V osemnajsii letnik.
Ob pogledu na dolgo vrsto let, kar prihaja Zvonček med slovensko mladino, se zdi, kakor da se je razvU ob ogromni množini raznoorstnega gradiva, zbranega v 17 letnikih, iz slabotnega 'deteta u krepkega, samo-svestnega mladeniča, da, hrabrega soborilca za prosveto, za napredek. Težavne so sicer danes razmere, ki mu jih je napravil svetovni požar. A neustrašeni soborilec se ne uda, ne ukloni. Z njirn je božja pomoč in pa podpora zvestih naročnikov, sotrudnikou in prijaznih podpornikov, ki mu jih kar najueč nakloni dobrotno nebo.
Odhajajoči tovariš Gangl je za bodoče leto sam začrtal listu smer, kakor je imel Zvonček tudi doslej vedno znak njegove značilne osebnosti, njegove vznešene, pesniške duše. In to listu v veliko korist in ugled. Naj bi ostalo tako i v bodoče.
Leposlovje je krenilo zadnje desetletfe diugod in tudi pri nas na posebna pota, ki so umetnosti samo v prilog. Te premembe Zvonček ni preziral doslej, pa je ne bo zanaprej. Rad bo priobčeval prispevke u pri-povedni obliki in vezarti besedi tudi iz te smeri, rad podpiral z dobrim svetom razvijajoče se mlade talente na slovstvenem polju. Zato pa nika-kor ne nameraua odklanjati sotrudnikov dosedanje struje. Vsaka doba ima nekaj lastnega, svoj znak, sooj pečat. Nobena ni samo dobra, nobena samo slaba. In drugi Usti se tudi niso prelevili kar čez noč, marveč po-časi, pomalem.
Potetn seje ravnal tudi Gangl, tako ostane zanaprej. Da bi bilo le v mnogočem izbirati! Vsem sotrudnikom in soirudnicam kliče Zvonček ob vstopu v osemnajsti letnik: Združeni naprej, da ohranimo list na vi-šini, kamor ga je doignil njega ustanovitelj. Pomagajmo vsi v isti smcri vzdržati listu teknio, ki jo je začel z listi svoje vrste, kakor jih imajo drugi, mogočnejši narodi. V osemnajsto leto stopajoči Zuonček je to za-služil. Saj (e lahko ponosen na svoje sotrudnike in sotrudniki so lahko ponosni na svojega gojenca. Z njim je pokazalo napredno učiteljstvo, kakšno je in kaj zmore. Vbodoče: Pomozi Bog in sreča junaška!
Uredništvo in upravništvo.