Poletni večer.
)7)e zadnjič, zadnjič je solnce                            Oj, tam nad šumečimi morji,
poljubilo širno ravan —                                    tam posteljo svojo ima —
in šlo in zašlo je za gore                                vso zlato, obdano z demanti,
na daljno, na tujo stran.                                   z lepotami vsega sveta.
In tamkaj bo sanjalo solnce o tebi, ti širna ravan, o tvojih cveticah dehtečih, dokler ne zasije spet dan!
2.
Tam od cerkvice na holmu                             Čula bo ga mati moja
plava v daljo zvona glas,                                 in molila bo gorko,
plava tja v dolino mirno,                                  oče sivi z njo bo molil
plava v mojo rodno vas.                                  rosno jima bo oko.
Spomnila se bosta sina, ki v daljavi tam živi, ki v daljavi tam po domu tak neskončno hrepeni ...
3.
Sen-mladenič lic milobnih                                 Ah, tako neskončno Ijubi
speje iz višav;                                                     on človeštvo vse,
iz oči tako sanjavih                                            ah, tako neskončno rad mu
sije mu Ijubav.                                                     bi odvzel gorje . . .
Lice vsakogar poljubi, ko je tih večer; dahne vanj vesele sanje, dahne sladki mir . . .
Ivo Danič