Prof. Fr Pengov
Spomini
                                                            (Pripoveduje Liska iz Kurje vasi.)
ojena sem bila v Ljubljani, ne sicer v nje najlepšcm delu, vendar pa na kraju, kjer je bilo dovolj zraka in svetlobe za mlado bitje moje vrste.   Bil je to zame res važen dogodek, ko sem ugledala krasno luč sveta   na  Poljanski   cesti   nasproti   lepi hiši, ki so ji rekli Marijanišče. Moja rojstna zibka mi je pa tekla nedaleč od tiste slavne hiše, kjer se je rodil najimenitnejši slovenski naravoslovcc In pisatelj, namreč Franc Erjavec. Sanjala sem prve mladostne sanje blizu onega vrta, kjer je stala slavnoznana žabja luža in hkrati Erjavčevo morje. Po tem morju je prevažal mladi ljubitelj božje hčerke narave — otrok Franc Erjavec — na papirnatih ladjicah pesek noter v Ameriko,  nazaj pa črešnjeve koščice.
Že kraj mojega rojstva bo tQrej nujno speljal moje mlade znance na edino pravo misel, da jaz nisem bila kakšno čisto navadno nebogljeno pišče, kakršnih se rodeva po slovenskih mestih in vaseh vsako leto na ' milijone. Med temi milijoni sem se zbudila — bilo je to že precej let pred silovitim ljubljanskim potrcsom 1. 1895. — tedaj k življenju v lepem hlevu svojega gospodarja gospoda Bolgara. Tako so klicali vsi tega do-brega moža zato, ker je ob vsaki priliki prepričal sosede in znance, da so tudi Bolgari Jugoslovani, ki jih je treba zato ljubiti ko brate. Ker ni bilo pod jaslimi moje palače zoprnih miši in po stropu in stenah nevšečnih patjkov, pač pa troje lastavičjih gnezd — njih lastnice so namreč sproti pomele vsak dan ves mrčes — zato so prvi vtisi iz mojega življenja le prijetni. Ne vem, če morete vi, človeški otroci, trditi o sebi ravno isto? Vsaj o mnogih izmed vas pripovedujejo naše tetke, izkušene stare pute, da je vaše glavno opravilo v prvih mesecih življenja le jok in cmerjenje, in da se za prazen nič derete, da ste rdeči ko piruh, pobarvan s pražiljko..
Lejte, tega cmerjenja pa mi piščanci nič ne poznamo, in gotovo ;'e (o naša prednost pred človekom, da takoj, ko pridemo na svet, tudi že
vemo, čemu smo tukaj, pa jamemo živeti precej samostojno, neodvisno življenje. Človeško detece pa, kakšen ubog črviček je to! Ne vidi nie, ne sliši nič, ne ve nič, česa mu je treba, da, niti lepo pokonci še ne zna hoditi.
Jaz sem pa komaj zlezla iz lupinc in že sem tekala okoli in bila vsa vesela in dobre volje. Znala sem se celo že tudi lepo vesti. Pri vas je pa treba menda za to pouka dolgih let, Ne tajim pa nič, da sem bila jaz rojena pod nekako nesrečno-srečno zvezdo, kajti izmed osmero brat-cev in sestric sem ostala čez 14 dni na svetu čisto sama. Vsi drugi so prišli nasilno ob življenjc. Ker je namreč drdralo vsako jutro mimo našega dvorišča nešteto mesarskih. voz proti mestni klavnici, je prišel en radovcden bratec pod. kolo, dva druga sta pa preveč šarila okrog pincgavskih krav, ki jih. je stal cel ducat, krasno rdeče-belo pisanih, v hlevu, pa so ju poležale in pomandrale, da sta bila bolj podobna koscu lepenke ko živahno ščebljajočemu piščetu. Izmed ostalih je pa eden utonil ob hudem nalivu, drugi pa so poginili vsled mokrotc ali mraza. Ostala sem torej sama.
Naša gospodinja — gospa Bolgarka so ji rčkali — je imela sočutje z mojo nesrečo in dovolila mi je, težko preizkušani, da sem se smela svo-bodno kretati po  dvorišču.
Dobro se še spominam velikih zeleno pobarvanih vrat na dvorišču. Skozi nje se je videlo na Poljansko cesto in na hiše tam preko. Kajti rada sem pogledovala na to cesto in hkrati natihem premišljevala ljudi. ki so prihajali iz vse okolice v Ljubljano. Bile so to zlasti mlekarice, ki so se prikazovale tam mimo z občudovanja vredno točnostjo dan na dan ob isti zgodnji uri, pa porivale pred seboj lakotne vozičke z jerbasi in pločevinasto posodo v njih.
Z največjim spoštovanem sem pa opazila, da prihaja in odhaja iz nasproti stoječega poslopja, ki je imelo nad glavnim vhodom zalo podobo prelepe Matere z detetom v naročju — slika je bila izdelana iz razno-barvnih kamenčkov — da prihaja od tam vsak dan visokorasel, črno oble-čen gospod, bolj bledega, a silno ljubeznivega obraza. Pozneje sem izve-dela, da je bil ta gospod »oče ubogih«, namreč dečkov-sirot, ki so jih v velikem številu vzgajale v tisti hiši usmiljene sestre sv. Vincencija, po-zneje pa šolske sestre. V prodajalni gospe Bolgarke, kamor sem imela po posebni milosti ali po slučaju včasih prost dostop, so se pa pogovarjali o tem gospodu, da je silno učen mož in pisatelj.1 Saj sem se pa tudi sama prepričala, kako so nosili ondotni dečki mesec za mesecem venkaj v mesto cele šope družinskega lista, ki je imel napis »Dom in Svet«. Z menoj vred jc namreč ugledal luč sveta tudi ta list, ki bo morebiti izhajal še tedaj, ko že davno nihčž ne bo vedel za moje koščice, kje da počivajo. Zakaj doba našega kokošjega življenja je le kratka: ako dosežem deset let, Bom da-
1 Alco prav sodimo, je bil ta gospod rajni dr. Frančišek Lampe, vodja Marijanišča. ustanovitelj leposlovnega lista »Dom in Svet«  ter slovenski pisatelj.
jala Bogu hvalo na ves glas; kak petelin pa že utegne hvaliti Stvarnika dvakrat tako dolgo.
Zanimal me je tistc dni tudi neki dečko iz sirotišnice, Večkrat ga je prišla obiskat prijazna kmečka ženica s cekarjem pod pazduho, Všeč mi je bila ljubezen, ki je vezala to mater s sinom in ki se je razodevala nele v njunih besedah, ampak tudi v njunih očeh in vsem vedenju. Kolikokrat se je dečko hrepeneče oziral dol po cesti, je-li mu ne pripelje dobri angel naproti ljubljene mamice. Rad se je ustavil dečko za trenutck tudi pred prodajalno moje gospodinje in si ogledoval desko nad vrati. Na tej deski je bila naslikana lepozelena pokrajina, sredi nje pa je stala kostanjevo rjava krava, ki naj bi dopovedala gospodinjam v soseščini, da se dobi v tej hiši svežega mleka cele veletoke. Na dcsnistrani krave-rjavke je bila pa naslikana moja majka, bela puta, na levi pa je držal ponosno po konci glavo krasen petelin in kričal na ves glas: »Sveža jajca! Sveža jajca!«
Dečku se je poznalo, da mora biti otrok kmečke hiše, ker ga je silno zanimala živinoreja in mlekarstvo. Saj je pa opazoval lahko pri mojih gospodarjih tudi marsikaj vzornega v teh rečeh. V prvi vrsti veliko snago, bodisi v hlevu, v kuhinji ali prodajalni, snago, ki je priporočala trgovino vsem odjemalcem. Pločevinasta posoda za mleko se je blesketala v pro-dajalni ko srebro; zastonj si iskal najmanjšega praška na njej. Najbol:. pa je zanimal mladega šolarja z dežele stroj za posnemanje mleka. Naša gospa ga je imela med prvimi na slovenski zemlji, in kadar je brnel ta strojček, ki so mu dali čudno ime alfa-separator, tedaj so bile našega dečka same oči in široko odprta usta veselega začudenja. Iz ene cevi je nainreč tekla krasna smetana, iz drugc pa popolnoma sladko posneto mleko. Da je bilo res sladko, mi lahko verjamete; polna radovednosti sem skočila nekoč na rob ponve, ki je bila polna posnetega mleka, in ga pokusila. 0, kakšna pijača je bila to! Pri vsakem požirku sem hvaležno dvignila glavo proti nebu, ki nam pošilja take darovc. To je bilo vse kaj drugcga ko voda v žlebu, ki sem jo sicer tudi pila, kadar je bila čista; a je bila le redkokdaj.
Prijateljev ko mlada piška nisem ravno pogrešala pri Bolgarovih. Rad me je imel domači sin Andrejček, ki bi me ne bil dal za nobeno ceno od hiše. Saj sem bila pa tudi zal in lepo pisan kebček, bolj podobna jcrebici ko navadni slovenski piški: zato menda so mi dali ime Liska. Najbrž pa izvira moj rod od laške jerebičarke, ki ge je bila preselila svoje dni na Slovensko, ker ni mogla najti doma v Italiji potrebne hrane.
Drugi moji znanci so bili: najprej čevljar in njegova žena, ki sta stanovala v naši obširni hiši in se mi vsakokrat prijazno nasmehljala, kadarkoli sem pomolila svojo glavico čcz njun prag; dalje šlep ubožec, ki ga je odvedla vsako jutro mlada deklica iz hiše, nesoča mu velike gosli pod pazduho; v podstrešji pa je stanovala šivilja, ki me je mnogokrat opazovala med listi cvetic — bilo jih je polno okno. Rada sem imela to šivil'o, ker je bila vedno tako prijazna in snažna.
Moj prijatelj čevljar je imel pa čudne navade. Bil je namreč menda kar prikovan na trinožni stolec^ ki je bil prevlečen z usnjem. Kadar je prišel v tednu dan, ki so mu rekli »nedelja«, je počivalo povsod vse delo, le pri' čevljarju ne. Gospod Bolgar so si tak nedeljski dan zavezali lepo pentljo za vratom in oblekli nov površnik; gospa Bolgarka so si pa nadeli obleko, ki je kazala mnogo svile in zalih čipk; tudi mlada šivilja in celo goslarjeva Melina sta šli ta dan od doma z zlato obrezano knjižico v roki in lepo oblečeni, Samo stari krpač-čevljar je nabijal tudi ta dan po usnju in vlekel svojo dreto, kakor da je zanj nedelja ravno tako malo ko za veliko črno mačko, ki je pri njem spala pod klopjo, ali zame, ubogo Lisko, ki sem frfotala okrog po dvorišču in me je gnalo večkrat neumljivo hrepenenje po neznanem svetu venkaj na cesto.
Ti moji mali izleti so mi dali vsaj nekoliko površnega znan/a o svetu, moja čudovita zmožnost pa, da sem umevala slovensko govorico, je vpli-vala še posebno na raoje majhne možgane.
»Oj, koliko streh!« sem vzklikala ob takih prilikah. »Kakšni lepi balkoni polni cvetic in koliko perila in kakšna množica Ijudi!«
Od časa do časa sem tudi malo zamahnila s peruti, ki so mi ravno počele rasti. Rada bi se bila dvignila nad to zidovje in ostrešje. A kdaj je še mogla zleteti navadna kokoška čez dvonadstropne ali celo trinad-stropne hiše?
Včasih sem zavidala njih srečo škrjančkom, ki so gostoleli visoko pod oblaki, zavidala svohodo klepetavim vrabljim razgrajačem, ki so se poljubno dvigali nad vse tc meni nepremagljive zaprekc. A vendar tni je bilo jasno, da je prav za prav nespametno, ko bi se pritoževala nad tem, česar nimam. Zato sem se vdala v to, da sem le prcprosta piška koko-dajskega plemena; da celo v srečo sem si štela, ker so me imeli tako radi ljudje in živali,
Včasih scm zašla jaz, mala Liska, tudi do lepe krave, ki ni mogla zatajiti otožne resnobe svoje holandske domovine, in med malega rjavega konjiča, ki je stal v kotu hleva, sicer pa razvažal mlekarski voziček po raestu. Prijetno se mi je zdelo gledati, kako so rezali konjičcvi slono-koščeni zobje seno in deteljo; kadar mu je pa navezala dekla ovseno vre-čico pred gobec, takrat bi se pa za ves svet ne bila premaknila iz njegovc bližine. Naš konjič je bil namreč velik sladkosnedež in bi bil imel najrajši vedno polna usta ovsa. Da dobi obilen grižljaj, je povzdigoval sunkoma glavo, da je poskakoval oves v vrečici, in pri tej priliki je priletelo vselej nekaj zmec iz vrečice venkaj in meni v korist. Konjiček iz Bosne je pač opazil mojo prijaznost do njega in je obračal svoje velike, svetle oči z ncko iskrenostjo name, Očividno je bil prepričan, da občudujem samo njega, a jaz sem hodila le za njegovim ovsom. Na tihem sem se morala pa večkrat smehljati njegovi domišljavosti.
Ne mislitc pa, da mi je sijalo v majniku mladosti samo solnce sreče! Ne, že v tej dobi ga je zatemnil oblak, ki ni bil nihčc drugi — komaj mi boste ver eli srečni otroci — ko moja lastna mati.   Kako sem imela rada
to svojo mater, ki me je s tritedenskim požrtvovalnim sedenjem privabila v življenje! A ona — z obžalovanjem morara to ugotoviti — se ni zmenila veliko zame. Hodila sem zvesto za njo, kamorkoli je šla; saj daleč itak ni šla. Reva se pa ni mogla potolažiti, da je izgubila toliko svojih malč-kov. Neprestano je brskala in šarila med drugimi putami in piščanci, če ne bi slednjič morda vendar le našla kaj svojih. Ta njena skrb in žalost jo pač nekoliko opravičuje, da je mene nekam zanemarjala. Izkušala sem se pač za to odškodovati z drugimi prijateljstvi.
Dober prijatelj mi je bil tudi mali Bolgarov Nejček. Ta je dirjal za menoj, da bi me ujel, in tako sva se lepo igrala med seboj. Tudi stari krpač na trinožniku se je prišteval med moje prijatelje, pred vsemi dru-gimi pa mala Melinka z dolgimi, črnimi lasci. Ta ni šla nikoli mimo, da mi ni poslala z ročico poljubca.
Kadar sta prišla slepec in Melinka na večer domov, sem poslušala njegov koncert, ki sta ga redno prirejala za hišne stanovalce in sosede. Slepec je uprl gosli ob levo ramo, vzel v desnico lok in drgnil ž njim po strunah. Glasovi, ki so vreli iz njih, so se mi zdeli čudovito lepi, mnogo lepši od pevanja našega petelina, ki je sicer veljal za prvega baritonista na vseh Poljanah. Okna so se tedaj odpirala in ljudje so metali dol groše ali celo desetice, in Melina jih je skrbno pobirala. Jaz pa sem stolovala med tem na njeni lakti ali pa na ramenu. Ko je. bil konec koncerta, me je Melinka poljubila, in zletela sera na tla. Potem je pa prijela očeta za roko in ga zapeljala v mračen hodnik, ki je bil mnogo bolj zoprn ko naša kurja staja. Ko sta revčka izginila v njem, sem pa jaz poiskala svojo mater in sanjala pod njenimi krili svoje ncdolžnc sanje.
Moje živlenje je potekalo tako brez posebnega sijaja in precej eno-lično, a teklo je mirno, in nisem si želela izpremembe. Žal pa sem izkusila pozneje večkrat, kako opoteče je kolo sreče tukaj na svetu; da, že v zgodnji mladosti sem jela okušati to grenko resnico.