RAZGOVOR Z NEKDANJIMIIN SEDANJIMI PREDSEDMKI DELAVSKIH SVETOV
O samoupravljanju včeraj in danes
Minilo je več kot 30 let od 29. decembra 1949, ko so v tovarni cementa Prvoborac v Solinu pri Spliti izvolili prvi delavski svet v Jugoslaviji. Med prvimi poskusnimi 200 podjetji, kjer so uvedli delavske svete torej samoupravljanje, je bila tudi ljubljanska Tobačna tovarna. Do junija 1950 so delovali v naši domovini delavski sveti že kar v 520 podjetjih. S tem se je začelo pri nas samoupravljanje, naša pionirska pot, po kateri pred nami še ni hodil nihče. O tem, kakšno pot je prehodilo delavsko samoupravljanje v tem času, smo organizirali v uredništvu »Naše komune« skupaj s Klubom samoupravljalcev pri občinskem svetu Zveze sindikatov okroglo mizo. Prvi predsedniki delavskih svetov so se spominjali prvih izkušenj, sedanji pa so spregovorili o njihovi današnji vlogi.
Biti v delavskem svetu je bilo častno
ALOJZ MAKAROVIČ sicer ni bil prvi predsednik delavskega sveta TTL, bil pa je ob njegovem ustanavljanju eden izmed aktivistov in šest let kasneje je tudi prevzel »krmilo« delavskega sveta.
»Ljudje so si noviteto predstavljali na-pačno. Da so tovarne naše, so si riekateri razlagali preveč po zasebno podjetniško in nekateri bi kar najraje tovarno prodali in si denar med seboj razdelili. Takrat je pomenilo biti član delavskega sveta bolj priznanje in čast kot pa delovno nalogo. Člani delavskih svetov so bili prešibko povezani za okoljem in so imeli vse sku-paj bolj za priznanje. Zato tudi nikomur ni bilo težko hoditi na seje delavskega sveta popoldne. Potem, ko se je začelo pojmovanje spreminjati in je to postajala delovna naloga in torej samoupravljanje del delovnega procesa, se je spremenilo marsikaj. Celo to, da so seje delavskega sveta bile poslej dopoldne.
Takrat smo bili manjši kolektiv kot danes in je bilo marsikaj lažje. V velikih sistemih so pravila igre težja. Pred 25 leti
smo imeli le malo pojma o kakršnihkoli samoupravnih aktih. Od papirnice Vevče smo enostano prekopirali poslovnik. Se-daj ne gre več vse tako, ad hoc. Priznati pa moramo, da pa imamo sedaj že toliko samoupravnih aktov, da se tudi nihče več ne znajde in sprejmemo marsikaj, kar ne bi, če bi bilo mogoče slediti poplavi no-vosti.«
»Danes nam je lažje, kot je bilo prej«, pravi predsednica današnjega delavskega sveta TTL DSSS SONJA ROZMAN. »Sedaj imamo vse strokovne službe in vse pravilnike. Ljudejm pa vsaj pri nas_še vedno ni zmanjkalo revolucionarnosti in se ne bojijo povedati komurkoli - tudi vodilnim - kar mu gre. Res pa je, da se nekateri bojijo javnega nastopa in priha-jajo pred sejo k meni, naj jaz sprožim njihov problem.                    v   .
Zgodi se, da se razlikujejo mnenja med posameznimi TOZD. Tedaj jih us-klajujemo. O važnih točkah seje tudi prej temeljito predebatiramo ključna vprašanja, tako v osnovni organizaciji sindikata kot v okolju, katerega mišlje-nje prenašamo kot delegati. Še vedno pa srečujemo miselnost: kaj pa bomo spet plačali kot, da bi šlo za nekoga izven naše družbe in ne za nas vse, pa čeprav je obremenitev še taka.«
Bilo je več zagnanosti in poguma
»Mi smo sodili pod direkcijo za kovin-sko industrijo, pa so od nas kot kovinskih delavcev pričakovali veliko, se spominja predsednik prvega delavskega sveta v Utensiliji ANTON KOZAMERNIK. »Prvo sejo smo imeli v tehnični pisarni in to kar tako, saj dnevni red sploh ni bil pripravljen. Dnevni redi so bili nasploh v začetku splošni in tehnične strukture so gledale na nas kar nekako zviška. Odtlej pa je šlo na bolje.
Delavski svet je moral narediti veliko tudi zoper staro miselnost. Mi smo delali tedaj še po planu in, ko je ob treh ponoči zatulila sirena in je bil plan izpolnjen, so ljudje vse izpustili iz rok pa tudi, če je bilo narejenega kaj več, smo enostavno vrgli stran.
O kvaliteti tedaj še ni nihče razmišljal, saj je zmanjkovalo vsega. Delavski svet je začel spreminjati to miselnost in začeli smo paziti na kvaliteto in proizvajati nad plani in višek izdelkov skladiščiti.
Delavci so bili pred 30 leti bolj zagna-ni. Delali so tudi ob nedeljah in nihče ni razpravljal o 42-urnem delavniku. Lju-dje so bili tudi bolj odkriti in revolucio-narni. Niso se bali zamere in niso se bali za službo kot danes. Danes je manj po-guma.«             .         • .    .
V Gozdnem gospodarstvu Ljubljana je bil prvi predsednik upravnega odbora MILAN DRETNIK. »Mi nismo dobili v
roke ključev kot v tovarnah, dobili pa smo drevesa. V prvi polovici prve petlet-ke smo bili, ko smo začeli samoupravlja-ti. Tedaj je bilo premalo delovne sile in v gozdovih so delale brigade. Delavskemu
svetu so za začetek naprtili preskrbo bri-gad, ker niti niso natančno vedeli, kaj bi z njim. Spomnim se, ko je direktor pokli-cal pol ure pred sejo delavskega sveta tovariša in mene k sebi na razgovor. Ni-sva si znala predstavljati, da nekaj pome-niva. Tudi direktor si tega ni znal pred-stavljati, saj nama je rekel: tukaj poča-kajta in pokazal na kot. Težko si je pred-stavljal, da bo moral oddati oblast. V delavskem svetu ni bilo nobenega delav-ca, čeprav so po formalnostih bili. V delavski svet so namreč izvolili delavci samo svoje delovodje, ker so pojmovali delavski svet kot nekakšen zbor delav-skih zaupnikov. Ker so bili delovodje logarji smo se pri nas norčevali, da je delavski svet »logarski svet«. Počasi pa so začeli ljudje misliti drugače. Prvič so se postavili, ko so zahtevali zase zaščitne obleke in po letu 1955 so se začele ob vsaki stvari že temeljite razprave.«
»Delavec postaja gospodar. To nam je bilo jasno vendar nismo točno vedeli kaj pomeni delavski svet«, se spominja AN-DREJ KOCEN, ki je bil med prvimi člani delavskega sveta v Komunalnem podjetju Ljubljana.                  .
»Vsi smo vedno čakali kaj bo povedal direktor ali pa kak višji uslužbenec. V delavski svet so ljudje volili bolj zaupne ljudi saj so to smatrali kot zaupno nalogo skoraj nekakšnega posebnega državnega pomena. Leta 1956 pa smo že imeli bo-gate izkušnje in delavski svet je intenziv-no sodeloval pri vseh integracijah. Zau-panje in oblast, ki smo jo dali ljudem se je poznala pri izboljšanju delovne disci-pline in izkoristku delovnega časa.«
Zaupati delegatu je najpomembnejše!
»Novi delegatski sistem pa ima danes še vedno pomanjkljivost pri takšnih de-javnostih kot je naša, ki je posebnega družbenega pomena. Še premalo smo namreč osvetlili zunanje delegate, ki predstavljajo interese širše skupnosti. Zaradi njih so namreč pogosto seje nes-klepčne, saj jih ni. Tu bi moral narediti nekaj sindikat in SZDL.«
MATIJA NIK iz Utensilije pravi, da je sindikat pri njih izredno aktiven, da je desna roka delavskega sveta. »Vsak sa-moupravni akt prediskutiramo najprej v sindikalnem okviru in potem šele v de-lavskem svetu. Ocene sindikata delavski svet upošteva,
Ko sem preučeval zapisnike delavskih svetov od leta 1950 naprej.sem ugotovil,
da je bilo prej lažje. Vsebinsko so bile seje delavskih svetov lažje. Res takrat še nismo bili na takšni stopnji razvoja niti samoupravnih odnosov niti tehnološke plati proizvodnje. Žal pa se mi zdi, da kljub vsemu vsebinsko pada kvaliteta de-la delavskih svetov. Ljudje so v delavskih svetih vedno bolj apatični. Zdi se mi, da nimajo več tiste prvotne moči in zagna-nosti in da imajo občutek, da so dejanski ' centri moči njim precej oddaljeni. De-lavski svet s sejami postaja bolj informa-tiven organ in manj organ odločanja. O tem bi morali razmisliti.«
DANICA GOŠNIK iz Slovenijalesa je poudarila, da pri njih deluje delavski svet z roko v roki z družbenopolitičnimi orga-nizacijami in tako vsaka akcija teče us-klajeno. Včasih je pomenilo biti član de-lavskega sveta določeno avtoriteto in čast, sedaj je drugače. Vsi smo vedno znova presenečeni nad kreativnostjo ne-posrednih proizvajalcev. Veliko pomaga tudi boljše informiranje.«
Predsednik delavskega sveta Tovila JOŽE NADU meni, da je najvažnaje, da sredina delegatu povsem zaupa. Delegat mora govoriti na seji v interesu vsakega in vseh, ki so ga izvolili, ne pa osebno kot se to prepogosto še vedno dogaja. Ni odveč poudariti, da mora biti delegat »izšolan« za svoj posel saj ga le tako lahko opravlja uspešno. Zato je izobra-ževanje pomembno. Neka »šola« mu ko-risti tudi pri prebijanju skozi dnevne re-de, ki vsebujejo tudi po 14 točk. Takšne seje so predolge in preobširne.«
MIRA BRIŠKI iz WZ pa je poudari-la pomembnost povezovanja med zapo-slenimi in v njihovem primeru starši. »V dejavnostih posebnega družbenega po-mena je važen stik delavskih organov s širšo javnostjo.«
MILOVAN DIMITRIČ