URN_NBN_SI_DOC-LKDIDJ7U

M I L K A G R G I Č ( 1921- 1990) Tržačanka, ob rojstvu zaznamovana s kraško trdnostjo in mediteransko odprtost­ jo. Življenje jo je zaneslo daleč iz rojstnega kraja. Kjerkoli je bivala, je bila srčno vezana na naravo. Prehodila je naše hribe in gore; ne po modnih ali sprehajalnih poteh. Poznala je tiste steze, "kjer tišina šepeta". Z zbranostjo in poznavalsko je urejala svoj vrt in obiskovala hotemaško gmajno! In cvetje, ki ga je ona negovala, je gotovo zacvetelo ter barvalo robove gredic in okna njenega doma. Ostala je zvesta rodu in družini. Zrasla je v okolju, kjer je prav knjiga iz knjižnice pomenila okno v svet. Ko je po vojni poklicno prišla v knjižnico, je nadaljevala tradicijo zavzetih predvojnih knjižničarjev iz društvenih knjižnic, ki so bili ne­ pogrešljiva vez med knjigo in bralcem. Imela je vse potrebne vrednote dobrega bibliotekarja-informatorja in jih je vztrajno bogatila. Spoštovala je obiskovalce knjižnic, cenila tiskano besedo, imela zavidanja vreden filigranski spomin in široko splošno izobrazbo. Močne želje po znanju niso načela niti leta niti upokojitev, še bolezen ne. Do konca so na njen naslov prihajali Delo, Danas, Naši razgledi in drugi časopisi. Do zadnjega je bila na tekočem s knjižnimi novostmi, posebej na njenih področjih, ki so zajemala pestro paleto: zgodovina, politika, ekologija, planinstvo, glasba... Med sodelavci je bila cenjen praktik, a stalno je spremljala tudi novosti v stroki in jih preudarno sprejemala. Leta 1957 je sedla med slušatelje naše prve redne knjižničarske šole, ki jo je odlično končala. Odtlej so bili Milka in njeni zapiski podaljšana roka Kalanove katalogizacijske šole. Po preselitvi v Ljubljano je bil njen knjižnični dom Delavska knjižnica pod vodstvom Avgusta Vižintina, knjižnica, ki je bila tedaj in še nekaj let neuradno zbirališče mnogih mlajših knjižničarjev. Prihajali smo s številnimi zadregami in odhajali z uporabnimi strokovnimi nasveti in toplimi človeškimi vzpodbudami. Prav tu so prišli posebej do izraza Milkina zrelost, širina in interes za stroko. Nesebično se je veselila napredka, pa naj je šlo za "Lučkino" Sežano ali "Nežkin" Ormož, še posebej je poznala ljubljanske