GLEDALIŠČE
MANICA LOBNIK, TRI DNI DIREKTOR
Brez apriornih nasilnosti in pretirano visokih estetskih zahtev lahko kar takoj ugotovimo: odrsko delo Manice Lobnikove »Tri dni direktor«' je značilen primer konvencionalne in za današnji čas vendarle nekolikanj preveč arhaične dramaturgije goflih slučajev in muhastih naključij. Motivna srčika je dovolj obrabljena in zaprašena: prismuknjeni Jirga Butolen, osrednji junak, si vroče želi postati direktor; muhasta sreča se mu res nasmehne in postane ravnatelj tovarne gumbov. Tu počenja same velike neumnosti, nespretno posega v proizvodnjo, povsem zmede upravni aparat, dokler se končno ne razkrije, da je bil imenovan pravzaprav le po pomoti.
Na tem pritlikavem domisleku in tej sumljivi zmoti sloni vsa akcija »komedije«. Saj nimamo ničesar zoper naključja, dovolj jih je v življenju, zakaj bi jih preganjali iz književnosti. Ali že v življenju jih obvladujejo določene družbene in psihološke zakonitosti in te morajo biti še bolj očitne v umetnosti; gledalec slučajnosti tako rekoč sploh ne sme opaziti, tako morajo biti z vidika umetniške celote nujne in funkcionalne sestavine dejanja. Takega dialektičnega pojmovanja slučajnosti žal ni zaslediti v gledališkem prvencu Manice Lobnikove.
Ze površna preiskava idejnega tkiva »komedije« nam razkrije vzroke estetske revščine; odnos pisateljice do življenjskih in družbenih pojavov je človeško zelo brezpomemben in prazen. Življenjskega nazora, ki daje specifično barvo in dragoceni enkratni fluid vsakemu umetniškemu delu, praktično sploh ni opaziti in je v tem smislu delo docela sterilno. Posledice so razumljive:
Komike pisateljica ne pojmuje kot svojevrstne umetniške hipertrofije šibkih družbenih in človeških potez; humor ji sloni na nedomišljenih situacijskih položajih, začinjenih s »kairakteruim« humorjem take vrste, kot je umetniško nebogljeno in v bistvu neokusno pojecljavanje bednega Stefa. Pisateljici so junaki zgolj sredstvo za naivne in nespretne fabulativne kombinacije in so oropani sleherne resnične človeške vsebine. Zelo pa se pisateljica moti, če misli, da nas n. pr. kakorkoli zanima umsko sklerotični Jirga, obremenjen s kompleksom direktorstva. Morda je podoben monoman (čeprav ji tega ne verjamemo) res živel; bodimo vljudni in verjemimo, da so se podobni dogodki res izvršili. In vendar se stvar niti za drobec ne spremeni, zakaj stara je resnica, da je umetnost dovolj zapleten fenomen in da je ne gre preprosto enačiti z vsakdanjim življenjem. Potrebno je povedati tole: če bi pisateljica ob izjemnem življenjskem primeru Jiirge Butolna razkrila družbene vezi, ki so omogočale nagli vzpon takim karieristom in tako nakazala nekaj dovolj bistvenih potez polpreteklih dni, bi utegnil biti motiv umetniško prepričljiv; v tej zamisli je izvedba že v načelu obsojena na neuspeh.
In vendar se ob tem docela neproblematičnem delu nehote zamislimo. Ilustrativno je namreč tole: prvič, glavni junak je bolesten obsedenec in kot tak že kar apriori razrešen moralne odgovornosti za svoja dejanja, in drugič,
' Uprizoritev Mestnega gledališča v Ljubljani. Režija: Marijan Belina k. g. Scena: Mile Korun.
855
njegova kariera sloni na ganljivo nerodni pomoti. S tem se je zgodilo nekaj bistvenega: delu je odvzeta sleherna družbeno kritična ost. To nepotrebno kompromisarstvo in oziri in obziri na vse strani so žal dovolj značilni za slovensko književnost nasploh. Ne bi hotel kriviti za to nenaravno situacijo zgolj naših književnikov, toda, dajmo umetnosti spet tisto veliko vlogo, ki jo je imela v vseh pomembnih zgodovinskih obdobjih: naj se spet aktivno bojuje za humane odnose med ljudmi in naj odločno razkriva tisto, kar se morda zdi napredno, pa je le samoipašno in birokratsko. Ni me treba razumeti napak: niti zdaleč ne mislim s tem klavrnega negodovanja zoper veličastne pridobitve našega časa in bedne nostalgije za »zlatimi časi«; ne, mislim le na umetniško perlustracijo tistih nezdravih pojavov, ki po dialektični nujnosti spremljajo in zavirajo socialistično preosnovo. Zakaj umetnost, pa najsi bi bila celo v nekaterih sferah ideološko nezanesljiva, je s svojo celotno govorico vendarle nujno izjemnO' zanesljiv izraz stvarnosti in izredno dragocen instrument za moralno osvetlitev in nravstveno prebujo. Naj se umetnost spet sproščeno bojuje zoper laž in verbalizem, sočasno pa opozarja na velike vrednote, ki obstoje, in nam tako posredno ali neposredno kaže pravilno pot v prihodnost.
Ni treba posebej poudariti, da so vse te zahteve že v načelu docela tuje tej »komediji«.
Dandanes je prišlo v gledališkem svetu do zelo čudnih navad in razvad, da se prav ob delih, značilnih zgolj kot simptom naše dramatske suše, pišejo globokoumno zasnovani traktati. Tako smo ob delu Manice Lobnikove »Tri dni direktor« priča temperamentni in dinamični razpravi med pisateljico in režiserjem o stilni naravi dela. Prva kategorično' zagotavlja, da je tekst realistične narave, drugi suvereno trdi, da je v bistvu groteska. V učeno prerekanje se ne bomo spuščali, mimogrede lahko zgolj povemo, da je spor povsem nepotreben in docela nesmiseln; delo je čisto navadna burka in režija je brez prave umetniške invencije burkaške prvine še okrepila. Režiser Marijan Belina k. g. je delo idejno osiromašil, ker nekaterih dovolj zanimivih obrobnih žarišč ni opazil, poudaril pa je estetsko najbolj škodljive elemente. Komiko je videl predvsem v umski revščini in infantilnosti junakov; pri Irgi je okrepil patološko obsedenost, pri drugih pa umsko omejenost. Njegov režijski koncept se je izživljal predvsem v ceneni zunanji razgibanosti; opaziti je bilo prek meje pretiranega skakanja, neokusnega spakovanja in podobnih estetsko doA-oilj sumljivih »učinkovitosti«.
Posebne pozornosti je vredna scenska oprema Mileta Koruna. Sploh se zadnje čase v naših gledališčih večkrat zdi, da je scenografija docela avtonomna umetnost in da ni v nikakršni organski povezavi z odrskim delom; še več: da je ona tista, ki določa stilno naravo teksta. V našem primeru je scenograf v prvem dejanjn v popolnem nasprotju s skromno, realistično opisano sceno sprostil svojo ustvarjalnost in nasledek je bil presenetljiv: v ozadju je bilo brez reda nakopičenih vse polno scenskih rekvizitov, ki je Jirga neutrudno telovadil prek njih, ponazarjali naj bi menda duševnoi zmedenost junakovo; nad kaotičnim neredom se je bočil kos strehe ali kaj, predvsem pa so presenetili ljubki rožnati oblački, razpeti prek neba (ali sobe), rahlo spominja joči na zlato secesijsko' dobo. V drugem in tretjem dejanju je znal scenograf bolj obrzdati svojo fantazijo.
V igralskem pogledu je bila predstava z izjemo Franceta Presetnika k. g. popolnoma neuspela. Presetnik je umel izluščiti iz besedila nekaj živih črt in
856
na njih zgraditi lik. Nekaj živega je bilo v njegovi upodobitvi primitivne Jir-gove mentalitete; v njegovih miselnih obratih in spoznanjih, v njegovih nenavadnih temperamentnih klicih Štefu in Julči je bilo' čutiti pristne človeške reakcije. Včasih se je skoraj zdelo, da je Jirgo oboigatil z novimi toni in da le-ta ni tolikanj neumen, kot se zdi. Zal pa je bil Presetnik govorno malce težak in je rahlo utrujal. Metka Bučarjeva je kot Treza Butolnova ponovila svoj znani lik zgovorne jezljivke. Vsi ostali igralci so bili boJj ali manj neizraziti in anemični.
Ta zaključna predstava se zdi skoraj simbolna za letošnji umetniško presenetljivo šibki program ljubljanskega Mestnega gledališča. Ugotavljati vzroke za tako stanje že presega meje naše ocene, dasi bo potrebno tudi o tem vprašanju spregovoriti slej ko prej odkrito' in odločno- besedo.
Marijan   Brezo v ar
857