Andrej Lutman
Kaj počne pesnik
Sesedanje pesnika vase: spominja se življenja, najzgodnejših dogodkov, tja do rojstva gre in se zraven sprasuje, kaj ~aka, ~e sploh se kaj ~aka. Je vrnitev, je obrat, je premica, je sploh kaj, kaj opisljivega, kaj ~esa, kar morda pa le ni od ~asa do ~asa? Sta ve~no pojav ~loveka in njegovo neha-nje? Pesnikova lega je na meji življenja, na meji zavedanja, na meji, ki lo~i budnost od dremeža, dremež od spanca, spanec od sanj, sanje od budnosti, budnost od zavedanja minljivosti, od budnosti, ki je lahko mora. Seveda je mora smrt. Seveda je smrt morasta ^ smrt onkraj more; je mora tako tukaj, da tistega onkraj skoraj ni. In v takih trenutkih, ko pesnik spremlja smrt in hkrati ~aka na svojo, je pesnik edinstven, je pesnik tisti, ki pooseblja vodnika tja, kjer je vrnitev morda v domeni možnega, je pesnik tisti, ki kaže na pogum vztrajanja, je pesnik, stoje~ na mestu, vztrajen, spod-bujajo~ in hkrati spremljajo~ se ter opazujo~ pojav stalnega spreminjanja bivanja. Tu in tedaj je pesnik to~ka, v kateri je ljubezen do pesmi silna, tako silna, da ta ljubezen postane most do so~loveka, do bitja, ki ga je bil ustvaril. Ni ve~ razlike med otrokom in pesmijo in lastno smrtjo.
Vznesenost, ki naj bi bila najopaznejša pesnikova lastnost, njegova prepoznavnost, je vznesenost trepeta, je vznesenost v žalosti veselja. Odseva pesnikovo razpoloženje in hkrati razodeva njegovo mojstrsko obvladovanje obrti, ki je nizanje verzov, ki je pesnjenje. In komu pesnik pesni, komu so namenjene pesmi? Trditev, da je pesem namenjena pesmi, sama sebi, prikli~e trditev, da je tudi pesnik namenjen sam sebi. Trditev, ki komaj vzdrži. Osebek ima tudi predmet, ki ga pooseblja, in predmet ima tudi osebek, ki ga popredmeti. Kaj poosebi in koga popredmeti? Vprašanje, ki meji na sam vzrok in tudi namen pesnjenja, se dotika tudi tistega morda najve~jega vprašanja: smisla bivanja, obstoja. Pesnika privla~i opevanje. Opevanje v smislu dolo~anja razmerij in skladja med izre~enim in predmetom, ravnovesja med izpisom in podobo, ki jo izpis sproža. In pa
lovljenje podob. Prav lov na podobe poteka na vsaj dveh področjih. Prvo je pesnik sam, pesnik s svojimi ugankami in ugotovitvam, drugo pa je skoraj brezmejno podro~je, na katerem pesnik prepoznava svojo zgodovino in preteklost pesnikov, ki so ustvarjali davno pred njim. I{~e stik v jeziku, tisti stik, ki morda naredi jezik za brez~asen pojav, morda. In ve, da se mora {e ogromno naučiti, izvedeti mora {e za vse možne vezi, ki ga vežejo s tokom pesnjenja, s tokom določanja jeziku lastnosti, ki so med, morda tudi nad vsakdanjim sporazumevanjem. Seveda je govor o svetih trenutkih človekove zbranosti, o stanju, ko se mnogi verzi spnejo v verz, ki napove nove vezi, nov vzorec v jezikovnem tkivu. Pa napoči ti{ina, ko je pesnik najbliže svojemu molku, svojemu končnemu cilju. In skrajnosti, kot sta molk in govor, sta skrajnosti, najprivlačnej{i za pesnika, saj se med njima tako rekoč dogaja vse. Tu je področje pesnikove svobode in omejenosti hkrati. V tej točki pre{itij začne potekati tudi stik med dana{njim dojemanjem in dojemanjem pred tisočletji. Gre seveda predvsem za odnos do pesmi, do posvečenega časa, ki ga pravzaprav nima prav vsakdo, ko je razko{je dremeža ob zamiku običajnega zaznavanja sveta in drugotnega osredinjenja na pojavno: pesnjenje prehaja v modrovanje in nasprotno.
To med drugim pomeni tudi, da je pesni{ki osebek tako izpostavljen v smislu osredinjenja nase, da skoraj ne vidi več sveta drugače kakor skozi pesmi. V pesmi tako na različne načine vpleta pesmi same na način samospra{evanj. Edini svet je pesni{ki svet, omejen z besedami in nujnostjo izrekanja. Da pa le ni čisto tako, da pesnik le ni tako samozadosten, poskrbi tako imenovano okolje s pritiskom, ki je izsiljen in se pesniku kaže kot možnost obračuna s pojavi, ki ga lahko tako iztirijo, da ne bo več pesnik, da bo utihnil. A pesnik te možnosti ne uporabi, ampak se od pojavov toliko oddalji, da jih le {e opazuje, pesni o njih. Le zreti in opevati. In se imeti v zakupu, ko pa tak{en odnos pokaže mnoge podobe življenja. Kako torej združiti pesnikov smeh in srečevanje s pritiski podob? Preprosto: tudi pesniku le smeh vzdrži, ga pravzaprav zadrži, in njegova drža je drža samohodca v svetu besed in podob.
V pesmih se tako lahko dotika mimo bežečih dogodkov, jih s pomočjo posmeha spravlja v pesmi, da mimohod dogodkov lahko le spremlja, da se ga dogodki tako rekoč ne tičejo več. In na neki način se ga tudi pesmi ne tičejo več. To pa se kaže v obliki pesmi, ki spominja na odstavke, na lome celote, na delno prepisane miselne vzorce, ki so brez vzora, brez videnja celote. Po delčkih se odpira razpotegnjeni svet verzov, ki prehajajo v pripoved, v dolgo nizanje podob, spominov, pripetljajev, ki jih {ele pesnjenje naredi za dogodke, za pojave. Dolgosti{nice tako dahnejo svoje večne zgodbe o obstranstvu, skoraj zapostavljenosti, in jih naredijo {e
daljše, se dovzetnjese za pesnikovo otožnost, ki je kljub smehu in posmehu, s katerima se brani, prevladujo~e razpoloženje. Razpotegnjenost trenutka ali razmazanost ~asa sta oznaki, ki morda prispevata k predstavljanju razpoloženja. In je še zev, ki vse to podkrepi: pesnik se zaveda odprtosti vesolja, odprtosti, ki vabi vase, na vožnjo skozi ve~nost, da se tudi pesnik zave svoje majhnosti, vpetosti v usodo oziroma v sile, mo~nejše od sebe.
Kaj je potemtakem uprizarjanje, petje pred ob~instvom? je verjetno tisto klju~no vprašanje, na katero poskuša najti odgovore. Zabris meje med tistim, kar dogodek uprizarja, in tistim, ~emur je dogodek namenjen. Predvsem je izpostavljena zabrisana ~rta med igro in spremljanjem te pesniške igre.
Kako torej spremljati pojav vdora resni~nostnega v domene resni~nega, kako dojemati predstavljanje ne~esa, kar je že skoraj onkraj predstavljivega, kako doživljati dogodke, ki hkrati potekajo v umetnih in naravnih okoljih? Biti bolj pod vplivom opazovanja kot opažanja, morda bolj na o~eh kot o~i same, bolj živeti življenje živo, a je to življenje vse preve~ predvidljivo, da bi se dalo njegove živosti zares zavedati, saj je omejeno na ~ezmerno ponovljivost, na komaj še obvladano razmnoževanje, ki gre v takšno množi~nost, da se izgublja ob~utek za izvirno, za tisto pravo, tudi enkratno in s tem edinstveno. Kako združiti vsebino, obliko in izraz stvaritve v nekaj, kar bo uporabno še kdaj?
Morda je tu tudi vzrok za obstoj razli~nih zaklju~kov pesniške igre in za mnoge priredbe, ki se precej oddaljujejo od osnovne predloge. Verjetno so osebe, ki v igri nastopajo, pravšnje, da zadostijo pogoju za spominjanje in tudi pogoju za spreminjanje.
Seveda je pravi predmet resnica oziroma oblast nad njo, pa tudi pra-vi~nost, ki kroji zgodovinski spomin. Tako sta miselnim pretresom podvržena tako znanost kot delo, saj sta zavezana množini, splošnemu, dolo~enemu sodelovanju, ki se oddaljuje od bistva. Stalno je navzo~ položaj opazovanja z razdalje, položaj pozornega opazovalca predvsem posledic, ki so za~etki novih vzrokov in povodov za dogodke, ki sestavljajo zgodovino in ob~utek, da ~as te~e, da gre v neko smer. In prav splošno, posplošeno in skupno doživlja najsrditejše opazke in posmeh. Kaj je še osebek in kaj je že predmet, kdaj je še svobodna lastnost delca in kdaj je ~redništvo že edini vzorec celote?
Pesnik zaznava tišino in glasove, pesnik ve, da molku sledi govor, da morda zamolk prinaša zagovor, pesnik ve, da obstaja sklenjena veriga ~lenov, ki so lahko stav~ni ali pa tudi druga~ni.
Pesnikova družba je tudi praznina, ki pa ni praznota, ki pa ni praznost; je pa praznik, ko se pesnik preda svetlobi. Hkrati pa pesnik ne ve ve~, ~igava je pesem, ki jo piše, in tudi ne, ~igava je pesem, ki jo prebira.
Ustroj je precej zakrit, skoraj skrivnosten, a nikakor ne skriven in vsekakor iskriv, ko pa pesnik tako kruto in milo pesni. Pesmi, ki so oblikovane v prostem slogu, so podane v najrazli~nej{ih oblikah tako imenovanega svobodnega verza. Pa koliko oblik ima lahko svoboda? Morda je odgovor v vpra{anju: koliko oblik ima svetloba? Besedi morda in lahko sta tako uni~ujo~e dolo~ujo~i, da sta mnogokrat primerni vsaj za poskus opisa ne~esa tako izmuzljivega, kot je izmuzljiv opis, ki bi morda lahko predo~il napor pesnika za najto~nej{i izraz. Tako je praznina tisti pomen, ki dolo~a pesnika, in ti{ina tista lastnost govora, lastnost presledkov med pomeni, ki komaj zadosti pesmi.
In kdo ne bi bil ob vsem tem vsaj malo zmeden, kdo ne bi bil ob vsej tej zmedenosti vsaj malo pesnik in kdo ne bi bil ob pesmih vsaj malo tudi zvedav?
Besede se nana{ajo na razpoloženje, na vtise, ki jih prinese listanje po pesmih. Besede, ki se nana{ajo nase. Besede, ki se približujejo sebi, besede, ki nastajajo v sobah ali med njimi. Bolj ali manj zapleteni na~ini za izpovedovanje odnosa do svojih pesmi so tudi najskrivnostnej{i dometi samega pesnjenja. Ob predpostavki, da vsaka pesem potrebuje in s tem tudi ima svoj prostor, je prav medprostorje tisto, kar dolo~a razdalje med pesmimi. Približevanje, ki je seveda tudi oddaljevanje, je ob veliki koli~ini pesmi omejeno s prenasi~enostjo. Na{tevanje, ki vodi iz pesmi do sobe in od pesmi v sobo.
Prebiranje pesmi pa ni na{tevanje sob, pa~ pa se{tevanje. Se{tevanje, ki naredi pesnika za sobarja mnogih sob in sodb o sobah in pesmih. Kaj je potemtakem tisto, kar se bliža, a se ne približa, kar se oddaljuje in se ne oddalji? Je morda le odla{anje, le stikanje za pesmimi, le pretakanje po sobah? In zasuk. Zrcaljenje v svojih lastnih pomenih je odlika, ki jo prina{ajo pesmi, polne besed, ki poudarjajo prav zasmrtno resnost pesnikove igrivosti, a ne igravosti, smisel tak{nih po~etij na na~in, ki ni prazno igra~kanje z besedami v obliki križank ali podobnih premetavanj ~rk in glasov, pa~ pa je tak na~in eden, a ne edini, izmed možnih na~inov, da se zazre v tiste predele ~lovekovega dojemanja jezika kot takega, ki so za znanim, za lahko dostopnim, za sploh dojemljivim.
Pevec, se pravi tisti, ki igro spremlja z glasbo, je prisiljen znova uglasiti svoje glasbilo, saj je igra tista, ki sproža in dolo~a potek pesmi.