98 
Srečni ljudje       
17. Najboljši vir moči in sreče.         ^^^B
''Myobožen redovnik je pripovedoval o težki na-k&fci logi, ki se rau je naložila v novicijatu in ga ^f/a je stala precej premagovanja.
Eden    izmed    poslušalcev    mu    opomni: »Kajne, nekoliko  ste  pa le pogodrnjali?«
»Kako bi bil pač mogel godrnjati in nasproto-vati?« odgovori redovnik. »Moj predstojnik, ki je vedcl, koliko težkoče mi bo napravila ona reč, si je nalašč odbral ravno trenotek, ko sem prišel od sve-tega obhajila, in mi naznanil svoje povelje. — Kako bi mogel človek reči: ne, ko ima Jezusa v svo-jem srcu?«                                    Paillettes   d'or.
18. Kateri jc najlepši dan življcnja?
Trije vrli gojenci v nekem katoliškem zavodu so se ustavili na dvorišču in pričeli ta-le ganljivo lepi pogovor:
»Davi,« tako prične eden izmed njih, »so nam rekli, da je dan prvega sv. obhajila najlepši dan živ-ljenja; oh! in je zares. Nikoli več ne bom tako sre-čen kot to jutro, ko je ljubi Bog prvikrat prišel v moje srce. Oj, srečen, presrečen dan ! . . .« Deček umolkne in mlada prijatelja sta mogla opaziti, kako so se njegove svitle oči napolnile s solzami,
»Še  en lepši   dan je kot le-ta,«   odvrne   drugi tovariš.
»Še lepši? Oh, ne,« začne živahno ugovarjati prvi; »ne, ne!   In kateri bi mogel biti ta dan?«
»Oni dan, ko bom kot novomašnik prvikrat opravil daritev sv. maše; ko bom, preden prejmem Jezusa v srce, ga prvikrat držal v svojih rokah in ga daroval nebeškemu Očetu ter mu bom s čustvom, ki se mi zdi, da ga že zdaj čutim, mogel reči: Moj B o g!«
»Pa je še en lepši   dan,   kot sta ta dva   lepa dneva,« priporrmi preprosto tretji prijatelj.
P        Presenečena vzklikneta oba dečka hkrati: »Ne, io ni mogoče!«
Oni pa se ozre proti nebu in še enkrat ponav-lja: »Še je en lepši dan, kot sta ona dva, seveda oba tako zelo lepa.«
»Kateri pa je ta dan? Ali je mar smrtni dan, ki da duši, da se zedini z Bogom za vso večnost?«
»Ne.«
»Kateri pa je vendar; ali je morebiti oni slo-vesni dan, ko se redovnik z obljubo zaveže, da se več ne povrne med svet?«
»Ne, ne. Oh, uboga prijatelja, ali res ne uga-neta:  Najlepši  dan  je  dan mučeništva!«
Srečni otroci! Srečni starši in učitelji tako ple-menito mislečih in velikodušnih otrok!
Paillettes   d'or.
19. Kako si otroci izbirajo srečo.              l|
Neki bogoljuben oče je zvečer sedel pod iipo s svojimi oiroki in jim v preprostih pogovorih povedal mnogo koristnih naukov. Posebno so se jeli pogovarjati o tem, kako si ljudje želijo premnogo praznih in nepotrebnih reči. Otroci pa menijo, da bi si odbrali to, kar je najboljše, ko bi šlo po nji-hovih žcljah.
Oče se nasmehne in pravi: »No, pa povejte, kaj bi si pač želeli ?«
Brž začne najmlajša hčerka Brigita : »Ljubi oče, jaz bi si želela, da bi bila prav lepa; zakaj lepota jc vsakemu všeč; tudi imajo povsod radi lepe ljudi.«
»Pojdi, ničemurnost, s svojo lepoto,« seže urno v besedo Bogomil, le dve leti starejši brat, »ali veš, kako je bil lep sosedov Frice še pred štirimi meseci, predcn so ga koze tako grdo zdelale ? Kaj ima zdaj od svoje lepote ? In potem tudi nitnaš od lepega obraza nič jesti, če si lačna! 0, za lepoto bi mi ne bilo nič mar; marveč rajši bi si želel, da bi bil prav bogat, zakaj denar je sveta vladar in bogastvo nam daje vsega, kar si le želimo.«
»Ljubi brat!« zavrne zdaj Konrad, najstarejši sin,  »tudi ti si še nisi izbral najboljšega; zakaj glej:
bogastvo lahko ravno tako hitro izgine kakor lepota, in ko bi sedel v sredi denarja pa bi bil obenem. neumen tepček, bi vendar ne bil nikjer čislan. Jaz bi si pa rajši želel, da bi bil prav razumcn; zakaj razumnost preživi lepoto in bogastvo ter nam pri-dobi čast in ljubezen pri vseh pametnih ljudeh.« Z nekim imenitnim ponosom, češ, da je še le on pravo zadel, pogleda Konrad očeta in vzklikne: »Kaj ne, ljubi oče, moja želja je najboljša!«
Oče molči, gleda na tla in piše s palico nekaj v pesek. Bile so same ničle!
»Kaj pa pomenijo te ničle ? Kaj pa hočete s tem povedati, oče?« vpraša zdaj Konrad, nekoliko-vznevoljen, še bolj pa zvedav.
»To-le je odgovor na tvoje vprašanje,« odgo-vori oče resnobno, »zakaj glejte ljubi otroci! Lepota, bogastvo, razumnost in vse druge zemeljske dobrote niso nič v očeh modrcga moža, enake so ničlam. In vse ničle, in naj bi jih bilo še tako veliko, ne veljajo nič brez enotc. Ako pa postavim spredaj eno, ima. to, kar je bilo poprej brez vse veljave, velikansko vrednost. To cdino pa, ljubi moji otroci, brez ka-terega je prazen nič vse, kar imamo, in katero nam. da vse, česar resnično potrebujemo, je strah božji in čednost. Zakaj edino čednost stori človeka. resnično lepega in bogatega, modrega in srečnega'!.
Zbirka