STRATIGRAFSKE IN TEKTONSKE RAZMERE V VZHODNEM DELU
SEVERNIH KARAVANK
Ivo Struci
s 4 slikami med tekstom
Predavanje na L posvetovanju o geologiji Karavank v Crni na Koroškem
dne 18. maja 1967
VSEBINA
Uvod............................5
Zgradba alpsko dinarske mejne cone in njena vloga pri nastajanju facialnih
razlik med severnim in južnim karavanškim pogorjem.......6
Geologija severnih Karavank in njihove paleozojske podlage......9
Jazbinska cona......................10
Centralna cona......................12
Severna narivna cona....................12
Stratigraphie und Tektonik der östlichen Teile der Nordkarawanken ...	18
Literatura..........................20
UVOD
Severne Karavanke so po geološki zgradbi vzhodni podaljšek Ziljskih
planin. Od njih jih je ločil möltalski prelom. Brez prekinitve segajo od
Bistrice v Rožni dolini do Sv. Duha v Suhem dolu. Tu izginejo mezozojski
sedimenti pod terciarne usedline. Med Smiklavžem in Šentvidom nad
Hudo luknjo se mezozojski sedimenti zopet pojavijo, vendar se že 5 km
vzhodno od tod končajo ob velikem labotskem prelomu.
Severne Karavanke so dolge 84 km; od tega je več kot polovica (44 km)
na avstrijskem ozemlju. Avstrijsko jugoslovanska državna meja poteka
čez greben Pece (2126), ki je za Obirjem (2141 m) najvišja gora tega
gorskega venca. Zahodno od Pece segajo nad 1500 m še Zetiče (1922 m).
Črni vrh (1685 m), Stara gora (1552 m), Ojstra (1577 m) in Topica (1649 m),
vzhodno pa samo Mala Peca (1637 m) in Uršlja gora (1696 m). Najvišji
vrh mezozojske grude Zgornjega Doliča je visok komaj 871 m. Vzhodni
del severnih Karavank je torej v splošnem nižji kot zahodni.
Ce računamo od železnokapelske magmatske cone do čela severnega
karavanškega nariva, so Severne Karavanke široke 7 do 8 km.
5
ZGRADBA ALPSKO DINARSKE MEJNE CONE IN NJENA VLOGA
PRI NASTAJANJU FACIALNIH RAZLIK MED SEVERNIM IN JUZNIM
KARAVANŠKIM POGORJEM
Alpsko dinarsko mejno cono karakterizira na ozemlju Karavank že-
leznokapelska magmatska cona, sestavljena iz južnega, tonalitnega, in
severnega, granodioritnega pasu. Med njima se razteza pas metamorfnih
kamenin, širok do 0,8 km. Magmatska cona je dolga 42,5 km, široka pa
do 3,5 km. Tej coni pripadajo tudi tonalitne krpe južno od Beljaka.
Severni, granodioritni pas meji na severu po vsej dolžini na paleozojski
skrilavec. Tudi na odseku med Pristavo pri Crni in Bur jakom v Topli
je med granodiorit in triadne kamenine vrinjen vložek tektonsko močno
zgnetenega paleozojskega skrilavca. Ta meja je tektonska prav tako kot
južna meja tonalitnega pasu. Metamorfne kamenine, kordieritski skrilavec
in silificirani filit med tonalitnim in granodioritnim pasom izhajajo iz
glinastega skrilavca. Ta je verjetno podobne starosti kot zeleni skrilavec
severno od granodioritnega pasu, ki ga lahko vzporejamo s skrilavcem
magdalenskogorske serije. O starosti magmatskih kamenin obeh pasov
so mnenja zelo deljena. Zore (1955) jim pripisuje paleozojsko starost
(variscično). Duhovnik (1956) jih šteje v zgornjo kredo ali terciar,
Berce (1960) pa trdi, da so mlajši od spodnje triade. Najverjetneje ob-
stajajo med njimi precejšnje starostne razlike. Granititu in granitporfirju
severnega pasu pripisujem paleozojsko starost (postsilursko). Torej bi pri-
padala variscični orogenezi. Tonalit pa je verjetno nastal v času alpidske
orogeneze. Morda je tonalit tudi palingena tvorba prvotne granodioritne
magme. Svoje mnenje opiram na naslednje podatke. Medtem ko v gra-
nititu in granitporfirju severnega pasu ne najdemo foliad je, je ta v to-
nalitu južnega pasu dobro izražena in je vzporedna z regionalno tektonsko
zgradbo Karavank. V vzhodnem delu, na območju Zavodnje in Raven,
se granodiorit severnega pasu stika s tonalitom. Kontakt je ponekod tek-
tonski, obstajajo pa tudi takšne cone, kjer so v tonalitu bloki filitskega
skrilavca, prežetega z granitom. To sta ugotovila Isailovič in Mili-
ce v i č (1964). Kontaktni metamorfozi je bil podvržen edino paleozojski
glinasti skrilavec, ki je bil spremenjen v kordieritsko kamenino ali močno
silificiran filit, prežet z granitom. V triadnih kameninah ne poznamo
pojavov kontaktne metamorfoze.
Zeleznokapelsko magmatsko ozemlje je tektonska cona I. reda. Ome-
njajo jo kot del mejne cone med Alpami in Dinaridi, oziroma del peri-
adriatskega niza. Tektonskim procesom vzdolž te cone pripisujejo nekateri
nastanek facialnih razlik; znano je, da sestavljajo severne Karavanke in
Ziljske Alpe sedimenti severnega alpskega razvoja, južne Karavanke in
Karnijske Alpe pa sedimenti južnega alpskega razvoja.
Spodnjesilurski skladi, ki ležijo diskordantno na kambrijskih ali pred-
kambrijskih kameninah, imajo na obeh straneh periadriatskega niza po-
dobno sestavo. V severnih Karavankah in na ozemlju severno od Celovške
kotline jih poznamo pod imenom magdalenskogorske serije, v Karnijskih
Alpah pa kot plengensko serijo. Medtem ko manjkajo v Ziljskih Alpah
in severnih Karavankah zgornjesilurske in devonske usedline, zavzemajo
6
apnenec, apnenčasti skrilavec, apnenec z rožencem in liditom omenjenih
starosti v Karnijskih Alpah in južnih Karavankah precejšnje površine.
Spodnjekarbonske usedline (konglomerat, glinasti skrilavec, peščenjak
in apnenec) so v podnožju Ziljskih Alp razviti kot čajenski, v južnih
Karavankah in Karnijskih Alpah pa kakor hochw^ipfelski skladi. Doslej
v severnih Karavankah še niso našli plasti spodnjega karbona. Razen
konglomeratov, ki ležijo v Ziljski dolini na čajenskih skladih, so zgornje-
karbonske (nassfeldski oziroma javorniški skladi) in spodnjepermske
usedline omejene na ozemlje južno od periadriatskega niza. Grödenske
sklade najdemo skoraj na vsem ozemlju vzhodnih Alp. Večidel so srednje-
permski ali zgornjepermski, ponekod pa nastopajo tudi že v spodnjem
permu. Pogosto prehajajo v spodnjetriadne, to je werfenske sklade, ki,
kažejo v spodnjem delu razvoj klastičnih sedimentov z redkimi polami
apnenca, v zgornjem delu pa dolomitno apnenčev razvoj. V Karnijskih
Alpah in južnih Karavankah so med grödenskimi in werfenskimi skladi
belerofonske plasti, v severnih Karavankah in Ziljskih Alpah pa jih
doslej še niso našli.
Kratek pregled razvoja na obeh straneh alpsko dinarske mejne cone
pokaže, da v paleozoiku ne gre za facialne razlike, temveč za velike
hiatuse v sedimentaciji v severnem delu. Šele srednjepermska ali zgornje-
permska transgresija sega prek današnje dinarsko alpske mejne cone.
Medtem ko transgredirá j o v Karnijskih Alpah in južnih Karavankah
grödenski skladi na spodnjepermske ali karbonske sedimente, ležijo v se-
vernih Karavankah, Ziljskih Alpah in v drugih delih vzhodnih Alp na
starejši podlagi (silur do predkambrij). Današnja alpsko dinarska mejna
cona se na območju dravskega niza ujema z obalnim pasom Paleotetide.
Hiatus 1000 do 2000 m na zelo kratki razdalji lahko razlagamo samo
z intenzivnimi epirogenetskimi premiki vzdolž alpsko dinarske mejne
cone. Potemtakem je to zelo stara labilna cona, ki je bila v določenih
dobah bolj aktivna, v drugih manj. Manjši premiki so bili verjetno
v srednjem in zgornjem permu, v skitski in anizični stopnji, ko so bili
podobni sedimentad j ski pogoji razen majhnih izjem na vsem ozemlju
dravskega niza. Spodnji del ladinske stopnje sestoji v Karavankah i?
dolomita, zgornji del pa iz apnenca in dolomita. V drugih delih Slovenije
srečujemo predvsem v spodnjem ladinu drugačen razvoj. Sedimentad j a
se je hitro menjavala, močni vulkanski izbruhi pa so spremljali intra-
geosinklinalne tektonske premike. Velik del teh sedimentov kaže na
globoko morje, medtem ko so ladinski sedimenti v Karavankah in v delu
Savinjskih Alp bolj plitvomorski. Večje facialne razlike ugotavljamo
v Karavankah šele v zgornjem ladinu, še večje pa v karnijski stopnji.
Severno od periadriatskega niza je litološka sestava karnijskih plasti
v vertikalni smeri zelo raznovrstna, v horizontalni smeri pa v posameznih
nivojih oziroma plasteh zelo stanovitna. Velike podobnosti najdemo
namreč, če primerjamo zaporedje rabeljskih plasti v severnih Karavankah
z njihovim razvojem v Ziljskih Alpah in v Severnih apneniških Alpah.
Južno od periadriatskega niza najdemo sicer podobne rabeljske kamenine
(glinasti skrilavec, lapor, sivi ploščasti apnenec in dolomit), toda zaporedje
in debelina sta precej drugačna.
7
Dosti bolj enotna je bila sedimentacija v noriški stopnji. V spodnjem
delu prevladuje dolomit (»zgornji« dolomit), v zgornjem pa apnenec (dach-
steinski apnenec). V južnih Karavankah je dachsteinski apnenec dokaj
razširjen, v severnih Karavankah pa omejen na ozek pas ob severnem
karavanškem nari vu; vendar dachsteinski apnenec v severnih Karavankah
paleontološko še ni dokazan.
V severnih Karavankah ležijo diskordantno na noriškem dolomitu
retijski in jurski skladi, ki kažejo vrsto facialnih razlik. Nastopajo iz-
ključno na severnem pobočju, medtem ko najdemo jurske sklade kot
sivi ploščasti apnenec z rožencem, manganov skrilavec, rdeči apnenec
ter svetli apnenec z rožencem v južnih Karavankah na južnem in se-
vernem pobočju.
Pregled razvoja triadnih sedimento v v Karavankah na obeh straneh
periadriatskega niza torej kaže, da so se izoblikovale facialne razlike
med obema pasovoma Karavank. Niso pa bile tako velike, da bi jih
mogli razlagati z večjo dislokacijsko cono ali celo z dvema ločenima
geosinklinalama. Menim, da gre za normalne facialne prehode.
GEOLOGIJA SEVERNIH KARAVANK IN NJIHOVE PALEOZOJSKE
PODLAGE
Severno od železnokapelske magmatske cone se od zahoda proti vzhodu
razteza pas zelenega in sivega paleozojskega metamorfnega skrilavca.
Razen glinastega in sericitno kloritnega skrilavca ga sestavljajo še kre-
menčev in kalcitno kremenčev peščenjak, diabaz ter diabazov tuf. Po-
dobne kamenine sestavljajo tudi severno predgorje Karavank, to je
Hamunov vrh in Volinjak (si. 1). Na Strojni pri Ravnah na Koroškem
so razkriti precej globlji, bolj metamorfozirani deli teh kamenin. Tudi
vodni rov od Prevalj (n. v. 410 m) do Moringa (n. v. 417 m), dolg 8,5 km,
poteka 4219 m daleč skozi paleozojske kamenine. Paleozojske kamenine
SI. 1. Tektonska skica vzhodnega dela severnih Karavank
Abb. 1. Tektonische Skázze des östlichen Teils der Nordkarawanken
1 Paleozojski skrilavec, diskordantno na njem spodnjetriadne in srednjetriadne
usedline; 2 Zeleznokapelska magmatska cona; 3 Jazbinska cona; 4 Centralna
cona (sivo — tektonski jarek, belo — gruda); 5 Narivna cona; 6 Oligo-miocen-
ske usedline; 7 Zgornjemiocenske sladkovodne usedline (diskordantno na pa-
leozojskem skrilavcu); 8 Srednjetriadni glinasti skrilavec; 9 Nariv; 10 Reverzni
prelom; 11 Prelom z označenim spuščenim krilom; 12 Geološka meja s tekton-
sko-erozijsko diskordanco
1 Paläozoischer Schiefer, diskordant darauf unter- und mitteltriassische Se-
dimente; 2 Eisenkappier Aufbruchzone; 3 Jazbina-Zone; 4 Zentral-Zone (grau
— Graben, weiss — Horst); 5 Nordkarawanken Sockeldecke; 6 Oligomiozäni-
sche Sedimente; 7 Obermiozänische Süsswassersedimente (diskordant auf dem
paläozoischen Grundgebirge); 8 Mitteltriassischer Tonschiefer; 9 Überschiebung;
10 Aufschiebung; 11 Verwerfung mit angegebener abgesunkener Scholle; 12
Tektonische Erosionsdiskordanz
9
severnega predgorja Karavank in paleozojskega pasu, ki se razteza od
Sel zahodno od Železne Kaple do spodnjega Razborja, so med seboj po-
vezane in so geološka podlaga severnega apneniškega pasu Karavank.
Širina južnega paleozojskega pasu zelo variira; največja je 3 km,
najmanjša samo nekaj metrov.
Vzhodno od Crne v Spodnjem in Zgornjem Javorju ter na Molakovem
vrhu ležita diskordantno na paleozojskem skrilavcu grödenski rdeči
konglomerat in peščenjak, ki prehajata v dokaj heterogene v^erfenske
sedimente (skrilavec, peščenjak, apnenec in dolomit), ti pa v anizični
dolomit in apnenec z rožencem.
Paleozojski pas je še slabo raziskan. V silur ga uvrščamo samo zaradi
podobnosti s kameninami magdalenskogorske serije. Manjkajo podrobne
petrografske, stratigrafske in sistematske strukturološke študije, ki bi
razjasnile tektonske procese v času variscične orogeneze. Diabaz in dia-
bazov tuf ter tuf it kažejo na podmorsko vulkansko aktivnost v času
nastajanja teh kamenin. Pri Razbor j u in Zavodnjem najdemo v zelenem
skrilavcu in peščenjaku minerale Pb, Zn, in Cu. Cink nastopa v obliki
marmatita, baker pa kot halkopirit. Minerali so po vsej verjetnosti nastali
v paleozoiku in s triadnimi orudenenji nimajo nič skupnega.
Severno od paleozojskega pasu se razprostira od zahoda proti vzhodu
severni apneniški pas Karavank, ki je razkosan na več tektonskih enot.
V	podolžni smeri ločimo v vzhodnem delu severnih Karavank tri večje
tektonske enote: jazbinsko, centralno in severno narivno cono (si. 1).
Jazbinska cona sega od Sv. Duha nad Suhim dolom do Pristave pri
Crni. V vzhodnem delu na območju Uršlje gore je na severni strani
omejena s plešivškim prelomom, na južni pa z javorsko dislokacijo.
Ta teren so v zadnjih letih intenzivno raziskovali. Izvrtanih je bilo
33 strukturnih vrtin s skupno globino 11516 m. Poleg tega so izkopali
tri rove: Cemernikov, Križanov in Plešivški rov (si. 2). Jazbinska cona
sestoji v glavnem iz karnijskih in noriških sedimentov. Tu in tam je
razkrit ladinski apnenec, v skrajnem vzhodnem delu tudi ladinski dolomit.
V	teh stopnjah je podobno zaporedje plasti kot v centralnih revirjih
mežiškega rudnika. Jazbinska cona je velik tektonski jarek. Razen obeh
mejnih dislokacij potekajo v podolžni smeri še drugi prelomi, od katerih
sla važnejša Krivčev in suhodolski prelom. Ob Krivčevem prelomu naj-
demo marsikje v rabeljskem apnencu impregnacije galenita in sfalerita.
Pas južno od suhodolskega preloma je sestavljen v glavnem iz noriškega
bituminoznega dolomita, ki je naguban v ozko, sorazmerno dolgo, s pre-
lomi razkosano sinklinalo. Karnijske usedline so razkrite ob južnem robu
sinklinale, kjer mejijo na ozek pas glinastega skrilavca. Ta skrilavec
so uvrščali v karnijsko stopnjo, toda po petrografskih značilnostih in
njegovem položaju glede na anizične kamenine, predvsem pa po podatkih
pelodnih analiz gre najbrž za ekvivalent partnaških skladov. Precej ne-
jasne so geološke razmere v spodnjem delu Jazbine, v neposredni okolici
grabenskega revirja. Težave pri kartiranju povzroča predvsem dolomit,
ki pripada delno noriški, delno ladinski stopnji. Plešivški prelom se
povsem izgubi v dolomitni grudi Pogorevca. Omenjena sinklinala se
10
SI. 2. Geološki profili jazbinske cone
Abb. 2. Geologische Profile der Jazbina-Zone
1 Noriški dolomit; 2 Rabel j ski skladi karnijske stopnje; 3 Wettersteinski apne-
nec ladinske stopnje; 4 Grebenski apnenec ladinske stopnje; 5 Partnaški skri-
lavec ladinske stopnje; 6 Ladinski dolomit; 7 Anizični skladi; 8 Werfenski
skladi; 9 Paleozojski (silurski ?) skrilavec; 10 Orudenenje s Pb in Zn
1 Hauptdolomit; 2 Raibler Schichten (kamische Stufe); 3 Wettersteinkalk
(ladinische Stufe); 4 Ladinischer Riffkalk; 5 Partnachschichten; 6 Ladinischer
Dolomit; 7 Anisische Schichten; 8 Werfener Schichten; 9 Paläozoischer (Silur ?)
Schiefer; 10 Pb-Zn Vererzung
proti zahodu čedalje bolj oži. Pri Pristavi zahodno od Crne je bilo južno
krilo te sinklinale ob navrškem prelomu luskasto narinjeno. Nariv so
ugotovili z vrtino, globoko 912 m. Do globine 260 m je vrtina potekala
skozi karnijske sedimente, nato je zadela na noriški dolomit. Temu sta
ponovno sledila rabeljski apnenec in skrilavec.
Centralna cona daje severnim Karavankam visokogorsko obeležje. Ce
primerjamo severne Karavanke z zahodnim delom južnih Karavank
oziroma s Karnijskimi ali Ziljskimi Alpami, vidimo, da severne Karavanke
ne kažejo tako strnjenega grebena kot omenjena pogorja. To je posledica
intenzivne tektonike vzdolž prečnih prelomov. Vertikalni premiki znašajo
ponekod več kot 1000 m. Peca, Sumahov vrh in Uršlja gora s Plešivško
kopo, katerih grebeni so zgrajeni iz ladinskega apnenca, so tektonsko
vzdignjene grude. Med njimi so nižji grebeni in vrhovi, sestavljeni iz
mlajših, karnijskih in noriških sedimentov. Ponekod je razkrit tudi la-
dinski apnenec (Pikovo, Helena, Mučevo, Jankovec). Pogreznjene grude
so za mežiški rudnik najbolj zanimive, saj so tam lahko še velike zaloge
svinčevo cinkove rude.
Tudi centralna rudišča mežiškega rudnika ležijo med dvema velikima
prelomoma, to je med prelomom Peca in Sumahovim prelomom. Od
prelomov, ki potekajo bolj ali manj vzporedno s tema prelomoma, so
omembe vredni še Pikov, stropni, helenski in Pecnikov prelom. V drugi
pogreznjeni grudi, med Ladinkovim prelomom in naravsko prelomno cono,
je mučevsko rudišče, ki so ga pričeli leta 1967 izkoriščati. Večina grud
ima monoklinalno strukturo. Manjšo upognjenost plasti opažamo samo
vzdolž prelomov oziroma prelomnih con. Izrazito monoklinalno strukturo
zasledimo tudi v centralnih rudiščih mežiškega rudnika. Tu vpada j o plasti
proti jugovzhodu pod kotom 30® do 60". Centralna cona leži med Godčevim
in pleši vškim prelomom. Oba preloma sta z mlajšimi prečnimi prelomi
na več krajih prerezana in premaknjena. Večjih premikov navadno ni
vzdolž ene same prelomne ploskve temveč vzdolž celotnega sistema bolj
ali manj vzporednih prelomov. Tako bi morali pogosto namesto o prelomu
govoriti o prelomni coni. Godčev prelom proti zahodu še lahko kolikor
toliko sledimo, zahodni podaljšek plešivškega preloma pa je še vedno
problematičen. V revirju Navršnik v južnem delu mežiškega rudnika je
mogoče to prelom, ki ga imenujemo južni Navršnikov prelom.
Severna narivna cona. S t i n y (1938) je to cono v zahodnem delu
severnih Karavank označil kot podnožno lusko (Sockeldecke). Na severu
omejuje ta pas severni karavanški nariv, na jugu pa Godčev prelom
oziroma Godčeva prelomna cona. Severni karavanški nariv je prvi odkril
H Ö f e r (1908). Pri Waidischu južno od Borovelj je našel triadne ka-
menine narinjene na bärentalski konglomerat. V vzhodnem delu ga je
našel Kieslinger (1929). Znan je njegov profil čez Volinjak. Precej
podatkov o severnem karavanškem nari vu smo v zadnjih letih dobili
s prebojem vodnega rova Prevalje—Mežica (si. 3c) in z globokimi vrtinami.
Regionalna smer nariva je zahod—vzhod. Poznamo manjša krajevna
odstopanja proti jugovzhodu. Vpad proti jugu variira med 7® in 20".
Na 22 km dolgem odseku med Selami pri Slovenj Gradcu in Rehtom
pod Gornjo opazujemo različne kontaktne cone nariva. Z naslednjimi
12
podrobnimi podatki in profili (si. 3) bom prikazal najbolj značilne primere.
Gornjo (si. 3a) sestavljajo triadne in miocenske kamenine. Iz triadnega
svetlega apnenca in dolomita je zgrajeno severno pobočje, iz miocenske
gline, breče in konglomerata pa vznožje ter greben od vrha (1189 m) do
Riške gore. Triadni apnenec in dolomit uvrščajo nekateri v noriško stop-
njo, drugi pa v ladinsko. Teller (1896) je našel severno od Potočnika,
to je na vznožju Gornje, naticide in chemnitzie, ki pričajo o ladinski
starosti teh kamenin. Kljub temu je uvrstil del tega apnenca na vrhu
Gornje v noriško stopnjo, ker je našel na severnem pobočju (v Avstriji)
krpo s kössenskimi skladi. Te kamenine ležijo na miocenskih usedlinah
mežiške in libuške premogovne kadunje, delno pa so narinjene na paleo-
zojske in spodnjetriadne kamenine severnega krila te kadunje. Kontaktno
cono karakteriziraj o izdatni vodni izviri. Brečo in konglomerat sestavljajo
odlomki in prodniki krednih, jurskih in zgornjetriadnih kamenin. Njihova
starost je zgornjemiocenska.
Severno čelo triadne grude na Gornji je na višini 650 m. 800 m južno
od njega pa sega miocen do nadmorske višine 1180 m. Zdi se, da so mehki
miocenski sedimenti bili bočno iztisnjeni pod težo triadnih kamenin.
Jesenikov vrh (1170 m) sestoji iz podobnih kamenin. Celo nari va pa
je v glavnem iz retskega in liadnega apnenca, ki ležita na terciarnem
konglomeratu. V njem sem pri Honžeju našel preperele ostanke tonalitnih
prodnikov. Od severnega vznožja Jesenikovega vrha poteka karavanški
nariv mimo Štalekerce in Glančnika do Polene, kjer zadene blizu Pustnika
na Pikov prelom. Na Glančniku, to je na levem bregu Meže, sestavlja
čelo nariva bituminozni noriški dolomit. Pod njim ležita miocenska glina
in kremenov oziroma apneni prod, ki je najbrž nastal z izpiranjem glina-
stega materiala. Nad peskolomom pokriva prod kvartarni dolomitni pesek.
Zato dobimo vtis, da so bile tu Karavanke potisnjene na zelo mlade,
verjetno aluvialne sedimente.
Najbolj znan profil severnega karavanškega nariva je čez Volinjak
(si. 3b in 4). Zgornjih 110 m sestavlja svetli dachsteinski apnenec, ki leži
na miocenskih usedlinah leške premogovne kadunje, te pa na metamorf-
nem skrilavcu magdalenskogorske serije. Metamorfni skrilavec gradi tudi
Hermonkovo sedlo, kjer leži v njem manjša tektonska krpa retskih in
jurskih sedimentov. Pomembne strukturne podatke smo dobili v vodnem
rovu Prevalje—Moring (si. 3c), ki je presekal to cono v smeri SW (ггО**)
na nadmorski višini 410 m. 4219 m rova je v paleozojskem skrilavcu
magdalenskogorske serije. Nato zadene na kontakt severnega karavanškega
nariva, ki poteka v rovu v smeri 105" pod kotom 35". Za karavanškim
nari vom prečka vodni rov še naslednje kamenine:
1.	4219 do 4300 m temno sivi in rjavkasti zgornjetriadni tanko ploščasti
apnenec (verjetno retski),
2.	od 4300 do 4772 m se menjavajo plasti sivega ploščastega apnenca,
glinastega skrilavca in laporja. Te kamenine so retske ali jurske starosti.
Plasti so malo nagnjene, horizontalne ali rahlo nagubane,
3.	4772 do 4852 m svetlo sivkasto rjavi neskladoviti dolomit,
4.	4852 do 4865 m rjavkasti, zelenkasto sivi in rdečkasti liadni apnenec,
5.	4865 do 4887 m sivkasto rjavi dolomit,
13
6.	4887 do 5310 m apnenec, dolomit in skrilavec karnijske stopnje,
7.	od 5310 m dalje poteka vodni rov skozi ladinski dolomit in apnenec.
Meje med posameznimi formacijami so v glavnem tektonske. Na od-
seku med karavanškim narivom in Godčevim prelomom so razen dis-
junktivnih strukturnih elementov tudi plikativni (predvsem do 4865 m).
Odsek z ladinskim dolomitom in apnencem pa ima monoklinalne strukture.
Severno od narivne črte sestoji teren nad vodnim rovom iz miocenskih
sedimentov, južno od nje pa iz retskih in liadnih kamenin. Vmes je
stisnjen ozek pas paleozojskega skrilavca, kar dobro vidimo v golici
pri Podlesniku. Vanj je verjetno zadel tudi Leški rov.
Naslednja zanimiva podrobnost karavanškega nariva je iz Kota pod
Homom (1098 m), ki smo ga raziskovali leta 1960 z globinsko vrtino
(si. 3č). V sivkasto belem dolomitu je v neposredni bližini dacitnih pre-
bojev manjše svinčevo cinkovo orudenje. Medtem ko je v vodnem rovu
14
SI. 3. Prečni profili severnega karavanškega nariva
Abb. 3. Querpw-ofile der Nordkarawanken-Uberschiebung
1 Miocenska breca; 2 Miocenska glina (sarmat); 3 Retijski in jurski skladi;
4 Apnenec nedoločene starosti (ladinski ali noriški); 5 Noriški dolomiit; 6 Ka-
bel j ski skladi (karnijska stopnja); 7 Wettersteinski apnenec (ladinska stopnja);
8 Wettersteinski dolomit (ladinska stopnja); 9 Anizični apnenec; 10 Werfenski
peščenjak; 11 Paleozojski skrilavec; 12 Dolomit nedoločene starosti (ladinski
ali noriški); 13 Porfirit; 14 Orudenenje s Pb in Zn
i Miozäne Breccien; 2 Miozäne Tone (Sarmat); 3 Rhätische und Jura-Schichten;
4 Kalkstein (Alter unbekannt — Ladin oder Nor); 5 Hauptdolomit (Nor);
6 Raibler Schichten (Kam); 7 Wettersteinkalk (Ladin); 8 Wetterstedn dolomit
(Ladin); 9 Anisischer Kalkstein; 10 Werfener Sandstein; 11 Paläozoischer Schie-
fer (Silur); 12 Dolomit (Alter unbekannt — Ladin oder Nor); 13 Porphyrit;
14 Pb-Zn Vererzung
kontakt med paleozojskim skrilavcem in triadnimi karbonatnimi kameni-
nami oster, je vrtina pri Ocvirku predrla 8 m široko brečasto tektonsko
cono z raznovrstnim kamenitnim in glinastim materialom. Šele nato je
zadela na miocen. Narivna ploskev je nagnjena za 18®.
Vzhodno od tod se dvigajo strma pobočja Homa. Zgrajena so iz
svetlega apnenca, ploščatega apnenca retske stopnje in liadnih kamenin.
Narivna črta poteka vzdolž severnega vznožja te gore. Pokrita je s precej
debelo preperino in pobočnim gruščem. Dobro razkrite kontakte sever-
nega karavanškega nariva najdemo v vznožju Uršlje gore. Omembe
vredna sta oster kontakt triadnega dolomita z metamorfnim skrilavcem
pod Ošvenom in kontaktna cona vzhodno od Ivartnika. Tu leži dolomit
na metamorfnih kameninah ravenskega kristalinika, te pa na eocenskem
numulitnem apnencu. Podobne geološke razmere kot v Kotu pod Homom
najdemo južno od Kotelj (si. 3d). Tudi tu sta bila triadni dolomit in
apnenec narinjena na miocen, kar so ugotovili z jamskimi vrtinami. Tu
so kopali svinčevo cinkovo rudo, ki se pojavlja v močno zdrobljenem
dolomitu 10 do 30 m nad narivom. V neposredni bližini svinčevo cinkove
rude in tudi v širši okolici so manjši preboji dacita. 750 m južno od čela
karavanškega nariva je bila izvrtana 380 m globoka vrtina, ki je po 369 m
zadela na paleozojsko podlago. Povprečni naklon nariva znaša 20®.
Za severno narivno cono je značilen še homski nariv, ki vpada zelo
položno proti jugu. Od njega so ostale samo posamezne dolomitne krpe
na Kavu (1065 m), Homu (1098 m) in na Ravnjakovem vrhu (1075 m).
V severni narivni coni so dokaj razširjeni retski sedimenti, ki ležijo
na svetlem drobljivem dolomitu. Stratigrafska pripadnost tega dolomita
še ni zanesljivo določena. Uvrščajo ga v noriško stopnjo, čeprav je po
petrografskih značilnostih mnogo bolj podoben ladinskemu dolomitu.
Dvomljive starosti je tudi svetli apnenec v Kozarnici na Homu, Volinjaku
in Gornji, ki ga omenjajo kot dachsteinski apnenec. V profilih na si. 3
(razen 3b) sem ta apnenec in dolomit uvrstil v ladinsko stopnjo. V vrtini
v Kotljah smo zadeli celo 10 cm debelo brečo s črnimi in rjavimi odlomki,
kakršne najdemo v zgornjih nivojih ladinskega apnenca. Tudi svinčevo
cinkova ruda v Kotljah in v Kotu na Lešah kaže na ladinsko starost teh
kamenin. Manjkajo pa zanesljivi paleontološki dokazi.
Ob severnem karavanškem nari vu najdemo na več krajih preboje
dacita. Največ jih je v Kozarnici južno od Kotelj, na Homu in na severo-
vzhodnem vznožju Kava.
Dacitne golice so v svetlem (noriškem ali ladinskem) dolomitu. Tudi
sredi jurskih plasti so ponekod nakopičeni dacitni kosi, vendar ni mogoče
brez razkopavanj ugotoviti, ali gre za golico ali za prenesen material.
Kontaktno metamorfnih pojavov v dolomitu ne zapažamo. Dacit vse-
buje mnogo rjavkasto rdečega granata (pirop), ki je najverjetneje nastal
z asimilacijo bližnjih kamenin.
Kieslinger (1929) meni, da sta tudi vrhnji del Brinjeve gore in
triadni kompleks St. Paulskih hribov v Labotski dolini dela severnih
Karavank. Ozemlje med Ravnami in Prevaljami je po njegovem mnenju
kraj, od koder izvirajo omenjene grude. Takšna razlaga se mi zdi ne-
sprejemljiva. Na obeh ozemljih ležijo na paleozojski podlagi grödenski
16
SI. 4. Severni Icaravanški nariv vzhodno od Mežice
Abb. 4. Nordkarawanken-Uberschiebung östlich votn Mežica
Pa paleozoik, T3 zgornja triada, Ju jura. Mi miocen
Pa Paläozoikum, T3 Obertrias, Ju Jura, Mi Miozän
ali werfenski konglomerat, peščenjak in skrilavec. Na Brin j evi gori leži
na njih dolomit. Ostalo je tam erodirano. V St. Paulskih hribih je ohranjen
v glavnem ves triadni profil do dachsteinskega apnenca. V obeh primerih
imamo normalen razvoj triade od transgresivnih zgornjepermskih ali
spodnjetriadnih sedimentov. Povsem drugačno sliko kažejo čeri triadnih
kamenin, ki so narinjene na sedimente mežiške ali leške miocenske ka-
dunje, ali na kamenine magdalenskogorske serije. Med njimi je najbolj
izrazit triadni pokrov Volinjaka, kjer zavzema tektonska breča ali miloni-
tizirana cona nad nari vom precejšnjo površino in debelino.
Kieslinger nadalje ugotavlja, da so premiki v St. Paulskih hribih
proti severu predmiocenske starosti, kar pa ne ustreza starosti karavan-
škega nariva. Ker ležijo triadne kamenine vzdolž severnega roba Kara-
vank na miocenskih usedlinah, katerih talnina s Pseudochloritis gigas
pripada spodnjemu sarmatu, so tudi premiki vzdolž severnega karavan-
škega nariva pomiocenski. Ce že kažejo triadni kompleksi v Centralnih
Alpah (St. Paulski hribi, Krapfeld, Brinjeva gora itd.) podoben razvoj
triade kot v dravskem nizu ali v Severnih apneniških Alpah, potem jih
je bolj logično razlagati kot zaostale grude nekdaj enotne mezozojske
skladovnice vzhodnoalpske geosinklinale. Mezozojski sedimenti so bili po
orogenski shemi R. van Bemmelena (1966) z dvigom Centralnih Alp
2 — Geologija 13
17
ločeni na Severne apneniške in Južne apneniške Alpe. Ni pa sprejemljiva
razlaga, da je ozemlje ob dinarsko alpski mejni coni koren velikih
narivov, kot si to predstavljajo Kober (1955) in njegovi somišljeniki.
STRATIGRAPHIE UND TEKTONIK DER ÖSTLICHEN TEII.E
DER NORDKARAWANKEN
Ivo Struci
Mit 4 Textabbildungen
Vortrag gehalten am 18. Mai 1967 beim I. Symposium über die Geologie
der Karawanken in Crna na Koroškem
Die Nordkarawanken sind ihrer geologischen Zusammensetzung nach
die Fortsetzung der Gailtaler Alpen. Sie erstrecken sich in Ost—West
Richtung von Feistritz im Rosental bis Sveti Duh in Suhi dol, mit einer
Länge von 84 km (davon 40 km auf jugoslawischem Gebiet). Bei Suhi dol
tauchen die mesozoischen Sedimente der Nordkarawanken unter die
Tertiarablagerungen, jedoch erscheinen sie wieder zwischen Šmiklavž
und Šentvid, wo sie die Scholle von Zgornji Dolič aufbauen, die im
Osten an die Lavamündstörung endet.
Die Nordkarawanken werden von den Südkarawanken durch die
Eisenkappier Aufbruchzone getrennt. Diese besteht aus einem nördlichen
Granodiorit und südlichen Tönalitzug. Zwischen beiden liegt eine meta-
morphe Abfolge, die aus Phylliten, Quarzphylliten und Hornfels besteht.
Die Granodiorite (Granitit und Granitporphyr) gehören nach Autors
Meinung zur variszischen, die Tonaliten zur alpidischen Orogenese.
Letztere können auch als palingene Bildungen des Granodioritmagmas
erklärt werden. Südlich der Aufbruchzone zeigen die paläozoischen und
mesozoischen Sedimente eine völlig andere Entwicklung als nördlich
davon. Während die paläozoischen Sedimente in den Südkarawanken
(Devon bis Perm) eine Mächtigkeit von mindestens 1000 m aufweisen,
liegen in den Nordkarawanken die permo-skythische Sedimente direkt
auf Ekvivalenten der silurischen Magdalensbergserie. Diese Sedimenta-
tionslücke zeigt, dass es schon während des Paläozoikums zwischen Nord
und Südkarawanken eine labile Zone gegeben hat, die sich auch später
immer wieder mit verschiedener Intensität aktiv zeigte.
Obwohl auch unter den mesozoischen Sedimenten gewisse Unter-
schiede bestehen, können diese doch als normale fazielle Übergänge
erklärt werden.
Nördlich der Eisenkappier Aufbruchzone erstreckt sich in Ost—West
Richtung eine bis 3 km breite Zone, die vorwiegend aus grünen und
grauen zum Teil metamorphosierten paläozoischen Schiefern mit Diabas
aufgebaut ist. Die gleiche Schieferserie tritt auch nördlich von Mežica,
bzw. nördlich der Nordkarawankenkette auf. Weiter östlich, in der
Umgebung von Ravne und im Strojna Gebiet sind ältere Gesteinsserien
18
vorhanden. Eine nicht zu tief reichende Verbindung zwischen den erwähn-
ten Verbreitungsgebieten beiderseits des Nordkarawankenkammes wurde
mittels Tiefbohrungen und dem Wasserstollen Prevalje—Moring ( + 410 M)
festgestellt. Der 8,5 km lange Wasserstollen wurde 4219 m durch paläozoi-
schen Schiefer getrieben, wo dieser die Nordkarawanken Überschiebungs-
zone durchquerte. Diese zeigte im Stollen WWN (105") Streichrichtung mit
35" Südeinfallen. Wenn man jedoch diesen Kontakt mit dem nahesten auf
der Oberfläche verbindet, so bekommt man ein Südeinfallen der Kara-
wanken-Überschiebung von 14".
östlich von Crna und auf dem Molakov vrh liegen diskordant auf der
paläozoischen Grünschieferserie, permo-skythische und anisische Sedi-
mente.
In Razbor und Zavodnje findet man in den paläozoischen Schiefern
an verschiedenen Stellen Blei-Zinkvererzungen, stellenweise auch Kupfer-
kiesvorkommen. Das Alter dieser Vererzungen ist höchstwahrscheinlich
paläozoisch, sie haben mit den Triasvererzungen nichts gemeinsames.
Nördlich der paläozoischen Zone bestehen die Karawanken bis zu der
Nordkarawanken-Überschiebung nur aus triassischen und jurasischen
Sedimenten. Diese sind durch vorherrschend gravitativer Tektonik in
mehrere tektonische Einheiten aufgeteilt. Die drei Haupteinheiten, die
wiederum aus mehreren tektonischen Schollen und Decken bestehen, sind
die Jazbinazone, die Zentralzone und die schon von S t i n y (1938)
erwähnte Nordkarawanken Sockeldecke.
Die Jazbina zone erstreckt sich von Pristava bei Crna bis Sveti Duh
in Suhi dol. Südlich von Uršlja gora, wo diese Zone durch Tiefbohrungen
und Stollen am weitesten untersucht wurde, bilden die Plešivec- und
Javorje-Störung die Nord bzw. Südgrenze. Zwischen beiden Störungen
treten vorwiegend norische und karnische Sedimente auf, im östlichen
Teil auch ladinische Kalksteine und Dolomite. Im südlichen Teil bilden
die norischen Sedimente eine Synklinale, an deren Südflanke man Auf-
schuppungen von karnischen Sedimenten feststellen kann. Die Tektonik
in dieser Zone ist durch Profile in der Abb. 2 dargestellt.
Die Zentralzone gibt den Nordkarawanken ihren Hochgebirgscharakter.
Sie besteht aus hochhinaufgehobenen tektonischen Einheiten (Uršlja gora,
Šumahov vrh und Peca), die vorwiegend durch ladinische Kalke und
Dolomite gebildet sind, und aus zurückgebliebenen bzw. an Nord—Süd
streichenden Störungen abgesunkenen Schollen. Diese bestehen auf der
Oberfläche hauptsächlich aus norischen und karnischen Sedimenten. In
einem von diesen Graben, zwischen der Peca und der Sumah-Verwerfung
liegt die Lagerstätte von Mežica.
Die Nordkarawanken Sockeldecke liegt zwischen der Zentralzone und
Nordkarawanken-Überschiebung. Von der Zentralzone wird sie durch die
Godec-Störung getrennt. Sie besteht vorwiegend aus triassischen und
jurasischen Sedimenten. Ausser der Nordkarawanken-Überschiebung ist
da noch die Hom-Decke, von der nur noch verschieden grosse Erosions-
klippen vorhanden sind, welche die Gipfel des Kav, Hom, Crni vrh und
Ravnjakov vrh bilden. Charakteristische Detaile der Sockeldecke sind auf
Abb. 3 dargestellt. Die rhätischen und jurasischen Sedimente liegen
19
diskordant auf Dolomit, deren Alter noch sehr problematisch ist. Bisher
wurde dieser Dolomit ins Nor eingestuft, obwohl er dem Aussehen nach
auch ein ladinisches Alter haben könnte. Auch die hellen Kalke die als
Dachsteinkalk kartiert wurden, sind dem Wettersteinkalk sehr ähnlich. In
Kotlje wurde in einer Tiefbohrung sogar die schwarze Brekzie, die auch
im oberen Wettersteinkalk vorkommt, gefunden. Paläontologische Beweise
für das eine oder andere Alter fehlen.
LITERATURA
Andarle, N. 1950, Zur Schichtfolge und Tektonik des Dobratsch und
seine Beziehung zur alpin-dinarischen Grenzzone. Jahrb. d. Geol. B. A.,
XCIV Bd, 195—236. Wien.
Bemmelen, R. W. van 1966, On mega-undations: A new model for the
earth's evolution. Tectonophysics, 3 (2), Elsevier Publishing Company, Am-
sterdam.
Berce, B. 1960, Nekateri problemi nastanka rudišča v Mežici. Geologija 6,
235—250, Ljubljana.
Duhovnik, J. 1956, Pregled magmatskih in metamorfnih kamenin Slo-
venije. Prvi jugoslovanski geološki kongres, Ljubljana.
Germovšek, C. 1956, Razvoj mezozoika v Sloveniji. Prvi jugoslovanski
geološki kongres. Ljubljana.
Isailovic, S. — Miličević, M., Geološko kartiranje granita Crne
na Koroškem i obodnih tvorevina. Poročilo Zavoda za nuklearne surovine.
Beograd.
Kahler, F. 1953, Der Bau der Karawanken und des Klagenfurter Beckens.
Carinthia II, Sonderh. 16, Klagenfurt.
Kieslinger, A. 1928, Die Lavanttaler Störungszone. Jahrb. d. Geol. B. A.,
Bd. 78, Heft 3/4, 449—527. Wien.
Kieslinger, A. 1929, Die Tektonik in den östlichen Karawanken.
Centralbl. f. Min. etc. Ab 4, B 6, 201—299. Wien.
Kieslinger, A. 1931, Bachern und Karawanken. Verh. geol. B. A., No. 3/4,
165—174. Wien.
Klaus, W. 1964, Bericht über die sporenanalytische Untersuchung der
Cardita-Schieferhorizonte 1, 2 und 3 des Bergbaues Mežica. Neobjavljeno po-
ročilo.
Kober, L. 1955, Bau und Entstehung der Alpen. Wien.
Ramovš, A. 1956, Razvoj paleozoika na Slovenskem. Prvi jugoslovanski
kongres. Ljubljana.
Rebek, R. 1957, Geologija pasu med Uršljo goro in severnim karavanškim
narivom. Diplomska naloga.
S t i n y, J. 1938, Zur Geologie der Umgebung von MiMauzhof (Jauntal). Ca-
rinthia II, 128. Jahrgang.
Teller, F. 1896, Erläuterungen zur Geologischen Karte der östlichen
Ausläufer der Karnischen und Julischen Alpen (Ostkarawanken und Steiner
Alpen). Verlag der k. k. Geologischen Reichsanstalt. Wien.
Z o r c, A. 1955, Rudarsko geološka karakteristika rudnika Mežica. Geolo-
gija, 3, Ljubljana.
20