Književna poročila «Učiti se mnogo bolj slovanskemu jeziku in svojstvu, ne more nikdo preveč priporočati, osobito ne pisateljem,« je dejal leta 1880. Levstik v prelagateljevem predgovoru pravilnika za župane. S tega stališča bi bilo prenarediti: podlistki «Mira» (V), krastača za kroto, prilika nanese (Francozu se mudi, IX), od tistega trenutka (brez sem, 18), ugnati (brez: v kozji rog, 19), če (brez: za slučaj, 39), delo se odseda (ne: izda, 83), in še več drugih drobnjav, ki jih je že grajal dr. Breznik in ki jih ne maram tu nanizati. Pogostni so pleonazmi kot: majhni otročiči (61). Sumljiva se mi zdi oblika: proti Orehovljem (58). Prekaniti v po= menu prevariti (XI) gre po 4. glag. vrsti, nekaj drugega pa je štajerska okoličnica «prekane me» = pripeti se mi, slabo mi postaja. J. Šega. Damir Feigel, Domače živali. V izdaji «Splošne knjižnice« v Ljubljani. 1925. Knjižica, kakršno si kupiš v peronskem paviljonu pred odhodom vlaka, da se raztreseš med vožnjo; ali pa Alešovčeve «Ljubljanske slike«, za drobec jedkejše, aktualnejše. Samo, da me je stari Alešovec manj motil s slogom in dovtipi, ki diše pri Feiglu po prisiljenosti. In to je škoda, ker ima Feigel marsikdaj zelo ostre oči za komično tragedijo te najnavadnejše domače živali, človeka, in misli, ki te kar osupijo. Gradivo, ki se ga je lotil v tej knjigi, bi bilo vredno pozornejše in bolj poglobljene obdelave, močnejše roke. Strinjam se pa z njim popolnoma, da nam noče kvariti radosti do tega tako kratkega življenja s slov* nico, kakršna je običajna v izdajah «Splošne knjižnice«. Kocjan. A. G. Matoš, Pjesme. Zagreb. Narodna knjižnica. Str. 108. Pod naslovom «Naši pjesnici« je založništvo Narodne knjižnice doslej obelodanilo pesniške zbirke P. Preradoviča, F. Prešerna, Gj. Jakšiča, VI. Nazora, L. Kostiča, S. Gregorčiča, St. Vraza. Peti snopič obsega Matoševe stihe iz 1. 1889. do 1914., torej tik pred smrtjo blestečega esejista. Njegovih puščic in zabavljic izdavač ni sprejel v to skupino. Premalo poznam sodobno hrvatsko književnost, da bi si lastil sodbo o Matoševem pomenu, ki pa se mi zdi znaten. Karlo Hausler mi je svoj čas govoril o njem kakor o možu, v katerem je tedanji pisateljski naraščaj onkraj Sotle (WiesnersLivadič, Hausler i. dr.) videl svojega vzornika. Matošev sonet «Mladoj Hrvatski«, natisnjen leta 1909. v «Hrvatski Smotri«, je videti nekak program: Naš ukus samo riedak do jam bira I mrzi sve, sto sliči frazi i pozi, Tek izabranom srcu zbori lira I nije pjesma, koju viču množi. Naš stih je život, koji dušu svira. Što može reči proza, dajmo prozi, A strofa treba magijom da dira I budi u nama ono, gdje su boži. U vieku, kada «misli» svaka suša (bedak), Mi, nimfolepti, skladno osječamo, Jer cilj je svemu istančana duša. Ljepoti čistoj himnu zapjevajmo, Božanski Satir kad nam milost dade Za cvjetni uskrs hrvatske Plejade! Donekod se je Matoš sam duševno opisal v «čarobni fruli«, ki se pričenja: Od vajkada na mojoj duši svira Muzikant satir, golač, parija, 562 Književna poročila Pa kada svira, ko iz glasovira Utopija se diže, san, Ikarija... To vam je velik artist, odličen osobito v sonetu, ki ga je dotiral do ne* verjetne formalne popolnosti. Pristen Heredia. Težko, da mu je kdo med Hrvati v tem kos. Cesto se je povzpel do pravcate akrobatije, prim. Lakrdijaš. Navdih mu je mnogokrat umstven, literaren, umetnostno zgodovinski. Odtod nekaj reminiscenc (V. Hugo i. dr.) in gomila erudicije. Zmožen je pa tudi bajno bujne domišljije: «M6ra» (300 stihov) bi se podala Govonijevim «Električnim poezijam». Evo vam iz nje primera za polnozvočno stihotvorstvo njegovo: Engleske polže (koristi) plitki proroci, Na trulom stupu novi poroči, Izgubljena sreča svetog prolječa, U kretenskom mozgu sitog stolječa, Kljakavi moral gradskih cinika, Prekrasni miriš skupih klinika, Klimavi troni, živi strojevi, Glada i novca podli bojevi: Aj, na meni stenju sve lokomotive, Suhoparne knjige, teorije krive, Sliepom dušom plače pepel starih zala Ko Dies irae pokornog korala ... O, kako sjetno sija dan Italije, O, kako sjetno svira Pan Idalije! Najbolj se mu posreči satira, persiflaža. Neredko je brezobziren cinik: garson stari Bog (8), ja sam bordel, špitalj, ludnica (21), smrtni grieh me spasava od vraga (80), igra, gdje če dama padati na puba (104), srce nije safalada (106), ali pa tale strelica na ženske (44): ... Sve ste slične, ženice, Oko materije tek se prtite, Ideal vam je: brzo ženit' se, Oko jedne osi sve se vrtite! Malokdaj naletiš na neskaljeno ubranost, kakršna preveva ljubavne kitice kot «U vrtu« ali «Tajanstvena ruža». Daroviti bohem pa ni brezdomovinec. Saj pogosto jemlje v misel svoj kajkavski zavičaj. Kako lepo razpravlja njegov J *' No šta če meni tudji krov, Sloboda tudjega kraja? Tek kod kuče je blagoslov, A svoga bez zavičaja Je težko živjet, teže još umrieti: Jer svaka ptica k svome jatu leti. Danes se nam vidi, da je bil v klasičnem pomenu vates * prerok, dokaz umovanje starega grabancijaša (črnošolca) iz 1. 1907: Več sa brda pjeva crvena sloboda, A divne vode, Jadran, Drava, Una, U krvi plamte ... Ustaj! Sunce! Buna! Naš satir in satirik rad zaključuje z ostro domislico, glej «Capriecio», ki predočuje ples v dvorcu: 36* 563 Književna poročila Pa dok biesni bas i violina, Niko ne zna — škandal i blamaža! — Da pod suknjom neko skriva--------paža. Ali «Erotica biblion» o grofu Mirabeauju, ki med prekucijo ljubi markizo: Pa kako nije ljubit mogo, On uze kantarida mnogo I muha ga je ubila. Ali «Prkos» o plesaču Marciju, ki se za deblo privezan roga Bogu tekmecu: No ja sto mogu, Bog tek može htjeti, Jer sve da hoče, ne može umrieti I kao smrtnik sebe ubiti. Pevec Petra Kerempuha (Trebušnika) se je dal zavesti do kabaretske po* pevke «Krinolina». Pa tega mu ne bi toliko zameril kot prepogosto zagrebško žlobudravščino: budem črko kao stene, kad vam bude fad, pumpati, krepati, lopati, šopati, dijetenklasni purgar, fater, frajle su bezect, blauštrumpf. Posiljene so tvorbe: Nietzschejev bogomrak, Bogomajka i. dr. Vso to navlako naj bi bil posvetil drju. Pišti Posiloviču namestu lepega soneta «Bjesomučnik». A. D. Dragutin M. Domjanič, Izabrane Pjesme. Zagreb 1924. Redovno izdanje Matice Hrvatske za g. 1922. Str. 184. Vazda gam ma§ta0) odyiše snivao> Života ni mladosti nišam uživao, Pa sva moja mladost pjesme su te.