Fran Erjavec: »Torej, gospod učitelj, pa pridem jutri zjutraj zgodaj z vozom. Res, kdo si bi mislil, da boste morali tudi vr. Pa saj se kmalu vrnete, oh, ko bi se še naš Janez! Pa on že leži mrtev v Karpatih, nikdar več ga ne bom videl, nikdar! Ostanite z Bogom, torej jutri zjutraj...« »Da, jutri, Močnik, pridite zgodaj, da ne zamudiva«. Štefan Krtina je sedel nazaj na posteljo in zasledoval goste oblačke dimu, ki so se počasi dvigali proti stropu, zunaj je pa narahlo rosil dež. Trudnega jesenskega popoldneva je bilo. »Torej jutri,« je govoril sam pri sebi, »jutrii odidem. Dali mi bodo puško, bajonet, tornistro in vse, kar je treba. Bom eden izmed stotisočev, številka v tej ogromni vrsti. Končno je vse to vendar tako strašno zanimivo in obenem tako čudovito enostavno, pretresljivo in globoko za posameznika, samo ob sebi1 umljivo v celoti. Pride poziv, v naglici urediš svoje stvari, se posloviš in greš. Nihče ne vpraša kam, ne zakaj, nihče se ne pomišlja, čeprav se mu trga srce. Kako se pravzaprav imenuje tista nevidna moč, ki me kliče, ne, ki mi ukazuje, da moram zapu- stiti vse, kar mii je ljubo in drago? Kako se imenuje tista strašna sila, ki je ugra- bila stotisočim sinove in može, ki je pro- vzročila, da plaka milijone sirot? Kako se mi je stisnilo srce, ko vprašam vzad- njič v šoli Rozalko: »Zakaj nimaš zve- zka?« »Nisem iinela; denarja.« »Zakaj nisi rekla atetu?« . »Je odšel na vojno ...«, je odgovorila komaj slišno; vame se je uprlo dvoje velikih nedolžnih očesc, tako presunljivo me je gledala, in po ličecih so ji pritekle solze. Sramoval sem s.e samega, sramoval sem se svojega barbarstva. Danes šele pravzanrav čutim, kako jako ljubim to pisano družbo mladih srčec, ki1 se ie zbrala vsako jutro pred menoj. Tanke, goste vezi so me sklenile s temi otročiči, živim z njimi, trepetaje spremljam vsak njihov korak, vsaik dih. Vsak mi je enako drag, vsak enako ljub in težko jih prepuščam svojemu nasledniku. Solze so mi stopile v oči, ko so mi podajali dopoldne svoje ročice v slovo, vsakega posebe bi rad stisnil na srce in prosil odpuščanja za vsako neprijazno besedo, za vsak nemil pogled. Razkropili so se, in jaz odhajam, a vendar bi jim rad povedal še toliko, česar mi je polno srce. In če se ne vrnem, ali me bodo pozabili?... Ne, ne, riv mogoče, vsaj ta ali oni se me bo semtertja spomnil in zavedel, da sem ga ljubil...« Zunaj je vedno gosteje naletaval dež, tih polmrak je dremal v samotni sobi učitelja Šteiana Krtine. Ker je bilo to njegovo prvo mesto, je bila opremljena prav skromno. V kotu je stala postelja, sredi sobe miza, med oknoma pisalna miza, ob steni pa dve omari, ena za obleko, druga za knjižnico. In vendar mu je bil to dom, pravi dom, kjer je tiiho sanjal svoje sanje, kvišku hrepeneče, živel ono lepo življenje mladega podeželskega učitelja. — Ne pomaga nič — si je mislil — treba.se bo pripraviti. Pride morda kmalu moj naslednik, zato moram spraviti1 svoje stvari v red. Slekel je suknjo in začel snemati s stene slike. Stopil je na posteljo, da bi snel veliko fotografijo mlade žene — svoje pokojne matere. Strese se mu srce, v duši začuti nekaj grenkega, skoraj da mu ni slika padla iz rok ... — O, mati, ti si bila edina na svetu, ki bi me spremljala na vseh mojih potih. Glej, ves svet objema moja ljubezen, vračala si mi jo pa ti edina, edina, mati! Dolgo, dolgo že spiš smrtno spanje, in jaz nimam kraja, kamor bii se zatekel v nesreči, nimam srca, na katerem bi se izjokal v težki uri. Glej, odhajam, počasii pozabijo na mene vsi; ti, mati moja, ti edina bi me nosila v srcu do konca, saj ie bila tvoja ljubezen kakor morje. Kai me gledaš tako< proseče, tako vabljivo?... Ali me želiš k sebi?... Morda, o raati moja, morda se snideva kmalu, in pri tebi ne bo niti ene žalostne ure več, večno bova sanjala one bajne sanje, kakor nekoč, sai §e veš... Kakor v omoticii je uredil svoje knjige, pospravil obleko in perilo in znosil vse v malo shrambo poleg kuhinje. V sobi je pustil le še posteljo in pisalno mizo, to je prihranil za prihodnje jutro. Zunaj je pojenjalo deževati, hladen jesenski večer je bi-1. Sempatja je priškiIila zvezda izmed temnih oblakov, ki so se grozeče valili po nebu. Vzel je klobuk in odšel v gostilnicoi večerjat. »Kaj res že jutri odhajate, gospod učitelj?« so ga izpraševali> vsekrižem. »Res, moram. Če so odšli tisoči, zakaj bi ne šel še jaz! Če padajo in umirajo očetje, zakaj bi ne nastavil svojih prsi še jaz! Drugi zapuščajo žene in sirote, onemogle očete in matere, za menoj ne bo imel kdo vzroka plakati...« »Pa kdo nam bo učil sedaj otroke?« »Aj, že pride kdo; in če ne? Kdo vpraša danes, ko se trese zemlja od grmenja kanonov, po čitanju in pisanju. Ko utihnejo ti, boste pa že dobili1 tega ali onega gospoda«. »Ne, ne, vi boste morali nazaj, saj smo se ravtio navadili eden drugega. Radi smo vas imeli vsi. Boste videli, še par mesecev, in vse bo zopet, kakor je bilo. Jože, prinesi; en liter. Počakajte, gospod, da vsaj trčimo še za slovo«. — Ne, dobri ljudje so to — si je mislil Krtina, ko se je vračal domov. — Trda skorja, sempatja tudi grča, v notranjosti pa: dobri in poštenr. Mnogo, mnogo bi se dalo napraviti iz teh bednih ljudi, marsikaj narediti, kar bi jim pomagalo na noge. Saj je to pravzaprav jedro naroda, in koristiti, pomagati tem, to je vsebina narodnega dela, o katerem so mi časiih toliko govorili. Pa kaj, prepozno je, morda jih nikdar več ne vidim ... Ko pride domov, sede za pisalno mizo in napiše še nekaj pisem, potem pa začne nehote pregledovati in urejati različne papirje, ki so ležali razmetani, napol popisani po mizi. Počasi se zagleda v malo, obledelo sliko, ki je stala y okvirju pred njim na mizi. Prsi so se začele močno dvigati, kakor v sanjah je vstajala pred njim in upirala svoje globoke, temnorjave oči v njega. Začutil je ob sebi toploto njenega telesa, čutil mehkobo njenih kostanjevih las. Po kaj si prišla? Zakaj odpiraš stare, komaj zaceljene rane, pojdi, prosim te! Ne, ne, samo za trenutek postoj, da še enkrat pogledam v tiste temnorjave oči, ki sem jih nekoč tako silno ljubil... Počasi se je dvigala in odvijala mehka tenčica, v katero je bilo zavito nekaj neskončno lepega. Vse je bilo že napol stopljeno v eno samo prelestno sliko, pa so se začeli polagoma razmikati posamezni delci, pred seboj je gledal ono globoko, brezmejno srečo, ki ga je dvigala nekoč v paradiž. Čul je stopinje, kako hodita med cipresami, roko v roki, in govorita o sreči, veliki1 kakor neskončnost, vsej žarki in blesteči. Počasi jo priviije k sebi, čutil je na svojih prsih burne utripe njenega srca, ustna so se združila v dolg, vroč poljub ... Vse naokrog so prepevali ptički in črički, cvetke in bilke so se klanjale njunii ljubezni. »Kmalu zacvete jazmin...« je tiho zašepetala. »Ej, kmalu, ti Beatrice mojih sanj... In ti me boš večno ljubila ...« »Da, moj najdražji, večno tvoja, samo tvoja!...« In vse je vriskalo okrog njega, saj ga je ljubila, tako jako ljubila ona, za katero bi dal vse, ki je bila vsebina njegovega življenja. Strastno je pritisnil sliko na svoja drhteča ustna, pa bil je le mrzel papir... Izginila je, ostal je sam v prazni, zapuščeni sobi1. Odpravil se je v posteljo in počasi ves utrujen zaspal... Divje slike so drvile pred njim, ogromne mase vojnikov so se valile preko ravani, hipoma so se spopadle, kri je lila v potokih. Preko trupel so švigali divji jezdeci, in strašno so žarele njihove oči. Zopet je videl, kako leži sredi brezmejne stepe s prestreljenimi prsi, iz rane pa počasi curlja kri. Rad bi zaklical na pomoč, pa se mu izvije globok hripav vzdih iz prsi. V oblakih se nenadoma prikaže mati, podaja mu roko in ga milo kliče k sebi... Po poti pride ona., vsa kakor nekoč. Tiho poklekuje poleg njega in ga vzame v naročje, glavo mu pa privije na prsi. Zopet sta si gledala iz oči v oči1, v oblakih so pa zapeli legijoni angelov... Žarko solnce je vstajalo drugo jutro izza hribov, ko je drdral po kolovozni poti voz. — Štefan Krtina se je peljal k vojakom.