Fran Hlbrecht:
Rtila.
ot bi udarjalo tisoč kopit, tisoč kopit en sam udar, v pošastno svoje veličanstvo ovit jezdi v svet Atila car.
Temno krdelo hlapcev za njim — (tak se izlije črn požar z neba do zemlje v en plamen) — edin v vseh pa je Atila car.
Divji in mrk mi je hunski pogled, kakor Ciklop otlook z gladnim očesom žre ljudstva in svet Atila — hunski bog!
Rdeče se peni v narodov krvi plašč njegov carski do tal, svojo vero prinaša v ljudi Atila, kardinal.
v
Ha! „Siba božja" in „kazen za greh"! Zastonj tvoja smrt, o'Krist! Nova vera prihaja iz pekla: Atila anarhist-----------

»Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 8.
29
394                                  Fran Albrecht: Globlje in tišje.
Sred polnoči iz mrzličnih sanj krikne srce v nebo — in to črno nebo, ta prepad brezdanj: kot otlo ciklopsko oko . . .

Fran  Rlbrecht:
Globlje in tišje.
Globlje in tišje že padajo naše besede, kakor v brezdanje vodnjake polnoči, ko molčanje razprede čez obzorja svoje somrake.
Ali to niso naše besede,
to je naše veliko molčanje!
O, so-li vaše duše brezdanje
in močne, da nosijo mrak in tišino?
Rdeče zorijo sel naših vrtovi, kot bi kri naših src tam cvetela ... So še razcvela, ali uvela že so vaša srca, drugovi?
Tišje prihajajo ure brezdanje,
dragi, najtišje je pred viharji!
O, ko nalilo to pričakovanje
jekla bi v kri nam, da pela bo v zarji .