LETNIK VI. ŠTEV. 5. SL0VENKA 0 ŽENSKI IZOBRAZBI. PIŠE UČITELJICA.*) Po domaći in Ijudskošolski odgoji dobi dc'klica že neko izobraženost. Že pred in med šoisko dobo naučila se je ali dobila je vsaj pojem in podlago o hišnih opra- vilih nasploh. V kuhinji je gledala mater, kako kuha, marsikaj ji je tudi pomagala ; gledala je deklo, kako pomiva, spravlja, pere ; tudi njej je morda kaj pomagala. Doma in v soli učila se je ženskih ročnih del, pletenja, šivanja. A v soli se je na- učila : čitati, pisati, računiti itd. Sploh ima deklica v dvanajstem ali štirinajstem letu ono izobrazbo, na kojo pozreje lahko zida. Kaj pa sedaj ? Sedaj je prispela ona doba, v koji se mora človek pripravljati za svoj poklič. Za kak poklič naj se pri- pravlja ženska ? Za zakon, za materinstvo ? O, to preskrbi že narava. Morda pa za gospodinjstvo ? Omenjetio je že bilo, da ima za to že podlago. Gospodinjiti pa, to je odvisno od razmer, v kojih se znajde gospodinja. Kaj pomaga, učiti se kuhati najbolj izbrana jedila, ako potem pride človek V položaj, da nima s čim zabeliti repe ali krompirja ! Kaj pomaga, učiti se natanjko, kako se mora krpa uÄivati, ako pride človek v položaj, da mora šivati krpo vrhu krpe ! Kaj pomaga, učiti se, kako se ta ali oni živež ohrani čez zimo, kako se ta ali oni sadež skuha ali pripravi, da se ga ima čez zimo, če pa pride človek v položaj, da nima še sproti ! Gospodinjstvo torej si bo znala urediti vsaka vsaj kolikor toliko umna ženska po svojih razmerah. Po dokončani Ijudskošolski dobi torej ne nastopi doba, da bi sc morala ženska pri- pravljati za zakon, za materinstvo, za go- spodinjstvo, kakor mnogi trde, temveč to je ona doba, v koji se mora človek pri- pravljati za stan, do kojega čuti veselje. Mnogim je učenje igrača, a drugim dela učenje velike težave, bodisi že nioškim ali žanskam. Sili se morda dečka k učenju, čeravno mu je to največja teža va ; a od- vrača se morda deklico od tega, čeravno ji je učenje igrača. Koliko talentov se iz- gubi, čeravno bi jih narod krvavo potre- boval, in to le zato, ker so slučajno ženskega spola ! Zakaj bi ne imela ženska pravice, dati svojih talentov na obresti ? Zakaj bi jih morala zakopati ? Zakaj bi morala ženska opravljati dela njej zoperna, ali še celo škodljiva njenemu zdravju ? Spominjani se, kaj nam je profesor pripo- vedoval v soli. »Dali so me starisi h kro- jačem, a bil sem tam samo dva dni, vrgel scm naprsnik in šivanko v kraj ter zbežal V šolo.« Zakaj bi ne mogla storiti ženska kaj takcga, če čuti veselje do učenja? Ne! Ona je primorana, sedeti in šivati, čeravno ne čuti nikakega veselja do tega dela, in morda ji sedenje še celo škoduje na zdravju. Že V šolski dobi sili se deklice vse vprek k ženskim ročnim delom, kakor da bi to res spadalo v človeško odgojo ali pa V občno izobraženost, ne pa v posebno žensko izobrazbo. Marsikdo bo tu opomnil : Cesar se človek ni učil, tega ne more znati. Ženska pa mora znati nekaj pletenja, šivanja, sploh ženska ročna dela. Saj ravno ta dela pristojajo njej, ki je šibkejšega telesa ter je že po naravi določena za dom. Kdo bi žensko pošiljal v kamenolome, na morje, zidat poslopja, sploh opravljat dela^ *) Od iste marljive sotrudnice smo priobčili letos že članka >Učiteljica na deželi« in >Ženska odgoja«. 129 prcsezajoča njene telesne moči ? Ona se mora torej učiti del njej primernih. In pa Se celo V pričujočem spisu bilo je rečeno, da se deklica nauči tudi v soli raznih žen- skih ročnih del. Res se deklica nauči sedaj V ljudski soli nekaj ročnih del, ali mnogo bolje bi bilo za njeno zdravje, za šolski pouk, za stvar samo, da bi se deklica na- učila tega izven sole, v prostih urah, igraje. Kje in kako ? To naj bi bila stvar resnega razmišljevanja. Res da se deklica nauči že doma nekoliko gospodinjstva in ženskih ročnih del. Res da je bilo omenjeno, da to že nekako zadostuje ženski ; ali ravno tako res je tudi, da mnogim deklicam ni dana priložnost, da bi se doma učile, in bodisi že iz enega ali druzega vzroka. Ravno tako res je tudi, da ženska ročna dela in gospodinjstvo pripadajo ženski ter da mnogo žensk čuti veselje do teh del. — Ne le V mestih, temveč v vsaki še tako majhni vasi, morala bi jim biti dana pri- ložnost, da bi se deklice učile tudi izven doma ženskih ročnih del in gospodinjstva, a kakor že rečeno, vse to izven sole, igraje, v prostih urah. Deklica pride v solo z dečki ob osmih zjutraj, skupno se uče do jednajstih. Dečki komaj čakajo, da gredo na prosto, in to se vso pravico, kajti tri ure je dovolj vsakemu, biti v zaduhlem zraku ter slediti naukom. To pravico mo- rale bi imeti tudi deklice, pa, o joj, čaka jih še cela ura zaprtije. Ravno tako tudi popoludne, včasih tretja ura. Kaj se zamore naučiti utrujena deklica po še bolj utrujeni učiteljici ? In pa, zahteva se sploh od uči- teljice, da bi bila strokovnjakinja V ženskih ročnih delih, ko se je učila na učiteljiščih stiri leta po dve uri na teden, med tem ko se še šivilja uči najmanj tri leta po osem ur na dan, pa nihče ne zahteva, da bi bila po tej dobi strokovnjakinja, temveč učit se mora še dve ali tri leta dalje, to je delati mora pod vodstvom v to izobra- žene ženske. Dobro učiti zamore le oni, koji je v dotični stroki dobro izvežban. Je li mogoče zahtcvati od učiteljice, koji so stiri leta gotovo prekratka v prebavo premnoge tvarine, ki se ji predava na učiteljiščih, da bi se še zraven dobro izvežbala v ženskih ročnih delih ? Ima pa sploh tudi vsaka učiteljica veselje in nag- njenje do ženskih ročnih del ? Ali mora morda imeti veselje do teh del le zato, ker je ženska ? O ne ! Clovek je človck, eden ima veselje do tega, drugi do dru- gega dela, pa bodisi moški ali ženska. Neopravičeno je, zahtevati od učiteljice, da mora znati ter imeti veselje do ženskih ročnih del. In ce pa nima veselja, niti prave izobrazbe v to ? Kaj sledi iz tega ? Ali ne bi bilo mnogo bolje, ko bi se žen- ska ročna dela in gospodinjstvo izročalo osebam, koje bi imele veselje in posebno izobrazbo v tem? Ali bi ne bilo mnogo bolje, ko bi se učile deklice teh del, kadar bi njim ugajalo, brez vsakega urnika ? Ali bi ne bilo mnogo bolje, da bi k tem de- lom imela pristop vsa ženska mladina : deklice, dekleta in morda tudi žene?' V marsikaki vasi postopajo ob gotovih letnih časih deklice, dekleta, morda tudi žene. Ob drugih letnih časih pa imajo polne roke dela. Zopet so kraji, kjer ob gotovih dneh in urah postopajo, med tem ko ob drugih dneh, ob drugih urah ne vejo kam z de- lom. In vendar se sili deklice v soli k ročnim đelom tudi ob urah, dneh in letnih časih, ko imajo doma polne roke opravkov. Ali niso, recimo, pri Trstu, v spodnji oko- lici, gotovi dnevi, da morajo matere z doma po perilo V mesto ali pa nesti isto nazaj ? Ali ne pričaka mati take dni hčerko komaj iz sole, da povarje manjše bratce in se- strice ? Ali ne čaka komaj mati, recimo, okoli Trsta, in bodisi že v spodnji ali v zgornji okolici, da pride hčerka domu ob jednajstih, da nese kosilo očetu, stricu, odraslemu bratu, dedu? Ali ni na kmetih sploh ob gotovih letnih časih nujnega dela na poljih ? V ljudski soli ni mogoče jemati obzira na to, kajti .skrbeti je treba za vse 130 predmete. Ročna dela pridejo navadno na vrsto od jednajstih dopoludne, to je ravno ob uri, ko bi mati neobhodno potrebovala doma deklico, ravno tako tudi popoludne od treh do štirih ali od treh in pol do štirih in pol, to je ravno ob uri, Ko bi marsikak otrok moral nesti kavo očetu, sestri itd. — ali pa v spomladi in v jeseni, ko bi moral gnati živino na pašo. Ravno tako ni mogoče jemati ozira na dneve in letne case. Iz tega sledi, da mnogo deklic zamudi še celo šolski poduk, ker traje pre- dolgo radi ročnih del. Ali bi ne bilo mnogo bolje, ko bi bila ročna dela ločena od šolskega nauka ? Kako rade bi delale de- klice ob prostih urah, prostih časih ; kar tekmovale bi med seboj, posebno če bi se jim preskrbovalo tvarino. Ko bi imela prost vstop vsa ženska mladina, ali bi se ne učile lahko male deklice pri večjih, a vse to igraje, pod vodstvom blage, v tem dobro izvežbane učiteljice ? Ali bi ne bilo mnogo bolje, ko bi bila ročna dela zdru- žena z gospodinjstvom ? V ljudski soli ni mogoče učiti gospodinjstva, vsaj praktič- nega ne. Res ženska ni ustvarjena samo za gospodinjstvo ; a gospodinjstvo pripada ženstvu. Ženska ne sme žrtvovati svojega talenta gospodinjstvu ; a gospodinjstvo se mora oprijemati ženstva. Sili se deklice v soli vse vprek k ročnim delom, z velikimi žrtvami učenk in učiteljic, a zanemarja se gospodinjstvo popolnoma, čeravno je drugo ženski bolj potrebno nego prvo. Sicer pa ročna dela spadajo k gospodinjstvu, in žen- ska mladina bi si morala to pridobiti igraje izven sole, brez duševnih in telesnih žrtev. NENATISNEN SONET DRAGOTINA KETTEJA.*) PRIOBČIL GV. SAJOVIC. KRANJ. A tebi, poet, bodi geslo Resnica ! Pač kaže narava jo čutna, A vendar k nji pravo je veslo Le misel slučajna, nadzemska, minutna. | *) Vse pravice pridržane. Ti sam ne ves, kaj jo prineslo, Presine te hkrati kos Platona, Njut'na*; Obdrži jo ! Ah, če si teslo, Izgine, zbeži ti kot noga košutna. In poj, če od zgoraj ti dano, In reci : >Drugovi, jaz .vem za resnico, Le pojdite verno za mano ! Ce ni, pa ne toži z nirvano ! i Kako li boš videi visoko zvezdico, j skoz steklo prozorno, a z raotno zenico ... J INSERAT. ČRTICA. SPISAL F. j. DOLJAN. »Servus — dobro jutro ! . .. Kam tako zamišljen, kam, Ferdo ? . . .c »Aj, ti si Tine? . . . Že vstal ? . . .« > Vstal, kakor vidiš !... Priden, kaj ?... « Po cerkvah je zvonilo baš poldan . . . »Priden !« potrdi Ferdo. »Od kdaj pa vstajaš tako zgodaj ? . , .c »Odkar hodim bolj zgodaj spatlt »In od kdaj hodiš boli zgodaj spat ?.. .c »Odkar ni tebe več v naš klub! . . .« »A—a — —« »Da, Ferdo, dolg čas je brez tebe !... Pa da ti povem odkrito : ti mi delaš skrbi ! . . . Zakaj, zakaj te ni nič več na izpregled ? . . . Mi tarnamo in vzdihujemo po tebi, pričakujemo te dan na dan — zaman ! . . . Tebe ni in te ni !.. . » Morda ga je kdo razžalil!« je menil zadnjič Živic. »Morda je bolan, ali ga pa tukaj ni!« je slepal nekdo drugi. »Giavni dobitek je zadel in zdaj se nas izogiblje!« je trdil Ribič. »Eh, kaj, oženil sebo, česešeni!« se je krohotal Juvan in mi seveda z njim ! . ..« »Krohotali ste se? —• Pa zakaj ?c »No — ti in oženil! . . , To se je zdelo vsem preneumno ! . . . Toda, kakor sem rekel — meni delaš skrbi ! . . . Tvoja navada ni bila premišljevati, in zdaj si tako sarti V se vtopljen, tako zamišljen ! . . . Saj sem moral prej že pošteno zakričati, da sem te vzdramil in doklical ! . . .c 131 >Ni bila taka sila, ne !.. . Pa kam gres ? . . .€ >S tabo, če dovoli.š ! . . .« >Jaz sem namenjen na izprehod!« »Nič ne de !.. . Sicer vidim, da ti moje spremstvo ni kdo ve kako po godu, a grem vendar s tabo, ker ti imam pove- dati nekaj zelo interesantnega . . .« > A —a ! . . . Radoveden sem ! . . .« Zavila sta proti drevoredu . . . Ferdo je bil samec štiridesetih let, precej visok, malo trebušat, zdravega, temnordečega lica . . . Imel je crne brke in crne läse . . . Nosil je cilinder in je bil tudi sicer jako skrbno oblečen . . . Delal je za svojo veliko postavo nenavadno majhne, drobne korake. Roki je držal skoro vedno v žepih od suknje, ali po vrs- nika. Iz levega žepa mu je štrlela navadno dragocena, s srebrom težko okovana pa- lica po koncu, da se je pri površnem po- gledu zdelo, kakor bi nosil puško ob rami. Tine je bil precej tistih let, a je bil plavolas in je imel modre, živahne oči, ki so izdajale temperamentnega, a ob enem lahkomišljenega človeka . . . Pripadala sta oba k onim srečnim, maloštevilnim izvoljeaim, katerih edina skrb je, čim najprijetneje ugonobiti dan, čim najrazkošneje prebiti noč . . . To vrsto ljudi je že po njih zunanjščini prav lahko razločevati od drugih, navaJnih zemljanov. Najložje pa jih je spoznati po njih nava- dah, ali bolje rečeno, razvadah. Ako ne sede v gostilni ali kavarni, stoje pa ob kakem vogalu, ob katerem se križa več ccst, kjer se steka promet in prihaja mnogo ljudi mimo. Kdo drugi bi se sramoval, stati po cele ure brez vsakega posla na enem in istem mestu ter prodnjati zijala, a ti Ijudje imajo privilegij za take stvari. Nihče jim ne srne zameriti njih ostrezanja, pa jim ga v istini tudi nezameri! ... Po vseh večjih mestih srečujemo te ljudi in navajeni smo jih tako, da bi nam nedo- stajalo nečesa, ako bi jih ne bilo, dasi nam je njih pogled morda nadležen ! . . . . Tako stoječi ob cesti ali sloneči ob zidu pa nimajo ti Ijudje prav nobenega druzega smotra, kakor motriti s svojimi poželjivimi očmi mimo idoče ženstvo, na- stavljati zanjke in limanice mladim, neved- nim stvarcam bez nadzorstva in iskati hrane svoji po predmetih razkošnosti hre- peneči domišljiji. Ah, ubožica — ženska, ki jo privede pot mimo ! . . . Koliko hotnih, nesramnih pogledov obtiči na njej, koliko nečistih oči jo meri od nog do glave , . . ji skruni njen život ! . . . In če je še tako abotna, da ji laska navidezno občudovanje, ki ga je vzbudila — če je tako najivna, da vrača pogled s pogledom, smehljaj s smehljajem, koliko grđih, umazanih misli se porodi potera v puhlih glavah teh junakov, kake sklepe in naklepe delajo, kako sodijo, kako ometavajo morda najnedolžnejše bitje z blatom ! . . . Ferdo in Tine sta bila po zaslugi svojih umrših starišev oba imovita. Oba sta imela razsežno trgovino, ki jima je nosila obilo novcev, ne da bi jima bilo treba dosti brigati se zanjo. Oba sta upo- rabljala v prodajalnicah skoro izključno žensko osobje : vdane, zveste, požrtvovalne, sužinje, na katere sta se lahko brez skrbi zanesla ! . . . Vedel je ves svet, kaka naloga pri- pada tem mladim, nežnim, večinoma lepim, a ubožnira žen.*kam še ražen posla v trgo- vini, a nihče se ni škandaliziral zaradi tega ! Tudi v civilizirani državi se živi lahko po orijentalskih običajih, noben za- kon ne zabranjuje tega, samo da se stvar ne imenuje s pravim imenom, in da je skrbljeno za dostojno, civiliziranemu ukusu primerno obliko ! . . . * * * Prijatelja sta bila dospela v drev^ored. Bil je gorak, jesensk dan. Na kosta- njih je bilo listje še večji del zeleno, a 132 iDližnji gožd je kazai že dokaj rumenih, rdečkastih in rujavih lis . . . Plastično so se dvigali snežniki od azurnega ozadja. Vsaka zareza, vsaka grapa na njih se je natanko razločevala. O snegu ni bilo še ni duha ne sluha, a skalovje je bilo belo kakor kreda. Zrak je bil nena- vadno čist, kakor kadar se pripravlja vreme na izpremembo . . . In res je od juga sem po malern že pihalo in zdajpazdaj je priplesal izza Krima kak oblaček, sukal se malce na okrog, potem pa nastopil počasi pot proti severni strani ... „Ferdo in Tine se vsedeta na klop. »Stavim glavo, da so novice, ki mi jih hoćeš povedati, v kaki posredni, ali celo neposredni zvezi s tvojim — dekliškim zavodom!« začne Ferdo z malce zaničlji- vim usmevom na ustnicah. »Imaš li — kako mesto popolniti, ali kaj ?.. .€ »Dober nos imaš, prijatelj !« odvrne Tine. »Nekaj takega je vsekakor!« »Torej ? . . .« »Hihihi, kako te ima, kaj ne da? . . .« »No, če že vsiljuješ svoje novice in vzbujaš radovednost —« »... Potem govori, kaj ? . . . Pa naj bo torej !... Nočem te predolgo cveliti ! .., Ali nisi citai zadnjič inserata v časopisih —c »Ki se je glasil? —« »Želim sprejeti mesto knjigovoditeljice, komptoiristinje ali kasirke . . .« »Aha, in ti si se pobrinil, seveda!...« »To je, da — kolikor sem le mogel !...« »In uspeh ? . ..« »Takoj — poslušaj ! . . . Kpkor danes sem ji pisal, drugi dan je bila že pri meni ! . . .c »Kaj vraga !... In kdaj je bilo to ?...« »No, recimo pred — kakimi desetimi dne vi ! . . .« »A tako !... Torej dalje ... dalje !...« »E —e, kako si nervozen ! . . . Včasi si bil bolj hladnokrven ! . . . No, bilo je tako . . . Jaz sem se bil ravnokar izkoba- cal iz postelje, ko potrka moja hišina in mi naznani skoz na pol odprta vrata : »Mlada gospodična bi rada govorila z vami!« Ti bi bil moral videt', kako zanič- Ijivo se je smejala in kako sovražno me je gledala ! ... Pa z glasom ti je govorila to, da bi je ne bil spoznal, če bi je ne bil videi ! . . . »Aha, pomenljivo ! . .. »Da, pomenljivo, hihihi!... No, jaz popolnim V naglici svojo toaleto in hitim V salon . . . Kako prijetno presenečenje, prijatelj ! . . . Pred mano stoji krepko, lepo, plavolaso dekle, staro komaj osemnajst let !.. . Ti veš, prijatelj, da sem navajen sprejemati — ženske, toda spričo te mi je postalo tesno v prsih in kri mi je šinila v lica . . .« »E—jej, kako pa to ?.. . Saj ti se včasi nisi tako razgreval za plavolaske ! . . ,« »No, lasje sami na sebi so meni od nekdaj prccej postranska reč ! . . . Toda poslušaj : plavi lasje, plave obrvi, plave trepalnice, pa — crne, kakor ogljc crne oči ! . . . Oči, polne čarobe, ti rečem ! . . . Kaj praviš ? ... Ni li to sila pikantno ? .. . Crne oči so bile od nekdaj tisto. kar ...» »Vem, vem ! ... No in potem —« »Hm, potem — no, stvar ni bila tako lahka, kakor si ti morda domišljuješ ! . . . Da nimam opraviti s kako punico one vrste, ki se jim na licu pozna, da so di- hale že v zaduhlih prostorih okužen zrak — sem videi takoj ! . . . »Kako izbrano se izražaš ! . . .< »Kaj ne da, hihihi ! . . . Ah, da nisi videi, kako ti je rdelo to devče v obraz in kako so se ji topile tište temne oči v neki čudni mokroti —- dva momenta, ki se dasta razlagati tako ali tako ! . . . Vse- kakor je zahteval položaj velike opreznosti in providnosti — to menda uvidevaš ?...« > »Gotovo . . . gotovo ! . . . Toda ne pre- kinjaj se tako nerodno, če ne, bodem mis- lil, da se šproti izmišljaš svojo povest ! .. .c 133 »O kaj še ! ... Vse je bilo baš tako, kakor pripovedujem !... Poslušaj dalje !. .. Povabim jo, da naj se vsede . . . Toda meniš, da je ubogala precej ? . . . Obotav- Ijala se je na vse načine, pa gledala me takisto čudno, kakor bi hotela reči : »Ali se ne moreva dogovoriti stoje?...« Ah, bilo je dražestno, kako se ti je znala kazati plaho in boječo ! . . . No, jaz niseni odje- njal !... Ponovil sem dvakrat, trikrat svojo prošnjo, naposled se je vendar vseia na prostor, katerega sem ji bil odkazal. Po- sadil pa sem jo tako, da je bila obrnena proti oknu in je padala vsa svitloba nanjo, dočim sem se vsedel jaz na nasprotno stran . . .« »Da si jo tim laglje opazoval, se- veda ! . . .« »No, da !.. . Ej, prijatelj, lahko me za viđaš za to situvacijo ! . . .« »Saj te tudi !< »In po pravici ! . . . No, kaj takcga še nikdar nisem imel blizu sebe! . . . Njena, lica, ti rečem, res nekaj takega kakor zamet ! . . . In kako so žarela . . . žarela — ah, Boga mi !.. . Po meni je kar vrelo in kipelo ! . . . Njena prsa pa — no, to bi bil moral videti, to se popisati ne da ! . . . Ali je mogoče, da bi ostai človek ravno- dušen spričo kaj takega ? . . . »Lahko ne ! . . ,« »Vidiš ! ... A to Še vedno ni vse ! ... Ko se je bila vsela, zdrgnila se ji je — recimo, da se je zgodilo to po naključju — nad koleni malce obleka gori, a mojim očem se pokaže najnežnejša ženska noga, ki sem jo kdaj videi ! . . . Lepa noga pri ženski pa je bilo od nekdaj tisto, kar . . .« »A — noga tudi ? . . .« »Da, noga tudi ! . . . Saj veš — hoja pri ženski — pcglavitna reč ! . . . No, kaj tako finega res nisem videi še nikdar! . . . Prekrasna nožica, ti rečem ! . . . Ne, kdo ve kako majhna, a ozka, pa tako lepo oblikovana f... Jaz sem bil ves iz sebe !,..« »Verjamem, verjamem ! .. . Toda zdaj bi me zanimalo že zvedeti, kaj sta se do- govor la, kako sta razpravljala eden z drugim . . .« »No, seveda, tudi to je zanimivo ! . . . Poslušaj ! . . . »Vi ste bili že kje v službi ?« jo vprašam . . . »Da!« potrdi s tištim zvon- kim, pristno ženskim glasom ; a videlo se je, kakor bi jo bilo spravilo to moje vpra- šanje v zadrego . . . »In imate spričevalo od te svoje službe?...« »Ne, spričevala pa nimam ! . . . Gospodar mi ga ni hotel izgotoviti!c Zdaj se ji je glas tresel, a meni je zavriskalo srce. Nič natančnejšega nisem še vedel, a sklepal sem iz tega, kar mi je bila povedala, na različne stvari, ki so mi bile po godu ... ki so me navdajale z upanjem . . . s prepričanjem, da . . . No, jaz sem imel zdaj potrebni pogum, da sem poprašal še po rečeh, po katerih bi je ' sicer nemara ne bil . . . In tako sem zve- del, da je služila pri svojem zadnjem go- spodarju samo pol leta, da je bil ta njen gospodar samec itd. . . . Nekatera mojih vprašanj so jo osupnila, a potolažil sem jo. takoj,- pripomnivši : »no, to so same po- stranske reči ! . . . Na službena spričevala nikdar nisem dal dosti in prav vse eno mi. je, vam ga je li prejšnji gospodar dal, ali ne !.. . Saj se ve, kako se godijo take stvari! . . . Služba je s'užba ! . . . Nekaj časa se gospodar in uslužbenec razumeta, potem pride kaj vmes, gospodar se nave- liča uslužbenca, uslužbenec gospodarja . . . sporečeta se, in naravna posledica je, da gresta narazen ! . . . Toda midva, upam, da ostaneva dolgo skupaj !. . . Da, gospo- dična, jaz vas vsprejmem v službo, toda takoj še ne . . . Mesto še ni izprazneno, počakati treba do konca mesca ... A vo- ljan sem tudi za ta čas, ko boste čakali, dati vam primerno odškodnino ! . . . Jaz sf.-m prepričan, da boste pri meni jako zadovoljni ! . . . Služba ni pretežka in pro- .stosti boste imeli tudi dovolj. Ako hodite radi V gledališče, vam tega nihče ne bo 134 branil! In če se radi vozite — uh nede- Ijali popoldne na primer — vam je moj voz na razpolago in moja dva konja tudi ! . . .« »No — in ona ? . . .« »Ah, ti bi bil moral biti zraven, da bi bil videi, kako je vse to učinkovalo ! . . . »Kaj, celo vozila se bom lahko?. . .« je vskliknila ter skočila s svojega sedeža. In jaz sem se seveda tudi dvignil, hihihi !...« Tine je umolknil . . . Ferdo pa je pri- čakoval se zaključka ... A ko njegov pri- jatelj !e molči, reče : »In potem ? —« »Potem . . . potem sva se poslovila in zJaj čakam ! . . . Poslovila seveda tako . . . no, ne bi bil vrag, da bi ne bil dobil enega poljubka za vse to, kar sem ji obljubil ! . . .« Ferdo ga premeri s svojim pogledom počasi od nog do glave, pa reče mirno in z nekim posebnim poudarkom : »Tine, če nisi lagal še nikoli, si lagal zdaj ! . . . Do tja, ko sta vstala s svojih sedežev, je morda vse res, kar si pravil, a tisto od poljubka ni nič druzega, nego ena tistih navadnih baharij, kakoršnih sem v svojem življenju zagrešil tudi že jaz dosti in ki so nemara eden pogiavitnih vzrokov, da se govori o ženskah toliko slabega ! ... Ne, ne, Tine, konec ni bil tak ! ... Ce si bil siten, si to pot naletel na primei-en odpor ! . . . Tako je in nič drugače ! . . .« »A—a . . . tudi pri tebi je bila ? . . .« »Se mar čudiš? Sem li jaz kdaj za- ostajal za tabo v takih stvareh ? . . .< Tine se je smejal. Bilo ga ni prav čisto nič sram, da ga je prijatelj tako razkrinkal. »A, tako?« je dejal. »No, saj bi si bil mislil lahko ! . . . Toda, kako je iztekla stvar pri tebi ? .. . Zdaj je na tebi vrsta, da govoriš ! . . .« »Hahaha, zdaj si pa ti nemara ner- vozen ! « »Ne, .samo malce nestrpen ! . . . Saj si lahko misliš!... Za to pa povej, povej, kako je bilo ! . . .« »Jaz mislim, da precej tako, kakor pri tebi -— pač, ker je bilo moje dosedanje naziranje o ženski precej takšno, kakor tvoje in ker sem bil baš tako kratkoviden in baš tako nerođen, kakor ti !.. . Tudi jaz sem jo imel spočetka zgolj za gluma- čico, za žensko, ki se kaže samo iz tega vzroka najivno in nedolžno, da bi se tem bolje oddala. . . Motila me je v mojem prcpričanju nekoliko le iskrenost, s katero je govorila o svojih stariših, zlasti o ma- teri ! . . . Pravila mi je, da je bil njen oče nadlogar, pa da je umri in da mora zdaj ona skrbeti za mater in mlajšega brata svojega . . . Ljubezen, ki je zvenela iz be- sedi, s katerimi je pripovedovala to, me je motila, kakor sem že rekel, toda napo- sled je lahko tudi to vse narejeno ! . . . Vsekakor mi to še ni zadostovalo, da bi bil izpremenil svojo sodbo, ki sem si jo bil naredil vsled dosedanjih izkušenj o ženski ... No in tako sem naposled tudi jaz vstal, prav kakor ti, in tudi jaz sem se ji hotel približati — prav kakor ti, a tedaj . . .« »Tedaj si jo izkupil, kaj ne da, hi- hihi ! . . .« »Da, Tine, prav kakor ti !.. . Ah, kako je bila Icpa v tistem svojem srdu !. . . Kakor mramornat kip je stala pred raenoj — mimo, ponosno, zapovedujoče : »Strani !€ ta ukaz je bilo čitati v vseh potezah nje- nega obraza, v njenih očeh, v celi pozi, ki jo je bila zavzela ! . . . Vsa tista otroč- nost, ki je odmevala prej iz njenega go- vora, kazala se v njenem vedenju, je bila izginila in zdelo se mi je, kakor bi bila postala večja, kakor bi bila zrastla pred mojimi očmi in kakor bi rastla še vedno !... Njen pogled, iz katerega je odsevala še malo prej najivnost in prava dekliška mi- lina, je bil vprt zdaj grozeče vame ! . . . Jaz sem ostrmel in kar nisem občutil še 135 nikdar pred — čut srama me je v tem hipu prevzel ! . . .« »In ti pripoveduješ vse to? . . .« »Ti se čudiš, kaj ne da ? . . . No, vi- diš. Tine, jaz sem večji poštenjak, nego si ti ! ... « Tine pa je začel iznova hihikati. Bil se je z rokama po kolenil ter vsklikal : »No, jaz sem prokleto vesel, da se nisem blamiral sam, prokleto vesel ! . . . Toda še konec . . . še konec prosim ! . . .« Ferdo je nadaljeval : »Molčala je dolgo, kakor bi hotela dokazati, da ji ni treba besed, da se me ubrani. Naposled pa so ji prigostolcle sle- deče besede iz ust : »Fej vas bodi možkih, fej ! . . . Vsi, prav vsi ste enaki ! . . . In potem se še čudite, da se hoče ženska emancipii'ati od vas, da se hoče odtegniti vašemu vplivu, odrešiti se vašeg'a trinoštva ! . . . O, da, umljivo je, da vam samostojna ženska ni po volji, umljivo, zakaj bi imeli radi še nadalje sužnice ! . . . Pa ne pojde, pa ne pojde Več dolgo tako ! . . . In pride čas, ko se bo ženska maščevala za vse to na- silstvo, za vse ponižavanje, za vso brez- obzirnost, katero je prenašala skozi sto- letja ! . . .< »Kaj, taka amazonka? ... Hihihi, vraga, potem pa je podajala tebe še vse drugače, nego mene ! ... In ti — kaj si rekel ? . . .« »Nič, ker je odšla ! .. . A mene je pripravilo vse to na nove misli. . . Saj veš, saj veš, kake sodbe smo si delali o ženski emancipaciji včasi ? . . . Jaz sem vedno mislil, da izvira vse to novodobno žensko gibanje zgolj iz egoizma ! . . . Toda ta potezica, ki jo je izdala ona ... to hre- penenje po duševni osvoboji ... to me je privedlo do spoznanja, da ima vsa stvar vendar le tudi nekoliko etične podlage !...« »Ah, pojdi, pojdi — etična podlaga !... Ne bodi sentimentalen ! . . .« »Da, skoro da sem sentimentalen, toda ni mi žal tega ! . . . Nekaj se je zgodilo v meni . . . nekaj me je prešinilo . . . povrnila se mi je hipoma spet vera v žensko . . .« »A—a . . . kaj praviš !« »... Obvladalo me je prepričanje, da se nahajajo na svetu še drugačne ženske, nego sem imel opraviti dozdaj jaz z njimi... prepričanje, da taki možje, kakor sva jaz in ti, radi tega ne dobe nič boljega, ker si nič boljega ne žele . . .« »Prijatelj — nehaj že, nehaj ! . . .« »... Prepričanje, da naše lopovstvo ni malo krivo na tem, da hodi toliko po- pačenih žensk okoli, in končno prepričanje, da je ženska sama na sebi mnogo bolja, nego smo sodili jaz in ti — e tutti quanti ! . . .« »Jaz se čudim, prijatelj, čudim! . . .« »Ćudi se za moj del! . . . Res je, jaz sem od tistihmal ves drug človek ! . . . Ženska čednost ima čudovito moč !... Ne morem si misliti, da bi to dekle ne bilo prav nič uplivalo na tc ! . . .« »0, gotovo, gotovo, če ne, ne bi še zdaj po desetih dneh mislil nanjo in go- voril o nji ! . . . Toda uplivala je name povsem V drugem zmislu, nego nate, pri- jatelj ! . . . Jaz ostanem, kar sem bil, in zaradi posameznega slučaja še ne izpre- menim svoje sodbe o ženski . . . Sicer pa, saj veš — nahajajo se pač razlićno močne trdnjave ! . . . Eno treba oblegati manj, drugo delj časa !. . . So tudi Plevne na svetu! . . . Taka je moja sodba ! ., . A ti, ti — no, zdaj vidim, da je bila moja skrb popolnoma upravičena ! . . .« »Da, prav nič ne tajim — doscdanje življenje mi preseda ! . . . Zdaj čutim, da je človek brez Ijubezni —t »... Žival, kaj ne da ?.. . Čul sem že nekje to frazo ! . . . Seveda, velja to tudi meni! . . . Hvala lepa za poklon ! . . .« »In odkar cenim zopet žensko, se mi svetlika malce tudi, kaj je hotel povedati Goethe s tistimi znamenitimi zaključnim! stihi svojega Fausta . . ,« 136 >Kaj, tudi klasike že čitaš ? . . . No, potem seveda ni nobene pomoći već za te !... Izgubljen si, prijatelj, izgubljen ! . .. Pojdiva, prosim te, pojdiva, kajti bojim se, da . . .« Dvigneta se ter kreneta proti mestu. P'erdo se začne zdaj sam smejati svoji razvnetosti. Zdelo se mu je umljivo, da stresa Tme glavo nad njim. Hote mu ne- mara pojasniti nekoliko to stvar, reče : »Da, da, tako je, vidiš! . . . Ćlovek ni kakor Bog — vedno enak ! Človek se iz- preminja . . .« Tine pa vikne : »Res, hudo se izpreminja! . . . Kajti, da bodeš ti kdaj na tak način zaljubljen, ne bi bil nikdar mislil ... Ej, to bode smeha nocoj v našem klubu, ko bom pra- vil, kako samevaš s svojo Ijubeznijo, kako vzdihuješ, kako se pogrezaš celo v filozo- fijo ! . . . Na—a, da postaneš ti, ki si za- grešil V svojem življenju že toliko insera- tov, pa žrtev takega inserata, je res že več nego interesantno ! . . . Ćlovek bi res že skoro verjel na neko višje piacilo! . . .« Prišla sta bila v mesto in se ločila... Oba sta se smehljala pri slovesu, a vsak na drug način ... Ferdo je bil zavil v stranske ulice. Želei je biti sam in bil je vesel, da se je iznebil prijatelja . . . Ta Tine, ki ga je v prejšnjih časih tolikokrat zabaval s svojimi čudnimi nazori in svojimi vodenimi dovtipi, mu je bil zdaj nadležen. Tudi to je pričalo o tem, da se je izpremenil . . . Odkar je poznal deklico, ki mu je s svojim ženskim ponosom tako imponovala, je vladalo neko čudno neskladje v njego- vem srcu. On, ki je bil v prejšnjih časih tako miren, tako ravnodušen, se je zdaj bojeval ... bil je nervozen, razburjen . . . Njegovo dosedanje stališče, ki ga je za- vzemal ženski nasproti, je bilo omajano, izpodkopano .. . Dozdaj je vedno mislil, da ženska samo toliko časa ne greši, dokler. se ji ne ponudi prilika, dokler nima pri- čakovati nikakega dobička . . . Nikdar, nik- dar bi ne bil mislil, da bode dekle, ki išče službe in ki je očevidno v stiski, ostalo trdno - nepremagljivo . . . To se nikakor ni ujemalo z njegovimi doseda- njimi izkušnjami . . . Res je bil naletel tudi že na odpor, toda ta odpor ni bil resen, ni bil trajen . . . Vzdihe, prošnje, solze — vse to je poznal, in vendar so bile v nje- govih očeh vse ženske enake, baš ker je bil dozdaj še vse prema gal . . . Tiste, ki so se vpirale, ki so se jim blestele solze V očeh, je smatral le še za bolj rafini- rane . . . Ženska čednost — smešno ! . . . Da so tišti vzdihi morda dokaz istinite, globoke srčne boli, da so tište jecljajoče prošnje morda odkritosrčne in tište solze pristne, mu niti na um ni prišlo ! . . . In nikdar ni premišljal o tem, kaj vse je ' morda učinkovalo na tako ubogo bitje, kaj je pospeševalo njegovo zmago ! . . . Saj on ni vedel nič o bedi, nič o stiskah, nič o uboštvu ! . . . Saj njemu je bil popolnoma neznan strah pred negotovo prihodno- stjo ! . . . Vpošteval ni tudi dejstva, da so bile mnogim dekletom, ki so vstopile v njegovo službo nemile okolnosti že prej strle energijo, in da so prihajale k njemu često baš ženske, ki se niso bale nobene nevarnosti več, ker niso imele ničesar več izgubiti ... In kdo ve, če ni marsücatera ustregla njegovim željam, ker se je nade- jala, da ima poštene namene z njo ? . . . Ali mar ni delal obljub, ali mar ni pre- motil marsikatere s svojimi sladkimi bese- dami ? . . . Na vse to se ni oziral prej in uredil si je svojo sodbo o ženski samo po konč- nem uspehu ... In za to so bile v nje- govih očeh vse ženske enake, da, bil je prepričan, da se da ob ugodni priliki pri vsaki ženski, ne glede na to, v kakih so- cijalnih razmerah da je, vse doseći ! Vsled njegove moralne propalosti je bila njegova domišljija popolnoma izprijcna in dostikrat 137 mu je pričarala slike pred oči polne ne- brzdane razkošnosti ... In smatral je za istinite tudi take stvari, ki se nikdar do- gajale niso ! . . . Posledica njegove sodbe o ženski pa je bila, da vrednosti ženske tudi ceniti ni znal . . . Ah, kaj je bila njemu ženska do tistih dob ! . . . Približno tisto, kakor jed ali pijaca ! . . . Različni letniki vin, različni letniki žensk ! . . . Drugega nič ! . . . Odkar pa je zri one nedolžne oči, iz katerih sta odsevala tako odkrito užalje- nost in srd spričo njegove predrznosti, od- kar je videi dekle, ki mu je, zaznavši nje- govo nelepo namero, kratko malo obrnilo hrbet, ne da bi se bilo spuščalo v poga- janja z njim, so bili vsi njegovi prejšnji nazori hipoma izpodbiti in v njegovih prsih se je pr'čelo neko čudno gibanje . . . Čutil se je hkratu pomlajenega . . . Zatopil se je nazaj v cute, ki so mu polnili srce takrat, ko je kot sedemnajstleten mladenič prvič Ijubil . . . Ijubil idealno . . . Pozneje se je dostikrat tem čutom smejal, smatral jih je za nekaj otročjega, zrelega moža nevred- nega ... a zdaj so se mu zdcli prijetni in bilo mu je spričo njih. kakor bi bil hipoma našel nekaj davno izgubljenega . . . Prvi hip ga je nekoliko osupnilo, da so se mu ti mladostni čuti pojavili zdaj pri njegovih štiridesetih letih zopet, a pozneje je sma- tral to za dokaz, da je v vsaki istiniti Iju- bezni nekaj vzvišenega, nekaj duševnega, kar je on ves čas svojeg-a razuzdanega življenja pogrešal, a kar daje Ijubezni še le pravi slaj . . . Bilo ga je res nekaj prešinilo, kakor je pravil Tinetu ! Tam, kjer je prej kra- Ijevala zgolj strast ... se mu je pojavljal zdaj nek svet, plemenit ogenj . . . njegovo čustvovanje, njegovo naziranje je postajalo drugo — življenje je zadobivalo ves drug pomen zanj . . . Zdelo se mu je, kakor bi bil prezrl dozdaj najlepšo stran življenja, kakor bi se bil del ob najlepši užitek, on, ki je tako hrepenel po uživanju! . . . Seveda se njegovo prerojevanjc ni vršilo tako gladko, kajti vedno zopet se je oglašal v njem prejšnji človek. Preglo- boko se je bil pogreznil v blato, da bi se bil mogel tako naglo izkopati iz njega. Pogosto se je protivila njegova narav bolj- šim nazorom, ki so se mu porajali v glavi. Nekaj ga je sililo nazaj v dosedanje nazi- ranje sveta, V dosedanje življenje . . . Po- javljali so se mu često trenotki, ko se mu je zdelo nemogoče, da bi zatajil vso svojo prošlost, trenotki, ko se je videi sam sebi smešen in si je dejal : »Ti norec ... ti norec, na stara leta si daš zmešati glavo ! . . . Na stara leta se daš premotiti takim nedolžnim — morda samo na videz nedolžnim očem! 13a, kdo ve — kdo mi jamči ? . . . Ha, s štiridese- timi leti pa zaljubljen, zaljubljen kakor šestnajstleten dečko ! . . . Koliko dni že ne morem spati tako mirno, kakor v prejšnjih časih, koliko dni že nosim seboj to »srčno bol«, to domotožje, to hrepenenje ! . . . Ferdo, Ferdo, kje je doslednost ? . . . In ko bi le bolje postati hotelo ! . . . A noce in noce ! . . . Smešno res — ali resnično ! . , . Kaj storiti ? . . . Ali naj se res oženim ? . . . Kaj poreko moji prijatelji, moji znanci? . . . Se mi li ne bo rogai vsakdo, ki pozna mojo preteklost ? . . .« Tudi zdaj še so se mu pojavljali od hipa do hipa vsakojaki pomisleki . . . Če bi se naposled vendar le ukanil ? . .. Morda pa je le še bolj premetena in pretkana, še bolj egoistična, nego so bile druge ! . . . Morda je čutila, kak vtisk je napravila nanj, kako revolucijo je povzročila v nje- govi notranjščini, in zdaj morda samo čaka na to, da pride . . . Ako bi izprevidela, da ne doseže vsega, bi bila vendar le morda tudi drugače zadovoljna in vpognila bi se, ne da bi izvajala skrajne posledice ... Da, ko bi bil mogel dobiti to dekle za manjšo ceno, bi ne bil imel nič, prav nič zoper to ! Tako korenito se še ni bil izpremenil, tako temeljit ni bil njegov 138 nravstveni preporod, da bi bil kar z lah- kim srcem zatajil svoje dosedanje bitje, da bi bil s popolno neobčutnostjo iztrebil iz sebe vse, kar je tvorilo dozdaj v njem človeka ! — O, da, če bi bila hotela priti k njemu tako, kakor so bile prišle druge, opustil bi bil nemara navzlic boljšemu spoznanju, ki se ga je bilo lotilo v tej krizi, navzlic oni lepši strani življenja, ki jo je bil tako nenadoma zaznal, spet misel na ženitev, zavozil bi bil nemara spet v stari tir, postal spet, kar je biK . . Toda prepričanja, da se mu pokaže to dekle kdaj v drugačnem svitu, vendar ni imel ... In za to se je začel bati . . . za to ga je skrbelo bolj in bolj . . . Vedno zopet se je spomnil Tineta. Kako se je nasmihal, kako pomembno ga je pogleda- val ! . . . Kdo ve, če se ni tudi v njem nekaj podobnega završilo, samo da se tega morda še ne zaveda tako jasno, kakor on . .. Odkar je vedel, da je bila tudi pri njem^ je bil še bolj vznemirjen . . . Čudno, prej sta delala često drug drugemu v roke . . . nikake nevošrljivosti ni bilo po- prej med njima — zdaj pa ga je kakor živ ogenj zapekla misel, da ve ražen njega še nekdo drug za tega dekleta. Še nikoli V svojem življenju ni bil Ijubosumen, zdaj pa se ni mogel zmisliti na prijatelja, da bi ga ne bilo zaskelelo in zabolelo pri srcu ! . . . Zavil je nehote proti onema delu me- sta, kjer je ona stanovala. Doslej je hodil počasi in delal je še manjše korake, nego mu je bila navada, zdaj pa mu je začelo hkratu srce hitrejše utripati in noge so mu prišle kar same ob sebi v tek . . . Spo- četka mu je bilo malo tesno, ko so začele postajati ulice krive in so se ozile bolj in bolj. Zašel že davno ni bil v nobeno pred- mestje. Njegov dom je bil v središču mesta in tega središča se je vedno držal. Nje- gova vsakdanja pot ni bila dolga. Z doma V kavarno in gostilno in od tod spet na- zaj — drugih poti on ni delal. On se je čutil zadovoljnoga samo tam, kjer je živ- ljenje vrvelo, kjer je vladalo razkošje, kjer je bilo videti kaj — po samotnih stran- skih ulicah on ni stikal. Predstavljal si je ondi vse umazano in smrdeče, ustvaril si je bil svoje posebne nazore o periferiji mesta. Zlasti o Ijudeh, ki so prebivali tam, si je bil naredil malo laskavo sodbo. Ta mržnja, ki jo je imel do predmestja, je bila vzrok, da se ga je loteval spočetka nekak mešan občutek, ki ni bil prijeten. Toda polagoma mu je postajalo udobneje. Tuintam ga je zanimalo kaj. Raznovrst- nost, katero so srečavale tu njegove oči, mu je začela prijati. Tu ni bilo tište eno- lične, dolgočasne simetrije, kakor v sre- dini mesta, tu se je. za vsakim ovinkom pokazalo kaj novega njeg'ovim očem. Te male, ponizne hišice so se mu zdele hkratu tako prijazne ! . . . Obšla ga je želja, da bi mogel sam bivati pod tako nizko streho. Zdelo se mu je, kakor bi bila neka po- sebna poezija spojena s to skromnostjo, ki jo je opazoval na vseh straneh. V mono-' tonni obilosti, v kateri je živel, so se bili njegovi živci otopili, a v pogledu na vso to razliko so se mu poživljali, so dobivali svojo občutnost zopet nazaj. Čudil se je, koliko zmisla za lepo so imeli ti preprosti stanovalci predmestnih krajev. V teh ma- lih poslopjih se je razođevalo često mnogo več dobrega ukusa, nego v najmogočnej- ših stavbali v bogatejših uHcah mesta. In koliko samobitnosti, koliko izvlrnosti je bilo tukaj ! . . . Tu ni opazil nič šablon- skega, tu ni odločeval še vzorec stavbeni- kov ... tu si je še vsak gospodar po svoje zasnoval nacrt za svojo stavbo. Nekatere stavbe so bile pač tudi ponesrečene, a večina njih se je odlikovala po neki čudni prisrčnosti, ki je pričala, da je šel dotični gospodar z nekim toplim čustvom na zgradbo svojega domovja. Ta razna lega posameznih hiš, ti vsakovrstni vrtovi, ki so jih obdajali — kako dobro premišljeno in preudarjeno je bilo vse to . . . '= 139 iznenadilo ga je tudi, da je bilo po oknih toliko različnih cvetk .... Ali ni izviralo to iz posebne vneme za naravne krasote? . . . Čudno, on je imel doma poln vrt najkrasnejših vrtnic, a gledal jih je brez zanimanja, in dihal je brez vsakega občutka vase njih mameči vonj ... Še le zdaj, ko je videi razpostavljene cvetove po teh nizkih oknih . . . ko je slutil, da se jih oklepajo z neko posebno Ijubeznijo človeška srca, je začutil tudi on njih vrednost . ; . . In Ijudje — tudi na Ijudeh je opazil tu marsikaj, kar mu prvi hip ni bilo prav jasno. Zdelo se mu je, kakor bi se mu vsi ti Ijudje hasmihavali . . . Nemara da so ga na ta način pozdravljali, ker se ga ogo- voriti niso upali . . . Toda od kod ta do- brosrčnost ? . . . Tudi ženske so imele to čudno navado . . . No, pri ženskah si je spočetka razlagal to dejstvo tako, l-cakor je zahtevala logika njegovega dosedanjega naziranja o ženski ! . . . O teh predmestnih ženskah še posebno ni imel nikdar dobre sodbe! . . . Toda kaj je to ? . . . Kakor hitro mu je vstala kaka umazana misel, takoj je izginil tišti smehljaj, takoj so se poveznile veke na oči, ki so ga prej tako prijazno gledale, in takoj so se mu stem nila lica, ki so mu pred tako veselo žarela n a sproti ! . . . Ali so mu čitale te ženske na čelu njegove misli ? . . . No, morda da se je na kak način sam izdal, morda so se mu zganile ustnice v frivolnem na- smehu, morda je bil njegov pogled pre- drzen — postranska reč to, a kar ga je osupnilo, je bilo to, da se je tako varai, tako motil ! . . . Saj mogoče, da so se baš v predmestju zatekale tudi osebe dvom- Ijive moralnosti, a o tem se je zdaj pre-- pričal, da ni o tišti splošni popačenosti, katero si je mislil on tu, ne duha ne sluha, nasprotno, da veje tu morda čisteji zrak, nego V onih svitlih, širokih ulicah, v ka- terih se je gibal on navadno ... Iz teh smehljajev, ki jih je opažal povsod, je od- sevala samo neke posebne vrste zauplji- vost, kl se V višjili krogih navadno pO- greša, a ki je morda najboljši dokaz za nepopačcnost srca . . . Da, s tem smehlja- jem so ga vsi ti Ijudje, ki so ga srečavali, pozdravljali samo, pozdravljali tako nekako, kakor pozdravljamo ptujca, ki zaide med nas in ki se mu hočemo skazati prijaz- nega . . . Nič um.azanega ni ticalo za tem smehljajem, umazane so bile samo njegove misli ! . . . To je uvideval bolj in bolj . . . In čim dalje bolj je uvideval tudi, da se •mora podati človek med ljudi nižjih slojev, če hoče spoznati lepe strani življenja, in žal mu je bilo, da ni tega že davno storil in da je tako dolgo taval po temi . . . Dospel je bil do enostavnega, pritlič nega poslopja — in se ustavil. Njeno sta- novanje mu je bilo že iz inserata znano, a povedala mu ga je bila tudi ustno, ko jo je bil vprašal zanj . . . Pod uplivom burnih čustev, kakoršnih doslej ni poznal, stopi V vežo . . . Vrata v sobo so bila deloma odprta. Nemara da jih nekdo iz malomarnosti ni bil zapahnil za sabo, ali pa sploh ni bila navada zapirati jih v gorkejih letmh časih. In tako je čul razločno sledeči razgovor : »Klara, saj ti je došla danes zopet neka ponudba ! . . . Kdaj pa pojdeš pogle- dat ? . . .Kako živeli smo V Kazanu mestu«. Grigoriju) : Zakaj pa veildar ne pomagaš peti in ne pomagaš piti ? Grigorij. Nočem. Misail. Prostemu volja . . . Barlaam. ... a pijanemu raj, oče Mi- sail ! Izpijmo kozarček na zdravje krčma- rice ! (Pojč : .Mladenič dobri nehote .. .<) Vidiš, oče Misail, kadar pijem, ne ljubim treznih. Pijanost in ponos si ništa brata. Ce hočeš živeti tako,,kakor mi, ki prosimo milosti- njo, dobro, če ne — pa pojdi k vragu : Veseljak ni prijatelj duhovniku. Grigorij. Pij, toda govori pametno, oče Barlaam ! Ce ne, boš videi, da znam o pravem času tudi jaz govoriti, kakor gre. Barlaam. Kako naj govorim pametno ? Misail. Pusti ga no, oče Barlaam. Barlaam. Kak pustež pa je to ! Sam se pridruži za tovariša, ne veš, kdo je, ne veš, odkod je, potem se pa še zbreza. (Pije in poje : „Mlad menih gre v samostan.") Grigorij (krčmarici.) Kam pa pelje ta cesta ? Krčmarica. V Litvo, moj dobrotnik, k Lujovim goram. Grigorij. Jeli daleč do Lujovih gor? Krčmarica. Ni zelo daleč, do večera bi se moglo priti tja, če bi ne bilo carskih pregrad in stražnikov. Grigorij. Kake pregrade, kaj pomeni to? Krčmarica. I nekdo je ubežal iz Moskve, in zapovedano je, ustaviti vsakega in ga preiskati. Grigorij (za-se). Na, tu imaš vrag'a. 150 Barlaam. E, tovariš! Glej ga, kako je prisedel k krčmarici. Vidi se, da ni potre- ben pijace, ampak mlade igrače. Je že tako ! Vsak ima svoje navade, a midva z očetom Misailom imava pa to skrb - pi- jeva do dna ; če izpijeva, povezneva čašo in ji potolčeva na dno. Misail. Dobro rečeno, oče Barlaam. Grigorij (krčmarici). Koga pa iščejo ? Kdo je ubežal iz Moskve ? Krčmarica. A Bog ti ga vedi, tat ali razbojnik, samo da ne morejo priti čez mejo sedaj še dobri Ijudje ne. A kaj bo ir tega ? Nič, še plešastega vraga ne dobe : Kakor da bi ne bilo v Litvo druge poti kakor pa glavna cesta ! Treba samo kre- niti odtod na levo stran skozi borovje, iti potem po stezi do kapelice, ki stoji ob Čekanskem potoku, potem naravnost čez mo virje na Hlopino, odondod na Zahar- jevo, a potem te lahko pelje vsak otrok do Lujovih gor. Ti stražniki so samo zato, da nadlegujejo popotnike in obirajo nas re veže. (čuje se šum.) Kaj pa je zopet tam ? So že oni, prokleti ! Gredo na ogled. Grigorij. Krčmarica, nimate v hiši druge sobe? Krčmarica. Ne, dragi moj, rada bi se še sama skrila. To gredo samo tako na ogled, a moraš jim dati kruha, vina in sama ne vem kaj — da bi pomrli, vrag jih vzemi, da bi se jim . . . (Stražniki vstopijo). Stražnik. Zdravo, krčmarica ! Krčmarica. Dobro došli, dragi gostje, le naprej, prosim. Eden stražnik (drugemu). No, vendar dobimo pijace, vsaj se s čim poživimo. (Menihoma): Kdo pa Sta vidva ? Barlaam. Midva sva božja starca, mirna meniha, hodiva po vasch, da pobirava kršćansko milošćino za samostan. Stražnik (drigoriju). A ti ? Misail. Naš tovariš . . . Grigorij. Posveten človek iz bližnjega mesta ; spremljam starce do meje, potem pa pojdem svojo pot. Misail. Tedaj si se premislil . . . Grigorij (tiho). Molči ! Stražnik. Krčmarica, prinesi še vina, mi pa bodemo pili tukaj s starcima in se kaj razgovarjali. Drugi stražnik (tiho). Ta deček je suh, kakor se vidi ; njemu ne vzameš nič, toda starca . . . Prvi (tiho). Le molči, takoj jima pri- deva do živega. (Glasno) ; Kako, očeta moja, kako gre stvar ? Barlaam. Slabo, sine, slabo ! Kristjani so postali sedaj skopi. Denarce Ijubijo, denarce skrivajo. Malo dajejo Bogu. Velik greh pride nad narode zemlje. Vsi so se vrgli na trgovino in sleparijo ; mislijo o posvetnem bogatstvu, a ne o izveličanju duše. Hodiš, hodiš, prosiš, prosiš ; včasih ne izprosiš v treh dneh, treh polušek.') Tak greh ! Mine teden, drugi, pogledaš v mošnjico, tako malo ti je v njej, da ti brani vest prikazati se v samostan. Kaj početi ? Od žalosti zapiješ še ostalo ; prava beda to, sama revšćina. —- O, slabo slabo, vidi se, da so prišli naši zadnji casi. Krčmarica (joče). Gospod, usmili se in resi nas ! (Med Barlaamovim govorom gleda jirvi stražnik pomembno v Misaila). Prvi stražnik. Aleha!^) Imaš pri sebi carsko povelje ? Drugi stražnik. Imam. Prvi. Daj ga sem. Misail. Kaj pa buliš vame tako ne- prestano ? Prvi. Vidiš, stvar je ta : Iz Moskve je ubežal hud krivoverec, (xriska^) Otrjopjev. Si čul to? Misail. Nisem čul. Prvi. Nisi čul ? Že dobro. A tega kri- voverca beguna je zapovedal car ujeti in obesiti. Veš to ? Misail. Ne vem. Prvi (Barlaamuj. ZliaŠ Čitati ? ^ ..... ') Poluška ; nekaj manj, kakor en vinar. -) Diminutivum od Aleksander. ") >• B od Grigorij. 151 Barlaam. Mlad sem znal, toda zdaj sem se odvadil. Prvi (Misailu). A ti? Misail. Bog mi ni podelil te modrosti. Prvi. Tu glej carsko povelje. Misail. Kaj mi ga je treba? Prvi. Zdi se mi, da je ta pobegli kri- voverec, tat, hudodelec — ti ! Misail. Jaz ! ? Za božjo voljo ! Kaj se ti blede? Prvi. Stoj, drži vrata. Takoj doženemo stvar. Krčmarica. O ti nesrečni mučitelji ! Še starčev ne puste pri miru. Prvi. Kdo zna čitati ? Grigorij (stopi naprej). Jaz Znam. Prvi. Na ... A kje si se naučil ? Grigorij. Pri našem cerkovniku. Prvi. Čitaj na glas. (Mu daje povelje). Grigorij (čita). »Čudova samostana ne- vredni menih Grigorij, iz rodu Otrjopjevih, je postal krivoverec, poučen od hudiča mešati svete brate z raznovrstnimi zape- Ijivimi in grešnimi rećmi. A po poročilih se je izkazalo, da je ušel nesrečni Griška na litavsko mejo . . .« Prvi (Misailu). Kako, nisi tedaj ti, a? Grigorij. ... >in car ga je ukazal ulo- viti . . . Prvi. ... in obesiti ! « Grigorij. Tukaj ne pravi »obesiti*. Prvi. Lažeš ! Vsaka beseda se ne za- piše v vrsto. Čitaj »uloviti in obesiti^<. Grigorij. ... in obesiti. A star je ta tat Griška (gleda na Barlaaraa) okoll 50 let, rasti srednje, glava je pleša&ta, sive brade, velikega trebuha.« (Vse gleda na Barlaama). Prvi. Ljudje božji! Tukaj je Griška! Držite, vežite"! Kdo bi si to mislil ! Barlaam (iztrgajoč jezno). Pustite me, vražji ničvredneži ! Kak Griška sem ? Kako ! Pe- deset let, siva brada, velik trebuh ! Ne, bratec, premlad si še, da bi se z mene norčeval ! Dolgo nisem citai, težko razlo- čujem črke, no tukaj že prepoznam, kako se je stvar zmešala. (čita črko za črko). ... »a let ima dvajset.« — Kaj, brate, kje je tukaj 50, a ? Vidiš — 20 ? Drugi stražnik. Da, da, spominjam se, dvajset, tako je bilo rečeno tudi nam. Prvi stražnik (Grigoriju). Ti, bratec, si pa cei zabavnež, kakor se vidi. (Med čitanjem stoji Grigorij sklonivši glavo z roko pod pazdulio). Barlaam (nadaljuje).... »a rasti je majhne, širokih prsij, eno roko ima krajšo od druge, modrih očij, rujavih las, na licu ima bra- davico, na čelu drugo.« Saj nisi menda to ti, prijatelj ? (Grigorij potegne naenkrat bodalo. Vsi stopijo pred njim narazen. Skozi okno skoči ven). Stražniki. Drži ! Drži ! (Vsi bežc neredno). SAVINSKl VENEC. ZLOŽIL ŽIGA LAJAKOV-MOZIRSKI. IV. Pri „Rogovilovcu".*) Poldan. Malce odpočiti, suho grlo porositi, mislim ne bo v kvar. Tu s požirkom kaplje sveže radodarno vsem postreže gostoljub krčmar. Suh iz torbe kos živila, in studenega krepčila v čašo poln zajém ! — V roko znova les popotni : > Hvala ti, krčmar dobrotni, hvala ti, na vžitku tem !« Pri „Igli". Clüveku pot htel zajeziti v planinski raj je škrat srditi in zrušil skalo vrh bregóv s pomočjo zlobnih je duhov. V prepad je skala zagrmela, ob robu btrmem obviséla, in V veličastno čudo Bog spreménil delo zlih je rok. *) Rogovilovec ali Viličar se zove, v gen. .štab. karti >Gabelwirth< imenovan, izboren studenec med ])Otjo iz Luč V Solcavo. Na poti V Luče. In tebe tudi tuliaj srcčam V liostumu šegnem, lioicsar, na poti, zglodani od vihre. K-üIesa vztrajnost skušaš mar? Lepoti se planinslii divit prilvolovratil si lesém, da jasen prizor bi narave odprl zamračenim očem ? — Kaj če ? Gourmandski tvoj želodec, prijatelj žlalitnili postrvij, iz mestnega je trottoirja privedel v gorske te vasi ! NOVE KNJIGE. Knezova knjižnica. VIII. z. 1 901. — „Tujci". Spisal Iv. Cankar. — Plo- doviti Canlcar nam je zopet podal delo, ki je značilno za posebnost njegovega umet- niškega stvarjanja, pa tudi velepomenljivo radi tega, ker je sprožil pisatelj veliko vprašanje, tičoče se najvita nejših intere- sov našega vedno bolj zapletajočega se kulturnega življenja z ozirom na slovensko- narodno osebnost. C. kot liričen epik tudi v tem svojem umotvoru ni zabrenkal na čisto nove strune, saj so nam akordi, ki nam zvene na ušesa iz „Tujcev", deloma vsaj znani že iz prejšnjih njegovih del, a tam so bili le površno naznačeni, tu pa so v eni gotovi smeri z vso določnostjo ozna- čeni in izraženi. Cankarjeva posebnost je, da ima celo v svojih manjših spisih pred svojimi divinatoričninii očmi nekako vse slovensko ljudstvo, katero mu služi za ozadje, iz .katerega zdaj tu zdaj tam pla- stično izstopajo glavna lica delujočih oseb ; ta posebnost je posebno mojstersko izve- dena V „Tujcih", kajti ozadje je široko, bogato, ker je ideja, katero je hotel umet- nilv izraziti v svojem delu, velika, ves slo- venski narod obsegajoča. Okvir, ki objeni- Ije to bogato ozadje, je slovenska zemlja t. j. slovenski narod kot tak, ki ni še in- filtriran po tujih idejah, tišti narod, ki ima še svojo bolj ali manj pristno slovansko osebnost ; ta okvir je označen površno, s par ertami in se zgublja v nedoločni megli. Z ozirom na to zemljo, na ta narod ravno, njegov duh, njegovo mišljenje so njegovi voditelji — tujci; slučajno rojeni na ' tej zemlji, torej prvotno zdrava kri, so šlij v tujino in se vrnili kot tujci domov ; j tujina jim je prepojila slovansko dušo sj svojim sokom, tujina jim je preobrazila i srce, zato so „tujci" v svoji deželi. Vendar1 pa to niso Ijudje iz tujine, domača kri jim \ teče po žilah, zato so to čudni „tujci",- nekaki — bastardi. Te dvojne snovi, kij nosijo kakor nekak podedovan greh s se-j boj, ne morejo nikoli spraviti v popolno^ soglasje ; ta disharmonija pa dela vse nji-'i bovo mišljenje in dejanje nesigurno, nedo-t mače, nepristno, tuje. Taka so tudi njihova i dela : taka je politika, posneta po tujih \ uzorcih in slabo prilagođena domačim raz- j meram, nesigurna in omahujoča, ker nima ; stalnosti v organičnem razvitku; taka je ¦ književnost, hlastajoča po modernih tujih ¦ vzgledih, domena diletantov in plitvih fra- j zerjev. Kdor gleda na zgodovinski razvoj \ teh nezdravih razmer vidi, da so liki ka-J kor mladi advokat, ki se pripravlja na 5 politično karijero in govoriči o umetnosti,1 pokrovitelj mladih umetnikov Koprivnik,; ci nima pojma o umetnosti, profesor^czi-J koslovec, ki presoja kipe, in razni Lužaijii s ciničnim posmehom na obrazu, pravi tipi \ naše pregodne višje družbe. To so „tujci", j ki doma predstavljajo „narod", ki govore | fraze za narodov spas, ki dele milosti? mnogoobetajočim mladeničem, ki so „nada' in ponos" narodov. So pa tudi drugi 1 „tujci", ki ne žive doma, ki so se razgu-'j bili po raznih tujih mestih in se šezapar; stopinj odtujili rodni zemlji, kjer so „slu-l čajno" zagledali svet. Ti možje, na katere] je narod doma deloma celo ponosen, ko-¦ maj še lomijo materin jezik, o domaćih i razmerah pa govore „objektivno". Tudi-i Tratnik med temi je tipična prikazen na-j ših razmer. To je sreda, v kateri se giblje • glavni junak Pavel Slivar, čf" še pridenemoJ čisto tuji, velikomestni svet, kojega vtripa-! nje in vzdihanje posebno pozna Cankar. To pa je le zunanji svet, svet računaj in razuma, kojega merimo po treh dimen-1 zijah, kojega sodirao po trdosti in teži, od| kojega pa je odvisen drugi nestalni, ete-i rični svet srca in domišljije, ki se hočei oprostiti materielnih spon, ki je radi tega) s prvim V večnem boju. Komur je dano, ] da se sprijazni s tem svetom, kdor ima „vi krvi", da je treba živeti, kakor se živi,, in« ne hrepeneti po nedosežnem, ta lahko 1 153 Izostane srečen, to je — mravlja, kateri vsi solidni ljudje privoščijo primerne hrane. Pavcl Slivar pa nima „v krvi", da bi de- lal, da bi mirno živel svojim vsakdanjim potrebam. Kekak božanski ogenj mu tli v fini duši in ga vleče proti solncu lepote. On je prava umetniška duša, njegovo srce je brezmejno bogato. Zato ga ne trpi med rokodelci, zato strada in berači, da pride do vira umetnosti. On je čist po značaju, plemenit po mišljenju, kavalirska duša, zato zaničuje in sovraži rokodelsko delo, ker ga ponižuje. Ali usoda bornega rojstva ga zasleduje, ker li mora prav z rokodel- skim delom, „nesamostojnim" delom slu- žiti kruh. Svoja mladostna dela, ki jih je izvršil s srcem, kojim je vdihnil svojo dušo, ta je moral razbiti, ker ni imel de- narja, da bi jih dal livarju ; on je namreč kipar. Njegov talent se razvija, a pogreša bodrilnega priznanja, ki je hrana, ob ka- teri se redi genij. „Kolikor večja je bila njegova umetniška moč, kolikor bogatejši je bil zaklad njegove duše, tem večje in bolestnejše je bilo njegovo hrepenenje, da bi dajal, da bi trošil z obema bogatima rokama. Ali njegove roke so bile vezane ; trošiti ni mogel in bogastvo ga je dušilo." (34) Neprost radi pomanjkanja in morečih srbi je sanjar.il, mesto da bi bil stvarjal z gigantsko silo. Po dolgeni hrepenenju mu zasije skozi oblake vabljivo solnce in naivna duša veruje in leta po oblakih, više nego kdaj. Kako samozavestno govori o svoji prihodnosti svoji Ani, kije še napol otrok in ga ne razume, ko je prišel v do- movino, ker so mu prisodili prvo nagrado za Kettejev spomeni v. Po vsem Slivarje- vem značaju je potem zelo psihologična nenadna izprememba, ki se vrši žnjim, ko zve, da so se rojaki norčevali žnjim, ko zve, da je iztiran iz te rodne zemlje, ka- tero je jubil od vsega srca. Od slej ni več v njem tistega samozaupanja, ki mu je dajalo poprej v vsej bedi življenjsko moč; mesto veselja do dela stopa mračno fantaziranje, ki ugonablja vsako duševno moč. Slivar ni rojen za „tujca" in če bi bil, je že prepozno spoznal, kam vede pot rešitve. Zato je prazno njegovo navduše- vanje za Tratnika, kateri je sam iz svoje moči ustvaril novega človeka ; Slivar ne uvažuje dovolj dejstva, da je Tratnik „druga kri" in da je začel pri vsej svoji moči otresati domovinski prah od svojih pod- platov. T. seveda bolje 30zna niehkega sanjača Slivarja : „Glejte, ko bi bili malo drugačen —. saj niste za nobeno rabo, znoreli boste — bi lahko prišli v dunaj- sko družbo, lehko bi se potujili ... In godilo bi se Vam imenitno in slavni bi Dili vrhutega. Ali Vi ste Kranjec do fer- menta, sanjač, ne znate se okreniti, ne veste, kaj imate v sebi, sanjate in se že- nite." (79). Slivar se je bil v hipu naivne sanjavosti res zaljubi! v dunajsko šiviljo, hčer nekega diurnista, in jo poročil, dasi ona ni imela niti beliča, on pa tudi ne stalne službe. Berta je pač dražestno bitje iz velikomestnega predmestja, a. slučajno še nepokvarjeno dete, ki navduši sanja- vega umetnika Slivarja. In to je zapečatilo njegovo usodo, kajti v svoji lahki duši je naslikal v hipni sreči mladostne Ijubezni svoji nevesti najrožnejšo prihodnost, ne da bi ravno hotel slepariti ; človeku se krči srce, ko gleda, kako trda usoda ste- guje po tem dobreni človeku svojo ko- ščeno roko. In duševni boji, katere bije Pavel po poroki vse do svoje prostovoljne smrti V hladnih valovih, so opisani s kla- sično dovršenostjo od prvega učenca veli- kega Dostojevskega. Nekaj demonično pri- vlačnega in ob enem smrtno mrzlega ima na sebi razmerje med Bertino sestro, po- habljeno Mari in Slivarjem ; ta Mari je kakor smrtni angel, ki vodi z| majestetično mrzlimi migljeji Slivarjevo usodo, in zdi se, kakor da bi bil zadovoljen sele, ko se zgrnejo Donavini valovi nad truplom ne- srečnega samomorilca. Pavel Slivar ni „tujec", on je ..popotnik", on ima veliko več sorodnosti s tistimi pri vseh narodih nastopajočih bitjih nemirne, ahasverske duše, katerim pravimo skitalci. Slivarja je ubila družba tistih, ki predstavljajo življe- nje (36), ker se ni mogel sprijazniti z nji- hovim življenjem. On je imel še prav dosti tistega čuta, ki razločuje, kaj je do- stojno in kaj je nedostojno, zato se mu gabi Hladnikova filozofija, ker je Pavel željan življenja, a Hladnilvovo življenje ni več življenje. Radi tega je Slivarjeva usoda tragična, a osnovava skozi in skozi v ju- nakovem značaju in življenju. Izvajati mo- ralo za koga, to bi bilo prebedasto, zato le modrujte, kritiki. Pristavil bi le toliko, da tudi to Cankarjevo delo preveva znana njegova satira, ki pa se čim dalje bolj ublažuje, in zdi se, da se je v „Tujcih" 154 spremenila nekdanja pikrost in naravnost govoreča ostrost v mirno in snovi podre- jeno ironijo, kar daje našemu umotvoru neko klasično mirnobo, ki je na veliko korist umetniški dovršenosti Cankarjevega dela. Dr. Iv. M. ,,Novl akordi", zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo. Urejuje dr. Gojmir Krek, založništvo L. Schwentner Ljubljana. Vsebina 6. številke : Josip Ipavic (Gradec), , „Triglavska koračnica" za klavir ; F. S. Vilhar (Zagreb), „Klevetnikom Hrvatske" za moški zbor ; Josip Prochäzka (Ljubljana), „Zvezde žarijo . . ." za i glas in klavir ; Dr. Gormir Krek (Ljubljana),^ „Bagatela" za klavir ; Stanko Prennd (St. Vid pri Vipavi), „Slavnostna predigra" za orgije ; Emil Adamič (Zagorje ob Savi), „Lipa" za mešan zbor ; Dr. Gojmir Krek (Ljub- ljana), „Polka frangaise" za klavir. S šesto številko so „Novi akordi" dovršili svoj prvi letnik, in prijetna dolž- nost nam je, da ob tej prili vi na kratko spregovorimo o tem znamenitem pojavu na našem glasbenem polju. Predržali smo si to splošno oceno nalašč za čas, ko bode pred nami celi letnik, in sedaj o njem tem rajše poročamo, ker že uvodoma lahko povdarjamo, da je srečna misel; ustanoviti splošen slovenski glasbeni zbornik, dosegla nepričakovano lep uspeh. Neumorni za- ložnik L. Schwentner v Ljubljani se je pogumno lotil podjetja, ki je za naše raz- mere gotovo V marsikakem oziru riskantno, preskrbel je listu leto zunanjo obliko ter je njegovo strokovno vodstvo poveiil mla- đemu umetniku finega okusa, dr. Gojmiru Kreku, kateri se je v resnici izkazal pra- vega moža na svojem mestu. Kako blago- dejno upliva stalen list, je glede cerkvene glasbe pač najlepše dokazala izborna pri- loga „Cerkvenega glasbenika" pod veščim vodstvom prof. A. Foersterja, in zato smo uverjeni, da bodo tudi „Novi akordi" prav izdatno in kar najbolje uplivali na naš splošni glasbeni razvoj. Tak zbornik na eni strani podaja občinstvu za malenkostno naročnino („Novi akordi" stanejo samo 8 K na leto !) skrbno izbranega gradiva prave glasbene vrednosti, na drugi strani )a seveda plodonosno bogati muzikalno iteraturo ter izpodbuja in podpira sklada- telje, kateri v njem lahko objavljajo mar- sikako skladbo, ki bi sicer nemara le težko prišla pred širšo javnost. V prvem letniku „Novih akordov" je na 104 straneh zbranih 53 skladb 27 skla- dateljev, mej katerimi je poleg že obče znanih imen, kakor Foerster, Gerbič, Hoff- meister, Ipavec, Parma, Vilhar, Zajc in dr., zastopana tudi lepa vrsta nadepolnih mla- dih talentov, ki deloma tukaj prvič sto- pajo pred slovensko občinstvo in od ka- terih si obetamo še mnogo glasbenega užitka. Dobro spoznavši dejanske potrebe naših glasbenikov je spretni urednik v svoj zbornik sprejel skladbe vseh vrst, za petje (samospeve, dvospeve, čveterospeve, ženske, moške in mešane zbore), za klavir (dvo- in štiriročno), za orgije ali harmonij in za gosli s klavirjem. Skromno odmer- jeni prostor nam ne dopušča, da bi vse skladbe podrobno naštevali in ocenjevali, ter zato zadoščaj le nekoliko sp ošnih opazk. Klavirske točke so večinoma pisane V slogu, ki je brez posebnih težav dosto- pen tudi manj izurjenim igralcem, ter nam poleg povsem serijozne glasbe (kakor jo n., pr. zastopa redukcija Lajovičevega or- kestralnega „Adagia"), popolnoma opravi- čeno podajajo tudi tako zvanih „salonskih" in celo nekaj prav lahkokrilih komadov. Organistom so gotovo dobro došle stiri temeljite skladbe za orgije ali harmonij, dočim sta se goslarjem brez dvoma- brž prikupila krasna Prochäzkova „Nokturna". Vlej 10 skladbami za i glas in klavir pa je naravnost rečeno pravih biserjev, ka- tere pozdravljamo z odkritosrčnim vese- la em, ker ravno te vrste domaćih skladb dozdaj še najbolj pogrešamo. Dr. B. Ipav- čevi „Če na poljane rosa pade" in „Poza- bil sem mnogokaj dekle", Prochäzkovi „Kaj bi te vprašal" in „Zvezde žarijo" n. pr. so dragocene skladbe, polne poezije in nežnega čuta, a vredno se jim pridružu- jejo imenitne 3 pesmi dr. Krekove, Devov simpatični „Mak" in Pahorjeva karakteri- stična „Na poljani". Izmej ostalih volailnih skladb naj posebno omenimo samo še I. Ipavčevo veličanstveno „Himno" za me- šani zbor in orgije ; Hoffmeisterjev Ijubki mešani čveterospev „Leži polje ravno", pretresujočo Foersterjevo „Povejte, ve pla- nine" in krepko Ferjančičevo „Öj sloven- ska zemljica" za moški zbor ter končno Iju- beznivo Gerbičevo „Gondolirjevo pesem" za ženski zbor. Skratka, prvi letnik „Novih akordov" nam podaja toliko lepih dokazov bogate 155 nadarjenosti, inteligence in marljivosti na- ših skladateljev, da se nam pač ni bati za nadaljni uspešni razvoj slovenske ustvar- jajoče glasbene umetnosti. Našim izvajajo- čim glasbenikom in prijateljem glasbe pa „Nove akorde" iz prepričanja najtopleje priporočamo, kajti v njih gotovo vsaki tudi zase najde, kar mu bo ugajalo. „Novi akordi" so dokazali, da so potrebni in' koristni, njih vodstvo je v spretnih rokah, in zato le želimo, da bi kmalu našli pot povsodi tja, kjer se goji slovenska glasba, ter da bi ne manjkali ne v društvih in ne pri zasebnikih ! I M. Gregorčičevih „Poezij" je prav- kar izšel III. zvezek. Strokovnjak nam je obljubil oceno te najnovejše znamenite prikazni na polju slovenske književnosti ter upamo, da zamoremo priobčiti prihod- njič o njej daljšo studijo. Za danes najtop- leje priporočamo to knjigo vsem Sloven- kam in Slovencem, ki bodo našli v njej marsiktero zlato zrno. Naroča se v vseh narodnih knjigotržnicah. , BELEŽKE. Shod slovanskih časnikarjev, ki se je vršil letos o binkoštih v Ljubljani, je po- vsem vspel. Shoda se je vdeležilo nad poldrugo sto časnikarjev in pisateljev obeh spolov in vseh slovanskih narodnosti. Spre- jete so bile resolucije, tičoče se strokovne organizacije in zboljšanja gmotnega stanja slovanskih časnikarjev. Nedvomno je bil ta shod tudi sicer za Slovence velikega pomena, ker se bo slovansko časnikarstvo odslej gotovo inten- zivneje zavzemalo za naš razvoj. — S Kranjske se je pripeljalo nad 70 slovan- skih gostov tudi v Trst, kjer jim je tržaško Slovanstvo priredilo prisrčen vsprejem.— Prihodnji slov. časnikarski shod se bo vršil V iPlznu. Odličen vspeh Slovenke v Rusiji. — Hčerka g. dr. L. Jenkota in g.pe Terezine Jenko V Ljubljani, gospodična Eleonora J e n k o je na peterburški medicinski fa- kulteti izvršila SVOJ prvi medicinski rigo- roz vseskozi z o d i k o. Ni torej več da- leč čas, ko dobimo Slovenci prvo svojo doktorico. •! »Slovensko deželno učiteljsko društvo« V Ljubljani je 20. maja letos ponovilo svojo prošnjo na kranjski deželni zbor za izboljšanje gmotnega stanja. Nas posebno zanima in veseli IX. točka te prošnje, ki se dobesedno glasi : „Plače učite- ljic. Vrhutega prosi „Slovensko deželno učiteljsko društvo" tudi to, da naj imajo učiteljice enako placo z učitelji." To je „Slov. dež. učit. društvu" v čast ! Mednarodni kongres za žensko volilno pravo se je vršil letos o priliki 34. letnega shoda ameriških volilnopravnih društev meseca februvarja v Washingtonu, v jedni največjih tamošnjih cerkva. Govorilo je do sto govornic in govornikov ter je shod trajal od 11. do 18. februvarja. Sestavil se je mednaroden volilnopravni odbor, ki mu je predsednica najstarejša pijonirka tega gibanja, g. Suzana Anthony. Na med- narodnem ženskem svetu (International Council) pa, ki se bo leta 1904. sešel v Berolinu, se ima zasnovati „Mednarodna volilnopravna zveza." Koncem shoda je ciane istega sprejel predsednik Zjedinjenih držav Roosevelt, ki je navdušen pristaš ženske volilne pravice. Sveče v korist družbi sv. Cirila in Metoda, o katerih se je že mnogo govo- rilo med rodoljubi in prijatelji prekoristne šolske družbe sv. Cirila in Metoda, bodo sedaj vendarle prišle v promet. Ako se pomisli, kako velikega pomena je naša šolska družba, in koliko podpore daje slovenski mladini, je pričakovati, da se bodo slavno p. n. občinstvo zavedalo svoje dolžnosti in povsodi zahtevalo le svece družbe sv. Cirila in Metoda. — Ker je kakovost teh sveč najboljša, cena ia enaka drugim sovrstnim izdelkom, je do ž- nost vsakega narodnega trgovca, da si omisli te svece. — V kratkem izidejo ce- niki, ki se bodo na zahtevanje dopošiljali Doštnine prosto. — Za razpečavanje Ciril- Metodovih stearin-sveč je družbino vodstvo poverilo trgovca gospoda Mateja Zigona V Škofji Loki kot glavnega zalagateija. Vsa naročila ali sploh kaka pojasnila naj bodo naslovljena na omenjenega gospoda trgovca, ki bo drage volje vedno na raz- polago. 156