LETO (AffO) XL1V (38) Štev. (No.) 13 ESLOVENIA LIBRE BUENOS Ai KES 11. aprila 1985 Po priznanju ? Misli ob 30 - letnici prvega Jugoslovanska bilanca je Imela previšek Slovenskega dneva (FAZ v januarju 1985) Zamislimo se ob tej priložnosti v nastanek naše skupnosti, da se osvestimo o že doseženi stopnji njenega razvoja in pa tudi, da bomo vedeli jutri kam kreniti. Še prej pa se moramo zavesti, da nam naš slovenski izvor vtisku je neizbrisen pečat, katerega bomo nosili — hočeš nočeš — do konca svojih dni in. . . nosili ga bodo tudi zanamci. Nosimo pa tudi pečat ideološko-poli-tičnih beguncev — katerega smo bili deležni vsaj posredno, po starših -— katere je vihar druge svetovne vojne, končno izvrgel na bregove Reke Srebra, kjer- smo našli mir in svobodo; domovina sama pa je ostala še naprej, do danes, v nesvobodi. Tedaj brezpravni slovenski človek pa je po prihodu v Argentino zaživel svobodo v vsaj polnosti in je kaj kmalu dosegel samostojnost, vsaj kar je zadevalo osnovne potrebe in pogoje za dostojanstvo človeške osebe; in vse to kot nagrado za njegovo poštenost, marljivost in podjetnost. Ni mogoče opisati v teh kratkih vrsticah, kar nam nudi ta pogled nazaj na štiridesetletje zdomstva kako lje iz nekaj tisočev nekdanjih DP-jev-cev nastala skorajda popolna družba — kakor moremo to soditi po vseh , njenih ustanovah •— samostojna in zroča v bodočnost z dvignjeno glavo. In ta družba je nastala kot sad zelo harmoničnega razvoja — akoravno je bilo opaziti včasih tudi razpoke v njej — pogojena po narodnostnih, ideoloških, verskih, prosvetnih in gospodarskih nazorih, ki nas strogo opredeljujejo na stran resnice in pravice. Seveda, ta dolga skupna pot pa nam je vtisnila še poseben pečat ljudi, globoko povezanih med seboj, in ki napredujejo kot celota: v duhu solidarnosti. Izražanje tega duha je zavzemalo času primerne oblike; tako je prišlo do več ali manj strnjenih naselji, do ustanovitve osrednjih verskih in svetnih organizacij, do gradnje krajevnih domov, do ustanovitve šolskih tečajev, prosvetnih društev, publikacij, verskih središč in še in še... Ustanovljen pa je bil tedalj tudi simbol tega duha: Slovenski dan. Že od leta 1955 dalje se zbirajo rojaki z namenom, da še na poseben način zadoste čutu solidarnosti do sobratov, v gmotni ali v duhovni stiski. Prvotna zamisel Slovenskega dne je bila predvsem u-smerjena v nabiranje sredstev za lajšanje gmotnih težav. Sčasom pa so to nalogo prevzele druge dobrodelne u-stanove, poslanstvo druženja rojakov med seboj pa je ostalo in postajalo leto za letom izrazitejše: da rojaki goje še naprej narodno zavest, ideološko jasnost in zvestobo izročilu tistih, ki so bili darovali svoje življenje v borbi za svdbodo in pravico v Sloveniji. In to je tista vélika solidarnost, ki nas veže kot posameznike in kot skupnost: gojiti plamenček zvestobe idealom svobode in pravice vse do tedaj, ko ga bomo mogli posredovati našim bratom v Sloveniji in se bo le-ta tam razplamtel v mogočen in neugasljiv kres človekovega dostojanstva vrednega življenja. Tlečo svobodo in pravico že nosimo s seboj skozi štirideset let. S prvim Slovenskim dnem — pred tridesetimi leti — smo jima pa pridružili na vidnejši način še zavest medsebojne solidarnosti in z njih žarom počasi prodiramo v temine marksističnega, usužnjujočega sistema, ki vsak dan težje klubu j e plamenom resnice, ki osvobaja. Zanetimo torej baklo! Držimo jo čim višje in če bi bilo potrebno, še eno, še dve, tri ali več štiridesetletnih dob! Končno bo naša ideološka doslednost doživela zmago in bodo tedaj nad našo domovino Slovenijo Jugoslovansko gospodarstvo je v preteklem letu pokazalo rahlo izboljšanje. Po zadnji bilanci je Jugoslavija v svoji mednarodni trgovini dosegla za cea 400 milijonov dolarjev previška, to se pravi, da je več izvozila kakor uvozila. Gospodarski izvedenci pa zagotavljajo, da je previšek pravzaprav le rezultat skoro neopravičljivega razvrednotenja dinarja saj je njegova cena trenotno za okoli 20% pod pravo vrednostjo. Ta stopnjujoči "padec dinarja ima za nujno posledico veliko inflacijo v državi sa- KJe se zbira mladina? (FAZ, februarja 1985) Jug. oblasti so pričele proces proti glavnemu uredniku hrvaškega verskega lista „Glas Koncila“. Urednik Kustič je namreč priobčil pridigo, katero je imel frančiškanski pater Križić decembra meseca v bosanskem kraju Duvon. V tej, priliki je pater odgovoril na tiskano vprašanje beograjskega lista „DIN“, kako da Cerkev vedno zbere toliko mladine, medtem ko jih partija ne zmore. Pater Križić je odgovoril, da verjetno zaradi tega, ker oznanja Cerkev večno življenje, medtem ko poudarja partija le začasno, t. j. trenutno bivanje na svetu. Državni tožilec pa je patru tudi očital, da je dopuščal, da mladina prepeva ustaške pesmi. Vse izgleda, da se je boj proti hrvaški Cerkvi v zadnjih časih zaostril. Sedanje oblasti ji očitajo, da uvaja „kleronaeionalizem“ in to predvsem zaradi tega, ker se mladina rada zbira okoli verskih ustanov. Zanimivo je, da mladina pogosto poje ustaške pesmi, a tudi pesmi četnikov so v zadnjem času med mladino zelo priljubljene. Vsem je znano, da Vlada ravno na sv. večer rada prireja razna športna srečanja —• seveda zato, da se mladi ne bi udeležili polnočnice. Pa se je zgodilo, da so v mestu Splitu ravno na sv. večer mladi prepevali omenjene pesmi, nekateri od njih pa so celo metali petarde na razne vojaške objekte. V zadnjem času je bilo dinamitiranih dosti spomenikov padlim partizanom in tudi spomeniki pokojnemu Titu niso ostajali nepo- Kot primer naj bo naveden nastanek vaške straže v Begimjah pri Cerknici (31. jul. 1942): Iz vasi Sv. Vid nad Cerknico so se Italijani lomaknili v Cerknico (jeseni 1941). Vos leži visoko v hribih, tri ure hodd od prvega večjega kraja. Potem so partizani tod vso zimo in pomlad nemoteno likvidirali ljudi in rekvirirali živež. Konec julija 1942 so tja pridrli Italijani. Partizani so nanje oddali nekaj strelov >— čeprav so jih bili vaščani pred' tem zaradi nevarnosti, da se bodo kasneje Italijani maščevali, svarili ■— potem pa zbežali. „Cesarska vojska... je planila na vaščane, zgnala vse moške v cerkev, odbrala izmed njih vse, razen starcev in otrok, poropala v ubožni vasi še tisto, kar so pustili komunisti, odpeljala odbrane moške v gozd ter jih tam postrelila“. Postrelili so več kot 80 ljudi. Potem ko je italijanski polk. Seraglio požgal vas Kožljek, je pridrl iz Logatca mi. To naj bi bil tudi eden izmed najbolj tehtnih razlogov (med neštetimi drugimi), da je le-ta v zadnjem letu presegala 52% ! Jugoslovansko gospodarstvo pa kljub temu ni zmanjšalo svojega dolga v inozemstvu, ki je po zadnjih virih dosegel, oz. obdržal višino čez 19 miljard dolarjev. Po mnenju gospodarstvenikov pa bo Jugoslavija v bodočih letih komaj, komaj zmogla poravnati svoje obveznosti in to tudi spričo izredno visokih izdatkov znotraj domačih meja. Križ na .steni (Po FAZ prir. P. D.) Šolarji v Wlosczowem na Polj-' skem so v prvih decemberskih dneh obesili v šolskih prostorih križ na steno. Že popoldne istega dne so vladini krogi te križe odstranili. Šolarji si tega niso dovolili in so zato naslednji dan zasedli šole. Od tega dne ne prisostvujejo več pouku, temveč se Zbirajo in pojejo nabožne pesmi. Učencem se je pridružilo tudi nekaj duhovnikov. Le-te so oblasti pozvale, da naj zapustijo šolske prostore. Duhovniki so se temu uprli in imajo z mladino šolo zasedeno. Na oknih so izobesili napise, s katerimi hočejo dokazati svoje' stališče in pravice. Tudi poljski škofje so se zavzeli za stavkajočo mladino. Izjavili so, da je odstranitev križa iz prostorov, kjer delajo verniki ali se, učijo, prava provokacija. Ta dogodek je ponovno povzročil hudo napetost med poljsko vlado in Cerkvijo, ko so odnosi v zadnjih mesecih posebno zarad; umora du-hovinika Popieluszka že itak zelo napeti. (Mimogrede povedano, v Sloveniji ni križev na stenah šol že od vsega začetka nastopa komunističnega režima; ni op.) škodovani. Tj dogodki vznemirjajo vladne oblasti, ki ne morajo „razumeti“, da prebivalci, katerim so taka „početja“ znana — le-teh ne prijavljajo pristojnim oblastem.. . v Begunje (16. jul.), V Begunjah in v Bezuljaku je dal požgati 19 hiš. Pripravil je spisek 43 mož in fantov iz Begunj, samih protikomunistov, in jih določil za ustrelitev, Begunjci so šli množično prosit Italijane v Cerknico, naj obsojenim prizanesejo, pa tudi, naj jim pomagajo pri samoobrambi. Ko so partizani v Begunjah ubili voditelja kmečkih mladcev Janeza Hitija, je šla delegacija vaščanov z župnikom Turkom na čelu znova k polk. Seragliu. To pot je ta na ustanovitev vaške straže pristal (31. jul.) in odredil, naj jo sestavijo imožje in fantje, ki jih je dal pred nekaj dnevi zapreti in jih namenil za ustrelitev. Dal jim je 30 pušk m nekaj municije. Kos, Stalinistična revolucija I., str. 212. V SVOJEM velikonočnem nagovoru je papež Janez Pavel II. ugotavljal, da štirideset let po drugi svetovni vojni, svet še ni našel miru. Opozarjal je na pojave kršenja človečanskih pravic, na mučenja kot običajno metodo, na diskriminacije, na milijone otrok, žena in mož, ki umirajo od lakote, na ideologije, ki z jezo zastrupljajo človeške duše, na oboroževalno tekmo. A Ceiikev živi v Kristusovem poslanstvu miru, kot so ga prejeli apostoli na velikonočno nedeljo. Poznano je dejstvo, da nasilnega pokončanja množice ljudi ni mogoče zakriti. Armenski genocid, holokavst, Lidice, Ornadour, Marzabot-to, Kragujevac — vse je prišlo na dan. Sovjeti so v Katynu poljske oficirje pobili do zadnjega, pa se je vse odkrilo. Poznano je tudi dejstvo, da vsak tak masovni zločin zahteva priznanje, obžalovanje in zadoščenje. Alko do tega ne,pride, pritisk po razčiščevanju ostaja. Tragedija Izraelcev je šla skozi vse faze, zločin je bil priznan, obžalovan in zadoščenje,, celo materialno, je bilo danes: holokavst je samo še stvar zgodovine. Ne tako tragedija Armencev 1917/8; pritisk, celo teroristični, je ostal! Pokoli, ki so bili izvršeni na teritoriju Jugoslavije po že končanih vojaških operacijah, so bili po krvoločnosti in po številu eni .največjih v človeški zgodovini. Po relativnem številu prebivalstva nedvomno večji, kot ipa v Sovjetiji po oktobru 1918. Ko SFRJ podaja število vojnih žrtev, vedno omenja številko 1,7 milijona. Nikdar pa ni to število vsaj malo razčlenjeno: Razlog je v tem, da bi se tako razvedelo število žrtev, ki so jih zakrivili ustaši, ki so velike, toda ne tako velike' kot pravi režim, drugi razlog pa je v ogromnem številu likvidiranih po končani vojni, ki znašajo: 40.000 Nedičevci, četniki, zbor in civilisti v Srbiji. 40.000 Albanci v Metohiji na Kosovem, balisti, Skandenberg divizija. 25.000 Muslimani v BiH, Sandžaku, Handžar divizija. 150.000 Hrvaška Pliberška tragedija, zajeti civilisti 'in vojak; doma. 20.000 Vetrinjska tragedija, zajeti civilisti in domobranci doma. 80.000 Nemška manjšina, civilisti v Jugoslaviji. 120.000 (M dokumentiranih ujetih nemških vojakov — 200 tisoč ujetih v SFRJ — se jih je vrnilo domov samo 80 tisoč ! 30.000 ‘Nacionalna srbska mladina, vržena nepripravljena na sremsko fronto proti Nemcem, in ustašem. Preko 500 tisoč žrtev! M. Djilas je priznal, da je večina žrtev na teritoriju SFRJ pad’a zaradi partizanov. Ni čuda, da režim ni nikdar specificiral razdelitev 1,7 milijona padlih v Jugoslaviji! Domovina je vedela za strahoto slovenske tragedije takoj. Prič je'bilo ogromno, narod je trpel, a reagirati si ni upal. Pisatelj Fr. S. Finžgar je pripeljal nekaj žena domobrancev h Kidriču in ta jim je zabrusil v obraz: Vaše je pobrala revolucija! Diaspora je zvedela za ves strahotni obseg tragedije v enem mesecu. Zapisana so bila pričevanja redkih rešencev iz jam, cele knjige so bile napisane o grozotah junija 1945. V matici dolga le.ta niso priznali ničesar. Po 25 in več letih so bile prve kratke opombe y knjigah Rebule, -Strl e ta in Svetine. Boris Pahor in Rebula sta 1. 1975 prebila led. Prof. E. Kocbeka sta pripravila do izjave glede pokola domobrancev. Ta je zaVzel stališče, da dolga leta ni vedel za tragedijo, da pa se sedaj zaveda nujnosti, da prizna to veliko krivdo: Doma so objavili članek v celoti. Pozneje so mu očitali, da ni iskren, ko trdi, da leta ni vedel za pokol. Kocbek je’ molčal, komaj je mogel Vztrajati na tem, da ni vedel! Dramatično potolče verodostojnost Kocbeka Jože Cukale SJ, ko prikaže prošnjo dveh sestra Kocbeku v Ljubljani prve dni junija 1945, naj intervenira za dva brata domobranca: „Ničesar n; moč storiti. Vajina brata sta bila domobranca in kot taka kolaboracionista in ZA TAKE NI USMILJENJA,“ je dal odgovor mi- nister. S strani partije je v tem času dal otìgovor M. Ribičič: „V. tistem času smo obsodili na smrt nekaj tisočev največjih kriminalcev. Možno, da je med njimi padel tudi kak nedolžen.“ Isto je ponovil dr. M. Žnuderl. Še bolj je lagal Jože Vidic, publicist: „Domobranci so pred vojaškim sodiščem odgovarjali za zločine in bil; temu ustrezno kaznovani. Kot pričevalec te dobe lahko rečem, da noben domobranec ni bil usmrčen brez dokaza krivde.“ še iz te dobe izhaja Ribičičev ukaz: Dokler bo od nas odvisno, ne bomo nikomur dovolili, da bi raziskoval u-sodo vrnjenih domobrancev. V novo fazo razkrivanja slovenske tragedije' je Slovenija stopila s pisanjem Spomenke Hribar sredi 1. 1984. četudi sem in tja še previdna zaradi službe, pozicije in varnosti vendar postavi pogumne postavke: Nad domobranci je bil izvršen zločin, ker so bili pobiti brez sodbe. Postavimo .spomenik, kjer naj bi pisalo: „Umrli za domovino“. Res so vsi umrli za domovino, vsak za svojo ljubljeno, izsanjano. Njej je sledilo cel kup člankov, debat in pisem. Velja omeniti, da je bila revolucija v Sloveniji najbolj kruta in neusmiljena do nasprotnikov, pa tudi da je Videti, da bo najprej prišlo do priznanja. Uradno o hrvaški, srbski in drugih porevolucijskih likvidacijah ni bilo doma še .ničesar povedanega. S Hribarjevo je potegnilo kup ljudi, veliko je bilo objavljenega v časopisih in celo v Družini smo brali: čas bi bil, da se spominjamo tudi teh slovenskih fantov. Po uradni strani je vredno zabeležiti Jožeta Volfanda, glavnega urednika Dela. Partizanska vojska se je bojevala za obstoj, za življenje ali smrt slovenstva in za njegovo socialno osvoboditev; domobranci pa so bili odpadniki, izdajalci,, slabiči in vsakršni zlikovci. Tragični junaki so samo partizani. Volf an d po nalogu ponavlja tisto staro igro: ko partija odgovarja, se postavi na stališče osvobodilne vojne proti o-kupatorju, zanikuje' pa povsem revolucijo. Tu gre Volfand proti izjavam prvakov kot Dedijerja, Djilasa, Kardelja in Tita, ki je recimo dne 26. maja 1972 Izjavil v Vjesniku: „Podobno je bilo v Sloveniji. To 'je bila državljanska vojna. M; v vojnem času o tem nismo hoteli govoriti, to nam ne bi koristilo.“ Potem še ogromno dejstvo, kot začetek partizanstva šele po vstopu Sovjetske zveze v vojno itd. Zanikati danes po Vseh odkritjih in priznanjih revolucijo in borbo proti njej je povsem neresno. Partizani so se radi ali neradi borili za prosovjetsko, do naroda tujo in indiferentno fronto. Primesi kot so OF, NOB, sodelovanje z Nemci in Italijani te resnice ne spremeni niti za drobec. Najlepše označi prosovjetsko linijo Josip Vidmar, predsednik OF: „če pomislimo, da bi mi Trst lahko dobili za ceno, da. bi se odrekli svoji trdni zvezi s Sovjetsko zvezo, da bi se odrekli njeni demokratični in slovenski politiki, potem se to ne pravi nič drugega, kakor odreči se istočasno tudi lastni suverenosti...“ Bolj važen kot Volfand je Zoran Polič, član OK ZKS, ko pravi : „Moramo se vprašati, ali so 'imel; partizani pravico, da 'se ... ob koncu vojne maščujejo na način, ki ni v skladu z moralnimi in civilizacijskimi načeli.“ Tako uradna ZKS priznava maščevalni pokol, a ga skuša naprtiti jezi ljudstva. Po Dedijerju, - Djilasu in I. Mačku je znano, da je nalog za likvidacijo domobrancev dal poglavar Tito osebno. Zanimiva je povsem negativna reakcija do pomiritve in objektivnosti nekaterih, ker je ne samo otročje pristranska ampak tako globoko primitivna. S. Vošnjak očita Spomenki Hribarjevi, da skuša osvobodilni boj prikazati (Nad. na 2. str.) spet zavladale pravica, resnica in bratska ljubezen. Zato : gojimo še naprej čut solidarnosti med nami, kot naznanjevalno baklo lepše bodočnosti za našo domovino Slovenijo! dr. Stane žužek Med nas je usekalo... Ob 40-letnici našega begunstva 1 Tone Mizerit IZ2MJÖÖA V ARGENTIVI PO PRIZNANJU? (Nad. s 1. str.) kot državljansko vojno! Postavlja dve fronti: na eni strani vsi pošteni Slovenci različnih prepričanj, na drug; strani pa okupator in njegovi zapriseženi in plačani hlapci. Vo-šnjak tudi zagovarja tezo, da je to še bila doba vojnih operacij, tezo, ki naj bi omilila pokol. Vendar ni čisto gotov samega sebe, ko pravi: To je bil čas, za katerega želimo, da bi bil čim ‘dlje od nas. V tej zvezi je zanimiv Z. Polič: „četudi je to (pokol)- bila popolnoma v°jaška akcija, nosi svoj del odgovornosti tudi takratno politično vodstvo, četudi pri sami akciji ni sodelovalo niti ni vede1 o, da se pripravlja. V nekem smislu je to moralni madež, ker si vojaško vodstvo v teh zaključnih operacijah ni vzelo časa, da bi preprečilo ustrelitev tistih, ki niso spadali v poveljniški kader...“ Vresnik v Delu upravičuje pokol, češ samo na področju Pariza ■So ob osvoboditvi brez procesov potolkli 120 . tisoč kolaboracionistov. Tu greši dvakrat, pokol namreč ni V nobenem slučaju upravičen in v številu, kjer je tisoče zamenjal verjetno z enicami. Vsa zapadna Evropa ni 'imela po 9. maju 1945 20 tisoč pravnih in ilegalnih likvidacij, ko-tkor jih je doživela Slovenija. Po tem ključu smo Slovenci najbolj izdajalski narod sveta, ko lahko izkažemo za enega izdajalca v zapadni Evropi kar 150 Slovencev izdajalcev. Vresnik še opravičuje pokol z zakonom OF od 19. oktobra 1941, ki predvideva smrtno kazen za Slovence izdajalce ali kakorkoli delujoče v korist sovražnika, čeprav napravljeno iz nemarnosti ali celo pod pritiskom. Z drugimi besedami, po tem paragrafu bi morali p'otolči 95% Štajercev, Korošcev in Gorenjcev skupaj z Dolancem, ker so se vpisali v Heimatlbund in Kulturbund pod pritiskom. Domobranci so bili legalno usmrčeni kot naj bi bilo predvideno po tem zakonu. Za kazen pa je potreben legalni postopek ne glede na to, da je veljavnost zakona OF iz oktobra 1941 legalni nesmisel. Zanimiv je še komentar Božidarja Lakota v KL od 20. decembra 1984, ki odklanja 'spomenik domobrancem, češ ;da tudi padli nemški vojaki v Jugoslaviji nimajo grobov ne spomenika: Na Gorenjskem so take grobove pokrili s stezo, kar postavi Slovenijo civilizacijsko za 500 let nazaj ! V V Mariboru ima sedež podjetje, ki si je z znartjem, kakovostnimi izdelki in delom, natančnostjo, sposobnostjo in spoštovanjem sprejetih obveznosti znalo odpreti vrata' sveta in se povzpeti med prve štiri na svetu. Ime mu je Metalna. In kaj dela, da je prišlo v svetovni vrh v svoji stroki? Njegova dela sodiljo v področje strojegradnje, konstrukcije in montaže. Predvsem je znano po svetu po hidromehanski opremi: zapornice in cevovodi. V teku let si je nabrala izkušenj po celem svetu (npr. Južna Amerika, Pakistan, Hadito v Iranu, Assuan II v Egiptu), da zdaj sama projektira; nič več ne plačuje licenc. Zdaj začenja gradnjo hidrocentrale v Islandilji. Metalna je dobro organizirana. Važnost polaga na informacije, ki jih dobiva iz različnih virov in jih potem preučuje ter načrtava možne rešitve, ki bi prišle v poštev. To se opazi pri naslednji akciji: zdaj ponujajo žerjave za pristanišča in drugo transportno opremo. Najprej jih je dobilo koprsko pristanišče ; medtem pa so namestili strokovnjake že po drugih pristaniščih, s katerimi navezujejo stike, predlagajo rešitve in napeljujejo vodo na svoj mlin. Zdaj skušajo podpisati pogodbo z Avstralijo, morda tudi v Maleziji. Zagon je tako močan, da so naredili načrte za izvoz prav do leta 2.000. Letošnji načrti kažejo na lep napredek: leta 1980 je delež izvoza v celotnem prihodku bil 8,8%, 1982 19,2%, 1984 32,4%,. letos pa že 45%. Za leto 1988 želijo doseči 80%. V do-larjili pomeni letošnli izvoz 38 milijonov; ta izvoz je trikrat večji od njihovega uvoza. Največji problem, s katerim se srečava, je pač finančni. Država, Jugoslavija, ga ne more podpreti tako Še pred pranjem vesti v Sloveniji se je zganila angleška javnost. Glavne zasluge ima grof N. Tolstoj, s katerim sodelujejo tudi naši rojaki, in BBC, ki je 4. januarja 1984 podala Celovško afero na televiziji. Zadeva napreduje dobro in je dokumentarno ugotovljeno: I. Angleška in ameriška vlada sta bili odmčno proti vračanju vseh Jugoslovanov. Pravica azila je bila za politične nasprotnike SFRJ povsem očitna. H. MacMillan, maršal Alexander, angleški generali in častniki priznavajo dejanje in se izgovarjajo kot Elchmann, da so le izvrševali višje povelje. Višje povelje je bilo lahko dano po Edenu in Churchillu, vendar bo to ostalo tajno za vedno. Da je tako odločila vlada, lahko sklepamo po znani povsem enaki vladni odločbi za vračanje Rusov iz Lienza. Eden to podrobno opiše, da- se je to odločalo v kompetenci vlade. Že za Ruse je bila debata v vladi, da je to proti človekovim pravicam. Za Jugoslovane je 'bil prekršek še bolj očiten in so se verjetno zato odločili za vladno tajnost, dočim je odgovornost na zunaj padla na Mac-Millana in Alexandra, ki se nista u-prla temu zločinskemu povelju. Vladno odgovornost tudi dokazuje pogodba med angleško 'in jugoslovansko armado na Koroškem, sklenjeno 17. maja, ki presega kompetenco armadnih zborov! S strani Anglije ni izključeno, da bo ob pravem času prišlo do priznanja krivde in kompenzacije. Zgodovina enostavno ne 'bo sprejela, dosedanjo uradno angleško izjavo, da je bil to primer strahotne pomote in polomije. V Sloveniji ta tema nj več tabu, o njej se piše po časopisih in revijah in celo razpravlja na televiziji. Da se je izvršil protipostavni pokol, je splošno priznano tudi po partiji. Težko je verjetno, da bi režim v bodoče priznal upravičenost in izključno slovenske obeležje protirevolucij-ske borbe. To bo prinesel šele politični plural izem. Spomen'k danes bi nujno bil žaljiv za slovensko vojsko kot je recimo spomenik pred ljubljansko škofijo. Konkretno pa je sedaj komaj možno odreči pravico sorodnikov in znancev, da se ne zberejo in pomolijo na krajih množičnih likvidacij. Na tihem se to itak že dogaja. Ta mesta bodo iz praktičih razlogov poslala tudi stalni grobovi naših junakov, kjer bodo v svobodi kasneje zrasli spomeniki te največje slovenske tragedije. dr. Peter Urbanc močno s krediti, kot to delajo države konkurenčnih 'družb. Metalna zaposluje 4.900 ljudi, od katerih je okoli 1.500 visokokvalificiranih strokovnjakov. CELOVŠKI ZVON 84 (II) 4 Lani je izšel 4. zvezek II. letnika celovške revije ZVON, ki smo ga v Argentini dobili z zamudo. Ob bueno-saireškem Meddoibju izhaja v Celovcu visokostoječa revija, ki jo izdaja za slovensko izobraženstvo Družba sv. Mohorja z uredniškim odborom, ki je razdeljen po vseh kontinentih. Celovški ZVON hoče zajeti ves slovenski narod kjerkoli se nahaja, . tako v Sloveniji, v zamejstvu in v zdomstvu. Kakor smo ob začetku izhajanja te revije iz zamejskega Celovca za ves svet skoraj dvomili, da bo to uspelo zaradi tako različnih duhovnih orientacij in še upoštevaje naročnike v Sloveniji, zdaj vendarle triletna praksa dokazuje, da je to izvedljivo in da Celovški Zvon izpolnjuje svoje poslanstvo. In to poslanstvo obstaja v tem, da gradi zavestno na slovenski zgodovinski duhovni tradiciji in iz nje posega v vseslovenski prostor. Ta zgodovinska tradicija se o-čituje v jasno poudarjenem katoliškgm pojmovanju sveta, ki pa hoče biti široko, odprto in sodobno. Zasidranost v tradicijo starodavne koroške duhovnosti slovenstva In krščanstva je tudi v tej 'številki ZVONA poudaril urednik dr. Vospernik ob stoletnem jubileju Sketo- Nenadoma smo doživeli eksplozijo ekonomije. Prve strani časopisov, radijski in TV programi, visoki in nizki pogovori, vse se suče okoli ene same skrbi: finančna in davčna reforma, s katero skuša vlada zgraditi jez proti inflaciji, ki je doslej niso mogli ne ustaviti, ne preusmeriti. Kot utopljenec s svojimi zadnjimi močmi, tako se sedaj vlada oklepa te reforme, in skuša narodu dokazati, da ni druge rešilne poti, in da je pač neizbežno, 'da spijemo to čašo pelina, čeprav je Velika noč že za nami. BESEDE, BESEDE BESEDE. . . V teh dneh bo znova govoril predsednik Alfonsin. Prvotni namen je bil, da bi bil nagovor že pred prazniki, pa so morali to preložiti. Preveč prahu in protestov so dvignili prvi ukrepi gospodarske reforme. Sedaj vlada Čaka da se prah poleže. Tedaj bo ugodna prilika, da se narodu razloži, kaj ga čaka-. Pod pritiskom razmer je vlada končno prišla do zaključka, da se ne da dalj časa odlašati z ukrepi. Besede same niso dovolj, in nikogar ne prepričajo, najmanj pa uporne inflacije, ki je marca meseca dosegla 26,5 odstotkov, in v zadnjih dvanajstih mesecih, med lanskim aprilom 'in letošnjim marcem kar 850%. S temi dejstvi v rokah bo Alfonsin napovedal novo dobo — s skoraj poldrugim letom zamude. In s temi dejstvi v rokah minister Sourouil'le pripravlja račune in veča seznam državnih podjetij, ki jim bo vlada pošiljala vedno manj podpore. Je to prvi korak k resnosti in privatizaciji? Radikali so spoznali, da je treba besede zamenljati tudi s številkami. Vendar se ob tem tresejo, ker vedo za grozno politično ceno teh ukrepov. Ni problem le, kaj bodo sedaj od naroda zahtevali. Ni vprašanje, če bo narod sprejel žrtev, ki se bo sedaj od njega zahtevala. Dejstvo je, da bo jasno kot beli dan, da so radikali poldrugo leto sanjali z angelčki, medtem ko so že itak izredno bolni državni ekonomiji puščali kri, kot da bi bila pri najboljšem zdravju. In kljub temu marsikateri opazovalec, e-konomi'st ali resen politik dvomi, da V SUDANU so imeli državni udar. Medtem ko je predsednik Numeiry potoval po svetu in se ravno nahajal na poletu med ZDA in Kairom, je general Swaraddahab na čelu vojaške hunte prevzel vlado. Namen revolucionarjev pač ni originalen: vrniti državi red, demokratizirati politične ustanove, razmahniti zaostale predele države itd. Obljubljajo-, da bodo predali oblast civilistom v šestih mesecih. vega Kresa, ko je zapisal, da je Kres razširil Janežičevo koroško literarno u-stvarjenje iz Celovca v vseslovenska obzorja. Iz te osnove je izšel pozneje tudi Dunajski Zvon in še pozneje Ljubljanski Zvon, ki so tako iz koroškega temelja rastli v vseslovensko in končno v svetovno problematiko. Zato je razumljivo, da je ta zvezek posvečen v pretežni meri tudi koroškim kulturnim vprašanjem, ki tako postajajo vseslovenska. Pesnica te številke Nil! Hrobath ie preprosta, lirična ter izredno močna. Evropsko svetovljanstvo pa izraža odlični esej italijanskega publicista V. Messorija: Okostnjak v o--mari vzhoda. Ta esej je preveden sicer iz italijanščine, predstavlja pa enega najodličnejših doneskov v tem ZVONu. Je vzet iz knjige Stava na smrt, o kateri je poročal v prvi številki ZVONa A. Rebula, in to poglavje priča o globokem pogledu na problem smrti v pojmovanju Zahoda in Vzhoda. Globoki duh Messorija pronica v najgloblje os,-nove najznačilnejše vzhodne filozofije, marksizma oz. komunizma. Prepričljivo 1 dokazuje v njem z analizo Ma-rxa n drugih komunističnih filozofov, da ta miselnost odklanja vsako misel na smrt, ker jo smatra za neumnost in neproblematično. Za komunistične mislece je bo vlada pripravljena sedanje reforme resno izvesti, in poleg njih še pripraviti gospodarski program, PADLI V BOJU Paradoks je skoraj vsakdanji kruh v argentinski politiki. Zato ni čudno, da je v to gospodarsko monotematiko padla eksplozivna politična izjava prav s strani enega izmed najbolj polemičnih argentinskih ekonomistov: Alvara Alsogaraya. Ko so vsi govorili o politiki, je on vztrajno debatiral o gospodarstvu. Ko veš svet govori o gospodarstvu, je podal eno najbolj polemičnih političnih izjav. Ko se zvezna sodnijska zbornica pripravlja, da bo sodila bivše komandante zaradi kršenja človečanskih pravic, je Alsogaray mirne duše poudaril, da so vsi tkim. pogrešani pravzaprav „padli v boju“. Alsogaray tega ni. storil naivno. Daleč so leta, ko je zaman iskal primerne politične strukture, pa doživljal poraz za porazom. Dolgo je že tega, kar je opravil osnovno šolo v politiki, in sedaj takorekoč „poučuje na univerzi“. Dobro se zaveda, da mnogim že preseda ta gonja „pogrešanih“, ki se spreminja v enega najtežjih političnih problemov sedanje vlade, in sploh v težak problem argentinske družbe. Bistri inženir in sedan!] i vodja novega argentinskega liberalizma je spoznal, da je precejšen del argentinske politične mavrice, ki ne najde izraza za svoje ideje. V Argentini ni prostora za skrajno desnico. A precejšen zmeren desni krog, in desna veja sredine ne najdeta, izven precej razvpitega peronizma, lastne politične struje. Mnogo ljudi je, ki menijo, da je bila v Argentini pač vojna, da so bile žrtve potrebne, in da je tistih osem ali deset tisoč pogrešanih pač „-padlo v boju“. Tem sedaj Alsogaray nudi možnost javnega izraza in — prostor kam oddati svoj glas na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Še drugo je dosegel Alsogaray, verjetno tudi hote, spretnosti mu ne manjka. Po njegovi izjavi se je dvignila nova narodna polemika o zadevi prötigverilske vojne, pogrešanih in človečanskih pravic. Izjava je tudi soupadala časovno z novimi namigi na amnistiljo, ki naj bi jo uzakonila vlada. Glede amnistile je notranji minister Dr. Troccoli izjavil, da „še“ ni čas, da bi o njej govorili. Kordob-ski nadškof, kardinal Primatesta je nasvetoval, da mora priti „odpuščanje“. Z njim je polemiziral moronski Mons. Laguna da pride odpuščanlje po spovedi, kesanju in trdnem sklepu. Med pa se je postavil kardinal A-ramburu. Ni pametno da škofje javno smrt tabu in je zato ne rešujejo, temveč jo enostavno zanikajo. Kakšen odnos do smrti pa zavzema zahodni svet, bo priobčeno v prihodnji .številki ZVONa, kar sedaj že napovedujejo. Odlični esej je vreden branja in premisleka v našem vseslovenskem prostoru. Poudariti hočem tudi še članek Matjaža Klemenčiča o slovenski ameriški statistiki v 19. in v 20. stoletju. Ta članek zgoščeno podaja vso zgodovino slovenskega izseljenstva predvsem v Ameriki in na podlagi zgodovinskih štetij zadnjih dveh stoletij poroča, na kakšnih znanstvenih podlagah so šteli prihode Slovencev v Združene države (kot Avs-strijce, Madžare, Italijane). Odličen članek na osnovi znanstvenega gradiva. Iz ostale, vsebine te številke naj navedem pogovor s tržaškim škofom Bello-nijem, po poreklu iz Padove, ki sta ga imela tržaška pisatelja Boris Pahor in Alojzij Rebula. V njem pravi tržaški škof, kako se je naučil slovensko in kako hodi med Slovence v dušnopastir-skih potrebah. K tržaškim problemom spada tudi študija dr. A. Capudra o Alojziju Rebuli pod naslovom Med mero in misterijem. Nekaj strani preje pa je isti pisatelj podal pogled ha pisanje Alojzija Rebule pod naslovom Neznano drevo Alojzija Rebule. Oba sestavka pomenita eno prvih in sintetičnih pogledov na celotno literarno ustvarjanje A. Rebule, o katerem dr. Capuder ugotavlja na koncu drugega članka, da ni toliko dedič grške kulture kot kristjan. METALNA MED' NAJDALJŠIMI ŠTIRIMI MA SVETU Dr. Tine Debeljak (220) MED KNJIGRMI IN REVIJAMI polemizirajo. Ob vsem tem smo doživljali pravo poplavo napadov vse levice na liberalnega vodjo ki je ob tem žel še večjo propagando, tam kjer to prav on hoče žeti. Liberalci se že naprej veselijo volilnih usipehov. LJUDJE NA OBEH STRANEH STENE Veselja pa ni v peronističnem taboru. Peronizem je danes kot „človek na obeh straneh stene“. Številni dobronamerni vodje se trudijo, da bi to steno podrli, pa včasih izgleda,’da ruševine še huje ločujejo, kot pa stena sama. Te dni je prišlo do prvega resnega koraka v iskanju izgubljene edinosti. Dobili so se sindikalni vodje različnih tendenc na sestanku z enim izmed najbolj spoštovanih oseb peronizma: bivši gospodarski minister Antonio Cafiero. Tam so bili predstavniki skupine z Rio Hondo, pa tudi Lorenzo Miguel, ki je tajnik vodstva konvencije iz gledališča Odeon. Sindikalisti še vedno predstavljajo glavno moč peronizma v imdustrialnih sektorjih prestolnice, province Buenos Aires ter industrijskih središč v notranjosti. Njih edinost bi bila resen temelj za nadaljno spletanje skupne kite. Dr. Cafiero sam je pred dnevi izjavil, da se bo predstavil kot alternativni vodja peronizma v provinci Buenos Aires, proti sedanjemu vodji, ki je polemični Herminio Iglgsias. More priti do dogovora med Cafierom in Lorenzom Miguelom? Bo Iglesias postal žrtev tega dogovora? Z njim bi bil odstranjen eden največjih kamnov spotike, ki sestavljajo to steno, ki ločuje peronizem, in mu ne pusti doživetja lastne biti. MEDNARODNI TEDEN ŠPANSKA komunistična partija se nahaja pred dokončno razcepitvijo. Sedanje vodstvo, ki mu načeluje Gerardo Iglesias, je odstavilo s sedanje funkcije bivšega glavnega tajnika Carrilla. Ta pa se je odloku uprl, napovedal boj in dejal, da bo njegova frakcija pred sodiščem rbanila lastnost imena in kratice KP. Boj se je pričel. V LIBANONU so pred kratkim u-grabili holandskega jezuita patra Nikolaja Kluitersja. Sedaj so v severnih predelih, blizu vasi Baalbek našli njegovo truplo. Mislijo, da storilci pripadajo muslimanskim levičarskim terorističnim skupinam, ki nenehno sejejo strah in smrt med libanonskim prebivalstvom. GORBAČOV je končno sprejel ponudbo predsednika Reagana ter pristal na vrhunsko konferenco; skoraj istočasno pa so ZDA odklonile sovjetsko ponudbo o začasnem „zamrznjenju“ razpostavljanja evroraket. Vzhod in zahod nikakor ne moreta priti do skupne izhodne točke v iskanju razorožitve. Preveč je potuhnjenja in nezaupanja. Koroškemu pesniku Janušu pa je posvečen članek ob priliki njegovega prejema Petrarkove nagrade. Zanimiva je tudi Vinka Ošlaka Fantazijska slika iz elektrotehnike, kjer svojsko podaja važnost demokracije na podlagi anekdote med Edisonom in Teslo, ko Edison zagovarja enosmerni tok, dočim Tesla izmeničnega, kar naj bo prispodoba za današnjo demokratično ureditev, v Avstriji. Slovenski centralni svet predstavlja Sedejeva študija o akademskem slikarju p. Gabrijelu Humku v stiškem samostanu. Tudi barvne priloge v tem zvezku Celovškega ZVONa predstavljajo dela tega slikarja. Štiristoletnica Dalmatinove Biblije je predstavljena s faksimilnim posnetkom iz Dalmatina, ki govori o babilonski zmešnjavi jezikov, odlomek, ki se mi tudi zdi namenoma izbran za to celovško revijo. Iz Finžgarjevega pisma F. K. Mešku — ponatis iz izvirnika —, je vnovič podano pričevanje, kako je umetnostni zgodovinar in poslanik Izidor Cankar pri polni zavesti zaprosil za spravo s Cerkvijo in je vse uredil pred Bogom, To je že drugo Finžgarjevo pričevanje, kajti svojčas je Zbornik Svobodne Slovenije prinesel v faksimilu Finžgarjevo pismo prof. Anžiču v ZDA s približno isto vsebino. To bi bila glavna vsebina tega zvezka, ki. priča znova o uspehu celovške revije Mohorjeve družbe? ki je iz dela za ljudsko prosveto segla v sam vrh slovenske in svetovljanske kulture. NOVICE IZ SLOVENIJE GORNJA RADGONA —■ Avstrijci in Madžari so začeli kupovati v obmejnih krajih Pomurja. Kupujejo vsevprek: živila, alkoholne pijače, kristalno steklo, gospodinjske aparate ('bela tehnika), šlportno opremo, posteljnino, itd. Kupci pridejo počni skozi, saj prinesejo dinarje od doma, kjer jih ceneje plačajo, kot pa v slovenskih menjalnicah. LJUBLJANA — Opekarne niso v preveč rožnatem položaju. V zadnjih desetih letih je zaprlo vrata i7; danes jih ostane 18. Te zaposlujejo 2.200 delavcev, ki izdelajo letno petsto milijonov opek. Predvsem so ostale izven produkcije tiste opekarne, ki imajo zastarelo tehnologijo in niso znale poiskati dopolnilnih proizvodov. Med najbolj u-apašne opekarne spadajo Goriške opekarne, Ljubečna pri Celju, Loče, v Križevcih. DRAGOMER — Nobene slikanice s slovenskim besedilom ni bilo najti v dragomerski trgovini KZ Vrhnika pred novim letom. Dve bravki sta se v rubriki Dela „Pisma bralcev“ med tem pomanjkanjem smisla za estetsko vzgojo in materinščino pritožili. LJUBLJANA — Podražila sta se moka in kruh za 18%. Kilogram kruha stane, odvisno od tipa kruha, 37,80, 40,35 in 41,90 din. GRAD — Sto novih telefonskih priključkov so dobili v Gradu in Dvoru pod Krvavcem. Izboljšanje je prišlo s prostovoljnim delom. Na isti način bodo uredili avtobusna postajališča, otroško igrišče in asfaltiranje nekaterih vaških cest. KRANJ — Lanski orkan) je podrl 400 tisoč kubikov lesa na področju Kranja in Bleda,. Po letu dni pa gozdovi še niso vsi pospravljeni, da bi letošnjo pomlad že mogel rasti nov gozd. Zato so gozdarji letos kar na lastno roko začeli pospravljati gozdove privatnikov, ki tega še niso storili. — V dinarjih je škoda visoka 400 milijonov; odškodnina pa bo znašala od 400 do 800 din na kubik lesa. LJUBLJANA — Veliki oder Cankarjevega doma so tehnično preizkušali v. mesecu marcu in tudi v aprilu. Ta mesec pa mislijo že na prvi nastop in sicer gostovanje iz Beograda z dramsko uprizoritvijo romana Mefisto Klausa Manna. Oder je opremila angleška firma Tele Stage. Naslednji nastopi bi pa bili operi Fausto in Othello, balet in koncertna predstava Fidelia. TOLMIN — Ukinili bodo osnovno organizacijo Zveze komunistov („bases“) v petih tolminskih podjetjih, ker imajo neznatno (2-4) število članov. Ti naj bi se včlanili v krajevne celice. Seveda je sporočilu dodano mnenje, da tovrstno ukinjanje ne sme postati praksa.. LJUBLJANA — Taksiji so 20. februarja podražili vožnjo'. Startnina stane 130 din, kilometer vožnje pa 70 din podnevi, 80 din ponoči. V Kopru so cene podobne, v Mariboru pa je dražja Startnina. RAVNE NA KOROŠKEM -—.V Kalkuti bodo instalirali dve kovinsko-pre-delovalni tovarni, katerim bo železarna z Raven odstopila potrebno tehnologijo. Ena bo izdelovala rezalna orodja, druga pa krožna rezila. Za vse to bo železarna dobivala letno 2,5% prihodka. UMRLI SO OD 20. do 28. februarja 85: LJUBLJANA — Dušan Markovič; Ivan Šegatin; Ivan Bezek st.; Štefan Bizavičar, 88; Ivanka, Šuman roj. Zgonc; Milka Binder roj. Križ, 84; Miha Berdajs; Alojz Štiblar; Josipina Kumelj roj. Bais; Vera Bajželj; Jože Klemenčič; Ciril Genussi, 64; Babina Zlata Kür-ner roj. Juršinovič; Anton Tomc, 86; Mirko Uhan; Anton Trenta; Marija Galič roj. Andlovec; Angela Lavrič ^ roj. Kucler; Frančiška Pečar roj. Hribar, 75; Mimica Dolinar; Jože Šerjak, 91; Alojzij Faletič; Vera Sobotinčič; Anica Starc roj. Podgornik; Vilijem Medvešček; Frančiška čemažar roj. Zorc (Končarjeva mama iz Kleč); Jožefa Elyon roj. Kovačič, 83; Jože Škofič, 77; Mirko Loboda, 79; Kristina Osojnik roj. Wretzl, 88; Josip Stupica; Dora Miklič roj. Zalar; Janez Černe; Marija Ravnikar; Nežka Valenčak; Marija O-sterman roj. Sirok;_ Franc Novak, 69; Alojzija Suvorov roj. Trpin; Marija Žitko; Janez Vresk; Milan Tunejc; Franc šetina; Igor Pelan; Pavla .Videmšek; Loja Mehle; Ivan Brumen; Marija Gerì roj. Pelicon; Irma Hribar roj. Kayser; Franc Grčar, 86. RAZNI KRAJI — Marija Ferjan roj. Golmajer, Bled; Rudolf Bole, Koper; Franc Kredar, Radovlje; Valter Stuzzi, 87, Kranj; Albina Zore, Sodražica; Ivan Novak, Podkraj pri Velenju; Jože Pavlovič, Ormož; Ivanka Kordiš, Livold; Bine Ravnikar, Maribor; Blaž^ Lederer, Dob pri Domžalah; Mihael Užmah, 76, Lako; Alojzija Radi, Sevnica; dr. Jože Goričar, Mozirje; Ferdinand Bec, Konjsko; Janez Peterman, Zg. Gorje; Anica Dolinar, Idrija; Pepca Janežič, Kamnik; Lojze Kralj, Beričevo; Jože Zalokar, 76, Kokrica pri Kranju; Jože Ržek, Radeče; Janez Babnik, 83) Gajničei; Anton Semenič, Koper; Jože Milek, Metlika; Stanislav Dobnikar, Radeče; Marjeta in Janez Lavria, Horjul; Mira Grum roj. Šetina, Trebnje; Anton Zagožen, Gornji grad; Majda Jančar roj. 'Tesar, Logatec; Rudolf Berger, Novo mesto; Antonija Siročič, Metlika; dipl. inž. kem. Franc Jenčič, Trbovlje; Justi Žnidaršič roj. Novak, Kočevje; Andrej Srebotnjak, 84, Tržič; Pepca Robavs, 80, Čemlšenik; Anton Kralj, Mengeš; Peter Meljnik, Boško viči; Jože Ločnik st., Domžale; Ana Gaberšek roj. Rehar, 80, Celje; Marija Burgar roj. Skok, Mengeš; Josipina Mlakar, 90, Žužemberk; Franc Bizjak, Mala Sevnica; Jože Mlakar, Lož; Jana Habič roj. Jurjevčič, 86, Vrhnika. VAW1WWBF SLOVENCI V ARGENTINI Osebne novice Krst: V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi je bil krščen dne 31. marca Lojze Črnak, sin Lojzeta in ge. Marjete roj. Miklič. Botrovala sta gd,č. Marinka Miklič in Jože Črnak. Krstil je Janez Petek CM. Čestitamo! Rojstvo: V četrtek, 21. marca se je v družini Tomaža Ranta in ge. Marije Kristine roj. Breznikar iz Castelarja rodila hčerka, ki bo krščena na. ime Marija Viktorija, čestitamo! i LOJZKA JEREB roj. URBANČIČ Rodila se je 27. februarja 1934. na Čatežu pod Zaplazom Antonu Urbančiču in Alojziji Poterbin kot osmi otrok. Lepoto in toplino družinskega življenja, otroških iger in vaških doživetij ji je kruto pretrgala vojna že v devetem letu njenega življenja. Bratje so se uvrstili med domobrance, njih domovanje pa so komunisti upepelili. Sledila so leta begunstva, najprej v Ljubljani, nato pa v italijanskih taboriščih. Vsa ta leta je Lojzka preživljala brez mame, ki se ni mogla pravočasno umakniti iz domovine. Poleg šole je morala posvečati vso sikrb težko bolnemu očetu. Bila mu je nadvse ljubeča in skrbna bolničarka. Nekaj mesecev po prihodu v Bs. As. pa je Gospod vzel očeta k Sebi. Tedaj je bila Lojzka stara komaj 14 let. Pa se ni vdajala žalosti. Poprijela je za trdo tovarniško delo, se pripravljala na študij v argentinski srednji šoli in gospodinjila bratom. Leta 1955 se je poročila z Janezom Jerebom. Osnovala sta družino, pravo žarišče ljubezni. Rodila se jima je pet otrok (eden je umrl kmalu po rojstvu). Zdrav krščanski optimizem, izredna požrtvovalnost, veselje in igrivost so bile nekatere njene vrline. Deležni so jih bili vsi, ki so jo obdajali — v prvi vrsti njena družina. Z možem sta vzgajala otroke v krščanskem in slovenskem duhu. Lojzka je bila trdna in nenadomestljiva opora možu in otrokom vedno in povsod. Zanimala se je za vse, kar je zanimalo njeni)" drage: glasba, tehnika, umetnost. Imela je v sebi učiteljski poklic, zato je bila presrečna, da so njene hčerke dokončale pedagoške študije. Zelo rada jih je nadomeščala po potrebi v slovenski osnovni šoli in se za vsako uro skrbno pripravila. Z isto vestnostjo je vodila vrsto let sestanke naraščajnikov in počitniški tečaj. Skozi vse leto je zbirala gradivo, da bi tako mogla otrokom čim več nuditi. Rada je priskočila na pomoč v kuhinji v Slovenski hiši. Skrbela je za ostarele in za bolnike, predvsem še za mamo, ki je leta 1954. prišla v Bs. As., in za brata — vse do njune smrti. Gostoljubno je odprla vrata svojega domovanja skupinam Katoliške akcije, da so imele tam svoje sestanke. Sama je bila navdušena članica te organizacije. Bila je žena molitve, globokega verskega življenja, žena polna preprostosti, ki je uživala ob poslušanju pravljic, žena nasmeha in Umiline, polna razumevanja in dobrote. Ko je zvedela za svojo bolezen, se je odločila, naj ta vest ostane skrivnost družine. Želela je živeti povsem normalno in se ni hotela nikomur smiliti. Z družino je molila za čudež, če bi bila taka božja volja, se skrbno držala navodil zdravnikov in se obenem pripravljala za srečanje z Njim. Deset mesecev in pol je živela z zavestjo, da je bolna. Pa so bili tudi ti dnevi bogati, 'Odšla je k Gospodu na Marijin praznik, 25. marca, obdana od vseh članov družine, ki so ji izkazovali ljubezen in z njo mollili. Pogrešali jo bodo najbolj njeni domači, potem pa vsi, ki so jo poznali, saj je bila polna ljubezni. Ljubezen pa je iznajdljiva, ne išče svojega, se ne ponaša... In taka je bila Lojzka. Njen lik naj ostane v srcih vseh, ki so jo imeli radi in jih podpira v življenju. Slovenska vas V soboto 23. marca sta mladinski organizaciji iz Slovenske vasi pripravili klavirski koncert v izvedbi Andreja Jana, ki se že več let intenzivno posveča glasbenemu študiju. Ni bil to prvi njegov koncert, kajti že v prejšnjih letih nam je dal okusiti zvoke plemenite glasbe in dokazal svoje umetniške talente. Ni lahka pot, ki si jo je izbral, pa je zato toliko bolj zaslužna, ker kaže na neprestano napredovanje v umetnosti in nenehno rast in zorenje njegovih sposobnosti. Program je vseboval skladbe Bacha, Mozarta, Beethovna, Brahmsa, Čajkovskega, Debussyja, Prokofieva, Satieja, Ginastera, na koncu pa tudi skladbo iz lastne produkcije. Izvajanje je pokazalo temeljito pripravo zaigranih del in odražalo dobro poznanje značaja in u-metniškega sloga omenjenih skladateljev. V vsakega se je izvajalec poglobil in ga primerno predstavil. Veseli smo, da se v slovenski skupnosti, najsi bo lokalna ali na splošno, najdejo mladi ljudje kot Andrej Jan, ki se resno ukvarjajo z resno glasbo. Škoda, da so taki primeri redki in je med nami dostikrat vse preveč enoličnega nabijanja na inštrumente brez resne posvetitve glasbi, ki namesto da bi dvigala in plemenitila človeka, povzroča skorajšnjo otopelost za vsako har-moni jo. Veseli smo tega koncerta. Andreju Janu častitamo in mu želimo še mnogo vztrajnosti in uspehov, njemu v zadbšeenje slovenski skupnosti pa v ponos in kulturni dvig. j-k SLOVENIJA V SVETO čile Zadnji potres je zelo prizadel vso državo. Približno dve tretjini dežele je v razvalinah. Bili so grozni trenutki: zemlja je valovila, hiše so se zibale in bobnelo je, kot da bi bil sodni dan. Vse to je trajalo le 3 minute 10 sekund, a so bile neskončne. Takega potresa čile skoraj ne pomnii. Naša stanovanjska hiša ni veliko trpela, pač pa moramo podreti staro hišo. Stvar je pač ta, da so stare hiše delane iz nežgane opeke. V hlevih nimamo materialne škode, ker imajo železobetonsko podlago, zgornji deli pa so leseni. Živali pa so vse preplašene, pri najmanjšem šumu skočijo pokonci; tako si je ena zlomila hrbet in druge imajo poškodovane noge — te pač bo trdba zaklati. Moramo biti Bogu hvaležni, da nas je obvaroval česa hujšega. Luka San Anitonio, Valparaiso, Vina del Mar, tam je bilo najhuje. V prvem mestu je podrlo novo bolnišnico, tri četrt šol je neuporabnih in mnogo cerkva! Mesto Casablanca je na tleh, cerkev so morali zapreti. Enako je v San-tiagu, kjer so zaprli mnogo starinskih cerkva in drugih zgodovinskih spomenikov. Sedaj vsi pomagajo pri reševanju, tudi vojaki odvažajo razvaline in preskrbujejo vasi z vodo — Valparaiso je še danes večji del brez vode. Tudi šole se ne morejo pričeti. Pomoč iz inozemstva je velika, pa tudi Čilenci si zelo pomagajo med seboj. Sedaj pa še malo o Slovencih. Bliža se velika noč. Srečni, ki jo boste praznovali po naše. V tem smo Slovenci v Čilu zelo zapuščeni. Dokler smo imeli sestre in Skromni Dom, nismo tako občutili zapuščenosti. Dobili smo se v tisti majhni kapelici in bili deležni blagoslova za dušo in telo.' Vse to je za nami in se več ne povrne. Lepo vas pozdravljamo — Špurovi. Luka Debevec Slovenci sprejmejo krst Sledeče delo, ki ga priobčujemo v o-krajšani obliki, je bilo lani nagrajeno na Srednješolskem tečaju ravn. Marka Bajuka. Težko je v zgodovinskem smislu točno opredeliti pokristjanjevanje Slovencev in nadaljnji njihov sprejem krščanstva. Veliko je gradiva za kroniko in študijo, ki bi podalo posamezne podatke o teh bistveno važnih dogodkih na „Slovenskem“. A zelo važno je to, kar karakterizira vso zgodovino Slovencev, da je gotovo še mnogo stvari skritih, ki bi nam še ožje in bolj natančno opisale potek dogodkov, ki so korenina našega obstoja kot narod. Če gledamo na sprejem krščanstva od strani Slovencv kot posameznih o-seb, so prav gotovo nekateri že od vseh početkov naselitve in potem tudi v teku let postali kristjani. Če ne kot posledica posebnih vzrokov, že samo zaradi vpliva bližnjih kristjanov drugih narodov. Okoli leta 745 so začeli Obri hudo nadlegovati karantanske Slovence, katerim je takrat vladal vojvoda Borut. Da bi ta mogel pregnati obrsko vojsko, se je obrnil do Bavarcev ter jih prosil, da bi mu prišli na pomoč. Ti so to tudi kmalu storili ter premagali Obre. Za to dobroto so morali Karantanci in njih sosedje (najbrž so bili to mejni sosedje krajinščani—confine — takratni prebivalci Kranjskega) priznati vrhovno njih oblast (frankovskih) kraljev. Vojvoda Borut je moral dati Bavarcem talcev, med katerimi sta tudi bila njegov sin Gorazd in nečak Hotimir. Ob tej priložnosti je vojvoda izrekel željo, da bi oba postala kristjana, kar se je tudi zgodilo. To je bil velik korak, ki se je spremenil v dve splošni in ne manj veliki posledici: 1) konkretni pričetek pokristjanjevanja in 2) skoraj 1200 let (točno okoli 1173 — to je od 745 do 1^18) nemške nadoblasti. Po smrti vojvoda Boruta so Bavarci z dovoljenjem Frankov poslali v Karantanijo Gorazda, ki je bil tokrat že kristjan. Zanj so- namreč prosili ondotni Slovenci, ter ga potem, ko je prišel k njim, povzdignili za svojega vojvodo. Ta način (prvi demokratski duh v organizaciji naroda v vsej Evropi) in pa notranjo svobodno strukturo so o-hranili Slovenci dò leta 822 (upor Lju-dovita Posavskega, kateremu so se pridružili in zato izgubili mnogo pravic); izvolitev kneza ( ki je moral biti naklonjen oblastem) pa do tedaj, ko je bil izvoljen Ernest Železni. To Gorazdovo izvolitev za kneza pa spremlja še. en dogodek: Karantanija je določena po papežu Cahariji v cerkvenem oziru kot „zemlja“ solnograške škofije (Salzburg). Po tem lahko vidimo, da je bilo na slovenskem že toliko kristjanov, da je lahko prišlo do te rimske določbe. Kdo so pa bili delavci te „velike“ žetve? Brez dvoma, da sta, na nemaso-ven način, Gorazd in Hotimir zaprosila „nemške“ duhovnike, kakor tudi irske, ki so prišli od ondotnega kraja z misijonskim namenom. Tako so se počasi uvideli sadovi tega dela, kot smo omenili, pri prejšnjem delu. Trdno se pa prične oprijemati slovenski narod za „Kristusovo vero“ z vladanjem Hotimira (Cheitmar, Cheit-marus, Chettumorus, Chetumorus, Chei-morus: to ime je v rokopisih škofa Vir-gilia iz Salzburga, potem se spremeni v slovenski Kaj timar), ki je zaprosil vladajočega škofa Virgila (ki je toliko vplival s svojim delom v slov. narodu in katerega 1100 letnico smrti obhajamo letos v novembru) naj bi prišel med Slovence in jih potrdil v veri. Tej želji Virgilj ni mogel ustreči in zato je med Slovence poslal škofa Modesta (Irca) za svojega namestnika in z njim druge duhovnike. Modestu je dal oblast, da je smel po cerkvenih postavah posvečevati cerkve in duhovnike, a prepovedal mu je storiti kaj takega, kar bi nasprotovalo naukom svetih očetov. Ko je škof Modest s svojimi duhovniki prišel v Karantanijo, je posvetil cerkev Marije Device pri Gospe Sveti (1. 760), petem cerkev v Liburniji, dalje cerkev v Ingeringu in še več drugih po ostalih krajih dežele. Vredno pa je tudi omeniti, da se pokristjanjevanje v tem času ni vršilo samo iz Salzburške (nemške) strani, ampak tudi iz Ogleja (Italija). Ko je vladal tam namreč patriarh Sigvald, je poslal brate Erfa, Zaula in Marka, ki so utrdili opatijo v Sistu (Furlanija) in samostan v Saltu (pri Teru od Čedada proti vzhodu). Tako se je vršilo pokristjanjevanje tudi od te strani, a ni imelo veliko vpliva v nadaljnjih letih. Ko je umrl škof Modest (1. 765), je Hotimir zopet zaprosil škofa Virgila, naj pride k njemu. Ta mu spet ni mogel ustreči, ker so se Slovenci začeli med seboj vojskovati. To je bil brez dvoma veräki boj med poganskimi in krščanskimi Slovenci. Kaže se nam s tem, da je bila takrat krščanska stranka močnejša ter premagala nasprotnike, kar je razvidno iz tega, ker je Virgil kmalu potem poslal med Slovence duhovnika Sabina. V ta čas lahko postavimo verze Prešernovega znamenitega: „Krsta pri Savici“ : „Valhun, sin Kajtimara bolj krvavi že dolgo bije za krščansko vero.“ (Uvod „Krsta“) Po tej Začasni pomiritvi so se zopet dvignile čete Slovencev zoper svoje sobrate. Zato je duhovnik Sabin ubežal, ker se ni čutil varnega. Ko se je boj pòiegei, je škof Virgilj zopet poslal dva duhovnika. Od tedaj naprej približno je pošiljal vsake dve leti po dvoje duhovnikov na slovensko ozemlje. Okoli leta 769 je umrl Hotimir in takoj Se je pričela tretja domača vojska med Slovenci. Poganska stranka je bila to pot močnejša ter je nagnala vse duhovnike tujce iz dežele. Več let ni bilo med Slovenci nobenega mašnika. Takoj nato pa je katoliška -stranka iskala pomoči pri Bavarcih in jo leta 772 tudi dobila. Tako so premagali kristjani s pomočjo bavarskega vojvode Tasila vse „malikovavce“ na Slovenskem. Po Hotimirovi smrti je Valhun (Wal-tunch, Walttiuch, Walfench: za temi i-meni lahko tiči nemško ali pa slovensko ime) postal karantanski vojvoda. Po prošnji tega je Virgilij poslal dva duhovnika ter mnogo drugih pobožnih klerikov. Okoli leta 774 so se Franki s Karlom Velikem na čelu pričeli bojevati proti upornikom tega dela Evrope. Najbolj proti Obrom, ki so pritiskali na meje. Tako vidimo, da je imelo pokristjanjevanje poleg krščanske plati s svojimi problemi neločljivo, zvezano tudi nacionalno plat, ki je tudi imelo probleme. Nanašamo se s tem na to, da se je slovenski narod moral boriti za svoj obstoj, kot se zanj mora še danes, kot NAROD, ki sprejema krščanstvo. Zato je bilo tako nevarno postopanje Nemcev in tako hvale vredno Kocljeva zamisel z velikima bratoma Cirilom in Metodom. Poleg tega so pa posledice teh dogodkov v slovenskem narodu, ki je bil kot narod prvi pokristjanjen izmed vseh Slovanov, imele še večje odmeve kot samo sprejetje nove prave vere. S tem korakom so si Slovenci zagotovili svoj narodni obstoj do današnjih dni in kot pravi znameniti slovenski zgodovinar Peter Levičnik: „Ohranili so svojo državnost, narodno-socialno strukturo in pravno samobitnost Karantaniji; svoj slovenski značaj, slovenskemu narodu pa zagotovitev svojega nadaljnjega obstanka“. 1955 - SLOVENSKI DAN -1985 I 30 LET SOLIDARNOSTI MED NAMI IN OB 4 O - L E T N I CI NAŠEGA ZDOMSTVA NA BELO NEDELJO, 14. APRILA, V SLOVENSKI VASI PRIČETEK OB 11. URI Vabljeni vsi rojakU ZEDINJENA SLOVENIJA Slovensko katoliško akademsko starešinstvo in Visokošolski tečaj obveščata, da začneta v soboto 27. aprila ob 16. uri v mali dvorani Slovenske hiše svoj deseti Filozofski ciklus, katerega vodi univ. prof. dr. Milan Komar pod naslovom: “EDVARD KOCBEK — EMANUEL MOUNIER” RADIOGRAFIJA USODNE ZMEDE IN ZABLODE Predavanja bodo vsako zadnjo soboto v mesecu. Vpisovanje pred začetkom prvega sestanka. Na razpolago bodo skripta. Vabljeni vsi vsi rojaki, posebno še visokošolci in starešine. LABKOATLETSKI TURNIR 21. APRILA ob 9 Sv. maša ob 10 Začetek tekem Zavod La Salle, San Martin. Vpisovanje-informacije pri športnih referentih posameznih odsekov. Vsi leipo vabljeni! BAJDA s.r.l Nee» kvalitetni parket sedu$ *»«* razpolaga tudi v Buenos Airesu. m TRAVMATOLOG IN ORTOPED [ ■ ■ dr. Julij Savelli ml j ■ ■ ordinira sedaj tudi privatno ob četrtkih od 19. naprej. ■ ■ ■ ■ ■ Maestra Triangelli 430 Los Portones, Ituzaingó Lie. Marta M. Križ K INES 10 LOGIN J A ponedeljek, sreda in petek od 16. naprej. Maestra Triangelli 430 Los Portones, Ituzaingó ■ ZAVAROVANJE VSEH VRST jj ■ M. in H. LOBODA Sarmiento 385 - 1. nadstr. - pis. 10 : Buenos Aires - Tel. 312-2127 5 vsak dan od 11 do 18.30 POJASNILO! Vsem, ki bi želeli vedeti za kraj zadnjega zemskega bival iša gospoda Miloša' Stareta, sporočamo, da se nahaja v sección štev. 8, manzana štev. 3, tablón štev. 21, sepultura štev. 20. Pokopališče Chacarita. Družina Jeretina JUAN B. ALBERDI 3981 Capital Tel. 67-2494 POSEBEN POPUST ZA ROJAKE! ' SLUŽBO DOBI kuharska pnmočnfea OBVCSTILA SOBOTA, 13. aprila: Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri. Začetek visokošolskega tečaja ob 16. uri v Slovenski hiši. Vpisovanje, nato pa inavguralno predavanje univ. prof. dr. Milana Komarja. V Slomškovem domu ob 20 uprizoritev veseloigre „Namišljeni bolnik“, v izvedbi Slovenskega gledališča. NEDELJA, 14. aprila: SLOVENSKI DAN v Slovenski vasi v Lanusu. SREDA, 17. aprila: Sestanek Lige žena-mati v San Martinu ob 18.30 uri. Predaval bo Rudolf Smersu. ČETRTEK, 18. aprila: V Slovenski hiši ob 20 seja upravnega sveta ZS. SOBOTA, 20. aprila: Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. 1. kult. večer SKA v Slov. hiši: ob 20. NEDELJA, 21. aprila: V Slovenskem domu v Berazategui ob 13 družinsko kosilo, ob 15 občni zbor. ČETRTEK, 25. aprila: V Slovenski hiši maša v spomin Petra Markelša. Vabi SLS. SOBOTA, 27. aprila: Sestanek Konzorcija Svobodne Slovenije ob 20 v prostorih Slovenske hiše. Pri SKAS predavanje dr. M. Komarja NEDELJA, 28. aprila: Občni zbor Slomškovega doma po maši. SOBOTA, 4. maja: Redni pouk Slov. Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri. NEDELJA, 5. maja: Obletnica Slovenskega doma v Ca-rapachayu s celodnevno prireditvijo. ESLOVENIA LIBRE Fundador: MILOŠ STARE REDACCION Y ADMIN ISTR AC ION: RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-95 0 3 Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj o M Ssl FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 5