V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 20 kr. n pol leta . 3 „ 30 „ n četert, leta . 1 , 10 , , mesec . . — „ 60 „ Fo pošti: Za celo leto . 7 for. 60 kr. n pol leta . 3 „ 80 „ n četert leta . 2 „ — „ n mesec . . — „ 70 „ „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“ Nar. pesem. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru-Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. I©* V Celovcu v sredo i. septembra 1866. Tečaj II. Jugoslovansko vseucelisče. ViJ-Vojska s Prusom in Pijemontezom nas j pogine, — prilik za to se ne manjka! žalostne dogodbe zadnjih dni in popolna negotovost, kaj bode z nami, bile so eden Vzrokov, da nismo hoteli prikrajševati „Slo-Vencu“ že tak6 pičlo primerjenega prostora ; kajti gotovo vsak čitatelj je hrepenel le po ?°vicah iz bojišč in po političnih homati-Jah. Zdaj pa ko se je vse zopet vsaj malo vleglo in stojimo na pragu tako zaželenega ^iru, je tudi bolj ugoden čas za nadaljevanje naših bolj nedolžnih listov, kteri gotovo ne bodo nikdar dišali po človeški krvi, pravno bodo morebiti semtertje enega ali drugega malo piknili. Ako bi se utegnil pičenega čutiti tudi kteri izmed naših do- mačih mož, naj si vedno misli to le: Ko bijaz ne bil oseba, na ktero se ozirajo moji so roj a ki, gotovo bi me nobeden ne pikal, kajti vse eno bi mu bilo, naj delam to ali uno. Ergo: Delaj tako, datenikdo ne bode mogel pikati! — Drugi vzrok daljega molčanja bilo je potovanje po Notranjskem. Hočem — namreč besedničar za svojo osebo — tedaj nekoliko omeniti v pričujočem listu iz potne torbice. Omenim naj-pred prijaznega gorskega mestica Idrije. Kdo bi mislil, da celč v mesticu, kjer je našel znani Issleib zavetje meščanstva, se bo morda, ako Bog da srečo, rodila narodna čitalnica! Težav in ovir je res veliko veliko, pa prava volja jih mora zmagati. Prebivalci so prav pošteni slovenski rudarji ali „knopi11, toda med višimi uradniki jih je žalibog mnogo tacih, kterim slovenščina nikakor noče dišati. Saj se menda samo za-rad nemških gospodov uradnikov mora vsak Idričan v malih šolah že nemški učiti, ako-ravno jih največi del ne pride dalje, kakor iz svoje koče v rudnik in iz rudnika nazaj v kočo. To pot bi menda po slovensko tudi našel! Pa zakaj bi se gospod trudil, naj si ljudstvo glavo ubija s ptujirn jezikom ! Ali ima od tega dobiček ali pa še celo škodo, kdo bo po tem vpraševal! Vse eno se trdno nadjamo, da tudi Idrijo bode prešinil duh novega časa, in da nam družbica tamošnjih rodoljubov kmalo spravi na noge čitalnico. Bog daj srečo! Narodna čitalnica! Pač lepo ime, ko bi le tudi povsod na pravem mestu bilo in bi se na to gledalo, da bi bilo tudi resnično. Samo ime še ne dela narodne čitalnice, kakor tudi obleka ne dela človeka. Treba jo še druge stvari, in tej se pravi narodni duh! Te in enake misli so me obhajale v Planinskej čitalnici, ko je zrlo moje oko na „Neue freie Presse11 , „Triester Zeitung11, „Debatte11, „Kikeriki11, kteri časopisi so ležali pred menoj na mizi. „Zukunft11 ali „Politik11 so zastonj iskale oči, čemu tudi takih listov v narodni čitalnici! Planinska čitalnica sicer napravila v lanskem letu več prav lepih veselic, v kterihseje predstavljalo tudi več lediščniib iger, pozneje pa je menda zginil pravi uh iž nje, po kterem vprašuje tudi eden njenih udov v knjigi za želje in pritožbe. Tem bolj čudno se mi zdeva to, ker poznam nekaj tamošnjih gospodov, kteri so prav pošteni domoljubi! Naj se tedaj skorej vrne stari duh v Planinsko čitalnico 1 Koliko ima slovenskih časopisov, ne vem. — Videl sem le „Novice11 in „Glasnika11; vendar nočem sklepati iz tega, da na druge ni naročena. Da ima ravno tiste nemške časopise, kteri nas Slovane najbolj psujejo, bode gotovo vsaeega ptujca — namreč Neplanin-čana — britko zadelo. Dogodbe z dvema „varuhinjama11 čitalnice, ktere menda kakor egiptovske sfingsi stražite njen vhod, nočem tukaj omenjati. Le toliko povem, da bi bilo dobro, ako bi bile malo bolj „otesane11! Kaj bi povedal od Postojne in njene „pre- bu Btekala. Tukaj se bode Slovenec s Her-vatom, Hervat s Serbom, Serb z Bulgarom bratil. Posebno pa se do Vas, dragi bratje Hervatje, z našo prošnjo obračamo, da bi za to občekoristno stvar kakor doslej marljivo delali! Povzdignite Vi, ki imate pri tem kaj opraviti, krepki svoj glas! Vas pa, brate Nemce, zarotimo, da se, kakor je že „Slovenec1* enkrat rekel, tudi na naših časopisov glas ozirate, in da si vsaj sedaj brezumno misel iz glave izbijete, da Avstrija ne more obstati, ako Vi zvonca ne nosite. Domoljub. Avstrijske finance na križnem razpotju! Mnogo cenjeni nemški časnik „Ausland1* je prinesel nedavno važen sestavek „o avstrijskih financah po miru.** Da bodo tudi „Slovenčevi** bralci vedeli, kaj in kako da je, podajamo jim ga v posnetku. „Če je res, tako piše „A.“, da zgubi Avstrija Benečijo — dSOVjiQ milje s 2'/2 milij. duš — in da stopi popolnoma iz nemške zveze, treba je odgovor dati na vprašanje : Ali more Avstrija še dalje vsemu deržavnemu dolgu kos biti, ali pa da mora obresti (činže), ki jih je upnikom obljubila, znižati ali zmanjšati, t. j. z drugimi besedami, bankrot (krido) oklicati, da se dolgovi ne morejo več plačevati ? Na to gre odgovoriti: Dolžnost plačevanja veže tako dolgo, dokler se plačevati more. Iz tega prihaja, da mora Avstrija vse upnike plačati, če jej je mogoče ; da mora pa bankrot oklicati, če nikakor več ne more svoje dolžnosti storiti. Deržava, ki ne more več toliko denarja skupaj spraviti, da bi svoje stroške poplačevala; deržava, ki mora vsako leto za to, kar primanjkuje (deficit), z nova in z vedno večimi obrestmi na posodo jemati, — taka deržava ravnil veliko bolj pošteno s svojimi upniki, če bankrot okliče, kakor pa da bi še nekaj let s tako slabimi pripomočki gospodarila in životarila ter jim potem še večo škodo napravila. Zategadel je upnikom samim veliko na tem ležeče, da ta nesrečna dogodba ali katastrofa, če se že ne da več odverniti, prej ko mogoče nastopi. Ali mora pa ta katastrofa tudi res nastopiti, to pa je še morebiti dvomljivo. Avstrija zgubi z Benečijo eno najbogatejših de- — 280 — žel in ves silni deržavni dolg, izvzemši samo tisti del, ki ga morda prevzame Italija, plačujejo za naprej ostale dežele avstrijske. Iz druge plati pa je tudi Benečija že davno mozeg in kri naše ccsarevine pila. Ako odstopi Avstrija Beneško kraljestvo, zmanjša si armado za 20.000 vojščakov, dalje za tisoč in tisoč gld. stroškov za vzderže-vanje posadek in čveterokotja t. j. terdnjav v Veroni, Peskijeri, Mantovi in Lenjagu itd. Letošnja vojska je požerla 280 milijonov gld. Dežele: Češka, Murska, Bleska in dolj-na Avstrija, ki so toliko in tako strašno po vojski terpele, niso zdaj v stanu, vsaj nekaj časa ne, davkov plačevati po tistem znanem pravilu: „Kjer ni nič, _ ondi nima tudi cesar nobene pravice. “ če se tedaj zguba na davku in bojna odškodnina k unim 280 milijonom prišteje, reče se lahko, da bode letos vsega skupaj kacih 400 milijonov primanjkovalo. Praša se torej, kako in k jo si hoče Avstrija ta denar dobiti? (Konec pride.) Avstrijmsko cesarstvo. St« Dunaju (Mir; novo m in iste r-stvo; nemška zveza; nemška edinost; fina n čina operacija). Mir med Avstrijo in Prusko je bil 23. avg. sklenjen, dotično pismo je cesar 27. avg. podpisal, torej je mir na severju gotov. Obravnave zastran miru s Talijani se bojo pa še motale kakih 6—8 tednov. General Menabrea je 27. avg. zvečer na Dunaj prišel, kjer se bojo zastran tega miru pogajali. Veliko težav bo napravilo to vprašanje, koliko da prevzame Italija od našega deržavnega dolga, — koliko nam plača za terdnjave, ki so nas stale milijarde goldinarjev, --- kako pojde meja riied Avstrijo in Italijo. To sem za gotovo slišal praviti, da tistih 30.000 Slovencev v Benečiji ni zgubljenih, timveč da se bojo pridružili Gorici. — Skorej bomo torej imeli od vseli strani tako goreče zaželeni mir od zunaj, — kako bode pa zno-- fi-aj ?^Vojska proti ministru Belkredi-ju se jo spet nekaj vlegla, — madjarska stranka ni opravila nič in Belkredi ostane. Nas Slovence mora to serčno veseliti, ker je sedanje ministertsvo nam še naj pravičnejše in ker se nam ravno Belcredi dozdeva tisti mož, ki more zamotane znotranje zadeve cartane** kazine? Ni dosti povedati, saj jo poznaš, dragi čitatelj, iz prejšnjih dopisov iz Postojne. Dva apostola iz Ljubljane, oba vneta za razširjenje narodnega duha, ohladila Bta se v Postojni in sprevidela, da je v Postonj’ — vse zastonj! Kazina mora ostati tako hoče in zahteva nek znan slovensk starinar! Apostolov eden še čaka v Postojni boljših časov, druzega pa je odnesla osoda v Kranj. Zdrava mi bodita draga pri-jatla! V Cirknici sem se zopet boljega prepričal in posebno veselje mi je bilo videti lepe slovenske napise po trgu, ne pa onih brez-pametnih, kterih v celej vasi ali celem trgu le malo kdo razume! Tudi društvo slovenskih čitatel je v mi jo jako dopadlo , — naj bi posnemali to domoljubi tudi po drugih trgih, kjer je teže osnovati lastno čitalnice. To društvo šteje okoli 30 udov, kteri so naročeni na vse slovenske časnike in si hočejo z časom napraviti tudi svojo knjižnico. Naj bi se kaj skorej razširilo tolikanj , da bi se osnovala iž njega narodna čitalnica, ktera bi priskrbljevala včasih tudi kako pošteno veselico! Spremil me je iz Cirknice X gostoljubni prijatelj do Rakeka, od koder me je odnesel brzi hlapon nazaj , v belo Ljubljano. Mnogo sem opazil na tem svojem potovanju in videl, da je sicer dokaj bolje po deželi, kar se tiče narodnega duha in prave zavesti, da je pa tudi še mnogo storiti treba, in da je posebno po večih krajih ptujščina vkoreninjena. Temu so pa tudi krive nemile okoliščine, v kterih živimo in ako se zboljšajo, predrugačila se bo mar-siktera stvar sama ob sebi. V belej Ljubljani imamo zdaj dosti belosuknatnih mož, t. j. vojakov. Marsiktera „frajlica", ki je revica na tihem zdihovala in menda celo jokcala, nosi glavico že zopet bolj po koncu, kajti zdaj jo bodo zopet kratkočasili in ji „kur“ delali kakšni prav Metni oficirji, po kterih njeno srčice vedno hrepeni! To je gotovo, da so marsiktere gospodičine samo iz tega vzroka že zdavnej zdihovale po miru , in res se jih je Bog usmilil! Poslal nam je vojakov cele trume, in po vsej deželi okoli jih je čez in čez polno. Posebno nevarno bi utegnilo to biti, ako se nam res približa strašni gost, kteri hodi zopet po deželah, namreč kolera. Dozdaj še ni slišati tukaj od nje, pa varovati se je treba na vso moč, da se nam ne zatrosi od kod. Pripravila se je že tudi bolnišnica za kolero , namreč v šolah! Zakaj se je moralo ravno to poslopje, v kterem je cela gimnazija, cela normalka in 3 razredi realke, tedaj skorej vse tukajšnje srednje in tudi niže šole, za to pripraviti, zdi se vsakemu čudno. Ako nas tedaj zadene nesreča, da dobimo kolero v mesto, bo tudi še potem, če bo že zdavnej je-njala, še vedno šolsko poslopje okuženo in sc ne bodo mogle pričeti šole. Ali se na to ni nič mislilo? Morebiti bi se bila še vendar dobila kaka bolj oddaljena hiša, ktera bi bila na vsak način bolj pripravna za tako bolnišnico ! Lomovič, najložej in najhitrej zravnati in spraviti v ustavni red. „Prosta pot“ je rešivna in zveličavna pot za razburkano Avstrijo in ravno te poti se derži Belkredi. Kakor časniki pripovedujejo, odpre se 6. okt. t. 1. deželni zbor v Pesti, kteri bo pred vsem drugim deržavnopravno vprašanje vzel v pretres; kar sklene, to predloži vlada potem postavnim zastopnikom takraj litavskih dežel in najvažnejše znotranje vprašanje se bode z božjo pomočjo srečno dognalo. Du-G alizma, kterega Slovani in Romani iz celega serca sovražimo in spodbijamo, tudi vis. mi-nisterstvo za nobeno ceno ne pripušča in ne dovoli, timveč terdne in odkritoserčne volje je, glasov nenemških in nemadjarskih narodov ne preslišati in vsem deliti enake pravice. Tako zvonijo najnovejše novice in mi kličemo vsi veseli: Slava! — 24. avg. so na Nemškem pokopali dobro znanega pa malo slovečega bolnika: Od 3. julija je sirota umiral, zdaj mu je odklenkalo! Bil je še le 50 let star in že je šel gnojit kertovo deželo. Naj v miru počiva „nemški bund**, ki je našo Avstrijo vsako leto stal še več kot 30 milijonov, zapuščal jo v vsakej sili in potrebi in slednjič jo pahnil v strašno nesrečo in sramoto. Kdo bo pa verjel, da po takem merliču se toči le ena solzica?! Kdo bo še le to verjel, kar donašajo nekteri časniki, da ljudje na visokih mestih še zdaj svoje oči obračajo proti Nemčiji in bi radi vsaj z južnimi deželami nekako novo zvezo skovali. Baron Iliibner, ki menda skorej zunanje ministerstvo prevzame, dela iz ljubezni do dualističničnih Madjarov v tem nesrečnem duhu, Prokeš pa, ki po naznanilu drugih politikarjev nastopi Mensdorfovo mesto, dela bolj v duhu slovanskem in kaže visoki vladi1] le proti jutru. Naj deržavniki naši vsaj enkrat otresejo nesrečno nemško politiko! — Domd ostanimo vsi in napravimo si srečno in mogočno Avstrijo! Ali Nemci nimajo glave in serca do take Avstrije, ki bi delila vsem narodom ravno tiste pravice. Njih časniki zmirom le sanjajo od nekej prednosti, ki gre nemškemu narodu; le Nemci so prav omikani, prav zreli, prav edini, da! še to so nemški časnikarji stuhtali, da jo Nemcev največ v našej deržavi!To se pravi narode dražiti, sam sebe za norca imeti, spravo in edinost podirati! Pustimo pa drugo vse na strani in poglejmo, kako so naši Nemci edini in složni! Nemci na Tiroljskern hočejo vse kaj druzega, kakor Nemci na Dunaju; štajerski vse kaj druzega, kakor dolnje- in gornje- avstrijanski itd. . . . i» pervaki njihovi imajo vsak svoj program. Slovani vsi. smo pa federalisti! Kje je edinost? -^'25. avgusta je beli dan zagledal« finančina postava, od ktere se je že tako dolgo časa govorilo. Ta postava daje finan-činemu ministru oblast, denar si priskerbeti, kterega deržava potrebuje za vojskine p°" trebe pruske pa domače armade, za podporo tistih dežel, ki so v vojski toliko terpele, za vojskino odškodnino, ktero moram0 Prusom plačati, za izplačevanje obresti deržavnega dolga in druge vsakdanje potrebo. V ta namen naj si minister poišče spet novih 50 milijonov tako imenovanih det" žavnic ali deržavnih lističev (Staatsnoten)i tako da bo vseh vkup takih deržavnic vae, ljudstvom 150 milijonov. Ker pa se 60 mi' lijonov gold, tega denarja že med ljudstvo01 nahaja, tako se prav za prav deržavni0*3 le za 90 milijonov pomnožijo. Vsak lehk° spozna, da potrebni denar moramo imeti,'!' vendar pa ima „Oestr. Ztg.“ prav, ki praVk da je deržavni dolg že tako visoko narastek da se ne more in ne sme več povišati, nočemo deržave v naj večo nevarnost prl' praviti. Po pravici zdihujemo vsi po vSjp občnem deržavnem zboru, v kterem p sedeli poslanci vseh kraljestev in dežel m prevdarjali, kako bi se mogla naša finfn. čina rana najhitrej in najbolje ozdravlja1 in celiti. Vsaka ura, ki se zamudi, je velik zguba: Nujte deržavniki in napravite PrJlV vesoljni deržavni zbor! o ). I' i' 11 ,0 .0 ’i) >1. ;° i' e- b'! ii> n-. Dežele notranje-avstrijansfee. ° 1* Celovca. (Veselo znamenje; odlikovanje; Spach f; J. Jezernik k s m e r t i obsojen; ogenj; dr. Tosi/pdŠe ni dolgo, kar so nemški časniki na Dunaju, v Gradcu, Celovcu itd. tako pisali, da ni bilo ne trohice upanja, da se bojo kdaj avstrijski narodi sporazumeli, spravili in zedinili. Sama „Reform11 in „Vater-land“ sta imela besedo in pravico za SIo-vane. Pa hvala Bogu! potegnil je drug veter. Ze nekaj dni sem so „Telegraf1*, „Kinge nfurterica“, „Tagespost** navili druge strune in poj6 vso drugo pesem: „Naj se narodi pobratijo**! Včeraj donaša vse hvale in podpore vredni, izverstno vredovani časnik „Žukunft** neko odperto pismo, v kte-rem sc oglaša stranka nemških t e d e r a-listov na Dunaju in pravi, da vidi in spoz-ne le samo v federalizmu tisto pot, ki pelje Avstrijo do sreče in moči, avstrijske narode k svobodi in blagostanju. Ti nemški federalisti podajajo vsem narodom prijazno roko in vabijo jih, naj se poprimejo federalističnega programa in delajo v njegovem duhu. To je imenitno in k a j veselo znamenje: juterna zarja boljših časov za vse narode vstaja izza gor. V tem duhu je delal „Slovenec** že od nekdaj; zatorej radi primemo nemške federaliste za desnico in jim kličemo: „Dobro došli“!^'"30. avg., to je minuli četertek, je bilo odlikovanih več kot 40 vojakov, ki so se pri bitvi blizo Kustoce posebno izkazali. General Polil jim je svetinje obešal na junaške persi. Ogromno ljudi je bilo pričujočih in so občudovali hrabre junake!— 27. avg. je v Doberlivasi umeri daleč po svetu znani profesor o. Pavl Spach. Slovel je kot matematikar in jezikoslovec pa tudi nekaj spisov na svitlo dal, ki so močno sloveli. Ali zastran verskih zadev je pa tako zablodil, da je I. 1846 stopil iz benediktinskega reda in tudi iz duhovnega stana. Živel je prav tiho v Doberlivasi, in benediktinski samostan ga je redil. Rajni opat ga je posebno rad imel in si na vso moč prizadeval, de bi ga na pravo pot nazaj spravil ; poslal ga je celo na Parsko k znanemu, visokoučenemu opatu dr. II a n-ne bergu, da bi ga spreobernil na boljše misli. Pa vse je spodletelo in Spach je Umeri, kakoršen je bil: V vednosti viso- ko izučen, v svojej obnaši in nravnosti brez vsega madeža, v veri pa terdovraten nevernik. Bil je 77 let star in rojen v Spitalu na gornjem Koroškem, kamor so ga tudi prepeljali na pokopališče. Bog mu bodi Usmiljen! — Tisti kmet, ki je blizo Prevalj nekega Tiroljca oropal in ubil, bil je v sredo 29. avg. k smerti na vislicah obsojen. Obravnava je bila vsa slovenska in vseh pet sodnikov je znalo slovenski. Prihodnjič povemo kaj več o tem. — Eno uro od Celovca blizo Kanonenhofa jevllovljah (Lehm-bichl) včeraj popoldne ob treh navstal ogenj. Vertnikova kmetija — hiša, skedenj in koča — je vsa pogorela. Živino so k sreči rešili, posebno se je pri tem delu izkazal prosti vojak Vincenc Renka od Benede-kovega polka, ki se v Vetrinji ozdravlja. Da Pa ni pogorela cela vas, gre hvala verlim Vetrinčanom, ki so s svojo gasilnico hitro pridirjali pa delali, da jim je vse od las kapalo. Posebno so se izkazali: Sorgo Gabr., Jaric Rud., Urabl Mart., Prosen Val., in Ravš Avg. Hvala takim možem!! Kako se je ogenj vnel,; ne ve nihče povedati; sreča, da je pogorelec zavarovan. — Te dni je bival v Celovcu bogoslovski profesor dr. T osi. Ta mož je tisti, ki je z Mecofanti-jem v Rimu slovenski govoril in učil bogoslovce sekovske škofije slovenski pridigati. Prav radi bi ga bili v našej čitavnici videli, tim-več ker je ravno stanoval pri „Sandwirthu“, kjer je slovenska čitavniea. V nemškem Gradcu se saj ni tudi pri tem gospodu razkadil slovenski duh, kakor se rado godi pri — visoki gospddi!? — I* ITIacibora. A (Nova dekliška šola.) Veliko se dela v novejšem času za — 281 — ljudsko omiko, pa večidel le za moški spol, na dekleta, ki postanejo sčatom gospodinje in matere, sc pa skorej čisto pozablja. Slava torej našemu mestnemu odboru, da je napravil četiriredno dekliško šolo , ktera se bode že v prihodnjem šolskem letu odperla. Iz celega serca želimo, naj bi ta nova šola donašala obilno veselega sadu! Vse so sicer mestni očetje prav storili, — ve. dar pa meni in še marsikomu le to ne dopada, da se v tej šoli ne bode učila slovenščina. V Mariboru samem je za vsako gospodinjo in deklo velika sreča, ako zna slovenski ; kaj le porečem od okolice, ktera je čisto slovenska; tudi to bi rad, da bi ta šola daleč okoli slovela in vabila slovenske starše, naj pošiljajo svoje hčerice v Mariborsko šolo. Ne kaže se torej kaj dobro, da seje slovenski jezik pahnil iz te šole; še slabej pa bode, ako se ne bode gledalo na to, da znajo učeniki in učenice od konca do kraja vsi slovensko. Čudil se je torej ves svet, da se v razpisovanju teh učiteljskih mest ne tirja, da mora vsak prosivec popolnoma znati slovenski jezik. Tudi na glavni šoli sta dva prostora razpisana, v povabilu pa, naj se gospodje učeniki oglašajo , od slovenščine tudi ni ne sluha ne duha! Za božjo voljo, naši mestni očetje saj ne bojo tako Abotni, da bi na znanje druzega deželnega jezika ne porajtali, ali pa da bi se celo še to — kar se je o Celovškem mestnem odboru bralo — v škodo in nesrečo štelo, da kdo slovenski zna! Naši očetje se bojo saj der-žali narodne ravnopravnosti in svojih slovenskih bratov ne bojo pozabili ali pa še celo žalili. Naj bi vsi narodi avstrijanski v lepi složnosti in ljubezni živeli, eden drugemu dajali, kar vsakemu gre , — vse bi veliko bolje stalo za vse narode. Ako pa mestni odbor v svojo škodo in sramoto za to nič ne mara in na slovenski jezik nič ne porajta, naj visoka vlada, ktera si je narodno ravnopravnost izvolila za poglavitno pravilo, tega ne pozabi in ne prezre! Pri podeljenji teh učiteljskih mest se bode spet jasno pokazalo, ali doborno narodno ravnopravnost resnično v djanji, ali pa ostane vse le samo lepa pa prazna beseda na papirju! V Solčavi 6. avgusta. (Narodna z r.-v e s t.) (Konec.) Pa tudi v drugih rečeh se budi kmetiško ljudstvo. Ne daje so namreč več tako nepremišljeno za nos voditi, kakor pred nekimi leti. Česar samo dovolj vestno in natanko ne more prevdariti in presoditi, poprosi svoje dušne pastirje, da mu vse po-jasnčjo. Pozvedajo tudi prav radi po vnetih, pravičnih Slovenskih prvakih in doktorjih, da imajo potem pri kom zavetja iskati, ako jih hoče kak „škric“ prav dobro opehariti, kar tukaj nič nenavadnega ni. Tako so se spomladi kmetje s pritožbo za neko planino pri slavnem našem poslancu, g. doktorju Razlagu posvetovali, ko sem jim poprej po svojih zmožnostih nekoliko njegova slavna dela popisal. Pa tudi prečastitega mozirskega prvaka, g. Lipolda, radi hodijo za svet prašat. Še ni pretekel en teden, kar je nek kmet pri njem zavetja iskal. Kar jih je za branje sposobnih, vneti so zelo in navdušeni za domače knjige. Kedar na počitnice domu pridem, tedaj je vsacega prijatelja in znanca prva beseda: „Ali si prinesel kake nove, lepe bukvice.** Prav veseli me to in z veliko radostjo posojam vse knižice, ktere si s svojimi pičlimi pripomočki priskrbeti morem ; pa tudi kupujejo jih nekteri prav radi. V nedeljah in zapovedanih praznikih vedno pozvedujejo po „Slovencu** in drugih slovenskih časopisih, ktere prečastita duhovna gospoda vselaj radovoljno razposojujela. — Kmetje jih radi sami prebirajo ; najna-vadniše pa je, da se jih cela množica zbere okoli pismonoša, ki jim vse glasno prebira in manj znane besede po moči po-jasnuje. Dasiravno je pri vojakih dovolj nemške kulturo okusil, vendar je ostal zvest svojej materi Slavi in zasluži kot iskren domorodec očitno pohvalo. Da je pa v družbi sv. Moh. jih tako malo vpisanih, pri sloven- ~l ski Matici pa še celo nobeden ni vpisan, pride od tod, ker se nikdo ne potrudi, da bi ljudstvu le-te koristni napravi dostojno priobčil in priporočal. Z malo besedami se pri tako zanemarjenem ljudstvu ne opravi nič; vse na tanko se mora vsakemu posebej razložiti, preden da kaj verjame. Vendar pa se sedaj nadjam nekaj naročnikov za razne časopise, koristne knjige in ravno tako tudi več udov za družbo sv. Mohora. Vendar pa se nahajajo tudi med tukajšnjimi sinovi matere Slave v nemško špraho jako zaljubljeni nasprotniki, kterim le pre-rada nemška trikolora pred očmi vihra. — Med iste spadajo posebno dosluženi vojaki, kteri, ako količkaj v kupico pogledajo, ne znajo več materinskega jezika, še manj pa mi-loglasnih pesem slovenskih Da ti med lepo še zelo čisto pšenico ljubko trosijo, vsakdo lehko verjame in sprevidi. Pa zavoljo tega se je sedaj že na bolje obrnilo, ker so jih večidel poklicali, naj svojo izurjenost svojim preljubljenim bratom na bojnem polji pokažejo. Kdaj bo li takim blebetačem začelo solnce narodne zavesti vshajati?! Najbolj pa se kmetje nad uradnijo vedno jezijo, ker jih še vedno z nemškimi spisi pifa. Ko je odstopil prejšnji predstojnik, bili so vsi Židane volje, ker so se nadjali namestnika, možaka po božji volji in po narodnem duhu. Pa do sedaj je tudi pri novem predstojniku vse na papirji zaostalo in v djanji, kakor se sporoča, jako malo izvršilo. Tudi ta se koj starega kopita zvesto drži ! Kako lahko bi si pač uradniki pridobili popolno zaupanje svojih podložnih, ako bi jim za njih blagor le količkaj mar bilo! K temu je pa še soseskin pisar, v Lučah bivajoči g. D. 1. r., preveč od nemške slave pijan. Pa predragi moji sobratjo, po svoji prekrasni domačiji znameniti Solčavani ! nikar ne odstopite od svojih pravičnih in presvetih tir-jatev ! Ne dajfe se motiti nikomur! Krepko se potegujte za svoje pravice, kakor ste se do sedaj ! Le vedno trkajte in vse svoje zaupanje stavite na besede: „Kdor trka, od prlo se mu bo.“ Radi čitajte slovenske časopise in druge podučljive knjige, pridno si jih naročujte, da bote potem tudi v materialnem obziru majki Slavi na noge pomagali, in dajte se prav obilo vpisati v družbo sv. Mohora in slovensko Matico. Prav pogosto se spominjajte besedi Vam toliko priljubljenega, vsem Slovencem pa neumrlega knezovladika lavantinskega A. M. S 1 o m š e k a, ktere so pri svoji zadnji pa tretji obislcavi naše preljube planine zapisali : „Le bistrimo si glave, Ne dremajmo zaspani, Drugim rodom prodani!“ Fr anjo. Iz Laškrgn trga na Štajerskem 26. avg. t. 1. (Griža. — Vojaci. — Šolska poskušnja. — Letina. — Avstrija.) Šiba božja jev nektero kraje naše velike fare hudo zadela. Že ves ta mesec razsaja huda griža pri nas ter ne napada samo otrčk, ampak tudi odraščene ljudi, in bridka smrt svojo koso hudo brusi. Nektere dni že zdaj pokopljemo na dan po 3, 4, celo 5 mrličev; po dva, — trikrat na dan gremo obhajat, in zmiraj še imamo veliko bolnikov. Duhov-ska in posvetna oblast si kolikor mogoče prizadevate, to hudo zlo odpraviti, ktero je tem nevarniša, ker se je v Zidanem mosfu in v Celju že tu in tamkaj prava kolera kazati jela. Bog nas varuj ! — Imamo zdaj pri nas v našem trgu in v okolici njegovi vkvartiran 11. butalijon lovcev, kteri veliko pripovedujejo o nesrečni bitvi zoper Pruse na češkem, in ki se tukaj komaj malo spočijejo strašnih težav in velikega trpljenja, ki so ga okušati tamkaj. — V včeraj, 25. t. m., smo imeli pri nas šolski izpit ali pre-skušnjo naše izgledne šole. Veliko častitih in visokospoštovanih gostov objega spola je bilo pričujočih, in učitelji in učenci so občno pohvalo dosegli. — Pšenica, ki jo zdaj mlatijo, je letos pri nas prav lepa in obilna; za vino — kolikor mu je še spomladnji mraz prizanesel — bo pa menda zavoljo vednega deževanja tudi slaba. Sploh so ljudje tukaj revni in ubogi. — Nekteri tukajšnji velikonemci se strašno jeze , da smo iz nemškega „bunda11 pahnjeni , češ, da mora zdaj Avstrija ali inadjarska ali slovanska postati. Mi Slovani pa voščimo temu „bundu" mirni pokoj in mislimo, da tega ni treba, ampak Avstrija naj postane za naprej v resnici avstrijanska, t. j. ne madjarska, ne slovanska, ne nemška, ampak vsem svojim narodom enako pravična! Čas, skranji čas bi že bil enkrat, da bi se Avstrija spametovala, in na svoje narode opiraje se pomoči v sebi iskala, ne pa vedno hrepenela po zveličavnem (?) nemškem „bun-du“. Slovani so tudi že spoznali, da so toliko vredni, kakor drugi narodi, in da jim gredč ravno tiste pravice! 1% JLolUe 27. avg. XYZ. (Do šli vo-j a ci.) Mirno življenje našega mesta postalo je poslednje dni bolj kretno in hrupno. Dobili smo gostov v veliki obilnosti. Vsaka hiša sprejeti jih je morala več, kakor svojih lastnih stanovalcev pod streho ima. Pri-marširalo je namreč nad dva regimenta ali polka vojakov iz Talijanskega v naše mirne kraje. Izvolili so si krajšo, toda dosti te-žavnišo pot iz Ipave skoz Idrijo in poljansko dolino. Z velikim čudenjem so gledali ljudje onih oddaljenih krajev dolgo rido iz bojišča se vernivših vojakov. Marsiktera hiša jih je morala po 50 ali še celč po 100 prenočiti. Vendar pogled nenavadnega in posebno izverstna godba, s ktero so slcorej vsako vasico razveselili, bilo je ljudem nad vse všeč in tako rekoč zadostno odškodovanje za nadlego, ktero so s toliko množico imeli. V Loki se je brigada razdelila in je po mnogih krajih gorenske ravnine nastanjena, v Kranju pa ima svoje središče. V Loki ostali vojaki so večidel Slovaki polka Nagy-a. Veseli nas, da imamo tak 6 priložnost svoje daljne slovanske brate bolj natanko spoznavati. Razumimo se ž njimi dosti lehko. Razun sorodnosti z nami imajo pred drugimi ptujimi vojaki marsiktero prednost. Videti je, da veje med njimi še pravi keršanski duh. Lepo je med drugim tudi to, da dohajajo obilno k službi božji in da z največo pazljivostjo poslušajo besedo božjo, kar še pri nobenih druzih vojakih zapazili nismo. Živili Slovaki, z nami ene krvi in enega duha! Ptuje dežele. Pruska. Zdaj tedaj bi bil že z vsemi nemškimi deržavami tako ali tako mir sklenjen; edino le s Saksonci še ni pogodba dognana. Da bi se ne bil, kakor pravijo, Napoleon sam za saksonskega kralja potegnil, godilo bi se tudi njemu slabo. Pa tudi to je še veliko in za obstanek samostojne in neodvisne deržave nevarno, kar Bismark še vedno zahteva. To pa je, da plača Saksonska ravno toliko bojne odškodnine, kakor Avstrija, potem da saksonska armada pruskemu kralju priseže in se pod njegovo više poveljstvo ali komando postavi, da se vse terdnjave na Saksonskem Prusom izročijo, in slednjič da se tudi veliko mesto Draždane uterdi in v terdnjavo predela. Kako da bode moglo pri tacih tirjatvah saksonsko kraljestvo še samostojno obstati, to je zastavica, ki jo je Saksoniji v prid kaj težko vganiti. Ravno zavolj tega pa tudi mislimo, da so saksonski kralj, če mu je le količkaj na popolni neodvisnosti ležeče, ne bo udal, temveč da bo ^poskusil vse, za-dobiti poprejšnjo samostojnost. — Ker plača Parska 30.000 milijonov odškodnine, pa tudi druge deržave in deržavice nekaj milijonov, reče se lahko, da je Pruska — razun bojne slave — prav dobro kupčijo storila. — Kar se tiče združenja premaganih — 282 — deržav, želi pruska vlada, naj se za zdaj napravi med njimi le realna unija ali zveza, s pristavkom, da se potem povsod pruska ustava vpelje in medsebojne deržavopravne zadeve uravnajo. Turška. Od vseh krajev se poroča, da je turški Sultan res zdaj v veliki zadregi. Ne le na Gerškcm, ampak tudi drugod tli vse pod žerjavico. Najmanjši veter zamore velik ogenj napraviti. Razun tega pa so Turki tudi v silnih denarnih stiskah, zlasti odkar so jim tudi zdanji jingleški deržav-niki herbet obračati jeli. Še celo Carigrad je neki ves nemiren, tako da se je moral obsedni stan oklicati. — Iz otoka Kandije se nam poročajo te-le poslednje novice: „Turški namestnik v Kreti, Izmael Paša, je one dni z 20.000 m. na ogled šel po otoku in pričakuje skorej izdatne pomoči, da bi se mogel nad puntarje vzdigniti. Zavarovavne moči, in tudi Avstrija, pčšljejo, vsaka 1 bojno ladijo, v Kanejsko luko. Med tem pa so Kretenci že začasno vlado postavili, ki je oklicala, da so Kreta od Turčije loči in z gorskim kraljestvom zedini. Geslo jim je : „Združenje ali pa smert“! — Gerški kralj je velikim vladarjem vse to sporočil in pričakuje zdaj odgovora, kaj in kako ima početi. Tudi gen. Kalergis, ki je najberže Kre-tence podkuril, še ni prevzel višega poveljstva na otoku. Beržkone se zdaj počasi začne reševati važno izhodnje vprašanje. Ruska. Poslanci severoamerikanske republike, ki so prišli ruskemu čaru srečo voščit, da ga morivec Karakasov ni zadel, sprejemani so povsod sijajno. Zlasti so napravili v Moskvi njim na čast veliko gostijo, pri kteri je bilo mnogo napitnic slišati. Zlasti so nekako znamenite besede , ki jih je govoril načelnik tega poslanstva, g. Fox. Tako le se menda glasijo: Ruski pa ameri-kanski narod sta si bila vedno prijatla. Ke-darkoli je bila Amerika v kaki zadregi, bila jej je vselej Rusija na pomoč. Da bi mogli videti serca naša, kako da v medsebojni ljubezni gorijo, videli bi ravno to , kar je rusko pa naše brodovje na morju svetu kazalo, namreč najserčnejše pobratimstvo1', itd. — To nam priča, da je res med obema narodoma in vladama veliko prijatelstvo. Punt v Sibiriji neki še ni zadušen, — vladini časniki pa poročajo, da je že vse pri kraju in da le nekaj malega puntarjev ni še polovljenih ali pobitih. Poljče je neki strašno terpljenje in lakota nagnala, da so se spuntali, in da raji poginejo, kakor bi še dalje toliko terpeti moralj. Francoska. O Napoleonu se še nič ne sliši, ali mu je kaj odleglo, ali nič. Le to se za gotovo poroča, da je mehikanski cesarici Karolini, ki je med tem že v grad Miramare blizo Tersta prišla, ni nič pomoči obljubil, temuč da ostane pri tem, kar je z ameriltansko vlado dogovorjeno, namreč da pridejo francoski vojaki v odločnem času domu. Beržkone pride tudi tedaj meh. cesar Maks kmalo v Evropo) — Nek francoski časnik piše o Belgiji te-le pomenljive besede: „Ne bojte se neogibne politične potrebe, ki je za Vas (Belgijance) nastala. Pravi mir in pokoj zamorete le zadobiti, če se tej potrebi udaste. Bolje je namreč za vas, da ste zedinjeni z velikim in mogočnim narodom, kakor pa da bi kot privesek drugemu revno životarili. Današnji časi niso več ugodni malim deržavam"! — Te besede nam tudi nekaj povedč. Italija. Kakor se od mnogo strani poroča, pomirili so se Italijani zelo in hočejo zdaj na vso moč z notranjimi zadevami ukvarjati se. Tako tudi minister Ricasoli hoče. Garibaldi se spet poda na svoi otok Ka-prero. Kralj je pomilostil vse politične grešnike. Razne novice. * Tisti poveljnik, ki je 2 dni s svojo podsadko branil otok Vis, dokler da jo Tegethof z brodovjem prišel, imenuje se Javornik in je rojen Slovenec. Slava! * Avstrijska armada je dosihdob (razun Lahov) štela 571.145 vojakov. Izmed teh je bilo 289.500 Slovanov, 150.000 Nemcev,! 70.000 Madjarov in 47.000 Romanov. Kdo daje spet največ vojakov ? * (C. k. pošta v Celovcu.) V čitav-nici našej se valjajo časniki za razne gospode. Napisi so jim se ve da slovenski, zatorej ne dohajajo pravim gospodom v roke! Imamo beržkone pri našej pošti takih uradnikov, ki slovanski ali ne znajo ali še celo nočejo znati. Odtod menda pride, da bu-ljajo vse časnike, ki dohajajo pod slovan-, skim napisom, našej slovenskej čitavnici, naj jih ona razpošilja napravo mesto ! Zvedeli pa smo te dni, da se godijo velike zmote tudi pri listih, ki nosijo na čelu nemške nadpise. Tako je naš deželni odbor poslal 300 gld. pod nadpisom : „An das lobi Gemeindeamt in Galizien"; pa glejte, ta denar seje klatil po celem gališkem kraljestvu in še le po dolgem potovanju se vernil domu v Celovec zavoljo tega, ker je bil adresat po celej Galiziji neznan. Ubogi kmetje v Galiciji — le 3 ure so od Celovca—, pa so morali tako dolgo čakati na ta denar. Ali ni to čudno ? * Časniki spet naznanjajo, da se v kratkem za gotovo začne delati št. Petersko-reška železničina čerta. Da bi je le spet ne odložili! * V Aziji med rekama Evfratom in Tigrom blizo Diarbekira je 22. julija t. 1. naenkrat 16 vasi v zemljo se pogreznilo in za vselej zginilo. Strašno! * Slavnoznani slovenski pesnik in rodoljub g. Miroslav Vilhar je bil, kakor piše „Laib. Ztg.“, oni dan od cesarja pomi-loščeu zastran pravnih nasledkov. * (Umori.) V r a d o 1 i š k e m okraju na Gorenskem je oni dan nek godec, z imenom Greg. Gartner, nekega kmečkega fanta v kerčmi z nožem zabodel in umoril. — Zakaj vendar ni šel ta godec na vojsko? — Blizo Vošperga (Wolfsberg) V labodski dolini so nedavno tolovaji^ ukradli nekega 12 let starega fantiča. Čez nekaj dni ga je nekdo našel v gozdu, na drevesu obešenega in do malega vsega odertega. — To je vendar strašno in nezaslišano hudodelstvo ! * Piše se, da imajo Prusi od. naše severne armade 25—30.000 vjetih vojakov, pri nas pa imajo pruskih jetnikov samo 391 in 5 oficirjev. ■— Mi mislimo, da Prusi vendar enmalo preveč hlastajo ! Žitna cena. V pšenice reži ječ- mena ovsa turSic# gld. | k. gld.| k.f gld.| kJIgld.l k. Ria. k. Mariboru 4 66 3 65 3 40 2 56 3 60 Celju 4 60 3 90 3 90 2 20 3 60 Ptujem> 3 97 3 60 3 1» 1 40 3 10 Lj ubijali i 6 77 3 90 a 80 2 30 _ Kranju 4 70 3 16] — 2 07 — JN oveininestu 4 10 3 17' 2 38 t 37 Gorici — • w — Celovcu(g 5 4o 4 35 3 16 2 90 — - Tcrbiž'i(J| 6 40 5 30 4 10 3 20 — Varaždinu 4 80 3 23 a 44 1 66 3 20 Zagrebu 3 70 — - i 20 1 81 — — Sisku 6 3j — j — 1 a — 1 aij — ' Danajska borsa31. avgusta 1866. 570 metalike ...... 62,80 b'V0 nacijonal..........................68.10 1860 derž.posoj.........................79-80 Bankine akcije ...... 729.— Kreditne ................................ . 166.80 London.................................128.60 Novi zlati...............................6.08 Srebro . . . . . ' .126.60 Lastnik A. Einspieler, Odgovorni vrednik J, Božič. Za tiskarno F. pl. Kleinmayerj a odgovorni vodnik R. Bertsehinger,