhajali na Kitajsko, v Indijo, v Indokino in je Ljubljana večkrat obhajala „slovo od misijonarjev“. Toda ne bi bilo tolikšne misijonske svežine in požrtvovalnosti, če :ne bi vzporedno z omenjeno dejavnostjo prihajala misijonska gorečnost iz kroga, ki slavi svoj zlati jubilej, iz kroga okrog „Katoliških misijonov“. Ozadje in prve konkretne obrise nove misijonske pomladi med Slovenci 7 davno prej je že minila Baragova in Knobleharjova pomlad - zamišljata in že uresničujeta velika idealista prelat Janez Kalan in gospod Tumpej, lazarist. V njune stopinje stopa vedno več mladih lazaristov, duhovnikov, dijakov in dijakinj, vedno številnejši posamezniki in skupine iz božjega ljudstva. Družijo in vodijo jih „Katoliški misijoni“, ki so vsako leto bolje urejevani in lepše oblikovani. Njihovo vlogo bi mogli primerjati z vlogo misijonskega lista Los Anales de la Propagation de la Foi, ki so pojavijo pred 150 leti v Lyonu na Francoskem obenem z Družbo za širjenje vere. Kakor so te Anale brali mnogi ljudje iz vseh slojev in se bolj i,n bolj navduševali za misijonsko misel in žrtev, tako so Slovenci Prebirali „Katoliške misijone“ in se navduševali za slovenski delež v celotni misijonski dejavnosti Cerkve. Zlasti tik pred vojno sta se (;'e akciji čudovito izpopolnjevali, Ehrlichova na eni strani,, Lenčkova in Vodjeva na drugi strani. Kako ne bi smeli pričakovati od vsega tega Pnjlepših sadov? Sadovi so bili posamezni misijonarji, ki so odšli v daljnje kraje oznanjat Kristusa in nehote tudi ime slovenske matere, ki jih je rodila. Ladovi so bile misijonske molitve in darovi, ki so v vedno večji meri začeli teči iz Slovenije v misijone. To se je najbolj pokazalo vsako leto na misijonsko nedeljo, saj je bila Cerkev v Sloveniji glede tega vedno daleč pred vsemi drugimi škofijami v Jugoslaviji. Tako močen je bil misijonski plamen,, da ga niti viharji druge svetovne vojne niso mogli zamegliti, kaj šele uničiti. Korenine so bile pregloboke. Iz teh korenin živimo še danes. Res, niso bile vse dobe po vojni za delo za misijone v domovini enako ugodne, vendar niti na teološki fakulteti niti v Cerkvi na Slovenskem misijonska misel in žrtev niti eno leto ni izostala. Ker so bile korenine tako globoke in trdne, se je 'nujno vedno znova in na zmeraj drugačne načine pojavljala. Končno pa je zaßela dobivati posrečeno obliko sestavnega dela katolicizma na Slovenskem, ki je Pokazal svoje sadove ne le v številnih novih misijonskih poklicih in celo Pokrajinah, kjer so začeli delovati povojni misijonarji in misijonarke, npr. v Zambiji ali na Madagaskarju, ampak še posebej v cvetočih misijonskih nedeljah, ki jih obhajamo. Če za kaj, potem verni Slovenci radi darujejo za misijone. Radi pokupujejo misijonske liste in knjige,, radi preberejo pisma naših misijonarjev v „Družini“ ali v „Ognjišču“, radi sprejemajo misijonarje, ki jim pridejo iz Azije ali Afrike pripovedovat o svojem delu. Priče smo misijonske zavzetosti, ki smo si jo komaj upali pričakovati. Bila bi povsem nerazumljiva, če ne bi mislili na globoke korenine, ki so jih drugi začeli zasajati pred 50 leti. Kakšno zahvalo dolgujemo vsem tem mi, ki živimo iz korenin! Trdno upamo, da to življenje ne more umreti - prevdč globoke so korenine - ampak preiti v vedno lepšo podobo prave pokoncilske Cerkve. Vidno se bo to pokazalo ob zlatem jubileju „Katoliških misijonov“ in misijonske dejavnosti med Slovenci tudi tako, da bodo povsod, kjer se v cerkvah še zbirajo verni Slovenci, brali Svoljšakove Misijonske šmarnice. Marija nas bo združevala in preko misijonov vodila v še tesnejši Kristusov objem. MISIJONAR MAJCEN SDB K ZLATEMU JUBILEJU Jutri je po novem koledarju (27. sept.) praznik sv. Vincencija,, velikega patrona lazaristov in našega ljubljenega svetnika, ki je še vedno živ med nami s svojo apostolsko gorečnostjo in misijonsko mislijo. Pred petdesetimi leti so gospodje tam pri Srcu Jezusovem v Ljubljani, polni njegove ljubezni do Boga in do duš, začeli izdajati list >,Katoliški misijoni“, ki je vžigal misijonsko misel med Slovenci, budil nove misijonske delavce, vodil toliko gorečih in pobožnih duš, da so z molitvijo in denarjem podpirali slovenske misijonarje,, ki so odhajali na vse strani sveta „Katoliški misijoni“ niso imeli le naslovov vseh slovenskih misijonarjev, temveč so sledili vsakemu važnemu dogodku, se 'mnimali za vsako težavo, preganjanje in uspehe slovenskih misijonarjev, Pa obenem spremljali širjenje božjega kraljestva po vsem svetu. To Kristusovo kraljestvo jim je bilo pri srcu, tisto Jezusovo vabilo: Pojete tudli vi... je donelo iz lista. Tako je zrastla velikanska duhovna družina dobrih Slovencev, ki žive sicer na vseh delih sveta, pa so vsi enega duha in imajo vsi eno željo:... naj pride tvoje kraljestvo! Petdeset let so „.Katoliški misijoni“ zidali, gradili to Kristusovo družino. Kadar si v družini, si med svojimi, se dobro počutiš, veš, da smeš zaupati svoje želje, ideale, težave in veselje svojim bratom. Veš, da te bodo poslušali, s teboj sočustvovali, te navduševali in ti pomagali,, ti vedno stali ob strani. Ko ste mi pisali, da bo kmalu petdesetletnica „Katoliških misijonov“, »em si mislil: ne bom popisoval v izbranih besedah tega zgodovinskega dne, ne bom pojavljal, kako sem bil že vse cd začetka bralec „Katoliških misijonov“,, kako so me spremljali na mojih potih po Kitajski, v Makau, Hohgkcngu, in Vietnamu. Tudi ne bom pisal, ker sem to že enkrat stopil, kako se moram „Katoliškim misijonom“ zahvaliti za misijonski-salezijan-ski poklic. Res ne bi smel pozabiti povedati, koliko čekov mi je pisarna KM poslala vse od leta 1935,, ko sem odšel na Kitajsko, in koliko dobrih duš me je podpiralo z molitvijo Kad bi povedal le to, kako me je ta velika družina, zbrftna okrog .„Katoliških misijonov“ ljubila i'n še bolj, kako sem jo jaz ljubil vse °d začetka svojega redovniškega poklica. Ta vez ljubezni - ‘čiste in bratske - je vezala mene s „Katoliškimi misijoni“ vseh petdeset let. žarki Vincencijeve ljubezni so ogrevali te vezi. Uknes ob petdesetletnici ne stojim sam, ampak mi kot člani te velike družine, v Kristusovem imenu zbrane, stoje ob strani vsi tisti, ki sem jim brat. Ker smo vsi deležni iste bratske, velikoduškie ljubezni te velike družine, smo kakor mala slovenska cerkev, združetia v Svetem DuhU in njegovih skrivnostnih načrtih. Jutri, na dan sv. Vincencija,, bom stopil k oltarju, da se zahvalim Bogu za vse, kar mi je dala - in mi je dala veliko! - ta družina „Katoliških misijonov“, in da prosim ljubega Boga, naj povrne vsem, prav vsem Obenem pa bom dvig'nil mašniške roke k Bogu za blagoslov, da bi Kristusova ljubezen bolj in bolj vzplamtevala v srcih bratov in sester. Posebna zahvala g. Lenčku in g. Wolbangu, prisrčnima prijateljema! Ob tem velikem jubileju petdesetletnice čestitke vam, gospodje lazaristi,, za vaš izvrsten apostolat in vsem in vsakomur pri „Katoliških misijonih“. --------- Ml VAM - VI NAM! ----------------------------------------- Dragi naročniki! Kot smo napovedali v decemberski številki lanskega letnika, Vam mi darujemo v jubilejnem letniku 16 strani, to je polovico več obsega, Vas pa prosimo, da nam darujete, če količkaj morete, svoj jubilejni dar v tiskovni sklad. Pod geslom, Ml VAM, VI NAM bomo objavili po posameznih deželah vse darove, ki nam pridejo v teku enega leta bodisi kot prispevek v tiskovni sklad bodisi izrecno kot jubilejni dar. Upamo, da bodo ti darovi iz številke v številko številnejši, bogatejši. . . Predvidoma nas bo jubilejni letnik stal kakih 40.000 pesov ali 3.200 dolarjev. Od tega odpade na račun za 50 % povečanega obsega lista kakih 1.250 dolarjev. Če nam z združenimi močmi naročniki vsega sveta darujete v jubilejni dar vsaj to vsoto, bomo takorekoč prejeli od Vas povrnjeno, kar Vam bomo več dali, in iskreno Vam bomo hvaležni! Zato Vas lepo prosimo, dragi naročniki: 2e vnaprej vsakemu za vsakršen dar: Bog plačaj! Začenjamo z objavo: Kot jubilejni dar v tiskovni sklad „Katoliških misijonov“ so darovali: Združene države Sev. Amerike: Misijonska znamkarska akcija po g. Karlu Wolbangu CM, 50 dolarjev; Lojze Zorenč, 1 dol. Skupaj: 51 dolarjev. Argentina, (v pesih) Eva Ribnikar, J. L. Suarez, 10; upokojenec z minimalno pokojnino, Slovenska vas, 6; Janez Tršan, Boulogne, 10; dr. Leopold Eiletz, Buenos Aires, 30; Olga Zajc, San Justo, 20. Skupaj 75 pesov ali 6 dolarjev. Francija: (v frankih), Steržinar Marija, 400; N. N.; 100; Hren Nežka, 50; Vončina Jožefa, 75; Matilda Munih, 10. Skupaj 635 frankov ali 127 dolarjev. Rim: Mons. dr. Franc Šegula, 10 dolarjev. SKUPAJ DOSLEJ ZA JUBILEJNI DAR: 194 dolarjev. SMER IN USMERJEVALCI IZ PETDESETLETNE ZGODOVINE „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ Pii kakem listu ali reviji v glavnem določa smer in vsebino izdajatelj, v Primeru „Katoliških misijonov“ Misijonska družba sv. Vincencija Pavel-skega (lazaristi), ki je, razen v dobi dveh mesecev, vseh 50 let izdajala list. čeprav je torej „Katoliške misijone“ izdajala redovna družba, list že <>d začetka in skozi vso svojo zgodovino ni hotel biti družbeno glasilo, ampak s P 1 o š e n slovenski misijonski list. Naloge, ki so jih nadeli listu od začetka in v teku let, so bile res splošne in široke in bi se dale povzeti v naslednje točke: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. — Širiti med vse sloje zdravo in najsodobnejšo misijonsko misel v skladu z misijonskimi idejami papežev; ' nuditi poznanje misijonskega sveta ter prizadevanja Cerkve za njegai evangelizacijo in nje rast v njem, v preteklosti in sodobnosti; '—raziskovati in beležiti slovenski delež pii misijonskem delu; — pisati kroniko dela slovenskih misijonarjev; biti glasilo uradnih papeških in škofijskih misijonskih organizacij; — biti glasilo misijonskih prizadevanj ostalega slovenskega misijonskega zaledja; — pobujati nove slovenske misijonske podvige; — pospeševati misijonske poklice; — delati za Baragovo beatifikacijo. „Katoliški misijoni“ se pa niso omejevali samo na pisanje, na teoretično obravnavanje in poročanje, ampak so bili bolj ali manj tudi dejavnik misijonske akcije, pač kolikor so narekovale potrebe oziroma v kolikor so bili Pri listu bolj ali manj možje akcije. Zlasti velja to v pogledu pomoči slovenskim misijonarjem, v pogledu misijonske propagande, v pogledu dijaškega misijonskega gibanja pri nas in v pogledu dela za Baragovo beatifikacijo. Skušnjavi, da bi se v teku 50 letnega obstoja list bolj in bolj omejeval na družbene misijonske akcije, ki bi se mogle pojaviti in uveljaviti zlasti ob posebnih družbenih misijonskih podvigih, pa pri tem zanemarjal splošnost sloven-skega misijonstva, se izdajatelji niso udali; list je bil in je od začetka do danes glasilo celotnega cerkvenega in slovenskega misijonskega dejstvovanja, tako na misijonskem polju kot v misijonskem zaledju. Ker je s prevzemom Misijonišča Groblje pred 53 leti zlasti mlade druž-bene kroge, pred vsem po zaslugi, lahko rečemo, „očeta slovenske lazaristovske misijonske akcije“, Andreja Tumpeja CM, misijonska ideja stalno zajemala in so radi tega celo mnogi škofijski bogoslovci vstopali v tako izrazito misijonsko usmerjeno družbo, zato vodstvo Družbe ni bilo nikdar v zadregi glede moči, katerim bi zaupalo urejevanje lista, zlasti ob dejstvu, da se je ustanovila in stalno izpopolnjevala Misijonska knjižnica, v katero je priha>-jalo pred zadnjo svetovno vojno nad 100 misijonskih revij iz celega sveta, ln ob dejstvu, da je uredništvo takoj od početka navezalo stike z vsemi slovenskimi misijonarji in jih nenehno ohranjevalo in izpopolnjevalo. Prvi urednik lista je bil njega ustanovitelj, tedaj še mladi lazarist Andrej Tnmpej CM. Že v svojem govoru na V. katoliškem shodu v Ljubljani I. 1923 je sporočil, da bo Misijonišče Groblje začelo izdajati „Katoliške misijone“, in je misijonsko zborovanje tega shoda v 7. resoluciji ta načrt osvojilo za svoj z besedami: „V. katoliških shod želi, da se ustanovi poseben misijonski list.“ Oktobra meseca istega leta je res izšla prva številka in Andrej Tumpej je bil urednik prvega, drugega in tretjega letnika. A že zadnja štvilka tretjega letnika pove, da je Tumpej pustil uredništvo, ker da gre „misijonsko“ delovat na slovanski jug. Tedaj so imeli za misijonsko očividno tudi delo v diaspori, radi česar so tudi škofa Gnidovca označili kot lazarista, ki je prvi izšel iz Misijonišča Groblje v misijone slovanskega juga kot skopljanski škof. (Danes dela v katoliški diaspori med pravoslavnimi ne smatramo za tipično misijonsko delo, saj je pravoslavna Cerkev tudi Kristusova Cerkev; misijonsko delo je pa le tam» kjer Cerkve še ni oziroma jo je trebai razvijati, da je zmožna samostojnega življenja.) V tem duhu je pristopil tudi goreči prvi urednik „Katoliških misijonov“ Andrej Tumpej od besed k dejanju in šel v „misijone“, v diasporo, kjer je poslej deloval in še danes deluje 47 let. Ustanovitelj in prvi urednik KM je pač lahko vesel, da je ta njegov otrok dočakal petdesetletnico, in še bolj, da jo je doživel. .Za Tumpejem je prevzel uredništvo tudi mladi duhovnik Misijonske družbe Jože Godina CM, pi-ekmurski rojak širokega obzorja; ki je bil tudi organizator in prvi ravnatelj Misijonske tiskarne v Grobljah. Urejal je list od konca 3. letnika do 10. letnika, torej sedem let. Rastoče delo v tiskarni, ki je poleg KM tiskala še mnogo drugega misijonskega slovstva, npr. Misijonske koledarje, knjige tzv. Misijonske knjižnice itd., pa tudi širše naloge, ki mu jih je nalagala’ katoliška skupnost kamniškega okraja - vse to je nasvetovalo pomočnika v uredništvu. In to je postal France Jereb CM. Jožef Godina je po vojni kot škofijski duhovnik odšel v Združene države v dušno-pastirsko službo, kjer je zadnja leta lepo pripomogel k pospešenju škofijskega procesa za Baragovo beatifikacijo, zdaj pa je hišni duhovnik v Domu počitka v Pliberku na Koroškem. France Jereb CM je bil torej sourednik desetega letnika KM in do samostojnega urejevanja sploh ni prišel, kajti naslednje leta 1934 je odšel kot misijonar na Kitajsko. Tam je deloval najprej na severu, po drugi svetovni vojni pa je skupaj z ostalimi slovenskimi lazaristi, ki so že pred vojno odhajali za njim na Kitajsko, in z veliko odpravo begunskih povojnih lazaristov iz Rima (v nekaj mescev jih je odšlo na Kitajsko kar pet) ustanovil tako-zvani „slovenski kitajski Baragov misijon“, ki je bil v okvira južnokitajske škofije severnoameriških sobratov samostojno področje in mu je bil Jereb predstojnik. Na Kitajskem je vztrajal še pod komunisti do zadnjega, dokler ni bil tudi on kot eden izmed zadnjih izgnan, po skoraj 20 letnem misijonskem delovanju na Kitajskem. Po vrnitvi v domovino je bil šest let provincialni predstojnik slovenskih lazaristov v najtežjih časih; kot tak je tudi obiskal sobrate v Argentini in prvi pogodbeno uredil že tedajno delno samostojnost Baragovega misijonišča, ki je danes popolna. Fran Jereb CM deluje v Celju kot ljudski misijonar. Naslednji urednik „Katoliških misijonov“ je ob Jerebovem odhodu na l^itajsko postal dr. Jožef Gracar CM, ki je že uredil 12. številko 11. letnika. ^ želji, da bi se za uredniško delo čim bolj usposobil, je šel že naslednje leto 2a več mesecev v Rim, kjer je obiskoval predavanja iz misijonske znanosti. Zadržal se je nekaj časa tudi v Neaplju, da bi odkril grob provikarja Ignacija Knobleharja, kar tudi njemu ni uspelo (in morda nikomur ne bo). Že tedaj je pri uredništvu priskočil na pomoč Ladislav Lenček CM, ki je leta 1934 kot škofijski bogoslovec vstopil v novicijat Misijonske družbe z željo, da bi se čim bolj posvetil misijonstvu, za kar je ob „Katoliških misijonih“ takoj našel obilo možnosti. Še kot bogoslovec je poleg bistvenega sodelovanja pri misijonskih prireditvah tako družbene kot škofijske misijonske akcije prevzel v uredništvu „Katoliških misijonov“ važno področje stikov z vsemi slovenskimi misijonarji in organizacijo pomoči zanje, objavljanje njih pisem in tudi objavljanje poročil o delu misijonskega zaledja. Po posvečenju koncem 1. 1938 in končanih študijah sredi 1939, je bil nastavljen v Misijonjišču in bil dejansko z dr. Jožetom Gracarjem sourednik, imajoč na skrbi slovensko mi-mjonsko akcijo v celoti, tako na misijonskem polju kot v zaledju, pa tudi vso literarno in tehnično plat lista. Ob okupaciji in uničenju Grobelj kot Misijonišča po gestapovcih v letu ^i-Kaj me bodo spet onegavili,“ pomisli, „rajši sam dvignem roke, kot pa da bi jih moral s silo...“ Pride do patrulje, pa ga stražar nahruli: »Zakaj pa roke nad glavo držite?“ Kmetič je začel razlagati, kaj se nm je prejšnji dan namerilo, a policaj ga prekine: ,„Le nflč se ne delajte brihtnega. Roke dol pa naprej!“ Možak se je zmedel in vzdihnil: „Kakšni r,orci so v tem mestu!“ Še tisti večer se je poslovil od „te trapaste Kalkute“. ZOJDEB je bil prej hind. Postal je katoličat: in si je za družico izbral katoliško dekle.. Poklicen kovač je, kot oče. Do nedavna je delal v nekem hindu zavodu, pa so ga nekako izrinili. Kot katoličan se je Vimil domov. Pa je slabo naletel. Vsi: oče, mati in bratje so ga postrani gledali. „,Sin, pa kristjan?“ Bratje, morda je bil tudi oče za to, so r'ajeli par barab, ki so ga tako pretepli, da je moral za dober teden v bolnišnico. Ko jo prišel ven, je vzel ženo in otroke, se porazgledal, kje bi bilo kaj upanja za zaslužek in je v precej oddaljenem kraju ob glavni avtomobilski cesti odprl kovačijo. Tako imam v misijonu farana, k' je za vero trpel in bil izgnan zavoljo vere iz lastne družine. Oba, mož m žena sta kot se šika! ZA HRBTOM MI JE POPEVAL SANJ ASI. Pobral sem ga na prometnem križišču v velemestu. Ustavila me je rdeča semaforjeva luč. »Boste peljali v smeri Narodne knjižnice?“ se izmed vrst vozil izlušči pravi pravcati rumeno oblečeni hindu sanjasi, z belim V (znak boga Višnu) ra čelu, z obrito glavo. „Tja mimo sem namenjen.“ „Smem prisesti?“ „Kar gor!“ Poženem motor: semafor je kazal zeleno, on pa mi za hrbtom začne nalahno popevati: .„Hore Hore, Krišna, Krišna, Krišna, Hore, Krišna...“ Boga je klical. S tako pojočim sar.jasijem sem vozil po zabasanih kalkutskih cestah,, teden, dva je tega. Postavil sem ga pred prejšnjo podkraljevsko palačo, ki svobodni Indiji služi za Narodno knjižnico. „Pa dosti sreče pri izbiri knjig!“ mu reßem v slovo; on pa dostavi: „... da 'najdem Boga!“ Še ga išče. Na mojih prsih pripeti križec ga je bil menda nagnil, da me je poprosil za uslugo. Tedaj mu je križ le nekaj povedal. .. OMEJITEV ROJSTEV ZA BOGOVE. To domislico sem pred kratkim bral v bengalskem dnevniku. Izrekel jo je eden glavnih voditeljev komunistične stranke Kongar. V Bengaliji veliko zemlje pripada številnim božanstvom, na pretek jih je; po zakonu se od njih vzdržujejo templji in tempeljski uslužbenci,, zato so rešeni razlastitve. Pol za smeh, pol zares je Kongar puščico „omejitev rojstev“ izstrelil v bogove. Kiakor je v državi zaradi nezadostne omejitve rojstev - tako se je razgovoril Kongar - preveč ljudi, tako se nam je narodilo tudi preveč bogov. Tudi zanje veljaj ista mera zdržnosti! Kongar je pač imel razloge, da poudari dokaj nezmerno in dostikrat nesmiselno uporabo in trošenje hrane v „bogočastne“ namene, ko pa ljudem hrane manjka. V Kalkuti, pa tudi drugod vsepovsod pred mrliškim sprevodom trosijo po cesti riž, ki ga potem pogrebci pohodijo, vozovi pa zmendrajo. Takšnega nesmiselnega uničevanja prepotrebne hrane je tukaj vse prevefö in je prav„ da nekdo protestira! „VEČNA POT“. Kot Ljubljančan sem jo dostikrat obhodil. Pa kot ledovni novinec pri sv. Jožefu. Pozimi so tam iz majhnih jezerc sekali led, spomladi so se po njej sprehajali zaljubljenci. Moj bratranec si je bil tam postavil hišo, odprl okrepčevalnico in iz tal pričaral jezerce za čolnarjenje. V starih časih je bila tam najlepša Kolmanova vila, malo naprej pod hribčkom se je v zelenju skrivala gostilna pri Čadu, vrh grička se je belila cerkvica Marijinega Obiskovanja, zraven pa hiša,, kjer je naš Ivan Cankar tako rad stanoval. Celo Indijski misijon je tam nekje imel svojo parcelo; re na gričku, marveß ob Večni poti, ki je tako prišla v stik z Indijo! V Indiji se z Večno potjo srečavam vsak dan. „.Večna pot“ je Indijcu njegova „šonaton dhormo“ - veČnostr.a vera, njegova pot v večnost. Hinduizma po tem, kar sem o tej stvari bral, sploh ni, razen v domišljiji orientalistov, znanstvenikov, ki proučujejo indijska verstva. Nobene take hindu vere kot take ni! Takoimenovani hinduizem je cel kompleks verstev, pravzaprav zmes verstev in verskih obredov, ki se jih drže ljudje na indijskem podkontinentu. Hindu - tako trdi sam bengalski pisatelj,, pri katerem sem to prvič bral - pomeni isto kot Američan ali Evropejec; vere, ki bi bila hindu vera, pa ni, prav kot ni ameriške ali evropske vere. Tedaj tudi ni v Indiji le ene, temve'č mnogo „večnih poti“... Kalyampurski pevski zbor v župniji o Poderžaja, ki ga vidimo na skrajni desni. — Spodaj: Po maši v vasi Bharu; med verniki sla tudi dve visokoŠolki. VZGOJA DOMAČE DUHOVŠČINE Poroča Karel Wolbang CM. Iz škofije Kisumu v Kakamegi,, Kenyja, Vzhodna Afrika, je MZA prejela koncem leta naslednje poročilo tamkajšnjega škofa, ki ga podajamo v prevodu za vse dobrotnike bogoslovske akcije. Je zelo zanimivo in obenem vzpodbudno. 10. december 1972. „Moj dragi Father Wolbang, kmalu bomo doživeli nov božič in z letnimi božičnimi voščili naj Vam podam pregled našega dela v letu 1972. Večina novic je dobra in zelo vzpodbudna in v priznanje vsem našim dobrim prijateljem in dobrotnikom. Doživljamo hude čase spričo stiske sestrske Cerkve v Ugändi. Nekateri naši misijonarji so že odšli in sedanji izgledi kažejo, da bodo mnogi drugi prisiljeni oditi iz dežele v bližnji bodočnosti. Tolažilno dejstvo je, da je od 12 ugandskih škofij 10 pod vodstvom domačih afriških škofov in osebno mislim, da je možno preostali dve škofiji afrikanizirati brez ve'čje težave. To nikakor ni skromen uspeh za Cerkev v Ugandi, v kratkem razdobju 100 let, od prihoda prvega misijonarja v tisto deželo. V Kenyji 'na splošno,, in tukaj v moji škofiji Kisumu posebej, so stvari veliko bolj razveseljive. Število tistih, ki se Cerkvi pridružujejo, ni nič popustilo ali padlo. Povprečno imamo samo v naši škofiji letno od 40.000 - 50.000 prirastka novih katoličanov. Letos sem posvetil spet dva mlada afriška kandidata v mašnika, tako da imamo sedaj že 17 domačih duhovnikov, ki roko v roki delujejo s kakimi 90 misijonarji duhovniki od zunaj. Še bolj razveseljiva in osrečujoča je bila v avgustu slovesnost, ko je bil eden od mojih afriških duhovnikov ordiniran v pomožnega škofa v moji škofiji. Vsak misijonski škof gleda 'naprej v dan, ko bo mogel izročiti svojo odgovornost enemu izmed ljudstva, med katerim je deloval. Sedaj je gotovo, da bom jaz deležen te sreče. Materialni napredek se je v tej škofiji nadaljeval zadnje leto z gradnjo novih cerkva, samostanov, bolnic,, šol in mnogo je bilo zgrajenega za katehetične in pastoralne centre. Zelo mirno lahko reCem, da je bilo v zadnjem letu samo za zgradbe potrošenih med 80.000 - 100.000 dolarjev in načrti za leto 1973 kažejo delo v enakem obsegu. Gotov sem, da nas boste Vi spet podpirali s svojimi molitvami. Vi in vsi naši dobrotniki boste na poseben način v mojih božičnih sv. mašah, zlasti cb polnočnici. S ponovno zahvalo in vsemi dobrimi željami za blagoslov v letu 1973, ostajam, zelo iskreno v Kristusu Vaš, + John de Reeper, škof v Kisumu.“ Poleg cele vrste obnovljenih vzdrževalnin za že vzdrževane domače bogoslovce škofije Kisumu, ki študirajo v velikem semenišču Nairobija,, glavnem mestu Ke'nyje, bo mogla MZA prevzeti nanovo več novih kandidatov. Vsaj dva ali morda celo tri takoj. Vsi prejšnji dobrotniki so ostali zvesti in z vzdrževanjem spet nadaljujejo, dokler kandidat ni v mašnika posvečen. Pošiljamo spet škofu v ta namen $ 2.000. Tokrat je prvi»č škof poslal letno poročilo o razvoju misijonskega dela v njegovi škofiji, dasi vsa leta dobivamo od njegovega generalnega vikarja Davida Twomeya izčrpna poročila, da smo o bogoslovski akciji vedno na tekočem. Tako škof, ki je Škot po rodu, in gen. vikar, ki je bil rojen na Irskem, imata o slovenskih misijonskih sodelavcih že precej pozitivne Pojme. Irec Twomey mi je ponovno dejal, da moramo biti Slovenci precej Podobni Ircem, kar vero in ljubezen db Cerkve zadeva, kar bo za verne gotovo držalo. Ob tej priliki tudi KATOLIŠKIM MISIJONOM ob 50 letnici izrečemo toplo zahvalo za vse, kar so doprinesli s svoje strani, da so bogo-slovsko akcijo popularizirali. OD KICCIJA DO KONCILA F'RANC SODJA CM ( N oda Ijemn je.) Že v devetnajstem stoletju so misijonarji spoznali potrebo po študiju kitajskega jezika. A pomanjkanje misijonarjev, še bolj pa pomanjkanje razumevanja za socialni cilj misijonstva, je bil vzrok, da so se le redki kaj bolj vglobili v kitajščino. Misijonarji so se navadno učili privatno in le kakega pol leta, drugo jim je dalo praktično delo, a do popolnosti se niso razvili. Prva šola za kitajščino je bila ustanovljena šele leta 1926. Belgijski Scheu-tisti so uvedli eno do dveletni študij v Tjencinu in pozneje v Pekingu. Leta 1936 so jim sledili frančiškani in v Pekingu, v nekdanji palači kitajskih princev, ustanovili dobro šolo za kitajščino. Dveletni tečaj je bil obvezen za vse misijonarje, tisti, ki naj bi prevzeli kako važnejše mesto, pa so morali študirati štiri leta. To je pač v popolnem nasprotju s starimi metodami. Septembra leta 1937 so tudi jezuiti za svoje misijonarje ustanovili v Pekingu kitajsko šolo. Vse tri šole so v zvezi s katoliško univerzo „Fužen“. Beckmann trdi, da je bilo v zadnjih 20 letih na sinološkem polju od strani katoliških misijonarjev storjenega več kot v vseh prejšnjih stoletjih. Kako so kitajski škofje spolnili želje svete stolice glede vzgoje domačih duhovnikov, izpričujejo že številke. Poleg kakih 2.800 evropskih misijonarjev deluje okrog leta 1945 2.000 domačih duhovnikov. Iz njih vrst je do tedaj izšlo že 25 domačih škofov. Ni mogoče reči, da so že vsi misijonarji zavzeli pravo stališče do domačih duhovnikov, a škofom je treba priznati resno voljo. Spočetka je imel skoro vsak vikariat svoje semenišče, kar pa se je izkazalo pomanjkljivo, ker niso bile učne moči dobro izbrane in se tudi niso mogle posvetiti zgolj bogoslovcem. Zato je Constantini začel pospeševati centralna semenišča, v katera naj bi prišli bogoslovci iz več vikariatov. Pred izbruhom vojne jih je bilo 12. Profesorji so tako bili bolj izbrani in so se mogli resno posvetiti svoji nalogi. Za enotnost je pa bilo poskrbljeno na ta način, da je imel vsak red aii družba svoje semenišče,, tako da so iz njihovih vikariatov prišli bogoslovci v njihovo semenišče, še važnejše je to, da se je začela v semeniščih javljati težnja, da nadomeste krščansko-sholastično vzgojo s krščansko-kitajsko. V ta namen je že izšla „Brevis imtroductio in Phi-losophiam sinicam, notis bibliographicis ditata ad usum Seminariorum iz AKOMODACIJE V INDIJI Po posvečenju kruha •n vina, po Njem, z Njim in v Njem'; kajenje s kadilnicami, o katerem se nekateri izražajo, češ da je vse preveč hindujsko, a je zelo indijsko doživeto sodelovanje pri sveti maši. . . (O. Cukale) (Sienshien 1940)“, ki jo je napisal P. Bernard S.J. Podobnemu namenu služijo razprave P. Heinrichsa OFM v „Colectanea Commissionis Sy-nodalis“ od leta 1936 dalje, ki skuša filozofsko-teološki študij obogatiti •s kitajsko filozofijo in kulturno zgodovino. Prav zadnji čas pred razsulom misijona se je pojavila tudi misel, da bi vzgojo duhovskega naraščaja prevzeli kitajski duhovniki sami. V ta namen je Constantinijev naslednik delegat Zanin ustanovil leta 1937 „Collegium Sinicum“, ki je bil priključen univerzi „Fužen“. (Fides, 12. okt. 1940.) Mimogrede omenimo, da delegatovo naziranje o ako-modaciji že zadostno izpričuje samo njegova brzojavka na Kitajsko, ko je bil imenovan za apostolskega delegata: „Le eno želje imam in le za eno prosim, da bi z dneva v dan bolj spoznali in ljubili kitajski narod in da bi mu mogel služiti v Jezusu Kristusu.“ Kako resne so mu bile te besede, izpričuje poleg številnih drugih dokazov že ta „Collegium Sinicum Eclesiasticum“. V začetku šolskega leta 1941j42 je štel 40 kandidatov. To so bili že posvečeni duhovniki, ki so študirali razne stroke v kitajski kulturi. Zanimivo, da se jih je 30 v tem letu priglasilo za študij kitajske kulture, literature. Namen je, polagoma ustvariti krščansko-kitajsko vzgojo po vseh semeniščih in tudi drugih katoliških šolah. To naj bi bil zadnji in 'najmočnejši udarec evropeizaciji v kitajskem misijonu. Omeniti bi bilo še, da so prav v zadnjih letih skušali tudi misijonarkam posredovati boljšo pripravo. Leta 1941 je bil za evropske sestre v Pekingu ustanovljen ußni zavod za kitajščino, ki so ga vodile neke španske redovnice. Tudi za nje je bil predpisan dveletni študij. Za kitajske redovnice pa je bil postavljen v Pekingu poseben zavod, da so mogle obiskovati študij kitajskega jezika in literature. Končno še nekaj besed o umetniškem udejstvovanju. Cilj je ustanoviti krščansko-kitajsko umetnost. Delegat Constantini se je zavzel zanjo že takoj ob nastopu. Tudi na kitajskem koncilu je bila dana smernica glede tega. Da bi problem zagrabil praktično, je poklical na Kitajsko benediktinca Adalberta Gresnigta, ki naj bi napravil vrsto načrtov za cerkvene zgradbe v kitajskem slogu. Eden najlepših uspehov je univerza v Pekingu; v krščansko-kitajskem slogu so se že začela graditi velika semenišča, katedrale, redovne hiše itd. Tudi slikarstvu je utrl Constantini pot. Ko je obiskal razstavo poganskega slikarja Čenga v Pekingu, ga je lepota njegove umetnosti tako prevzela, da ga je povabil, naj skuša svojo umetnost oploditi s krščanskimi idejami. Ta se je res lotil študija svetega pisma in kmalu presenetil delegata in druge z lepimi slikarijami. Po umetnosti je Ceng našel pot do vere in postal začetnik cele šole za krščansko-kitajsko umetnost na Pekinški univerzi. Istočasno je utiral pot h krščansko-ki-tajski umetnosti tudi belgijski scheutist P. Edmund van Gennechten in ustvaril lepe stvari. Prav tako so se kazali vplivi novega duha tudi v glasbi in poeziji. Liturgija je dobivala vedno bolj kitajski obraz. Končno je še odlok o češčenju Konfuceja in prednikov leta 1939 pospešil razvoj k ustvaritvi domače kitajske Cerkve. Stari strah je izginil. Res je treba priznati, da novi duh tudi v tej dobi še ni zajel vseh misijonarjev, da so še v mnogih bili zastareli predsodki in pomisleki, da je druga svetovna vojna marsikakšno akcijo zavrla in že dovršeno delo uničila, a eno je gotovo: v kitajskem misijonu je zavel nov, svež, pristno katoliški duh, ki ga ne more uničiti nihče več. Ta nova smer, ki so jo z vso odločnostjo zastopali vsi sedanji papeži od Pija XII. do Pavla VI, ima neizpodbitno bodočnost. Te nove smernice, ta duh, te številne naprave v zadnjih tridesetih letih, to daje upravičeno upanje, da se bi po svetovni vojni katoliški misijon na Kitajskem razvijal tako uspešno kot še nikdar v zgodovini. A prišla je katastrofa in kristjan Canghajšek se je umaknil komunistom, ki so misijonsko delo zadušili. (Sledi.) KAKO JIM GRE NA MADAGASKARJU Zadnje čase se je na teni takozvanem „rdečem.'“ otoku, kar zadeva slovenske misijonarje, prav za prav marsikaj spremenilo: Klerik PETER OPEKA CM je, kot je bilo predvideno, odšel v Pariz, da se posveti bogoslovnemu študiju in se pripravi na duhovniško posvečenje. SILVO ČESNIK, škofijski duhovnik, je moral predčasno na zdravljenje v domovino. Usmiljena sestra, misijonska zdravnica dr. JUSTINA ROJC je v popolni izčrpanosti komaj še prišla pravočasno na okrevanje v domovino, kjer se je, hvala Bogu, že zelo popravila, a vsaj zaenkrat ni upanja, da hi se vrnila med ljubljene Malgaše. S. DANIJELA ŠEME, ki je z njo potovala v Slovenijo na počitnice, se je z novim navdušenjem povrnila v misijon. Škofijski duhovnik, JANEZ SLABE, najnovejši malgaški misijonar, je odšel v Ambositro, da se sprijazni z malgaščino. IVAN SELAK, klerik, pa pomaga v Ranomeri in se sproti uči domačinskega jezika. Laična misijonarka MARIJA DOLENEC je šla na svoje novo mesto v Kenijo v Afriki. Vse več o misijonarjih, o njih življenju in delu, pa' o razmerah v deželi bomo izvedeli iz naslednjih pisem naših misijonarjev, ki jih objavljamo v časovnem redu, kajpada ne v celoti, pač pa vse, kar utegne našo misijonsko javnost zanimati: Vodju Misijonskega zavoda Francu Sodju CM piše 16. julija 1972 JANEZ “UHAN CM glede sodelovanja misijonskega krožka z Madagaskarjem: „Ne smejo si fantje delati iluzij, da bodo z nekaj 100 dolarji tukaj pozidali katedi'alo. Gradbeni material je tu še dražji kot v Evropi, seveda radi uvoza oziroma prevoza. Zidamo pa' s cementom, ker bi sicer morali vsako leto popravljati. V tolažbo naj bo fantom, da bo šola-cerkev lahko prav toliko dobrega naredila kot katedrala, še več, kajti katedral tu zaenkrat ne potrebujemo. Važneje se nam zdi, zidati „katedrale“ v malgaških srcih, Veseli smo, da fantje kar naprej mislijo na tukajšnje potrebe. Nič jim ne bomo rezervirali, ker ni potrebno, potreb je preveč. Ljudje nam ponujajo zemljišča, samo da jim kaj postavimo nanja. Situacija na otoku je še precej nejasna. General poskuša obvladati položaj in pomiriti duhove, posebno tiste, ki v svojem navdušenju za reforme hočejo z vsem radikalno počistiti. Duhovščina in sestre na severu dežele so precej zbegani. Mi tukaj bolj na jugu in na obali ne čutimo nobenega nemira ali strahu.“ Iz naslednjega pisma S. MARJETE MRHAR, usmiljenke, ki ga je pisala uredništvu 23. julija lanskega leta, razvidimoi, da je praktično ona v dispan- zerju Tangainony kot kaka zdravnica, kajti brez vsake zdravniške pomoči zdravi vse vrste bolezni, ki se ji predstavijo: „Ker ste v zadnjem pismu izrazili željo, da naj se Vam kaj oglasim, zato naj bo to pismo bolj osebno, odgovor na nekatera vprašanja, ki ste mi jih zastavili. Najprej iskrena hvala za dar, ki ste ga poslali. Tako s skupnimi močmi preko zemeljskih dobrin gradimo nebeško kraljestvo in širimo Kristusovo ljubezen med najbolj zapuščenimi na svetu. Vam in vsem naj Bog stotero povrne! Vprašujete me, če imamo na razpolago pomoč kakega zdravnika po odhodu s. Justine. Nobene. Povem Vam, da sem se tukaj kar navadila delati brez zdravnika. Odgovornost je včasih kar precejšnja, poleg skrbi zai zdravila. Dnevno pride po pomoč nad 250 bolnikov. Toda božja Previdnost je vedno na delu. Ljudje imajo veliko zaupanje do nas. Tudi v Farafangani, ki je od Tangainonija oddaljena 45 km in je v deževni dobi pot neuporabna, razen po reki, ni nobenega misijonskega zdravnika; v bolnici imajo tri državno nastavljene zdravnike, ki pa so v svojem delu ovirani zaradi pomanjkanja sredstev. Ti revni ljudje itak ne gredo k njim po pomoč, ker bi morali dati napitnino, če hočejo, da jim s čim postrežejo. (Podkupnina je zelo razpasena razvada, ki vlada tu na vseh področjih.) Pa tudi je sicer precej zavisti pri domačem zdravniškem osebju napram nam, ker nas imajo ljudje pač rajši. Mislim, da Vi to lahko razumete, saj veste, da mi posvetimo vse naše življenje in moči v službo ubogih zaradi Kristusa, dočim oni delajo pred vsem zaradi plač. Kaj nam prinese bodočnost, še nič ne vemo. Mladi se hočejo iznebiti Evropcev in biti sami gospodarji. Tudi naše delo in dispanzerji so vprašanje, zlasti v krajih, kjer obstajajo kake državne zdravstvene ustanove. Oblasti streme za tem. da bi se misijonarke omejile le na preventivno medicino, zato v nekaterih področjih ne dajejo več dovoljenj za izvajanje kurativne medicine sestram bolničarkam. Na« dispanzer še daleč ni v nevarnosti, ker daleč na okrog še ni nobene zdravstvene ustanove. Dovoljenje, da dispanzer vodim, sem prejela takoj po odhodu dr. Zevaca, ki je dispanzer ustanovil,; a je bil postavljen za škofa. Prosimo Brezmadežno, naj pomaga, da bomo v bratski ljubezni roko v roki z domačimi močmi delali za verski, socialni in kulturni razvoj naroda.“ Misijonar BUH FRANC CM piše vedno v svojem hudomušnem stilu. V temlem in naslednjih pismih, ki jih spodaj navajamo, prav tako. Kot vemo, je mož prepustil vodstvo župnije v Vnngaindrano sobratu-Malgašu Norbertu, sam pa se podaja za nekaj dni, teden ali več tednov po deželi, orat ledino. . . Tako nam piše dne 3. avgusta iz Ankarane tole: „Kot vsak prvi petek sem v tej vasici miru in zbranosti. Niti psov ni. Prej je bil v hiši maček, ki pa je hotel vse deliti z menoj, in to kar s krožnika. Po nekaj poletih skozi vrata je razumel, da nisva istega mnenja, opustil je navado, pa tudi hišo zapustil, tako da je zdaj mir popolen. Glavno delo je zborovanje katehistov. Deset jih je prišlo tokrat. Skupaj preštudiramo kakšno stran evangelija, ki jo oni vnaprej pripravijo, prav tako „Malgaš" Franc Buh C.M. katekizem za odrasle. Za vse to imamo prelepo tiskane knjige. Prav tako imamo vse koncilske dekrete v malgaščini, čeprav je veliko stvari v prevodih jezikovno zanje nerazumljivih, pa drug drugega poučujemo... Jutri zvečer, v petek, začnemo v Farafangani duhovne vaje, ki se jih bova udeležila z Kokom Gajškom, kajti Janez Puhan, Silvo Česnik in Stanko Gikanek so jih opravili v Fort Dauphinu. Naše bo vodil malgaški duhovnik, župnik iz Ambositre. Morda Vam bom od tam kaj več pisal o pastoralnih problemih. Danes naj Vam le to rečem, da kakor povsod, tudi tu iščejo Uovih poti. Kot povsod, so tudi tu v župnijah velike socialne razlike: so bogate, revne, dobro oskrbovane, zapuščene. Razdelitev apostolskih moči je tudi neenakomema, zlasti obala, tako vzhodna kot zahodna je zelo zanemarjena. Socialni problem je tesno zvezan z evangelizacijo in vsi vemo, da je uiinimalen nivo socialnega blagostanja potreben, a težko se je postaviti na stališče, naj bi se misijonarji najprej vrgli pred vsem na reševanje socialnega Problema. Jaz sam osebno sem zelo zavrl krščevanje, kajti mamice so zapro-šale za krst, ker so vedele, oziroma mislile, da bo po krsti lažje priti do zdravil, do riža, do odeje in podobno. Tako so delali mnogi naši predniki, tudi sestre. A jaz take pastoracije ne prenesem, nje posledica je otipljiva: Danes v naši župniji ogromna večina ne prihaja k nedeljski maši, se ne udeležuje župnijskega življenja, celo otroci ne. Krst so pač prejeli brez verskega prepričanja (odrasli). Vsaj 90 % ne bi vzdržali najmanjšega preganjanja. .. Dela se veliko, a še ne dovolj globoko. Malgaši se radi zbirajo, takoj jih imaš 100 ali 200 skupaj in govore, govore, potem pa. ostane vse pri starem. Med njimi vsaj pri nas na obali še ni elite med laiki, ki bi vodila, dajala smernice. Nekaj domačih sester je dobrih, zmožnih, tudi med fanti se dobe požrtvovalni idealisti, tako med kmečkimi kot med študenti. Te bo treba vzgojiti, da bodo postali vodilni. Preveč so navajeni, da vse „mampera“ (oče misijonar) ali pa „masera“ (sestra misijonarka) vodi, oni pa prikimavajo. Na planoti je zadnje čase, posebno po „revoluciji“ precej nenaklonjenosti napram tujcem, tudi v cerkvenih krogih, češ, da tuji misijonarji ne dovolijo ali vsaj ne pripomorejo, da bi Cerkev tam dobila pravi malgaški obraz. Deloma morda to drži. Imaš pa tuje misijonarje raznih narodnosti, ki so se popolnoma vživeli v malgaško dušo in samo to iščejo, kako bi Cerkev pomal-gašili. V Farafangani imamo na vsakem sestanku (ki se vrše na dva meseca) poleg drugega na programu točko: poglabljanje v malgaške navade v službi pasterizacije. Po dragi strani pa je zanimivo, da bi tu pri nas na obali gledali na malgaške duhovnike s planote prav tako kot na tujce ali pa še slabše. Nanje imajo „obrežniki“ slabe spomine iz časov vladanja plemenai Merina, ki je nasilno zavladalo po vsem otoku. Pri nas v Vangaindrano se ne čuti prav nič kakšno nerazpoloženje napram tujcem ali misijonarjem. Počutim se boljše kot v Argentini, in sicer povsod, na deželi, v uradih, na cesti, kjer koli. Seveda tudi povsod vedo, da nismo Francozi. To je dobra oznaka. Laična misijonarka Dolenčeva je odletela v Kenijo, po preteku enoletne pogodbe z zavodom, na katerem je učila.“ Klerik PETER OPEKA CM, ki je dve leti sodeloval z misijonarji v Vangajndrano in okolici, da jim je v glavnem dokončal novo misijonsko poslopje in pomagal pri mladini, nam je še pred odhodom na študije bogoslovja v Pariz pisal sledeče: „Čas hitro mine. Danes se poslavljam od Madagaskarja. Odhajam z zavestjo, da sem se nekaj velikega naučil, česar mi knjige nikdar ne bi dale. Spoznal sem svet bede, kar človeka zdrami k realnosti. Človek, ki gre na pomoč ljudem drugega naroda, se mora narodu povsem prilagoditi. In to storiti niso vsi pripravljeni. Pri nas v Vangaindrano in Ranomeni iščemo, kako naj bi pristno pričevali evangelij ljudem dragega mišljenja in revnim. Težko je to delo. A dokler bo ta dobra volja in resnični misijonski duh med nami, lahko pričakujemo bodočnost, ki bo krščanstvu naklonjena. Delo, radi katerega sem prišel sem, je v glavnem končano. Vesel sem lega dela, ker bo v pomoč bodočim malgaškim misijonarjem. Iz Madagaskarja odletim 5. ali 6. septembra. Ustavil se bom za nekaj dni v Sveti deželi, nato bom šel v Slovenijo, oktobi'a pa v Pariz, študirat.“ 1. septembra 1972 nam piše spet FRANCE BUH CM iz Vangaindrano: „Vprašujete, če je Ranomena odvisna od nas in ali je Vangaindrano le geografski center? Politično-administrativno spada Ranomena pod Vangaindrano, Midongy Peter Opeka C.M. in Janez Puhan C.M. z dvema prvakoma rodu Ta-tam, kateremu so zgradili cerkev-šolo s pomočjo misijonskih krožkov iz Slovenske vasi v Argentini. Je pa na isti stopnji kot Vangaindrano, to se pravi podprefektura. Cerkveno je pa vsak od nas povsem neodvisen. Vsaik je zase kralj in cesar in papež hi dela, kakor more in hoče. .. Seveda, se včasih zberemo in debatiramo (če nam po taroku kaj časa ostane). Strateško bo pa Vangaindrano vedno center, kajti iz Midongyja in Ranomene se ne more v civiliziran svet razen preko Vangaindrana. Isto velja za južne postojanke: Matanga, Manambondro. Čez nekaj desetletij se bomo vozili po asfaltirani cesti v Fort Dauphin. Za sedaj se lahko pride v dveh ali treh dneh, le 12 brodov je treba upoštevati. To pa marsikaterega ob korajžo spravi. Čas presneto hitro teče, meni se na počitnice prav nič ne mudi. Vendar nekoč bo treba iti. Sedaj smo dobili na grbo še okrožje ANKARANA, ki je etnično antesaško. a ni vangaindranski distrikt v administrativnem pogledu. Počasi bomo še škofijo zasedli. . . Francozov bo kmalu zmanjkalo. Pa še d»'ugič kaj!“ Istega prvega septembra je pisala tudi S. AMANDA POTOČNIK, usmiljenka, ki je od Slovenk nazadnje prišla na Madagaskar in je vsaj tedaj delovala v Vangaindrano. »Že pet mesecev sem tu v Vangaindrano. Moje delo je: obisk po domovih, kateheza, dekleta in žene učim šivanja in kuhanja, kar je nepismene odrasle mladine, jih učim branja in pisanja. Ker jezika še ne obvladam, imam katehezo zaenkrat le med otroci. Dodeljena sem malgaški sestri, ki je že čez dvajset let učiteljica, z njo hodiva skupaj okrog po misijonu. Odhajava za deset, 15 ali celo 30 dni v en kraj, odkoder potem obiskujeva okoliška naselja. Ker so pota navadno slaba, hodiva veliko peš, večkrat celo po 30 km na dan, včasih po hribih in dolinah. Ti obiski po deželi so zelo potrebni. Mnogo je namreč krščenih, ki so versko življenje opustili, radi zapuščenosti; najin obisk v mnogih srcih vero in versko življenje obnovi. Včeraj sva na primer naleteli na ženo, ki je bila pred leti krščena in je več let verno živela, zdaj ji je pa umrl edini sin, ki ji je pustil ženo in družino, pa je od žalosti in obupanosti opustila vero in molitev. Pri najinem obisku nama je razložila vse svoje trpljenje in težave ter je na najine besede obljubila, da se bo povrnila k Bogu in molitvi. Včasih srečava sredi poganskega sveta kako prav lepo dušo, ki pa ne pozna krščanstva, a živi po vesti, polna ljubezni do svojih bližnjih; take je posebno lepo pridobiti za Kristusa in velikokrat si rečeva s sestro, da se je že samo radi ene take duše splačalo napraviti tako dolgo pot. Ljudje so ljubeznjivi, dobrohotni in preprosti. Zdi se mi, da se med njimi počutim kar domačo. Zelo rada imam te preproste, uboge ljudi. Oni čutijo našo ljubezen in nam jo vračajo ter nas spoštujejo. Največja in najpogostejša težava, na katero naletim, so stvari z zakonom. Zakonci se zelo z lahkoto razidejo in si poiščejo drugega oziroma drugo, pri čemer pa otroci zelo trpijo.“ Vsi malgaški misijonarji poudarjajo, kako so ljudje z njimi dobri, da se med njimi počutijo čisto domače. O tem nam spet piše tudi PETEK OPEKA CM dne 3. septembra, že iz Tananarive, glavnega mesta Madagaskarja, čakajoč na letalo, ki naj ga ponese v Sveto deželo: „Nahajam se v Tananarive. Urejujem še zadnje uradne papirje za moj odhod. V torek 5. septembra odletim s tukajšnjega letališča. S tem se zaključi zame ta izredni del mojega življenja. Zelo težko zapuščam Madagaskar. Vzljubil sem ta narod kakor svojega. Ne bi ga zapuščal, če me ne bi k temu primoral študij. Izredno lepo sem se razumel z kmečkim ljudstvom, posebno z mladino, preko športa. Po dveh letih sem začel govoriti v njih domačem jeziku, da sem se tudi s tistimi, ki ne znajo francoščine, kar razumel. Ko sem se na ta način malo bolj usposobil, pa moram iti... Ob slovesu so me ljudje prosili, naj se gotovo po posvečenju vrnem. iZakaj ne ostanem in študiram kar v Tananarive? Tu v glavnem mestu je okolje po eni strani zelo evropejsko, po drugi strani pa so Malgaši na-pram belim vedno bolj nerazpoloženi. Tananarive sam je takorekoč evropeizi-rano mesto, a obdano z zelo revnimi naselji in zlasti v zadnjem času vlada v ozračju velika napetost; v takem stanju bi bilo zelo težko mirno študirati. Misijonarji tu stoje pred novo, nujno nalogo, da se povsem prilagode domačim razmeram in načinu življenja ter takorekoč pozabijo, da niso Malgaši. Včasih misijonarje in evropske trgovce domačini mečejo v isto skledo, kar nas boli. Za večino Malgašev, biti bel pomeni biti bogat. Misijonarja in njihovo drugačnost spoznajo le po dolgih letih in njihovih delih. Misijonar Rok Gajšek C.M. s svojo krščansko občino v Seva-kidy, 15 km od Vangaindrana. Tja hodi enkrat ali dvakrat mesečno skupaj z malgaško sestro in nekaj mladimi laičnimi malgaškimi apostoli. Tu v Tananarive je še posebno kočljiv položaj radi tega, ker veliko mladine takorekoč postopa brez dela po ulicah. Tragično je gledati mlade sile brez koristne zaposlitve, zlasti ker jo njih stanje takorekoč sili v revolucijo. ^erjetno bo nova vojaška vlada skušala kaj zboljšati njihov položaj. Eden od verjetno upravičenih očitkov Francozom je, da so formirali domačo, Malgaško buržuazijo, ki je prav tako brezčutna za svoj narod kot tuja. A nova vlada je na to obojno buržuazijo začela uspešno pritiskati. Sedaj pa še nekaj o našem misijonu v Vangaindrano - RUnomena. Vzdušje •red nami je izredno dobro. Tako lepo smo se razumeli, da mi je bilo res nudo zapustiti to prijetno družbo. Pravo misijonsko delo se šele razvija... Gospod Buh je začel temeljito delo na podeželju. On že zelo dobro obvlada •ralgaščino, najbolje izmed nas. Rok je zaposlen z okolico Vangaindrano, anez je pa prevzel mesto Vangaindrano skupaj s starejšim malgaškim sobratom Norbertom. (Rok je Gajšek, Janez je Puhan. Op. ur.) Silvo Česnik 111 Stane Cikanek imata na skrbi Ranomeno in Midongy, kar predstavlja zelo “bsežno ozemlje. Zdaj prideta njima na pomoč še Janez Slabe, škofijski duhovnik, in Ivan Selak, ki je obiskoval četrti letnik bogoslovja, ki bo pomagal pri gradnji. Torej odhajam in mi je hudo pri srcu. A to je volja božja. Zato sem kljub vsemu popolnoma miren. Na poti se bom ustavil teden dni v Sveti deželi, nato v Sloveniji za 14 dni, in v začetku oktobra bom že v Parizu.“ FRANCE BUH 15. septembra o odhodu Petra v Pariz in drugem takole piše: „Petru je šlo na jok ob slovesu; navezal se je. Prepričan sem, če bodo socialno politične razmere ugodne, se bo vrnil. Janez Puhan bo bodoči župnik mesta Vangaindrano; pridno obiskuje vse vasice, ki tvorijo njegovo župnijo. Najbolj so ga veseli protestantje, ker, pravijo, <,naš pastor nas ni pa še nikoli obiskal. Rok Gajšek se bo klatil po vasicah do 10 km. daleč, jaz pa motoriziran: 120 km na jug, pa kakih 70 na severozahod.“ Isti misijonar v pismu z dne 29. septembra poroča o prihodu novih dveh: „Istočasno kot Peter iz Tananarive — 5. septembra — sta z Brnika odletela v Pariz Janko Slabe in Ivan Selak, na praznik sv. Vincencija Pavelskega popoldne (27. septembra po novem) pa je bilo že tu veselo snidenje. Zvečer taroka ni bilo ne konca ne kraja. Včeraj, 28 septembra so se vsi: Stane (ki ju je pričakal v Tananarive), Silvo ter novodošla napravili proti Ranomeni. Prihodnjo nedeljo pa gremo morda v Farafangano, kjer nas bo sestra Daniela povabila na šnops in morda še kaj drugega. .., kar je prinesla iz domovine, če ji niso na carini zasegli. Janez (ki se bo klical Janko, da ne bo zmede) začne 16. oktobra malgaščino v Ambositri, Selaka bo pa kar Stane učil. Selak je poleg bogoslovca poklicni kolar, razume se pa tudi na druge stvari. Tu vsi živimo v upanju na 8. oktober, dan referenduma, ki bo odgovoril na vprašanje: „Hočete ali ne, da vojaška vlada generala Ramanantaoa še nadalje skozi pet let vodi usodo naroda?“ General je miren, pameten mož, ki ni nikdar iskal oblasti, ampak ga je Tairanana sam zaprosil, naj prevzame vodstvo, ko je videl, da ga narod ne uboga več, ker ga je preveč zasviral. Po 8. oktobru bo verjetno izgubil še naslov predsednika, ki ga trenutno še nosi. Dežela je v popolnem miru. Je pa edino pametno, da počasi tuji kapitalisti — ki so itak le Francozi - izginejo, ker samo ovirajo domačo indu-sti-ijo, češ, naj se ne razvije, da bomo še naprej uvažali, če pa se ne razvije, naj bo v francoskih rokah. Verjetno se bo Madagaskar v bodoče naslonil na druge dežele: Nemčijo, Rusijo, Japonsko...“ Z veseljem smo prejeli tudi pismo od misijonarja ROKA GAJŠKA CM z dne 1. X. 1972 iz Vaingaindrana: „Najprej prav iskrena hvala Vam in vsem dobrotnikom za lep dar, k’ ste ga nam posredovali po g. Buhu. 'Z njim ste nas zelo razveselili, saj nam bo vse to veliko pomagalo, da se bomo lažje rešili dolgov, v katere smo „zašli“ radi gradnje naše nove vangaindranske hiše. Veseli smo, da je stavba pod streho, k čemer je največ pripomogel Peter. Za naprej bo pa treba malo počakati, da se bo spet kaj nabralo in bomo mogli nadaljevati z delom. V januarju pričakujemo Lovreta štanta, ki bo prav gotovo vreden Petrov naslednik. Vsi skupaj pa upamo, da se bodo še našli dobrotniki, ki nas bodo podprli pri našem delu. Zelo nas je iznenadila žalostna novica, da je nenadoma umrl naš veliki dobrotnik Matija Čontala CM. On je res živel z vso dušo za misijone. Stalno j® iskal dobrotnike po domovini in nam je tako od časa do časa pošiljal lepe vsote. še nekaj dni pred njegovo smrtjo je dobil Janez Puhan od njega lep (ti*r. Pog mu je vse to bogato poplačal. Prav gotovo Vam je že g. Buh sporočil, da smo na praznik sv. Vincencija sprejeli med nas dva nova slovenska misijonarja. Srečanje je bilo izredno Veselo, saj nas je bilo zvečer kar sedem pri mizi: Buh, Puhan, Česnik, (;ikanek, Slabe, Selak in jaz. Prvega oktobra se vrne z dopusta s. Danijela Šeme. ! 1 , Daši si tu nikakor ne želimo nikake diktature, še manj komunizma, me-Jdrno, da bi bilo zelo koristno, če bi prišla na oblast kaka malo bolj „trda“ i'1 skrbna roka, ki bi vsaj malo izboljšala stanje te dežele. Posebno bi bilo treba zaposliti ogromno množico mladih. Tukaj v Vangaindranu človek vidi dan za dnem toliko mladine, ki le pohaja. Čudim se, da jim starši ne poiščejo Vsaj od časa do časa primerne zaposlitve, saj je vendar toliko neobdelanega Sveta okrog nas. V smeri kmetijstva je edina rešitev za te ljudi.“ V Vangaindranu, v sestrski skupnosti, deluje tudi sestra MARIJA PAV-•dšlč, ki nam piše 8. oktobra lanskega leta. Tele novice povzemamo iz Pjenega pisma: „Srčna hvala za dar 100 dolarjev. Z njim smo kupili mleka za dojenčke in zdravila. Bog plačaj vsem dobrotnikom! Od 15. julija do 20. avgusta smo imeli dispanzer zaprt radi takoimeno-vanega letnega dopusta. V tem času sem šla v Fort-Dauphine na duhovne vaje v provincialno hišo. Potovala sem z gg. Puhanom in Cikanekom, ki sta tudi šla na duhovne vaje. Potovali smo tri dni. Vreme nam je bilo naklonjeno, zato je bilo potovanje kljub slabi cesti prijetno. Nazaj sem potovala z letalom. Takoj naslednji dan sem šla s še eno sestro domačinko na jug našega misijona, kjer delujeta gg. Silvo Česnik in Stanko Cikanek. Tri dni sem ostala v Ranomeni, kajti radi dežja je bilo nemogoče nadaljevati pot... Cesta je namreč silno slaba, posebno še, če dežuje. Končno sva prišli na cilj. Avto je mogel voziti približno le 8 km na uro. V Midongy nama je Silvo Česnik odstopil svoje stanovanje, sam pa je šel v zakristijo nove, še nedokončane cerkve. V tem kraju sem ostala skoraj tri tedne. Podnebje je prijetno, planinsko, posebno noči so precej hladne. Velika razlika je med Vangaindranom in Midongy. Kaj sem delala ta čas? Nekatere dni sva posvetili obiskom ljudi po domovih, po bližnjih in daljnih vaseh, sicer sva pa imeli verouk vsak dan dopoldne in popoldne. Ob popoldnevih sva. imeli tudi tečaj za šivanje in krojenje. Žene in dekleta so zelo navdušene in z velikim zanimanjem sledijo pouku. To so dekleta vesela, ko vidijo svoje izdelke: otroške oblekce, srajčke, spodnje perilo in perilo za dojenčke. Z manjšimi deklicami smo začele s prvimi ubodi, nekatere so hitro napredovale, druge pa niso nikamor prišle. Fantki so se med tem podili za žogo; to je bil živ-žav okrog hiše! V Midongy gradita gg. Silvo in Stanko novo cerkve. Že za božič sta maševala v njej; čeprav je šele napol narejena, že hranijo Najsvetejše v njej. Zraven cerkve gradita tudi župnišče in dvorano. Upata, da se bosta lahko že letos vselila. Le prehitro so minuli dnevi v Midongyju. Po 15. avgustu sem se morala vrniti domov v Vangaindrano. A še preje smo se za 15. avgust pripravljali z vso gorečnostjo. S kakšno ljubeznijo so žene, članice Marijine družbe pripravljale cerkev in oltar. Toda vreme je bilo prav tiste dni zelo slabo. Oba gg., Silvo in Stanko, sta bila v Ranomeni in Farafangani. Silvo je mislil priti še pred praznikom, potem je telefoniral, da pride na. sam praznik popoldne. V cerkvi smo čakali od 3 de šestih zvečer, a avta ni in ni bilo. Začeli smo moliti — pravzaprav smo že vse popoldne molili in prepevali. Ljudi je bilo zelo veliko. Po končani molitvi smo šli na domove. Naslednji dan smo zvedeli, da gospod ni mogel priti radi slabe poti. Prišel je naslednji dan. Jaz sem morala iti domov. Na poti sem se srečala z Amando in sestro domačinko, ki sta šli na moje mesto in ostali tam še dva tedna. Po povratku domov sem spet začela z delom v dispanzerju in z obiski po hišah. Bolnikpv je vedno veliko, posebno otrok. Ob petkih in nedeljah ne delam v dispanzerju, ampak grem okrog ljudi. Vsako soboto popoldne in nedeljo grem na eno uro oddaljeno misijonsko podružnico, kjer imamo verouk za otroke in odrasle, skupaj z dvemi dekleti, ki mi pomagata v dispanzerju. Sta zelo pridni in veliko zaležeta. S. Danijela se je vrnila 8. septembra in 1. oktobra smo se vsi skupaj zbrali pri njej v Farafangani. Lepo je bilo.“ P« vrnitvi iz domovine nam je S. DANIELA ŠEME pisala iz Farafan-Kune dne 26. novembra: „Ob povratku mi je misijonar Franc Buh izročil Vaš dar, za katerega se Vam lepo zahvaljujem! Misijonarji smo res „hudi“ berači, komaj dobimo kak dar, že za drugim stegujemo roke. Morda Vas bo zanimalo, kako sem se kaj poslovila. Na svojem domu smo uneli poslovilni sestanek že več kot mesec dni preje in smo se prav vsi zbrali, razen sestre, ki je v Kanadi in je z menoj dvojčica. Nato sem šla se za mesec dni v bolničarsko prakso v Beograd. Zadnji dan smo imele sestre zjutraj pri maši slovo: mašnik je imel primeren nagovor in sestre smo zapele misijonsko pesem: „Bratje, vstanimo in ponesimo Kristusa svetu...“. Iz Beograda sem odšla 17. IX. z vlakom čez Ljubljano, kamor s° me prišli še zadnjič pozdravit domači, v Pariz in od tam z letalom na Madagaskar. Priznam, da sem odhajala težko, neprimerno težje kot pi-vič, Rotovo tudi zato, ker sem odhajala sama in zavedajoč se, da bom tudi tam brez s. Justine dr. Rojc, ki se ne povrne več. No, sedaj spet čutim isti pogum in še večjo srečo v srcu, da sem znova vse zapustila ter se odpovedala udobnostim in da se posvečam mojim bolnikom in revežem, ki me tu bolj kot kje potrebujejo. Zaupam v božjo Previdnost, da mi tudi materialnih sredstev ne bo manjkalo. Gotovo bo Bog še naprej navdihoval dobrotnike, da bomo imeli za sproti.“ Še dve pismi misijonarja FRANCETA BUHA CM. Prvo z dne 17. oktobra: „Danes smo bili z Janezom Puhanom in Rokom Gajškom pri novem pod-prefektu, ki je najvišja glava v Vangaindranskem okrožju. Kar dobro la vse opustiti in začeti iskati čisto na novo. A Bog nam je pokazal drug delokrog, kjer je večina prebivalcev rodu Batwa, a tudi ostalih dveh rodov nekaj. Kar vsem se bomo morale Posvetiti. Želimo te ljudi približati o-atalim prebivalcem dežele, jih naučiti novega načina življenja in dela, zla- K tej sliki je napisal o. Evgen Ketiš OEM, ki jo je poslal, naslednji komentar: „Posnetek je bil narejen 17. I. 1972, torej na dan mojega prihoda semkaj v Togo. Po nekaj urah sem skupaj s svojim škofom Bartolomejem Haurionom opravil prvo sv. daritev na afriških tleh.“ Škof je celebrant, naš misijonar kon. celebrant. sti s poljedelstvom' keramiko itd. Pred vsem pa jim želimo pokazati prijateljstvo in zanimanje, enako za vse. To bo verjetno težko, in zato ne vem, kako bomo uspele, tudi zato, ker je po zadnjih dogodkih zaupanje do belcev zelo upadlo. Priporočam vsem v molitev ta naša začetna prizadevanja! Vesela novica: Na postojanki, ki jo pripravljamo, bomo zelo blizu slo- venskemu misijonarju salezijancu Jožetu Mlinariču. Sicer bomo še vedno 11 km stran od središča župnije, v hribih, čisto osamljene, a vendar razmeroma blizu našemu rojaku.“ O slovenskih misijonarjih očetu HUGONU DELČNJAKU OEM in o. EVGENU KETIŠU OEM smo razmeroma malo poročali v našem listu. Prihodnjič ponatisnemo iz „Družine“ razgovor, ki ga je imel Ust z o. Hugonom, ki je obiskal domovino. Tu pa objavljamo nekaj splošno zanimivega iz njunih dveh pisem z dne 29. III. 1972 in z dne 22. IX. istega leta: O. Ketiš piše: „Danes prilagam fotografijo, da bi dragi bralci mogli bolje spoznati, kateri je trenutno največji problem, ki nas sedaj muči. Misijon je brez vode. Studenec-vodnjak, ki je globok 26 m., nam čez noč nabere vsaj toliko vode, da jo imamo za pitje. Ostalo vodo pa moramo iti iskat 10 km daleč v reko Keran. Ob takem stanju smo primorani kopati nov vodnjak. Iz dosedanje skušnje pa vemo, da bo kopanje moralo iti v globino vsaj 30 m, če ne celo 40. Pa nič zato, samo da pridemo do vode. Mislim, da se bodo bralci strinjali z nami, da je za tako globino potrebna črpalka na bencinski pogon. In to je naša prošnja na dobrai srca, da nam pomagajo, in iz dosedanjih dokazov dobre volje vemo, da se lahko zanesemo na dobrotnike.“ Iz poročila p. Hugona: „Mesec april jemlje konec, z njim pa tudi v glavnem velika suša ter vročina, ki se dviga do 45 stopinj v so- Reka Keran, 10 km oddaljena od misijona, kamor hodijo o. Ketiš in črnci iskat vodo. bi. Čakamo na prve silne nevihte, ki so znanilke deževne dobe. Ti nenadni Kalivi, spremljani s silnim vetrom, po-vz roča jo največ škode hišam, ki so bilo narejene koncem sušne dobe. To leto so dobila kar štiri naselja lepe ter solidnejše kapele. Med temi na-selji je tudi Soute, oddaljeno 20 km od Kandeja. Ta predel fare mi daje Veliko upanje v dušnopastirskem delu. Pred letom dni sem pripustil h krstu prve štiri kandidate. Od tega časa je zajelo vaščane pravo binkošt-n° navdušenje. K nedeljskim molitvam ter h katekezi prihaja preko 60 odraslih. Letos ob veliki noči je bilo krščenih iz te vasi osem katehume-Kov, kar predstavlja že majhno krščansko skupnost s tremi mladimi družinami. Mala okrogla kapela je na-enkrat postala premajhna. Ob dnevih, ko imamo mašo, se stiskamo kot sar- dine, kar še povečuje potenje in mračnost prostora. Tik pred božičnim praznikom lansko leto so brez mojega prigovarjanja izrekli prošnjo, da želijo graditi novo kapelo. Hotel sem, da ob tej priliki pokažejo dobro voljo ter se preizkusi njihova zavzetost za božjo stvar. Takoj smo se pomenili o poteku dela. Vsekakor, kapelo bomo gradili vsi skupaj. Vse, kar lahko narede vaščani z njihovimi sredstvi, bodo sami naredili, za ostalo bom poskrbel pa jaiz. Takoj so pričeli z delom. Prišli so iskat lopate, krampe, samokolnico ter pričeli delati opeko. Postopek je isti, kot je bil v času izraelske suž-nosti v Egiptu. Dobro zgneteni zemlji (mesijo jo z nogami) dodajo sesekljano slamo, ki služi kot vez opeke. Opeka se suši več tednov na soncu, predno je uporabna za zidarvo. Poiska- li so tudi primerno kamenje, izkopali temelje, nato pa ves čas pomagali zidarju. Kadarkoli sem prišel v naselje, je bilo polno ljudi okoli gradbišča — radovedni otroci, ki so kar delali napoto številni mladini, ženam, možem, so dajali videz mravljišča. Doslej je šlo vse po načrtu ter ob veseli ugotovitvi, da jih gradnja kuje v pravo skupnost, družino božjih otrok. Ob mojem zadnjem obisku so mizarji postavili ostrešje. Ostane še kritje (krita bo s slamo, ker ni sredstev za pločevino) ter omet ter beljenje.“ IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA DOMOVINA Presenetljivi nastopi s. dr. Rojc v cerkvah S. dr. Justina Rojc, bivša misijonska zdravnica na Madagaskarju, poroča kako se je tudi v domovini prvS mesece po povratku mogla misijonsko udejstvovati : „Lepo sem preživela te mesece v domovini. Tudi zdravje se je že veliko popravilo. Nekateri mi kar ne verjamejo, da sem pridobila 12 kg, drugi pa, ki so me v začetku videli, me na prvi pogled sploh ne spoznajo. Hvala Bogu! V domovini sem nadaljevala z misijonarjenjem. Nedelja pred misijonsko nedeljo in sama misijonska nedelja sta bila krona in zaključek misijonskega dejstvovanja preteklega leta. Že pred misijonsko nedeljo je prof. dr. Vilko Fajdiga organiziral predavanje v stolnici pod naslovom: Delo Cerkve na zdravstvenem področju v misijonih. Predavanje je prepustil meni, sam pa je napravil izredno lep uvod in je tako še mene opogumil. Cerkev je bila polna. Predavanje se je končalo z velikim aplavzom, ljudje so kar pozabili, da so v cerkvi. Takoj drugi dan se je oglasil pri meni šentpeterski župnik Miha Golob in me je prosil za predavanje v njegovi cerkvi za misijonsko nedeljo. Seveda sem mu rada obljubila. Toda, ko mi je povedal, da želi, da govorim po evangeliju v prezbiteriju mladini pri dopoldanski maši ob devetih, me je stisnilo pri srcu. A ker sem že obljubila, sem preprosto sprejela in mislila, kar bo, pa bo. Nedelja je prišla. Cerkev je bila polna otrok in mladine. Srce mi je močno tolklo. Ko pa me je mašnik povabil, naj stopim pred oltar, in ko sem zagledala toliko glav pred seboj, sem izgubila ves strah in mimo ter jasno in glasno predavala. V okviru misijonske misli sem obdelala splošno boleče zadeve današnjega sveta, zlasti mladine: bolezen in smrt in s tem v zvezi pomen zdravstva, družine, pojav samomorov (Slovenija je v njih statistično relativno na najvišjem mestu na svetu). še isti večer sem imela predavanje v mariborski stolnici. Ljudje so poslušali z velikim zanimanjem. Ko sem zaključila, so še kar stali in čakali, da bo še kaj. Med poslušalci je bil tudi škof dr. Držečnik. Hvala Bogu, ljudje imajo radi misijone! Moji tukajšnji predstojniki želijo, da ostanem doma zaradi zdravja, pristala sem na to. Njih pametno misel smatram za božjo voljo. Rada bi še delala pri bolnikih. Ko se bom dodobra popravila, bom zopet začela z zdravniško prakso med našimi ljudmi. Želim, da v „Katolikih misijonih“ objavite mojo zahvalo vsem dobrotnikom in obljubo, da jih v molitvi ne bom nikoli pozabila. Če bodo kdaj prišli v Slovenijo, naj se oglasijo pri meni. Srečna bom, če jim bom mogla storiti kako uslugo.“ PRELEPO MISIJONSKO SODELOVANJE KOROŠKIH ROJAKOV Mislimo, da se ne motimo, če rečemo, da še nikdar v zgodovini slovenska Koroška ni toliko delala za misijone kakor že nekaj let nazaj. Sredi januarja smo prejeli od celovškega dušnopastirskega slovenskega misijonskega referenta č. g. Jožeta Kopeinga vsoto 76.285 šilingov ali 4.270,50 dolarjev, od česar je darov za slovenske misijonarje velika večina: 60.347,93 šilingov. To se je nabralo v času od 7. julija 1972 do 15. januarja 1973 v Slovenskem dušnopastirskem uradu v Celovcu. Okrog svetih Treh Kraljev so kot običajno po vsej Avstriji, tudi po slovenski Koroški izvedli takozvano akcijo svetih Treh Kraljev za misijone. Od tega, kar se nabere po slovenskih župnijah, dovoli škofijsko misijonsko vodstvo veliko vsoto, navadno nekaj nad 2.000 dolarjev, poslati misijonski centrali v Baragovem misijonišču v razdelitev med vse slovenske misijonarje. 1 o vsoto gotovo tudi letos vsak čas prejmemo. Pred kratkim smo prejeli novo številko „Misijonskega lista“, ki ga izdajajo in v katerem z besedo in sliko poročajo o vseh koroških misijonskih Podvigih, zlasti pa o najveličastnejšem: 150 misijonskih bogoslovcev podpirajo verniki iz južnokoroških župnij, kakor beremo v glavnem naslovu prve strani. Bralci našega lista poznajo v podrobnostih akcijo za vzgojo domačih bogoslovcev, ki jo že vrsto let izvaja in o njej stalno poroča v Katoliške misijone sodelavec lazarist Karel Wolbang iz USA. Mimo lahko rečemo, 'la je po številu vzdrževalnin in pod vidigom dušnopastirske koristi župnijskih °bčestev, ki se povezujejo v teh žrtvah, akcija koroških rojakov razveseljivo bolj široka in uspešna, dasi ima po drugi strani akcija slovenskih izseljencev tta tujih tleh v ta isti namen tudi svoj predragoceni sad pomoči misijonom m duhovne poglobitve ter povezave izseljencev. — Naj navedemo še nekaj drugih naslovov v listu, ki pričajo o vedno večjem zanimanju in razgibanosti misijonstva na Koroškem: Velik dogodek v Štebnu pri Maloščah: Misijonski avto za afriškega duhovnika — Papeške misijonske ustanove — glavno sredstvo *a evangelizacijo sveta - Misijonar Andrej Majcen, sin selske fare — Misijonski tomboli v Mohorjevih domovih — Misijonska tombola 1972 v Marija-mšču. - V listu je objavljena slika, ko škofov zastopnik prelat Bugalnig, škofijski referent za misijone, ob asistenci domačega župnika, kanonika Millo-Mga, pobudnika te akcije, blagoslavlja misijonski avto ob veliki udeležbi faranov. Misijonski avto je bil okrašen z zastavami Cerkve, Avstrije, Ugande m Koroške, ki so bile zgovoren simbol, kako združuje krščanska ljubezen Narode v eno dražino. Poleg fotografije Andreja Majcena je tudi 12 velikih slik posameznih bogoslovcev iz Vietnama, Indije, Afrike in drugod, pa še velika slika množice domačinov, navzočih pri novi maši na prostem, ki jo je daroval v svojem kraju eden od vzdrževancev. V času, ko čujemo o nemškem pritisku na slovenstvo naših koroških krajev in vsi Slovenci protestiramo proti temu, smatramo, da je najvplivnejši odpor proti poskusom nasilnega ponemčevanja slovenska katoliška narodna dejavnost, ki povezuje, dviga samozavest in moralno moč in vabi blagoslov božji nase. čestitamo Korošcem; rojakom izseljencem po svetu pa tako naše Korošce kot naše Primorce in ostale zamejce stavimo za primer, kako se pred vsem s plemenitimi dobrimi deli povezujejo naše sile in ohranjajo v življenjski odpomosti proti prehitremu vtapljanju v svet, ki nas obdaja. MISIJONSKA NEDELJA NA PRIMORSKEM „Katoliški glas“,, ki ga izdajajo v Gorici za Goriško in Tržaško, med drugim prinaša v oktober-novemberskih številkah 1972 tile dve poročili o tamkajšnjem praznovanju Misijonske nedelje, ki nam prav prideta, dokler ne prejmemo poročila naravnost od tamkajšnjih misijonskih dejavnikov: „Misijonska nedelja je tudi letos našla med Slovenci v Gorici in po okoliških vaseh lep odmev. Nabirke po cerkvah, pridige o misijonski dolžnosti, brošura „Misijonska nedelja“, razne pobožnosti in prireditev v korist misijonom v Katoliškem domu, vse je po svoje prispevalo k misijonskemu vzdušju. Škoda le, da ni bilo napovedanega albanskega novomašnika s Kosovega. V zadnjem hipu je bil prisiljen odpovedati svoj prihod v Gorico, ker je moral nujno nadomestiti duhovnega sobrata, ki se je ponesrečil. Kljub temu pa se je razvijalo v cerkvi sv. Ignacija vse po programu. Vernikov je bilo zelo veliko, pridigal je dr. Kazimir Humar, na koru je pel zbor „Lojze Bratuž“, tudi bogoslužje za misijone popoldne je bilo dobro obiskano. Prav tako ni manjkalo ljudi v dvorani Katoliškega doma. Dvorana je bila polna, srečolov, ki ga je pripravila slovenska Marijina družba v Gorici, je bil dobro organiziran in bogat na dobitkih, veseloigra „Hodi de Bodi“, ki jo je uprizorila dramatska družina PD „Štandraž“, pa tako prijetna, da si kaj lepšega skoro nismo mogli želeti ob srečolovu v korist misijonom. Tako moralni kot materialni uspeh prireditve je bil zelo velik. Dr. Kazimir Humar se je vsem sodelujočim toplo zahvalil.“ In poročilo iz Doberdoba: „Letošnja zadnja nedelja v oktobru je bila deževna in pusta. To pa ni vzelo poguma vrlim prijateljem misijonom v Doberdobu, ki so za ta dan organizirali nabirko in srečolov v korist misijonom. Kakor je že več let navada, so se takoj po prvi maši skupine vnetih deklet razšle po vasi z ovojnicami, kamor so verniki oddali svoj prispevek za misijone. Istočasno so po družinah delile letošnjo „Misijonsko nedeljo“. Po popoldanskem opravilu v cerkvi so se ljudje zbrali v župnijskem domu in napolnili dvorano. Mladina in otroci so bili veseli kratkih zabavnih filmov iz Walt Disneyevega sveta, pa tudi odrasli smo se od srca nasmejali. Filmom je sledil težko pričakovani srečolov. Dobitkov je bilo kar precej, napetost pa je naraščala proti koncu, ko je imel biti izžreban zadnji dobitek: obilen pršut. ; Z nabirko v cerkvi in po vasi ter s srečelovom so verniki spet pokazali, f'a so jim misijoni pri srcu. Upati je, da bodo skupaj s srečelovom, ki bo še "a praznik sv. Treh Kraljev, dosegli ali še presegli lansko že itak visoko ys°to. Prizadevnim dekletom in vsem, ki so se za prireditev toliko potrudili, iskren Bog povrni!“ POROČILO O MISIJONSKEM DELU ROJAKOV V ROJANSKI Župniji v trstu „Delovanje našega misijonskega krožka je zelo živahno: podpiramo dva bogoslovca v Ugandi v škofiji Jinja, enega v Indiji, 2 siroti m. Terezije v Kalkuti, številni paketi rabljene, a dobre obleke romajo na Madagaskar za gobavce p. štanta. Preteklo leto smo gotovo poslali skoraj 30 desetkilogram-skih paketov obleke. Nekaj pomoči smo dali misijonarjem, ki so prišli v Evropo na obisk: p. Cukaletu, p. Kokalju, misijonarju Majcenu. Zaradi številnih neposrednih stikov z raznimi slov. misijonarji razdelimo vse njim naravnost brez posredovanja misijonske centrale v Argentini. Razveseljivo je, da zanimanje za pomoč misijonom ni več omejeno samo na članice Misijonskega krožka Mar. družbe, ampak se je razširilo na pre-rejšen del župnije.“ Tako poroča župnik v Rojanu Stanko Zorko. ROJAKI V ANGLIJI Iz Bedforda nam sredi decembra pošilja poročilo in obračun misijonskega delovanja zvesta in dolgotrajna sodelavka Gabrijela Rehberger: „Kot vsako leto smo tudi letos imeli tombolo v prid misijonom. Najprej v Londonu 8. oktobra z izkupičkom 6,40 Liber, nato pa v Bedfordu 28. oktobra z izkupičkom 14 Liber. Kot je za tako priliko primerno, je bila na obeh krajih najprej sveta maša. ki jo je daroval msgr. Ignacij Kunstelj, ki je imel obakrat primeren govor o misijonih.“ Sodelavka poroča tudi o še nikdar tako številnih darovih rojakov v Angliji za vse slovenske misijonarje in misijonarke splošno ali za posamezne, iz česar razvidimo, da se tudi v mali skupini tamkajšnjih Slovencev misijonska ljubezen veča. MISIJONSKI KROŽEK MARIJE POMAGAJ V TORONTU Dolgoletni sodelavec Jakob Kvas nam pošilja sledeče poročilo o lepem misijonskem delu in življenju krožka in torontskih rojakov sploh: „Prilagam Vam kopijo od razposlanega denarja v letu 1972. Glavni dohodek našega krožka je vsakoletni zajtrk, ki ga članice krožka Pripravijo v cerkveni dvorani, ter misijonska tombola. Ostalo so prostovoljni darovi posameznikov in nekaterih gradbenih podjetij. Kako pa krožek duhovno? Pod skrbnim vodstvom č. g. Jožeta Časla, bivšega kitajskega misijonarja, tudi ta stran, ki je gotovo najvažnejša, ni zanemarjena. Vem, da vsak dan vsi člani molimo za uspeh misijonov. Koliko imajo te prošnje vrednosti pred Bogom, ve On sam. Ena najbolj vzpodbudnih stvari pri našem delu je, da se z večino naših misijonarjev, ki nekateri pridejo tudi na obisk, sedaj že osebno poznamo, z drugimi imamo pa pismene vezi. Tako se čutimo blizu drug drugemu. Mi vemo za njihove probleme, oni pa za naše in si jih drug drugemu skušamo reševati. Misijonarji nam v naših težavah pomagajo s svojo molitvijo, mi pa njim delno z molitvijo, delno z gmotno pomočjo. Tu poročilo o misijonski tomboli za misijonsko nedeljo: Prodane tombolske tablice .............. 1.699.00 dol. Darovi ...................................... 870.00 dol. Donos kuhinje ............................... 217.05 dol. Skupaj______2.786.95 dol. Izdatki za dobitke........................... 354.90 dol. Čistega.............. 2.432.05 dol. Čestitamo misijonskemu krožku Marije Pomagaj v Torontu k res bogati tombolski žetvi in k vsemu drugemu misijonskemu delovanju in žrtvovanju in se veselimo s slovenskimi misijonarji, ki bodo tudi letos prejeli lepe vsote, kakor so jih lani, kakor vidimo iz spodnjega seznama pošiljk, ki jih je ta krožek v 1. 1972 poslal naravnost slov. misijonarjem: S. Ceciliji Rode, Iran, 120 dol., Lovrencu Štanta, 50 dol., sr. Ivanki Po-kovec, 120 dol., o. Jožetu Kokalju SJ, 200 dol., Francu Buhu CM, zanj in za vse slov. misijonarje na Madagaskarju, 1.900 dol., o. Jožetu Cukaletu S.J., 120 dol., Ivanu Štantu CM, za gobavsko naselje, 300 dol., s. Joanne Pogorelc, 120 dol., gdč. Barbari Rous, 100 dol., o. Vladimiru Kosu S.J., 70 dol. in sledečim misijonarkam vsaki po 70 dol.: Anica Miklavčič, Magdalena Kajnč, Ana Zidaiič, Ksaverija Lesjak, Miriam Zalaznik, Vincencija Novak, Jožefa Zupančič, Rozarija Brilej, Frančiška Novak, Ksaverija Pirc in Deodata Hočevar. Poleg tega je krožek obdaril iz misijonskih sredstev tudi nekatere nemi-sijonarje kot s. Andrejo Šubelj iz Čileja, s. Lidijo Krek iz Čileja, za avte sestram v Čileju in škofu Janezu Jenku iz Kopra. 22. MISIJONSKA TOMBOLA V BUENOS AIRESU Vršila se je v nedeljo 7. januarja ob prekrasnem vremenu v lepem, prostornem gaju Atenea Don Bosco, ki nam ga že davna leta dajejo na razpolago gospodje salezijanci, po zaslugi Janka Mernika, ki je nekaj dni pred tombolo prišel iz Slovenije, kjer je bil nekaj let na zdravljenju, in smo ga ganjeni na tomboli pozdravili ter mu želeli čim večje okrevanje od težke bolezni. Kot so pred več kot desetimi leti poglavitni sodelavci, ki že nad 20 let zvesto sodelujejo pri vseh tukajšnjih misijonskih podvigih celotne skupnosti, Pi'ed veletombolami začeli s takozvanimi avtomobilskimi akcijami, ko sc nedeljo za nedeljo z avti obiskovali vojake, jih vabili na tombolo, prodajali tablice, delili propagando in sprejemali dobitke in darove zanje ter s to avtomobilsko akcijo zelo dvignili udeležbo in sodelovanje na tomboli, tako so pa letos sklenili, da bodo to avtomobilsko akcijo opustili in raje bolj sodelovali Pri propagandi ob slovenski službi božji, češ, saj so se tekom let naši ljudje že tako navadili tradicionalne misijonske tombole, da bodo kljub temu prišli m sodelovali. Ob tomboli in po tomboli smo mogli ugotoviti, da se res niso veliko zmotili in da je misijonskim prijateljem dejansko prišla ta naša tombola že v navado. Ne rečemo, da ne bi bilo še nekoliko več udeležbe in uspeha, ako ki poleg povečane propagande ob slovenskih službah božjih mogli razzviti tudi še avtomobilsko akcijo oziroma obiske po domovih. A če primerjamo lansko letno poročilo o tomboli in uspehu z letošnjim, bomo našli, da prav za prav na slabše res ni šlo. Vse skupaj povzamemo spet, kot lani, v brzojavnem slogu, da se preveč ne razpišemo: Udeležba: okrog 2.000 ljudi. Glavni dobitek je spet daroval Luka Milharčič, razne stvari po izbiri. Zadel ga je svak misijonarja o. Lovra Tomažina, mož njegove sestre, ki je Izbral krasno spalnico iz orehovine; daroval je v dobiček tombole za slovenske misijonarje doslej višek tovrstnih darov: 50.000 starih pesov. Ostali dobitki: še drugih 50 tombol in nad 450 činkvinov in kvatern, med katerimi je bilo mnogo lepih spominkov iz misijonskih krajev, ki so jih poslali slovenski misijonarji. Tombolske srečke so bile po 300 starih pesov. Sodelavci: skoraj isti kot pri vseh dosedanjih tombolah. Posebej treba omeniti izdatno sodelovanje iz Slovenske vasi. Propaganda: Po verskem tedniku Oznanilo cel mesec preje, v tedniku Svobodna Slovenija in s primernim nagovorom v slovenski radijski oddaji, ki jo je brezplačno dala na razpolago Zedinjena Slovenija; posebnost: nastopi misijonskih delavcev pri mašah s kratkimi nagovori v pomoč misijonarjem po branju berila. Potek prireditve: v najlepšem redu. Finančni uspeh: Dohodkov 3.052.914 starih pesov Izdatkov 1.169.414 starih pesov Čisto 1.883.500 starih pesov, ki smo jih mogli menjati v 1.570 dolarjev. Upoštevajoč težke gospodarske razmere v deželi, smo tudi z letošnjim uspehom lahko zadovoljni, čeprav ni rekorden. Bog povrni še enkrat vsem sodelavcem, darovalcem in udeležencem! Drugo leto spet na svidenje! LE ENO JE POTREBNO Ko je Hiinnermann začel izdajati svoje življenjepisne romane, sO bili mnogi mnenja: lepo se bere, a to ni zgodovina. In vendar nam je težko kak suhoparen življenjepis prikazal življenje recimo o. Damijana tako živo in prepričljivo kot prav njegov roman. Mimogrede: čeprav roman, je grajen na dejstvih, ki pa jih povezuje pisateljeva fantazija. Tako smo Slovenci dobili prvi del življenjepisnega romana izpod peresa Karla Mauserja. Je to življenjepis škofa Barage, ki ga je začel objavljati v kanadskem verskem listu „Božja Beseda“. V posebni knjigi je izšel prvi del. Obsega mladost do odhoda v Ameriko. Tako živo, prepričljivo, pa tudi stvarno nam Baragove mladosti do zdaj nihče ni opisal. Čeprav niß ni izmišljeno, je vendarle povedano tako, kot „bi bral roman“. In če Baraga naši mladini nismo mogli približati s strokovno, toda zanjo preve'č suhoparno pisanimi življenjepisi, ga bomo mogli s to knjigo. Res bi bil ideal, da bi že po tem prvem delu segla vsaka naša družina. Knjiga je tudi lepo opremljena. Za naslovno stran je napravil Baragov portret slikar v Kanadi Božo Kramolc. V notranjosti je tekst poživil z risbami kipar France Gorše. Tiskala je na lepem papirju in v dovršenem tisku St. Joseph Press v Torontu, ki tiska list Božja Beseda. Knjigo so izdali slovenski misijonarji sv. Vincencija Pav. (lazaristi) v Torontu, Kanada. Dobila se bo v vsakem slovenskem središču po svetu. Naj bi prav zdaj, ko se je dokončal škofijski proces, ta knjiga dala pobude za molitev,, da bi s Čudeži Bog spregovoril in ga bo mogla Cerkev postaviti na oltar; in naj bi ob tem velikanu duha in ljubezni zrasli med našo mladino veliki misijonarji, ki jih čas tako potrebuje! F S MISIJONSKI DAROVI ZA BARAGOVO MISIJONIŠČE J4 MISIJONSKIM ZAVODOM: Dičeko-Gruntar, Toronto, 20 kan. dolarjev; N. N., San Justo, Argentina, 20 pesov; N. N., U.S.A., po dr. Pavlu Krajniku, 30 dolarjev; Franc Vrabec, 118 dolarjev. DOSMRTNE NAROČNINE: Frances Cerar, Cleveland, U.S.A., 50 dolarjev in miss. Miriam Ravnik, El Cerrito, U.S.A., 50 dolarjev. KRSTI IN ODKUPI: Koroški rojaki, 9.890 šilingov. ZA VSE MISIJONARJE Kanada: Veronika' Dičeko, božični dar, 40 dolai'jev; družina Šušteršič John, Hamilton, Kanada, 26.50 dolar-jev. Argentina (v pesih): Marija Adamič, Slovenska vas, 100; dr. Leopold Eiletz, Buenos Aires, 30; Ljudmila Gomišček, 10; Anton Gorjup, Slovenska vas, 15. Anglija (v lirah): Tombola v Londonu, 6.40; tombola v Bedfordu, 14; M. Pirih, 0.30; Jože Grčar, 5; Anton IZle, 5; Izidor Škaf er, 1.50; Ga. Rešek, 1; Marcela Klemenčič, 1.75; Ivan Erman, 5; Peter Selak, 3.75; N. N., London, 2; ga. dr. Sekolec, 2; A. Trstenjak, 0.75; Miha Rehberger, 5; osta>-nek denarja od nove maše, 3; vse potom Gabrijele Rehberger, Bedford, Anglija. Francija: N. N., iz Tucquegnieuxa, 100 frankov. Koroški rojaki: 60.348 šilingov. KATOLIŠKI MISIJONI'* so sploien misijonski mosečnik, glasilo popoikih misijonskih drulb« »•©venskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijoniičo". Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredniitva in upratei Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska ‘‘Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1973: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 30,00 pesov, podporna 60,00, dosmrtna 300,00. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) Šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF; v Angliji 1% (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonižče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. ■ Dušnopastirska pisarna, Ram6n L. Falcćn 4158, Buenos Aires. *DA.i Rev. Charles A. Wolbang CM, S». Joseph's College, P.O. Box 351, Princelon, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 »h St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO, III. 60608 U.S.A. Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man. •talija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. Trst? Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Prancija: Louis Klančar CM, Rue de Sčvres 95, Paris VI. Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Anglija.* Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Court, KEW, Vic. 3101, ZA MISIJONE: Ga. Cukjati, Tablada, Argentina, 10 Pesov. ZA POSAMEZNE MISIJONARJE: Za Cikaneka na Madagaskarju: ga. Cukjati, Tablada, Argentina, 20 pesov. Za Malgaški misijon Buhu Francu AM: akcija dveh sester Petra Ope-^a> po njegovem namenu (pri „rifi“ J® uro zadela Magdalena Zupan), 1-871,50 pesov. Za Franca Buha CM na Madagas-karju: Martinka Miklič iz Slovenske od svoje prve plače, 50 pesov; Iglič Mihael, Slovenska vas, Argentina, 30 pesov; č. g. Reberšak Franc AM, Beograd, 10 dolarjev. Za Ivana Štanta na Madagaskarju: Ga. Cukjati, Tablada, Argentina, 20 pesov. Za s. Ivanko Pokovec, Malazija: ga. M. Gerkman, 5 liber. Za Franca Preglja, Rodezija: Jože Šabec, Anglija, 10 liber. 'ZNAMKE ZA MISIJONE: Jožica Mule, Mendoza, Argentina; N. N., Buenos Aires; družina prof. Božo Bajuka, Mendoza; Stanko Šubic, Avstralija; Ignacij Pisk, San Justo, Argentina; ga. žužek, Ramos Mejia, Argentina. ZA D.Š.V.: Marija Vombergar, Argentina, 15 pesov. VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG POVRNI! 143 Misijonska zdravnica s. dr. Terezija Žužek v Vietnamu. Registra de Prop. Int. No. 1096912 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires FRANQUEO PAGADO Concesi6n N’ 3143 TARIFA REDUCIDA Concesićn N’ 6612