e O	d s O«©
taOIhDirn©
Q(kQ90©
L. XII. 22 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 14. X. 1965.
ZADEVA ZA OBČANE
A. G.
Med kritičnimi obravnavami položaja v Sloveniji, kolikor jih režim dopušča, je zanimiva ta, ki ji je Matevž Kmecl dal obliko zvočne igre in naslov „Zadeva za občane". (Priobčena je bila letos v ljubljanski reviji Problemi, št. 20-21.)
Okvir zvočne igre je poskusna maturitetna naloga v zadnjem razredu srednje šole. Ko iščejo dijaki, s čim napolniti temo Najlepša je mladost, se iz njih doživetij in razmišljanj sestavi precej natančna podoba študentovskih razmer na ozadju celotnega položaja doma. Kljub poskusom, da izstopijo nekatere svetle barve, je podoba temna, zakaj resničnost je tragična, silno tragična.
Nekateri dijaki se v mladostnem idealizmu še nočejo sprijazniti z razmerami. A neuspehi takih uporniških poskusov jim svetujejo oportunizem in hinavščino. Zato se vsi odločijo napisati za nalogo lepo zveneče, uradno v naprej odobrene fraze.
Avtor se na koncu dobro napisane zvočne igre sprašuje: kje je krivda, da so se dijaki odločili za laž (kar je samo ena od posledic splošnega zla) ? Odgovori, ki jih najde, so le delni in za poslušavce (kot najbrž tudi za pisca samega) nezadovoljivi. Zato jih bomo po predvajanju celotne zvočne igre analizirali in skušali odkriti globlje vzroke za strahotne pojave v „socialistični stvarnosti". Podlago za to bo dal komentar idejne in moralne problematike, ki jo igra vsebuje ali nakazuje.
Zvočno igro je za ta večer naštudiral, režiral in na trak posnel režiser Maks Borštnik, član Gledališkega odseka Kulturne akcije.
Slovenska kulturna akcija
Filozofski odsek
Enajsti kulturni večer, v soboto 23. oktobra ob 19. v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital
ZADEVA ZA OBČANE
(Ob slušni igri Matevža Kmecla bo analiza o sodobnih problemih v domovini.)
Večer bo vodil prof. Alojzij Geržinič, slušno igro pa je režiral in na zvočni trak posnel Maks Borštnik.
Lepo prosimo za točnost. Ker bo izvedba zvezana's stroški, prosimo za prostovljne prispevke!
Do nas segi jo zbegani in čudni glasovi, zaradi katerih se moramo večkrat zamisliti, kateri nas presenečajo in žaloste, kajti ti glasovi prihajajo ne samo iz množice tistih, ki nimajo sreče, imeti našo vero (in že ta val rv.isprotnih kritikov nam je vzrok najbolj notranje potrtosti in pod-net neizmerne in budeče ljubezni), temveč pogosto prihajajo taki glasovi iz boljših predelov božjega ljudstva, ki so nam vedno tako zvesti in blizu, kjer redno nauk cerkve hrani gorečnost študijev, goji trdnost mišljenja, časti rodovitnost krščanskega življenja. Prihajajo v odmevu starih in modernih zmot, ki jih je Cerkev že poprtVila in obsodila in izključila iz dedine svojih resnic. Ali pa da bi predlagali hipoteze kakor nakrat spremenjene v trditve, ki bi se rade imenovale znanstvene, katere stavljajo pod vprašaj načela, zakone, izročil:* na katera je Cerkev trdno vezana in od katerih se prav po nobeni supo-ziciji ne more odločiti. Ali pa, da bi podtaknili revulzivne kritike o zgodovini in o strukturi cerkve in da bi predložili radikalni reviziji vse njene apostolske dejavnosti in nje navzočnosti v svetu, tako da bi cerkev, namesto da bi znova dobila liste moči in tiste nove oblike, ki se zanje prizadeva koncilska prida-našnjitev, nazadnje končala v v priličenju k tistemu svetu, ki nasprotno pričakuje od nje žar njene luči in moč njene soli, ne pa uslužne vdaje svojim prepor-nim teorijam in svojim profanim nravem.
PAVEL VI, 6. 8. 1965
IZŠLO
MEDDOBJE IX
štv. 1 - 3
200 strani - cena 600 pesov
GLAS izhaja kot štirinajstdnevnik in se reničm trudi, da> bi s kar najbolj pisanim gradivom skušal vse bravcet sproti obveščati o kulturnih in nujnih narodnih problemih. Splošno mnenje je, da dostojno in uspešno opravlja svoje poslanstvo, vendar želi biti še popolnejši in res opominjati na vse probleme in dogodke doma in vo svetu. — Ker ga mnogim' pošiljamo zastonj, prosimo, da nas podpro s prispevkom za SKLAD GLASA. — Naše še intenzivnejše delo bo skušalo poplačati dar, zlasti pa izraziti zahvalo za zaupanje in ljubezen do lista in do SKA!
O	tarifa reducida
° 1 •o	
S Z o	
8 S 5	CONCESION 6228
	R. P. 1. 847847
KNJIGE ZAMEJSKE SLOVAŠKE MATICE
NrefiiNo
Deseti kulturni večer
Dvajsetletnice zaključka revolucije na domačih tleh se je Slovenska kulturni akcija hkrati z ostalimi društvi in ustanovami že spominjala v juniju 1965 in je bila v tem okviru razpisana tudi Velikonjeva literarna nagrada SKA prav v središče tedanjih dogodkov, saj je pesnik in pisatelj Velikonja umrl 24. junija 1945, pod streli komunistične justice. . . Vendar smo že ob začetku letošnje sezone napovedali, da se bomo na posebnem večeru spomnili tudi ostalih kulturnih delavcev ki so padli kot žrtve — doma ali potem že v zamejstvu.
Deseti večer, posvečen književnikom — mučencem je vodil 2. oktobra prof. dr. Tine Debeljak. Večer je začel predsednik Ruda Jurčec, ki je podčrtal med drugim: že pred desetimi leti, ko smo slavili spomin pisatelja Narteja Velikonje, je bilo poudarjeno, da pesnik ne umre, kajti v svojih delih živi vsemu potomstvu. V borbi proti revoluciji padli književniki niso popolnoma umrli, saj so njih dela še vedno živa med nami, ko nam iz njih rastejo ne več kot protirevolucionarji, ampak pravi glasniki revolucije duha, ki je edina sposobna rešiti dostojanstvo človeka v borbi za zmago resnice, pravice in ljubezni. Vendar pa naj velja večer tudi kot priznanje in zahvala dr. Tinetu Debeljaku, ki je večino mladih padlih vzgojil in nam jih potem v emigraciji tudi reševal.
Za. pravo podobo padlih borcev je dr. Tine Debeljak nato podal okvirne misli o njihovem mestu v borbi in slovenski književnosti. Skiciral je kratke literarne portrete vseh padlih in razložil, zakaj je v večer vključil tudi Antona Novačana in pa pred kratkim tragično umrlega Ludveta Potokarja. Dela so v odlomkih prebrali dr. Tine Debeljak, in gospodične Brula in Jožejka Debeljak, pa gg. Jože Žakelj, Božidar Vivod in Tine Debeljak ml. Spored pa je zajemal tekste Narteja Velikonje, Ludveta Potokarja, Kolenca, J. Borštnarja, Franceta Kunstlja, Stanka Bračka, Zormana, Balantiča, Ivana Hribovška in Antona Novačana.
Slovenska kulturna akcija se še posebej zahvaljuje vsem sodelujočim za lepo izvedeno pietetno slovesnost.
ZA SKLAD GLASA so darovali: gospod Franci Markež, Merlo, 500 pesov; g. Marko Kremžar, Hurlingham, 279 pesov; g. Franc Rozina, Milwaukee, ZDA, 2 in pol dolarja; ga. Anica Tušar, ZDA, 2.80 dolarja; ga. Ana Gaber, Chicago, 2 dolarja; č.g. p. Vendelin Šperu-dov, ZDA, 2 dol., g. Jože Mamrič, S. Martin, 520 pesov; g. Jože Omahna, Berazategui, 200 pesov; č. g. Milko Povše, La Plata, 200 pesov; ga. Frančiška Reja, Moron, 50 pesov. — Vsem se najiskreneje zahvaljujemo za plemenite darove!
—	Založba Herder v Freiburgu izdaja revijo “Wort und Wahrheit”, mesečnik za vero in kulturo. V aprilski številki je objavila članek Viktorja Meierja “Jugoslawien nach dem Par-teikongress’. Sploh prinaša revija zelo podrobne analize o položaju v donavskem bazenu, zlasti o stanju Cerkve pod komunističnimi režimi.
—	Ravnateljstvo državne gimnazije za Slovence v CeloVcu je izdalo VIII. letno poročilo za šolsko leto 1964-1965. Stroške za natis je tudi letos v veliki meri prevzelo združenje staršev, natisnila pa tiskarna Družbe sv. Mohorja.
Slovaška Matica, ustanovljena 1. 1863 v Turčianskem Sva-tem Martinu na Slovaškem, je 1. 1963 slavila v izseljenstvu 100-letnico svoje ustanovitve. Doma na Slovaškem je pod komunističnim režimom še kljubovala do 1. 1948, ko je „padel ves narod in je morala pasti tudi Matica".. Ta ustanova je imela srečo, da sta se v izseljenstvu znašla predsednik Matice (od leta 1932) pisatelj Josef Ciger Hronsky, in tajnik prof. Stanislav Mečiar. Ta dva sta vzdrževala pravno kontinuiteto in tudi notranjega duha Slovaške Matice ter sta tudi največ pripomogla, da se je za stoletnico ustanovil pripravljalni odbor za Zamejsko Slovaško matico (Pripravna sprava Zahraničnej Matice Slo-venskiej). Ta je za stoletnico 1. 1963 izdala obširen Letopis na ste vgročie Matice Sloveviskiej, ki ga je uredil prof. dr. Mečiar, toda na žalost že po smrti predsednika Kronskega, ki je umrl 1. 1960. Bilo je to dan potem, ko je pisal svoje lepo pismo Slovenski kulturni akciji za slovaški večer posvečen Kukučinu, na katerem smo ga prebrali drugi dan po njegovem pogrebu v Lujanu. Ta letopis obsega poleg pozdravov predsednikov raznih slovaških narodnih ustanov in čestitk najvišjih cerkvenih in političnih zamejskih osebnosti zgoščeno zgodovino Slovaške Matice od začetka do konca, ki ga zaključuje Mečiarjev nekrolog Kronskemu in še pred smrtjo za Letopis napisan Kronskega članek o petdesetletnici tajnika Mečiarja. Odslej je prevzel vso skrb za Slovaško Matico v zamejstvu prof. dr. Mečiar, ki ji je najprej uradno spremenil ime v Zahraničnd Matica Slovenska in ji stoji on na čelu.
Pod njegovim vodstvom je Slovaška Matica v zamejstvu po Letopisu izdala, že dve knjigi: 1. 1964 zbirko Kronskega črtic, ki še niso bile zbrane v knjigi. Zbral jih je Mečiar in izdal pod naslovom J. C. Hronsky: Pohar z brušeneho skla (str. 173). Zbirka vsebuje pet novel, izmed katerih so 4 izšle v Matični leposlovni reviji Slovensky Pohlady (1940-1944), ena pa je tiskana prvič naravnost iz rokopisa v zapuščini.
Teh pet novel pokojnega velikega prijatelja Slovencev (v mladosti je prevajal iz slovenščine narodne pripovedke in njegova snaha je Slovenka), kažejo vso njegovo oblikovno moč in izredno i poznavanje duš. Pri njegovem zadnjem medvojnem romanu "Svet v potresu", katerega odlomek sem svoj čas priobčil v Svobodni Sloveniji (za božič 1. 1961), nisem občutil take sile, kakor v teh kratkih novelicah, ki imajo vse avtobiografski okvir. V mladost- j ne spomine je vkomponiral osebe in zgodbe, s katerimi je prišel v stik, ter jih podal v mojstrskih podobah. Realistično zrel pri-povedovavec ruske šole, predstavlja v največji plastiki svoje osebe in njih okolje, seže pa globoko v psihološki problem, do dna, kjer z neizprosno logiko odkriva dejanje karakternih posameznikov v širine ekspresionističnih simbolov, kajti smeh Rozalije Duriškove že ni več samo njen smeh, temveč dobiva večnostno ceno in objektivno vrednost. Slednja teh črtic je mojstrsko delo, tako Oče Zvan, z motivom razmerja očeta do hčerke in zeta; Čaša iz brušenega stekla, ki je dala zbirki naslov, s prelepim in tragičnim razbitjem čudežne deklice, ki bi ji Majcen dal ime Sončni žarek, Hronsky pa jo primerja kristalni čaši, ki se razbije, ko je bila v največjem blestenju porajajoče se mladostne ljubezni; potem naravnost Gogoljevska karikatura Dobrega sina, ki je v sebi prepričan, da je najboljši sin, pa je prav narobe po svojem odlašanju; Smeh Rozalke Duriškove z mračnjaško postavo očetovo in „grešnim smehom" hčerke, ki dobi nadosebni pomen, ter zadnja, Katarina Hudakova je odšla za večno, ki je tragedija zakona zaradi majhnega nesporazumi jen ja oz. zaradi zaprtja vase, ki ustvarja nežnost sebi in drugim. Da dobimo podobo pisanja Kronskega, naj primerjam njegovo ustvarjanje z najboljšimi črticami Narteja Velikonje iz časa njegovega viška (realistično ekspresionističnega), katerega Slovak še previšuje. Ko bi Slovenci kaj prevajali iz slovaščine, ta zbirka Kronskega mora biti med prvimi. O delu Kronskega je napisal zgoščeno karakteristiko urednik dr. S. Mečiar.
Kot tretje izdanje Slovaške matice pa je letos (1965) izšla nova zbirka pesmi najpomembnejšega in največjega slovaškega pesnika v emigraciji Rudolfa Dilonga, pod naslovom Brehy Slobody (Bregovi svobode). Ta pesnik, frančiškan, katerega pesmico iz zbirke Deklica nosi punčko sem priobčil v prevodu že 1. 1938 v Slovencu (kjer je bila že tedaj priobčena tudi njegova slika), je že pred vojno veljal za enega najboljšega modernega slovaškega pesnika, ki ga je češki lit. zgod. Arne Novak v svoji zgodovini prištel med generacijo surrealistov. Poleg 9 knjig pred vojno, je samo v emigraciji v Buenos Airesu izšlo 15 njegovih knjig ter obširna knjižna študija o njem (str. 143), ki jo je spisal slovaški kritik Žafko pod imenom Jan E. Bor (1957)
ter tudi esej o njem v kasteljanščini, ki ga postavlja na evropsko višino.
Pričujoča zbirka ni kakšna antologija iz pesnikovih del, o kateri govori dr. Mečiar v besedi, pripisani zbirki, da bi je bili | Slovaki že zdavnaj potrebni, pač pa je kljub temu neke vrste jubilejna zbirka, kajti z njo slavi pesnik 60. letnico rojstva (roj. 1905), ter je v njej zbral 60 pesmi, „s katerimi se zahvaljuje llogu za svoja leta“. Zbirka je precej obširna ter ima sedem delov, razdeljenih po snoveh, ki jih opeva. Prva osemstranska pesem slika svoje življenje v prispodobi čudežnega dečka, ki s domačih gor preko zgodb časa blodi po izgnanstvu in zaključuje z verzom:
Svoboda, pozdravljena! Pristan očeta in matere! Srečno je jokati, kjer se belijo vrata, kjer duše neso nad križpotji večnosti luči, jutra, ki ne ugasnejo.
Nadaljni razdelki vsebujejo himnične molitve Bogu, ki jih Poje kot menih, kot izgnanec. Tu so prošnje za mir, za mater in za ljubezen, razgovor z angeli in s svetimi menihi, zlasti s sv. Ičračiškom Asiškim. S temi svetniki in drugimi (sv. Antonom) se srečuje tudi v oddelku Hodeč po nebu, ki ga zaključuje s tožbo nad propadanjem krščanstva v svetu:
Bog moj, zakaj so zdaj razpokali stebri vekov in nas roka tajne službe hudičeve vodi v pogin?
. Od teh religioznih pesmi vodi pot k domoljubnim, pod na-! ulovom Domovina, pri katerih spremeni ritem in se odpove ri-| Piam, da pesmi dobe značaj psalmov, kakor npr. tale:
Siovaška draga, nad seboj imaš nebo, teh meja ti nihče ne more zapreti.
Ako se bo kdo vrnil spet k tebi, prvi bodo pojoče ptice.
Tudi čebele medonosne poznajo svoj kraj po uljnakih.
Kadar molim zate, odposlani val ne zadene ob železno zaveso.
In moj duh glasno vzpenja krila, še v njem dremlje vonj naših trav.
Še ima oči uprte vame zemlja z mojim imenom.
Ostajaš, ljubezen naša, nezlomljiva v blodnjah vseh dni.
Po domovinskem ciklu sledi spet cikel o Ljubezni, božji nam-teč, do ljudi in stvari in bližnjega, da nadaljuje spet v novih Strnili mladostne spomine in himne o usodnih koreninah biva-Ijia stvari, da konča z rimanimi slavospevi „Deželi krasni pod tatrami“. Jesenski listi so pesmi svobodi in veri. Vso zbirko Sa zaključuje z Večeno molitvijo, ki se začne:
Jaz, Rudolf Dilong, trubadur in po milosti božji siromak, zapiram knjigo, ciklus oblačni, žalostni abecednik.
Jaz, tega veka bedni siromak,
stresam prah, Gospod, z nog,
to, kar ti dajem, skloni pogled,
je moja slabost in noben dar;
brez tople zemlje, brez višin
ostala mi je le tišina —
kaj naj ti dam — nikogar sin? —
Bodi, Gospod moj, z nami?
Tako je Slovaška Matica počastila 60-letnico svojega resnične-emigracijskega barda, pesnika frančiškana Rudolfa Dilonga. yjega, ki je svoj čas napisal tudi pesem o pobijanju genijev, za Katero mu je dala navdih goreča smrt našega pesnika Franceta **alantiča, in jo posvetil njemu. Ali ne bi kazalo; da bi se zato udi Slovenci podrobneje seznanili z njegovo poezijo, morda vsaj a ta njegov jubilej? Mi pri Slovenski kultrni akciji, pri katere kovaškem večeru je svoj čas osebno sodeloval z recitacijo pesmi ? Balantiču, mu k jubileju, ki ga praznuje v Združenih državah, ®kreno čestitamo. Prav tako pa tudi delovanju Zamejske Slovaške “atice, ki se tako uspešno uveljavlja pod vodstvom predsednika lr> urednika prof. dr. Mečiarja.
Tine Debeljak
Zvezek zajema 64 strani, a sta dve tretjini posvečeni kulturni delavnosti osebja šole in dijaških izvenšolskih stvaritev. Tako je doktor Pavel Zablatnik prispeval obširen članek o akademiku in profesorju Ivanu Grafenauerju, posebno študijo jubileju Danteja pa je posvetil prof. dr. Stanko Cegovnik. Jože Wakounig piše o dunajski univerzi in Slovencih, dr. Re-ginald Vospernik pa o Koroški pred sto leti. Glasbeni del je obdelal dr. France Cigan.
— Alexis de Tocqueville velja za očeta evropskega liberalizma. Njegovi spisi o demokraciji imajo klasično veljavo. Založba Galimard je napovedala izdajo njegovih zbranih spisov in je že izšel XII. zvezek spominov, ki ga je uredil J. P. Mayer. Ker spomini dosedaj še niso bili objavljeni, so izzvali veliko pozornost in je bilo povsod opaženo, kako je pisatelj zrl na sodobnost z odporom in zagrenjenostjo. Hudo je obsodil julijsko monarhijo (1830-1848), dasi je bil nekaj časa celo njen zunanji minister. Pariška kritika navdušeno pozdravlja izid in opozarja na njegovo literarno vrednost, ker so portreti nekaterih osebnosti podani res mojstrsko. Kritik pri NRF celo poudarja, da je bil pisatelj eden najboljših pesnikov romantike.
— Pri založbi Editions Universitaires v Parizu je začela izhajati zbirka “Clasiques du XX siecle”. Založba ni oklevala izdati študijo o Ezri Poundu, toliko oklevetanem ameriškem pesniku zaradi njegovih političnih nastopov, zlasti med drugo svetovno vojno, ko je bil protiameriški propagandist pri italijanskem fašističnem radiu. Po' 1945. so ga postavili pred sodišče v New Yorku, kjer pa razprave še vedno niso privedli do konca, ker so pač prizanesli najmodernejšemu pesniku ameriškega kontinenta. Portret pesnika je za založbo napisal G. S. Fraser.
— Založba Slovenske Pravde v Londonu je izdala v obliki brošure spominske zapiske ing. Lada- Bevca „Na braniku za sokolske ideale", ob minuli stoletnici sokolstva. Avtor podaja na 60 straneh sliko dogodkov pri Sokolu I v Ljubljani, kjer sta Lubej in sodnik Jože Rus začela infiltrirati sokolstvo s komunisti. Delo podaja marsikaj, kar dosedaj ni bilo znano v toliki meri in je le obžalovati, da avtor ni obsega pomnožil, ker bi s tem zgodovinopisju gotovo še bolj koristi.
—■ Kardinal Ottaviani je italijanski reviji “Studi sociali” izjavil, da so še vedno v veljavi predpisi sv. oficija o prepovedi katoličanom sodelovati s strankami, ki slone na materialističnem ateizmu. ,Nekateri so hoteli proglašati komunistično stranko kot demokratsko, vendar je to nemogoče, ker je komunizem zagrizen nasprotnik prave svobode. Na žalost imamo katolike, ki menijo, da je treba sprejeti tudi komunizem v fronto miru in take katolike “bi jaz imenoval kropilnikarje’, ker menijo, da je dovolj, če se ob vstopu v cerkev pokrižajo z blagoslovljeno vodo. Ro so v cerkvi, se drže daleč od prižnice. Kardinal Ottaviani tudi meni, da ni prav nič i-es,, da bi bil komunizem v padanju, ampak se zlasti v Italiji kakšno zmanjšanje napadalnosti komunizma prav nič ne opaža.
— Francosko literarno življenje ima spet svojo posebnost. Dejansko je posegel na polje umetnostne kritike msgr. Jean Rupp, škof v Monaku. Največ pozornosti pa posveča dogodkom v donavskem bazenu, zlasti opozarja na pomen umetnostnih stvaritev na Dunaju. Iz Kafke citira naslednji stavek: ,,Kristus je prepad luči."
— „Dunajski vrabčki" imajo ime dečki pevskega zbora na Dunaju. Letos slavi zbor desetletnico in je opravil del proslav jubileja s potovanjem v Rim, kjer je v Castel-gandolfu priredil podoknico papežu Pavlu VI. Pozneje so peli tudi pri predsedniku republike Saraga-tu, rimski plemski in kulturni aristokraciji so priredili poseben koncert, širše občinstvo pa jih je slišalo po radiu in televiziji. Dosedaj so živeli v samostanu v Greifen-steinu, za desetletnico pa so prejeli v dar grad Kobersdorf na Gradiščanskem. Dečki so v starosti od osem do petnajst let.
— Na letošnjem festivalu v Salzburgu so ponovili izvedbo Straussove „Elektre“. Že lani je doživela izreden uspeh pod vodstvom Herberta von Karajana, letos pa. je bil uspeh še večji, ker je bilo nekaj novih zasedb. Glasbeni del je spremljal orkester Dunajske filharmonije. Kritika je podčrtavala dovršeno izdelanost letošnje uprizoritve. — Nič manjši ni bil uspeh Mozartove opere „Beg iz seraja", kjer je glavno tenorsko vlogo odpel Fritz Wun-derlich.
— London je v letošnjem poletju priredil Svetovni gledališki festival. Ob koncu je bilo ugotovljeno, da je bila najboljše podana drama Paula Claudela “Le soulier de satin”, v izvedbi skupine J. L. Barraulta.
— Georges Bidault je bil poleg Roberta Schumana voditelj francoskih krščanskih demokratov, zbranih v MRP. Bil je dolgoletni zunanji minister ter tudi sodelavec generala de Gaullea, dokler ni prevzel vodstva borbe proti njemu, ko je dal samostojnost Al-žiru, kar je Bidault smatral za največjo nesrečo Francije. Pridružil se je tajnemu vodstvu in pred preganjanjem policije je moral v emigracijo in živi sedaj v Braziliji. Založba Les Presses du Siecle je sedaj v Parizu izdala njegove spomine pod naslovom “D’ une resistence a.Tantre”. V uvodu pravi: „Kdor začne pisati spomine, naj ničesar več ne pričakuje od sedanjosti in bodočnosti. Kajti sicer bi se mu zgodilo, da se posluži preteklosti zato, da bi začel dvoriti sedanjosti in se prilizovati bodočnosti." Vendar je na čelo knjige dal za motto besede Andreja Gidea: „Kadar se bom nehal zgražati, bom začel starati." Kritiki pravijo, da je Bidault s spomini dokazal, kako je še mlad, ker so njegove sodbe odločne in je stil živahen. Zaključuje pa knjigo takole: „Donava ne teče skozi Dunaj, Temza ne teče skozi London in Sena ne skozi Pariz, ampak teko tam valovi reke Lethe
(smrti), edina mednarodna reka, ki je globoka in urna".
— Gabriel Marcel je prejel lansko leto „nagrado miru", razpisano v Nemčiji in so sredstva prispevale največje nemške založbe. Nagrado so mu podelili v katedrali v Frankfurtu. Takrat je imel dva daljša govora pod naslovom „Mir na zemlji". Sedaj sta izšla v knjižni obliki pri založbi Aubier.
— Francoska književnost se je v zadnjih letih obogatila s popolnimi prevodi vseh del glavnih avstrijskih pesnikov in pisateljev. Pri založbi Seghers so izzšla dela Hof-mannstahla, Trakla, Musila in Brocha.
— Francoski knjižni trg je že dolgo dobo pod vplivom črnskih pesnikov. Mnogo bivših francoskih kolonij se je spremenilo v samostojne države in je glavni jezik pri njih še vedno francoščina. Med glasniki novih kultur je tokrat v Parizu najbolj znan Aime Cesai-re, ki se je rodil leta 1912 na otoku Martinique. Tudi tuji kritiki menijo o njem, da je danes največji črnski pesnik sploh. Sam se je predstavil takole: „Moj priimek užaljenec; moje ime: ponižanec; moj stan: upornik; moja starost: starost kamene dobe." Po drugi svetovni vojni se je vrgel tudi v politiko. Doslej je objavil šest pesniških zbirk, večinoma v času, ko je bil član francoskega parlamenta. Njegov pojav je bil tako izreden, da ga danes štejejo med največje sodobne francoske pesnike. Oče nadrealizma Andre Breton je rekel o njem, da je „blazna zvezda francoske poezije". Pravijo, da si je izmislil novo francoščino, ker da je stari jezik prepoln laži. Sartre je zapisal o njem: „Cesai-re ne razbija vse kulture, temveč samo belo kulturo..."
— Sekretariat za kulturo Slovenije je 1. julija ustavil finančni prispevek podjetju „Filmske novosti" v Belgradu za izdelavo slovenske izdaje filmskih novic. „Filmske novosti" so zelo .nalo upoštevale, kaj se v Sloveniji dogaja, pri tem pa so še uporabljale napovedovavce, ki slovenščine sploh obvladali niso.
— James Baldvvin spada med najboljše črnske pisce v ZDA. Pisateljsko kariero je začel pred 20 leti, ko je bila borba okoli črnskega problema na višku. Iz same zagrenjenosti je zapustil ZDA in odšel v Pariz, kjer je devet let delil bedo z drugimi črnskimi študenti iz Afrike. Tam se je sprijateljil z drugim črnskim ameriškim pisateljem Wrightom, pa se je potem od njega oddaljil, ko je Wright zapustil borbo svojih črnskih bratov,
ZALOŽBA BARAGA tiska se	tiska se
ruda j ur č e c skozi luči in sence
drugi del (1929-1936) okrog 400 strani
ker je pač obupal. Ko se je 1958 vrnil v ZDA, je Baldwin začel pisati drame iz črnskega življenja. Prvo delo je nosilo naslov “Blues for Mr. Charlie”. Ko se je vrnil v New York, je še izjavljal, da gori v sovraštvu do belcev, vendar v Parizu ni hotel ostati, ker so ga mislili izrabljati v gonji proti ZDA. čim več je napisal, tembolj je prihajal v mirnejši odnos do problemov in ko je napisal najnovejše delo "The Amen Corner”, je že izjavil: „Sovraštvo ne vodi nikamor. Sovraštvo je predrago in sovražiti je zaman. Kdor sovraži, čuti, kako se sam zastruplja.." Nova drama je že bila celo leto na odru v Los Angelesu in je doživela prodoren uspeh. Newyorška premiera napoveduje podoben uspeh. Igra črnski zbor, vsebina pa se razvija v templju črnske . krščanske sekte in delo izzveni v dokaz, da je sovraštvo med raznimi plemeni človeštva nesprejemljivo. Po predstavah v New Yorku bo skupina odšla na svetovno turnejo po Evropi ter Mali Aziji in končala drugo leto na dramskem festivalu v Edimburgu.
— „Mladinska vez" je izdala pesniško zbirko Vinka Rodeta in Tineta Debeljaka ml. „Pesmi iz pampe" in nosi prvi del Vinka Rodeta naslov „Osnovne misli", drugi del Tineta Debeljaka ml. pa „Homo viator". Opremil je Jure Vombergar, tiskala pa tiskarna Vilko. Naroča se na Ramon Falcon 4158, Buenos Aires.
— Kakor smo že poročali, so v Ljubljani drugič izdali zbirko slovenske poezije v angleščini “The Parnassus of a Small Nation”. Prva izdaja je segala do Udoviča, druga je segla do Marijana Kram-bergarja in Nika Grafenauerja. Publikacijo so delili članom PEN kluba med kongresom na Bledu.
— Dnajska založba Herder je izdala zbornik za dvajseto obletnico obstoja druge avstrijske republike. Uredil je delo Ludwig Rei-chold in nosi naslov “Zwanzig Jahre zweite Republik”. Med 38 sodelavci so tudi imena Marčič, Tončič in Vodopivec.
KIL KULTURNI VEČER bo v soboto 6. novembra ob 19. uri, v salonu Bullrich. Predaval pa bo univ. prof. dr. Filip Žakelj.
“El Vocero de la cultura eslovena” — Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N9 847847 — Editor respon-sable: Rodolfo Jurcec — Redaccion y Administracion: Ramon Falc6n 4158. Buenos Aires, Argentina. — Tel. 69-9503 Impreso en Talleres Graficos de “Editorial Baraga S.R.L”, Pedernera 3253, Buenos Aires