MLADIKA november 2007 ČfPTT Q cena 3,00 € \ • S UVODNIK; Dobili deželni Ob izidu J -V? etih zvezkov slikanic za italijanske otroke INTERVJU urlan: e kronike Aleksander Mrvice i družinsk KAZALO november 2007 Dobili smo deželni zakon..........1 Majda Senica Vujanovič: Sončnice........................2 Josip Sanko Rabar: Pesmi...........4 Boris Pahor, vitez reda Legije časti ...................6 M. Žitnik: Čarodejke (LXI.)........7 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da.....................9 Intervju: Ob izidu petih zvezkov slikanic za italijanske otroke ... 10 Pod črto: Vladimir Jurc v Večeru ..11 Lida Turk: Stric Giovanin je potoval po morju...............12 Aleksander Furlan: Mrvice iz družinske kronike .............14 Ivo Jevnikar: Ob 60-letnici obnovitve samostojnega slovenskega političnega nastopanja ........17 Antena ...........................20 Ocene: Knjige: Dogodivščine družine Talpa (V. Punč); Dorče Sardoč: L’orma del Tigr (V. Purič); Marijan Tršar: Razsevki podob (E. Stereo); Zanimiva številka Bogoslovnega vestnika (A. R.); Pogovor z Gunterjem Grassom v Novi reviji (A. R.) ........................28 Knjižnica Dušana Černeta (76) . . 32 Na platnicah: Pisma; Za smeh in dobro voljo Priloga: RAST 7 - 2007 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 urednistvo@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Reg. na sodišču v Trstu št. 193 Član USPl (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 3,00 C. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 30,00 €. Tisk: Graphart srl - Trst Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. mladika IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO LI. pisma K Rumeni zamejski predpasniki Okrogla miza na letošnjih študijskih dnevih Draga 2007 o tem, kako gledajo na Slovence v Italiji opazovalci iz Slovenije, mi je vzbudila marsikatero misel. Anekdota o tem, kako je mlada mamica, doma iz matične Slovenije, zaradi naročila tržaške učiteljice, naj učenci prinesejo v šolo predpasnike, kupila sinčku rumen kuhinjski predpasnik namesto modre šolske haljice, je duhovito opozorila na to, da govorimo isti jezik, a besedam dajemo različen pomen. Strokovno bi se temu reklo: vsebina pojma je različna, beseda, ki je izraz za pojem, pa ista. Takih rumenih predpasnikov je bilo na tistem večeru še nekaj. Dolga razprava je bila posvečena predvsem dvojezičnosti oziroma dvojezični šoli. Kaj je dvojezična šola, je lahko opredeliti. Tako šolo smo Slovenci imeli v začetku razvoja osnovnega šolstva, ki je potekalo po avstrijskem zakonu iz leta 1774. Značilnost tega pouka je jasno zaznavna iz takratnih učbenikov, ki imajo na levi slovenski, na desni pa nemški tekst. S takim poučevanjem je opravil že Vodnik, zato je pisal samo slovenske učbenike. Kasneje je bilo značilno le za Slovence na Koroškem. Tak pouk pa imamo za slovenske otroke v posebnih okoliščinah še danes. Na primer, hvala Bogu, za Beneške Slovence v Spetru. Zal pa imamo tak pouk tudi na Slovenskem, in sicer v nekaterih predelih Prekmurja, kjer živi madžarska manjšina. Otroci slovenske in madžarske narodnosti imajo dvojezičen pouk. Učbeniki imajo na levi slovenski, na desni madžarski tekst. Oba jezika sta v šoli enakovredna in uporaba enega ali drugega jezika se pri učnih urah menjava. Protesti slovenskih staršev proti takemu pouku, češ da otroci zaostajajo v pojmovnem razvoju, se že dolgo vrstijo. Socialistična oblast, ki je to novost uvedla, je vztrajala, da je ta model zgled enakopravnosti narodov. Čeprav tega zgleda do sedaj še nobena druga država ni posnemala, ga tudi nova slovenska demokratična oblast še ni odpravila in so slovenski otroci prikrajšani za kakovostnejši pouk v materinščini v svoji (dalje na 3. strani platnic) ►► SLIKA NA PLATNICI: Iz monografije Bogdana Groma Moje Korenine, ki bo te dni izšla pri naši založbi, povzemamo deli Prosek (1956, akvarel, 12x17,5) in Devinski grad in zaliv (1953, svinčnik in akvarel, 19,7x25,5). UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Jvan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal In člani uredniškega odbora. uvodni k Dobili smo deželni zakon Končno smo dobili deželni zakon, ki ureja odnose s slovensko manjšino. Nad njim smo zadržano zadovoljni, ne pa tudi navdušeni: predolgo smo se zanj potegovali in ga čakali, ker se je deželna ustanova skrivala za državnim zakonom, ki smo ga zasledovali pol stoletja. Dežela bi norme za Slovence lahko sprejela že davno prej, ker je bila - zaradi svojega posebnega statusa - za to pristojna in tudi upravičena. Počasnost in odlašanje sta v Italiji prej pravilo kot navada, ker marsikatero neljubo zadevo lahko po svoje reši čas in se ni treba prav nič potruditi in nič tvegati. V preteklih desetletjih se je s slovensko manjšino marsikaj zgodilo, večinoma na slabše, saj so se s časom nadaljevale tiha asimilacija, razseljevanje in padanje identitete, prav tako pa je čas prinesel tudi nepopravljivo demografsko upadanje. Zakonsko urejanje zadev s slovensko manjšino prihaja torej mnogo prepozno, da bi lahko bilo učinkovito. Če bi ga dobili pred tremi desetletji, bi danes bil stoodstotno uresničen in bi ga lahko le izboljševali. Poleg tega, če pogledamo malo bolj natančno, bomo ugotovili, da deželni zakon prinaša bolj malo novega, tudi kaj protislovnega če ne celo protiustavnega, zato zares ni razlogov za navdušenje niti ne za optimizem. Ker pa mi nikoli ne vržemo puške v koruzo, moramo najbolje izkoristiti tisto, kar imamo. Priznati moramo, da deželni zakon - čeprav ne soglašamo z Illyjevo samopohvalno trditvijo, da je Furlanija Julijska krajina zgled v zaščiti manjšinske identitete - pomeni vendarle korak naprej v urejanju odnosov z manjšino. To je nekaj novega in spodbudnega, ker podpira in utrjuje nam bolj naklonjeno javno menje, čeprav je istočasno znova sprožilo alarm v nacionalističnih krogih, ki so se aktivirali v smešnih pismih bralcev v medijih ter tam, kjer je slovenska identiteta nedoločena. Rezija tako s svojo obrobnostjo najbolj plačuje šibko narodno opredeljenost, ki je Rezijanom sicer nihče ne vsiljuje, a je obenem najboljši dokaz, kakšni so dolgoročni učinki zapostavljanja in absolutnega pomanjkanja narodnostnih pravic. Kako naj se Rezijani zavedajo (in kako naj bodo ponosni) svoje, ne rečemo nacionalne, ampak vsaj jezikovne pripadnosti, če pa jim ni država v poldrugem stoletju priznala niti osnovne kulturne institucije, ampak jim celo vsiljuje misli na nek izmišljeno eksotični izvor. Tudi organizirana manjšina ni znala najti pravega pristopa, in tako je peščica Rezijanov, ki so pred deželno palačo hoteli izpričati svoje neslovenstvo, postala nezavedna in žalostna figura izginjajoče slovenske prisotnosti v tem delu Italije. Dokaz več, da identiteta ni enkrat za vselej dana, zapisana v krvi ali genih, niti v jeziku ne, ampak jo je treba gojiti, obnavljati, posodabljati: v šoli, v društvih, v družini, tudi če je dvojezična. To je tudi opozorilo ostalim manjšincem, da nove generacije ne pridobivajo identite avtomatično. Uveljavljanje norm za manjšino, tako državnih kot deželnih, seveda ne bo lahko, saj bomo vedno znova zadeli na ovire, nasprotovanja in sabotažo. Kaj drugega kot sabotažo lahko označimo gesto tržaške ustanove, ki skrbi za varnost na delovnih mestih: izdala je večjezično brošuro za varnost na gradbiščih, kjer prevladujejo tuji delavci. Brošura je napisana v romunščini, albanščini, arabščini, nemščini in francoščini. Čeprav tudi vrabci na strehi vedo, da v Trstu nič ne zgradiš brez srbskega gradbinca, ni v srbščini napisana v omenjeni brošuri niti vrstica. Na slovenščino in hrvaščino pa so sploh pozabili. Pot do uveljavitve manjšinskih norm predvsem pa nove miselnosti in občutljivosti, ki sta za to potrebni, bo dolga. Majda Senica Vujanovič Sončnice Priporočena na literarnem natečaju Mladike za leto 2006 Ti ežke, polne so povesile glave in so jih rezale kar s srpi. Podolž in počez sončnica ob sončnici, steblo ob steblu z velikimi srčastimi listi. Se mrtve se svetijo, izcejajo lepljivo tekočino in dišijo po medu, smoli, rožnem olju. Vse obenem, nedoločno, a toplo vznemirljivo. Meta čuti poletno ugodje. Po vsem telesu se je razlezlo, jo prepaja, dišavi in spaja z davnino. Sončnice vabijo in čakajo pred parno, velikanski kup. Posušene se razpirajo, se ponujajo sapam in vetrovom, da jih razseje. Vselej so iztepavali v mesečini lahkotno in veselo. Delo je zamudno in se zavleče čez polnoč. Zjutraj se mudi s pozno žetvijo, s košnjo otave, z izkopavanjem. Polna luna osvetljuje prostor pred skednjem. Domači že točijo na trati, ko se tiho plazijo iz senc vaški fantje. O, radi prihajajo! Lesnikovca nikoli ne zmanjka. Tako božanskega okusa je in se iskri in zadiši iz grče. Vsak si lahko natoči! Pravzaprav hodijo puobi bolj plavšat in nagajat izbirčnim nevestam. Le Mete si ne upajo dražiti. Drugačna je, v mestne šole hodi. Trkajo vsevprek, sončnice se voljno vsipljejo v lesena korita in štrcajo na vse strani. Kupi rastejo, lezejo, sršijo ob smehu in dovtipih vasovalcev. Korajžni vsiljivci segajo dekletom tudi pod tenke bluze, jih privzdigujejo, jim šepečejo. Tu in tam katera zavrisne, zacvili kot miška v slami. Meta prisluškuje neznanim šumom, nezavedno nekoga čaka. Morda pride, se pritihotapi tudi on? Podaja sončnice. Stresa s površine voščenorumeno prevleko iz drobnih trobljastih cevčic, ki prekrivajo in ščitijo sredino. Seme ob semenu, zrno ob zmu v tesnih zaporednih krogih, vedno večjih do oboda, do trde nazobčane listnate obrobe. Se čudi čvrstim pikastim, grahastim, rižastim in črnim golobjim in žametno vijoličnim sončnicam. Spet se korajžijo, tudi ženske, glasen smeh in krohot. Meta zatrepeče, nenadoma se spomni na Vanča. V nedeljo sta plesala polko. Vedno hitreje je šlo po zibajočem se macesnovem podu. Tla se ugrezajo, dvigajo, tesno objeta ju nosi do neba. Vedno hitreje se vrtita, še hitreje, da zažvižga vse naokoli. Harmo- nika ne odneha, Vanč jucka, zastoče: flavta, ori klarinet. V duši zatarna... Le še teden dni počitnic in vrniti se moram, pogrešala bom kope na ozarah, nepregledne gmajne v lesu, globače, pungrat, sončne odo-re. Ti puobi ne vedo, ničesar ne vedo, kako je z njo. Ostala bo v mestu, si govorijo, si tam izbrala, gosposka postaja, ne pozna več naše Šprahe, ne kvanta, ne preklinja. Ni več naša. To čuti tudi ona. Da, drugačna sem, a vse sončnice so moje, vsa drevesa, še vedno znam plezati kot veverica, preskakovati potoke, preplaziti vsako oviro. Anzi nagne grčo, si oddiha in kot vselej začne prvi s svojim visokim tenorjem: Da bi biva liepa ura in bi sjava svetla luna... pritegnejo alti, soprani, basi počez počasi, ubrano, da zadrhti nizka skodlasta streha, kašča, hiša. Viža za vižo za srce in dušo. Ljubeče, spoštljivo, kot bi žebrali. Meta v mislih spet pleše z Vančem. Okna se tresejo, stene, sapa jima pohaja. Ne odnehati, ne odnehati, kdo vzdrži do konca? Se se vrtita, začudeni pogledi, vse stavi na Vanča. Že dolgo ga pozna. Dolinski je, knapovski. Drugačen je kot tile, tudi dolinska dekleta so drugačna. S sošolci prihaja na gavde ob sobotah, na lepe nedelje, na ovseti, na Silvestrovo. V otroštvu je pasel pri sosedovih. Bila sta tuti sošolca nekaj časa. Odrasel je, zaključil rudarsko šolo. Ja, Vanč jo priteguje, zna se ji približati. Pleše kot nihče drug, hodi po rokah, vrti se kot kolo, pravi akrobat je. Tudi Meta poje, a pesmi jočejo v njej, jo nagovarjajo. Ne odhajaj, tujka postajaš tam daleč v mestu. Tuje gvante prinašaš, kje so tvoje dolge janke, adr-ce, cokle? Žela si v njih, okopavala, plela. Te kratke hlače, z njimi se postavljaš. Za pohujšanje, pravi mati, žalostna je. Kje so tvoje kite, tvoj najlepši okras? Ne jočeš za njimi? Kaj si storila? Meta! Sončnice štrcajo, trkajo po osemenju, ročno morajo izbezati poslednje semence. Težkajo v dlaneh, presipajo s prsti, do lica, do ust, na prša drsijo, poklekaj, do kolen jih je. Od daleč se oglaša čuk, vsak večer bedi na lipah, poje enakomerno, zateglo, da odmeva do vasi in preko. Skotali se hruška, zapoklja vejica. Meta tenko prisluhne, zadrži dih. Nekdo se krade, potihoma plazi vse bliže. Iz senc se izvija, le ona ga opazi, ga išče v medli mesečini. Vitka postava, skodrani lasje, sapa ji zastaja, je on, je zares on, Vanč? Ne more verjeti. Da, on je, zagotovo. Že se je pridružil mladcem. Sončnico drži v rokah, velika je, polna. Vselej se je obračala za soncem, vse življenje. Iskala svetlobo, luč, veliko svetlobe, toplote. Zdi seji, dajo prav ta sončnica svari: Meta, rasteš, odrasti moraš, dozoreti! Mlada si, veter te lahko nalomi, vihar izruje, oster žarek opeče. To ji šepeče tudi krojač dedek, ki poseda pod tepko in šiva, šiva in oče in modrostnik v mestu. Vanč nagiba grčo, poje z njimi čisto kot potoček v dolini, kot lišček med vejevjem spomladi. Že čuti njegov tesen objem, vroč dih, vrtita se, vrtita, godci ne odnehajo, harmonika vriska, rdeč nagelj ima pripet na prsih, diši po cimetu, lipju. Pesem jih druži, odmeva v pozno noč: Z nobenim purgarjem ne grem jaz tavšat, ker moja kajžica na travniku stoji... Nocoj je ana liepa noč, ko mesec sveti celo nuoč... Oj ta mlinar, oj ta mlinar... Srečujeta se s pogledi, išče ga, išče sebe. Tujina se seli vame. Mestni fantje, učene besede, parole posluša, se jih uči. Zjutraj zarjatka v brigadi, vsi v brigade, blizu in daleč. Kramp drži v rokah, s krampi gredo na delo, roke so otrdele, do krvi žulji, opeka je hrapava, podajajo si jo v vrstah. Dviganje zastave in spet na delo, na delo, mladina gre progo gradit in četa koraka veselo... Kot v sanjah vse zamira, odhajajo v noč, izgubljajo se eden za drugim, v terno, ostajajo sončnice, zvrhano polni čebri, čebrice, slamnice, vrči. Iz skednja se širi vonj lucerne, otave, snopovja. Trudno je telo, roke so omahnile. Netopirji prhutajo nad streho, se nizko spreletavajo. Tudi Vanč se je nekam izgubil, nikoli se ne poslavljata, nikoli pogovarjata. Meta se vleče k svojemu ležišču. Rada spi poleti med kamilicami, šentja-ževkami, med meto, meliso, tavžentrožami. Uspavajo jo, pomirijo. Polno je senenega drobirja. Mati polni z njim blazine. Le ona to pozna, se zdravi s travami. Kot veverica švigne na peter po lesenih Šircljih, se dotipa k tramovju do odeje. Zakoplje se in prekrije. Tako prijetno je tukaj, tik pod streho, popolni mir, tenki lunini žarki sipljejo srebrnino. Ža sanja Vanča. Sončnico drži v rokah, z rumenimi listi je ovenčan, s semeni posut. Poje, pleše, vrtita se, srečujeta s pogledi. Poskočen je, lebdita nekje. Diši po rožah ves žameten zapeljiv. Ona je srečna kot bi bila z njim v nebesih. 23. SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM 28. 11. 2007 - 2. 12. 2007 Cankarjev dom, Ljubljana Založba MLADIKA na razstavnem prostoru Slovenske knjige v Italiji (P-14) Zdi se ji, da med biljem šumi, šumi, prihaja vse bliže, bliže. Nekdo se je dotakne kot duh nalahno: Kako si lepa, najlepša! Bodi moja, ob tebi sem, nasloni se na moje rame. Predaj se mi kot sončnica, razpusti lase, razpri ustne, objemi me, prosim! Me čuješ? K tebi prihajam, samo k tebi! Joj, Vanč, si res ti? Kako si me odkril? Ne dotikaj se me, prosim, nisem te vabila, še ne, še ne. Rada te imam, zelo rada, a čakaj name. Ne morem k tebi, predaleč si! Sedaj si vihar, bojim se te, prosim, bodi milosten. Saj si moj, vedno boš, vedno bova plesala, se vrtela. Odrasti moram, sedaj te ljubim le tiho, kot zna ljubiti veter, kot ljubi mesečina in zarja in blagi žarek. Ljubim te tiho v sanjah. Ne dotikaj se me, ker me boš ranil. Svetlobo potrebujem, sončno luč. Nežna sem, rahla, vsak dotik me osami. Pusti me, da spim, da sanjam. Le kako je odkril njeno skrito sled? Jo ljubi kot ona njega? Sedaj ji šepeče, moleduje. Razgrela si me kot tisoč sonc, napolnila z vsemi opoji poletja. Ta trenutek, sedaj je najin. Lepo ti bo ob meni, še lepše kot na plesišču ob melodijah. Ne boj se, Meta, Meta! Oh, te sanje... Vanč, to je ogenj, to je bolečina, to je slepilo. Bodi moj za vedno, čakaj me, čakala bom nate tam daleč, vsak dan, vsako noč, mislila nate, hrepenela. Spet bo poletje, spet bodo sončnice zorele, Vanč! Ne zaupaš vame? Ne pozabim te, nikoli! Polepšal si moje lice, ožaril mojo zenico v očesu, mi napolnil dušo. Vso noč prosi, moleduje. Nihče je ne bi premaknil. V bližnji kapeli je sv. Uršula, k njej se zateka, ona jo varuje, ona zna pomagati devicam. Jutro je megleno, rosne rože povešajo glave, ihtijo. Iz Mete plane, ne ve, kaj bi z njim. Odtrga na-geljček na gredi kar tako za spomin, da bo mislil nanjo. Ničesar ji ne reče, molče se poslovita. Je še kdaj pomislil nanjo? Nikoli ni zvedela. Nekoč ga je iskala, nihče ni vedel, kam se je izgubil, kam je odšel. Z njo ostaja tudi sedaj, ko je sama, osivela, ko povešajo sončnice dozorele glave. Se bi plesala z njim s počasnimi, trudnimi koraki. pesmi Josip Sanko Rabar Pesmi Otrok Dragi nebeški Očka! pokloni mi brata ali sestrico, da se bom lahko s kom igral, pojočo skrinjico, zrakoplov in ladjo, morda tudi kakšnega hrčka, ki čofota? Pokloni mi psička, ki me bo rad imel. Narisal sem ladjo in želel, da bi jo videla mama, toda ona nima časa, kuha kosilo in joče. Rad bi se z očkom igral, on pa je jezen in vpije, ko mama vrešči in krožnike razbija. Mimo mene hodita kot poleg zidu, zanju ne obstajam. Zlagam neme igračke, gledajo me z gluhimi očrni. Očka cele dneve ni; stanovanje je veliko in prazno, drsam se po parketu, kot v ogledalu vidim le sebe. Zakaj tako dolgo ni mame? Pravi, da je ves dan pri frizerju, pravi, da je ves dan pri sosedi. Kje je moja mama? Mama! Mama! Narisal sem mamo, pa nimam komu pokazati sliko. Ni več poljuba pred spanjem . Na blazino sem postavil sliko in jokal. Vrni mi mojo mamo, Oče! Kam neki je odtavala? Vrni mi mojega očka, da se bomo vsi skupaj igrali vlak, posedali na tleh, gradili pravljični grad in se šli skrivat: brž ko odštejem do deset, kje si, zelo se bojim?! Življenje je skrivalnica: Jezusa, očka in mame, skritih za temo, za zaveso joka. Kje si? Povsod te iščem v hiši: pod smreko se skrivaš, nimaš več kje! Rodil se je Jezus kot otročiček mali, ki nekoga potrebuje kot ga tudi jaz. p e s im Ključar nuklearne apokalipse 0 Gospod 0 Gospod obesili so mi težki ključ okoli vratu jaz bom vse odpiralca vrat teme tako dobre kot zle in mi rekli da sem prav jaz tako mesta kot vasi najbolj uravnotežen tovarne in umetniška dela najbolj primeren cla lansircim vse stvari in vse nuklearne rakete malenkosti v primeru vojne poslal v pekel po kratkem postopku V primeru vojne V primeru vojne stavili so mi pretežki ključ okoli vratu! znorel bom in brez vojne v nekem lucidnem trenutku 0 Gospod, bom vključil mehanizem pomagaj mi in dalje se bo vse gibalo avtomatsko da končamo s tem hotel bi postaviti piko na “i” nesmiselnim negotovosti in nestabilnim eksistence človeštva hotel bi da se konča ta komedija svetom! balansiranje na vrvi 0 Gospod, vse je boljše V primeru vojne vojne? kot to čakanje! Budilka V meni utripa budilka rajski in peklenski stroj kolesce sklepe obrača tranzistor dvoma trepeče morda je kratki stik vzrok tele pesmi Input, input vpije v meni otrok in skenira svet Output, output poje tranzistor preklaplja podatke z riskantno norostjo plesa spodbujen od virusa nebeškega hekerja J osip Sanko Rabar se je rodil 17.8.1946 v Zagrebu. Na univerzi je končal študij filozofije. Sedaj je fonodokumentator pri Radiu Zagreb. Je pesnik (piše tudi pesmi v prozi in poeme), publicist, novinar, filmski in gledališki kritik. Prevedel: Martin Silvester od L i kovanj e Boris Pahor, vitez reda Legije časti Tržaški pisatelj Boris Pahor je bil 27. septembra odlikovan z redom viteza Legije časti (Légion d’honneur). Odlikovanje, ki ga je podpisal nekdanji francoski predsednik Jacques Chirac, je bilo podeljeno v rezidenci francoske veleposlanice v Sloveniji Chantal de Bour-mont, ki je takrat tako spregovorila: Gospod Boris Pahor, gospe in gospodje predsedniki, gospe in gospodje literati, dragi prijatelji! V veliko veselje in neizmerno čast mi je, da vas lahko ta večer sprejmem v francoski rezidenci. Rada bi pozdravila vsakega izmed vas in se vam zahvalila za čast, ki ste mi jo izkazali s tem, da ste se odzvali vabilu. Redko se zgodi oziroma je to prvič, da na tem mestu vidim zbranih toliko eminentnih ljudi. Francija se ima za to zahvaliti vam, dragi Boris Pahor. Danes gre za izjemen dogodek, ko vam bom, dragi prijatelj, po odločitvi predsednika Jaccjuesa Chiraca, podelila eno najvišjih odlikovanj francoske republike, odlikovanje Legije časti, ki jo je pred dvema stoletjema uvedel Napoleon Bonaparte, Prvi konzul. Pred nekaj meseci sva se tukaj že srečala. Na čudovit in globok pogovor z vami me veže živ spomin. Očarala me je vaša neizmerna energija, ko ste, dovolite mi, da to rečem, pri vaši spoštovanja vredni starosti, globoko v noč nadaljevali pogovor, medtem ko sem se jaz ob poleti dopolnjenem šestdesetem rojstnem dnevu počutila staro in izčrpano. Predragi prijatelj, gospe in gospodje! Nocoj želim nadaljevati s francosko tradicijo ob izročitvi takšnega odlikovanja. Navada je, da se podobno kot ob sprejemu novega člana v Francosko akademijo, predstavi življenjska pot srečnega odlikovanca. Priznati moram, predragi Boris Pahor, da mi je ob predstavitvi vašega življenja zaupana hkrati lahka naloga, kajti vaša življenjska pot je izjemna, po drugi strani pa tudi težka naloga, kajti govoriti bi morala o veliko stvareh. In tako z velikim občudovanjem stojim tukaj pred vatni in pred vašim delom. Poskusila bom poenostaviti. Zakaj se je predsednik francoske republike odločil, da vas počasti na tak način? Najprej zato, ker ste velik pisatelj. Velik slovenski pisatelj. Ne bom se spuščala v subtilnosti med narodnostjo in državljanstvom, ki jih francoski kartezijski duh ne dojema. Naj zadostuje, če rečem, da ste za nas Francoze velik slovenski pisatelj. Naj dodam, da mi je moj italijanski kolega tukaj v Ljubljani povedal, kako zelo je srečen, da boste nocoj prejeli to odlikovanje v francoski rezidenci. Kakšni so razlogi za takšno odlikovanje? Odgovor je preprost. Navedla bom tri glavne razloge: V Franciji ste zelo znani. Vaše knjige, ki so bile prevedene v francoščino, so bile deležne velikega uspeha. Zagotovo ste videli velik članek, ki vam je bil posvečen letos poleti v Le Monde cles Livres. Živeli ste v Franciji. Ne bom razlagala, v kakšnih težkih razmerah, ker to vedo vsi. Kljub grozodejstvom, ki so bila storjena vam in mnogim drugim, ste v Franciji ponovno našli veselje do življenja. In nenazadnje, vaša ljubezen do francoskega jezika. Vaš prispevek k njegovemu sijaju. V francoščini ste napisali občudovanja vredno novelo Arret sur le Ponte Vecchio, ki na zanimiv način predstavi usodo mesta Trst in se obenem sprašuje o odnosu do materinščine. Na sijajen način nas opominjate na to, da ko govorite o sebi, vaša dela govorijo o nas in cla pisanje prehaja od posebnega k splošnemu. »Slovenec,« pišete, »kije v Dachauu moje ime uvrstil na seznam novih bolničarjev, je poskusil rešiti nekoga, ki bi lahko bil koristen svojemu narodu«. Da, vaše delo služi vašemu narodu, vašemu jeziku, hkrati pa služi nam vsem, Franciji, Evropi in vsem dobronamernim ljudem. Spominjam se, kaj ste mi pred nekaj tedni povedali. Vedno ste posebno pozornost namenjali mladim in nenazadnje je vaše sporočilo namenjeno prav njim. Zato vas v imenu Predsednika francoske republike odlikujemo z redom viteza Legije časti. Boris Pahor z odlikovanjem. M. Žitnik Čarodejke axu Hazardne igre Mi kriči po telefonu, daje popolnoma obupana. Daje slutila, kako so bile naše napovedi, ko smo zagovarjale poroko njene hčerke, napačne in neresne! »Gizela, pa saj se tvoja hči z možem odlično ujema!« »Posledice so v moji hiši! Moj mož je spet zabredel v filmske odnose s tisto svojo bivšo!« »To se morda tebi zdi, morda se je le hotel nekoliko pogovoriti, če jo je kje srečal.« »Ti o tem ne moreš drugega kot psihologizi-rat! Nimaš sposobnosti, da bi se vživela v moj pekel!« »No, ne pretiravaj!« V filmih lahko slediš zelo poučnim dogodljajem, ki se sprožijo, kadar je eden od zakoncev nezvesta stvar! V spletkarjenju si ti bolj doma kot jaz!« »Tu ne gre za spletkarjenje, ampak za mojo življenjsko usodo.« Ker je Gizela žalostna, postajam žalostna tudi jaz. Ko govori o svoji življenjski usodi, mislim, da pretirava, saj ni več v letih, ko te čustva neracionalno premetavajo kot veje v vetru. Verjetno bi bilo bolje, ko bi se v to usodo vdala. Smi-Ijenka je bila, očitno, pripravljena zakoličiti svoje osvajalno (zmagoslavno) področje. Verjetno se je v priletnega prikupneža celo zaljubila in je, samozavestno, a tudi z vso hudobijo, začela uveljavljati svoje prednosti. Verjetno je ves čas vodila neko vzporedno zgodbo z vsemi aduti mlajše generacije. Ah, kako je že s temi triki, ko se v urejeno družino vštuli lepa mladenka? V nekem modernem svetovljanskem romanu je gospa soproga, ki je itak navajena »skakati čez oje«, seveda na skrivaj, povabi v hišo, jo obdari, pogosti, jo pusti samo s svojim zaprepaščenim zakoncem, ga s tem zmede, je z njim pozneje in vseskozi do smešnosti olikana, nakar spregovori lepemu dekletu o vseh njegovih zavratnih navadah, vsakdanjih odurnostih in o tem, kako ta, na videz zelo očarljivi gospod, na skrivaj uživa mamila, preklinja vse, kar leze ino gre, je en umazanec, ki bi rabil dve služkinji; če se ona ne bi potrudila dovolj, bi vsako jutro zaspal in ne bi niti hotel v službo... Take inscenacije Gizela ne bi zmogla, ker bi se ji zdelo žaljivo poniževati se pred od vekomaj zasovraženo Smiljenko. Druga možnost, ki bi bila verjetno laže izvedljiva, bi bil točen prikaz političnega stanja s škodljivim nastopom take nepomembne osebice, kakor je Smiljenka v času političnih iger, pri katerih lahko igra smiselno vlogo le družinska skupnost nekega politika. Uspešnost žene se kaže v njeni sposobnosti, ko zna v javnosti nastopati kot smiselni del politikove družine. Nekdo od VViesthalerjevih znancev ali prijateljev bi se moral odločno zavzeti, da mu zadevo razloži. Da ga, kot temu pravimo, strezni, naj ne dela neumnosti v svojo škodo, saj je dovolj star! To so moja tuhtanja, Gizeli pa enostavno predlagam: »Reci mu zlepa in z nasmeškom, daje sebič-než, ki misli, da bo prikupnejši svojim volilcem, če bo opletal z avanturami, odvrnil pa bo vse, ki so doslej vanj zaupali, zlasti pa si bo zapravil naklonjenost takih, ki so ga povzdignili na sedanji uspešni položaj, kar pomeni, da ga bodo zasovražile volilke!« »Misliš, da mi bo verjel? Kvečjemu me bo poslal k vragu! Saj, to bi rad, da bi pač jaz nekam izginila. Namesto pametnega očeta imamo produkt novega časa, to je copato neusmiljene Smiljenke!« »Zberi ves pogum, ki ga premoreš, in zaigraj na prijateljstvo, ne na histerijo, ki je opravičljiva, a bi učinkovala porazno!« »Nikoli mu ne bom odpustila vse te zahrbtnosti!« »Nasprotno, vse boš odpustila v imenu tistih stvari, ki so ti dragocene. Zakaj bi morali imeti nekateri vso srečo v ljubezni, drugi pa eno samo samotno pot!« Telefonska zveza je prekinjena. Domišljam si, da bo tokrat Gizela premagala svojo vzkipljivost in se domislila še drugih stratosfer, ki so meni neznane. V BLIŽINI MORJA Sprla sva se, a dobro veva, da Imava v bistvu Iste stebre bivanja. Briki bi rad Intervjuval slavno osemdesetletno Živano, tako da bi počastili tisto, kar Imenujemo stari slovenski Trst. Prosi me, naj jo nagovorim, kakor vem in znam, da bi povedala, razkrila In obelodanila stvari, ki jih je nemara površnost naše dobe zanemarila. Obljubila sem mu In obljubo držim. Sediva z osemdesetletnico nedaleč od Ru-sega mosta. Kdor bi naju opazoval, bi rekel, »da sta se tidve našli«. Neobvladljiva je Živanlna zgovornost, neobvladljiva so moja vprašanja! Ta plač pred cerkvijo Svetega Antona Novega je namreč izbrala ona. Zaupa ml, da se je odločila za ta prostorček, ker bo opazovala vitrine najstarejše knjigarne v tem mestnem okolišu. »Saj so varstveniki, plačani In oboroženi, ki pazijo, kaj se tod naokrog dogaja!« »Vraga, kako, sl tl, elegantna ženska, naivna in lahkoverna! Mar ne veš, da bodo kvečjemu prisluškovali najinim pogovorom, kaj se dogaja s Slovenci pa jim je figo mar!« »Ne zamenjujmo situacijo Iz tridesetih let z današnjo!« Divje me pogleda, prvič jezno, odkar se poznava. »Mar se delaš, da ne veš, kako so sproti razbili šipe trgovini, ki je izpostavljala slovenske knjige?« »O tem nič ne vem; saj niso nič napisali nikjer, čeprav so tovrstni protesti v naših časnikih pravočasno na prvi strani!« »A tako! In moj prijatelj, ki Ima dolga desetletja to knjigarno, se boji, da bo še slabše, če se bo kaj preveč pritožil!« Ostajam brez besed. Take stvari mi zaustavijo srčni utrip. Divje žrem sladoled, poiščem v torbici cigarete, in ker jih ni nikjer, prosim Živano, naj mi oprosti, ker za trenutek stopim po svoje tolažilo vseh tegob. Popolnoma preslišim njene nauke, kako da se zastrupljam brez potrebe, tedaj pa zagledam ob vitrinah znane knjigarne Glzelo. »Čudno,« ml pravi, »vsi govorijo o Ljudmilini zbirki in o naših mesečnih novostih na knjižnem tržišču, ki da imajo uspeh!« »In je ni v Izložbi?!« »Torej si tudi ti opazila!« »Te izložbe večkrat razbijejo neznani lumpi, taki, ki sovražijo slovenske knjige, Imena, priim- ke In še tako navadno versko knjižico, če je napisana s slovenskim naslovom!« »Spet nekaj novega!« »Dejansko se je to zgodilo! Vprašaj knjigarnarja, če ne verjameš.« »Saj je nezaslišano! Še pred dnevi je bila naša Ljudmila na ogled v izložbi!« »In tukaj je ne bo več. Knjigarnar je en sam poštenjak. Nima strankarske izkaznice, je tako-rekoč nevtralen, tak kot ti In jaz! Pridi, boš slišala, kako stara pesnica vztraja tudi v dolgih časnikarskih dialogih!« Ves čas sl naju je ogledoval mladi menih, pravzaprav je poslušal z začudenjem, kaj se menita dve »fini gospe«. NI sl upal vprašati, kaj se je tu zgodilo, razumel pa je prav zagotovo vse. Prišel je, eden od mnogih, v edino slovensko prodajalno, kjer so mu povedali, da lahko kupi, kar hoče, od sveč do liturgičnih knjig, kar v Sloveniji ni lahko dobiti, zdaj pa je slišal o dogajanju hunc et nune! Saj se ml smili, ker je presunjen, a sem tudi sama dovolj zaskrbljena, ker vidim, da je Žlvana ob obloženi mizici še vedno sama. Brlklja še ni... »Ste ml rekla, da bo pogovor s časnikarjem, ne pa s časnikarko!« »Žlvana, oprostite, to je moja prijateljica Gi-zela, časnikar pa se je zakasnil, kar ni njegova navada. Morda je naletel na velik promet!« »Me veseli, sem Žlvana, narečna pesnica!« »Vas pa poznam iz koledarjev In Iz slik z narodnimi nošami!« »Kaj pa oni, ki ga čakamo?« Saj je že tričetrt ure, kar ga čakamo! Se je pomotoma podal na trg Svetega Antona Starega? Saj je bilo jasno, kje se najdemo! Pa smo, same ženske, vse v vlsokopetnlklh, najvišje namreč nosim jaz, saj je Živana vedno dobre volje, ko vidi, da jo, kakor misli, oponašamo. »Vaš prijatelj morda misli, da moram, preden me posname na svoj aparat, imeti vaje z vami! Vidite, kakšni so mladi časnikarji! Despotski!« »Če se s takim poročiš, pa Imaš vse življenje plejado mladih In starih nalvnlc, ki jih vleče za nos, in jim nikoli dovolj jasno ne pove, da se je že zdavnaj poročil. To vem jaz,« povzdiguje glas Glzela In vneto popije prvi liker. »No, če si narečna pesnica, so do tebe nekoliko Iskrenejši. Občudujejo besedno izraznost človeških čustev.« »Ali vi lahko izražate te svoje umetniške sve- tove le v narečju?« »Prvič bom povedala svojo skrivnost: to namreč, da imam najlepše ljubezenske pesmi v odrski slovenščini, taki, ki jo je bilo slišati v našem gledališču nekoč, iz ust resnično sposobnih igralcev...« »Zakaj pa jih ne objavite? Poglejte, tukaj imate dve vneti bralki!« »Ampak tistega, ki me je naročil in bi kaj mojega objavil, ga ni od nikoder, mar ne?« »Nekaj se mu je moralo spodnesti!« »Nič hudega... Torej, moje pesmi v odrski slovenščini: bolje, da jih ne objavim. Vsi vedo, da sem afirmirana narečna pesnica, tako bi bili razočarani, če bi opustila dialekt, mar ne?« »Na vašem mestu bi kar vztrajala v narečju, obenem pa bi pisala, a tudi objavljala, v čisti slovenščini,« meni Gizela, potem ko je višji, prelepi kozarec z drugim likerjem spet prazen. »Saj nekaj takega tudi delam!« »So vaše najboljše skovane v starih manirah ali so bliže Kosovelovim metodam?« »Ne, ne, meni so najbolj všeč pesmi iz Sonetnega venca, torej soneti! Vam jih bom dala, obema, ko jih bom sestavila v pravi red.« Gizela se smeje, jaz sem iznenadena, Živana pa nekoliko jezna. »Hvaležna vam bi bila, če bi lahko prebirala vaše misli!« Niti opazile nismo, da je medtem začelo rositi, ko se je med nas sprožilo novo vprašanje: »Čujte, kaj se vam zdi hudo nevsakdanje, če se človek na starost enostavno v nekoga zaljubi? Kaj mu je storiti v takem najbolj srečnem, a obenem tudi nesmiselnem stanju?« Z Glzelo hodi po svetu vedno nekaj nepredvidljivih dilem. Ne vem, če sprašuje zase ali je to v zvezi z možem. »Če je ženska, bo znala uganiti svoje neprijetno negotovost.« »In če je moški?« »Srečen bo, če je neporočen, drugače pa se je težko pretvarjati, da se ne obvladaš!« »Tukajle,« na mizici je deplian nekega tujega slikarja, ki je zaslovel z naturalističnim slikanjem drobovja, in to čez vse platno. Živana kaže s prstom na narisane ognusne tvore v črevesni gmoti. Kot kakšen zdravnik govori: »Tukajle je odgovor! Sublimlraš z jedmi, kakor je komu kaj prav! Premisliš tudi vse prilične posledice na svojo bližnjo in širšo okolico, če misliš raznesti vest...« (dalje) V slovenska obzorja in čez... Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da... - da v Sloveniji ima danes strogi ženski red klaris, ki se je po dvesto letih vrnil v Slovenijo, 20 članic v dveh lokacijah, v samostanu v Nazarjah v Savinjski dolini ter v njegovi depandansi blizu Ljubljane... - da se je lani prebivalstvo Slovenije samo zaradi naravnega prirastka povečalo za 752 ljudi oziroma 0,4 osebe na tisoč prebivalcev, to se pravi, da se je v lanskem letu rodilo 18.932 oseb, umrlo pa 18.180... - da je v Arhivu Republike Slovenije doslej iskalo svoje umrle oziroma pobite sorodnike najmanj 85 tisoč Slovencev... - da je v oktobru v predavalnici Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani dr. Stanislav Južnič, profesor na univerzi v Oklahomi v ZDA, predaval o velikem slovenskem fiziku Antonu Peterlinu in njegovem deležu pri poskusu zasnove malo znanega Titovega projekta - jugoslovanske atomske bombe... - da je bilo po vojni domobransko pokopališče na Orlovem vrhu pri Ljubljani prekopano, da so kosti izginile neznano kam in po nekaterih domnevah bile predelane v ljubljanski tovarni kleja... - da znani pisec Žarko Petan, ki se ukvarja s Titovo biografijo, posebno raziskuje dve skrivnostni obdobji diktatorjevega življenja, ki ju je sam vztrajno prikrival oziroma zanikal, in sicer svoje bivanje v Rusiji in svojo udeležbo v španski državljanski vojni, kjer naj bi bil poveljnik bataljona Internacionalne divizije pod imenom Dimitrov Šapajev... - da je pri založbi Mladika v pripravi monografija z naslovom Moje korenine, ki bo predstavila umetniško rast in delo slikarja Bogdana Groma v letih umetniškega ustvarjanja na Primorskem pred njegovim odhodom v ZDA... - da bo Tavčarjev dvorec na Visokem, ki ga je pisatelj Ivan Tavčar kupil leta 1893 in v njem napisal svoja najlepša dela, po dolgih letih propadanja morda le zaživel kot poseben turistični objekt... Ob izidu petih zvezkov slikanic za italijanske otroke Pogovor z avtorjema Z etos poleti je založba Mladika poslala na knjižni trg pet ilustriranih zvezkov, ki predstavljajo zanimivo novost za italijanske bralce, ki ne znajo slovenščine, a bi se ji radi približali. Vsak zvezek vse-J buje kratko pripoved v italijanščini, v katero se postopoma vpletajo slovenske besede. Na začetku vsakega zvezka so navodila o izgovorjavi slovenskih besed, na končuje še preprost slovarček z novimi besedami in slovenski prevod celotne pripovedi. Zvezki so namenjeni predvsem italijanskim otrokom, ki hodijo v slovenske vrtce in šole, a tudi drugim. Avtorja te pobude sta Francesca Simoni kot avtorica tekstov in Matej Susie kot ilustrator. Z obema smo se pogovorili o tej zanimivi in koristni pobudi. > Kako sta prišla na zamisel za to izdajo? >■ Matej: Prvotno zamisel za projekt je pravzaprav imela Francesca. Kar se mene tiče, že vrsto let oblikujem plakate Gledališkega vrtiljaka, na katere na igriv način izrišem in ilustriram otroške predstave. Ko jih je Francesca videla, mi je spregovorila o svojem načrtu in mi ponudila, da bi skupaj oblikovali te otroške knjižice. Pobuda se mi je takoj zdela nadvse zanimiva in navsezadnje tudi koristna, če pomislimo, komu so knjižice predvsem namenjene, zato sem z veseljem sprejel. Nato je sledilo obdobje načrtovanja, definiranja in izoblikovanja zgodbic in ilustracij. Začetne ideje sva morala uresničiti in paziti, da bodo pestre, igrive in prikupne ter istočasno poučne in zadostno sporočilne. Skupaj sva večkrat črtala ali dodala nove elemente, popravila in celo spremenila tekste in ilustracije, dokler nisva prišla do najboljše oblike. >- Francesca: Zamisel je nastala iz delavne izkušnje z otroki iz mešanih ali italijansko govorečih družin, ki obiskujejo slovenska društva in organizacije, željo po tovrstni literaturi pa so mi večkrat izrazili tudi starši. Ni bilo namreč na trgu knjige, ki bi otroke približala slovenskemu jeziku. Družinam so bile na razpolago le slovnice, ki pa so v prvi vr- sti namenjene odraslim. Tako se je porodila zamisel o knjigi, ki bi s pomočjo pravljic otroku približala slovenščino. Knjige niso nastale z namenom, da naučijo slovnična pravila, temveč z željo, da se otroku omogoči prvi pristop k jeziku in k bogatenju besednega zaklada tako otrok kot staršev. Pravljice so zelo enostavne in primerne tako za predšolske kot za šolske otroke. Tudi vsebine pravljic so otrokom blizu, saj obravnavajo to, kar otrok srečuje v vsakdanjem življenju (živali, številke, barve...). Poleg tega sem želela, da bi bile knjige lepo ilustrirane, kajti ilustracije so tiste, ki najbolj pritegnejo otrokovo pozornost. Za pomoč sem vprašala Mateja. > Kako to, da v pravljicah nastopajo predvsem živali? >- Francesca: V knjigah nastopajo samo živali, ki pa imajo človeške lastnosti (vozijo avtomobil, o- biskujejo zabavišče, gredo po nakupih itd). Živali sem izbrala iz dveh razlogov: prvič, ker so mi bile zelo všeč nekatere Matejeve ilustracije na to temo, in drugič, ker so živalice med otroki zelo priljubljene; s tem, da imajo življenje podobno našemu, so bolj privlačne in vzbujajo radovednost. Ingrid Bersenda, Francesca Simoni in Matej Susič na predstavitvi. Ilustracije so zelo lepe. So zahtevale veliko dela? V kakšni tehniki so bile narejene? >- Matej: Skupno sem se z njimi ukvarjal skoraj dve leti. Pri tem pa moram pripomniti, da sem se z ilustracijami ukvarjal ob (redkem) prostem času. Delo je potekalo na sledeč način: najprej sem moral oblikovati živalice, ki nastopajo v knjigah, potem izrisati layout, kako bo knjiga zgledala in kako se bodo ilustracije prilegale tekstu, potem sem začetne risbice večkrat spremenil... S končnimi izdelki sem se nazadnje ukvarjal približno 15 mesecev. Pri dveh knjigah pa mi je za nekaj ilustracij z barvami pomagal Stefan Pahor. Vse ilustracije so mešane tehnike. Najprej sem na papir figure in ozadja izrisal s svinčnikom, nato sem jih pobarval z akvarelom, nazadnje pa jim še dodal detajle in izpopolnil z barvicami. Nekatere sem naknadno tudi komponiral in popravil z računalnikom. >- Kaj svetujeta bralcem, kako naj berejo te pravljice? Kaj pa otroci, ki ne znajo brati? >- Francesca: Na začetku vsake knjige dobijo starši navodila, kako otroku prebrati pravljico. Važno je, da vsako pravljico preberjo večkrat in da postopoma učijo slovenske besede. Branje je lahko tudi interaktivno, tako da po večkratnem branju starši ne prebirajo več slovenskih besed, pač pa jih vstavljajo otroci. Tako lahko sami preverijo, če je otrok osvojil novo besedišče. Predvsem italijansko govorečim staršem svetujem, naj si knjigo prej preberjo sami in, če je potrebno, naj si na robu zapišejo izgovor. Branje slovenskih besed ni namreč lahko, predvsem za tiste, ki ne poznajo jezika. Zaradi tega zahtevajo knjige tudi od staršev vajo in dobro voljo, da se bodo pri branju pravljic še marsikaj naučili. Otroci, ki obiskujejo slovenske šole in vrtce, izhajajo pa iz neslovensko govorečih družin, lahko pravljice berejo sami in učijo starše izgovorjave. Kakšni so odmevi in zanimanje za te zvezke? >- Francesca: Odmevi so dobri. Veliko družin si je že nabavilo celotno zbirko knjižic, marsikdo pa je knjižice kupil za darilo, npr. za rojstni dan. Opazila sem, da so se za knjige odločile tudi nekatere slovenske družine. Glede italijanskih družin pa je bilo opaziti, da staršem dela še največ preglavic izgovorjava nekaterih slovenskih črk, tako da bi bilo bolje, ko bi knjigi priložili zgoščenko z zvočnim posnetkom pravljic. To bi prav gotovo pomagalo staršem pri pravilni izgovorjavi. Ob začetku tega projekta je bilo sicer tudi mišljeno, da bi poskrbeli za zgoščenko, načrt pa je bilo treba opustiti zaradi previskoh stroškov. >► Matej: Zaenkrat je odziv zelo pozitiven! Mnogi so nam čestitali za lepo in koristno pobudo in marsikdo je spraševal po knjigi, še preden smo jo izdali. In to kljub temu, daje v italijanskih krogih naša pobuda še skoraj neznana. Z začetkom pouka v šolah in vrtcih pa računamo, da bo povpraševanje še večje. Bosta s tem delom ali podobnim nadaljevala? >- Francesca: V tem trenutku založba želi preveriti, kako je s prodajo knjig, saj je to nekaj novega in ne vemo, če bo odziv tak, da se bodo odločili za vlaganje v nadaljevanje projekta. > Matej: V načrtu je vsaj drugih 5 knjižic s petimi novimi dogodivščinami, s katerimi naj bi se nivo učenja slovenščine še za par stopničk dvignil. Potem bo seveda pobuda dosti odvisna od uspeha prvih knjig... Vladimir Jurc v Večeru V rubriki Od petka do petka v mariborskem Večeru z dne 20. oktobra je Vladimir Jurc, igralec SSG v Trstu, objavil svoj tedenski dnevnik. Tako je za torek, 16. oktobra, med drugim zapisal: » ... Zdaj živim ob morju, v Trstu. Že petindvajset let. Pa sem rekel, takrat, ko sem se namenil vanj, da bo vse skupaj trajalo dve, največ tri leta. Ali je Trst moje mesto? Trstje brez dvoma mesto, v katerem najdalj časa živim. Tu imam dom. Tu je moje gledališče. Tu se izvrstno znajdem v prometni zmešnjavi in vsak dan vztrajno iščem parkirni prostor. Tu, kadar utegnem, zjutraj peljem Jakoba in Urbana v dvojezično šolo na Katinaro ... « Po petindvajsetih letih Vladimir Jurc še misli, da je naša šola dvojezična, a na pročelju šole lepo piše DRŽAVNA ŠOLA S SLOVENSKIM UČNIM JEZIKOM. Lida Turk Stric Giovanin je potoval po morju Stric Giovanin je potoval po morju. V tržaškem predmestju bi rekli, da je hodu po murji, pravzaprav ni ne hodil ne potoval, ampak se je vozil v trebuhu velike ladje po morjih in oceanih. Sam ni videl ne morja ne kopnega, morda le pristanišča velikih mest, naslikanih na starih razglednicah, ki jih je pošiljal družini v tržaško predmestje Sv. Magdalene. Po desetletjih in desetletjih, ki skupaj sestavljajo več kot stoletje, in po dolgi vrsti prej nesrečnih kot srečnih naključij hranim te razglednice, ker jih je seštevek vseh teh naključij izročil meni in niso končale v smeteh. Stric Giovanin, s katerim si nisva bila v sorodu, je bil pravzaprav zio Giovanin, tako sem ga imenovala. Nikdar ga nisem slišala govoriti slo- vensko. Če pomislim, se ne spominjam, da bi sploh govoril, morda je od časa do časa le kaj zamrmral. V mali hišici v Ulici dolge rebri, kjer je stanoval z mlajšo in s starejšo sestro, je bil tiha in prijazna prisotnost. V času, ko se ga spominjam, je bil že star oziroma ostarel. Morda ni govoril, ker je v letih, ki jih je preživel kot kurjač na ladjah, verjetno oglušel. Giovanin se je rodil leta 1878 pri Sv. Mariji Magdaleni staršem Brkincem. Oče je delal v Arzenalu, morda je tudi Giovanin najprej dobil, še kot mlad fant, tam zaposlitev. Vem, da je bil spreten v popravljanju vsakovrstnih kovinskih predmetov, ki so jih tedaj rabili v gospodinjstvu ali pri raznih opravilih. Potem je dobil matricolo, matriko, potrdilo, da je usposobljen za delo na Arthur Livingston, Publisher, Now York. P Trije primeri razglednic iz New Yorka (v levem kotu zgoraj je razvidna zastava ZDA); desno spodaj je zadnja stran z naslovom. AUTHORIZED BY ACT OF CONGRESS OF MAY 19. 1898. (“POSTAL CARD-CARTE POSTALE ” This Side is Exclusively for the Address Lloydovih ladjah, postal kurjač In pošiljal domov denar In razglednice Iz velikih In daljnih mest. Razglednice so vsebovale le samoumevno, nenapisano sporočilo, da je oseba pri življenju in da je kolikor toliko pri dobrem zdravju, če že piše, saj za besedilo ni bilo prostora. Poštna kartica, ki se je rodila le nekaj desetletij prej, je bila na eni strani Ilustrirana, na drugi pa je bil začrtan prostor za naslov, This side is for address, In Glo-vanln je tja napisal priimek In ime sestre Marije, sestre Giuste (ali Auguste) ali Ime matere Terese, včasih dodal na ilustrirano stran kratko sporočilo, da bo ladja prišla v Trst čez dva meseca In naj mu pripravijo perilo. Kjer je viden žig, razberemo letnici 1902 ali 1903. Glovanin je bil šibak, kot vsi otroci v tedanjem delavskem predmestju, in mu je delo v ladijski kurilnici kmalu načelo zdravje. Ko je zbolel, so ga v prvem možnem prista- nišču, morda v Genovi, Izkrcali. Ni več dobil dovoljenja za vkrcanje. Vrnil se je domov in sl pomagal z občasnim delom, najdlje je v bližini železniške postaje na Marsovem polju pomagal na posestvu, kjer je bilo veliko konjev, ki so bili tedaj glavna pogonska sila za katerikoli prevoz. Dokler je mogel. Potem je živel s sestrama: mlajša ovdovela sestra je skrbela za vse tri in za svojo hčerko. Glovanin je malo pobrkljal na majhnem vrtičku, pri hiši kaj postoril, zadnja leta pa je posebno v zimskih dneh In ob slabem vremenu sedel ob štedilniku na skrinji, v katero so v vsaki kuhinji spravljali polena, In gledal v lonec, če se je tam kaj kuhalo in je krop brbotal In spuščal paro v mali prostor. Takrat sta sestri rekli: »Bogve kje je zdaj, morda v ladijskem trupu In vidi paro in dim, ki puha skozi ladijski dimnik«. Tiho, kot je živel, je tudi odšel. Stric Giovanin. 1. Revija Mladika razpisuje XXXVI. nagradni literarni natečaj za izvirno se neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. 2. Na razpolago so sledeče nagrade: PROZA prva nagrada 400 C druga nagrada 300 C tretja nagrada 250 C PESMI prva nagrada 200 € druga nagrada 150 € tretja nagrada 100 € 3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. DECEMBRA 2007. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani, ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). 4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan - Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. 5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešer- ~ ' - - 1 novem dnevu - na javni '* <1 prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mla-(<