/LoVcfl/vA mLADin/icA r-ezViiA \ 'S I Z ytSlE B I N E|: V drugo leto * Anketa o slovenski mladini • Dedi-ičina francosko tevolucije * Vpraianje kmečke mladine • M. Sallikov-Siedrln * Razgledi mladega rodu: Mladina pri nas In na lu-Icm * Med knjigami • Odmevi revi/ • Z umetni-&kih razstav * Dokumenti * Kulturni paberki * Raz-no * Razpis literarnega Natečaja »Slov. mladine« Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo naj višji ideji, resnici! Kar sem videl z očmi in razumom, nisem zatajil; in ne bi zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega; lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jesenu IVAN CANKAR. CENA DIN 3 — LJUB LJ ANA * OKTO B E R SLOVENSKA MLADINA Ml ]• J' I jj ' F J,' t "J*, t ' ' r 'J'J!' mladinska reyija za leposlovje in vsa kulturna vprašanja izhaja vsak mesec. tJreja jo uredniški odbor; odgovorni urednik jo dr. Anton Slodnjak, profesor v Ljubljani. Izdaja jo konzorcij »Slovenski* mladino«; predstavnik je Ivo Grahor, novinar v Ljubljani, “i Celoletna naročnina za 8 številk znaša din 20‘—, za dijake din IB*—plačuje se lahko tudi polletno ali četTtletlio. Posamezna Številka stane din 8, dvojna pa 4. ŠteVilka, čekovnega računa Poštne hranilnice v Ljubljani je 1V.S27 Vsi rokopisi in dopisi za uredništvo in upravo naj se pošiljaj« na naslov: llred- , ništvo »Slovenske mladinec,1 Ljubljana, Mirje 13. Rokopisov ne vračamo. Ar . ' ' >, ^ . f m * ^ i • *, V, \ - h ' ) J‘if f'’>irz r • I* ‘U'*- i h'1 ‘ v-' v )> $ Ar1't' IZ UREDNIŠTVA IN UPRAVE Zaradi tesnih gmotnih razmer smo prisiljeni povišati nedijaško naročnino za vse loto od 14 na 20 dinj Prepričani smo, da bo vsak to razliko nekaj dinarjev lahko utrpel, nas pa podprl, za kar mu bomo hvaležni. Se vedno sprejemamo rokopise v nemogoči obliki. Zato ponovno opozarjamo naše dopishike, da pišejo vse prispevke? lepo in čitljivo saino na eno stran. S tein nam bodo prihranili mnogo časa in omogočili hitrejši izid številk. Nihče ne sine Zahtevati od nas, da si kvarimo vid in izguhljamo čas ob njegovih rokopisnih vratolomnostih, zato bomo z zanikrno pisanimi prispevki, ki so le dokaz malomarnosti in domišljavosti njih avtorja, opravili na kratko. Vsakogar, ki nam piše, tudi prosimo, da poleg psevdonima priloži tudi svoje pravo ime, naslov in datum. Vse to je stvar medsebojnega zaupanja in poštp/iosti! Onim, ki so poslali gradivo že za to številko, sporočamo, da bodo ocenjeni, oziroma bodo njihovi prispevki objavljeni v prihodnji številki. Mirku Polancu: Hvala za obilno pošiljko! Pesmi še niso za tisk in bodo ocenjene prihodnjič. »Kurentov križev pote pa smo objavili nekoliko skrčen in brez nepotrebnih okrasnih pridevkov na račun šole, ki ustvarjajo prav nasproten vtis, kot ga članek želi narediti. Pu se je oglasi! PRIJATELJEM MLADINE! »Slovenska mladina« jo popolnoma nezavisna mladinska povija, ki jo piše od prvo do zadnjo vrstico in tudi vsdržujo mladina sama-Zuto prispevajte v njen tiskovni sklad ali pu postanite, podporni naročniki. Podporna naročnina znuš« vsaj din rB0'-~ zn colo leto! To številko »Slovenske mladino« smo poslali tudi mnogim, ki jil* smatramo za prijatelje mladine, zato tipamo, da so bodo naročili na našo revijo. Ako tega no mislijo storiti, jih prosimo, da nam številk*’ čim prej in nepoškodovano vrnejo! Osnntok za naslovno stran na ovojnicah je napravil tov. Monih Jofco. "V! •. k. . / lV. '• j . n i' .V •AV i..*' U .t* A* i • M. W * i * . ■* • -a-sl I š "o v. at L »v V drugo leto Marsikoga, ki je kdaj slučajno listal po naših povojnih mladinskih listih, je presenetila brezkompromisna načelnost njihovega pisanja. Skoraj občudovati je moral skrajno nepopustljivost, zlasti pa izredno »globino«, s katero so pisci dejansko hoteli zakriti svojo miselno revščino, nered v glavi in popolno nezmožnost, dotakniti se konkretnih življenjskih vprašanj, ki so vendar prva in najbolj pereča. Ali je bila to sramežljivost, strah ali Icratkomalo slepota, pokazati krvave rane našega narodnega življenja, posebno pa mladine, za katere glasnike so se vendar predstavljali? Na ta vprašanja bomo skušali odgovoriti s podrobno razčlembo slovenskih mladinskih gibanj, ki jo bomo začeli čim prej. Tega pojava pa nismo opažali, oziroma ga sedaj, ko se oziramo nazaj, ne opažamo samo v tako imenovanih mladinskih listih, ampak nas tudi vzvišene debate o tenkočutnih estetskih vprašanjih, dostikrat prazna literarna prerekanja, ki so tvorila izključen okvir naših vodilnih književnih revij, opozarjajo na nepripravljenost in nerazumevanje naše kulturne »elite* za poglobitev v stvari, ki odločajo o obstoju (in o ravnini tega obstoja) slovenskega naroda. V zadnjih letih se je v tem smislu, kar z veseljem ugotavljamo, marsikaj izpremenilo in obzorja so se precej razmaknila, čeprav se po naših revijah še vedno vlačijo goste megle nekega nestvarnega misticizma, s katerim se stvari ne premaknejo niti za ped naprej. Nedvomno smo torej ravnali pravilno, ko naše revije nismo začeli z blestečo bombasiiko, ki je po večini le nebogljen izraz lastne domišljavosti. Približati se mladinskim problemom z dvomljivim orožjem napovedi in fraz, lotiti se jih z zgolj literarnimi prijemi, ni samo popolnoma napačno, ampak je tudi že znak, ki leaže na eni strani na nezrelost, na drugi strani pa napoveduje neizbežen polom, ki je usojen temu recimo literariziranju. >Slovenska mladina« se v svojem kratkem razdobju dosedanjega svojega izhajanja ni ravnala po teh smernicah in se ne bo tudi poslej, ker jo je rodila prav zavest, da spaja vso mladino preko umetnih pregrad, ki jih postavljajo med njo različni politiki (dobro vedo, zakaj!), vez skupne usode in spoznanje, da je nujna potreba današnjih dni, vzgojiti mlado slovensko generacijo, ki bo poznala samo dve načeli: boj za resnične koristi slovenske mladine, za vsestransko izboljšanje njenih življenjskih pogojev, drugič, zvestoba slovenskemu narodu, ki je narod kmetov in delavcev. V imenu teh dveh načel, ki preprosto povedani vsebujeta smisel in smoter vsakega iskrenega dela, naj se zbere današnji mladi slovenski rod! Mi ne vpijemo: Nazaj k ljudstvu! Povezanost z ljudstvom je del našega bistva in kdor gleda zviška na «neuko in zaostalo slovensko maso*, ta ne spada v naš krog in naj ostane, kjer je. Kdor dvomi v življenjsko upravičenost slovenskega naroda in v njegovo sposobnost za polno, v resnici človeško življenje, ta je notranje gnil in naj propade, kot zasluži. Kdor prezira naše kmečke in delavske tovariše, kdor ne občuti grenkobe njihove usode, se je izločil iz slovenske narodne skupnosti, ki je v prvi vrsti skupnost delavcev in kmetov. Kogar pa žgejo odprte rane njegovega osebnega, pa tudi narodnega življenja, tega ne bomo posebej vabili v svoj krog, ki ni namenjen nikakršni zaključeni skupini. Kdor čuti potrebo po sodelovanju z nami, je povabljen brez vsakih formalnosti. Kdor hoče ustvariti glasilo, ki bo resnična, nepotvorjena izpoved mladega rodu, zrcalo njegove usode in njegovih teženj, in je pripravljen svoje mlade sile posvetiti temu smotru, ta naj ve, da je to tudi naš ideal. Ni nas ganil poniglavi skepticizem ali bolje rečeno cinizem, ki je spremljal naše prvo zbiranje sil. Dobro smo vedeli in vemo še bolje sedaj, da se moramo prebiti skozi goščavo strupenega in tradicionalnega skepticizma, ki ni »čast, ki jo izkazujemo resnici,« ampak je nujen del zaprašenega miselnega obzorja provincialnega »pogledu na svet*. To in še kaj podobnega nam ni in nam ne bo vzelo poguma, ker bi bili slepi, če s tem ne bi računali in ker smo ne glede na to odločeni, korakati po začrtani poti. Mladi rod pa naj dokaže, da sc j<-prekalil in povezal ter da je tega tudi sposoben. Trdna jr moja vera, soditi prazne očitke, ki lete na mladi roti. Kot izhodišče In uvod v ta študij, ki se bo polagoma strnjeval in sam I'o sebi postavljal nujne zaključke, smo formulirali tri vprašanja, s kate-r,»ii se obračamo na najvidnejšo predstavnike slovenske kulturne tvornosti, v zavesti, da jim bo njihovo posebno mesto, ki ga zavzemajo v slo-v,,|iski skupnosti, njih široki pogled na sodobnost, ki ga ne kali nikakršna Politična zagrizenost in strast, narekoval jasen in tehten odgovor. Morda bilo treba še nikoli tako glasno poudariti pomembnosti njih besede, kot prav danes, ko so ogrožene bistvene vrednote, ki dajejo smisel našim naporom. V upanju, da nam boste odgovorili na priložena vprašanja, se obračamo tudi na Vas in se Vam za Vaše razumevanje najlepše zahvaljujemo. Naša vprašanja: 1. Kaj sodite o splošnem položaju slovensko mladine? 2. Ali moremo po Vašem mnenju govoriti o »mladinskem vprašanju« in kakšna so pota za njegovo rešitev? 3. Kakšne so po Vašem mnenju specifične naloge slovenske mladine v slovenskem občestvu, kot jih narekuje današnji čas? (1. univerzitetni profesor DR. HAJKO NAHTIGAL, predsednik Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, nam je poslal na nase pismo naslednji odgovor: Uredništvu »Slovenske mladine« v Ljubljani. Zbog težke bolezni, ki me muči od početka poletja, mi ni bilo in mi še sedaj ni mogoče podrobneje odgovoriti na Vaša vprašanja. Na kratko pa lahko rečem, da mi je nanja tudi težko odgovoriti. Zaposlen s svojim znanstvenim delom nisem že delj časa več sledil stremljenjem naše mladine. Drugič pa je moje mnenje, da je vsaka mladinska generacija produkt svoje dobe in se celo podzavedno po svojem notranjem pravem nagonu po tem izoblikuje. Sedanja naloga slovenske mladine, se zdi, je, da se temeljito pripravi za nemoten nadalnji kulturni in gospodarski ter socialni napredek slovenstva in njegov obstanek v bratskem okviru naše jugoslovanske države. Z iskreno željo, da bi se Vaša generacija čim pomembneje in plodoviteje zarisala v našo zgodovino, kar naj pokaže že bližnja prihodnost, sem in ostanem s prijateljskimi pozdravi Vaš, mladini oddavna tovariško naklonjen dr. Rajko Nahtigal Rogaška Slatina, dne 15. IX. 10SO. G. DK. STEFAN SAGADIN, predsednik Državnega sveta v Beogradu, nam je na naše pismo takole odgovoril: P. t. »Slovenska mladina« Ljubljana. Častnemu pozivu, ki ste mi ga poslali, se, žal, ne morem odzvati, ker sem z drugim delom, preobložen. Tudi sem že nad 20 let izven Slovenije, zato bi utegnila biti moja sodba, zaradi premajhnega poznavanja razmer, nepravilna. Seveda Vas ni treba prepričevati, da mi je položaj slovenske mladine zelo pri srcu, da se zavedam vse teže tega problema za naš narod in da me izredno radosti, ko vidim, da začenjate sami z delom pri reševanju tega vsak dan bolj perečega vprašanja. Mogoče bom kdaj pozneje imel priliko, da Vam priobčim kakšno misel k temu vprašanju. Problem je težak in je v neposredni zvezi s celotnim kompleksom vprašanj o bodočnosti Slovencev. Zato je potrebno za pravilen odgovor globoko in vsestransko poznavanje razmer in mnogo razmišljanja. Bodite mi vsi prisrčno pozdravljeni! Dr. Sagadin Štefan Beograd, dne 17. IX. 1939. (J. DR. DRAGOTIN LONČAR, predsednik Slovenske matice v Ljubljani, nam je dal na naša anketna vprašanja sledeče odgovore: 1. Splošen položaj slovenske mladine je odraz splošnih razmer. V duhovnem oziru opažam neko plitkost, ki jo povzroča današnje šolstvo. Naše šolstvo je po svoji vsebinski in oblikovni strani nazadovalo, česar seveda ni leriva mladina. Vsebinsko ni nobene ustaljenosti. Premalo je osredotočenosti in zasidranosti v slovenskem narodu, 'marveč kratko in malo prevzema, kar nam narekujejo drugi. Razume se, da nisem proti temu, ako se naša mladina seznanja z zgodovino in naravo Hrvatov in Srbov; toda v ospredju vsega mora stati slovenstvo, ki smo ga z združitvijo v Jugoslaviji nameravali krepiti in množiti, a ne slabiti ali celo uničevati, še vedno se naša mladina ubija z vsem mogočim, a ne pozna dovolj preteklosti, omike in življenja svojega naroda. Po oblikovni strani smo res dobili pouk v svojem jeziku, kar je pridobitev, toda drugače sta pri nas pouk in vzgoja preveč zmehanizirana in šablonizirana. Današnja naša šola ne vzbuja dovolj individualnih sposobnosti niti učencu niti učitelju, šolstvo se zapostavlja za drugimi panogami državne uprave in je vse preveč, ali ponekod celo izključno v službi dnevne politike. 2. Mladinsko vprašanje ne more biti posebno vprašanje samo pri Slovencih, marveč je splošno vprašanje povsod. Vsak narod si mora staviti nalogo, kako vzgajati svoj naraščaj. Pri nas je to vprašanje še bolj težavno radi tega, ker nas je svetovna vojna razdelila med štiri države. Zato je za nas še posebej pomembna rešitev, kakšne i rste šolstva naj imamo in kam, na majhnem prostoru, ki nam je ostal v Jugoslaviji, z obilico mladine. Zdi se mi, da zapostavljamo kmečko mladino pred mestno in naravnost fabriciramo preveč proletariata formalno šolanih ljudi. Izbira poklica postaja za nas odločilna. Današnje stanje, ko je mladina vec ali manj prisiljena, da P°haja tako imenovane srednje šole, ne glede na njeno usposobljenost, postaja nevzdržno. Seveda je to tudi v zvezi s težkim gospodarskim položajem, v katerem žive starši mladine. S tega stališča obstaja za nas gotovo tudi mladinsko vprašanje, ki se kolikor toliko zadovoljivo ne more rešiti brez celotne preuredbe državne uprave. S. Vsaka mladina, tako tudi naša, se mora pripravljati za svoj bodoči nastop v življenju naroda. To je njena prva naloga. Kako naj «c pripravlja, to seveda ni odvisno od nje, marveč od narodne oz. državne celote. Pri tem more in do neke mere tudi mora sodelovati mladina sama. Ne mislim pri tem, da bi mladino vpregali v dnevno politiko. To bi bila najslabša stran vzgoje, ki bi nam dajala morda innogo dobrih strankarskih agitatorjev, a malo resnih delavcev za celoto. Po mojem naj bi mladina višjih letnikov skupaj s svojimi starši in učitelji sodelovala pri reševanju notranjih vprašanj šolstva in vzgoje, ki se tičejo predvsem pravilnega razmerja med učencem in učiteljem. Mladina naj bi ne bila samo predmet, ki ga oblikuje učitelj, ampak svojevrsten osebek, ki ima pravico, da slišimo tudi njegovo mnenje. Posebno pri kmečki mladini postaja zlasti pekoče vprašanje telesnega obstoja; zakaj v tem oziru vladajo pri nas strahovite razmere. Pri vsaki naši šoli bi morali obstojati zakonito uvedeni šolski sveti, ki bi se bavili z vsem, kar se godi z mladino v šoli in izven nje. V teh šolskih svetih naj bi s posvetovalnim glasom sodelovala tudi mladina po svojih zastopnikih. Ne more sicer mladina iz k l j učno odločati o sebi, mislim pa, da ima pravico povedati, kako se ji godi in zahtevati o d p o m o č. Drago Jeran: Večerna impresija Nocoj je čuden večer; brezmejnost nebesa je skromna tako, da vso bi jo mogel zajeti z dlanjo. Nocoj je bajen večer. , V tolmunu se luna nemirno blešči, opojne slcrivnosti mi lijejo v kri. Nocoj je velik večer! V vseh mislih upornih je sladek nemir; jrravičnosti slutim, ljubezni izvir . .. O, čas, ki prišel bo, je blizu nocoj! Vsi pisatelji, vredni tega imena ho, naj so tega zavedajo ali no, delavci, ki ustvarjajo kulturo. Kor sta gospodarska nepravilnost in politično zatiranje sovražnika kulturo, je sama oh sebi umevna dolžnost pisatelja, da svoje silo posveti borbi proti krivici in zatiranju v kakršni koli obliki, in s tem zaščiti kulturne vrednote, ki so jih rodovi pisateljev pred njim zgradili z dolgimi in mučnimi napori« (Iz deklaracije pisateljske zveze filipinske.) FRANCOSKE REVOLUCIJE Naprej sinovi domovine, prišel je slave dan za nasl Nasilje vstaja iz temine, da bi zadalo nam poraz. Rouget de Lisle — M. Klopčif. Marseilla ise. Tudi pred letom 1789. so bile na svetu revolucije, toda nobena revolucija ne pomeni tako velikega preloma v razvoju človeštva, kakor francoska revolucija, ki je odprla vrata v novo dobo svetovne zgodovine. Goethe je pri Va'lmyju (1792), kjer je mlada, neorganizirana revolucionarna armada potolkla stare, izšolane pruske generale, občutil njeno veličino, rekoč: »S tega mesta in od tega dne se začne nova doba svetovne zgodovine.« Bile so druge revolucije, toda na nobeno ni ostal spomin v bodočih rodovih tako živ; francoska revolucija je v njih neprestano vzbujala plamen navdušenja. »Revolucija je privrela«, kot pravi Mathiez v začetku svoje zgodovine, >iz vsak dan globljega prepada med resničnostjo in zakoni, med uredbami in življenjem, med črko in duhom.« V resnici moramo iskati vzroke francoske revolucije v velikih protislovjih tedanjega gospodarskega in social-nega ustroja, ki jih je še večal do tedaj nesluten polet človeške misli, ki 6>e je osvobajala stoletnih okovov, podirala ograde in utirala pot novemu človeku, ki se je zavedel samega sebe, zagrabil kolo zgodovine v svoje roke in si sam začel kovati svojo usodo. Nosilec revolucionarnih teženj je bil meščanski stan (buržuazija), ki je v fevdalnem okviru gradil nov kapitalistični sistem. Meščanstvo je bilo po stopnji tedanjega proizvajalnega procesa najzrelejše in gospodarsko najmočnejše, ono je bilo predstavnik teženj finančnega kapitala, ki ni mogel dlje prenašati podrejenega položaja v družbi, ampak je zahteval polog gospodarske tudi politično moč. Zato je prav ono stopilo na čelo revolucionarnega tretjega stanu, ki je bil po svojem sestavu raznolik, a ga je vezalo skupno nezadovoljstvo. Prav zato, ker tretji stan ni bil strnjena enota in ker interesi višjih plasti buržuazije niso bili gospodarski in socialni interesi malega obrtnika in trgovca, še manj pa interesi lačnega kmeta in izrabljanega delavca, je morala revolucija ostati nujno na pol pota in je buržuazija, ki jo s pomočjo brezpravnih ljudskih množic izvoje-vala vse pridobitve revolucije, te množice slednjič ukanila. Nimamo namena podajati razpleta revolucije, njenih notranjih trenj, padcev in vzponov. To je poglavje, ki ga več ali manj poznamo iz šolske zgodovine in ki ne spada sem. Tu hočemo podčrtati njeno današnjo pomembnost. Veliki datum francoske revolucije je 26. avgust 1789, ko je bila Proglašena deklaracija človečanskih pravic, na kateri slone v glavnem vsi pravi demokratski pokreti. Ta deklaracija, ki je plod svobodno misli enciklopedistov, je oznanila vsemu svetu: politično in družabno enakost vseh državljanov, dostop vseh k javnim službam, pravično porazdelitev davkov, na katero mora pristati narodno predstavništvo, zakon kot izraz splošne volje, spoštovanje prepričanja vsakogar, svobodo zborovanja in tiska. Ta načela, ki so iz brezpravnega hlapca ustvarila svobodnega državljana in osvobodila kmeta fevdalnih bremen, so največja vrednota revolucije, ki je ne more zmanjšati njena poznejša usoda. Francoska revolucija je prebudila ogromne revolucionarne sile tlačenih narodov, oborožila jih je z do tedaj nepoznanimi pojmi svobode in enakosti, pred vsem pa s pojmom naroda. Do francoske revolucije so obstojala suženjska ljudstva, naroda in nacionalne države ni bilo. Francoska revolucija je proglasila suverenost naroda; narod postane edini izvor oblasti. Toda še nekaj je treba poudariti. Francoski narod je hotel oživiti vse narode in jih osvoboditi tiranstva in stanovskih predpravic. Ce se je pojem naroda pozneje izkrivil, ne more to dejstvo zmanjšati veličine tega načela. Nikoli ni bilo treba tako glasno poudariti načela, ki jih je izvojevala francoska revolucija kot v današnji dobi, dobi splošnega suženjstva. Danea smo priča, kako se proti idejam, ki jih je izrazila deklaracija, proti idejam, v imenu katerih se je vodila in se še vodi velikanska borba za svobodo narodov, za socialno osvoboditev izrabljanih slojev, za bratstvo in enakost med narodi, dvigajo temne sile industrijskega imperializma in finančne diktature. Konservativni meščanski razred, ki si je z revolucijo osvojil oblast, danes pljuje po njej, ker mu ni všeč brezkompromisni duh nepodkupljivega Robespierrea, ker noče vedeti nič o revolucionarnem poletu, s katerim je francosko ljudstvo osvojilo Bas til jo, čeprav si je z okrvavljenimi pestmi francoskega proletariata zagotovil oblast. Zato smo videli, kako je v sami Franciji revolucija bila napadena na najpodlejši način, da ne govorimo o drugih deželah. Francosko revolucijo bi najrajši izbrisali iz zgodovine, ker so ideje, ki jih je ta revolucija zapisala v srca širokih ljudskih množic, mogočen branik proti idejam o neenakosti porekla, jez proti ideologiji državne suverenosti, s katerimi bi radi mogočniki zakrinkali uničenje vseh svobod in pravic. Zato se morajo danes okoli te zasramovane deklaracije strniti vsi narodi in pred vsem njihova mladina v borbi za svobodo človeka, za zlom tiranstva, ki tlači človeka na zunaj in znotraj. Ideje francoske revolucije so še danes žive in one so narodom, posebno malim narodom, ki hočejo svobodno živeti, trdna opora. One so nam pa tudi dragocen nauk, kaj pomeni organizirana volja naroda, ki se ne plaši niti smrti, ko ve, da od njegove hrabrosti zavisi usoda njegove svobode. Danes morajo v mladini odmevati verzi, ki so jih prepevale revolucionarne francoske množice, ko so se kot en mož dvignile zoper koalicijo evropske reakcije, zoper izdajalstvo francoskega plemstva, ki je moralo iskali pomoči zoper lastno ljudstvo drugod. V teh verzih je obsežena velika dediščina francoske revolucije tudi za nas, slovensko mladino. Ali urn pride nekoč, ko bo odprl sren topel pomladanski veter, ko si bodo obrazi enaki v vesolju, ne v bridkosti, ko se bodo ljudje pozdravljali s cvetjem ovenčani in z glorijo ljubezni. »Kako je tebi, brat moj, ki ni mi bil brat v bolesti?« ... Morda jih bo še nekaj, vsaj nekaj, ki bodo dočakali tisto blagoslovljeno uro. O, da bi bila med njimi tudi ti in jaz. (Ivan Cankar.) Vprašanje sodelovanja Namori Velimir MED SREDNJEŠOLSKO IN KMEČKO MLADINO Čeprav imamo v načrtu temeljito analizo, ki bo vsestransko razmotrila usodo slovenske kmečke mladine in nakazala perspektive za bodočnost, vendar priobčujemo že na tem mestu sestavek našega tovariša, ki hoče biti samo skromen prispevek k študiju, ki ga je treba izvesti s skupnimi napori. Pričujoči spis se dotika tega vprašanja le enostransko in ne stremi niti l>o globini, niti po Izčrpnosti. Jo to docela oseben pogled pisca samega, ki si seveda ne teti dokončne veljavnosti svojega mnenja, ampak dopušča in celo izziva konstruktivno kritiko. Zato se. ol) tej priliki, ko se v naši reviji pojavlja' prvi članek, ki vsebinsko zapušča tradicionalni začarani krog, v katerem se je zaprla slovenska srednješolska mladina, sam po sebi izraža poziv našim tovarišem, da že sedaj strnejo svoje misli do teme, ki jo obravnava avtor, in da nam »|>oroče pomisleke, ki jili je ta članek sprožil. Stvar namreč še davno ni končana in so pred nami tudi v tem oziru še velike naloge, ki 7. enim samim sestavkom niso opravljene. Kakor pri drugih pretežno poljedelskih narodih, gre tudi pri nas razvoj mesta ločeno od razvoja vasi. Vzrok tega je predvsem ločitev intelektualno plasti (razumnikov) od ljudstva, kar j« spet posledica gospodarskih vzrokov, predvsem najvažnejšega: delitve dela, ki je v svojih skrajnih mejah zasekala med inteligenco in delovnim ljudstvom dozdevno nepremostljiv prepad. Tega je še povečalo dejstvo, da je postala izobrazba skoraj izključna pravica višjih slojev in pozneje meščanskega razreda, ki jo je pogosto uporabljal v svoje sebične namene ali ji pa, kjer tega ni mogel, vsaj onemogočil dostop do ljudstva in s tem znanju odvzel njegovo napredno vlogo, šele po dolgem zgodovinskem razvoju se je znanost osvobodila tega pritiska, ostala pa ji je tu kakor podedovani greh odtujenost ročnim delavcem. Tega zadnjega pa predstavlja v našem slovenskem primeru predvsem kmet, v manjši meri ‘industrijski delavec. Le premalokrat so doslej slovenski razumniki sprožili resno pobudo za premostitev tega prepada in tako je |x>stal naš kmet igračka raznih demagogov, ki so ga pod najrazličnejšimi krinkami izrabljali v svojo korist, narod pa jim je sledil, kakor čreda ovčič dobremu pastirju, ki ga na odgovor nihče ni klical. Ljudstvo samo pa je životarilo v tako klavrnih razmerah, da od te strani tudi ni bilo pričakovati nobene pobude za izboljšanje razmer in premostitev te odtujenosti. Pustimo stari rod in preidimo na današnji čas. Ozrimo se na kmetsko mladino. Ker ima ta isto ali vsaj podobne Interese kakor večina intelektualne mladino, ker jo tarejo iste skrbi in ju združuje podoben gmotni položaj in ker je prav tako mlada in hoče živeti, potem ima gotovo tudi iste smotre. Našli smo torej točko, kjer bomo gradili most. Vendar si bomo pa najprej slovensko kmetsko mladino pogledali pobliže in videli, v kakšnem okolju živi. Ce razmotrivamo njeno življenje, s« bomo ozrli najprej na njen gospodarski položaj. Kakor pač vse kmetsko ljudstvo, se nahaja tudi kmetska mladina v zelo bednem stanju, ki jo peha deloma v vrste industrijskega Proletariata, nekaj v vrste dninarjev. Običajno je tako, da ostane pri sred- nje trdnih kmetskih družinah najstarejši sin doma, ostali se pa izuče raznih industrijskih in obrtnih strok ter tvorijo v industriji sloj kvalificiranega delavstva. Bajtarski sinovi ostanejo doma in hodijo na dnino ali pa obdelujejo košček zemlje, ki jo morda imajo, dokler si vsak posameznik ne ustvari nove bajtarske edinice. Materialni položaj obojih je žalosten; pri prvih razmeroma boljši od položaja drugih, ki se dobesedno utapljajo v revščini in bedi. Položaj obeh ogrožajo poleg tega še vaški paraziti, ki se zajedajo v že tako izmozgano telo slovenske vasi, ji jemljejo zemljo ped za pedjo in jo zbirajo v svojih rokah s pomočjo denarnih posojil, ki jih kmet ne more vrniti, kljub vsem zakonom o znižanju kmetskih dolgov, kljub vsem agrarnim reformam iu zaščitam. Sam poznam primer dolenjskega kraja, kjer 'lahko požene ena sama družina vaških mogotcev na noben malone vso vas. Se slabši od položaja kmetskih sinov jo položaj kmetskih hčera, ki se morajo neredko prodajati v zakon. Jasno je, da v takih razmerah zamirajo vsestranske človeške sposobnosti, ker je vsak posameznik prisiljen vreči vse svoje zmožnosti v to, da si zagotovi golo življenje, da trpi pri tem kulturna višina (če o njej sploh moremo govoriti) kmetske mladine in da se tu najjasneje pokaže ona pogubna razlika med mestom in deželo, med intelektualno mladino in kmetsko mladino: prva se izgublja v besedičenju in neplodnih debatah, druga hira v težkem telesnem delu. Ker smo že pri kulturnem nivoju kmetske mladine, si oglejmo tudi tega malo natančneje. Edino izobrazbo večini kmetske mladine da ljudska šola in še ta ni dosti vredna, ker je malo res sposobnih učiteljev, ki gredo tudi preko mej učnega načrta. Poleg tega trpi pouk še zaradi nezadostnih šol, pomanjkanja nastavljenih učiteljev in zaradi drugih podobnih vzrokov, o katerih tu ne bom razpravljal. Kakor rečeno, se izobrazba z izstopom iz ljudske šole konča, ko bi se šele sedaj morala prav pričeti, sedaj, ko sla dobila kmetski fant ali dekle osnovne pojme človeškega znanja. Nekateri dobe pozneje sicer še kak strokoven pouk v kmetijstvu, toda teh je zelo malo in ta strokovna izobrazba nudi le majhen del tega, kar bi bilo treba kmetski mladini dati. Naletel sem na redke izjeme mladih kmečkih ljudi, ki vsaj stremijo po vsestranskem izobraževanju, a zato nimajo pogojev, vendar večina kmečke mladino zanj sploh nima interesa, ker je njena življenjska višina tako nizka, da ji ostane le malo prostega časa. Toda prav to, izvojevati kmetski mladini boljše življenjske pogoje, prav to je poleg drugega naloga, ki se je mora lotiti široko osnovan mladinski pokret. Sele potem bomo lahko govorili o smislu za izobrazbo in kulturo. Dokler ta boj ne bo izvojevan, je vse drugo samo osladna fraza. Neprimerno lažje je vse nedostatke, ki težijo našo kmetsko mladino, spoznati kot pa zastaviti lopato za korenito izboljševalno delo. Toda to delo je nujno in odlagati ga, se pravi večati vse neporavnane zaostanke, za katero bo treba nekoč dajati račun. Ne bom razpravljal na tem mestu o |>otankostih tega reorganizari jskega dela. Povedal sem le v glavnih obrisih, kako bi se delalo in kdo naj dela, vse ostalo bo pozitivno le, če bo plod velikega organiziranega dela in to dela, dela in še dela. Začetek tega dela pa bi bila premostitev prepada, ki loči sicer tako drugo na drugo navezani skupini delovne mladine, intelektualne in kmetske, delo, ki bi ga moral načeti mladinski pokret, enotno gibanje slovenske mladine, ki bi postavilo v odločilnih trenutkih na fronto nezlomljive materialne in duševne sile. Mihajlo Saltikov-Sčedrin Bon. Ka,an V šestdesetih letih preteklega stoletja je ruski carski imperij doživljal svojo veliko preobrazbo. Stari fevdalni družbeni odnosi so se pod vplivom reform Aleksandra II. jeli razkrajati. Osvoboditev kmeta iz njegove prejšnje fevdalne odvisnosti je povzročila pri plemičih pravo revolucijo, ki ni bila samo gospodarska, ampak tudi psihološka. Plemiči, ki se niso mogli prilagoditi novim lastninskim razmeram so prodajali svoja posestva in stopali v uradniško službo. V mesta je začela prodirati industrija in istočasno z njo se je začel pojavljati industrijski proletariat, skratka, porajale so se nove oblike buržuazne kapitalistične družbe in kulture. To prehodno, samo v sebi razklano in razgibano dobo, je prikaza.1 v svojem delu največji ruski satirik, Mihajlo Saltikov-Sčedrin.2 Sčedrinova satira j« morda najbolj jedka v vsej svetovni književnosti. Njena ost je naperjena na samovoljnost onih, ki imajo v rokah oblast, zlasti na vladajoči stan — rusko plemstvo, na pokvarjeno in podkupljivo rusko uradništvo, na mlado buržuazijo, ki je uvajala v Rusijo kapitalistični sistem. Saltikov je nenavadno dobro poznal življenje v prestolnici in v provinci. V svojem prvem pomembnejšem delu »Uubernijske slikec5 analizira fevdalno, predreformno stanje v ruskem podeželju, kjer se je šopiril gnil, do skrajnosti birokratski upravni sistem, ki so ga tvorili pohlepni laži-liberalni uradniki. Slika, ki jo riše Saltikov, je temna in pesimistična. Vendar Saltikov ne kaže samo obupne zaostalosti in vse negativne strani trhlega administrativnega sestava, ampak tudi opozarja na vzroke tega žalostnega stanja. Slabo plačano, maloštevilno in neuko uradništvo ni moglo izpolnjevati poverjenih mu nalog. Zato se je rajši vdajalo pijančevanju, kvartanju in je brezobzirno zlorabljalo svoj položaj. 1 Pričujoči sestavek, ki je izldjučno informativnega značaja, naj 1m> naš skromen prispevek k |>očastitvi «|>ommit velikega umetnika ol) OOletnici njegove smrti. Naj mimogrede pripomnimo, otomec ene izmed najstarejšili, n obubožanih ruskih ple- miških rodbin. Po končanem liceju (obiskoval jo carskosolski licej, kjer je študiral tudi Puškin), je stopil v službo v Petrogradu, kjer je začel pisati svojo prve stvari. Zaradi njihove ostro socialne tendenco je bil kmalu premeščen v Vjatko na flibicski meji, kjer je prebil sedem let, do smrti Nikolaja 1., ko se jo vrnil v Petrograd. Iz provlncijskega podguvornorja je napredoval v šef« uubernijske finančne uprave. Ta sicer lepa uradniška kariera ga ni zadovoljila in se jo ]>o letu 1WSK., ko se je odrekel državni službi, posvetil izključno književnosti. Sprva jo bil |K>mo8nik urednika, po smrti Nek raso va pa glavni urednik najliberalnejšega ruskega ča-opisa v tej dobi <(tciestvonnvja zapisi1, ki ga jo urejeval do leta 1884., ko ga je ukinila reakcionarna vlada Aleksandra 111. Umrl je leta 1889. zaradi vnetja možganske mreno. " (lubornijsko sliko, so pravi zbornik neverjetnih zlorab, ki se jih je posluževal upravni aparat zn izsesavanje ubogega podeželskega ljudstva. Okrožni zdravnik je n. pr., ko je prišel v vas, da bi cepil otroke proti kozam, razložil po mizi volike, ostro nože in celo zbirko pravcatega zverinskega orodja. Tako je iz prestrašenih mater seveda iztisnil tudi poslednje novce, da se le otrokom ne bi bilo Iroba podvreči takšnemu mučenju. V delih »Taškenci« in >Pompadurji in Pompadurke« opisuje uradnike plemiškega porekla, ki jili vzgajajo v posebnih zavodih in jim je določena najvišja kariera. Ti ljudje, ki bi morali zapovedovati drugim, so po večini domišljavi, trmasti bedaki, brez najnujnejše izobrazbe in sposobnosti, zato je umljivo, da je njihovo »upravljanje« prava katastrofa za ubogo ljudstvo. Ti despotski »klasično vzgojeni«, v resnici pa skrajno omejeni nosilci vse oblasti se ne znajdejo pred nobenim perečim vprašanjem, ampak se zabavajo po razkošnih restavracijah in se ravnajo po petrograjski modi. Najzrelejši Sčedrinovi deli pa sta »Zgodovina mesta Glupova« in »Gospoda Golovljevi«. »Zgodovina mesta Glupova« je kronika komičnih (?), skoraj fantastičnih dogodkov, ki se odigravajo v zaostalem provincialnem gnezdu. Ta kronika daje najizčrpnejšo sliko o nasilju, lakomnosti in omejenosti oblastnikov, na drugi strani pa označuje suženjsko topo poslušnost ljudskih mas, ki se iz svoje stoične potrpežljivosti zdaj pa zdaj prehudo in v obliki krvavega upora dajejo duška svojemu obupu. »Gospoda Golovljevi« so nedvomno najsijajnejše Ščedrinovo delo, pa tudi v vsej ruski književnosti najbolj dokumentirana analiza strahotnega položaja Rusije pred osvoboditvijo kmeta. Ogromno množice kmetov ječijo v najsramotnejši stiski, plemstvo pa moralno in telesno propada. Delo je bistrovidna obsodba neštevilnih nenormalnosti, ki se dogajajo v eni izmed teh propadajočih plemiških rodbin, ki so z dolgoletnim zajedalskim življenjem na račun kmečkih sužnjev postalo popolnoma nesposobne za samolastno življenjsko borbo. V Juduški, osrednji osebi romana, je Sal-tikov ustvaril nesmrtni simbol podloga izdajalskega človeškega bitja, ki s svojim licemerskim, sebičnim ravnanjem daleč presega vse podobne, tudi najogabnejše tartuffovske tipe v svetovni literaturi. Saltikov jo od vseh ruskih klasikov najgloblje prodrl v nesmisle in brezizhodnost ruske fevdalne družbe. Književnost mu je bila organ javnega mnenja, orodje družabnega napredka. Vzvišenost in odgovornost književnega poklica mu je bila nad vse. Bil je do zadnjega diha borec v pravem smislu bosode, borec, ki ni poznal kompromisa, ampak jo prikazal brezobzirno vse mračne strani javnega življenja. Njegovi nasprotniki so mu očitali, da gloda vedno isto dolgočasno temo, da je brez idealov in da zna samo blatiti in pljuvati. Res je, Saltikov ni bil pisec sentimentalnih romantičnih zgodb, ampak jo stvarnost pokazal nepopačeno, brez olepševanja, v vsej krutosti, kakršna je tudi bila. Toda v dnu svojega srca je nosil svetlo podobo človeka in je vedel, da ne piše zase, ampak, ker je potrebno, da piše. V pismu »Bralcu-prijatelju« izjavlja, da je bralec edino, zaradi česar gori pisateljeva misel. Saltikov je bil v svojem političnem prepričanju nejasen. V glavnem socialni utopist, ki je zrl bodočnost kot nekako socialno harmonijo. Ni vodol, katero pot jo treba ubrati in s kakšnimi sredstvi naj so ustvari ta socialna harmonija. Ko jo Cerniševskij' zastavil vprašanje, kaj naj napravimo, je Sčedrin odgovoril: »Horimo se za ideale.« Ni pa vedel, kako se je treba zanje boriti. Toda čeprav je bil njegov pogled na metode te borbo za njegovo socialno harmonijo moten, ji1 vendar jasno uzrl silnico mučnega in gigantskega boja, zato jo njegovo delo bilo in je progresivno in zato bo Šaltikov-Ščedrin vodno živ. RAZGLEDI MLADEGA RODU Sodobna mladinska revija mora biti.izraz našega neskaljenega in kritičnega razmerja do pojavov, ki se dogajajo pri nas in v svetu. Bolj kot za dokončno izčiščenost in brezhibnost raznoterih prispevkov, gre tu za neprestano pričujočnost življenju, ki ga moramo mladi še posebno skrbno zasledovati. Na teni mestu bomo, kot je samo po sebi jasno, govorili zlasti o kulturnih stvareh, torej o nadaljevanju tiste dediščine, ki jo izročena mlademu rodu, da jo varuje, bogati in izpopolnjuje. Ne moremo iti mimo velikih dejanj človeškega duha, njegove misli, s katero si, po sijajni prispodobi Gorkega, sveti skozi nepregledne plasti teme, ki ga obdajajo, /ato naj se tudi v teh vrsticah izražata naša ljubezen do stvaritev duha in naše zaupanje v človeka, ki je izhodišče in zadnji smoter vsakega resničnega napredka« S tem v zvezi pa bomo morali tudi pisati o usodi človeka samega, o njegovi mučni poti skozi nemir današnjih dni. O vsem tem mladi rod ne more molčati, ampak mora v sebi znova in znova oživljati veliki ideal človeka, eeniti njegovo pomembnost in veličino. Marsikje na svetu je danes človek teptan in ga nihče več ne posluša. Vse to pa naj bo zapisano na teh straneh naše revije kot dokument in opomin slovenski mladini. . MLADINA PRI NAS IN NA TUJEM PHVl LITEKAKNI VECEK SODELAVCEV »SLOVENSKE MLADINE« Krog ožjih sodelavcev pri naši reviji je priredil ;!0. avgusta t. 1. v Šoštanju pod okriljem tamošnje podružnice CM1) literarni večer, na katerem je sodelovala večina njihovih najboljših moči. Da prelomi s tradicija »ločitve generacij« je krog mladih literatov povabil k temu svojemu prvemu večeru tudi priznanega slovenskega pisatelja Miška Kranjca, ki se je povabilu odzval. Po pozdravnih nagovorih g. dr. Goričarja za CMI) in cand. med. Kticka za šoštanjsko mladino, so mladi litoratje prešli na svoj program, Miško Kranjec pa je prebral iz »Mladega Prekmurca«: »Kako je Pavliha videl in opisal Prekmurje« ter »Do zadnjih meja« (odlomek iz še neobjavljene knjige, ki izide letošnjo jesen). Sodbo o mladih literatih in njihovem prvem nastopu prepuščamo prisotnemu šaleškemu občinstvu, ki jo s svojo številno udeležbo pokazalo smisel za mladinsko kulturno delo. DELOVNI TA BOH MARIBORSKIH SREDNJEŠOLCEV Mariborski srednješolci so v šolskem letu 1038./31). večkrat pokazuli svoje stremljenje po skupnosti mladine v borbi za neodvisnost in svobodo naše domovine. V tem stremljenju so bili najbolj dosledni in po/.rtvovulni prav tisti srednješolci, ki jih je zajel program »Slovenski; mladine«, program, ki se bori izven političnih strank za lepšo bodočnost mladine in postavlja mladino v službo svojemu narodu. Nekateri so zasmehovali ta program kot prazno frazo, za katero se skrivajo ne vem kakšni politični cilji. Da je to le neosnovano podtikanje, so med drugim pokazali srednješolci s svojim taborom, na katerem so svojo voljo, služiti narodu, praktično uresničili. Pod okriljem Počitniške zveze na realni gimnaziji so organizirali mariborski srednješolci delovni tabor v Gradišču na Kozjaku. Začudeno so gledali Kobanci, ko so prišli dijaki otovorjeni s prtljago v zapuščeno Gradišče, in niso mogli verjeti, da jim bodo pomagali pri delu. Toda kmalu so j«z nezaupanja, ki nas je, če upoštevamo njihove skušnje, sprva ločil od njih, odpravili. Dijaki so se približali Gradiščanom z delom. Pomagali so pri pospravljanju sena, pri žetvi, pri košnji, popravljali so občinsko cesto, na večer pa so prepevali z vaškimi fanti. Taborniki so nudili lažjim bolnikom zdravila zastonj in porazdelili revnejšim otrokom nekaj perila. Kobanski kmetje so bili hvaležni mladim ljudem, ki hočejo spoznati njih težave in jih z njimi deliti. Za to nam priča javna zahvala gradiščanskega kmeta dijakom v »Večerniku« z dne 17. avgusta 1939., v kateri pravi med drugim: »Mi, ki smo zapuščeni v tej obmejni pokrajini in zaradi slabih cest odrezani od našega zaledja, smo vedno veseli, če le kdo pride s pravim zanimanjem k nam, se hoče vživeti v naše razmere in med nami malo živeti.« Gradišče je raztresen kraj, odtrgan zaradi slabih prometnih razmer od zaledja, zaradi česar kmetje ne morejo prodajati svojih pridelkov. Tu se vidi, kako nujna je zgraditev cest v obmejne kraje, da bodo predvsem obmejni predeli tudi gospodarsko lahko težili k nam. Gradišče je reven kraj. Prevladujejo zadolženo srednje kmetije, najemniki in bajtarji. Le nekaj kmetov je nezadolženih. Prej trdne kmetije propadaj« in postajajo last nenasitnih veleposestniških rok, ki gospodarijo nad vsem krajem. Vzrok obubožanju je zadolžitev za časa krize, davki, velika razlika med cenenostjo poljedelskih pridelkov in visokimi cenami industrijskih proizvodov ter pomanjkanje zemlje. Trdni so edino kmetje, ki imajo zlato rezervo — gozd, da prodajajo les ali imajo kake stranske dohodke. Umevno jo, da v takih razmerah cvete tihotapstvo. Kmetje so zaradi splošne obubožanosti malodušni in zrejo brezupno v bodočnost. Le zrelejši vidijo rešitev v osamosvojitvi ljudstva, v močni kmečki organizaciji. Vas jo od ostale Slovenije skoraj odrezana. Ljudje časopisov skoraj ne berejo, ker nimajo za to ne časa ne denarja-Le nekaj jih je naročenih na »Slovenca in Slov. gospodarja«. Svetla točka v kulturni temi je učitelj, na čigar pobudo jo zgradila CMI) lepo šolo, ki častno izvršuje svojo nacionalno vlogo na severni meji. Zlasti koristno jo vsakoletno obdarovanje otrok ob Božiču z darili (obleke, obutev, perilo) In pa dokaj številna šolska knjižnica. Močno utrjujeta narodno zavest pevsko društvo in podružnica CM1). Kmete razveseli vsaka še tako majhna kulturna prireditev. S kakim veseljem so gledali skromne kinematografske predstave in poslušali recitacije tabornikov! Večina je prvič v življenju videla film in ne bo nikdar pozabila študentov, ki so jim ga prišli prikazovat. Tu, na neobdelanem terenu šele kruto občutiš, kako potrebna je našemu ljudstvu inteligenca, ki bo čutila njegove potrebe, k| bo vedno stala poleg njega in ga dvigala gospodarsko in kulturno. Prvi srednješolski tabor je bil vsekakor kronan z uspehom, kar dokazuje priljubljenost tabornikov v Gradišču in poročila v »Jutru«, »Večer-niku« in >Slov. narodu«. Toda to je bil le skromen začetek. V tem šolskem letu morajo vsi slovenski srednješolci delati z vsemi silami, da bo v prihodnili počitnicah imela vsaka šola svoj delovni tabor v vseh obmejnih vaseh, v Halozah, na Kočevskem, v naših revnejših krajih. S tabori mladina res ne bo mogla kmetom gmotno mnogo koristiti, vendar bo na teh taborih lahko zanesla naše kulturne vrednote v najbolj oddaljene gorske vasice, obenem pa spoznala borno življenje našega ljudstva, od katerega se ne bo več mogla in smela oddaljiti, ampak bo postala prava ljudska inteligenca. Delo za narod in domovino tedaj ne bo več fraza, ampak bo postalo konkretno dejstvo. Marion Ljubo. OB USTANOVITVI NOVE HKVATSKE MLADINSKE ORGANIZACIJE »Hrvatski dnevnik« prinaša 21. septembra t. 1. zanimiv članek o novi organizaciji hrvaške mladine. V tem članku beremo med drugim tudi tole: »Najvažnejše (srednješolsko — op. por.) vprašanje je vsekakor organizacij« srednješolske mladine, organizacija, ki je vse bolj in bolj nujna potreba. Na žalost moramo ugotoviti, da naša mladina do sedaj sploh ni bila organizirana, kor ni šla v organizacije, katere so ji bile tuje, ker ni moglo obstojati niti eno društvo, ki bi skrbelo za pravo narodno vzgojo hrvaške mladine na gimnazijah. Dijaki so se mogli vpisovati v Jugo-sokola, Jadransko Stražo, Ferialni savez, Trezveno mladež in Jugo-skavte, ali vsa ta društva so komaj životarila, ker so jim bili na čelu oni profesorji in oni dijaki, kateri po svojem stališču niso v druga društva niti spadali. Kavno zaradi tega se je na vsakem koraku Čutilo, da naša mladina ni zbrana, da ni grupirana v družbeni sredini, temveč da bega od doma do šole in zgublja dragoceni prosti čas, katerega bi morala posvetiti svoji vzgoji. Tako je mladina tratila svoj' čas po ulicah, kinematografih, cirkusih, nogometnih igriščih in drugod, čas, ki bi ga lahko porabila v čisto druge namene, od katerih hi pozneje nekaj imela. Vsa vzgoja je tedaj zavisela samo od staršev in tako je često prišlo do spora dveh vzgajanj, ki more v takih primerih delovati na mladino samo uničujoče. Zaradi tega se je osnovala pri nas mladinska organizacija »Hrvatski Junak«, ki ima nalogo zbrati hrvaško mladino, v prvi vrsti srednješolsko. Hrvataki Junak« bo imel v svojih organizacijah razne odseke, da se bo hrvaška mladina v tej organizaciji mogla baviti s športom, glasbo, umetnostjo, tehniko in drugim. A kar je najvažnejše, mladina bo v svojem prostem času vedno zbrana, 110 samo v šoli, temveč tudi na izletih in v društvenih prostorih, ter bo svoj prosti čas mogla porabiti koristno, plemenititi duha in se vzgajati v hrvaški narodni misli. V zunanjem svetu so tudi takšne mladinske organizacije, ki so slične vojaškim formacijam in v katerih se mladina vzgaja v vojnem duhu, toda Hrvatski Junak« ima popolnoma drug smoter in verujemo, da bo tak način vzgoje mladine mnogo uspešnejši.« Pozdravljamo ustanovitev nove hrvaške mladinske organizacije, obenem pa izpovedujemo svojo trdno voljo, da se bomo borili tudi mi, slovenska mladina, za svoje lastne mladinske organizacije, ki jih tudi pri nas pogrešamo. V upanju, da nas bo pri teh težnjah vsaj s simpatijami, če že ne aktivno, spremljala tudi hrvaška mladina, želimo njihovi novo ustanovljeni organizaciji čim uspešnejši razvoj. Ob tej priliki pa naj izrazimo še neko misel, ki se nam nehote vriva pri rojstvu te nove mladinske organizacije. Kakor si namreč ne moremo predstavljati uspešne borbe naroda za svoje pravice brez vodstva iz njegovega lastnega jedra — kmetskega stanu, tako si ne moremo predstavljali zdrave mladinske organizacije brez pretežnega, če že ne izključnega vodstva mladine same. N. K. l‘RVI MEDNARODNI KONGRES ŠTUDENTSKEGA TISKA Pod okriljem Mednarodne zveze študentov (Conf6ddration internationnle des čtudiants) in Mednarodnega instituta za intelektualno sodelovanje se je vršil od 19. do 24. aprila t. 1. v Hennosu v Franciji prvi mednarodni kongres Študentskega tiska, ki se ga je udeležilo okoli 50 zastopnikov iz desetih držav. Kongres je bil posvečen razpravi o položaju študentskega tiska, o njegovi vlogi in o mednarodni legitimaciji, ki bi jo dobili posamezni listi. V soglas.no sprejeti resoluciji je določeno, o enega odgovornega dopisnika, ki bo v stalnem stiku z dosedanjim tiskovnim uradom >C. I. K.«. Dopisnik ima nalogo, zbirati podatke o študentskih publikacijah v svoji domovini, omogočati izmenjavo časopisov iu člankov in skrbeli za lo, da se uveljavijo v njegovi deželi ugodnosti, ki so odobrene za mednarodno izkaznico Študentskega tiska. Poleg tega je v resoluciji izražena želja, da bi se podobni kongresi vršili dvakrat v letu, in sicer v času velikih praznikov. Organizirajo naj se tudi razstave študentskega tiska po posameznih državah. Najpraktifinejša rešitev tega kongresa pa je v tem, da je poslej vsakemu študentskemu časopisu omogočena nabava dveh do petih posebnih novinarskih izkaznic, ki dajejo znatne ugodnosti v raznih državah. Zagrebške študentske liste sta zastopala Jankovič in Magjarevič, ljubljanske pa Tušek in Flere, med tem ko beograjski listi niso bili zastopani. Jugoslovanska delegacija se je razprave aktivno udeležila in je bila tudi priobčena njena izjava v posebni številki lista >L’Mermine-, ki se glasi: »Delegacija iz Jugoslavije glasuje za predlagano resolucijo in izraža željo, da se sestani drugi kongres, na katerem bi bile zastopane vse mednarodne organizacije študentov in kolikor je mogoče vsi študentski listi posameznih narodov, ki bi odločali o ustanovitvi Mednarodne zveze Študentskega tiska. — V C. I. K. naš študentski tisk ne more biti zastopan v obliki splošne narodne organizacije študentov, kor takšne organizacijo ni. želja vseh naših študentskih listov jo, da ustvarijo ozek stik s tiskovnim uradom 0. 1. K„ bodisi los pomočjo odgovornega dopisnika, ki ga je treba izbrati, bodisi direktno.« To izjavo so odobrile vse delegacije in prav tako tudi predstavniki I. E., kar je važno, ker je dosedaj hotel zastopati jugoslovansko Študente nekak Savez i»iu<>-slovenskih akademskih nacionalnih organizacij, katerega organ »Naša misel« je bil zastopan na kongresu. Poleg toh konkretnih rezulttov kongresa so dolegatje posebno poudarili željo po zhližanju in sodelovanju mladih intelektualcev raznih narodov v korist splošnih študentskih interesov in miru, naša delegacija pa Je So posebej podčrtala tradicionalno prijateljstvo naših študentov in naših narodov do Francije. Peter Strgdr. TEŽNJE ARABSKE MLADINE Zelo težko je govoriti o araliski mladini v onem smislu, v katerem govorimo o francoski ali o angleški mladini. Araliski svet, ki se razprostira od Atlantika do Indijskega oceana, je namreč razdrobljen v tako številne enote, da res ne moremo govoriti o a ra tiski mladini kot o neki določeni celoti. Politično stoje vse arabske deželo, bodisi naravnost, bodisi posredno pod vplivom tujega Imperializma. Celo tako imenovani »neodvisni« pokrajini Heidžas in Jemen ječita pod peto angleškega imperializma. Ta vpliv tujega imperializma pa ni povsod enak, oziroma ni videti |tovsod enak. Ponekod se kale ta vpliv (kot n. pr. v Libiji ali v španskem Maroku) v strogi in al>solutnl pokorščini, ponekod pa (n. pr. v Iraku in v Siriji) v prijateljski in Se nekam radovoljni poslušnosti. Vendar lahko rečemo, da tvorijo vse arabske pokrajine, če jih motrimo s stališča »narodnega« zbližan ja, nekako dve skupini. V prvo skupino bi prišteli severnoafriške pokrajine (Libijo, Tunis, Alžir, Maroko), v drugo skupino pa Egipet in druge dežele. Arabskega polotoka. Iz tega pa še ne sinemo skleniti, da vse te dežele 110 tvorijo širše enote, ki jo veže skupen jezik, skupna zgodovina in v precejšnji meri tudi skupnn vera. Ne eme nas torej začuditi, če naletimo na tem, tako prostranem prostoru, ki si ga že desetletja laste tuji imperializmi in njih propaganda, na veliko različnost v idejah, stremljenjih in j>okretih araliske mladine. Čustvo, ki se danes i>ornja v mladih ljudeh vseli arabskih dežela, in jih priganja k delu, pa je nacionalno čustvo. Naj dola ali misli mlad Arabec iz kakršne koli arabske dežele kar koli, samo eno nosi v srcu: osvobodili domovino tujega imperializma. Ivo Lah. MED KNJIGAMI DVE NOVI PESNIŠKI ZBIRKI MLADIH V letošnjem letu sta izšli že; kar dve novi .pesniški zbirki mladih. In sicer sta izdala svoje prvence Cvetko Zagonski v Mariboru pod naslovom »Bog umira« in Ciril Ahlin, naš sotrudnik v uvodni številki (pod jisev. A. C.), »Pogovore z naravo«. Obširnejše poročilo o teh dveh zbirkah bomo natisnili v prihodnji številki. Za sedaj so obračamo na naše bralce, da mlada pesnika, ki sta dokazala s tema svojima izdajama velik pogum, podprejo. Izvodi »o na razpolago pri upravi, in sicer velja zbirka Bog umira« 15 din, »Pogovori z naravo« pa 10 din. SREDNJOŠKOLSKI ALMANAH 183» Tudi srtiska srednješolska mladina se že vidno uveljavlja v tisku. Tekom preteklega šolskega leta so srliski dijaki izdajali kar dva svoja lista, in sicer »Zoro« v Beogradu ter »Novega Srednješolca« v Vršcu. Na koncu le.ta pa so izdali v knjižnici . Novega Srednješolca šo »SrednjoSkolski almanah 1939«. Pri tem so jim pomagali Ln sodelovali predvsem dijaki iz Beograda. Tožnje te mladine nam najjasneje izraža že »uvodna reč<, kjer pravijo med drugim: »Srednješolci, ki se bolj ko kdaj zavedajo, da so del mladine, se pridružujejo njenim -plemenitim naporom. Oni se hočejo udeleževati tega poživljanja. Oni hočejo ustvariti v svojih šolah popolnejše dijaško življenje, da bo v učilnicah več mladosti, v delu pa več požrtvovalnosti in ljubezni. Prepričani so, da so njihova prizadevanja za bolj aktivne dijaške družine, za kulturno zabavo, za šport v Soli, za iskrenejše razmerje med profesorji in njihovimi dijaki, z eno besedo za šolo, preže.to z resnim delom in tovarištvom, izraz teženj vseli mladih in potreba dobe, v kateri živimo. Toda — ker so del mladino — srednješolcem je jasno, da mora biti njihovo prvo in najvažnejše stremljenje služba narodu in neomajna zvestoba domovini v negotovi sodobnosti. Vso nadaljnjo vsebino almanaha tvorijo pretežno članki o narodno osvobodilni l>orbi južnih Slovanov. Najzi nimivejši so in kratki in Jedrnati Članki o: »Gavrilti Principu«, »Mladi Bosni«, Pokretu vojvodinske mladine« itd.. Dva Članka pa se bavita tudi s slovensko narodno-kulturno zgodovino (»Narodna borba v Sloveniji« ter >Rodoljubje I. Cankarja«), Razumljivo je, da ta dva članka morda radi svojega zgolj informativnega značaja ne -zajameta obeh problemov v vsej globini. Vsekakor pozdravljamo razumevanje in zanimanje frliskih tovarišev za našo kulturno iti politično usodo. Mnogo člankov je bilo prvotno napisanih za seminarsko delo. Razveseljiv pojav pa je v almanahu tudi dosledno izogibanje psevdonimnosti, kar priča, koliko več razumevanja imajo srliske šolske oblasti /41 samostojno dijaško delovanje. Ob tem pozitivnem koraku srbske mladine se moramo vprašati, kdaj lw>mo tudi mi dobili kaj podobnega. Nedvomno no primanjkuj« med nami mladih talentov in mirno lahko trdimo, da bi lahko ustvarili zbornik, ki bi bil na dostojni višini, le osvetil obrambi svobode, socialne pravičnosti in bratstva med narodi. Vse njegovo politično in kri tično delo preveva ta duh. Edmond Vermeil, profesor germanistike na pariški Sorbonni, je priredil i/.l>or njegovih kritičnih in polemičnih sestavkov, pri katerih mora človek občudovati redko duhovitost, izvirno ironijo, humor, pred vsem pa nenavadno bristrovidnoet v presojanju takratnih nazorov bodočega razvoja dogodkov. Heine sicer ni priznaval nobenega političnega nauka — bil j,o izrazit individualist — vendar to ne zmanjšuje njegovih iskrenih simpatij, ki so ga navdajale do naprednih gibanj, zlasti pil do delavskega razreda. Nai>ovedoval jo tudi »veliko nemško rovolucijo<, ki bo obračunala s temno reakcijo. Vermeilova knjiga daje izredno zanimiv |>ogled v razgibano duševnost tega človeka in kdor se hoče seznaniti ž njo, naj seže ]>o njej. Jule Novak. ODMEVI REVIJ OB NOVI FHANCOSKI 11EVIJI »LA PENSfiE« V času, ko so morajo nujno zbrati vsi, ki še mislijo, da jo napredek možen edinole na podlagi svobodnega, razumnega obravnavanja vseh vprašanj, je nujno, da organizirajo protinapad zoper najrazličnejše kategorije filozofske in socialne reakcije, raznih meglenih, iracionalnih ideoloških odtenkov. La Pensče, nova francoska revija, ki jo urejujeta dva odlična znanstvenika, Paul Langovin in (leorges Cogniot, 1h>, kot izjavlja, organ te protiofenzive. Smoter revije je: braniti civilizacijo, moderni racionalizem in humanizem proti mračnjaštvu. La Pensče jh Ih> branila: »S kritiko, ki, sloneč na znanosti in razumu, razkriva sofizme in laži nazadnjaških ideologij. S Članki, ki dajejo vpogled v človoški napredek, v vsej njegovi raznoterosti in njegovem razvoju. S študijami, ki naj seznanjajo bravce z vsemi nepotvorjenlmi pojavi znanosti, književnosti, umetnosti in tehnike. Številni znanstveniki, filozofi, umetniki, književniki, zdravniki in inženirji bodo, nadaljujoč veliko tradicijo enciklopedistov v borbi za proBvetljenost proti »temi«, načeli vsa najaktualnejša velika vprašanja znanosti in humanističnih ved, umetnosti in filozofije. Nobena velika debata, ki razburja izobraženi svet, se ne bo izmaknila reviji; njeni sodelavci se bodo trudili) tem debatam poiskati smisel in ustvariti iz njih zaključke, ki so v soglasju s sodobnimi rezultati znanosti.« Prvo številko otvarjata dva izredno aktualna članka. Urednik Paul Langevin piše o uspehih, ki jih jo dosegla fizika v zadnjih tridesetih letih in se pred vsem bavi s takoimenovano kvantno teorijo, ki po ujem ne pomeni propada determinizma, ampak samo zmago nad mehanističnim pojmovanjem determinizma. Prj tem polemizira z napačnimi zaključki nekaterih, ki so v kvantni mehaniki videli celo dokaz za o lis to j IVoga in za nesmrtnost dude. Langovin poudarja pomemben korak dalje, ki ga jo človečka misel naredila s kvantno teorijo, korak daljo v obvladanju naravo. Univerzitetni profesor Georges Politzer proučuje v svojem članku »Filozofija in miti razvoj francoske filozofije v zadnjih 50 letih od Hergsona do Brunschwlga in pri teni razkriva one, ki bi hoteli potvoriti pridobitve, ki jih je dosegla moderna fizika. Ko obračuna z nekaterimi neznanstvenimi |x>«kusi francoske filozofije, ki jo zajadrala v idealizem in misticizem, |xwtavlja Politzer pogoje, ki jih mora izpolniti sodobni racionalizem, da bo stopal vzporedno z razvojem znanosti, skratka, da bo resnično sodoben. Na zgodovinskih zgledih kale, kako je moderni racionalizem resnični nadaljevalec Descartesa In enciklopedistov in kako je človeški razum, ki se je postopno osvobajal najprej teologije, potem idealizma in končno •mehanizma, stopal vedno korak -dalje in nas vedno bolj približuje resničnosti. Prostor nam ne dopušča, da bi se vsaj v najbežneijših obrisih pomudili pri ostali vsebini prve številke le revije, vendar nam že to kratko opozorilo zadostuje, da uvidimo, kako pomemben prispevek v današnjem času pomeni revija, kot je Ivi Pensee, ki nikakor noče zanikati tradicije v razvoju človeške misli, ampak se zavoda, da Ima 'ta misel za seboj zgodovino, oziroma, da vsak posameznik ali bolje rečeno vsak rod s postopnimi napori prihaja do l>olj in bolj razumnega načina mišljenja. La Petrače se torej zaveda, da nadaljuje progresivno tradicijo preteklosti, obenem pa se tudi odločno ozira v bodočnost in skuša to tradicijo po svojih močeh obogatiti. Ivan šolar. SLOVENSKA ŠTEVILKA »PREGLEDA« V mesecu juliju letošnjega leta je izšla dvojna številka (junij—julij) najugled nejša sarajevske revije >Pregled«, ki jo v celoti posvečena Slovencem in Sloveniji. Uredništvu se jo posrečilo pritegniti k sodelovanju lepo število slovenskih kulturnih delavcev, znanstvenikov in umetnikov, sotrudnikov vseh vodilnih slovenskih revij, ki so se kar se da potrudili, nuditi srfbskohrvatski javnosti čim popolnejši in objektivnejši pregled sodobnega kulturnega in gosix>darskega položaja na Slovenskem. To jim je uspelo v taksni meri, da ta številka, ki tvori zanimiv zbornik kulturno-gospo( 1 arskih prikazov, daleč presega običajni suhoparni značaj gole in-formativnosti. /ato opozarjamo nanje svoje mlade brako in prijatelje, ker jih bo ta številka seznanila z marsičem, s čimer se še niso in se tudi ne bodo kaj kmalu srečali pri katedrski modrosti našega srednješolskega učnega načrta. Nedvomno je simpatično dejanje sarajevske revije tako redek pojav, da je treba Se posebej ]>odčrtati pozornost, pa tudi nevsakdanje razumevanje, ki jo je pokazala določena plast srbskih in hrvatskih intelektualcev za usodo Slovenije, pozornost, ki se je le prepogosto javljala na čisto drugačen način in v drugi smeri. Razveseljiv pa je ta |>ojav tudi zategadelj, ker se je v času, ki zahteva bolj ko kdaj koli medsebojno povezanost in zaupanj« vseli resnično ustvarjajočih sil, zbrala v okviru te revije drugače tako razcepljena pišoča inteligenca, kar je, tudi spričo izredne redkosti, razveseljiv |>ojav. S tem v zvezi moramo izraziti naše obžalovanje, da se ja neki dej odzval v očitno premajhnem številu. N. K. Z UMETNIŠKIH RAZSTAV POPOTNI VTISI Zanimivo jo potovati po deželi, kjer so razmere čisto drugačne kot doma, kjer doživi človek na vsak korak nekaj novega in vidi marsikaj zanimivega. Takoj ko prestopimo mejo dežel kot so Italija in Nemčija, postane vsakomur jasno, da je propaganda važen činitelj, ki je mnogo pripomogeil do vzpostavitve in ol»stoja sedanjih režimov. Vendar imajo v Italiji en način propagande več, ki ga 110 srečamo v Nemčiji. To so letaki in napisi, ki jih srečujemo posebno pogosto v nekaterih pokrajinah, to je na našem Primorskem, v okolici Milana in v Torinu. Napisi kot: Mi smo vojaški narod, Mnogo sovražnikov mnogo Časti, Verovati, ubogati, bojevati se, dokazujejo vojaško pripravljenost Italije. Je tudi neki napis, ki pravi, da je fašistična Italija ovekovečila slavno rimsko preteklost in da jo predhodnica novo bodočnosti človeštva. Cilj našega potovanja pa jo bilo dvojo razstav, in sicer: razstava Paola V e roti eseju v Benetkah in razstava Leonardu da Vincija v Milanu. Glavni namen razstave Paola Veronoseja v mostu, ki mu je dalo slavo, v Benetkah, jo bil, da nudi znanstvenikom delu, ki so raztresena po celomi svetu, zbrana na enem mestu. Dela so s sodelovanjem muzejev zbrali iz Francije, Anglije, Holandske, U. S. A., Ogrsko in Belgije. Palača Ca’(Ji ustin la n jo kot nalašč ustvarjena /.a tako razstavo. Problem razsvetlitve slik je bil rešen odlično, deloma z umetno, doloma z dnevno razpršeno svetlobo. Večina razstav je bila doslej v palači Ca’I'esaro, vendar so se odločili za lo palačo, ker bi morali vse slike moderno galerijo prenesti v kletno prostore in bi bile občinstvu skrito več kot |w>l lota. Ta razstava vsebuje preko slo Veronesejevih slik, |>oleg risb in akvarelov, nudi dragocen pri|>omočok za študij italijanskega slikarstva ter dokazuje, da je bila Veronesejeva umetnost neizčrpen vir evropskim umetnikom šestnajstega in sedemnajstega stoletja. Težko sem pričakoval, da dospemo v Milan in si ogledamo razstavo Leonarda da Vincija, za katero je bilo toliko reklame. Razstavni prostor je nekoliko zunaj mesta v parku za »Castellom«. Ko sem plačal znižano vstopnino 5 lir, sem lahko vstopil skozi železna vrata ograjenega parka in mislil, da se bom lahko svobodno kretal. Toda nel Preko poti je stala pregraja in puščica je kazala v 1. paviljon, v katerem pa ves presenečen nisem ugledal nobenih Vincijevih del, temveč zemljevide, merilne priprave in i>odobiio. Tudi v naslednjih paviljonih so bili razstavljeni italijanski tehnični izumi. Samo razstavo Leonarda da Vincija lahko razdelim na dva dela. Prvi nam predstavi Leonarda kot vsestranskega znanstvenika, predvsean fizika. Fotografijo in reprodukcije njegovih zapiskov in načrtov ter leseni modeli črtežev izsiljujejo več prostorov. Vendar modeli ne zadostijo svojcami namenu, ker so večinoma vsi negibljivi in slabo izdelani. Druga |K)lovica razstave jmi obsega Leonardove slike in risbe. Ker je Vinci najbolj znan kot slikar, gotovo vsak obiskovalec zaradi ogromne propagande v sami Italiji in v inozemstvu upa, da bo razstava otisegala doslej najiHjpolnejSo in največjo zbirko Vincijevih del. Tako je mene in mislim, da še marsikoga, ravno ta del razstave najbolj razočaral. Že prostori sami niso zadovoljevali. Večja dvorana je bila mnogo temnejša kot najslabša v .Jakopičevem paviljonu; ostala dva prostora sta bila svetlejša. In dela? Originalnih je bilo le okoli 1'2 slik. Najznamenitejše Leonardove slike — »Mona Lisa«, Devica Marija pred skalami«, »Devica Marija, .lezuščok in sveta Ana , »Oznanjenje«, »Hakh« — so namreč v Louvru in njihovo kopije... to je že stara pesem. Neki obiskovalec razstave mi je rekel, da je kaj hitro izginil izpred Mone Lise, da si ne bi pokvaril vtisa, ki ga je imel še iz Louvra. Kopija »Device Marije pred skalami« je bila mnogo Ivoljša. Ko sem se vračal v svojo soIk) na drugem delu mesta, so me zbite noge sj>om-nilo tudi na dolgo |k>1 |>o tehničnih paviljonih in nasmihal sem se »duhovitemu« okviru tehničnih izumov, v katerega so dejali genialnega znanstvenika. p, DOKUMENTI KUHUNTOV KltlŽGV POT Bilo je to pred leti... Dijaki nebogljenci smo sedeli v drugem razredu, skozi visoka okna ri&alnice je sijalo predpoldansko sonce\ a mi smo bili nekam zaspani in preleni, da bi sledili profesorjevim besedam. V razredu je vladala mrtva tišina vročega pomladanskega dno. Kar se oghmi v to tišino trkanje na vrata in v razred vstopi šolski sluga. S ponižnim poklonom se približa profesorju ter mu šepetajo nekaj razloži. Profesor nato vpraša s svečanim in uradnim glasom, če imamo s seboj slovenske Čitanke; nekaj glasov pritrdi. Morali smo jih |K>ložiti na konec klopi, nakar sta jih sluga tor profesor skrbno [»obrala, pazeč, da smo jih vsi oddali. Sluga si je knjigo naložil na roko in s težkim bremenom odstopicai skozi vrata. Ko so se vrata zaprla, smo v razredu jeli mrzlično ugibati, zakaj so nam odnesli knjigo. Nekateri so trdili, da iščejo karikature profesorjev in zlobne opazke o njih, drugi je uganil, da iščejo dokaze za protidržavno delovanje drugošolcev. Domala vsi smo so s|M>minjali nekaterih prestopkov zoper dijaško dostojnost. Postajalo nam jii vroče in vedno več grehov, ki bodo portali šolski oblasti očitni, nam je prihajalo na misel. Težko smo pričakovali odmora, ki je bil to pol So posebno živahen. l‘o zvonjenju je vstopil profesor slovenščine in začel so Je |K>uk brez knjig l’rof<>sor je spraševal pesom na pamet, mi pa nismo imeli knjig za prišepotavanjo. Padlo jo nekaj »cvekov« in graj. Kar }e nenadoma prikorakal v sobo sluga z našimi knjigami, jih razdelil in odšel. Sedaj nam Je profik.lical zdaj toga zdaj onega, da so prepriča, če stno vsi pri stvari, med tem, ko smo mi goreli od nepotrpež-Ijivosti in komaj pričakovali glas zvonca, da se prepričamo, kakšno razdejanje je šolska oblast povzročila v naših knjigah. Ta ali oni je skušal listati, ali budno profesorjevo oko ga je kaj kmalu opazilo in svinčnik je prestopek vestno beležil v zloglasni notes. Končno se nas jo sluga usmilil s šolskim zvoncem. Ko je profesor odšel, se je začelo mrzlično iskanje sledov šolske oblasti in lastnih vragolij. Tudi jaz sem se poglobil v to delo. Težke misli so mi rojile po glavi in s tesnobo v duši sem se odločil, da poiščem »oorpus delicti«, madež svojega šolanja. S težkim srcem sem obrnil naslovno stran in se začudo zastrmel v knjigo. Na vrhu strani v desnem kotu se je šopirila velika in mastna številka >5«, pogledal sem, če nisem morda obrnil dva lista obenem — ne samo enega. Tedaj eem segel v svoj spomin; kaj neki je bilo na tem zloglasnem listu, da ga je morala šolska oblast ročno odstraniti? In eem so zamislil v preteklo šolsko leto. Počasi, |K)časi se mi je svitalo. V spomin sc mi je povrnila tista prva stran, debelo tiskana, ki sem jo prebral že med prvo slovensko uro. Pred mano je vstajal iz oblakov sivi vrh Triglava kot daljni kažipot, skozi okno je lila jesenska sončna svetloba, ki me je slepila, da sem v sanjah videl »cvetočo dolino v srebrni luči... od Triglava do Gorjancev« ter od štajerskih poljan do morja.« Kot z nekim daljnim nerazumljivim hrepenenjem za pomladjo sem mislil na to »čudežno deželo«, ki je domovina veselemu rodu. A ko sem tako obujal spomin, mi je padla v srce bridka kaplja še 1k>1 j grenko zavesti, da nam je ta »paradiž« prepovedan, da nam hočejo iztrgati iz src b(>sedo praznika, petja in vriskanja«. V svoji mladi sanjajoči duši s« Se nisem prav zavedal, le podzavestno sem slutil, da se mi jo zgodila krivica, ki si je nisem mogel predstavljati, le okoli srca som čutil tesnobo in praznino v duši. Kaj so delali tedaj moji tovariši, ne vem, tudi to ne ven, s kakšnimi občutki so dejstvo vzeli na znanje, a še danes se nisem otresel čustva prevarane zaupljivosti, ki me je takrat navdalo, ko sem bil razočaran v mojem mladostnem narodnem zanosu in v veri v pravico. • Še zdaj mi je v spominu nerazumljiva tesnoba in žalost, ki sla me navdajali takrat, ko sem obrnil naslovni list in o|«izU, da manjka prva stran, a se nisem zavedal, kaj so iztrgali iz moje čitanke in kaj so hoteli iztrgati iz mojega srca. Mirko 1‘oljancc. O KOMUNIZMU M lil) MLADINO Sedemnajsta številka demokraitskega polmesečnika »Napred«, ki izhaja v Beogradu in čigar lastnik jo znani pravni strokovnjak dr. Mihelo Ilič, piše v Članku Omladina na delu o beograjski akademski mladini med drugim tudi tole: »Zal so tudi danes ljudje, ki namesto lega, da bi z odprtim srcem pozdravili te mlado ljudi in jih jKHlprli v njihovih rodoljubnih stremljenjih, širijo nasprotno vesti, kako se za temi domoljubnimi mladinskimi manifestacijami skriva komunistična propaganda in »pošteno mladino« opozarjajo, naj so 110 pusti zapeljevati tej zvijači Mi ros ne vemo, ali so ti ljudje, ki raznašajo takšne glasove, brezvestni ali nepoučeni. Vemo pu, da je greh smatrati kot nepošteno mladino liste njene predstavnike, ki krepijo rodoljubje v svojem narodu, da je greh, sejati mod nje seme razdora in jo zastrupljati s sumničenji v trenutku, ko s<‘ je duhovno zedinila za obrambo domovine. In dn Jo zlasti zločin proti državi, vzbujati nezaupanje v tem trenutku do takšne rodoljubne akcije, ki je na delu med narodom, da bi so ]>ove-čala njegova odporna moč. Mi prav tako vemo, da so iste stvari očitali svoj čas tudi generaciji Svetozarja Markoviča in Petra Todoroviča, Milana Hnkiča in Dimitrija Tuooviča in zavedamo se, da so prav le generacijo naš |>onos, in da se prav njihovim vrlinam imamo največ zahvaliti, da je ustvarjena naša skupna, velika država in da jo Srbija, krvav«, toda svetla, vztrajala s ponosnim čelom v našem narodu in premagala tirane... Mi smo prav tako prepričani, da bodo li mladi fantje in dekleta, katerim se danes podtika komunizem, nesebično dali tudi svoja življenja za domovino, v kateri jo neupravičeno sumničijo, med tem ko bodo neverni Tomaži (ali Judeži?) daleč od fronte v Izobilju in na varnem prosili boga za rešitev njihovih izgubljenih komunističnih duš, tt«daj ko bodo videli njihova imena vklesana na novih marmornatih ploščah.« KULTURNI PABERKI SHAKESPEARE V S. S. S. It. Dne 23. aprila t. I. je Sovjetska Unija proslavila 375-letnico rojstva največjega svetovnega dramatika. Shakespeare je bil na sporedu vseli neStevilnih gledališč. O njem so predavali v Akademiji znanosti, po univerzah, v tovarniških društvih in v šolah. Povsod so bili organizirani Shakespearovi večeri, na katerih so sodelovali režiserji, kritiki, igralci, glasbeniki, pisatelji in profesorji. Zanimanje /.a Shakespeareja v S. S. S. R. neprestano raso. V zadnjih štirih letili je samo Hamlet dosegel (v ruščini) naklado 108.000 izvodov. Shakespearova dela so doslej prevedena na 22 jezikov sovjetskih narodov. Zanimivo je, kako Husi interpretirajo Shakespeareove mojstrovine*. V Malem moskovskem gledališču je igralec Ostujev dal Othellu čisto nov, svojski naglas. Njegov Othello ni otročji divjak, ki no zna krotiti svojili strasti, ampak predstavlja Shakespearov človečanski ideal: vedrega, odkritega moža, velike srčne plemenitosti. Pokvarilo ga je okolje, žrtev je pohlepne in zlobne Ja go ve maščevalnosti. »Narediti iz Othella navadnega ljubosumneža,« pravi Ostujev, »to bi se reklo, njegovo osebnost napraviti revno, ponižati jo in jo oropati njenega čara. Veliki problem njegove duševno drame bi s teni pretvorili v navaden pripetljaj, Ivi zanima kvečjemu še detektiva.« Sličnega, še bolj moškega Othella je ustvaril Georgijec Korava v svojem rodnem jeziku. Dogodek prve vrste jo bila premijera Hamleta, ki ga ja režiral Radiov na deskah leningrajskega odra. Danski kraljevič ni pasiven sanjač, ki ga je zlomilo breme dogodkov, ampak Hamlet, kakršnega si je zamišljal Goethe. Ni samo človek dejanja, ki naleti na slučajno težave, ampak silen duh, ki hoče streti okove, ki ga uklepajo v njegov turobni svet. Taka interpretacija vse bolj poudari filozofske nazore Shakespeareja, njegov humanistični ideal Hamleta, ki v njegovi dobi ni mogel zmagati. Stanislavski j je smatral Hamleta za najmogočnejšo umetniško stvaritev, ker je, po njegovem mnenju, glavna vloga v vsem svetovnem repertoarju najtrši oreh za igralca. Omenimo še kralja Leara kol ga je upodobil Zuskin. Izpod zunanjosti poklicnega kratkočasil e žii in Imrkeža, se nam prikazuje mož plemenitega srca, ki ga pretresajo velike bolečino. Ko mu smehljaj preleti lice, je drugo še vinIiio ohranilo resen izraz, včasih je nanj legla celo senca otožnosti. Igralec Mlhoels je ustvaril spet popolnoma nov tip Leara. Njegov Lear je pod leti upognjen, razočaran in nezaupljiv starin1, ki se je odrekel oblasti. Vse posvetno je zanj izgubilo vsak smisel. Verjame samo še v svojo modrost in kot [mjeik prede mrežo svojih filozofskih idej. Learova tragedija je |h> Mihoelsu v tem, da star ir svojo zlagano modrost smatra za edino vrednoto na tem svetu, borim z okoljem ga pa nujno sili, da postopno sprejme svet, kakršen je. šele ko je slekel svojei kraljevsko oblačilo in zavrgel veljavo svoje napačne filozofije, postane človek. Shakespeare: je dokončno osvojil sovjetsko publiko. Njegove besedne igre, vzorno prevedene v ruščino, izzivajo prav tak pristen smeli kot v izvirniku. Ce je angleški pesnik Pope za Shakespeareja dejal, da je on pisal za ljudstvo, lahko danes nadaljujemo z besedami, da je Shakespeare postal last ljudstva. Mntevi Skalit. TOLSTOJEVA KNJIŽNICA Kdor hoče resno proučiti tega ali onega umetnika, znanstvenika, se mora seznaniti z miselnim krogom, v katerem se je oblikovalo njegovo delo. Kdor hoče v resnici pronikniti v književne vplive, v izvire, iz katerih se je porajal pisateljev svetovni nazor, ta ne sme zanemariti njegove biblioteke. Mimo tega ne more iti žara* sodobna slovstvena znanost, če se hoče izogniti (zlasti pri nas dosti premalo upoštevani) nevarnosti, do lx>do njeno »ugotovitve« visele v praznem. Kolikor vem, ol»stoji v vsej jugoslovanski literaturi le eno sistematično delo lega značaja in sicer: Vladimira Corovlča Lektira Silvija Kranjčeviča«, ki odpira čisto nove vidike pri umevanju dela tega hrvaškega pesnika. Kam zapelje človeka popolna neznanstve* nost v analizi umetniških stvaritev, o tem te |>ouči prepotrebni polemični sestavek Borisa Merharja v 7.—H. štev, LZ, ki te o|M>zarja, kako je naša slovstvena kritika žalostno nerazgledana in brez metode. I olstojeva knjižnica v .lasni Poljani je bila do nedavnega slabo raziskana, kar je razumljivo, če ^mislimo na njegovo ogromno književno zapuščino, ki se šele sedaj objavlja v prvi popolni izdaji njegovih del, ki bo obsegala celili 90 zvezkov. Sele sedaj so se .številni znanstveni delavci lotili vsestranskega raziskovanja njegove bogate knjižnice. Knjižnica vsebuje 14.000 zvezkov. Osnoval jo je Tolstojev oče, strasten bravec, ki je zbral domala vse francoske klasiko ter obsežna prirodoslovna in zgodovinska dela. Vendar je bila njegova knjižnica v primeri z obsegom, ki ji je dal njegov sin, neznatna. Veliki umetnik pa jo je v petdesetih letih izredno razširil z deli, ki jih je potreboval pri svojem ustvarjanju. Precejšen del knjižnice tvorijo knjige, ki so jih Tolstoju podarili veliki sodobniki, Aksakov, Timirjazev, Gorki, Hjornson, Mirbeau, Marcel Prevost, Rolland, Paul in Victor Margueritte, Shaw in drugi, znatno število knjig pa obsegajo Tolstojeva dela sama, prevedena v tuje jezike. Katalog priča, da je bilo Tolstojevo obzorje nenavadno raznoliko, saj navaja najrazličnejša strokovna dela iz področja filozofije, teologije, kritike, zgodovine, prirodoslovnih ved, prava, gospodarstva, medicine, pedagoška dela in celo vrsto periodičnih publikacij. Velik del knjig je popisan z drobnimi Tolstojevimi opazkami in zapiski. Ohranjene so neštevilno beležke na zgodovinskih delih, ki se jih je Tolstoj posluževal pri -Petru Velikem«. Posejan z opombami je Machiavellijev »Vladar«, ves Shakespeare, zborniki narodnih pesmi, pregovorov in rekel. Ohranjene so marginalije na Marxovem »KapRalu« (prevedel in uredil Ljuhumov, izdaja iz leta 1808.) Tolstoj je pri čitanju ocenjeval posamezna mesta s številkami od 1—5 (vrednost številk je bila v ruski šoli ista kot danes pri nas). Novelo Leonida Leonova Veliki šlom« je ocenil s: 4, tretje poglavje: »Molka« s: 5, »Na reki« je po prvih desetih straneh odlikoval s: 5, naslednjo stran pa obsodil z ničlo. »Na oknu«, povest istega pisatelja, jo označil kot »popolnoma nepotrebno«, v slovenščino prevedeno Povest o sedmih obešenih« pa skoraj petdesetkrat s p. (to je ploho slalx>) ali z o. p. (očenj ploho = zelo slabo). Tolstojeva knjižnica daje sovjetskim kritikom pri urejevanju njegovega dela nenadomestljiv material, ki bo prinesel dragoceno osvetljavo v skoraj nepregledni Tolstojev opus. Sovjetski književniki so dokazali, da znajo to gradivo uporabljati z redko vestnostjo in znanjem, zategadelj lahko pričakujemo, da se bo priznanim vzornim izdajam ruskih klasikov pridružila še nova — Tolstojeva izdaja. Matevž Skala. RAZNO __________________________________________________ ZA IZGRADITEV NASE REVIJE Nuša želja je, ustvariti slovensko mladinsko revijo, ki iio bo mrtvo skladišče prispevkov, ki ho no bolj slučajno kot hote znašli v njej, ampak revijo, v kateri bo čutiti utrip in voljo mladega rodu. To »mo poudarili lani in to ponavljamo danes. Nočemo torej lista, ki bi bil samo priložnostno mesto za uveljavljanje mladih literatov, lista, ki hi hil sam sebi namen. No vabimo svojih tovarišev in tovarišic samo k temu, da v njem sodelujejo v običajnem smislu, ampak znova izražamo našo prošnjo, da Ne potrudijo za to, da bodo oni sami ustvarjali njegovo podobo. Zato jih prosimo, da nam odkrito sporoče vse predloge, ki jih imajo v pogledu vsebinske in zunanje ureditve »Slovenske mladinec. Marsikdo ima ta ali oni pomislek, ki se mu ga morda niti ne zdi vredno povedati, ali pa se tega celo hoji, Ali naj poudarimo, da nam ho vsaka iskrena misel dragocena in da jo bomo resno prerešetali. Komur je res mar, da dobi slovenska mladina resnično svoj list, ta ho brez ovinkov podal svojo kritiko, l'i je ne bomo nič manj veseli ko pohvale. Vsaka kritika, ki je upravičena >n zdrava, je prepotrebna, ker podira, kar je preživelega, in gradi novo. Se posebno pa si je želimo mi, ki hočemo aktivno mladinsko revijo, ki ho delo vseh. Kolikor ho naša revija na višini, ho to tudi Tvoja zasluga. Zato Tc prosim«, dragi tovariš in tovarišica, ki želiš v plemenitem delu uveljavljati svoje mlade sile, da nam sporočiš vse, kar Ti leži na srcu, vse, kar naj bi po Tvojem mnenju pri ureditvi našega lista upoštevali. Za vsak predlog, ki ga boš k izpopolnitvi našega lista prispeval, Ti bomo od srca hvaležni. RAZPIS LITERARNEGA NATEČAJA Delo vsakega mladega Tloveka je dragoceno pred vsem zato, ker on svojih sil ne trati za sebične namene, ampak svoja osebna stremljenja podreja naporom vsega rodu. Nočemo reči, da se s tem odreka svojih pravic, nasprotno, te svoje pravice uveljavlja — zato, ker ve, da je moč le v krepki povezanosti — z odločnim nastopom vse mladine. To je edina pot, po kateri lahko sleherni izmed nas plodno zaživi svoje lastno življenje, najde svoj osebni smisel in izpolni svoje poslanstvo. Dokaz za to, koliko nas je to spoznanje zajelo in osvojilo, je naša revija. Revija je edini pisani dokument, po katerem lahko presodimo, koliko nas je ta zavest, ki smo jo že in jo še bomo označili, prešinila, koliko smo doumeli čas, v katerem živimo, to se pravi, njegove nujnosti. Moti pa se, kdor misli, da so članki, ki nam jasnijo našo vlogo, naš položaj ter naše naloge v današnji družbi, da je višina teh člankov edino merilo, s katerim se da oceniti zrelost naše revije. Kdor tako misli, ne pojmuje pravilno umetnosti in njenih nalog. Poleg razprav, anket, raznih pregledov zavzemajo v sodobni mladinski reviji izredno važno mesto leposlovni prispevki. Tudi oni so prav tak dokument, s katerim se da izmeriti pomembnost tega ali onega rodu, te ali one revije. Od njihove kvalitete zavisi v odločilni meri kvaliteta revije same. Da si želimo čim tehtnejših črtic, novel in pesmi, je torej samo po sebi jasno. Skromne gmotne razmere ne dovoljujejo »Slovenski mladini«, da bi svoje sodelavce honorirala. In gotovo nihče izmed tovarišev tega ne pričakuje. Toda, ker želi vsaj skromno nagraditi svoje sotrudnike, obenem pa tudi zbrati okoli sebe vse neznane mlade ustvarjavco slovenske kulture, razpisuje uredništvo »Slovenske mladinec nekaj nagrad v obliki leposlovnih del, ki so mu jih v ta namen podarile nekatere slovenske založbe, in nekaterih drugih praktičnih daril. Vsem darovalcem bodi za njihovo naklonjenost izročena v imenu onih, ki bodo teh nagrad deležni, naša zahvala. Pozivamo torej tovariše in tovarišice, da se temu vabilu in razpisu v velikem številu odzovejo in izpričajo, da je na Slovenskem še dosti mladih pozitivnih sil, ki bodo slovensko kulturo ne samo obranile in ji določile v življenju naroda mesto, ki ji gre, ampak jo bodo same dalje izgrajevale. To bo najučinkovitejši odgovor vsem onim, ki kulture niso samo izdali, ampak jo hočejo z ognjem in mečem uničiti. Mladina naj s svojimi talenti izpriča, da ji kultura ni prazen zvok.. Prispevke pošiljajte uredništvu »Slovenske mladinec brez kakšne posebne oznake, ker bodo v poštev za nagrado prišli vsi literarni sestavki, ki jih bomo prejeli. Prispevke je treba poslati najkasneje do 1. jan. 1940. 'V'I ./(v, > 1" r , ..:X -v-■■ v p Lt!V,fc jii • **//;%! IJ -Vjv?> w' w-iirr^.-. a T‘ i ;iW'‘ VlAfirSMLf- | . (BHHHJpfl. p C* miri za literarni, natečaj ,.Slovenske mladine *: Darila smo prejeli od sledečih ljubljanskih tvrdk ^Akademska založba, Bonač, Bahovec, Dolžan, Kr jarec, Goli, Golob, jugoslovanska knjigarna, Kette, Kl«inmayer & Bamberg, Knjigarna Tiskovne zadruge, Kolman, Krisper, Lesjak, Maver, Naša založba, Nova založba, Pauscbin, Preskpr, Samec, Skaberne, Slovenska matica, Sport-Kmct, Šarc, Šinkovec, Tižjur, Udovič, Žlender, v, ^ '/>, , , "v* v Od prejetih daril smo sestavili 6 lepih nagrad. In sicer prejmejo: ’ Tri najboljSe pesmi: 1. nagrada: Prežihov Voranc: Požganica (vez.), ) Jug Kozak: Špiridon (broš.), , v / Uka Vašte: Umirajoče duše (broš.), Vladimir Levstik: Gadje gnezdo (broš.), j A. V. Isačcnko: Slovenski verz (broš.), Slovenska krajina (zbornik, vez.). 2. nagrada: Fran Levstik: Zbrani spisi (lil.1 in Vi. del), Fran Erjavec: Zbrani spisi (I. in II. del), Ludvik Mrzel: Luči ob cesti, Sigrid Undset: Kristina I^vransova hči. (Vse broširano, dar Jugoslovanske knjigarne.) 3- nagrada: Lična kaseta ^pisalnega pribora. Blok pisemskega papirja. v > Trije najboljši prozni sestavki: 1. nagrada: Cervantes: Don Kihot I—IV (vez., dar Slov. matice), 2. nagrada: llodenhach: Mrtvo mesto (broš.), Farrfere: Civiliziranci (broš.), j Leblanc: Arsfcno Lupin (broš.), Zbirka mladinskih spisov (broš.), v \ Morski razbojnik (tez.), ,,, Blok pisemskega papirja. 8. nagrada: Album za razglednice, Blok pisemskega papirja« OPRAVIČILO IN OBVESTILO • Vnjene naročnike in bralce prosimo za oproščenje, ker se je prva s*"vilka brez krivde uredništva uekoliko zakasnila in ker vsebinsko ni takšna, kot smo si jo želeli* Pomislijo naj, da izdajanje neodvisne mladinske revije, ki ne uživa podpor nobenih fondov, ni lahka stvar. Dvakrat «*ie pA je izdajati danes mladinski list, ki hoče svoje pisanje uravnati po Cankarjevih besedah, ki smo jih natisnili na naslovni strani. Zato je mo-r*'a pričujoča številka iziti na 24 in ne na 82 straneh. •‘rihodnja (dvojna) Številka bo izšla 15. decembra. dijaki-aUadetn ild ! Posečajte brivski in frizerski salon za dame in gospode lilUcUnOM Tcohc Napoleonov frg št. 5 Najmodemcje urejena lekarn« D" G. PICCOLI LJUBLJANA, TYBSEVA 6 (Nasproti »Nebotičnika«) Velika zaloga tuzemskih ia inozemskih specialitet. Oddaja zdravila na recepte za vse bolniške blagajne. Priporoča malinovec, pristen, naraven, na malo in veliko. Norveško ribje olje, naj finejše, sveže, vedno v zalogi. Naročilo točno proti povzetju. V v SLASCICE lastnega izdelka če v slaščičarno, potem k PELICONU! id fesCH U/v *zUn& vrne se oblečete dobro in najceneje pri nas Ifloftufalctuca VlOVdU LJUBLJANA, KONGRESNI TRG 15 Tink« titkurnu Merkur tl. d. v Ljubljani (predstavnik Otmar Mihalek).