novi ■k ■ ■ ■ teaniK Slovencev viaemsKe poKrajine ČEDAD/CIVIDALE • Ul.B. De Rubeis 20 • Tel. (0432) 731190 • Poštni predal/casella postale 92 Poštnina plačana v gotovini / abb. postale gruppo 1 bis/70ff/o • Tednik / settimanale • Cena 650 lir Leto XIII. št. 5 (315) «Čedad, čertek 30. januarja 1986 DESET LIET DIELA BENEŠKEGA GLEDALIŠČA PREDSEDNIK COSSIGA V JUGOSLAVIJI GLEJ, GLEDI, GLEDALIŠČE! Kada an kakuo se je rodilo - Kaj je pomenilo za nas an za naše judi \y Se en korak naprej na poti sodelovanja in Le pensioni ritardano Preoccupazione tra i pensionati del Belgio che alla fine di gennaio ancora non hanno riscosso la pensione del mese di dicembre. ■ Qual’è il motivo del ritardo? Il patronato INAC di Cividale è intervenuto nei giorni scorsi presso il Fondo malattie professionali di Bruxelles per conoscere appunto i motivi del ritardo. Non ne è responsabile la Banca nazionale del lavoro di Roma, come gualche pensionato pensava, bensì del Fondo stesso. Un guasto deH’elaboratore ha infatti rallentato i lavori e l’iter delle pratiche. Il Fondo malattie professionali di Bruxelles ha comunque garantito che, ovviato a questo inconveniente nel giro di pochissimi giorni i pensionati riceveranno le loro pensioni. Če pogledamo nazaj na naše mlade lieta videmo šele naše judi, ki težkuo se pobierajo z valižo v rokah an se zgubjajo po sviete an jih nie nazaj. Težkuo je bluo tuole prelomit, pa ne prelomit pot do kruha, pa pru prelomit ideo, de v dolinah nie bluo mogočno prit do njega. An glih takuo težkuo je bluo mislit na nieko ideo, de tudi naši judje so bli mogočni napravt nieki našega, povie-dat po našim kuo gredo reči, kuo gre življenje, takuo ki so dielal drugi narodi oku nas, je bluo pru težkuo začet četudi smo bli vsi prepričani, de niesmo bli nič manj uriedni kot drugi. Tista valiža je biu na| deštin, naša pot an jo vrieč uon z našega življenja se nam je zdielo nemogoče. Tako jo bluo naše stanje, živlienje po naših dolinah, kar kajšan je pomislu, de vse tuole nie bluo pru, de tudi mi smo imiel no batico, de tudi mi smo bli ki uriedni. An če pred nam je bla sa-muo tarna, smo bli tudi sami mi krivi: se niesmo mogli čakat, de kajšan nam bo pomagu če se niesmo bli začel tudi mi se pomat. Za tuole mislim, de smo an dan začel brez bit prepričani, de tale je bla ta zdrava pot, pa prepričani, da je bluo nujno potriebno kieki narest, začet kie-ki doma al pa se zgubit btez nest nič za sabo. Iz telega začetka je paršlo uon puno stvari, zbori v prvi varsti, pa tudi društva an na zadnjo tudi gledališče, Beneško gledališče od katerega donas se zmišljamo deseto oblietinco. Se vie, de takrat, ku vse novice, tudi tale je imiela svoje naspruotnike; navadne naspruotnike naših judi, ki še donas na razumejo-velik pomien, ki imajo za nas tele stvari an le napri žele ži-viet v sienc al pa tami, pa tudi parja-teljske naspruotnike, ki se nieso upal iti po takih potieh an ki še donas jih nieso obiel, ker jih je sram biti zadnji, ker na vierjejo na besiedo «srečni te zadnji, ker bojo te parvi»... Pa usedno Beneško gledališče se je rodilo, se je rodilo pod pritiskom takih idei, ki sam priet poviedu, pa tudi ker smo razumel, de če smo tiel kieki novega poviedat, smo muorli začet tam kier naši te stari so se bli ustavli al pa, buojš, so bli ustavljeni, mislim pri narečju, pri tajšnim iziku an idei, ki so šele lahko vsi zastopil. An ries takuo se je rodilo Beneško gledališče, v Benečiji, po beneško, z beneških autorjam, beneški igralci, četudi kiek smo se storli posodit od naših bratru taz Tarsta: režiserja, šene, luči, pride reč tekniko, ker tisto smo potreboval an po navad je razumljiva povsod. An tle je naša dužnuost zahvalit ten-časnega direktorja Slovenskega stalnega gledališča iz Tarsta Benedetiča, ki parvi se je zamislu, de tela je bla prava pot za Benečane an nam je veliko pomagu an tudi potisku, ne samuo z besiedami. Drugo pa se na mormo pozabit na režiserja Adrijana Rustja, ki je sodeloval z nam skuoze vsieh telih deset liet an ki je imeu kuražo prit h nam an začet od kraja tole dielo brez viedet s kuom je biu imeu dielo an kere težave so ga čakale. An potle napri, bi muoru veliko judi zahvalit, od Doriča do zadnje kom-parse, ki je nastopila na oder samuo ankrat, an Še tisti krat jo nie obedan vidu, pa za tuole narest bi bluo trieba napisat celo knjigo an še bi ne bluo zadost. Zatuo mi je buj lahko se zmislit na ne stvari, ki so se godile na odru an za odrom, ker sam prepričan, da se jih zmislejo vsi tisti, ki so se priet al potle parbižal Beneškemu gledališču. Naj bo V prejšnjih dneh je bil predsednik italijanske republike Francesco Cossi-ga na neuradnem obisku v Jugoslaviji. Srečanje s predsednikom predsedstva Jugoslavije Vlajkovičem je potekalo v Dubrovniku in prav zaradi njegove narave ni moglo obroditi konkretnih, otipljivih sadov, je pa pomenilo še en korak naprej na poti sodelovanja, prijateljstva in dobrososedskih odnosov, kar je bilo tudi glavni cilj obiska. Velik del razgovorov med Cossigo in Vlajkovičem je bil namenjen naporom za mir. Tako prvi dan, ko sta državnika razčlenila mednarodni položaj tudi v luči nevadnega srečanja na vrhu med Reaganom in Gorbačovom v Ženevi, kot tudi v nadaljevanju, ko je beseda tekla o problematiki Sredozemlja in o Bližnjem vzhodu. Vitalni interes obeh držav je namreč, da postane Sredozemlje območje miru in stabilnosti. S tega vidika je italijanska stran dala velik poudarek problemom mednarodnega terorizma, predsednik Cossiga pa je še posebej naglasil, da skupni politični nastop proti terorizmu ima velik pomen. Jugoslavija pa je s svoje strani ob ostri obsodbi terorizma poudarila zaskrbljenost za razplet dogodkov na Sredozemlju ter naglasila, da je treba probleme reševati miroljubno, ob spoštovanju neodvisnosti in suverenosti vsakogar, brez pritiskov in po- Ze 14 komunu du Laškem ma dvojezične table Dol po Laškem je vsak dan vič občin, ki postavljajo table z imenam vasi an krajev po domače, po furlansko, se-vieda blizu italijanskega imena. Parvi kamun, ki je za tuole poskarbeu je biu Prato Car/iico, kjer imajo pred vsako vasjo tablo z dviema imenam že 4 lieta. Zad za njim so paršle še druge občine an donas jih je že 14. Vsak dan spruot pa se zavie še za kako drugo občino, ki ima tak namien. Vse tuole pa je paršlo ne samuo zak tuo dopuščajo leči od naše dežele pač pa tudi ker vsi so prepričani, de tudi furlanski izik muora miet tiste pravice, ki jih ima italijanski an tudi sevieda, de na tako vižo se lahko parpomaga obranit kulturo, izik an tradiejone adnega kraja. Kida bomo videl kaj takega tle par nas, po-ali lieuš poviedano pred našimi vasmi? «Beneška ojcet» parva predstava našega Beneškega gledališča tuole hvala vsiem, ker vsaka besieda, ki je šla iz odra, vsako pjuskanje, vsaka težava, vsako veseje je bluo vsieh nasrki smo dielal za vso našo skupnost. Takuo se šele zmislem, imam lepuo pred očmi, kar se je odparu šiparjo na parvo našo dielo, «Beneška ojcet»: Do-rič je pledu košo za kotam an Giuliana je piela an pomietala hišo. Je biu pravi začetak, že v parvi šeni je bluo naše dielo, naša družina, naša mladuost, naše živlienje. Judje so občutil vse tuole an pravi, posebni trenu- tek naše kulture an so ga pozdravili z velikim aplavzom. Šele vidim Romana kakuo je tarpeu na odru, ker ga je čoja na kateri je se-deu, cieu čas huduo tiščala an se nie upu zadriet an je dau tistemu staremu an tardnemu oči pravo dušo v igri «Emigrant». Kakuo je slavo ostu Luciano, v igri «Modar hlapac», kar se je skru v armar an daska se mu je zlomila pod no- Se nadaljuje na 2. str. V sredo 22. januarja je skupino 16 mladih slovenskih izseljencev iz Argentine in A vstralije - njihovi starši pa so iz Madiških in Terskih dolin -, ki so na enomesečnem seminarju v Benečiji sprejel na sedežu deželnega sveta Furlanije - Julji-ske krajine podpredsednik Claudio Tonel. Pozdravil jih je v imenu deželnega sveta, nato so si mladi ogledali dvorano, kjer so potekala dela sveta. O značilnosti naše avtonomne dežele, o njenem ustroju in delovanju jih je potem seznanila dr. Maria Addobbati. I.e isti dan so obiskali /77 , kjer jih je sprejel Vojmir Tavčar in jim je na kratko obrazložil zgodovino ZTT oziroma Primorskega dnevnika. Govoril pa je tudi o pomenu tiska za manjšinsko skupnost. Ma sliki jih videmo, ko si ogledujejo stavnico. litike. V tem pogledu je nujna revitalizacija duha Helsinkov, Sredozemlje pa ne sme postati prizorišče spopada velesil. Vprašanje dvostranskih odnosov med državama pa je bilo predmet razgovorov med podtajnikom za zunanje zadeve Fioretom in njegovim beograjskim kolegom Lončarjem. Oba sta zelo dobro ocenila sedanje odnose in sedanje gospodarsko sodelovanje med državama, obenem pa ugotovila, da obstaja še možnost nadaljnjega razvoja, zlasti ob novem jugoslovanskem zakonu o investicijah. V ta okvir se vključuje potencial Se nadaljuje na 2. str. 1 friulani a Roma per la legge di tutela Dopo l’approvazione della legge finanziaria e del bilancio dello stato, la Camera prenderà in esame il testo unificato della legge per la tutela delle minoranze linguistiche approvato dall’apposita commissione nell’aprile dell’anno scorso. Questo l’impegno espresso dal presidente della Camera on. Nilde Jotti e dai rappresentanti dei gruppi parlamentari (ad eccezione del MSI) mercoledì 22 gennaio, quando hanno ricevuto i rappresentanti delle minoranze linguistiche presenti in Italia, giunte a Roma per rivendicare l’applicazione dell’art. 6 della Costituzione che prevede appunto la tutela, attraverso apposite norme, delle minoranze linguistiche. Accanto ai rappresentanti della comunità albanese - c’erano anche 8 sin-daci - di quella sarda, grecanica e provenzale, c’era anche una grossa delegazione friulana organizzata da Radio Onde furlane. In quest’occasione i friulani hanno anche consegnato alla presidente Jotti ed ai parlamentari presenti un appello sottoscritto da circa settanta organizzazioni, associazioni, pubblicazioni periodiche, dalle organizzazioni sindacali, docenti universitari. SV. BLAŽ V H LASTI Za senjam Svetega Blaža, ki pade v pandiejak 3. febrarja so v Hlasti (občina Svet Lienart) organizal liep senjam. Festegjament začnejo že v nedie-jo 2. ferbarja. Nediejo an pandiejak vi-čer bo godu Ezio Qualizza - Kalutu iz Gniduce. Pridita vsi. novi matajur NA SEDEŽU KD TRINKO V ČEDADU Obisk Željka Jegliča Prejšnji teden je bil na obisku v Čedadu novoimenovani predsednik Komisije za manjšinska in izseljeniška vprašanja pri RK SZDL Slovenije Željko Jeglič. Srečal se je na sedežu KD I. Trinko s predstavniki Slovencev videmske pokrajine, ki so ga seznanili z značilnosti življenja in delovanja slovenske narodnostne skupnosti v videmski pokrajini S. PIETRO AL NATISONE ANPI: risolvere i problemi tenendo alti i principi ...Glej gam an nie viedu, ki narest an njega žena, v živlienju, ne v igri, ga je potisnila an zaparla brez skarbi. Al pa Bruno, kar je matieja, pravega matieja, lovila na odru ker besedilo se ji je bluo nieko zmedlo v glavi an nie viedela kakuo iti napri. Videm šele kuo so se tresle noge kakemu za odrom, an kar je bluo za not stopit, dobro ki nie zginu atu. Al pa Graziella, ki kar je pogledala Bruno an se je začela smejat četudi je bla miela se jokat. Al pa Marco, ki tu pet ur se je naučiu adnega personagia, ker Franco sejebiu oboleu. Al pa... al pa... Bi mu iti napri še dugo an tle morebit se njesam zmislu reči, ne te narbuj smie-šne, ne te narbuj posebne, pa vam po-viem, de se nam jih je pru veliko gaja-lo v telih deset liet an puno smo se naučil z dielam, ki smo imiel z gledališčam, smo se navadli reči, ki so nam ble veliko hnucu tudi v našim domačim živlienju. Deset liet diela, deset liet težav so nam nieki dal, so nieki dale našim ju-dem, naši skupnosti, so pokazal, da se more še živiet v naših dolinah, de naša slovienska kultura je za nas veliko darilo, ki na moremo opustit, ki muormo pejat napri če čemo živiet, ku judje, an če čemo, de drugi bojo imiel spoštovanje do nas, an če čemo dat našim sosie-dam kar imamo pravega v naši kulturi an pomagat vsiem za lieuš an buj par-jateljsko živiet. Aldo Clodig ... Cossiga industrijske kooperacije, tudi s prispevkom srednje in male industrije, ki je nosilo tkivo italijanskega gospodarstva. Govor je bil še o drugih pomembnih vprašanjih. Ena od važnih tem, ki sta jih delegaciji načeli, je bilo tudi vprašanje narodnostnih skupnosti. Poglobljeno analizo teme sta načela oba predsednika, ki sta o tem problemu govorila zelo odprto, kot je običaj med prijateljema. Naglasila sta, da sta narodnosti skupnosti nedvomno most za krepitev razumevanja med državama. Konkretneje pa sta problem razčlenila Fioret in Lončar. Pri tem je italijanska stran postavila problem trat-maja italijanske narodnosti v Jugoslaviji v vseh republikah, v katerih živi. Glede slovenske narodnostne skupnosti v Italiji pa je italijanska stran povedala, da o zakonski zaščiti razpravlja sedaj parlament, vsekakor pa je glede teh problemov potrdila obveze, ki jih je sprejel predsednik vlade Craxi. Končna ocena tridnevnega obiska predsednika italijanske republike F. Cossige v Dubrovniku je torej pozitivna, saj je me drugim potrdil, da so odnosi med državama zelo dobri. Si incentivi lo sviluppo socioeconomico Questo ordine del giorno è stato votato dal consiglio comunale di S. Pietro al Natisone nella sua ultima seduta. Ritenuto necessario ed indilazionabile un intervento nazionale e della Comunità economica europea per lo sviluppo e la ripresa socio-economica e culturale di un’area depressa e sottosviluppata quale la zona confinaria del Friuli Orientale; Visto l’impegno politico dell’apposito Comitato ristretto della Commissione bilancio della Camera dei Deputati per la stesura del testo unificato della legge per la cooperazione economica internazionale: Giudicato positivo l’intervento del Ministro degli esteri della Repubblica Italiana e dei parlamentari friulani per ottenere dalla Comunità economica europea il riconoscimento dello «Status» speciale di zona frontaliera della CEE con l’istituzione dei relativi punti franchi-industriali e la fruizione di alcuni fondi speciali comunitari; Valutato significativo il disposto e l’inserimento di un capitolo di spesa nella legge finanziaria 1986 in discussione al Parlamento per la copertura degli oneri da assicurare al provvedimento legislativo per gli incentivi alla cooperazione economica internazionale; il Consiglio comunale Fa voti affinchè il Parlamento nazionale faccia passi in avanti per approvare gii attesi provvedimenti e che i finanziamenti previsti siano concretamente finalizzati ad interventi nell’area di confine, da Trieste a Tarvisio, senza i ventilati tentativi di allargamento degli stessi all’intera regione Friuli Venezia Giulia, e tanto meno alla provincia di Belluno, vanificando così le aspettative della popolazione locale. Škruto ve: zaki ni bluo konseja? Glede, ki gremo v tiskarno smo zviedel, de u pandiejak 26. ženarja zvečer u Škratovim nieso mogli narest konseja. Zaki? Ne, ne se ni ve-derbu riskaldament an poti so ble čedne. Vseglih pa se pari, de pu konsilierju je kje zamedlo, se guo-ri, de okuole Gorske skupnosti an de takuo niso paršli na kamun. Paolo Manzini, nuovo presidente dell’ANPI delle Valli del Natisone, ha esposto i prossimi impegni dell’associazione in una riunione conviviale tenutasi a S. Pietro al Natisone. Fra gli impegni figurano quelli congressuali, quello provinciale e quello nazionale che dovrebbe tenersi nella nostra regione nella prossima primavera. Dopo Manzini hanno preso la parola, Isidoro Predan, il sindaco di S. Pietro Marinig, l’assessore provinciale Mazzola, Mario Bergnach ed infine il presidente dell’ANPl di Udine, Federico Vincenti. Gli amministratori hanno toccato i principali temi che interessano il dibattito politico nelle Valli del Natisone: sviluppo sociale ed economico, crescita culturale, sviluppo dei rapporti con i paesi vicini. Sottolineata la questione Recentemente l’Amministrazione comunale di S. Pietro al Natisone ha invitato l’Assessore regionale all’Istruzione ed alla Cultura Dario Barnaba per un incontro sui problemi inerenti la pubblica istruzione. Il sindaco Marinig, ha illustrato al rappresentante della Giunta regionale la drammatica situazione finanziaria del Comune che, pur avendo poco più di 2.000 abitanti, è un notevole centro di studi al servizio delle Valli del Natisone e di altre zone della Regione. Il Comune deve sostenere ingenti spese per scuole ed istituzioni di carattere sovracomunale, senza contributi ed anzi con la penalizzazione da parte dello Stato perchè così supera la spesa media pro-capite nazionale ed è perciò considerato «Ente sprecone» da non aiutare. Le necessità impellenti riguardano, dunque, le spese correnti di funzionamento e le spese d’investimento per le strutture. Analizzando le singole realtà il sindaco ha messo in evidenza la drammatica prospettiva della gestione della Casa dello Studente. L’istituzione, sorta 3 anni fa con il contributo finanziario del Governo americano, ha dimostrato la sua indispensabile funzione al servizio degli studenti, della scuola e della società. La Regione, tramite l’Assessorato al Lavoto, è intervenuta a sanare il defi- della tutela globale della minoranza slovena per la soluzione della quale Mazzola ha mostrato un certo ottimismo, Marinig ha ribadito il sostegno della amministrazione all’ANPI e ha espresso la volontà di celebrare solennemente, come nell’anno passato, il 25 aprile, festa della liberazione. Vincenti ha sostenuto che l’ANPI è interessata soprattutto alla difesa dei fondamentali principi della lotta antifascista della Repubblica democratica. Su questi principi - ha detto - dobbiamo essere intransigenti, soprattutto qui, nelle Valli del Natisone dove sono in atto tentativi di rendere difficile la convivenza democratica fra i cittadini. Su questi temi l’ANPI chiama ad associarsi soprattutto i giovani, ai quali vuole trasmettere i valori della militanza antifascista. cit di gestione dell’anno 1984 con un contributo di 150 milioni (L.R. 30/85). Per l’anno in corso si sta accertando un disavanzo superiore. È assolutamente necessario che sia garantito anche per tale esercizio e per i successivi l’intervento regionale, pena l’immediata chiusura dell’istituzione che il Comune da solo non può reggere. L’Amministrazione comunale ha pure chiesto contributi per il riatto e l’ampliamento della Scuola Materna di Azzida. L’assessore Barnaba, nel rispondere alle diverse richieste della Giunta municipale, ha detto di conoscere bene i problemi del Comune e di essere un attento osservatore delle esigenze e dei bisogni di S. Pietro al Natisone. Ha dimostrato massima disponibilità e promesso una particolare attenzione del suo assessorato e della Giunta regionale alla soluzione delle richieste avanzate, in particolare l’ampliamento e riatto della scuola materna di Azzida, al completamento dell’Istituto Magistrale e specificatamente all’istituzione in S. Pietro di corsi di qualificazione professionale nel settore turistico-alberghiero. Presenti all’incontro oltre agli assessori comunali Adami, Vogrig e Dorbo-lò Bruna, anche il consigliere regionale Giuseppe R. Specogna SAN PIETRO AL NATISONE L’assessore Dario Barnaba in visita al Centro-Studi Spoznavajmo naše kraje SV. VIŠARJE Sv. Višarje so kraj, ki je znan vsakemu Slovencu že iz pripovedovanja svojih staršev, kako so na višarsko goro hodili peš in nosili višarska polena. Do prve svetovne vojne so bile sv. Višarje glavna in najbolj znana slovenska božja pot, kamor so prihajali naši rojaki iz vseh tedanjih slovenskih dežel. Tudi v današnjih časih so Višarje ohranile svoj vseslovenski značaj. Na tej edinstveni točki se srečujejo Slovenci iz matične, zamejske in zdomske Slovenije. Danes pa so sv. Višarje kraj, kjer se srečujejo Slovenci, Nemci in Italijani. Leta 1910 je Slovenska krščanska socialna zveza za Koroško izdala knjižico z naslovom «Svete Višarje». V uvodnem delu pisec na preprost, vendar lep način takole predstavlja bralcu ta čudoviti kraj: «Tam, kjer se Italije dotikajo avstrijske kronovine - Koroška, Primorska in malodane tudi Kranjska, tam na Koroškem, kjer je jezikovna meja Nemcev, Lahov, in Slovencev, stoji skoraj tisoč metrov nad Kanalsko dolino in 1792 m. nad morsko gladno, na golem vrhu znana romarska cerkev: Sv. Višarje!... Kdo jih še ni obiskal! Ali kdo vsaj ni slišal tega imena». Tako pred 76 leti. Nastanek višarske božje poti pa je zavit v gosto meglo Srednjga veka. Tedaj, ko naj bi bil višarski začetek, je bil leta 1348 veliki potres in je pod Velikim Dobračem ostalo zasutih 17 vasi. Takoj nato, leta 1349, je po Kanalski dolini razsajala kuga, ki je pomorila polovico prebivalstva. (V obzidju višarske cerkve je ohranjeno kužno znamenje). Leta 1350 je grof iz Spilimberga umoril oglejskega patrijarha Bertran-da, pod čigar cerkveno jurisdikcijo je tedaj spadala Kanalska dolina. Tudi vrhovni poglavar katoliške cerkve papež Inocenc VI. (1352-1362) je bil v avignonski sužnosti. V tem času se je naravnim katastrofam, politični in verski zmedi, pridružilo še ropanje in opustošenje s strani Benečanov leta 1368. Obdobje razdejanja in naravnik nesreč. V takih okoliščinah naj bi, po pripovedovanju legende, nastala višarska božja pot. Kanalska dolina je v cerkvenem oziru spadala pod oglejski patriarhat - politično pa je bila last Bam-berških škofov. Kmetje v Kanalski dolini so se leta 1438 uprli Bamberškim škofom. Tedanji oglejski patriarh Lodovico della Torre je, kot pripoveduje legenda, ukazal, naj se na Višarjah sezida cerkev. Vicedom bamberških škofov pa ni hotel prevzeti stroškov za zidavo. Prva cerkev je bila majhna in zgrajena v gotskem stilu. Že takrat pa so na Višarje prihajali romarji s Koroške, Štajerske, Kranjske, iz Istre, s Hrvaške, z Madžarske in z Bavarske. Proti koncu 15. stoletja so se v Kanalski solini pojavili Turki, ki so pustošili po vaseh. Tudi Benečani so v letih 1368, 1453 in 1616 pustošili, ropali in požigali. Pred kugo, pred Turki in Benečani, so se prebivalci zatekali na višarsko pogorje in so ostali tam tako dolgo, dokler se je sovražnik nahajal v dolini. Tudi doba Protestantizma ali Reformacije ni bilo udobno obdobje za višarsko božjo pot. V 16. stoletju se je Luteranstvo razširilo tudi med bamberškimi podložniki v Kanalski dolini, predvsem na Trbižu, v Rajblu in v Naborjetu. Luteranec je postal tudi tedanji žabniški župnik Peter Nuspaner. Višarska cerkev je bila in je še danes podružnica žabniške fare. Nič čudnega torej, da je prav v Žabnicah Primož Trubar zbral božične in koledniške pesmi. V takih razme- n»' rah in v obdobju verske zmede je romarska cerkev bila zapuščena in zanemarjena, da je začela razpadati. Višarje so dobile nov zagon v obdobju Katoliške verske obnove. Cerkev so na novo pozidali in poleg nje je bilo tudi pokopališče. Leta 1645 jo je ljubljanski škof posvetil. Avstrijski cesar Jožef 11. je leta 1786 božjo pot zatrl. Njegov brat Leopold 1. jo je leta 1790 spet dal obnoviti. Leta 1807 je strela upepelila cerkev, ki pa je bila spet kmalu pozidana. Prva svetovna vojna tudi Višarjam ni prizanesla. Tedaj so se Višarje znašle na bojni fronti in so jih Italijani porušili 16. septembra 1915. Rateški župnik, Josip Lavtižar, je leta 1926 v samozaložbi izdal knjigo «Spomini». Na strani 211 takole opisuje prizor, kako so Višarje gorele: «Lep dan je bil kvatr-ni četrtek 16. septembra 1915. V sončnem svitu nas je pozdravljala cerkev na sv. Višarjah. Popoldne ob treh je še enkrat zažarela v nenavadnem sijaju, v groznem plamenu. Stoletja je kljubovala viharjem, postavljena v višini 1792 m. nad morjem. Prizanašala ji je strela, ni ji prizanesla vojna. Iz Rateč smo opazovali z daljnogledom, kako je začela najprej goreti streha nad velikim oltarjem. Od tu je šel ogenj proti glavnemu vhodu in končno objel zvonik. Dim se je dvignil naravnost navzgor, kar je kazalo, da ni bilo vetra. Ves prizor je trajal prav malo časa; po preteku ene ure je stalo golo zidovje. Marijino milostno podobo so bili prenesli že v začetku vojne v Beljak in jo postavili v oltar ondotne frančiškanske cerkve. Ker tudi v Beljaku ni bila varna, so jo prepeljali v Maribor v cerkev Matere milosti, pozneje v Č. neče na Spodnjem Koroškem. Od tu po preteku vojne pa nazaj v Žabnice». Svete Višarje so po 1. svetovni vojni pripadale Italiji in so tudi kot zbirališče vernih ljudi zadobile mednarodni pomen. Postale so kraj, kjer se vsako poletje od 24. junija in do 1. nedelje v oktobru dnevno srečujejo ljudje različnih narodnosti in jezikov. Tudi v novih razmerah pa sv. Višarje še pomenijo veliko predvsem za Slovence iz matične Slovenije, zamejstva in zdomstva, (se nadaljuje) Salvatore Venosi Pogled na Sv. Višarje novi matajur Le vicende processuali in Italia anche oggi vanno per le lunghe. Andò per le lunghe, allora, il processo contro alcuni partigiani della «Beneška Četa» e questo non giovò a nessuno visto che il tutto si concluse con l’amnistia. Giovò invece come elemento di polemica politica e di estrema tensione perchè si fece ogni sforzo - sulla stampa «indi-pendente» e nelle sedi politiche dalla destra alla democrazia cristiana - di intrecciarlo a quello di Porzus. Facendo di tutto un unico diabolico disegno slavo-comunista, pesò anche l’assassinio dei Penasa sulla porta della loro abitazione. Anche questo, tuttavia, oltre che ad una vendetta personale e politica condannata severamente dalla giustizia, venne attribuito in parte ad una serie di fatti strettamente connessi a quei difficili momenti. Anche questo delitto, commesso dopo la fine della guerra, di prevalenti motivazioni politiche, non trovò allora e non trova oggi alcuna giustificazione. C’è allora da aggiungere che la condanna della violenza, delle tracotanza e dell’insulto deve valere ugualmente per tutti. Per me e per te. Posso solo accettare che per me valga per primo, giacché è per me che prima di tutti debbo del rispetto. Ma la storia non è un trattato di belle maniere. Tutt’altro. Ed a combinarle di tutti i colori sono stati un po’ tutti. E la guerra? È forse questa un’esperienza da poco? E come ne esce una persona? Perchè al ritorno dai fronti c’erano alpini che - rientrati la notte dall’osteria (e volevano dimenticare) -sbarravano gli occhi e stridevano i denti, allucinati? Dimenticare cosa? Dimenticare il fango, i morti, le radici strappate dalla terra per la fame, il trasporto dei morti decomposti, i calci ai muli che non potevano camminare? Oppure - nelle impressionanti teorie degli uomini neri nel bianco della steppa - il miagolio micidiale delle «katjuše»? Certo, è giusto, si parla di eroismi, ma alla gente comune rimane il dolore e il sapore del sangue. *** Non poteva dunque essere alla base dell’insurrezione contro il fascismo del 1943 una volontà di farla finita al più presto con la guerra di cui l’Italia aveva tante responsabilità; una volontà di decidere e di contare da uomini, che il fascismo aveva negato e represso; una esigenza di rispetto di una identità - forse solo intuita - che gli ordinamenti italiani volevano cancellare? ______E QUARANTANNI CI SEMBRAN POCHI?_ 17 - E CHI VUOL METTERE LE LENTI A ROVESCIO? di Paolo Petricig Chi erano in fondo i giovani partigiani? I ribelli del 1943 che aprivano, nel momento stesso in cui imbracciavano il fucile e si mettevano in testa il berretto con la stella rossa, un imprevedibile questione politica? Di quelli che erano stati chiamati a rispondere al processo erano 34 che nel 1945 avevano meno di trent’anni; di questi erano 25 che avevano meno di 25 anni e 8 meno di 20 anni. Una ragazza non aveva compiuto i 18. Pur mantenendo ognuno il proprio giudizio su quei giovani che gli ordinamenti della Repubblica italiana hanno prosciolto 15 anni dopo, non possiamo non rammentare che si trattava di giovani delle nostre Valli del Natisone, dei nostri paesi, nati e vissuti nelle nostre famiglie, più o meno povere, più o meno rispettabili e distinte. Gran parte figli di contadini e di lavoratori di campagna, alcuni operai, un paio di impiegati, una insegnante, uno studente di medicina. 1) Tale e quale come gli «altri», semmai con un grado inferiore di istruzione. *** Ma la politica tende a vivere di coloriture forti, di aggettivazioni pesanti, di barriere profonde fra gli uomini e il processo si mostrò come un vero e proprio processo politico inestricabilmente legato a vicende ed emozioni dell’epoca. Ogni atto, anche di rilievo relativamente scarso, posto sotto la lente della propaganda politica, assumeva la portata di una mostruosa congiura. Trent’anni dopo mons. Aldo Moretti, già citato come fnassimo artefice delle formazioni «Osoppo», cerca di togliersi dagli occhi quelle lenti, e non si creda per mettersele a rovescio, ma per una riflessione più critica delle cose. Pur condannando le pretese jugosla- Comunicato « Tribunal« par la Skurttza Pubblica con Mntanza m data 17 dicambra 1944, ha condannato atta pana di morte mediante toc dazione, perchè, ouatt appartenenti attivi a gruppi di banditi, parteciparono direttamente a delitti compiuti, i tegnenti • z r