ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 5. novembra • Leto il, št. 22 *Cena 10 forintov
(KLJUKASTI) KRIŽ
Sedanji predsednik Republike Madžarske Arpad Goncz je bil zaradi udeležbe v madžarski revoluciji leta 1956 obsojen na dosmrtno ječo. 23. oktobra letos - obletnica revolucije - naj bi bil slavnostni govornik pred madžarsko skupščino na Kossuthovem trgu v Budimpešti.
Ob najpomembnejšem madžarskem nacionalnem prazniku in tretji obletnici tretje madžarske republike šef države oziroma nekdanji revolucionar enostavno ni prišel do besede. Skupina nekaj sto razgrajačev s kljukastimi križi, v fašističnih oblekah in maskah ga je izžvižgala, zmerjala in zahtevala, naj odstopi. Predsednik je nekaj časa stal kot prikovan -televizija je vse skupaj v živo prenašala -S bil je menda bolj v zadregi kot tedaj, ko so ga obsodili na dosmrtno ječo, in nato brez slavnostnega govora neslavno odšel v notranjost parlamenta.
•k it it
ŽE MESECE IN MESECE videvam v Som-botelu neko čudno zadevo. V največjem stanovanjskem naselju Derkovits sta drug ob drugi osnovna šola in otroški vrtec z istim imenom kot stanovanjska soseska. Ti dve ustanovi imata skupno dvorišče, prek katerega marsikateri Sombotelčan hodi na avtobusno postajališče oziroma z njega domov. Šolo in vrtec obiskuje več sto otrok, občasno ali redno pa prihajajo tudi njihovi starši.
Kot rečeno, smo že dolgo lahko priča, kako so na steni vrtca prebarvali socialistični grb na tabli ustanove in pustili le napis "državni otroški vrtec". To delo so opravili v taki naglici - ali pa so barvo preveč razredčili-, da se dosedanji madžarski grb
vidi tudi sedaj, vendar kot če bi bil pretirano napudran. Pred nastopom v novem režimu.
Pravzaprav nimam nič proti, da so stari grb (in upajmo, da ne tudi režim) prebelili. Moti me kvečjemu, da na tak površen način. Resnično pa me bega, da je na stranskem delu stopnic v vrtcu velikanski kljukasti križ, ki že več mesecev nikogar ne moti. Pšenični klas in rdeča zvezda na starem grbu da, velika črna svastika ne... V teh dveh javnih stavbah pa tako rekoč vzgajajo bodoče rodove v
demokratičnem duhu...
★ ★ ★
MISLIM, da se je tu nekje začelo tisto, kar se je
23. oktobra zgodilo pred madžarsko skupščino, se nadaljevalo, ko je podpredsednik vodilne koalicijske stranke Istvan Csurka napisal svojo zloglasno študijo, ki jo je med drugim tudi ameriški senat ocenil kot delo s fašističnimi idejami. Lahko pa bi omenili tudi t.i. skin-hedovce, ki so veliki zagovorniki rasizma. In ko se je v bližnji preteklosti madžarska javnost zgražala nad njihovo vedno večjo aktivnostjo, so uradni organi odgovarjali, da teh nekaj ljudi ni treba jemati tako resno. In da bi bila stvar še bolj absurdna, koalicijske stranke niso imele nič proti, ko so se ti isti skinhedovci
preimenovali v Nacionalno (čuteče, op. p.) krščansko mladinsko zvezo. Bizarna kombinacija, ni kaj. Tokrat šoti mladinci prišli celo iz različnih delov države in je lahko skoraj vsa Madžarska osuplo spremljala po televiziji, kako današnja Madžarska razgrajaško, skine-hedovsko in kuklukskla-novsko koraka v tako željeno demokratično Evropo.
Da ne bo pomote, nihče ne pravi, da določeni ljudje ne bi smeli kritizirati recimo predsednika republike. (Drugo vprašanje pa je, kako to, da je takrat, ko je 15. marca 1991 nekaj ljudi javno kritiziralo predsednika
madžarske vlade Jozsefa Antalla ob obletnici drugega madžarskega praznika, policija takoj ukrepala, tokrat pa nič.) Gre za to, ali je prav, če se konflikti med šefom države (ki naj bi bil na strani opozicije, kar pa ni gotovo, da bo držalo) in predsednikom vlade smejo reševati na tak način, da se, resda na prikrit način, vključujejo tudi neofašisti. Češ da te gnusne stvari formalno počnejo subkulturni elementi in pomembno je le, da škodijo našim nasprotnikom.
VLADA SEVEDA take opombe in očitke opozicije ter precejšnjega dela prebivalstva (predsednik Goncz je vseskozi najbolj popularen politik na Madžarskem) kategorično, če ne celo arogantno, zavrača. Kakorkoli že, večina Madžarov je ta škandal ocenila zelo negativno. Hkrati pa bo vlada s svojimi histeričnimi demantiji ljudi težko prepričala o svoji nedolžnosti, če bo napr. javni tožilec Republike Madžarske uradno reagiral, da uporaba fašističnih simbolov na Madžarskem ni protizakonita ...
Protizakonita pa je uporaba ubogih pšeničnih klasov na starem grbu na otroškem vrtcu...
Franček Mukič
OD RABE DO MURE (2)
PUBLIKACIJA ANDRASA BERTALANA SZEKELYA
Drugi del publikacije "Od Rabe do Mure" obravnava madžarsko narodno skupnost v Sloveniji. Po kratkem zgodovinskem in etnografskem prikazu pokrajine in njenih prebivalcev avtor obravnava nekatera dejstva, pomembna za madžarsko kulturno zgodovino, zlasti za madžarsko tiskarstvo v Lendavi, kjer je bila leta 1573 natisnjana protestantska verska knjiga, ki je sploh prva tiskana knjiga v madžarskem jeziku na območju historične Madžarske.
V publikaciji je avtor nekaj strani namenil tudi prikazu zgodovine in organiziranosti verskega življenja Madžarov, katolikov in evangeličanov v Prekmurju. V preteklosti so bile te teme bolj ali manj zamolčane. Zato bodo bralci v okviru tega poglavja lahko dobili v strjeni obliki nekaj informacij tudi o zgodovini verskega življenje ob Muri.
Več prostora je namenjenega narodnostim pravicam in uresničevanju teh pravic v Sloveniji. Avtor opozarja na eno temeljnih načel slovenske manjšinske politike, ki manjšinskih pravic ne povezuje s številom manjšine. Pri naštevanju
in pozitivnem vrednotenju napredne slovenske manjšinske politike se avtor poslužuje ustave SR Slovenije iz leta 1974 (obžalujemo, da pri pripravi publikacije tekst ni bil dopolnjen z določili nove ustave Republike Slovenije).
V nadaljnjem dr. Szekely podrobneje predstavi izobraževanje na	narodnostno
mešanem območju v Prekmurju, opiše glavne značilnosti dvojezičnega šolstva (v celotni vertikali), sredstva množičnih občil v madžarskem jeziku, izdajateljsko dejavnost, vlogo knjižnic, dejavnosti strokovnih društev in prostovoljnih organizacij.
Posebno mesto nameni orisu organiziranosti madžarske narodne manjšine in kulturnim stikom z narodno matico. Svoje misli končuje z ugotovitvijo, da je politično-pravni položaj Madžarov v Sloveniji dober. Skrb večinskega naroda za ohranjanje in razvijanje madžarske narodne skupnosti je v svetovnem merilu, po avtorjevih besedah, na edinstveni ravni (zlasti v primerjavi s položajem manjšin v Srednji in Juhovzhodni Evropi).
Vendar pa, ne glede na ugoden politično-pravni položaj manjšine, problemi ostajajo. Zlasti so opazni zastoji na
gospodarskem, materialnem in kadrovskem področju.
V sklepnem delu avtor prikazuje portrete Len-davčanov kulturnih delavcev, ki so se s svojimi stvaritvami posebej angažirali pri povezovanju Madžarov in Slovencev. To sta zlasti Ludvik Vlaj in Sandor Varga. Avtor nameni nekaj spodbudnih besed tudi madžarskemu Naptarju (Koledarju) ob 30. obletnici izhajanja, reviji Murataju, dnevom kulture v Sombotelu in Zalaegerszegu, kjer so prikazali kulturno ustvarjalnost Madžarov iz Prekmurja.
Publikacija se končuje s prikazom nove madžarske manjšinske politike, ki želi narodno zavest na Madžarskem ne le rekonstruirati, temveč z vgrajevanjem evropskih vrednot tudi modernizirati, razvijati razumevanje drugačnosti, spoštovati kulturo narodnih manjšin na	Madžarskem,
omogočiti njihovo povezovanje z narodno matico. Z eno besedo-spodbujati želi aktivno manjšinsko zaščito. Nova manjšinska politika, po av-
SKICA ZA PORTRET OB 70-LETNICI ŠKOFA DR. JOŽEFA SMEJA
"NIKAR Ml NE UKRADITE SANJ! SO SANJE, BREZ KATERIH ČLOVEK NE MORE ŽIVETI."
Tako je zapisal v svoj roman o Miklošu Kuzmiču škof dr. Jožef Smej, rojen 15. februarja 1922 v Bogojini. Poskušamo narediti kratko skico za portret mariborskega pomožnega škofa, zgodovinarja, literarnega zgodovinarja, pisatelja, pesnika, prevajalca, urednika in predvsem Človeka, ki ga poznajo tudi porabski Slovenci. Kar nekajkrat so se verniki gornjeseniške župnije srečali s slovenskim bogoslužjem, ko je daroval sveto mašo gospod Jožef Smej, blagoslovil pa je tudi novo gornjeseniško (ali kot pravi on gorenjeseniško) župnišče. Žal ni mogel niti tedaj obljubiti niti do sedaj zagotoviti slovenskega duhovnika na Gornjem Seniku.
Ob 70-letnici doktorja Jožefa Smeja je soboška Pokrajinska in študijska knjižnica pripravila v prostorih tamkajšnjega muzeja razstavo, ki predstavlja izjemno bogat življenjski in ustvarjalni opus tega prekmurskega razumnika. Tam je nastal tudi naslednji pogovor z jubilantom, ki je postal častni občan soboške občine.
Gospod doktor Jožef Smej, v svojem romanu o Miklošu Kuzmiču Po sledovih zlatega peresa ste zapisali: "Nikar mi ne ukradite sanj! So sanje, brez katerih človek ne more živeti." So vam često "kradli" sanje?
"Sanje so soznačnica za upanje. Se pravi, je upanje, brez katerega človek ne more živeti. V Svetem pismu pri preroku Jobelu, 400 let pred Kristusom, je ta prerok zapisal: “Vaši starčki bodo sanje imeli, in vaši mladeniči videli prikazni. Tako govori gospod Bog. Vaši starčki bodo sanje imeli, se pravi, imeli bodo upanje." Prerok namreč opisuje mesijanske
čase in pove, da bodo imeli sanje, z drugo besedo -upanje. Brez upanja človek
ne more živeti. Sedaj, ko imamo	samostojno
slovensko državo, kaj nam pomaga, če ne bi imeli recimo mladi starši upanja, da ne bi sodelovali z Bogom stvarnikom in priklicali nova življenja, brez katerih bi bila naša slovenska zemlja prazna. Moramo imeti sanje, moramo imeti upanje.”
Vi se zdaj pogosto vračate v rodno Bogojino. Kako doživljate svoj domači kraj?
“Čim starejši je človek, tem raje se vrača tja, kjer je našel svoje gnezdo. Sveto pismo pravi, da je doba človeškega življenja 70 let, če smo krepki pa 80 let in kaj čez. Sicer pa
pravijo, da še ptica rada poleti v svoje gnezdo. Tudi mi smo na Zemlji kakor ptica, ki je padla iz svojega gnezda. Rečem lahko, da ne mine dan, da ne bi mislil na svojo rodno pokrajino, to pa je pokrajina med Muro in Rabo."
Vaše sanje so bili tudi porabski Slovenci. Pa ne samo sanje, ampak del vašega življenja.
“To je točno. Porabje je bilo zmeraj združeno s Prekmurjem. Šele po I. svetovni vojni so bili naši tako imenovani porabski Slovenci ločeni od nas. Sicer pa smo bili tisoč let skupaj. Se pravi, da je to isti narod, isto ljudstvo, prekmursko ljudstvo porabsko ljudstvo, to so pravzaprav kot naši Goričanci. To je eno ljudstvo, zato tega, kar je Bog združil, ne moremo ločiti. Po krvi, po jeziku smo pravzaprav eno. Zato moje srce res večkrat hrepeni po naših porabskih Slovencih in vesel sem, da se je na Goričkem odprla meja."
O čem bi radi sanjali zdaj, ob 70-letnici?
"Ko človek preživi 70 let, takrat se pravzaprav zresni. In moram
Porabje, 5 novembra 1992
torjevih besedah, se ne bo zadovoljila le z deklaracijami, temveč bo multikulturne poglede, pozitivno diskriminacijo in sistem kulturne avtonomije uveljavila tudi v konkretnem življenju.
V zadnjih letih so bile pri teoretičnem utemeljevanju in tudi v praksi manjšinske politike na Madžarskem bistvene spremembe. Vendar zapuščine preteklih desetletij po avtorjevem mnenju ne bo mogoče čez noč izbrisati. Potrebno bo trdno in sistematično delo na podlagi dolgoročne strategije manjšinske politike.
Po Szekelyevi publikaciji bralci ne bodo segali le iz strokovnih razlogov, saj je mnogim ohranjanje in razvijanje narodnih manjšin ob Rabi in Muri (kot je pokazala tudi številna udeležba na predstavitvi knjige 8.10.1992 v Ljubljani v organizaciji Inštituta za narodnostna vprašanja) tudi zadeva srca.
Dr. Renata Mejak
reči, da takrat človek že bolj gleda na tisto Domovino, ki nas čaka. Se pravi, na večnost. Vera nas uči, in to verujem, da človeško življenje ne more biti razpeto samo med zibelko in grob, ampak da je tudi posmrtno življenje. O tem učijo vsa verstva. In če je človek normalno razvit, rad razmišlja tudi o tem, kaj ga čaka po smrti. Kajti, če ni večnega življenja, kakor pravi apostol PAVEL v Svetem pismu, smo od vseh bitij najbolj nesrečni."
Kaj pristaviti k tem mislim? Če bi naštevali, kaj vse je napisal, prevedel in uredil doktor Jožef Smej, bi se izgubili v naštevanju. Roman o Miklošu Kuzmiču smo omenili, zapišimo še, da vsakoletni zbornik Stopinje, ki prihaja tudi v Porabje, nosi osebno noto našega jubilanta. In še marsikaj, kar je povezano z življenjem, delom in sanjami. Zato na koncu skromna želja tudi v imenu našega uredništva: Gospod škof Jožef Smej, še dolgo sanjajte tako plodno, kot ste doslej!
Gregor Grič
3
NAŠE ŠOLE (4)
PISMO IZ SOBOTE
PRVI DVOJEZIČNI UČBENIK
HOROSKOP
Leta 1774 je cesarica Marija Terezija izdala "Splošno šolsko naredbo", ki je določala, da je šolski obisk obvezen. Začenjal naj bi se s šestim letom in otrok naj bi hodil v šolo šest let. 17. februarja 1777 je Marija Terezija združila dele Gyorske, Veszprem-ske in Zagrebške škofije v novo škovijo s sedežem v Sombotelu. Odtlej so bili vsi katoliški Slovenci združeni v eni škofiji. Prvi škof je postal Janos Szily (1777-1799). Na vizitaciji v slovenskem delu škofije (1778) je ugotovil, da se zaradi pomanjkanja knjig verniki ne morejo naučiti ne branja ne pisanja ne potrebnih verskih stvari. Zato je spodbujal župnika Mikloša KUMIČA, naj napiše slovenske knjige za prebivalce Slovenske okrogline.
Mikloš KUZMIČ je napisal PRVI DVOJEZIČNI UČBENIK za Slovence na Madžarskem:	ABC
KNIŽSICZA NA NARODNI SOUL HASZEK / ABC KONYVETSKE A NEM-ZETI ISKOLAKNAK HASZNOKRA. ... V Budini ... 1790.
Učbenik vsebuje slovenske in madžarske "drovne, velike, tekoucse
in zrokouv piszane litere". Tem sledijo vaje v branju in zlogovanju. Berilo je natisnjeno tako, da besedilu "v starem slovenskem" jeziku na levi strani sledi madžarski prevod na desni. To priča o tem, da je imela
slovenščina prednost. Knjiga vsebuje tudi slovarček "Slovenske, i vogrske reči". Latinski teksti v knjigi dokazujejo, da so se bolj nadarjeni učenci učili tudi latinščine. V učbeniku ni nobenega besedila s pisanimi črkami, kar kaže, da so se učili predvsem brati.
Tudi druge Kuzmičeve knjige - evangeliji, katekizem, silabikar, stari
in novi testament, knjiga molitvena - so bile namenjene katoliškim šolam v Slovenski okroglini. Napisani so v goričanskem govoru prekmurskega narečja, ki ga govorimo tudi mi v Porabju.
Knjige Mikloša Kuzmiča so bile v številnih ponatisih obvezni učbeniki vse do 1868. Takrat je izšel prvi ogrski šolski zakon in izšle so nove slovenske knjige za šole med Muro in Rabo. Med tem časom sta učbenike pisala Števan Lulik in Jožef Košič, toda le-ti niso bili predpisani.
Naši predniki so se torej začeli učiti brati in pisati v 18. in 19. stoletju. Nekateri so celo postali duhovniki: Ferenc Murai (r. 1699 na Verici), Janoš Hanžek.(r. 1724 na Gorenjem Seniku), Imre Hanžek (r. 1756 na Gornjem Seniku), Imre Dončec (r. 1805 v Števanovcih), Ferenc Gašpar (r.	1843 v
Slovenski vesi), Lovrenc Horvat (r.	1883 na
Gornjem Seniku); Karol Sukič (r. 1889 na Gornjem Seniku) pa je postal notar.
Marija Kozar
27. oktobra sta minuli dve leti odkar smo na Gornjem Seniku ustanovili Zvezo Slovencev na Madžarskem. Delo organizacije je podprla tudi vlada Republike Slovenije. Naj omenimo le, da stroške tiskanja časopisa plačuje slovenska Vlada.
Nekaj dni pred 2. obletnico sta Zvezo obiskala generalni sekretar vlade Republike Slovenije Mirko Bandelj in pomočnik generalnega sekretarja Stane Cvelbar ter Zvezi izročila osebni avtomobil znamke RENAULT za službene potrebe slovenske organizacije.
Prej ali slej pride do najslabše kombinacije nesrečnih okoliščin, zato zavarujte sebe in svoje premoženje pri ZAVAROVALNICI TRIGLAV, Območna enota M. Sobota
Ker življenje potrebuje varnost
Vsaki človik je pod svojo zvejzdo rojeni. Tou mora biti istina, zatau ka liidstvo tou guči odka svejt stoji. Pa tiidi vači se mi vidi, ka torni mora tak biti.zatou ka marsišteromi dogodi, ka sam na svejti ostane, pa ma te bar svojo zvejzdo, te je pa nej čisto sam. Je pa torni tudi tak, ka steromi svejti srečna zvejzda, palik drugomi pa ta sreča bole narejci posvejti.
Kak koli že, mi smo na zemli, zvejzde so nad nami na nejbi pa tak de tudi ostalo.
Ne vem, kelko je tej zvejzd na nejbi. Tak pa vovidi, ka je ludstvi enoga hipa bilou premalo, ka ma vsaki eno zvejzdo pa so vozbrodili ške nekšne ekstra zvejzde, po šteraj do se ravnali. Tou je moglo v tisti cajtaj biti, gda so drugoga dela nej meli pa so od dugoga cajta dosta prouti nejbi gledali, namesto ka bi se radi meli v nočaj. Te so pa vsefelej vidli. Če človik nouč za nočjou gleda prouti nejbi, se njemi scajtom čudne prilike začajo kazati, pa te nej čudno, ka so se tudi tem našim prednikom začali kazati biki pa ribe, raki, vage, paške druge živali pa lidje. Vorvlem, ka je toga vsega bilou ške dosta več, ali na kraji so se zgučali, ka je tej glavnih znakov dvanajst pa ka tej dvanajst znakov tak znami ravna, ka je tou skora nej za vorvlati. Pomali je tiidi tej dvanajset znakov doubilo ime, pa tak zdaj torni pravimo horoskop.
Kak sam že pravo, nekšna liidska perovnost je tej horoskop vozbrodila. Naj bi fajn ostalo kak je bilou, ka bi vsakši svojo zvejzdo meo pa bi vse bilou vrejdi. Ali nej, vsakši mora meti ške svoj znak, te se pa idemo med sebov, steri lidje so boukši, ribe ali biki. Ali tou so ške nej najvejkše nevoule. Kak znamo, majo vse boukše novine tiidi horoskop pa te liidstvo tam voprešte, ka de se njemi zgoudilo ali ka mora včiniti, če bi steo, ka bi se njemi kaj lejpoga dogodilo. Znamo pa tiidi tou, ka tisti, steri tej horoskope pišejo, tak rejči voobračajo, ka niške točno ne vej, ka pomenijo. In tu, vidite, je tista glavna nevola. Ka te mi vorvlali, ka tou istino gučim, vam voovadim, ka se je dogodilo mojemi pajdaši.
Moj pajdaš jako rad vorvle, ka je tou, ka tam piše, vse istina. Te je pa enoga dneva čista čuden grato. Z nikin je nej steo gučati, pred vsakšim je bejžo pa se skrivo, obtom pase zdejro: Ne odte mi blizi, ne odte mi blizi! Že smo brodili, ka bi padara pozvali, pa je naš pajdaš pa čista načišen grato. Vsakoga je pozdravo, potepšo po rami, povabo v krčmo, spitavo o ženi pa o deci pa nasploj bio sladek kak med. Po istini povejdano, tudi tao je bilou za padara. Ali naš pajdaš je, smo brodili, moramo gor prijti, ka ga tao tak meče se pa ta. In smo prišli gor. Nekakoma od nas je tou vglavou spadnoulo, ka pa če je horoskop tisti, steri nam pajdaša nouroga dela. Te smo pa šli gledat novine. V ovih iz prejšnjoga tedna je pod rakom (tou je znak našoga pajdaša) pisalo tiidi tou, ka njemi nišče, ka je njemi jako blizi, šče neka slaboga včiniti. Zatou, vite, je pred vsemi bejžo. Te smo pa šteli nove novine. Tu, vite je pa pisalo, ka naj se lipou do bližnjoga drži, ka nigdar nede znao, če de steroga niico. Tak je te zdaj pajdaš grato takšen kak med. Zdaj pa vsi pajdaši čakamo, kakšen de drugi teden, gda palik nouvi horoskop vopride.
Tam bole na začetki sam napiso, ka mi ostanemo na zemli, zvejzde pa na nejbi. Zdaj sam se pa spoumno, ka mi že rakete mamo pa ka že po vesolji lejčemo pa ka de se zgoudilo tudi tao, ka do lidje na zvejzde prileteli. Zatou prosim tiste bodouče astronavte, naj mojo zvejzdo pri mejri pistijo.
MIKI
Porabje, 5 novembra 1992
4
Zadnji dnevi v Sloveniji so minili brez večjih političnih pretresov. V skupščini še vedno razpravljajo o lastninski zakonodaji. Največ negodovanja in problemov pa je bilo zaradi vremena, saj je obilno deževje ponekod povzročilo tudi poplave.
Borštnikov prstan Borisu Cavazzi
V Mariboru seje pred dnevi končalo že tradicionalno srečanje slovenskih gledališčnikov.	27.
Borštnikovo srečanje se je končalo s podelitvijo nagrad. Borštnikov prstan je prejel Boris Cavazza. Za najboljšo predstavo v celoti je mednarodne žirija razglaisa Dogodek v mestu Gogi mariborske Drame SNG v odrski priredbi in režiji Damirja Zlatarja - Freya.
O varstvu človekovih pravic
Slovenija opravlja izpite iz predmetov strpnosti, spoštovanja človekovih pravic, pa tudi iz pripravljenosti sprejeti in uveljaviti določbe mednarodnih konvencij in stališč evropskega sodišča o človekovih pravicah tudi takrat, ko to državi ni všeč ali je v nasprotju z nacionalistično in ksenofobično razpoloženim javnim mnenjem. Takšen je povzetek drugega kolokvija o uveljavljanju političnih, državljanskih, ekonomskih in socialnih pravic v pravnem sistemu Slovenije. Posvet je bil v Ljubljani, pripravili pa so ga Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin Republike Slovenije in direktorat za človekove pravice Sveta Evrope.
Ujeli preprodajalce orožja
Štirinajst avtomatskih pušk, štiri puške, 27 malokalibrskih pištol, mine, eksploziv, vojaški noži in še kaj, takšna je bila bilanca uspešno izvedene akcije slovenskih kriminalistov. Prijeli so devet preprodajalcev orožja. Kljub temu pa se zavedajo, da je to le kapljica v morju organiziranega kriminala, ki narašča.
BREZI SRCA TAU NE MORE DELATI
Gnesdén je že sploj malo takši kovačov, steri štja delajo doma v kovačnici. Zato ka tisti, steri sé Zdaj vönavčijo za kovača, tisti že največkrat z mašini delajo pa nej z rokauv. Gda jim delo dolapartačé v fabritji, domau dejo pa gotovo. Doma že klapač ne zemajo v rokau. Mi smo štja zato enga najšli na Dolenjom Seniki od tisti kovačov, steri so rejsan kovači, nej samo na polonja. Te kovač je Janoš Rack-er.
"Prvin so bola poštüvali kovača kak gnesdén. Zato ka kakoli tarbelo redti, k njema so nesli vse. Te štja nej bilau telko mašinov kak Zdaj, kovač vse v odnja napravo od cvetja cejlak do štandja ka v
knidje včili, tam so stali par meštera pa so gledali, ka dela. Da so sé malo že navčili, te so ma že pomagali. Etak sé človak vönavčo svoj poklic.
Dočas so Oča živeli, dočas sva vtjüpar delala.
Janoš Racker v kovačnici
kaula (voz) tarbej."
Kak sta sé vönavčili za kovača?
"Moj Oča je kovač bijo pa od njega. Kumar sam bijo pet-šest lejt star pa sam že tam stau prinjan, gda je delo. Gda sam že vekši bijo, te sam ma pa že pomago. Te so sé mlajši nej tak vövčili kak Zdaj. Gda je stoj s šestoga klasa vöprišo, te sé je k tišlara ali k zidara üšo včit. Vsakši k tistoma, k steroma je volo emo. Tej mlajši so sé nej z
Po tistim 1947. leta sam nauvo kovačnico dau zozidati pa sam začno delati."
Težko je bilau začniti?
"Težko mi je bilau, dapa nej samo mena, litji te cajt cejloma rusaga. Te je bilau konac bojne pa cejli rusag je bijo porüšeni. Vse je znauva tarbelo začniti. Dja sam tü mogo klepati, pa za tau sam malo masau pa mlejko daubo. Štjir, s sterim sam začno delati, je štja očin bijo. Sparvoga je
MATERNA REJČ (22)
Pojep ali dekla (2)
Gnesnaden je dostakrat ranč pri lidaj nej naleki povödati, če je stoj pojep ali dekla. Podje duge vlasč nosijo pa aringltne, dekle lače ptt. Te pa nej čüda, ka smo v eške vekši nevoli, če škemo znati, če je ena rejč pojep, dekla ali dejte (moški, ženski ali srednji spol).
Ce dobro premislimo, te moremo povödati, ka v tej gramatičnaj spolaj buma nega doste logike. V vsikšom geziki je nikšo drugo mišlenje. Napriliko slovenska rejč "postela" je ženskega spola. Zaka? Ne vejmo. Vendrak zato, ka na konci ma končnico -a kak krava, lisica, mama. Nikšo fele formo pa nej zato, ka bi na postali nika več ženskoga bilau kak moškoga. V francuški rejči je postela moškoga spola (le lit), v nemščini srednjoga (das Bett).
Tak bi leko pravili, ka v slovenščini malo nikše biološke logike te geste v ženskom spoli, če o ženskaj gučimo (ženska, mama, dekla, botra, strina, viina) ali '•< pa o vekši stvarinaj, živini: krava, koza, prasica, lisica, srna, divdja svinja. Škem menše postanejo stvarine, sé ta logika tem bole zgibi. Kak bi pa leko pravili, če bi nas ger buja škipnila, ka je tau Zdaj pojep büu ali dekla. Pri maji ali mišici ranč tak. Drugo nega, moremo sé navčiti pa tak nücati.
Gda v knjižni slovenščini pišemo ali gučimo, tü moremo skrb meti s spoli. Zato, ka Vogrski pravimo "probléma", mi slovenski tö tak nücamo, kak če bi ženska beseda bila. Zvekšoga je tak, ka tiste reči, štere vogrska rejč tö z druge reči prejkvzéme, knjižna slovenščina je nüca kak ženske, mi po Vogrski rejči pa ■moške: maketa - makett, plaketa - plakett, šansa -sansz, branža - brancs, omleta - omlett, konzerva -konzerv.
Po drugon tali Porabski pravimo "omar, maček, £eraut", knjižno "omara, mačka, perut" pa tak tadale.
Če rejsan porabska "podgan" pa "djablan" nemata na konci -a, sta obedve rejči ženskoga spola.
Značilno je tö, ka mi v porabskom guči radi nücamo vogrske prejkvzete reči kak ženske: baj - baja, szag -saga, rongy - ronja, csont - čonta, bolt - bauta, rend -renda, vám - vama ptt.	Fr M
po kovačnici.
Mata delo na vsakši dén?
"Več kak bi tarbelo. Že sam v penziji pa dun ne zandolejn. Vsakši dén sam tü od zranka do vačera. Če kaj takšo delo dje, ka pomagati tarbej, te sin mi pomaga."
Nad vnuki bauda steri kovač?
"Ne vejm, leko ka iz menšoga baude kovač. Dapa vejte, dja nikoga neščem naratati. Zato ka je tau tašo delo, ka ne dojda sé samo navčiti, k tauma srcé tarbej. Če stoj tau brezi srca dela te baukša če taknja."
K.Holec
Križ na Dolnjon Seniki tü njegvo delo
štja dojšlo, dapa po tistim sam že nauvi štjir mogo tjüpiti. Zato ka brezi štjira dobro delati ne more. Furt sé nika malo tjüpo pa Zdaj že vse mam, ka tarbej," pravijo pa kažejo kaulak
Porabje, 5 novembra 1992
5
"V kosinoj fabritji delam kak zidar," začna par-povejdati Feri. "Žena tü v vesi dela, ona nosi vö Starejšim djesti. Prvin je v židanoj fabritji delala, dapa za mlajšov volo je tak mogla njati. Tri mlajše mamo, dva pojba pa edno deklo. Dekla je najstarejša, ona odi v Somboteli v srednjo zdravstveno šaulo. Tejva dva pa štja," kaže na dva sejra pojba, "v osnovno šaula odita. Ta vekši Zdaj odi v ausmi klas. Že Zdaj si mora broditi, za kaj de sé včijo. Včiti sé pa tarbej zato, ka gnesdén, gda lüstvo nejma s löjžbo, brezi šaula že nikam ne more titi. Zdaj je tak, če človak ma slüjžbo, štja te tü težko živi, zato ka sploj nistje so plače. V bauta pa cena vsakši dén zdigajo. Rano zazranka, gda je štja kmica dem z daumi v slöjžbo pa vačer pridam
ŠANALIVAM
MLADE
V Števanovca nej dalač od cerkvi živi družina Nemet. Par tisto pauti majo ram, stera k cintura pela. Kaulak rama je red, leko vidi, ka pridno lüstvo žive tü ranč tak kak pri drüdji rami, steri so par tau pauti. Popodneva, gda sam k njim üšo, samo baba bila doma. Ona mi je prajla, ka prvin aj ne Odim, kak v sedmo vöri, zato ka samo te pridejo domau drüdji. Pa istino mejla. Že pau sedam minaula, gda je gazda domau prišo iz dela. Nej na doudja pa mlajši so Prišli domau, oni so pa par meši bili. Gda sam si že tak mislo, ka je vsakši doma, te sam znauva prejk üšo k njim.
domau. Pa zatau kumar daset djezaro forintov slüjžim. Ka aj delam? Rad je človak, če ma delo.
Dosta skakati ne more, zato ka Sto plača, tisti zapovejda. Ranč tak je žena, ona tü menja plače dobi, kak ka za tri mlajše dobimo. Gnesdén si človak dvakart mora zbroditi, kama de ja pejnaze."
Zdaj tarbelo vcuj staniti ram zidati. Šanalivam mlade, steri Zdaj začnajo. Mi, steri že mamo ram, pa dosta vse doma par-pauvamo, döjn težko živimo. Voda, elektrika pa porcije pejnaze vse taodnaséjo. Vsakši dén vönajdajo nikše porcije. Dva autona mamo, lado pa trabant. Trabant zato tarbej, ka žena s tejm vozi starim djesti kaulak po vesi. Tak vistja so porcije, ka z edni autonom dola moramo staniti. Za gauštjo pa za zamlau tü vistja porcije plačöjvamo.
MEJSEC
NOVEMBER
November je biu deveti mejsec rimskoga kalen-dara. Rejč "novem" je latinski "devet". Po našom julijanskom kalendari pa je edenajsti mejsec. Ime
LISTOPAD so Slovenci od Rovatov na pausado zeli. Uni tau ime za ok-tauber nücajo.
November je zadnji mejsec, šteroge imenü-jemo po Vogrskom kalendarji:	ANDREJ-
ŠČEK (Szent András hava). Od decembra do aprila mamo takša imena kak drügi Slovenci. Naše lüstvo je od spartolejtja do zime na Vogrski marofaj delalo. S krüjom vred je imena mejsecov za letne pa gesenske mejsece tü domau par-
neslo z Vogrskoga.
Prvi den novembra je vsisvecovo. Zdaj, sprva pa je bilau 13. majuša. Na te den je teuko lüdi prišlo v Rim na prauško, ka je gesti sfalilo. Zato so papa Gregor IV. vöoznanili, ka prvoga novembra more biti vsisvécovo. Té, po žetvi baude gesti za volé.
Na Martinovo (11. novembra) z mošta vino grata. Na te den so pekli "Martinovo gaus", s čonte pa so šatrivali. Če je rid-java, te prej nede veuke zime, če bejla, te dosta Snega bau.
Gvüšno vejte, ka je v Somboteli cerkev svetoga Martina. Tak pravijo, ka je prej tü stala rojstna hiša ptišpeka svetoga Martina. Gda so ga steli za ptišpeka posvetiu, te sé je skríiu nad gosi. Gosi pa so ga vödale. Zato vidimo Svetoga Martina na kej-paj z gosámi pa zato je prej terbej gesti gosi na Martinovo.
Marija Kozar
Doma gazdöjvata?
"Delamo grünt pa maro tü držimo. Krave pa svinjé samo za seba držimo, aj mlejko pa masau nam nej tarbej v bauta tjöjpiti. Mi nika mlejka ne damo dola, vse doma ostane. Ka ne vejmo goraponöjcati, tisto svinjem damo. Dja za dvanajsat ali za tarnajsat forinta nemo dola davo. Oni maslo dolazémajo pa döjn za tridaset forintov odavajo v bauta. Te pa že bola aj svinjé zejo. Ranč tak je s svinjsko masauv tü. Za staudvajsti forintov prejkzemajo, za tristau petdeset forintov pa odavajo. Veltji Ciganji so tej. Tau so štja komuništardje nej smeli naprajti, ka tej delajo. Dapa mislim pa žalejn, ka za dvej lejta že ne ostane ta vlada. Tej nam, steri od enga mejsaca do drugoga živimo, vsakši filer vözemajo z žeptja. Naš ram sé je šestdesetsed-moga zido, ranč broditi ne smejm, ka bi bilau, če bi
Tisti, steri porcije redijo, ne vidijo, ka z gauštja samo za nalagati drva vozimo domau. Lejs odati ne mora, zato ka nejgau tjüpci.
Tej so ranč takši, kak prajti šagau majo, če ma daš mali prst, te ma že cejla rauka tarbej. Ranč smo si na tisto brodili, ka ženi bi baukše bilau če bi brezi dela bila, zato ka te ti več pejnaz dobila kak Zdaj. Ne vejm, ka bau s tauga? Cejli svejt na glavej stodji. Tau dougo tak ne mora titi. Lüstvo je tü takšo ka bi želo (pojedlo) edan drugoga. Nevoštjeni so pa tak ka tau ranč taprajti ne mora. Furt sé samo z drudjim spravlajo pa tisto gledajo, od koga do meli oni asak."
Kaj mislite, kakšno živ-lejnje čaka na Vaše mlajše?
"Léko gvüšno nej, dapa dja zato tak mislim, ka tau neda furt tak, kak je Zdaj. Pridejo baukši cajti tü."
K.Holec
KRATKE
VESTI
Z GORNJEGA SENIKA
V	tem letu so na Gornjem Seniku asfaltirali
4.5	km ceste. Asfaltno prevleko je dobila cesta v Soboti, t.j. v dolini, ki vodi proti tromeji, in cesti, ki vodita na Janezov breg. Popravili so tudi pot, ki vodi do pokopališča. Seničanom ne bo treba več v blatu čakati avtobusa, kajti asfaltno prevleko so dobila tudi avtobusna postajališča. Samoupravni organ je plačal za opravljena dela
3.5	milijona forintov.
Obnovili so tudi prostore
mladinskega kluba in zdravstvene ordinacije.
Seniški in martinjski gasilski društvi bosta 8. novembra podpisali sporazum o sodelovanju.
40. OBLETNICA
DOMA UMSKO PRIZADETIH
V	Monoštru že 40 let deluje dom umsko prizadetih ljudi. Inštitucijo so ustanovili 1.1952 v prostorih nekdanje tobačne tovarne. Upravno spada k Budimpešti, torej k uradif glavnega župana. Zdravstvena inštitucija se je najhitreje razvijala od leta 1983 do 1992. Modernizirali so stavbe in opremo. Tačas je v njej 720 umsko prizadetih. Za njih skrbi skoraj 300 ljudi. Med člani osebja najdemo zdravnike, medicinske sestre in tehnično osebje.
40. obletnico so proslavili 28. oktobra, takrat so odprli tudi razstavo izdelkov bolnikov.
Porabje, 5 novembra 1992
6
GREGOR GRIČ
JESENSKI SPOMINI NA BUDIMPEŠTO
RAZGLEDNICO ERDA, VAM JE VROČE?
(Drugo nadaljevanje)
Naše pesmi (36)
SUNCE GRE ZA GORO
Sunce gre za goro, močno je Žalostno, sunce gre za goro, močno je Žalostno.
Lejko je Žalostno, ar 'de nad vojske šlo, lejko je Žalostno, ar 'de nad vojske šlo.
Marija mimo gre, zove ga za ime, stani gor fantič moj, hod’va za Jezušom.
Nem’rem gorstanoti, kruglo pri srci 'mam, nem’rem gorstanoti, kruglo pri srci 'mam.
Ki 'de tö pesem čüu, on 'de sé žalostiiu, ki 'de tö pesem čüu, on 'de sé žalostiiu.
Lejpa je lihja, rauža Marijina, lejpa je lilija, rauža Marijina.
Štiike nabivajo, grade podirajo, štiike nabivajo, grade podirajo.
(Gorenji Sinik) -mkm-
V Érdu stopim v prodajalno spominkov in prosim raz-glednico mesta. Prodajalec me pogleda, kakor da mi je naškodila vročina in pokaže na vrtljivo stojalo, rekoč: "To je vse, kar imamo." Jezen nekoliko hitreje zavrtim stojalo, zato nekaj kičastih razglednic odpade, odločim pa sé za dve z motivi iz bližnje Budimpešte. Ker želim vsaj eno poslati iz Érda, grem iskat pošto. Zapeljem sé po dolgi in glavni ulici, opazim pošto, vendar me mika naprej. Vročina je grozljiva, kako prav bi prišla Zdaj, v teh mokrih jesenskih dneh! Kljub temu ne odneham vse do pove velike trgovine, ki je deloma že odprta. Na hitrco si jo ogledam, prodajalko časopisov potem, ko kupim nekaj budimpeštanskih dne-vnikov, povprašam, če ima razglednice Érda. Dobim vljuden odgovor, da razglednic mesta še nimajo, verjetno pa jih bodo imeli kdaj kasneje. V bližnjem bifeju popi-jem kavo in hladen sok in sé zapeljem proti pošti. Notran-jost me pomakne za nekaj desetletij nazaj, spomnim sé neugledne nase pošte. Za stekleno steno nekoliko zajetnejša uslužbenka nekaj vztrajno razlaga svoji kolegici, pred mano je moški v delavski prašni obleki, za mano sé začne nabirati vrsta. Očitno so poštne uslužbenke tega vajene, zato jih ne vznemirja godrnjanje čaka-jočih. Slednjič sé nas gospa usmili, toda joj. Mož bi rad telefoniral v Romunijo, am-pak ne Zdaj, marveč nekoliko kasneje, ob določeni uri, da je dogovorjen s pismom, slišim, kako razlaga gospé. Ta ga ne poslüša z obema, ampak samo z enim ušesom, zato ji mora že povedano razložiti kar nekajkrat, ko mu le uspe razložiti, da tö s te pošte pač ne gre in bo moral za tak pogovor v Budim-pešto. Zdi sé mi smešno, ko pa sem že pred leti lahko iz ulične govorilnice v Budimpešti poklical sina v Soboto. Pridem na vrsto in prosim znamko za Slovenijo. Kla-
sika: "V Slovaško pošiljate pismo?" Pojasnim, da ne, ampak v Slovenijo, ali če ji je Ijubše, v nekdanjo Jugoslavijo oziroma en del te države. "Sicer pa mi dajte znamke za Avstrije," želim zadevo poenostaviti. “Odlo-čite sé, ali za tö vašo Slovenijo ali za Avstrije," postane gospa natančna. Kako sé je pogovor končal, ni po-membno, važno je, da je raz-glednica prišla, kamor je morala, čeprav ni bila "ta prava," ker jih sredi letošnje turistične sezone v mestu, v katerem sé ustavi - pa ne vem zakaj - veliko potnikov, med njimi kar precej tujcev, še nišo premogli. Niti v novi, moderni in sodobno urejeni, čeprav še ne povsem dokončani trgov-ski hiši na desni strani glavne ulice, če zavijete z avtoceste v notranjost mesta oziroma že na njegov rob. Érd me je torej rahlo razočaral zaradi tega, ker nisem našel razglednice z njegovimi motivi, medtem ko sem drugo kavo popil v majhnem in prijaznem lokalčku, kjer sem prelistal dnevno časopisje. Zanimalo me je, kako napovedujejo začetek madžarskoga sve-tovnega kongresa in kaj pišejo o prvem svetovnem srečanju madžarskih pisatel-jev v Kesthelyu. Daljši članek s prvega dne tega srečanja najdem na četrti strani (nek-daj partijskega, Zdaj enega najboljših madžarskih dnev-nikov) Népszabadsága, kjer poročevalec v naslovu na-vaja predsednika države Árpáda Göncza, ki je odprl svetovni madžarski pisa-teljski kongres in ob tem pomenljivo dejal: "Smo ena družina." To je bila tudi nit vodnica vseh mednarodnih srečanj Madžarov tiste dni, in če mislite, da sta bila tö samo tretji svetovni madžarski kongres in prvi svetovni kongres madžarskih pisatel-jev, sé motite. Bilo je še več "svetovni srečanj Madžarov". Kako težko je biti naj-popularnejši politik, in po javnomnenjskih anketah je tö že več kakor eno leto predsednik države Árpád Göncz,
sé je pokazalo te dni, ko so sé spomnili obletnice dogod-kov iz leta 1956. Po tem, ko je voditeli na javni prireditvi pred parlamentom napovedal, da bo povedal nekaj besed predsednik države, je mno-žica začela žvižgati in ploskati tako dolgo, da sé simpatični gospod Árpád Göncz ni umaknil z odra. Kako gredo Skupaj javnomnenjske razis-kave in javnomnenjsko žviž-ganje najpopularnejšemu madžarskemu politiku, pa je prijetna kost za gledanje celo v parlamentu. Tisti proni-cljivejši analitiki madžarske politične scene bodo najver-jetneje potegnili črte med dvema tradicionalnima "nas-protnikoma": predsednikom države in predsednikom vla-de Józsefom Antallom. Sled-nji sé sicer v omenjenih javnomnenjskih anketah še ni povzpel med prvih deset najpriljubljenejših politikov, med katerimi ni tudi zunan-jega ministra Géze Jes-zenszkega, je pa njegov predhodnik Gyula Horn. Nekontrolirane skupine Ijudi, ki lahko skazijo še tako dober, celo plemeniti namen, pa sé najdejo povsod, ob obletnici krvavih dogodkov iz leta 1956 so sé pač znašle pred predsednikom države. Vse kaže tudi, da bo ta "nadaljevanka" nekoliko da-Ijša kot je bila napovedana. Že Zdaj pa zagotavljam, da ne bo presegla štirih nadal-jevanj, čeprav sé bom poskušal v nadaljevanju nekoliko "disciplinirati". Ampak problem je v tem, ker sem še vedno v Érdu, od koder me pravzaprav nič ne mika. Morda zato, ker sem v prejšnji številki zapisal, da me je Érd razočaral, ali nemara zategadelj, ker sé ob spomin-janju na pokojnega Zoltana Csuko proskušam lotiti nekih svojih načrtov, ki so sta-rejšega datuma, locira-ni/postavljeni pa so v tö mesto in njegovo okolico. Vožnja proti Budimpešti ni zanimiva, razmišljam le, kako najpreprosteje do slovenskega veleposlaništva ali pa do televizije, kjer me čaka
ključ stanovanja. V obi-čajnem televizijske!!! hotelu na Bencur 19 ni bilo prostega stanovanja oziroma sobe, zato so me namestili v neko vilo na obrobju mesta. V nas-lednjem nadaljevanju sé bo pokazalo, da bi ravno zavoljo tega, ker je bilo stanovanja natančno dvanajst kilometrov od mednarodnega kon-gresnega centra, odpotoval
iz Budimpešte že naslednji dan. Simpatična in vljudna Ksenija iz slovenske am-basade mi je sicer poskušala pomagati, vendar sem zavoljo vročine in utrujenosti obupano povedal: "Jutri od-potujem." Res sem odpotoval, o tem in še čem pa čez dva tedna.
KAROLY
MUKIČ
(1926-1992)
6. oktobra 1992 je tiho naveke zaspo Károly Mukič, gasilec z Gorenjoga Senika, eden najbole aktiven gasilec Károly Mukič je 45 lejt bio član gasilskoga drüštva. Svojo slüžbo je vörno opravlo. Na njega smo stalno leko računati, napona je tam bio, gde je posebno bilau.
Skurok 10 let je bio član našoga pevskega zbora. Kak gasilci tak pevci mamo lejpe spomine na njega. Boli nas, gda ga več nega, da je tak rano odišo. V našom spomini ga zdržimo. Naj počiva v meri.
Gasilske drüštvo in pevski zbor avgust Pavel z Gorenjoga Senika
Porabje, 5 novembra 1992
OTROŠKI SVET
JESEN
Učenci 6. razreda z Gornjega Senika so pisali šolsko nalogo o jeseni. Izmed njihovih nalog objavljamo nekatere.
Pri uri slovenskega jezika smo šli na poučni izlet, da bi si ogledali jesensko naravo.
Pri uri sem se zelo prijetno počutila in se zelo veliko naučila.
Žuža Mezei
V gozdu so se tudi pokazala znamenja jeseni.
Ko smo se v razredu postavili v vrsto nam je učiteljica dala navodila in povedala, kako se moramo obnašati.
Pri gostilni smo zavili v gozd, kjer smo se ustavili in opazovali drevesa in druge rastline. V gozdu je bil zrak svež in čist. Videli smo plazilca. Bil je kuščar, ki je značilen za naš kraj. Je črne barve in ima rumene pege.
Ko smo šli naprej, smo opazovali drevesa. Listje že dobiva jesenske barve: rumeno, rjavo, rdečkasto. Videli smo tudi staro drevo, ki je že skoraj strohnelo. Opazovali smo tudi druge rastline: praprot, lešnike, divjo koprivo. V šolo smo se vračali čez travnike, kjer smo videli travniške rastline in živali.
Zeleno listje je že porumenelo. Jurčki kukajo izpod listja. Letošnja jesen je bogata: Hrast, kostanj in bukev so bogato obrodili. Gozdne živali se vsak dan gostijo s sladkimi plodovi. Veverica ima najrajši lešnike in orehe.
Adrian Takač
"Jesen je čas dozorevanja plodov." Zdaj vse zori: jabolka, hruške, orehi, grozdje in slive.
V gozdu je večinoma še vse zeleno. Ponekod je že videti rumeno in rjavo barvo. Tu in tam je že odpadlo listje. Nebo je sinje in jasno. Sonce še toplo sije. Vetrič piha. Temperatura je prijetna, le večeri in jutra so hladni.
"" VEŠ-VEM ZGODOVINA KOPALNE KADI
Na nekatere stvari smo se tako navadili, da mislimo, da so že od nekdaj na svetu, pa ni tako. Tudi ko se kopate doma v kopalni kadi, redko razmišljate, od kdaj jo poznajo.
Včasih je tudi megla. V zadnjih dnevih je mnogo deževalo, zato se moramo topleje obleči.
Jeseni je največ dela na polju. Krompir je že v kleti. Koruzo pa zdaj trgajo. Žagajo tudi drva za zimo. Potem ko vse pospravijo z njive, bodo sejali pšenico, ječmen in žito. Tisti, ki imajo krave, bodo v gozdu grabljali suho listje, z njim bodo nastiljali. Potem pride zima in ljudje bodo malo počivali.
Jesen je lepa letna doba, treba je pa mnogo delati.
Renata Čizmaš
Ko mine poletje, prihaja jesen. Jesen je čas dozorevanja plodov.
Ponekod je že videti rumeno in rjavo barvo. Nekatere ptice so se odselile iz teh krajev, nekatere se pripravljajo na zimo. Iz grozdja bo lepo rdeče vino. Veverice se pripravljajo na zimsko življenje. Sonce še toplo sije. Veter piha. Zjutraj in zvečer je vreme že hladno, zato se moramo topleje oblačiti. Zjutraj, ko gremo v šolo, je gosta megla, ampak včasih pokuka tudi sonce.
Jeseni žagajo tudi drva. Buče in koruzo pospravljajo z njiv. Pobirajo krompir, sušijo bučno seme za olje. Jesen je najlepša letna doba, ker je narava zelo lepa.
Pesniki nam jesen takole predstavljajo:
"Polja so prazna,
Prazna je njiva,
Mati narava trudna počiva."
Žolt Bajzek
SKUPINA ŠTUDENTOV iz severnih držav je 26. oktobra obiskala Porabje. Študente, ki se ukvarjajo z manjšinskimi vprašanji je zanimalo predvsem sožitje raznih manjšin. O tem so se pogovarjali na Dolnjem Seniku. Udeležili so se tudi namške in dvojezične ure na gomjeseniški šoli. Obisk so končali v Sombotelu, kjer so se v Centru za socialo pogovarjali o tem, na kak način pomaga center socializacijo Romov.
Oglejmo si danes nenavadno zgodovino kopalne kadi! Prvo kad za kopanje je izdelal Benjamin Franklin po tistem, ko je videl v Franciji nekaj zelo primitivnih kopalnih kadi. Franklinova kopalna kad je imela obliko čevlja, pod njo pa je bila nerodna naprava za gretje. Že leta 1837 je bilo v Philadelphiji nekaj kadi, seveda v najbogatejših hišah. Ti bogataši so bili za tisti čas pogumni ljudje, ker so kopalne kadi naletele na zelo velik odpor pri cerkvah in tudi zdravnikih. Cerkev se je zgražala nad ljudmi, ki se slačijo in goli kopajo, zdravniki pa so skušali dokazovati škodljivost kopanja v kopalni kadi. Trditve pa so vsi v celoti opirali na propad Rima, kjer so bila zasebna in javna kopališča.
V ta namen so izdajali tudi zakone od 1849. pa vse do 1879. leta, ki so predpisovali, da se meščan sme kopati le enkrat na mesec. Če je zakon kdo prekršil, je bil kaznovan z zaporom. Vmes je bil izdan tudi zakon, kateri je celo prepovedoval kopanje med 15. marcem in 15. novembrom. V Virginiji so uvedli davek na lastništvo kadi, in to 30 dolarjev letno. Šele leta 1908 je Elisvvorth Statler sezidal prvi hotel, v katerem je imela vsaka soba kopalnico.
Po tem letu so si izmišljali različne oblike kadi in iz različnega materiala. General VVoodbull je imel kad v obliki violine, neki ameriški bankir si je postavil marmorno kad, tovarner Gunow pa je imel pipe ob kadi celo iz zlata.
Danes je kopalnica nepogrešljiv prostor v stanovanju. Statistiki so izračunali, da današnji Američani preživijo v kopalnicah okrog 750 ur na leto.
Ob kopanju v kopalnih kadeh pa danes uporabljajo ljudje razne pripomočke, ob nekdanjem milu še razne soli, izvlečke, olja, razne ščetke itd.
Dragi otroci!
Kaže, da vas bo treba spodbujati, da bi z veseljem reševali križanke, saj smo dobili od vas le 5 rešitev. Zato smo se odločili, da bo dobil Tomaž Kozar z Gonjega Senika (ki smo ga izžrebali) malo večjo nagrado. To bo igra POTUJMO S KOCKO.
Prosimo, da se oglasi v uredništvu (Monošter Deak F.u.17.)
Porabje, 5 novembra 1992
KAJ MISLITE?
Na zdravdja nej samo tak leko skrb mamo, ka se toplo zravnamo, z hranov (etellel) tu leko skrbimo za zdravdje. Tak ka kak najmenja tašo djesti djejmo, v sterom je dosta holesterola. Od tauga smo pitali vertinje v Stevanovca.
NIKA ZA SMEJ
Margit Pinter-Hegyvari, poštarka:
"V vsakšo časopisa leko
Agota Šomenek-Holec, voditeljica v otroškem vrtci:
najde recejpte, kak naj tjojamo. S tejn bi štja ranč nej bila baja, samo vcuj valaun bi težko sputjipojvo v vesi. V Varaš pa samo v soboto odimo. Toj sam na pošti od zranka do vačera. Če domau pridam, te sam na tistim, kak najprvin aj stjojam, zato ka vsakši te pride domau pa so lačni. Dja največkrat tastau tjojam, zato ka štja tau je naj-falejšo. Ne vejm, ka bi te praj-la daržina, če bi skur vsakši den od zelenjave pa od sada djesti djala na sto. Dja tak mislim, ka sto dela, tisti aj djej tu. Tisti steri v mesti živejo, tisti leko djejo zelenjavo pa sad, njim dojda, zato ka se oni ne djibajo telko kak tisti steri so na vesi."
"Starejšo lustvo je tisto vse djelo, ka zdaj barbejrdja par-povejo, pa dčjn so bola zdravi bili kak zdaj mi. Istino ka tista hrana, ka so oni djeli, je domača bila. Ka pa zdaj tjipojvamo v bauta, tau vse v fabritja redijo. Dja tak mislim, ka tau ka telko batežno lustvo dje, tau je nej samo zato, ka dosta masno djejmo ali pa zato, ka kavo pidjemo. Luft je že tu nej tak čisti, kak prvin bijo. Furt več autonov pa mašinov baude. Leko ka ranč za tauga lagvuga lufta volo je telko batežnikov. Sploj masno ne tjojam , dapa mi drugi vse djejmo."
Naša Magduška je eden den v Varaš ušla s svojo malo Micikov. Vsefale bautaj ojdte, kupujate tau pa tisto, v ednoj velkoj bauti sta bile, gda se je gnauk samo mala Micika zgubila. Mati išče malo dekličino pa gnauk samo čuje njeni glas. Dejte krči: "Magduška, Magduška gde si, zgubila sam se." Magduška se tam ta tere odkec čuje glas pa včasin najde malo svojo dekličino. Etak go pita: "Micika, zakoj si me pa tak iskala, ka Magduška, Magduška, ge sem tebi mama, nej Magduška." Zdaj pa mala Micika etak pravi: "Mama, mama, kak me pa takšo leko pitaš? Dobro vejš, če mo te tak iskala, ka mama, te ne najdem."
*Zakoj pa nej," pita mama. "Zakoj, zakoj? Zatok, ka je tu v bauta gvušno dosta mamic,
Magduška si pa samo ti." * ★ ★ ★
Naš Gustek pita svojo drago ženo Vilmo: "Vilma, ka bi pa delala, če bi ti ge mrau?"
Vilma pa Zdaj etak pravi: "Dragi moj Gustek, meni bi sé zmejsalo.
Zdaj pa Gustek tadale spitava svojo Vilmo: "Vilma, pa če bi sé znauva oženila?"
Zdaj pa naša Vilma etak pravi: ‘Tak zmejšana pa zatok nemo."
* ★ ★ ★
Naš Peter je strašno šparaven človek. Njegvi padaš ga eden den gor poišče pa ga tak najde, ka fejs knjige šté.
Padaš pita našoga Petra: "Peter, ka pa tak fejs štéš?"
Peter pa Zdaj etak pravi: "Včim sé."
"Ka sé pa včiš na stare dni?" ga pita padaš.
"Včim sé, kak štéjo slejpi lüdje."
Padaš sé je pa Zdaj zbojo pa ga pita: "Sveti Baug. vej sé ti je pa nej kaj Zgodilo?"
Peter pa etak pravi: “Nika sé mi je nej Zgodilo, samo zima sé približava, brž je kmica, pa če mo potem šteti Sto, moram posvejt nücati. Ce mo pa vedo štéti kak slejpi, te pa leko štém v kmici tü."
★ ★ ★ ★
Naš mali Rudi je eden den not aupro v spalnico, pa tam najde očo pa mater v posteli, Te mali čundraš, nej ka bi vöstaupo iz sobe, litji eštja vcuj de k njima pa oči etak pravi: “Ati! Ti mi Zdaj moraš dati 100 forintov."
Oča je tak čemerasti, ka me je skurok ednoga doj zaküro. Pita ga: "Zakoj bi ti ge davo 100 forintov?"
Mali Rudi pa etak pravi: "Zatok, ka je etognauk sausadni Janci tü dau meni 100 forintov, gda je pri mami ležo."
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/80-767
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. 20 SIT, celoletna naročnina 260 forintov oz. 520 SIT
Tisk: SOLIDARNOST. Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija
JESENSKA TURNEJA
7. in 8. novembra bo gostovala v Porabju gledališka skupina iz Bogojine. Predstavila se bo s komedijo Žarka Petana »Gospod Evstahij iz Šiške«.
Prireditve bodo:
—	v soboto, 7. novembra ob 19. uri na Gornjem Seniku
—	v nedeljo, 8. novembra ob 10.30 uri v Stevanov-cih
—	v nedeljo, 8. novembra ob 15. uri na Verici-Ritkarovci.
Vabljeni!