Poštnina plačana v gotovini.
Številka 28
Maribor, 24. julija 1957
Posamezna številka Din 1.59.
Leto II.
E
: oo vi
Izhaja tedensko — Velja po pošti dostavljen : na mesec Din 6'—, za tujino na mesec Din 10*— — Oglasi po tarifi
Tednik za vsa javna vprašanja
Uredništvo in uprava: Maribor, Ulica 10. oktobra — Telefon 2£6-16 — Rač. poštne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
Nam delavcem pa se je zasvetilo novo upanje, vzrastla nam je zavest, da tvorimo s kmeti in ostalimi izmozganimi sloji slovensko delovno ljudstvo in naša parola je: Kdor socialist — ta za slovensko gibanje delovnega ljudstva.
Sociaiist-dopisnik iz Kranja.
Dr. Tinko P o v s e, župni upravitelj:
Kristus joka in biča...
Izredno globok je bil Evangelij v nedeljo 18. julija. Prav za naše čase, tako sodoben je našim razmeram, čisto demokratično razpoložen in borben.
Kristus joka nad svojo domovino, Kristus joka nad glavnim mestom svoje domovine, Kristus joka nad Jeruzalemom. Kristus ni jokal, ko je videl težke bolnike in jih ozdravljal. Ni jokal, ko je bil priča silne žalosti pri pogrebih in dajal življenje mrličem. Ni jokal, ko so se mu približevali ubogi grešniki in jim je odpuščal grehe. Ni jokal, ko je visel na križu, umiral in zapuščal svojo mater. Pač pa je Kristus grenko jokal, ko je videl, kako je bil zaslepljen njegov narod, kako je bil razcepljen na toliko strani, da se ni mogel nikakor sporazumeti in zediniti. Da, še nekoč drugič je Kristus jokal. To je bilo takrat, ko mu je umrl dragi prijatelj La zar. Nad grobom svojega prijatelja je jo kal in nad neslogo svojega naroda. To je bila njegova nežna, udana ljubezen do prijatelja in čuteča aktivna ljubezen do domovine.
V	dno duše je peklo Kristusa, ko je bil priča kako je propadala njegova domovina in postajala plen takratne nenasitne, fašistične, rimske oblasti, ki tisočletja se daj bolj, sedaj manj, oklepa v svoje kremplje skoraj ves svet na različne načine in ki nikdar ni sita ljudske krvi, ki vedno znova hoče nedolžnih žrtev, ki ji nobena stvar ni bila nikdar sveta in nedotakljiva. Skoraj ni mogel doumeti po demokratičnih načelih svojega nauka, ni mogel doumeti brezdušne in brezsrčne rimske oholosti. Ni mogel razumeti tiste peklenske kaste, ki uživa samo v paradah in živi samo za prazne parade, ki ne vidi solz po nižanih in ubogih, ki se s polnimi trebu hi ne zaveda, da so na svetu tudi prazni in lačni želodci, goli in bosi ljudje, ki morejo paradirati samo s svojo goloto in nagoto.
Jokal je Kristus in premišljeval. Zave' dal se je, da bi se demokratični narodi mogli rešiti večne rimske požrešnosti, da bi njegova domovina ne bila plen rimskih paradnih svečanosti, če bi narodi, ki trpe, ki so potlačeni, bili složni. Občutil je, da bodo za njegovo domovino prepozno pri šli tisti časi, ko bodo novi, nepokvarjeni, naravni narodi nastopali in ki bodo bodisi s fizičnimi upori in vojskami, bodisi z novimi svobodnimi idejami človečanstva vsaj deloma pošteno obračunali s prefinjenimi, tlakocepljivimi rimskimi rablji.
Po naravnem zakonu je namreč več vredno ljudsko življenje, ljudska svoboda kot pa vsa rimska umetnost, nakopičeni kapitali in Izmišljeni, filozofični kodeksi. Vse to je zelo lepo, a biti mora le sredstvo za človeško življenje, za človeško svobodo. Vse to mora biti sredstvo, ni kakor pa namen, človek sam mora biti namen vsemu stvarstvu, ker je Bog posta' vil človeka za gospodarja na zemlji, a n! postavil umetnosti, niti kapitala, niti filozofskih in pravnih rimskih predpisov.
Strašno je Kristusa vse to vžgalo v dušo, ko je tako premišljeval. Njegov jok je pojemal in namesto nežnosti ga je pričela prevzemati silna jeza. Dobro mu je bilo znano, kdo je bil kriv, da bo njegova domovina uničena za vedno. Izdajalci in tlačitelji so bili v njegovem narodu. To so bili tisti največji krivci, ki so gnjavili narod s praznimi frazami. Preokrenili so vero v Boga v vero v same sebe. Napravili so iz hiše božje razbojniško jamo. Hiša božja, dom resnice, dom pravice, dom miru, dom ljubezni, dom bratstva, dom enakosti, dom molitve, ta hiša božja je postala navadna trgovina. Vera in Bog sta postala sredstvo za nabiranje kapitala, za zatiranje nižjih slojev. Kakor trgovec prodaja svoje blago, tako so pro-
Vladna kriza v Č. S. R.
Nepričakovani pad češkoslovaške vlade je neprijetno presenetil vso evropsko demokratsko javnost, ki se zaveda kako usodepolna je lahko vsaka resnejša kriza češke demokracije, ki itak živi v zelo nezdravem vzdušju. Geografski položaj C. S. R. je v evropski politiki v vprašanju miru ali vojne tako važen, kot morda nobeden drugi. C. S. R. je kot klin zabita med same fašistične in polfaši-stične države, ki se niso odpovedale svojih imperialističnih in revizionističnih teženj. Kot vemo, so takoj po prevratu razvili Madžari ogromno propagando, s katero so skušali Evropo prepričati, da del Slovaške in Podkarpatske Rusije pritiče njim. Po nastopu hitlerizma v Nemčiji se je pričela gonja tudi s te strani. Čehoslovaška je tedaj slonela na Franciji in Mali antanti. Toda Francija, ki je bila sama ogrožena po zunanjem in notranjem sovražniku, je predstavljala preslabotnega zaveznika;
Da se tčeška
demokracija ne bi znašla nekega dne po polnoma osamljena in popolnoma pre^ dana nemškemu fašizmu, zato je skleni la s Sovjetsko zvezo vojaško pogodbo in s tem dala svetovni reakciji nove povode za ostre napade, češ da se Č. S. R. bolševizira. Posebno nemški tisk je v svojih lažeh dominiral, ko je dokazoval številna sovjetska letališča na češkem ozemlju, 'kontrolo vojne industrije po sovjetskih vojnih odposlancih itd.
Prav tako, kot pred zunanjimi nepri jateljj, pa se je morala češka demokracija braniti proti lastnim reakcionarcem. ki so jo ves čas minirali. Dasi je naj številnejši manjšini — Nemcem dala vsa politična in kulturna prava, vendar njih hitlerijanski voditelj Henlein stalno grozi s svojimi histeričnimi napadi s priključitvijo sudetskih Nemcev k Reichu. Tudi češki fašisti in desničarski »Narodni sjednoceni« ter agrarna stranka ogrožajo s svojimi ozkopolitičnimi interesi demokracijo. Čeprav je agrarna stranka (stranka veleposestnikov) sodelovala v dosedanji demokratski vladni koaliciji, vendar je že od vsega početka vodila oster boj s koalicijsko levico, ki so jo tvorile tri socialistične stranke ter komunisti in češki narodni socialisti. Koalicijska levica se je pod pritiskom zunanje in notranje-državne reakcije vedno bolj zbliževala v skupnih akcijah in tako diktirala prehod iz liberalistične v socialno ljudovlado. Zato lahko danes že mirno trdimo, da Č. S. R. stoji na pragu ljudske fronte. Sodelovanje koalicijske levice je rodilo v teku let velike pozitivne rezultate, kot jačanje narodne obrambe pred grozečo nevarnostjo imperialističnega fašizma. Nadalje je uvrstilo Č. S. R. v občo konjunkturo svetovne produkcije. Pod vplivom levice je vlada poslednji čas izdala celo vrsto odredb in zakonov, med katerimi so naj-
važnejši zakon o investičnem delovanju autonomnih teles in države, novi grad beni zakon, zakon o izvozu in pospeševanju industrije ter poljedeljstva.
Rezultati vladine delavnosti so najbolj vidni na delovnem trgu. Proti 1. 1933 se je število nezaposlenih zmanjšalo za 370.000 oseb, a proti 1936 za 260.000. Število nezaposlenih v juniju t. 1. je znašalo 300.000, kar je najnižja številka v teku nekolikih let in za 21% nižja, nego v juniju prejšnjega leta. Odprava brezposelnosti je v tesni zvezi z industrijskim porastom. V zimskem semestru 1936/37 je svetovna produkcija narastla za 16.3%, a češkoslovaška industrijska produkcija za 24.3%. Ako ne vzamemo v obzir Sovjetske zveze, potem je svetovna produkcija narastla le za 10.3%. To pomeni, da je porast češke produkcije dvakrat večji nego celotne svetovne produkcije izvzemši Sovjetske zveze.
Koalicijska levica je dajala tudi inici-jativo za rešitev cele vrste narodnopolitičnih in administrativnih vprašanj. Tako je vlada 17. februarja sklenila sporazum z nemškimi koalicijskimi strankami o sodelovanju Nemcev v državnih službah, o distribuciji socialne pomoči in o ustanavljanju novih kulturnih centrov (šol, narodne prosvete). Poleg tega je zajamčila nova polnomočja guvernerju Podkarpatskih Rusov in s tem storila predzadnji korak k popolni autono-miji tretjega republikinega naroda.
2e pod prejšnjo vlado Jana Malype-tra je levica izvedla dalekosežno ekonomsko reformo, takozvani »žitni monopol« (obilni monopol) in s tem zajamčila poljedelcu rentabilne, konzumentu pa stabilne cene, ki niso odvisne od borznih spekulacij. Obenem pa žitni monopol omogoči žitno rezervo za slučaj vojne. Upravlja ga posebna družba, ki je v službi države. Poljedelci ne smejo prodajati žita nikomur drugemu, kot izključno žitni družbi, ki nadzoruje tudi vse mline v državi. Žitni monopol je zajamčil češkemu narodu zmerno in stalno ceno vsakdanjega kruha. In vendar je prav ta, socialno tako potrebna reforma bila oni kamen spotike, ob katerem je padla dosedanja vlada pod predsedstvom dr. Milana Hodže.
Agrarci so hoteli povišati cene žitu, obenem pa povečati dobavo žita za akozvano železno rezervo. Koalicijska levica bi sicer pristala na zvišanje žitnih cen, od česar bi imeli vsi poljedelci koristi, nikakor pa ni hotela dovoliti, da se radi tega poviša cena kruhu. Tudi večja dobava za železno rezervo se ji je zdela nepotrebna. Nesoglasja, ki so tako nastala radi profitarskih interesov agrarne stranke, so žal bila nepremostljiva.
Rešitev sedanje vladne krize kot tudi bodoče jesenske občinske volitve bodo nedvomno demokracijo še bolj okrepile, s tem, da bodo aktivizirale ljudske množice. Iskreno želimo, da bi nova češka vlada šla v borbi za blagobit celotnega naroda še dalje in da pride med koalicijsko levico ne le do skupnih akcij, temveč do programskega dogovora, torej do ljudske fronte Č. S. R. 2. F.
IZ UPRAVE.
Ustavili smo list vsem, kakor smo napovedali že v prejšnji številki. Naročniki, ki so v zaostanku z naročnino za meseca junij in julij, naj nam isto zanesljivo nakažejo do 1. avgusta. Kdor ne plačuje v redu naročnine, ubija list!
NAŠIM DOPISNIKOM!
Kakor razvidno že iz zadnje »Neodvisnosti« nočemo v višjem interesu vsega socialističnega delavstva in njegovih organizacij ter zveze opozicijskih sil nadaljevati polemike v našem listu. Zato ne moremo zaenkrat objaviti dopisov iz najrazličnejših krajev Slovenije o tej stvari, kar naj nam naši dopisniki v interesu stvari oprostijo.
dajali vero bi Boga, kupčevali so z vero in z Bogom. Njihova politika je bila satanska .Na videz so držali z narodom in lagali, da bi brez njih propadla vera in z vero narod. V resnici pa so držali z izkoriščevalci svojega naroda in so se ob Kristusovi smrti pokazali kot najbolj ponižni in udani psi rimskega cesarja, še bolj priliznjeni in še bolj potuhnjeni, kot pa je bil sam politični rimski uradnik Poncij Pilat. Ni jim bilo ne za Boga, ne za vero, ne za narod. Bili so popolni in pravi brezverci. Verovali so v denar in v svoje sleparije. Bolj je bil narod razkosan, siromašen, neveden, več jim je nosilo, bolj so bili sigurni svojega položaja, lažje so uganjali
svojo protinarodno politiko. Bog je postal ,le še mrtev, političen faktor najbolj za-grizjene, najbolj ozkosrčne, najbolj gnile politične stranke, ki se je vzdrževala na površju le še s pomočjo verskega terorja, ki se ga nevedni narod ni mogel otresti. To so bili pravi izkoriščevalci svojega naroda, pravi hinavci. To so bili zločinci svojega naroda, če bi njih ne bilo, bi najbrže ne bila tako žalostno propadla njihova domovina.
Srditi Kristus ni vedel boljšega načina, kot, da je vzel bič v roke in jih začel poditi iz hrama božjega, ker so oskrunili Boga in vero, ker so uničili slogo svojega naroda in upropastili svojo domovino.
Politična kronika
Rojstni dan voditelja Hrvatov. Te dni je
Praznoval vodja hrvaškega naroda svoj rojst ni dan. Dr. Vladko Maček, ki je v najtežjih časih Živkovičeve diktature ostal izvest načelom kmečke demokracije in se s celotnim hrvaškim narodom krepko 'postavil v bran fašističnemu valu. K čestitkam vsega hrvaškega naroda se priključujemo iskreno tudi mi.
Demokratska konferenca v Zagrebu. Pogajanja med beograjsko združeno opozicijo in hrvaškimi opozioionalnimi strankami se nadaljujejo. V Zagrebu konferira z voditelji bivše Demokratske stranke član vodstva združene srbske opozicije dr. Boža Markovič. Obiskal bo tudi voditelja Hrvatov dr. Mačka.
Bilten o zdravju patriarha Varnave da
upati na skorajšnjo ozdravitev, saj je ob bolniški postelji precej zdravniških strokovnjakov in če smemo verjeti vestem naših časopisov, tudi	dunajski specialist, ki je
zdravil Stalina. Bilten izkazuje, da so patriarhova pljuča in srce normalni, le prebava je občutljiva, zato mora patriarh posvečati posebno pažnio hrani.
Dr. Maček, vodja hrvaške opozicije, je imel v nedeljo svoj rojstni dan, katerega so prav slovesno obhajali po vsej Hrvaški. Ker so izobesili angleški, francoski, nemški, italijanski, češkoslovaški, poljski, romunski, avstrijski, nizozemski, švedski, turški in albanski konzulat tudi zastave svojih držav, se je oblast čutila primorana opozoriti javnost, da je to v proslavo urugvajskega državnega praznika.
Da bi Slovenci ne pozabili fašistov, je te
dni obiskala Ljubljano fašistična rezerva št. 3 Svetislav Hodžera. Če sta že pogorela Živ-kovič in Ljotič, naš dični »Fiihrer« še vseeno upa na uspeh, ker ga Slovenci baje sploh še ne poznamo.
Čudno brodovie generala Franca. Po poročilih iz Španije je v zadnjem času križarki generala Franca »Canarias« in »Baleares« dostikrat moči videti sočasno na več različnih mestih Tako so pred dnevi opazili obe ladji ob vzhodini španski obali, ob istem času pa so ju videli tudi v biskajskem zalivu, torej v prav nasprotnem delu Španije. Odkod ti novodobni »zakleti Holandci«,
Kongres pisateljev v obrambo kulture. V Valenciji se je te dni vršil kongres pisata-ljev poid geslom obrambe človeške kulture pred fašističnim barbarstvom. Kongresu je predsedoval znani delavski pisatelj Andersen Nex8, udeležili pa so se ga številni pred stavniki literarnega sveta. Kongres je še toliko važnejši, 'ker se je vršil v začasni pre-stolici republikanske Španije, ki se vztrajno bori proti fašističnim rušilcem evropskega miru.
V	Sovjetski Rusiji so pomilostili 55.000 političnih kaznjencev, ki so delali in dokončali prekop Moskva—-Volga.
Turčija je v znamenju zbiižania s SSSR
poslala v Moskvo svojega zunanjega ministra Ruždi Arasa. Po svoji vrnitvi je dal novinarjem izjavo, da je z obiskom izredno zadovoljen.
Franco |e Izjavil pod vplivom Bourbonske-ga denarja, da bi slučaju, da se mu posreči »ukrotiti« Špance, posadil na prestol tretjega španskega prestolonaslednika Dona Juana Bourbonskega. S tem menda misli pomiriti svoje uporne častnike, ki se nič kaj ne navdušujejo za njegovo »fiihrerstvo«.
Zagoneten požig fašističnih letal. V Sevillo je pred dnevi priletelo 6 italijanskih leta! tipa »Fiat«. Drugi dan po njihovem prihodu «0 vsa letala zgorela. Mehaniki so bili takoj ustreljeni, komandant eskadrile pa je izvršil samomor.
Francosko društvo prijateljev Sovjetske Zveze bo ob dvajsetletnici ruske revolucije podarilo sovjetski državi poseben film o demokratski Franciji.
Fašistične »črne srajce« v Angliji so v svojih izzivalnih pohodih trčile na maso antifašistov. V splošnem pretepu je bil ranjen fašistični vodja O. Mosley.
Ljudska fronta
Gibanje, ki je zaielo delovne množice širom sveta, v vseh državah, ni samo odpor proti fašizmu in obramba ljudske demokracije, marveč je gradnja novega človeka, nove človeške družbe. O gibanju delovnih množic je napisal znani socialistični voditelj, ideolog in publicist Oto Bauer pomembno razpravo, v kateri podčrtava predvsem pomen ljudske fronte, pomen skupnega delovanja in nastopanja delovnih množic, delovnih skupin, strank — gibanj. Naj bi njegova razmotrivanja bila nujno opozorilo tudi pri nas za vse tiste, ki rušijo skupnost in omalovažujejo življenjski pomen skupnega nastopa vseh delovnih slojev.
*
Kakor v Franciji, tako predstavlja tudi v Španiji ljudska fronta zvezo proletarskih strank, proletarskih organizacij z buržujskimi strankami in organizacijami. V obeh omenjenih državah sta ljudski fronti osvojili oblast v volilnem boju. V obeh državah se vlade ljudske fronte naslanjajo v parlamentu na koalicijo proletarskih in buržujskih strank. Izven parlamenta pa jih podpirajo delavske strokovne organizacije in kmečko demokratske organizacije. Na ta način je vlada ljudske fronte stvarno koalicijski kabinet.
Francoska in španska koalicijska vlada pa se bistveno razlikujeta od navadnih koalicijskih vlad, ki jih pozna politična zgodovina po vojni skoro v vseh evropskih državah. Takšne koalicijske vlade Imajo skandinavske države, ima jo Belgija in tudi Češkoslovaška. Koalicijska vlada, vlada ljudske fronte, pa je vstala in deluje s popolnoma določenimi smernicami, po začrtanih pogojih in v določeni družabni situaciji. V čem se vlada ljudske fronte razlikuje od drugih koalicijskih vlad?
1. Ljudska fronta ne temelji samo na sporazumu strank v parlamentu. Ljudska fronta je vznikla iz gibanja delovnih množic. Ko so francoski fašisti d. februarja 1934. demonstrirali po pariških ulicah in vrgli vlado buržuazne levice, se je pred francoskim ljudstvom pojavila fašistična nevarnost. Elementarno protifašistično gibanje je zajelo množice. Proletarske politične in strokovne delavske organizacije so se nenadoma znašle z demokratskimi organizacijami srednje buržuazlje, s kmeti In Inteligenco na skupnem bojišču proti fašistični nevarnosti. Iz tega gibanja je zrasla ljudska fronta.
Nekaj prav podobnega se je odigralo tudi v Španiji. Odpor proti krvavi ostrini represalij, ki so spremljale oktoberskl punt leta 1934., odpor proti reakcijonar nemu, plutokratskemu zakonodajnemu forumu, odpor proti korupciji administracije za časa Roblesove vlade, odpor proti reakcljonarnlm grožnjam vseh pri dobitev revolucije Iz leta 1931., je raz gibal široke množice španskega ljudstva in jih povezal v skupnost in enotnost. Združili so se socialisti, komunisti, anarhisti, buržujskl demokrati, katalonski in baskijski avtonomisti v skupno ljudsko fronto.
2. Bistvo ljudske fronte v Franciji kakor v Španiji je »enotnost akcij« proletarskih strank, »enotna fronta« proleta rijata. Brez pomoči levičarjev bi fran coska vlada ljudske fronte ne Imela v parlamentu večine, tiste večine, ki je neodvisna od centra In desničarjev, od parlamentarnih zastopnikov višje bur-žuazlje. Brez sodelovanja levičarjev In socialistov bi ljudska fronta ne mogla voditi in končati z zmago gibanja delovnih množic. Če bi levičarji prenehal podpirati vlado ljudske fronte in če bi socialisti ostali v vladi, bi se ta vlada spremenila v vulgarni koalicijski kabinet, ki bi bil odvisen od strank visoke buržuazlje. Zato Blum venomer trdi in ponavlja, da bo Izstopi! Iz vlade, čim bi se zveza obeh proletarskih strank razbila. Še bolj pa izpričuje enotnost akcij proletarskih strank in organizacij ljudska fronta v Španiji. Brez te enotnosti bi si pač ne mogli predstavtjati tako odločnega in junaškega nastopa proti fašističnim generalom.
3. Ljudska fronta se opira na enotnost akcij proletarskih strank in delavskih strokovnih organizacij % malomeščanskimi in kmečkimi strankami In organizacijami. V Franciji kakor v Španiji tvo-
rijo proletarske stranke najglavnejše bojne čete ljudske fronte.
Malomeščanstvo in kmetje pripadajo premožnejšim slojem, lastnikom sredstev za pridobivanje. Toda sočasno so delovnf ljudje. So na sredini med kapitalističnim in delavskim razredom in neprestano omahujejo zdaj na eno, zdaj na drugo stran. V demokraciji ob splošni in enaki volilni pravici vlada lahko kapitalistični razred samo v primeru, če vzame v svojo službo poslance malomeščanskih in kmečkih strank. Proleta-rijat pa lahko osvoji oblast samo v primeri, če postane jeklen in izraža voljo vsega delovnega ljudstva, če zbere okrog sebe malomeščanstvo in kmete ter jih povede skupno v boj proti kapitalistom. Zgodovinski položaj razrednega boja, v katerem se vsi razredi delovnega ljudstva združijo pod vodstvom proletarijata proti kapitalistom, birokraciji in militarizmu, je imenoval Marx »hegemonijo proletarijata«. Ljudska fronta ni diktatura proletarijata. Ljudska fronta je prilagodevanje hegemonije proletarijata k obstoječim normam demokracije.
V	tem se loči politika ljudske fronte od nemškega nacionalnega socializma. Tudi nacionalni socializem je na stali-! šču da proletarijat ne more In ne bo premagal kapitalističnega razreda brez zveze s širokimi malomeščanskimi in kmečkimi strankami, vendar pa ne dopušča, da bi bile množice pod vodstvom proletarijata. Nacionalni socializem v principu odklanja hegemonijo proletarijata, mu ne priznava vodilne vloge In stremi po njegovi razorožitvi. Med tem
pa so življenjske izkušnje pokazale, da je v določenih pogojih popolnoma mogoče ustvariti hegemonijo proletarijata v demokratičnem okviru.
4.	Proletarijat se zaveda, da je zmagala ljudska fronta pod njegovim vodstvom. Z vstopom ljudske fronte v vlado se je njegova samozavest in vo?ja za boj zelo povečala. Pojav takšne via-ne je dal razmah širokim strokovnim gibanjem. Ta gibanja sama po sebi menjajo medsebojne odnošaje sil v ljudski fronti. Buržujski in kmečki zavezniki proletarijata se zavedajo, da bi ne mogli mirno likvidirati gibanja delovnih množic in so zato prisiljeni dati proletarskim množicam mnogo večje popuste, kakor so jih prvotno imeli v načrtu. In prav v tem so vsi uspehi ljudske fronte.
Priobčili smo gornja razmotrivanja posebno še zato, da podčrtamo pravilnost trditev naših člankov o kmečko-delavskem gibanju. V Sloveniji in tudi v državi nimamo danes proletarskih strank: socialistov, komunistov in anarhistov. Imamo pa po sili razmer skupine proletarske ideologije, delavske strokovne organizacije in pa mladino, ki vstaja In ki je zavalovlla s kmečko-delavskim gibanjem. Čeprav je to gibanje še v razvoju, se vsepovsod kažejo znamenja, da bo postalo stvarnost. Vse razredno zavedno delavstvo v delavskih strokovnih organizacijah je v tem gibanju, ki ni vzniklo po volji in želji neko-gar in nekih, marveč je elementarni pojav današnjih razmer. In ker je elementarni pojav, bo zlomilo vse, kar se mu stavlja na pot.
Ob dvanajsti uri
Kmet, ti delaj od rane zore do poznega mraka, orji, sej, žanji, trepetaj pred neurjem in točo. Koristi od tvojega dela in truda bodo imeli — špekulanti, ki so se združili, da bodo z združenimi močmi izmozgali tebe in vse delovno ljudstvo.
Naj bodo podatki o računih z letošnjo žetvijo nujen klic po kmečko-delavski skupnosti, po skupnosti delovnih množic, da obranijo sadove svojega znoja in žuljev.
Po zadnjih poročilih je posejanih s pšenico v Evropi 32 milijonov hektarjev. Na tej površini so naželi letos 435 milijonov meterskih stotov pšenioe ali za 8% več. kakor leta 1935. V naši državi bomo pridelali za izvoz nad 30.000 vagonov pšenice, a imamo še'stare v zalogi okrog 8.000 vagonov. Madžarski kmetijski strokovnjaki računajo, da bo dala letošnja žetev za izvoz na Madžarskem, v Jugoslaviji, Romuniji in Bolgariji nad 250.000 vagonov pšenice. Izdelali so tudi načrt za kartel podonavskih držav za izvoz, katerega naloga bi bila, da bi se pogajal s tujimi trgi, da bi reguliral cene itd.
Vprašanje reguliranja cen in razdelitve tržišč je tudi v naših deželah, ki so posejane s pšenico, povzročilo ogorčen boj. V naši državi so lansko pšenico v največji meri odkupile zadruge, trgovci in »Prizad«. Kmetje sami so prodali lani za izvoz le 314 vagonov. Trgovci, ki kupujejo pšenico so navadni mešetarji (prekupčevalci) in vaški oderuhi. Kakor lani, je tudi letos med njimi in zadrugami izbruhnila prava vojna. Trgovci zahtevajo monopol in monopol zahtevajo tudi zadruge, ki so v tesni zvezi z ban kami in borzami. Trgovci so imeli v svoji zbornici 25. maja t. 1. konferenco, na kateri so napadli svojega konkuren ta — zadruge. Zadružna zveza pa je napadla »Prizad« (Privilegirano akcijonar-sko društvo za izvoz poljskih pridelkov) in je za naše gospodarstvo značilen njen naslednji sklep:
»Glavna zadružna zveza je ugotovila da je bil lanski način kupovanja pšenice, oljnih semen in suhih sliv po »Pri-zadu« nezadovoljiv za majhnega kmeto valca-zadrugarja in da je največji del kmetovalcev, speljan po pogrešnih informacijah prodal svoje pridelke po nezadovoljivih cenah. Prav tako je glavna zadružna zveza dognala, da je lanske cene. izkoristilo majhno število informi ranih posredovalcev, ki so imeli s tem svojo najboljšo žetev.«
ZAPISKI
Kam gredo v Nemčiji delavski prispevki za socijalno zavarovanje? Vse delavske dajatve iti prispevki za tkzv. Nemško fronto dela (DAF) se stekajo v banko Nemške fron te dela. Ta banka, ki je bila prej last svobodnih strokovnih organizacij, je edina banka v Nemčiji, ki so jo hitlerjevci ob prihodu na otolasit razlastili, med tem ko so pred prihodom na oblast obljubljali razlastitev kapitalističnih veleibank. Banka DAF pa z delavskim denarjem tekmuje z ostalimi velikimi nemškimi bankami v podpisovanju vojnih posojil. Delavski denar gre v. vojno industrijo, iz te pa v obliki granat in bombnikov h generalu Franku, ki z njimi uniouje španska mesta in ubija svobodoljubno* »pansko ljudstvo.
Nesramna grožnja italijanskih fašistov An gliji. Italijanski fašisti v Španiji odkrito govore, da bi obletnico generalske vstaje v Španiji nailepše praznovali z zavzetjem angleške trdnjave v Gibraltarju. V zvezi s tem so številne interpelacije v angleškem parlamentu glede utrdlb, ki jih grade Nemci in Italijani v Algecirasu, prav nasproti Gibraltarju, in katerih namen je očividen.
Odpor kmetov v Francovem delu Španije narašča vedno bolj. O tem priča najbolje od lok generala Franca, po katerem pridejo pred vojno sodišče vsi, ki nočejo delati na polju za uporniško vopiko.
Trockistični agenti fašizma nadaljujejo svojo razdiralno akcijo v Španiji. Ustanovili so avoje tkzv. kontrolne patrulje, s katerimi hočejo terorizirati malomeščanstvo in kmete in jih s porovokatorskimi čini odtujiti skupni fronti z delavstvom. Posebno plodovito je njihovo delo med anarhisti, kjer izkoriščajo razpoloženje raznih nezavednih elementov, ki ne morejo razumeti potrebe stroge vojaške discipline, ki je eden glavnih predpogojev zmage nad fašizmom. Te dni so organizirali štrajk v barcelonskih tovarnah tvrdke »General Motors«, ki izdelujejo vojni materijal za republikanske čete. Barcelonsko delavsko gladilo »Frente rojo« zahteva kon-ni obračun s trockističnimi agenti generala Franca, razpust trockistične organizacije P. O U. M. in aretacijo njenih voditeljev. Štrajk v omenjenih tovarnah označuje ta list kot udarec znožem v hrbet republikanske Španije, kot direktno izdajstvo republike.
Sokol
Hude očitke pa je zadružna zveza izrekla tudi proti mešetarjem in jih imenovala »lisice«, ki so svetovale kmetom, kje naj postavijo svoje »kurnike«. Energično je odbila njihov napad na zadruge in v imenu 8.000 članic, ki so včlanjene v zvezi, kakor tudi v imenu milijona zadrugarjev, izjavila, da bo napad samo še ’ okrepil zadružno zavest in boj proti mešetarjem, ki so največja poguba za kmeta.
Zborovali so tudi mlinarji in zahtevali, naj bi se prepustilo nakupavanje in izvažanje pšenice in moke privatni inici-jativi.
Iz gornjega je razvidno, da so si skočili mešetarji, zadruge in »Prizad« hudo v lase. Začudeni pa bomo gledali kmetje, kaj se je izcimilo iz tega boja? Prve dni tekočega meseca so se sestali na skupni konferenci mešetarji, predstavniki zadrug in »Prizada«, borzijanci in mlinarji. V prijateljskem objemu so precenili letošnjo žetev, določili sporazumno cene pšenici iri si razdelili kupčijske posle. Prijateljsko so izračunali, koliko bodo zaslužili eni kakor drugi. Napravili so račun brez tistega, ki je pšenico pridelal. Kmet, ti le orji, sej, ženji in mlati, dobiček tvojih krvavih žuljev bodo pospravili v žepe drugi. Ko je žetev opravljena, ni nikogar, ki bi te klical na konference, da bi tvojim lastnim pridelkom določil ceno.
Kmetje smo prezadolženi. Imamo dolgove pri zadrugah, mešetarjih in pri bankah. Svoje dolgove pa moramo plačati, ko so naši pridelki najcenejši. Popolnoma izključeno je, da bi si lahko opomogli, četudi ima pšenica letos boljšo ceno. Mi kmetje se ne bomo okoristili s svojimi pridelki, pač pa se bodo okoristili z njimi tisti, ki niso orali, ne sejali, ne želi in ne mlatili. Letošnje višje cene pšenice pa bodo vplivale tudi na življenjske pogoje našega delavstva, na življenjske pogoje vseh delovnih slojev, ki si morajo z delom svojih rok in razuma služiti kruh.
Teža današnjih razmer pritiska k tlom kmete in delavce. Tisti, ki se rede m bogate z njihovimi silami, so složni. Kaj jim mar, kaiko bodo živeli kmetje In delavci, če zaslužijo po 14 ali 18 dinarjev na dan, iko stane samo kilogram kruha 4 dinarje. Odgovor na to vprašanje morejo dati le tisti, ki trpe. Kakšen bo ta odgovor? Skupnost in sloga kmetov in delavčevi Pljunimo v roke in zavihajmo rokave! Ura je dvanajsta... k.
in Ijotičevstvo
V	zadnjem času opažamo pri vseh fašističnih strankah veliko razgibanost. Posebno Ijotičevci so radodarni z raznimi letaki, ki nosijo podpise »Jugoslovanska nacionalna omladlna«, »Borci za lepšo bodočnost Jugoslavije« In druge. Posebno širijo te letake po šolah In, kar ie obžalovanja vredno, tudi med Sokoli. Tl podpisi pod letaki zavajajo mladino, da prihaja na sestanke in se tam navdušuje za	in	bog-
slgavedl kaj. Ne ve pa, da je vse to Ljotičevo maslo, ki skuša z raznimi vabami najpreje pritegniti, potlej pa obdržati posebno mladino, ki bi jo potem organiziral po vzorcu »balil« v Italiji ali pa »nacionalne« mladine v Nemčiji* To je psihološko dobro preračunano dejstvo, ker ve, da je mladini uniforma nad vse.
Sedaj pa k dejstvom. V ponedeljek 28. junija je bil napovedan ob 8. url zvečer sestanek ljotičevcev na terasi paviljona pri Treh ribnikih. Nabralo se le okoli 50 fantov, skoro samih Sokolov, ki so potem odkorakali po parku In okrog po mestu ter dajali z »nacionalnimi« vzkliki duška svoji mladostni prešerno-sti. Nato so se razšli »salutlrajoč« enorokemu vodji, ki jim je zablčaval, naj vsak pripelje prihodnji dan vsaj se enega ali pa dva fanta s seboj. Za drugi dan je bil napovedan sestanek v Gam-brlnovi dvorani ob 10- dopoldne. In glej, vodja je imel samo se do 30 poslušalcev. Ko pa je bil za popoldne ob pol
3.	uri napovedan zbor na Glavnem trgu, je bilo z voditeljem vred le še 8 mladičev. Torej so hvalabogu tudi še med mladimi pametni na svetu.
Sokoli, ne pustite se zavajati od raznih, vam tujih elementov, Sokol ni fašistična organizacija, Sokol je v bistvu svobodomiselna, demokratična, socialna organizacija, toda žal ga sedaj skušajo izrabljati fašistični elementi. Če bo šlo tako dalje, bodo tisti, ki jim Sokol ne gre v račune, upravičeno pisarili, da je Sokol politična organizacija.
Sedaj pa še paradoks: zraven znaka, na katerem sokol hrepeni v višave, naprej. si zamisli ljotičevskega, ki predstavlja ščit in meč, znak reakcionarstva. Napredek in zastoj!
Torej bratje, oboje ne morete Uti, ali eno ali drugo. Mislim pa, da ostanete Sokoli, in to pravi, demokratski Sokoli 1
—ch.
b M&ik Im
Ljudski dopisi so hrbtenica našega lista
»Neodvisnost« je v kratki dobi svojega obstoja postala list slovenskih ljudskih množic; to pa vsled tega, ker se je že od vsega začetka postavila na povsem drugo staljšče kot vsi ostali meščanski listi, ki hočejo ljudstvu utepati v glavo svoj ozkosrčni strankarski program in ga ob času volitev moledovati za krogljice. Vodstvo kmečko-delav-skega gibanja ni hotelo potom »Neodvisnosti« širiti nikake ideologije, temveč je hotelo prisluhniti glasu malega človeka; hoteio je spoznati težnje zatiranega delavca v tovarni, garajočega kmeta v zadolženi domačiji, brezposelnega na ulici in brezpravnega razumnika v službi, v kateri ne sme misliti s svojimi možgani. »Neodvisnost« je antena, ki lovi obupne krike vseh zatirancev po kapitalu in birokraciji. Zato se predvsem naslanja na ljudske dopise in se ravna po njih. Čeprav je imela stalne gmotne težave, ker ni kot neodvisen list podpirana niti od kapitala, niti od kake politične stranke, vendar se ji ie posrečilo postopoma korakati vse bližje idealu, ki si ga je postavila, da ljudski doniš! postanejo res hrbtenica našemu Hstu. Danes, ko je naš list trden kot nikoli poprat, smo v svojem stremljenju prispeli na predzadnjo postajo, ko naš list ne bo le prinašal delavsko-kmečka poročila na zadnji strani, temveč ga bosta kmet in delavec tudi urejevala, se potom njega organizirala in sodelovala v skupnih akcijah.
Kdorkoli je zasledoval vse naše številke, mora priznati, da se je »Neodvisnost« pravilno postopoma razvijala. Danes nas je večina Slovencev v opoziciji proti bivši in sedanji vladajoči stranki, vendar pa smo razcepljeni, kajti kapitalizem nam je znal nasuti toliko peska v oči, da ne vidimo skupnih težav in skupnih nevarnosti, ki bi jih lahko odpravila le skupna fronta delovnega ljudstva. Naloga »Neodvisnosti« je v tem, da st^ga peklensko reakcionarno nakano gornjih d'e-settisočev, ki nas je umela razdvajati v ■ostrejše ali konservatlvnejše odpornike vsakega nasilja.	„	.	,	,
Ker se uredništvo »Neodvisnosti« v polni meri zaveda, da bo tej nalogi kos le tedaj, če mu v tem pomaga slovensko delovno ljudstvo, ki Je edino poklicano, da sl samo kule svojo lastno usodo, zato so za uredništvo ljudski dopisi oni faktor, ki mu diktirajo uvodnike, politične preglede, kulturno in gospodarsko rubriko.
Doslej je »Neodvisnost« prehodila tri faze svojega dopisništva. Prva faza ie bila ona početna doba, ko so se po podeželju in v delavskih revirjih pričeli združevati vsi pošteni borci za demokratična človečanska prava v takozvane dopisniške krožke. Dopise krožkov v prvi fazi je prevevalo navdušenje in zanos ob pojavi ljudske »Neodvisnosti« v sleherni gorski vasi. Želja po demokraciji in zboljšanju ekonomskega položaja, ki je skozi desetletja klika v našem narodu, je tako javno prišla do izraza in zdelo se je, da se to navdušenje In stalno pozivanje po demokraciji ne bo poleglo. Del našega uredniškega zbora je pričel dvomiti nad tem, da bi ljudski dopisi mogli postati osnova listu in da bi že sami mogli narod organizirati do večjih skupnih akcij. Nas, ki smo vztrajali v tej veri. so posamezni naši sotrudniki obsojali, češ. da z dopisi ne prispemo nikamor, ker so radi svoje enoličnosti in frazarstva postali listu v balast. Dokazovali so nam, da. se bomo zadušili v frazah In večnem pozlvaniu na demokracijo, ki je sama po sebi zelo širok včasih celo reakcionaren ooim. Toda razvoj dopisništva ie sam nastopil novo pot in se ni dal zavrniti po malodušju onega dela uredniškega zbora, ki ni mislil dialek-tično. Dospeli smo do druge iaze dopisništva.	.	.	.	_
Nič več ni golega navdušenja. Dopisi ze vsebujejo težave in krivice, ki jih trpi de
lovno ljudstvo in s tem ne služijo več izključno našemu uredništvu, temveč tudi vodstvu kmečko-delavskega gibanja, ki je pričelo na podlagi dopisov izpopolnjevati svoj program. Čeprav smo majhen narod, vendar je krivic, težav in potreb toliko, da jih ne moreš pregledati, kaj šele na mah povezati v večje skupine. Dopisniki so z vnemo prikazovali najrazličnejše rane našega narodnega telesa, vendar nesistematično. Eni so nas opozarjali na potrebo občinske ceste, drugi vodnjake, tretji so se bavili s kmečkimi dolgovi, četrti z brezposelnostjo rudarjev. Povsod sami drobci, fragmenti; v nekaj dopisniških vrsticah niso naši sotrudniki mogli zajeti niti enega perečega problema v celoti. Tudi vodstvo KDG si s temi drobci ni vedelo mnogokaj pomoči. Marsikatere dopise nismo mogli kontrolirati v njihovi verodostojnosti, pa smo morali po priobčenju prinesti popravke. Radi tega se je naš uredniški zbor zopet razdelil na dva tabora. Oni, ki so nekoč smatrali, da so dopisi listu le v balast, so proglašali, da je »Neodvisnost« dosegla svoj višek; drugi smo zopet čakali, da se dopisništvo organizira v posamezni številki le krog ene snovi, kajti le s takim sistematičnim dopisništvom bo lahko vodstvo KDG izpopolnilo svoj programski načrt in svojo taktiko. In zopet se nismo zmotili. Ob nepričakovanem	izstopu
vodstva socialno-demokratske stranke se je prvikrat samovalno združilo vse naše dopis ništvo v	obsodbi
V	interesu nadaljnjega sodelovanja s socla listi smo nekatere dopise, ki so preostro na padali vodstvo naših bivših protikapltalistič nih in protifašističnih zaveznikov ali povsem izpustili ali deloma cenzurirali, kar nam bodo naši dopisniki, ki nočejo še bolj cepiti skupnosti, odpustili. Ta nujna reakcija vsega našega dopisništva seveda ni šla v račun dvojici mladih, neizkušenih in neodgovornih ljudi, nekemu Branku Babiču in Cvetku Zagorskemu. ki sta se hotela usidrati v naš uredniški odbor. Nočemo raziskovati zaku llsje cele afere, ker bi ju s tem preveč osme šili. Zato smatramo letak, ki sta ga izdala v Ptuju, le za izrodek njune domišljavosti. Na bo to odgovor »Delavski politiki« in tistim, ki so s tako naslado poročali o krizi v našem uredništvu.
Prvoten ogorčen protest vseh naših do. pisnikov proti rušilcem skupne fronte je za nami. Naše dopisništvo prehaja v tretjo fazo. Zato je za nas polemika z »Delavsko politiko« končana, kajti osebna nesoglasja ne morejo Imeti trajneišega političnega vpliva Delovno ljudstvo bo po nujnosti v danem trenutku šlo preko osebnih računov poedincev Naše dopisništvo je spoznalo, da je prišel čas sistematičnega proučavanja težkega položaja kmeta, delavca In razumuika. Dopisniški krožki postajajo pravi zastopniki naroda, ki potom lista sistematično načenjajo razne ekonomske in politične probleme. Narod postaja sam svoj učitelj In ni mu potreba vec tujih prerokov: klerofašistov in integralnih jugoslovanov ali celo ljotlčevcev.
Prvi vidnejši znak nove faze našega dopisništva bo avgustova številka »Neodvisnosti«, ki 'bo na pobudo naših sotrudnikov-rudarjev osredotočena krog rudarskih revirjev. Zato pozivamo vse dopisniške krožke. da pomagajo skupno prikazati ves problem premoga in cementa v vsej njegovi išrini. S tem seveda ni rečeno, da bi nam morali dopisniki pisati le take članke, ki so v posredni ali neposredni zvezi z rudarskimi revirji in Izpuščati ostala prevazna poročila. Nasprotno! Kajti važnost in aktualnost kakega problema, ki nam ga boste pisali v prihodnjih dopisih, bo lahko osrednja snov nadaljnje številke »Neodvisnosti«.
UREDNIŠTVO.
v oni organizaciji, ki je po volji vladajoče gospode in ki se po njih željah vodijo. Pred lati je imelo »Udruženije jug. narodnih železničarjev« 35.000 članov, t. j. polovico železničarjev, danes ima večino JRZ-klub, ki ima svojo centralo v Beogradu in za zahteve slovenskih železničarjev pač malo smisla. Tukaj se vidi, da se slovenski železničar še ni -otresel svojih možganskih diktatorjev.
Vzel nam je prejšnji režim 1. 1932 11 odstotkov plače z izgoivorom, da je poplava .tam nekje proti Beogradu in suša drugod-, po naši pameti je to kmalu popravljeno, ali naše plače so ostale iste. Reducirali so nam 1. oktobra 1935 plače z izgovorom, da so' se živela pocenila,
Danes so živila dražja kot pred leti, ali plače so ostale reducirane. Nekaj resolucij je bilo napisanih in je bilo vse dobro,
Organizacije, vodene od zgoraj, ni-mijo smisla za proteste njihovih članov proti izkoriščanju uslužbencev. Sploh danes, ko se je promet povečal, je izkoriščanje osobja na vrhuncu. Nesposobni železničarji stopajo v že davno zasluženi pokoj. Novih ljudi se ne sprejema. Večji promet, manj osebja, več službe. Danes železničar nima časa, da bi se naspal, kaj šele da bi se zanimal za dnevne dogodke in za lasten pravičen obstoj, za-kar bi se moral zanimati vsak čian pravične človeške družbe. Danes mora železničar vršiti dosti preveč službe in ni čudno, da mu prihaja na um izrek »Delaj in moli!«, ker za drugo stvar res ni časa
TRBOVLJE.
V	letu 1922 si je trboveljsko razredno zavedno delavstvo s težkimi žrtvami ustanovilo svojo Splošno delavsko in gospodarsko zadrugo in zgradilo tudi sedež zadruge »Rudarski dom«. Ta »Rudarski dom« in pa trboveljski zavedni proletariat sta bila 1. ju->niia leta 1924. glavni tarči pri pohodu fašističnih tolp v Trbovlje, ki so poleg krvopre-litja naših rudarjev po fašističnem vzorcu zažgale tudi »Rudarski dom«. Fa požig se jim docela seveda ni posrečil, ali vendar je zadruga pri tem utrpela škodo, ki jo Še danes živo občuti. Da dostojno proslavi ustanovitev te ustanove, je zadruga sklenila prirediti v nedeljo, dne 8. avgusta t. j. jubilejno proslavo 15-letnice (1922—1937) s sledečim sporedom: Ob 10. uri dopoldne otvoritev proslave in poizdrav navzočih, nakar izvaja delavska godba na prostoru »Rudarskega doma« pester koncent pod vodstvom kapelnika Toneta Hudarina. Ob 13.30 url govor načelnika. Ob 11. uri razdelitev diplom soustanoviteljem zadruge. Oto 13,—14. ure nagradno tekmovanje balinarjev, od 14. 16. ure polževa dirka kolesarjev in tekmovanje v vrečah Ob 16. ure napreij pa se vrši velika vrtna veselica s sodelovanjem »Delavske godbe« na pihala s plesom in drugimi zabavami. Za cenena jedila in pijačo bo kar najboljše preskrbljeno. V slučaju slabega vremena se vrši prireditev teden dni kasneje, t. j. dne 15. avgusta. Vstopnina 2 Din. Ker je zadruga
»Rudarski dom« ustanovljena z resničnim namenom koristiti delavstvu, je čisti dobiček namenjen izključno za razširitev prostorov. Vsled tega iskreno vabimo na priredite naše rudarsko delavstvo, kakor tudi vse ostale delavce izven našega revirja.
Splošna delavska gsopodarska zadruga »Rudarski dom«.
JESENICE.
List kmečko-delavskega gibanja »Neod visnost« prebiramo tudi mi jeseniški želez ničarji. Ugaja nam zato, ker je to edini slo-venski list, ki želi resnično zvezo vsega tr pečega ljudstva, ne glede na politično pn^ padnost, z napredno pošteno inteligenco, ki čuti in živi z ljudstvom in ki ga bo vodil pravilno preko vseh težav. Odobravamo delovanje kmečko-delavskega gibanja in Pi sanje »Neodvisnosti«. Nujna potreba je tesno sodelovanje vseh demokratičnih elementov v državi in izven njej v borbi za obstoj demokracije delovnega ljudstva in razumni štva. Vzgled nam dajeta v polni meri rran-cija in Španija, ki bi bile že davno zasužnjene po diktaturi fašizma, da se ni združil delovni človek in napredni razumnik v močno kmečko-delavsko gibanje. V tej zvezi sodelujejo tudi železničarske strokovne organizacije in politične grupacije. Dosti imamo izkušeni, zakaj se prav železničarju talko slabo godi. Prav po pravici lahko rečemo zato, ker je po večini železničarjev organiziranih
Po drugi
strani je pa krivda na nas samih, ker se nismo zavedali, da ne smemo hoditi po poti, ki je zaželjena	Mi-
slimo, da je prišel čas in da Imamo dosti izkušenj, da bomo znali našo strokotvno organizacijo sami voditi po lastni želji in potrebi. Ko se nam to posreči, ne bomo več samo socialisti, nacionalisti in klerikalci, ampak se bomo našli na eni poti in se priključili kot enakopraven borec kmečko-delavskemu gibanju in postali pionirji boljše bodočnosti. Naročimo si naš list »Neodvisnost«, ki nas bo obvešča! in nodpiral v borbi za splošne človečanske pravice.	Železničarji.
LANCOVO.
Kot kmečki fant sem se udeležil proslave podružnice Jugosl. strokovne zveze v Les cah. Opisal bom vtise, ki sem jih dobil na proslavi in kako so vplivala izvajanja govor nikov na kmečke ljudi, ki so z veseljem šli na tabor kot najbližji in tudi vsestransko za tirani stan, v radovednosti, kako bodo govorniki govorili in kako globoko so že pogledali tudi v kmečko dušo. Prvi je nastopil vseučiliški profesor dr. Gosar, ki je govoril o pomenu strokovnih organizacij, o poštenosti, značajnosti in dolžnostih delavskih zaupnikov. Orisal je položaj v raznih industrijskih podjetjih, kjer ni teh organizacij. Ker je bila na shodu pretežna večina kmečkih ljudi, smo zelo pogrešali, da bi bil govornik omenil tudi kmeta. Ker tega ni storil, ni napravil posebnega vtisa. Bilo je vse razdvojeno. Govoril je strogo stanovsko. Potrebno bi bilo. ker je bil govor posvečen strokovnim orga nizacijam, da toi tudi kmetu vsaj priporočal, kako naj si pomaga v teh težkih časih. Napačno bi tudi ne bilo pozivati oba stanova k skupnosti, 'ker tudi kmet težko živi in je delavstvo najbližji vrstnik v krušnih borbah
V	toliko smo to čutili kot pomanjkljivo k temu govoru. Želeli bi tudi slišati, zakaj so se krščanski socialisti razdelili v dva tabora. To nam mogoče pojasni g. dr. Gosar kar v »Neodvisnosti«, ki je v naših krajih precej razširjena. Omenil je nadalje tudi nekatere evropske države iin njih strokovne organiza cije. Omejil pa se je bolj na fašistične. Orisal je na kratko njih ureditev, ni jih pa ožigosal kot neljudske, kakor imamo primere v Italiji in Nemčiji Pozabil je na demokratične države kakor je Francija, ki je Prav v tem Pogledu dosegla ogromne uspehe. V Fran-ciji se je dvignila tudi kmečka produkcija in »boljšal se je položaj delavca, kmeta in obrtnika. Preprosti nastop drugega govornika g. dr. Aleša Stanovnika je že v prvih besedah vzbudil veliko pozornost. Govoril je n de lavski zakonodaji. Njegova izvajanja so bila zelo upoštevana predvsem zato, ker je pri vsakih važnih trditvah poudarjal delavec, kmet, obrtnik, t. j. vse najbolj zatirane stanove. Poudaril je, da se je prav v Franciji z zakonodajo veliko popravilo v prid delavstvu in kmetu pod vlado ljudske fronte, ki
io	je imenoval ljudsko vlado. Omenil je nadalje kmečko zaščito, ki kmeta ni prav nič zaščitila. Orisal je zdravstveno stanje raznih industrijskih centrov in prikazal krivice, ki more vse delovne stanove. Besede dr. Stanovnika so nam šle k srcu in le žal, da se je moral s tem. kar je mislili povedati, Precej omejiti iz gotovih razlogov. Želeli bi. da bi se taki izleti večkrat prirejali, da »1 se delavci in kmetje bližje spoznali. Povedali bi drug drugemu, kaj jih teži in skupno bi nastopili proti povzročiteljem današnjega gospodarskega in socialnega zla.	—Ij.
TACEN POD ŠMARNO GORO.
Dne 18. t. m. je priredilo pevsko društvo »Zarja« iz Tacna koncert na Brodu pri St. Vidu. Oder je bil okrašen poleg državne tudi z narodno zastavo. To popolnoma ustreza narodnemu čutu naše vasi, ki je ostal globoko v nas
Vsi seveda niso ohranili tega čuta, morda ga še nikoli niso imeli, ker so rasli v časa, ko je bila slovenska misel zatirana. Dokaz za to nam daje omenjeni koncert. Ko sta prišli na
koncertni prostor tudi dve mladi gospodični — med njima hčerka narodnega poslanca — in zagledali narodno zastavo, sta se obrnili in izjavili, da ne vstopita, ker je razobešena narodna zastava in da poznata še kakih deset drugih, ki se iz istega vzroka ne bodo udeležili koncerta. Tako je govorila hčerka narodnega poslanca, takozvanega zastopnika slovenskega ljudstva. Pravilno bi bilo, da bi prav on bolj kot kdo drugi čutil težnje in potrebe svojega naroda in mu bil glasnik in zagovornik. Zavedati bi se moral, da ga narod plača in da on ne bi bil poslanec, če slovenskega ljudstva ne bi bilo. Pričakovati bi bilo, da njegova hiša in njegov dom v najlepši luči odražata to slovensko zavednost. Žalostno je, da je njegova hčerka vzgojena v takem,	in	na
ta način zasramuje vidni znak slovenstva, ki si ga je ljudstvo po dolgih letih izvojevalo. Razume se, da je ta dogodek izzval ogorčenje in zgražanje med množico navzočih.
—š.
ROGOZNICA PRI PTUJU.
Gotovo Vas bo zanimalo, g. urednik, da se tudi mi iz velike predmestne občine Rogoznice oglasimo v listu, o katerem smo prepričani, da je edini list, ki se neustrašeno in požrtvovalno bori Ob strani kmeta, delavca, obrtnika in v zvezi z našimi preizkušenimi intelektualoi brani le naše pravice in zahteve. Dobro nas razumete, da hočemo novo dobo, saj vsak dan so povečane naše sile. Veliko bridkih preizkušenj imamo za seboj in le znova moremo premišljevati o novi poti, po kateri nas naj vodi naš prijatelj in voditelj kinečko-delavskih množic dr. Kukovec. Sedanja težka življenjska borba vseh slojev nas je privedla do tega, da si le medsebojno zaupamo, ne damo se pa voditi več cd žaliprerokoiv, ki nas le poznajo ob času volitev. Zavedamo se, da imamo pravico do polnega življenja, nikakor pa ne prosimo miloščine in podpore. Tudi razmere v naši občini so takšne, nismo pa jih krivi mi. Svoj e-časno, ko se je del naše občine šiloma priključil v mestu Ptuju, se je reklo, da je to potreba in primerno. Upirali smo se do zadnjega moža in občana, izvzemši gotovih in kljub našiim prizivom nismo mogli uspeti, ker je že bilo objavljeno v »Službenih No-vinah«, da po milosti božji in narodni volji pripadajo začrtani deli k mestu Ptuju. Celo na občinski seji dne 18. t. m. je bilo zopet na dnevnem redu vprašanje pobiranja podpisov, da bi se priključeni deli odcepili od Ptuja, kar je možno tudi v okviru naredbe, vendar pa se morajo zbrati najkasneje do 15. septembra t. 1. Postopek pa bi bil zvezan z velik mi stroški na račun občine. Čudna so res božja pota pravice,
Prihodnjič več. —ko.
ZAGRADEC.
V	»Domoljubu« z dne 7. julija t. 1. je izšel čuden članek o »kovaških tekmah«. Stvar se nanaša na tekmo koscev, ki jo je priredilo tukajšnje društvo kmečkih fantov in deklet. Piscu članka v »Domoljubu« to društvo naj-brže ni posebna všeč, saj je vse narobe, proti veri in komunistično, kar to koristno društvo stori. Prepričani smo, da članka ni napisal kmet, kajti vsak kmet je preveč dostojen, strpen in preveč ovaduštvo mrzi, da bi mogel napisati kaj takega. Potrebno bi bilo ponatisniti cel članek iz »Domoljuba«, da 'bi naši čitatelji videli, kako »kaitoliško« časopisje vzgaja plemenitost duha. Pa je zadeva predolga in prinašamo le nekatere odstaivke: »Najprej smo videli sprevod skozi Zagradec Udeleženci z Valične vasi so imeli na vozu kovaško nakovalo, na katerem so s težkim kladivom kovali plužno črtalo. Ljudje so zvedavo gledali te čudne kovače in njihovo „reštengo”. Eden je dobro pripomnil, da bi naj mesto črtala vzeli srp; saj sta kladivo m srp znak trinoga Stalina, ki ga glasilo društva kmečkih fantov in deklet tako zelo po-rajta... Po tem imenitnem sprevodu so gospodje govorniki dobili besedo. Eden, ki je menda iz Ljubljane prišel, nas je najprej učil nova poglavja katekizma o skrunjenju nedelj in praznikov. Za konec je pa še pristavil, da bodo kmalu frčale po tleh glave vseh nasprotnikov, tako kakor rožice na Matjaževem travniku, kamor so šli kosci tekmovat. Zmagala je menda neka tekmovalka (pazite: kosci — tekmovalka!) iz Bele cerkve, ki je dobila za nagrado lakaste šolnčke.« — Dalje piše »Domoljub«, da je prišlo do glavnega dela prireditve, do zalivanja1 obeh pečenih koštrunov in nazadnje do poboja z noži in poleni. Le tisti, ki ni bil na tej prireditvi KFD mora takoj videti dopisnikove zlobne namenu. Prav iz tega Domoljubovega članka razvidite. kako nas hoče gospoda razdvajati kako so gospodje nasprotni svobodni kmečki organizaciji in kako so jim dobra vsa sredstva. samo da jim koristijo. Da, mamj so nevarni kmečki fantje, ki se pretepajo, s koli in noži, kot gospoda, ki zna tako lepo zasukati besede in resnico, ljudi in društva pa obrekovati ter razdvajati kmete in se tako držati pri jaslih.	K-
SL.OVENJGRADEC.
Malokaj se sliši v »Neodvisnosti« iz naše Mislinjske doline, čeprav so zadnje čase drugi listi mnogo pisali o nas. Pristaši JRZ so imeli namreč ljudski tabor pod pokroviteljstvom .notranjega ministra g. dr. Koiošca dne 4. t. m. Tabor je bil res precej dobro obiskan, vendar ne tako, kakor si je to predstavljal (pripravljalni odbor, ki je računal, da bo prišlo najmanje 15.000 ljudi So se pač precej všteli, ko so računali, da je vse njihovo. kar leze in gre. Še bolj pa so se všteli o mnenju poslušalcev. Nekaj jih je prišlo zgolj iz radovednosti, drugi pa zaradi tega, ker so odvisni. Tudi to se mi zdi. da je pretirano, da so se morali gasilci udeležiti te prireditve v krojih. Gasilske čete so vendar nepolitično društvo. Dosti so govorili go-
spodje govorniki, kaj vse so že ukrenili in izboljšali. Mi prebivalci Mislinjske doline za to popolnoma nič ne vemo. Nasprotno, vsak dan težje živimo. Plače nam manjšajo, življenjske potrebščine pa se dan za dnem dražijo. Naj vam opišem še primer grdega izkoriščanja ubogega delavca po nekem trgovcu, ki je najbolj vnet klerikalec. Sezonski delavec R. mu je dolgoval nekaj čez 300 Din od januarja 1936 na blagu. Ker je bil več mesecev brez dela, ni mogel plačati. Pač pa mu je dal čez čas nekaj drv v račun. Ko se je zglasil delavec v trgovini in poravnal trgovcu zaostanek, je trgovec zahteval še plačilo obresti v znesku 50 Din. Ubogi delavec se je izgovarjal na vse načine in grizla ga je trgovčeva lakomnost. In koliko je podobnih in še hujših primerov izkoriščanja ubogih po bogatih. Koliko je na svetu krivic? Kdo bo pomagal ubogemu ljudstvu? Delavci, kmetje, obrtniki in uradniki ter vsi. ki si pošteno služite svoj ikruh, vzdramite se, kajti vsak trenutek je draigocen. Otreste se jarma strankarstva in poprimite se gesla: »V slogi je moč!«	—ln.
DEVICA MARIJA V POLJU.
Ko čitam naš list, vidim, da se ljudje oglašajo iz raznih krajev, toda iz našega kraja še nisem slišal nobenih poročil, čeprav doživljamo marsikaj, kar bi ne zanimalo samo naših občanov, ampak tudi druge. Pred kratkim smo imeli občinsko sejo, ki je bila prav zanimiva. O. kaplan je predlagal, naj bi občina, ko izdaja dovoljenja za gradnjo novih hiš, zahtevala od graditeljev, da ne bodo delali ob nedeljah. To pa zaradi tega, ker se po njegovem mnenju kvari verski čut in bi se na ta naičin zaposlilo tudi večje Število brezposelnih. Iz tega se vidi, kako si g. kaplan zamišlja rešitev brezposelnosti. Prezrl pa je, da so tisti, ki ob nedeljah gradijo svoje skromne hišice, prav delavci, ‘ki nimajo denarja in so prisiljeni delati tudi ob nedeljah, namesto da bi počivali. S predlogom g. kaplana se ne moremo strinjati, ker je naperjen le proti n alj nižjim slojem. Drugo pa, kar naj tudi povem, je sledeče: Zveza bojevnikov je zaprosila občino za prispevek k spomeniku, ki ga namerava postaviti na Biezjah v spomin padlih junakov. Naša uprava je prošnji ugodila in odobrila 50 Din kot prispevek za spomenik. Vsaka prošnja pa se obravnava tudi na širših sejah. Bilo je precej prošenj za podpore revežem. Pr* teh prošnjah je bilo trelba precej štediti. Seveda tudi prošnja za prispevek ni bila tako ugodno rešena kot bi- posamezniki radi videli. K zadevi se je oglasil tudi g. kaplan in dokazoval, da je 50 Din premalo, da moramo mi Slovenci pokazati svojo kulturo in versko čutečnost, da se moramo čim bolj strniti ckroig Maitere božje na Brezjah, in da se moramo spominjati padlih junakov. Predlagal je, naj bi občina darovala vsaj 250 Din za spomenik. Nato je dobil besedo drugi in pojasnil, da so takšni spomeniki postavljeni skoro že po vseh mestih in občinah in da je tudi že na Brezjah postavljen tak spomenik. Tem ugotovitvam g; kaplan ni mogel ugovarjati, pristavil pa je, da nimamo še centralnega spomenika padlim, kamor bi se zatekali vsi verniki naše Slovenije. Ne vem kako se nekateri ljudje v srcih spominjalo teh žrtev in tisitih nedolžnih otrok, ki so osta-
li	brez očetov in brez podpor? Če b! se ti ljudje res tega zavedali, posebno tisti, ki jim je do tega, da se spomenik postavi na Brezjah. bi bili s podvojeno močjo učili Kristusov nauk; »Ne ubijaj!« in »Ljudi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Tega pa niso storili, marveč so blagoslavljali morilno orožje, obljubljali žrtvam raj na onem svetu.^ in kolajne tistim, ki bodo prelili več nedolžne krvi. Če bi vera v tistih, ki jo učijo, bila močnejša. koliko bi bilo tudi nam Slovencem pri-
hranjenega gorja. Prihranjeni nam bi najbrže bili tudi prispevki za takšne Spomen ke, —a.
IZ BOHINJA.
Lepega nedeljskega jutra, 27. p. m. je na kolodvoru po prihodu vlaka zaigrala godba veselo koračnico. Prišli so delavci iz. K. I. D. so svojimi ženami in otroci na nedeljski oddih. Da bi jim bil dan veselejši, so vzeli s seboj godbo, za katero se je razvil s kolodvora pravcat sprevod delavskih družin. Z njimi je šlo veliko domačinov, prijateljev skozi vas Bistrico na planoto za vasjo na Široki lazi. Od tod so imeli lep razgled po vsej spodnji dolini in na Triglavsko pogorje, ki obroblja to lepo dolino. Jasno in lepo vreme je še povečalo radost njihovega oddiha. Videli so kraj, kjer je bila zibelka sedanjih mogočnih železarn K. I. D., v katerih se dan za dnem znojijo naši prijatelji. Razgled na pozabljeno mesto, kjer stojijo še ostanki zidov nekdanje tovarne in kjer so bile nekdanje kovačnice (kovačija) za Coj-zovo graščino, je danes preurejeno v banovinski ribogojni zavod. Samo star zvonil? z tovarniškim emblemom stoji še na tem mestu kot star spomin, iz katerih lin je vsaki dan zapel zvon k delu in počitku njihovim prednikom. Na robu gmajne so posedli delavci s svojca, prijatelji in domačini, med katerimi so bili stari možje, ki so jim pripovedovali zanimivosti nekdanjih dni, ki so še sami delali v teh tovarnah (kovačnicah). Spomin na zlate čase je to družbo povezal v živahne pogovore. Stari so slikali življenje, kakršnega je takrat živelo bohinjsko ljudstvo. Pripovedovali sp, kakšno blagostanje so uživali vsi stanovi brez razlike, ko so bile železarne v polnem obratu, od katerih je živela povečini vsa dolina. Delavec je delal z veseljem, gospod ga je tako plačal, da je z lahkoto preživljal svojo družino in še kakšen krajcar mu je ostal. Kmetje so po večini vozilo rudo in železo skozi Sotesko, dolge kolone »furmanov «So se vlekle po cesti noč in dan. Ves trud je prinašal blagostanje vsemu Bohinju. Med živahnimi pomenki je v senci starih hrušk zaigrala godba veselo pesem. Prvi je sledila druga, tretja. Vse dopoldne je bilo živahno veselje. Trpeče ljudstvo si je privoščilo počitek v lepi prirodi. Njegovi dohodki ne dopuščajo veselja drugod, zato si je izbralo najbolj skromno zabavo. V mesecu maju so prišli tudi njihovi tovariši v Bohinj. Za njihov izlet je dalo podjetje precejšno svoto, za kar so si lahko privoščili izlet z avtobusom, kosilo v hotelu itd. Seveda so lahko bili bolj živahni, saj so bili denarci na razpolago od podjetja. Ti pa so prišli samo z svojimi sredstvi in so si morali izbrati skromnejše veselje. Bili so malo bolj glasni, ker so imeli s seboj godbo. Zato so bili poslani možje postave pogledat, kaj dela družba na gmajni. Videlo so skromno zabavo družin, prijateljev in sorodnikov na oddihu v prosti naravi.
Ob slovesu je godba zaigrala še nekaj veselih koračnic, fantje so zapeli: »Oh zdaj gremo, nazaj še pridemo!« Od&li so prijatelji žopet na delo v črne kovačnice, mi domačini pa po svojih opravilih na polje, na žago, v gozdove, v delavnice . . .
Obisk prijateljev z Jesenic in iz Javornika re bil živ dokaz, da med nami ni razlik! Vsi se borimo za vsakdanji kruh. Odstranimo vsa medsebojna trenja, ki so nas do danes razdvajala! Priznajmo, da nam je vsaki dan bolj potrebna velika skupnost v delu za zboljšanje življenskih pravic! Prijatelji, ko boste trudni, pridite zopet k nam uživat mir in počitek. Delo pa naj nas vodi v veliko skupnost življenja!	Bohinje.
Prava demokracija ne bo samo politična, pač pa tudi gospodarska in socialna.	Masaryk.
Prva kolesarska organizacija na
deželi
Ministrstvo za telesno vzgojo naroda v Beogradu je potrdilo pravila in dovolilo ustanovitev zaželjenega društva
Zveza kmečkih kolesarjev s sedežem v Ljutomeru,
katerega delokrog se razteza na vse politične okraje bivše mariborske oblasti, kakor: Ljutomer, Lendava, Murska Sobota, Ptuj, Maribor levi breg, Maribor desni breg, Dravograd, Gornjigrad, Slovenjgradec, Konjice, Šmarje, Brežice in Laško.
Namen tega društva je združiti vse podeželske kmečke kolesarje v eno samostojno in neodvisno kolesarsko organizacijo, med kmečkim ljudstvom širiti smisea za praktično uporabo kolesa, uvajati kolesarstvo kot važno gospodarsko-prometno sredstvo, vzbujati zanimanje za sodobni tehnični razvoj in potrebo kolesa na vasi, prirejati po vaseh poučne tečaje, kolesarske tekme, izlete in tako seznanjati svoje člane z raznimi kraji in pri-rodnimi lepotami svoje domovine ter na ta način nuditi mladini priliko do nedolžnega veselja in zabave, kar je vsakemu človeku neobhodno potrebno za njegov duševni in telesni razvoj.
Prav tako važna je gospodarska stran društva, katerega člani bodo imeli velike denarne ugodnosti. Vsak član, ki se bo izkazal z društveno legitimacijo, bo lahko dobil novo kolo in vse kolesarske potrebščine neposredno iz tovarne brez vsakega trgovskega posredovanja po najnižji tovarniški ceni. Take ponudbe ;e dobilo društvo iz naših in inozemskih tvornic ter veletrgovcev. s kolesi. Tudi mehaniki, ki popravljajo kolesa, so se izjavili, da bodo članom društva izvrševali vsa popravila mnogo cenejše kot nečlanom.
Društvo je moderno in sodobno zamišljeno in bodo člani ob priliki nastopov, izletov in tekem nosili svoj kroj (uniformo) iz domačega platna v svrho propagande za nošenje domače obleke in pa da se utrdi zavest v fionos kmetskega stanu. — Društvo je strogo nadstrankarsko. Člani so moškega in ženskega spola.
Vsak kolesar plača ob vstopu v društvo Din 2 pristopnine enkrait za 'vselej in 25 para (eno krono) mesečne članarine, katera se lahko poravna tudi vnaprej za vse leto. Pristopnino, članarino in druge ev. društvene prispevke pobirajo od upravnega odbora pooblaščeni poverjeniki, ki imajo za to izstavljeno legitimacijo.
Društvo je enotno in ga vodi: občni zbor, upravni odbor, revizijski odbor. Radi izvedbe organizacije, lažjega poslovanja in nadzorstva, ima društvo za vsako vas posebej krajevnega, za vsako upravno občino občinskega in za vsak pol. okraj po enega okrajnega poverjenika. Sedež društva je zaenkrat v Ljutomeru, ki pa se po potrebi lahko prenese na katero drugo mesto.
* * *
V	nedeljo dne 23. maja 1937 se je vršil občni zbor Zveze kmečkih kolesarjev v Ljutomeru, na katerem se je ugotovilo, da društvo deluje že v vseh okrajih svojega področja in se je v kratkem času zelo lepo razvilo. Podeželski kolesarji so začeli v velikem številu pristopati v organizacijo in to možje in fantje, žene in dekleta. Sklenilo se je, da se društvo razširi in razvije svoje delovanje na vso Slovenijo, po potrebi pa tudi na ostale dele države.
Na obstoj tega prepotrebnega društva se posebno opozarjajo vsa naša podeželska dru-
štva na vasi, da če v katerem mestu še ne obstoja, naj sporazumno med seboj za vsako vas posebej Izvolijo po enega krajevnega poverjenika, katerega natančni naslov pošljejo Zvezi, ki mu izstavi legitimacijo, pošlje navodila in potrebne tiskovine za izvedbo organizacije. Za pismene odgovore je priložiti znamko za Din 2. Naslov društva se glasi
ZVEZA KMEČKIH KOLESARJEV V LJUTOMERU.
Tako društvo za naše podeželje v Sloveniji je bilo že zdavnaj nujno potrebno. Ustanovitev tega društva prav iskreno pozdravljamo in priporočamo vsem podeželskim kolesarjem in kolesaricam, da brez pomislekov takoj pristopijo v organizacijo, kateri so dani vsi naravni pogoji za uspešen razvoj in napredek naše vasi. To društvo zasluži vso moralno podporo vse naše javnosti in oblasti.
Pošta
Ljutomer: Zvezi kmečkih kolesarjev. Pošljite našemu uredništvu pravila vaše zveze. Bomo vaše društvo podpirali.
Lancovo: Dopisnika, ki je poslal uredništvu dopis o Proslavi JRZ na Lescah, prosim, naj mi javi svoj točen naslov.
Jesenice: Dr. I. Š. Prejel prepozno. Bo objavljeno v prihodnji številki.
Trbovlje, Jesenice, Kranj: Ker smo načelno prenehali z vsako polemiko, so Vaši dopisi izostali.	Urednik.
Obiščite
MARIBORSKI
•TEDEN
od 31. julija do 8. avgusta 1937
SO o/o popusta na železnicah In parnikih od 29. julija do 10. augusta 1937
VELIKA GOSPODARSKA IN KULTURNA REVI3A
Industrija - Tekstil - Obrt - Trgouina -Kmetijska razstaua - Prva fltopatološka razstaua - Pokušnja uin - Zgodoulna -Umetnost - Grafična razstaua - Tujski promet - Flkuarlstična- Kuncerejska- 60-lobarska razstaua - Razstaua malih žiuali - Modno reulja - Mednarodni plesni turnir - „5en kresne noči-' pod uedrlm nebom - Koncerti - Kongresi - Športne prireditue - Ueselični park na razstauišču I. t, d.
Mariborski otok, najlepie kopališče v Jugoslaviji — Zeleno romantično Pohorje — Vinorodne Slovenske gorice — Gostoljubni, lepi Maribor	Vas	vabijo!
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti*. Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.
Merilo kulture naroda je tisk. Ali ste že član zadruge »Slovenski tisk«?
Pismo iz Krope
Naš kraj je znan širom naše premile domovine in se celo prišteva v vrsto najznamenitejših, svetovnoznanih krajev, kakor Ribnice, polževe Višnje gore, da, celo Butalci nam ne morejo očitati, da si preveč domišljamo. Zaradi tega si štejem v sveto dolžnost, da Ti, dragi urednik, o Kropi kaj napišem.
Prav nič se nikar ne boj, dragi urednik, radi tega pisma, ne boš ješprenja jedel v kehi, tudi vsi poklicni in nepoklicni cenzorji, bodite kar lepo hrez skrbi; prav nič ne bom šuntal našega dobrega ljudstva, tudi zabavljal ne bom nič o tem, kaj »ta izvoljeni« na-rede oziroma ne narede. Še jamral ne bom nič, ampak bom vse od kraja lepo hvalil, da ja ne bo kakšne zamere. Sem namreč sam tudi, kakor smo domalega vsi Kroparji, poslušen in ponižen tržan, dopadljiv bogu in ljudem, kakor pač stoji v starih štorijah.
Naj kar začnem.
Smo tam jeseni že, ko je prišlo povelje — ne od cesarja Avgusta — ampak od notranjega ministra, šli skoro vsi na volišče in smo volili pravo, katoliško stranko, ker druge, hvalabogu, ni bilo. »Da ne bo kaj narobe hodilo,« so rekli tistemu, kdor se je le preveč obotavljal. Tega se je pa vsak pošten Kropar zbal; saj je znano, da je bilo veliko naših starčkov skrevljenih. Najbrž aato, ker niso prav volili. Da bi pa zdaj spet mi narobe hodili namesto prav, nak, tega pa ne.
Po vsej pravici se Kropa, ki »je en velik mest’«, prišteva k letoliščasfkim krajem kot je n. pr. Bled in kot taka je zaznamovana tudi na zemljevidih. Imamo vodovod z zdravo, pitno vodo. katerega so z božjo pomočjo zgradiK naši občinski možje in fantje. Je pa zelo znamenita ta naša »vosarlajtenga«. V vodi dobiš včasih kake crknjene podgane in mačke, nad katerimi je bilo kdo ve kako in kdaj pravici zadoSčeno. Dasi pri nas ni ne-
znana mačja pratca, se vendar še ni uraj-malo, da bi kdo mačka z vode potegnil in ga povžil. Tudi pobere voda v našem vodovodu z vse Krope smeti in pomije in sploh vso svinjarijo in jo nese skozi potrpežljive želodce doli med južne brate. Znanstveniki, med njimi Čapov France, po domače Iiatata, trdijo, da imamo Kroparji svojo govorico in svoj »r« samo zato, ker pijemo to vodo. Mimogrede povem še, da ta vodovod ni koštal niti pare. če je še katera občina, ki se tako zanima za zdravje svojih občanov, kot naša, naj piše našemu »purgermajstru« po načrte za vodovod, mogoče mu jih posodi.
Ko pride človek po fajrontu iz fabrke ali pa iz vigenca, je vsekakor zelo črn in »pre-švican«. Zato je potrebno, da se pošteno »nažajfa« in umije. Nezadovoljni elementi izražajo zahtevo, nat bi občina zgradila skup; no kopalnico z mrzlo in vročo vodo. Se nai le nikar preveč ne vesele! Nismo še vsi Kroparji komuni&ti, kar nam žleht ljudje radi naprej mečejo in tudi občinski možje in fantje so še krščanski. Saj vendar nočemo nobene reči imeti skupne, če že prav drugače ne gre. Predobro vemo, da » v španoviji še pes črka«. Kopalnica v španoviji! Premislite no malo: kovač je recimo bolj črn kot pa kdo iz magazina, za plačbe in pravice bi se pa dajala! Figo, tega pa že ne.
Bistroumna naša občina je tudi vprašanje kopalnice naravnost duhovito rešila. Pri občinski seji, kjer je župan govoril, odborniki pa Cinkali, so sklenili soglasno, naj ima vsak svojo kopalnico kar doma. Samo par kovačev »košta« lavor v konzumu; kdor ga ne more takoj plačati, ga bo dobil na »puf« in mu bodo že na »koverti« o pravem času odrajtali. Ta sklep naj se pribije na občinsko desko in naj ga Jajta, ki je občinski delovodja brez delovodske šole, v nedeljo po maši na placu ven kliče. K besedi se je upal oglasiti blagajnik s predlogom, naj bi občina vodo od fabrškega in kovaškega umivanja
skupaj zbirala in prodajala za tinto ali pa za črno farbo, ki bi bila dobra za cokelne štrihat. Ugovarjal pa je predsednik občine (ne župan), da se z eksploatacijo tega »artikla« ne kaže ukvarjati, ker da je že vse preveč pregnano.
Oni preko meje kaj radi trdijo, da je v Kropi doma sama beračija in nas, posebno doli ob Savi, titulirajo s cigani. Obojim pa moram že kot resnicoljuben patrijot najodločneje ugovarjati. Res je sicer, da se takole ob petkih vidijo kar cele procesije starih rojakov in rojakinj, ki gredo na rajžo po kmetih, recimo v Radovljico. S tem pa ne »nu-cajo« toliko sebi, kolikor tistim, ki dajejo vbogajme, saj jim na ta način dajejo priliko, da se izkažejo s tretjim najimenitnejšim dobrim delom, t. j. z miloščino ter si vsaj tako poceni pridobijo vstopnico' za srečno večnost.
Smo Kroparji res neka posebna pasma in to plemenita pasma brez plemiških in viteških naslovov, s cigani pa še žlahta nismo. Tudi v starih buklah ne stoja nikjer zapisano, da bi bili naši predniki kdaj cigani. Mislim, da mi izraza »pasma« ne bo nikdo zameril, saj če so Slovenci pleme, Hrvati pleme, Srbi pleme, jazbečarji pleme, potem smo Kroparji ja lahko pasma.
Kakor je res, da Kroparji nismo reveži, tako smo tudi s preljubim zdravjem dobro založeni. So tam enkrat na Mlinu neki gospod iz Ljubljane predavali, da je banovina po vsej Sloveniji, torej tudi v Kropi, zgradila vodove. O tem si jaz upam na skrivaj nekoliko podvomiti, ker je naš vodovod, kakor sem že omenil, postavila z božjo pomočjo občina sama. Naj se g. predsednik občine in g. predavatelj kar sama zmenita, ker ta reč ne spada v to poglavje, ampak to, da Kroparji imamo, da smo zdravi in »cah« ljudje.
Med drugim so povedali gospod iz banovine tudi to, da banovina arcnije in zdrav-
ljenje in vse, kar zraven sliši, vsakemu siromaku, če je bolan, kar Šenka. Potemtakem smo Kroparji ali vsi bogati, ali pa zmeraj vsi zdravi, ker še noben ni dobil solda za arcnije, če jih ni sam plačal. Da bi pa Barundelc, ali kdo drugi za živega človeka grob skopal, pa tudi še nisem slišal. Takrat se na predavanju nismo prav nič smejali, niti ugovarjali nismo, ampak smo verno poslušali in neumno gedaji, zakaj tako, radi gvišnosti ne bom tukaj omenil, sicer bo pa že res, če oni tako povedo.
Pri nas je vsaj zadnje čase zelo dobra ko-šta, tako da je še kroparski želodec n? prenese in zato jako rad nagaja. Pa dohtarji pravijo, da to ni nič hudega in strokovnjakom je pač treba verjeti. Tudi zrak je zelo frišen in zdrav, posebno kadar je lepo vreme. Je zadnjič na shodu naše stranke govornik rekel, da bo lepo vreme še naprej gve-ralo, čeprav je zunaj deževalo, da je bilo grdo.
Kakor vidite, reklamo za naš letoviščarski kraj znamo delati. Saj je pa tudi naša občina žrtvovala za propagando težke tavžente, in sicer kar 500 dinarjev. Če porajtamo na to, da je za iste namene na Brezjah, to je za štacjon v Otočah, ofrala le 300 dinarjev, je to kar čedna vsota. Za teh 500 dinarjev bodo menda na Barigli postavili tablo, kjer bo stalo napisano, da se »tukaj ne gre v Kropo«. Je uspeh reklame naravnost presenetljiv: tujoi, po večini berači, nas kar oblegajo in so farovške štale včasih nabito polne beračev in uši.
Še marsikaj bi se dalo napisati, pa mislim, da bo zaenkrat dovolj časti in slave našim občinskim možem, ki »regirajo« Kropo. Tro-štam se, da se mi bodo izkazali hvaležne in me postavili za častnega občana, če mi ne bodo še kar spomenika postavili. Jejš, to bo še golant!	O-