¦
OTROK.
SUMIM
Čutim, v naju polje vroča kri.
vse cvete, cvete.
In žar oči
in lic in rok —
Ali srečo plete?
L
Noč, globoka noč. Globokejša kot dno jezera, bolj žarna kot dan, poldan. Oči, da ne morem jih zreti . . . Ali sem bolan, bolan?
»Jaz čutim isto, kakor ti! Trudno ječi rana skeleča ljubezni najine in se rdeče smeje. Ta tvoja roka plameneča!«
Mej nama se je novo življenje odprlo, jutro skoz okna je zrlo.
II.
razdobja in razmah rodov, ki pridejo za nami in bodo kakor zbor gora in bodo kakor morje sami.
Sumim kali iz korenin, ki ni iz njih še deblo vstalo v ponos vetrovom črnih step, da bi se z njih močjo kosalo.
Sumim propadanje in rast vseh, ki stojijo pokopani in so razkropljeni čez svet in so v oddaljenosti zbrani.
Stano Kosovel.
»Odpiram duri, kot da kdo na pragu stoji. Odpiram okno, kot da naj v sobo ptič prileti. Čakam, čakam ... še ga ni.
Čakam tvoje krvi in moje krvi.
Čakam tvoje misli in moje misli, obličja obeh
izraz: najino žalost, najin smeh . . .«
Na drevju so kaplje, kot da popje v solncu drhti.
III.
Med polomljene veje moje mladosti se je cvetje vgnezdilo. In, žena, glej, iz najglobljih skrivnosti poganja z nebrzdano silo.
Moj otrok in ti . . . Grem po cesti in mislim na vaju ... Ta hip gori večnosti utrip plamena, ki pravi: cvesti, cvesti!
France Bevk.
156