Silvin Sardenko: Na sneženih krajih.
87
tatvina, skriven konkubinat, umor, dvoboj, davljenje na odru, da stopajo oči po račje iz očišča, rokovnjaško pohajanje z lascivnim petjem, itd. Kar je druzega, je vse sama refleksija — —
Ida. Vi ste pesimist, a velite pravo!
Horebskv (kar pribesni v sobo, ne da bi se ozrl na Moltonovo  in na Rada, ali ju pozdravil.
Vilanovemu kričeče.) Ničemnik! Vi se drznete tako odgovarjati mojemu častnemu povabilu na dvoboj?! Tako odgovarjajo — smrkovci. Zaslužite klofuto!
Vilanov (navidezno mirno.) Gospod Horebskv vpije lahko doma, pri meni ne! Glejte, da se oddaljite tako hitro, kakor ste pribesneli, sicer bi moral svoje roke oskruniti z Vašimi pomadiranimi zalizci.
Horebskv. Kaj? (Zavihti roko, da bi udaril Vilanovega za uho.)
Vilanov (odskoči in hipoma sname nabasan samokres s stene in ga drži pred Horebskega prsi). Od mene! Sicer imam pravico ustreliti.
1 d a. Gospod Vilanov ! Umirite se, lepo Vas prosim! (Stopi junaško med oba.) Vpričo gospoda intendanta Rada in pesnika Vila-novega slovesno izjavljam, da ste Vi, gospod Horebskv, z današnjim dnem od mene povsem razdedinjeni, a da bo moj glavni dedič gospod Vilanov. (Rado čestita molče Vilanovemu.)
Horebskv (obrne moško hrbet). Vaš stiskani, plesnivi denar, milostna (ironično) gospa teta, je zame — briga deseta. Ha, ha! (Odide).
(Zavesa pade.)
(Dalje.)
V takih nočeh, ko se na nebu svetijo zvezde, ali na zemlji
Na sneženih krajih.
biserni sneg: v takih nočeh moje želje, kakor začarane,
rade iz prs bi mi vzele srce . . . Pa ne vedo: Vsakemu srcu
v lastnih je prsih, dasi tesno, vendar najdražje, vendar ljub6 . . .
Da sem snežec,
jaz nikoli
ne zapal bi borne koče!
Ah, poglejte:
Drva v hosti,
hosta v snegu,
v mrzli sobi deca joče!
Ah, povejte:
Ali takim
bridkim srcem
še živeti je mogoče ?
Da sem snežec,
jaz nikoli
ne zapal bi borne koče!
Bela veja, črni vran, jasno vreme mrzel dan! — Mož se pelje na saneh: v žepu krone, v licih smeh .
Bela veja, črni vran, jasno vreme, mrzel dan! — V snegu drsa siromak: v žepu tema, v licih mrak .
Bog nam daj še dosti let, ko tako je pisan svet! Bela veja, gladni vran, jasno vreme, mrzel dan . . .
Silvin Sardenko.