100
tf                 Vinska trta in prvenec.
o je Bog cvetice ustvarjal, dal je vsakej priinerno barvo; nekatere so dobile rudečo, druge višnjavo in zopet druge belo ali rumeno barvo, a sleharna uekoliko drugačno, da se je mogla razpoznati od druge.  Zdaj si poišče vsaka ugodnega kraja v svoje bivališee. Nekatere se nasele po gorab. in dolinah, druge po dobravah in logih, ob rekah in potocih, a največ si jih izbere polja in travuike.
Ko je Bog vže vse cvetiee oskrbel s primerno jim obleko, pride naposled do skromne vinske trte, ki jo ponižno stala v ozadji in potrpežljivo čakala, da pride na vrsto. Tudi njej hoče modri Bog podariti posebno obleko, ali zmanjkalo mu je vže mnogo bair. Da bi se vender trta razločila od drugih rastlin, poinešal je modri stvarnik zeleno in rumeno barvo vkupe. To barvo je dal potrpežljivej trti, in bila je zadovoljna. Tudi ona si gre zdaj iskat svojega bivališča. A ker je bila zadnja, dolgo ni mogla najti ugodnega kraja. Kamor koli se je ozrla, povsod je bilo vže vse polno gizdavih in ošabuib. cvetic. Dolgo je iskala, a končno pride do neke osojne rebri, ki je bila zaradi neplodovite zemJje in preobilega kamenja od vseh drugih cvetic za-puščeDa, Tu in tain je bilo videti le kako slabocvetoee zeiišče ali pritlikavo zelenjad na rujavern ilovnatem zemljišči. In tii si trta pri nekej golej skali izbere primeren kotiček v svoje bivališee, kder jo vidimo še danes.
Kadar pride vesela vzpomlad, oživi se vsa narava in povsod biva novo veselje in nova radost. Uboga trta zdaj žalostno zre v dolino, ki se v svojej najlepšej krasoti razprostira daleč na okoli. Tu mej gosto in zeleno travo je vse polno najlepših cvetic. Po evetieah preletavajo pisani metulji a po cvetji si nabirajo pridne bučelice sladko strd. Zdaj pride tolpa vaških otrok. Veselo pevajoč si začno trgati cvetice in je spletati v venee. Trta vse to gleda in globoko jo zaboli, ko se spomne, kako priprosto mora ona živeti. Od britkosti začne jokati in z gorkimi solzami močiti trdo skalo, ob katerej si je bila izbrala svoje bivališče. In res je ni na trti nikakeršne lepote. Deblo ima krivo in z rujavelo kožo ovito, liste teninozelene in jako ubožno cvetjo, ki se komaj razloči od zelenega listja. Bogu se tvta zasmili in jej reče: ,,Ker si bila do sih dob tako ponižna, skromna in potrpežljiva, povzdigail te bodem nad vse cvetice in rastline, a jeseni bodeš nosila sad, kakeršuega ne rodi nobena druga rastlina na zeinlji. Tvoje cvetje bode imelo prijeten duh in kadar te človek spozna, obdeloval te bode z največjo pridnostjo; presajal te bode v dobro zemijo in varoval vsake nezgode. In kadar bode naravo vžq debel sneg po-ki'ival ter ne bode o pisanih cveticah nikjer več sledi, prepevala se bode tebi še vedno od vseh strani 6ast in slava." Ko trta te besede začuje, utolaži se, sklone se k višku, otare si solzrie oči in so Bogu zahvali za to veliko dobroto. Ia tako vidiino še danes, da se trta vsako vzpomlad joče od veselja in hva-ležnosti do Boga, ki jo je iz njenega prvotnega uboštva tako visoko povzdignil. A poleg trte je žaloval še nekdo drngi; to je bil gozd zeleni. Bilo jo nekega lepega vzpomladnega jutra. Solnce je vže v svojem veličasfcvu pri-plavalo izza sinjih gora in razsipalo svoje zlate žarke po vsej zemlji. Ptice so vže veselo prepevale, cvetice privzdigovale svoje glavice in po vejab. so
ioi    ¦                 ^^^^^^^
blestele kristalne r6sne kapljiee. Ob gozdnem robu so se razprostirala plo-dovita poJja in prelepi, zeleni travniki, da jih je bilo veselje gledati. PoJje je obetalo pridnemu kmetovalcu bogato žetev, in travniki so se ponašali s prelepo zeleno odejo, posuto z nebrojnim številoin raznolikih cvetie. Vse se je veselilo novega dneva, sarno gozd je plakal iu žaloval, ker ni imel nobene cvetice, ki bi ga rasvesejjevak z ]epo barvo ali pa prijetno vonjavo. Zavidno je gledal na sosedne travnike in vzdihoval: nO.kako so pae lepe in krasne cvetiee po trav-nikih! Kako prijeten in dobrodejen duh dehti od njih ! Kakor biseri se bleste po njili rosne kapljice ter se v solnčnih žarkih kakor mavrica izprerainjajo v mno-gobrojaili barvah. Vsega tega jaz nimam!" Tako toži gozd, nagne se k cve-ticam in jirn reee: ,,Cvetice drage! usmilite se mene ubogega gozda ter pridite k nieiii prebivat. Tudi v gozdu bodete lekko rasle in evetele. Ako se rae ve ne usmilite, zapuščen sem in vse svoje živjjenje nesreeen." — ,,Ne moremo izpolniti tvoje želje," odgovore nekatere cvetiee; Bv gozdn bi inorale vedno v senci tičati, te.r bi ne mogle gledati zlatega solnca; tudi krspčaliia rosa bi uas ne pojila tako, kakor po travnicih."
Gozdu se pri teh besedah tako milo stori, da so zaene solziti. Njegove solze so padale na cvetice, ki so rastle ob gozdncm robu. Mej terai je bila tudi skromna sirota s precejšnim ščetinastim steblicera in podolgastim v vre-teneih stoječimi listi. V svojih skromnih vršičkih iina kobuljaste cvetove, ki so iz lienih belih zvezdic sestavljeni. Kadar zvezdice odpadejo, narcde se na pecljih zelene krogljiee z gostimi ščetinicami porašene, ki se rade obleke po-prijeraajo. Kdo je ne pozna te skromne sirotice, ki ima toli priprosto ime. Lakota se imenuje (fialium Molliigo), ki se prav pogostoma vidi ob poljskih in gozdnih mejah. Tudi na njen cvet je padla solza plakajočega se gozda. In kakor se sploh siromak rad usraili siromaka, sirota sirote, tako se tudi ta ubožna evetiea, prva oglasi ia reče: ,,Ees da niseni kaj posebnega, ali to, kar imam, rada privošcim vsakemu; zatorej se jaz preselim v gozd." To rekši zapusti svoje osojno bivališče in si gre v gozd iskat prjmernega kraja. Za seboj zvabi se drugih svojih sestric, nagovarjaje jih, da se naj tudi one presele v gozd, da ne bode toliko žaloval po njih. In res se zbere še mnogo drugih cvetic, kakor plučniee, oveice, šmarijnice in druge, ki gredo za ubogo lakoto, ki je bila prva v gozdu. Gozd jili veseJo vzprejme in vsakej odkaže primeren kraj v njeno bivališče. V hladnej senei košatih bukev se ubožua lakota bolje počuti nego H poprej na travnikih ter se kmalu vsa izprevrže. Gozd jo iz hvaležnosti, ker se ga je prva usmilila in-pri njem naselila, povzdigae nad vse druge gozdne cvetiee ter jej podeli tudi drugaeao podobo. Steblo se jej skrajša ter postane gladko. Ovet se jej povekša in dobi prijeten duh. Tudi njeno prvotno irae zavrže gozd in jej da zaradi njenega prvenstva ime p r v e n e c (dišeča perla, Waldmeister). Vrhu druzih lepih lastnosti dal jej je tudi šc to, da tudi utrgana in vže posušena daje močen in prijeten duli. Zaradi te last-nosti Ijudje prvenca radi med perilo pokladajo. Posebno radi ga devljejo v viuo, katero dobi od te cvetice nekak prijeten dub. in neko posebno dobro slast.   Tako vino se imenuje t r a v n i e a (Maitrank).
Tako ste ponižna vinska trta in usmiljena dehteča perla ali prvenec skupaj človeku v največje veselje.                                                                            R.
---------------K--------------¦