Stara mama Pesem življenja in nje odmevi Ecos de una eanciön de vida * t Uvod Bilo je jesenskega dne, prvega v mesecu oktobru leta 1901, tam ob začetku XX. stoletja, ko je v kmečki hiši Mihevčeve družine na Brodu v Dolnjem Logatcu, korajžno prikričala na svet mala Francka : »Halo, tukaj sem, upam, da nisem prišla zaman«! V zarumenelih listih babičinih spominov odkrivam -ena potomka drugega rodu- stopinje svojih prednikov^ Njene besede me popeljejo v svet njenih mladih let, ki so bila pod močnim vtisom tako prve kot druge svetovne vojne, v doživetja in dogodke, ki so se vrstili v Sloveniji okrog leta 1945. Predstavljajo mi drugačen pogled vojne, pogled iz druge- ne uradne zgodovine. Ni to pogled vojaka, zgodovinarja, politika, filozofa ali sociologa, temveč pogled preproste, verne žene, matere šestih majhnih otrok, žene z vsakdanjimi družinskimi potrebami, s svojimi skrbmi, ki jo življenje nenadoma privede pred nepričakovano, kruto usodo. Čeprav sem že večkrat preje brala in slišala v družini in v slovenski skupnosti o teh razmerah, sem vso to zgodovino dojemala skoraj kot hudo pravljico, ki se je dogajala "nekoč, tam daleč". Danes, ko prebiram lastnoročne zapiske stare mame, me njene besede globoko dosežejo in me postavijo v njeno kožo, pred njena čustva, strahove in pred njene skrbi. Morda je vzrok mojim občutkom ravno ta, da je stara mama doživljala ta beg v izseljenstvo točno v istih letih, kot jih imam jaz dan danes, v štiriinštiridesetih, in v isti vlogi, kot mati otrok v podobnih starostih. Torej, njene materinske besede, polne raznovrstnih doživetij in občutkov, me uspejo pripeljati na isti oder. Veliko spoštovanje do kruha v slovenskem narodu ima gotovo svoj izvor v prejšnjih časih, ko sta bila pomanjkanje in lakota pogosta obiskovalca pa tudi v globoki zavesti, da je vse, kar imamo, v resnici božji dar. »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga«. Ta narodni pregovor je stara mama rada pona-vlajala otrokom in vnukom. Tudi v njenih zapiskih iz begunskih dni se izlušči ta močan poudarek na dober, domač kruh. Razkriva se tudi življenje matere, ki se je v hudih časih izkazala kot močna žena. Že v moževi bolezni je ob kopici otrok vodila kmetijo, v vojnem času, ko je bil mož v italijanski internaciji, nato pa pri domobrancih, je spet vsa skrb padla na njena ramena. Bila je zelo gospodarska. S svojim pogumnim in odločnim značajem je bila trden steber in močna opora možu in družini pri ustvarjanju novega življenja v tujini. Znala je živeti skromno in narediti marsikaj doma, s tem pa je pripomogla k preživljanju družine. Bila je inteligentna, zmožna in napredne narave. Iznajdljiva je skrbela, da bi bila tako ona kot njeni otroci dobro pripravljeni za življenje. Sama se je rada učila čim več novega in praktičnega, in to značilnost je vzpodbujala tudi pri drugih. Že od zgodnje mladosti je bila navajena dela, in v tem - kakor tudi v pridnosti, zavzetosti in požrtvovalnosti - je bila skrivnost, ki je omogočila naši Tomazinovi družini, pričeti novo življenje v tujini čisto iz nič. Imela je trdno vero; znala je izročiti svoje življenje v božje roke, še posebno v najtežjih trenutkih. K Mariji Pomagaj se je vedno zatekala in ji pobožno prepevala pesmice. "Kdor poje, dvakrat moli", nas je rada opominjala... Imela je čut za umetnost. Veselili sta jo petje in glasba. Ako je bila prisotna, ni bilo slavja brez petja. Kot mlado dekle si je želela učiti violino. Ker so ji težke razmere to preprečile, se je zadovoljila z orglicami; z navdušenim igranjem je razveseljevala sebe in druge, skoraj do konca svojega življenja. Imela je veselje do branja in tudi pisanja; rada je prebirala poezije, včasih pa je tudi kakšno sama sestavila. Ob izgubi rojstne domovine je našla uteho zase in za družino v slovenski skupnosti v Argentini. Že starejša ženica je opravljala vseh vrst ročnih del, medtem ko je premišljevala, koga bi lahko z njimi obdarila in razveselila. Naj omenim njene značilne barvaste "odeje dobrote", katere je nakvačkala, da se danes prav vsak izmed njenih vnukov lahko greje z eno izmed njih. Bila je izredno pridna in tudi dobrosrčna. Za misijone je zbirala znamke, s svojo majhno pokojnino pa prispevala tem in onim organizacijam v pomoč revnim. Spominjam se, da ko sem bila še majhna, sem vprašala starše, če je stara mama bogata, ker sem vedno videla, da jima je prinašala kuverte z denarjem, naj jih oddajo za različne dobrodelne ustanove, Cerkev, duhovnike, Vincencijo konferenco, itn. Starši pa so me milo pogledali in odgovorili, da je tisti prispevek odstranila od svoje najnižje pokojnine. Ni imela veliko, pa ji je še vseeno vedno kaj ostalo za potrebnejše. Zase je bila skromna in si ni dosti privoščila: "Saj ni potrebno, vse imam, kar potrebujem " , je dejala, če smo jo hoteli obdariti. Značajna in odločna, je prav rada dajala na- svete nam v družini in tudi drugim ljudem. Njena pisma, ki smo jih dobivali ob rojstnih dnevih ali ko smo bili kje daleč, so bila polna dobrih želja, nasvetov in življenskih smernic. Stara mama in stari ata sta nam dokazala, da se tudi iz zelo težkih in nasprotnih razmer lahko doseže nekaj dobrega, ako se potrudimo in posnemamo vsaj malo njihove značilnosti. Slavje zlate poroke v letu 1980 v Slomškovem domu jima je pomenilo višek življenja, ko sta videvala otroke že preskrbljene in s svojimi družinami. A življenje ni le praznik in preizkušnje so se kar vrstile: smrt moža in kmalu za njim sina Vinka in hčerke Jožice, pravnučka Ivančka in tudi zetov so bili udarci, ki stari mami niso bili prizanešeni. Včasih se je spraševala, koga svojih bo morala še pokopati, predno jo Bog pokliče... A močna žena je vdana v božjo voljo tudi to prenesla in spremljala življenje otrok, vnukov in pravnukov. Bog ji je bil milostljiv, saj je v visoki starosti 95 let še samostojno živela, v soseščini svojih otrok ter si kratila čas na domačem zelenjavnem vrtu. Zadnji dve leti je bila pri hčerki Francki, kjer je mesec pred smrtjo doživela še padec, ki ji je povzročil splošno oslabljenje in, previdena s tolažili naše svete vere, sklenila svoje dolgo in bogato življenje 11. novembra 1998. Ta knjiga naj bi bila starim staršem v hvaležen spomin, naši stari mami pa v poseben poklon ob letošnjem praznovanju njene 110 letnice rojstva. Želim tudi, naj bi mogli ti zapiski približati naslednjim generacijam košček duha starih staršev, njihove zgodovine ter mišljenja. Tako tudi mojim bratrancem v Kanadi, katerim daljava in usoda nista dali možnosti ju od blizu spoznati, ne preživeti trenutke med starim staršem in vnuki, ki so za vsako osebo edinstveni in nepozabni v življenju. Skupaj se podajmo v svet dragocenih babičinih spominov, ki nas bodo vodili po stopinjah naših prednikov. Sonja Valentina Tomazin / li^.firlt t Introduccion Fue en un fresco d'la de otono, el primero del mes de octubre del ano 1901. Fue alla por los comienzos del si-glo XX que en Brod, pequeno pueblito de Eslovenia perte-neciente a Doljni Logatec, llego a este mundo la pequena Francka, irrumpiendo en un valiente grito cual si dijera: "iHola, aqui llegue, y espero que no sea en vano!", bendiciendo as'i a la familia campesina Mihevc. A traves de las amarillentas paginas del libro de recuerdos de la abuela, voy descubriendo las huellas de mis antepasados. Sus palabras me van sumergiendo al mundo de sus anos de juventud, fuertemente influenciados por la primera guerra mundial, y me llevan a las vivencias y sucesos que ocurrieron en su pa'is natal alrededor del ano 1945. Se presenta ante m'i una vision muy particular de la guerra, vivida desde un angulo diferente al habitual; una mirada no de historiador, ni de pol'itico, ni de fi-losofo, ni de sociologo. Es la mirada de una mujer sencilla, de fe, madre de seis ninos, con las pre-ocupaciones y las necesidades cotidianas de una familia, a la cual la vida situa repentinamente frente a un inesperado y cruel destino. Si bien ya he le'ido y escuchado muchas veces de mis familiares y tambien en la colectividad eslovena acerca de los acontecimientos y circunstancias de esa epoca, reconozco que esta historia llegaba a mi algo as'i como un "terrible cuento" que ocurrio "una vez, alla lejos". Hoy, hojeando estos manuscritos de la abuela, puedo decir que sus palabras me llegan profundamente, logrando ponerme en su piel, compenetrandome de sus sensaciones, sentimientos, miedos y preocupaciones. Tal vez el motivo de este sentir radique en que la abuela sufrio este destierro cursando exactamen-te los mismos anos que tengo yo hoy, cuarenta y cuatro, y cumpliendo el mismo rol de madre con hijos en edades similares a los mios. Seguramente es por eso que sus expresiones, llenas de emociones, logran subirme hoy al mismo escenario. En el pueblo esloveno un gran respeto por el pan tiene seguramente su origen en epocas pasadas, cuando el hambre y las multiples necesidades eran un visitante habitual, y tambien en la profunda conviccion de que todo lo que tenemos es en verdad un regalo de Dios: "Si al piso se te cae el pancito, levantalo y dale un besito". Este dicho popular sol'ia repetirnos la abuela a sus hijos y nietos, cuando eramos pequenos. Y este enfasis en el rico pan casero se descascara tambien en sus memorias de los d'las de refugiados. Se revela, ademas, la vida de una mujer, que en momentos difciles manifesto una gran fortaleza. Ya durante una enfermedad de su marido y a cargo de sus seis ninos, se puso al frente de la finca. Y en epoca de guerra, mientras el ejercito italiano lo tenia apresado durante un ano, y luego tambien, cuando formo parte de los "domobranci", grupo de hombres que se organi-zaron en defensa del pueblo contra los ataques partisa-nos, toda la responsabilidad recayo sobre sus hombros. Mostro ser una muy buena administradora. Mujer que vivio modestamente, sab'ia elaborar diversas cosas en su hogar, ayudando as'i a la econom'ia familiar. Con su valiente y decidida personalidad fue una columna solida para su marido y sus hijos en la construccion de una nueva vida en el exilio. Fue inteligente, capaz y de naturaleza em-prendedora. De esp'iritu inquieto, se ocupo siempre de que - tanto ella como sus hijos - estuvieran bien prepa-rados para enfrentar la vida. Le gustaba aprender cosas nuevas que le pudieran ser utiles, y estas actitudes las estimulo tambien en sus hijos. Desde chica estuvo acostumbrada a trabajar duro, lo que - sumado a su personalidad perseverante y luchadora - fueron los componentes del gran secreto que le permitio comenzar con su familia una nueva vida totalmente da la nada. Tenia una profunda fe; sab'ia depositar su vida en las manos de Dios, sobre todo en los momentos mas duros. Fue muy devota de la virgen Mar'ia Auxiliado-ra, a quien siempre ped'ia proteccion y le cantaba sus canciones. "El que canta, reza dos veces", soiia repetirnos^ Tenia sensibilidad para el arte. Le gustaba mu-cho cantar. Adoraba la musica en general. Si ella estaba presente, no hab'ia reunion que no endulzara con el canto de canciones populares eslovenas. De joven quiso es-tudiar viol'in, pero como las dif'iciles circunstancias no se lo permitieron, tuvo que conformarse con la armo-nica. Tocaba este instrumento con mucho entusiasmo, tanto cuando estaba sola, como cuando recib'ia visitas. Y toco casi hasta el final de su vida. Le agradaba la lectura y la escritura; le gustaba leer poes'ias y, de vez en cuando, hasta escrib'ia alguna que otra. En la colectividad eslovena encontro el consuelo y la contencion para s'l y para su familia en compensa-cion con la perdida de su patria natal. Era verdaderamente muy laboriosa y de gran co- razon. Ya mayor pasaba horas realizando manualida-des, mientras su mente volaba imaginando a quien iba a alegrar al obsequiarle su artesania. El tejido a crochet de largos metros de sus coloridas y caracteristicas "man-tas de la bondad" es apenas un ejemplo de ello, con las cuales hoy continuamos abrigandonos cada uno de sus nietos. Juntaba estampillas para las misiones. Con su humilde jubilacion colaboraba con todo tipo de institu-ciones de ayuda a los mas pobres. Recuerdo que cuando era nina pregunte en casa si la abuela era millonaria, porque siempre ve'ia que le tra'ia sobres a mi padre, para que fueran entregados a distintas entidades beneficas: la Iglesia, los sacerdotes, las misiones, hospitales^Mis padres me miraron con ternura y me dijeron que eso era lo que cada mes ahorraba de su jubilacion. No tenia mucho y aun as'i siempre le quedaba algo para los mas necesitados. Para s'l era muy sencilla. "No es necesario, tengo todo lo que necesito", sol'ia decir cuando alguien quer'ia regalarle algo nuevo. De firme personalidad, le gustaba dar consejos tanto dentro como fuera de la familia. Sus cartas, que sol'iamos recibir los nietos y familiares en ocasion del d'la de cumpleanos o al estar lejos, estaban llenas de buenos consejos y de maximas para la vida. Stara mama junto a stari ata nos ensenaron asi' que aün en circunstancias dif^ciles y extremadamente adversas, algo bueno es posible, si tan solo nos esmeramos en utilizar un poco estas cualidades. La celebracion de sus Bodas de Oro en el ano 1980 les significo a los abuelos el sumun de su vida, al ver a cada uno de sus hijos ya encaminado y con sus familias. Pero "la vida no es una fiesta", como dice un co-nocido poeta esloveno. Pronto comenzaron a presen-tarsele duras pruebas: la muerte repentina de su ma-rido, poco despues la de sus hijos Vinko y Jožica, de su bisnieto Ivanček y, algo mas tarde tambien de sus yernos. Fueron golpes que no tuvieron ninguna compa-sion. A veces se preguntaba a quien mas iba a enterrar, antes de que Dios la llamara a ella^Pero mujer fuerte, entregada a la voluntad divina, pudo soportar tambien estas pruebas y siguio por anos acompanando la vida de sus hijos, nietos y bisnietos. Dios le fue misericordioso, pues a la avanzada edad de 95 anos todav'ia viv'ia en forma independiente, en cercama de sus hijos, y pasaba su tiempo ocupan-dose de la huerta que tenia en el fondo de su casa. Los dos Ultimos anos vivio junto a su hija Francka, donde un mes antes de su fallecimiento padecio una ca'ida que le provoco un debilitamiento general. Provista del con-suelo de la fe que la acompano a lo largo de toda su vida, culmino su largo y fruct^fero camino el 11 de noviembre de 1998. Este libro es un homenaje a nuestros queridos abuelos, y en especial a "stara mama", al cum-plirse este ano el 110 aniversario de su nacimien-to. Deseo ademas, que estos escritos puedan acercar a las siguientes generaciones un poco del esp'iritu de nuestros abuelos, su historia y sus pensamientos. As'i tambien a mis primos de Canada, a quienes la distancia y el destino imposibilitaron el privilegio de conocerlos de cerca y de compartir esos momentos entre abuelos y nietos, que para toda persona son siempre unicos e inolvidables en la vida. Sumerjamonos juntos en el mundo de los valiosos recuerdos de la abuela, que nos permitiran recorrer las huellas de nuestros antepasados. Sonia Valentina Tomazin 1 Življenja in nje odm^eui - Ecos de una cancion de vida m m 8 Stara Kazalo Indice I-PESEM Z^^LJENJA CANCION DE VIDA 13 Moja mlada leta na Brodu Mi juventud en Brod 15 Rodni dom 17 Mi casa natal 21 Moje novo življenje v Kalcih Mi nueva vida en Kalce 23 Pri teti na gruntu 26 En la finca de mi t'la 33 Odhod v tujino Camino al exilio 35 Beg od doma 41 Huida de Logatec 51 Vetrinj 53 Vetrinj 57 Velika žalost 59 Tirsteza profunda 61 V taborišču 65 Campo de refugiados 77 Čez morje 79 Cruzando el oceano 85 V Argentini 87 En Argentina 93 Življenje teče naprej 96 La vida sigue su rumbo Kazalo Indice II- ODMEVI ECOS 107 Skrinja spominov - družinske pripovedi El cofre de los recuerdos - relatos familiares 165 Kjer se lepo poje tam so dobri ljudje 170 Donde reina el canto, reina la amistad 171 Domača lekarna 175 La farmacia en casa 179 Družinski kuhinjski recepti 186 Recetas de la cocina familiar SLEDI HUELLAS I - Pesem življenja Cancion de vida Stara mama nam razkriva spomine... La abuela nos revela sus vivencias... Moja mlada leta na Brodu Mi juventud en Brod Rodni dom "Sadni vrtovi, pisani travniki in zlate njive, še dalje tam zadaj pa pojo gozdovi. Bela cerkvica gleda s hriba pohlevno vasico pod seboj in prosi nanjo božji blagoslov" Lojze Grozde I ■ II.,. „. s , , ( t , Rodila sem se tam v začetku XX.stoletja na Brodu, mala vasica Slovenije v župniji Dolnji Logatec. Hiša mojega očeta je stala v bližini potoka, ki ni bil nikdar suh. Ob večjem deževju pa je narastel kar v majhno reko, čez katero je bil speljan lesen most z ograjo. Neštetokrat smo ga prehodili z vozičkom in peš. Domače zemlje so bile na oni strani potoka, zato smo rabili vozičke, da smo prevažali orodje in pridelke za vsakdanjo uporabo. V tem potoku smo napajali živino in vse perilo so vaške perice oprale v njem. In še iz drugih vasi so ženske pripeljale perilo za oprat. Z eno besedo, potok je bil v tistih časih nepogrešljiv del naše vasi. Sedaj so strugo potoka povečali in naredili lep, velik cementen most, s katerega peljeta dve poti. V bližini so postavili korita za napajanje živine. Na začetku mosta je stala kapelica, ki smo jo ob posebnih priložnostih krasili vaški otroci. Pred vnebovhodom so bile tri prošnje procesije, vsako jutro ena, zadnji dan se je pa razvila še posebno dolga procesija. Šla je mimo naše hiše, mimo kapelice in čez most. Se ve, da smo takrat most še posebno okrasili. Procesija se je nadaljevala preko polja v vas Martinj hrib in nazaj v župno cerkev, kjer je bila sv. maša. Na vsaki strani kapelice je rastla ena lipa, ki smo jo ob času cvetja zelo obiskovali, posebno še iz vasi Brod. Iz tega cvetja so nam naše skrbne mamice kuhale čaj, zdravilo za majhne prehlade. Kadar sta lipi v vetru šumeli, smo se otroci z velikim veseljem podili okoli njiju. Vaški fantje in tudi iz drugih vasi so v lepih poletnih nočeh veselo prepevali na mostu in kramljali pod lipico... luna si je pa v potoku radovedno ogledovala svoj obraz. Dekletom se v takih nočeh ni dalo spati. Močno je bilo srčece marsikateri, ko je poslušala prešerno fantovsko pesem in vriske... Kaj vse bi vedeli povedati ti lipi...! V naši družini nas je bilo sedem otrok. Bratec Janezek in sestra Jerica sta umrla še kot dojenčka.Ostali smo živeli v rodnem domu pod skrbnim očetovim nadzorstvom. Vzgajal nas je v verne katoličane in v zavedne narodnjake ter pridne delavce na domači zemlji. Ako je bilo treba bljižnjemu pomagati, so bili člani naše hiše vedno pripravljeni. Mati je bila pridna žena, vedno malo bolehna. Bila je bolj žalostna po naravi. Tako smo se otroci radi oklepali očeta, ki je bil vesele narave in pogumen. Skupno smo obdelovali družinsko kmetijo, kjer vsak letni čas prinese novo delo. Spomladi smo sejali peso, korenje, v aprilu-maju krompir, potem koruzo, na sv Janeza pa fižol. Že preje smo na domačem vrtu sejali seme za zelje in ga pokrili s smrekovimi vejami, da je bilo varno pred mrazom in snegom, ki je še večkrat zapadel. Pred vnebovhodom smo že imeli zelnate sadike v dobro pognojeni zemlji. Poleti je sledila košnja detelje in nato osipavanje krompirja in koruze. Potem je prišla na vrsto mlatev ječmena, da smo imeli moko za močnik, kasneje pa pšenice, kar se je že težko pričakovalo, da smo iz moke lahko spekli dober domač kruh. Poželi smo tudi proso, iz katerega smo pozimi kuhali kašo. Jeseni smo ribali repo in jo stresali v kad dokler se ni skisala. Jedli smo jo ob poletnih dneh skoraj vsak dan kot prvo jed. Tudi zelje je kasneje prišlo na vrsto. Možje so posekali zeljnate glave, jih nato očistili in zrezali s posebnimi rezili. Dekleta so pa zelje pridno nosile z jerbasom v kad. Dva fanta sta si potem umila noge in sta ga z nogami tlačila, dokler ni bila kad polna. Na vsake tri jerbase zribanega zelja je bilo treba en škaf kropa, takoj za tem pa zopet en jerbas zelja, da sta ga fanta tako tlačila. Pri vsakem takem večernem delu smo povabili na pomoč sosede iz vasi. Po končanem delu smo jim lepo postregli z svežim domačim kruhom in kupico žganja, slivovke ali kakšnega sadjevca. Končno smo počistili in pometli skedenj, dekleta in fantje smo se pa vedno radi še malo zavrteli. Kakšen izmed mladih je, za veselje, zaigral na orglice. Tako se je vrstilo večer za večerom, enkrat pri eni hiši, drugič pri drugi, dokler ni bilo vse delo z zeljem v vasi narejeno. Tako smo bili vaščani zaposleni z vsemi temi kmečkimi deli in si lepo pomagali med seboj. Pozimi smo pa delali hišna dela: možje so popravljali orodje, obmetavali sneg, ga grebli s streh, delali gazi; ženske smo pa opravljale hišna dela kot šivanje, krpale obleko in predle niti na kolovratu. Moja brezskrbna mladost na kmečkem domu je bila obsenčena in pod močnim vtisom prve svetovne vojne. Logatec je bil namreč v zaledju soške fronte, od koder se je čulo topovsko grmenje. Vas se je spremenila v vojaško taborišče in središče prve pomoči za ranjence. Spominjam se, da je bil večkrat marsikateri vojak obešen za kazen na eni izmed tistih lip ob vaški cerkvi. Ker so bili moški v vojski (med njimi moj brat in moj oče), je vse delo na kmetiji padlo na starčke, ženske in otroke. Tako sem se doma na kmetiji naučila delati kar vse od kraja. Najlepše spomine na mladost ohranjam na organizacije v domači fari: Marijina družba, Orlice, Prosvetno društvo in pevski zbor. Zelo rada in ponosno sem sodelovala pri njih. Izredno sem uživala pri petju. Spominjam se, kako rada sem hodila na obisk k sestri Miciki, ki je živela v sosednji vasi - oddaljeva morda dve uri hoje - poročena z možem, ki je bil umetnik. Med drugimi strokami se je posvečal tudi glasbi. Pel je, igral različne inštrumente in učil harmonij. Ko sva prišli kakšno nedeljsko popoldne s sestro Ivano k njima na obisk, nama je Micika hitro kaj postregla, njen mož nas je pa povabil za harmonij, in smo vsi skupaj peli... peli...in bili veseli. Kako prijetno mi je bilo pri srcu. Tudi pot k njima sem izredno uživala. Šli sva po poti v breg skozi senčni gozdiček in nato po gmajni proti vrhu Ravnik. Na vrhu je stala kapelica. Potem je pot peljala navzdol v Hotedršico. Ob vaški poti so bile rože in stalo je znamenje (križ, kapelica). Že pred prvo svetovno vojno je starejši brat Jakob odšel iskat srečo v Ameriko. Sestri Micka in kasneje tudi Ivana sta se poročili v Hotedršico; brat Francelj pa se je pripravljal, da prevzame po starših kmetijo. Meni, najmlajši, je usoda namenila drugo pot (glej stran 19) Mi casa natal p "jardines frutales, coloridas praderas, doradas huertas, y mas alia, atras, ■ ■ a lo lejos; el cantar de los bosques. ■ ^^ Una capillita blanca observa desde el cerro ' ' . i.,' . al sumiso pueblo que, allt abajo , , ' ruega la divina bendicion." ■ ■ ..... ■ ■ ■■■■■■ Lojze Grozde ■ ■ Naci alla en los comienzos del siglo XX, en un pe-queno pueblo de Eslovenia llamado Brod, que pertenece al municipio de Doljni Logatec. La casa de mi padre estaba ubicada en las cer-canias de un arroyo, que nunca se secaba. En epocas de lluvia hasta se convertia en un pequeno rio, al que atravesaba un puente con barandas, construido en ma-dera. iLas veces que lo habremos cruzado, unas veces solo caminando y otras tantas arrastrando unos carri-tos^! Nuestras tierras de cultivo estaban del otro lado del arroyo, por eso soliamos usar carritos de mano para transportar herramientas asi como las frutas y verduras que recolectabamos para el uso de la semana. Muy cerca del puente habia una ermita con la imagen de la virgen, la cual los ninos adornabamos con esmero en las festividades. En los dias previos a la Asuncion de nuestro Senor, se haclan tres procesiones petitorias, cada manana una, y el ultimo dia terminaba con una procesion mas grande a la cual acudla casi toda la gente del pueblo. La procesion pasaba junto a nuestra casa, por la ermita, luego cruzaba el puente y atravesaba el prado, en direccion al pueblo Martinj Hrib. Finalmente volvia a la iglesia parroquial, donde se celebraba la santa misa. Para esa ocasion, recuerdo, adornabamos hasta el puente. Este arroyo fue de gran importancia para Brod. Todo nuestro ganado saciaba su sed en el y, ademas, las mujeres del pueblo venian a lavar en sus aguas la ropa de su familia. A veces, hasta se acercaban mujeres de pueblos vecinos. En la actualidad su cauce se amplio y se construyo un puente de cemento, del cual parten dos caminos. Muy cerca del puente se construyeron bebede-ros para el ganado. A cada lado de la capillita habia un arbol de tilo, que, en epoca de floracion, atraia a los vecinos del pueblo. Los jovenes y los ninos nos acercabamos a re-colectar sus flores, para que nuestras dedicadas madres preparasen esos sabrosos tes naturales, que combatian los resfrlos. En las tardes calurosas los ninos jugabamos bajo su sombra, atraldos por el dulce susurrar de las hojas, mecidas por el viento. En las noches de verano los muchachos de Brod y de otros pueblos vecinos, sollan juntarse bajo los tilos a charlar y a entonar alegres canticos, mientras la luna coqueta se reflejaba en el espejo del arroyo. En estas ro-manticas noches, las muchachas no podian conciliar el sueno. Muy fuerte galopaban sus corazoncitos al olr los varoniles cantos, mientras suspiraban y sonaban con alguno de ellos. Ay, si esos tilos hablaran^ icuantas historias tendrlan para contar! Mis padres tuvieron siete hijos. Mi hermanito Janezek y mi hermanita jerica murieron cuando aun eran muy pequenos. El resto de los hijos viviamos en la casa natal bajo el cuidado de mis padres. El gula principal de la familia era mi padre, pues mi madre no gozaba de buena salud y era de naturaleza algo depresiva. Es por eso que los chicos siempre estabamos cerca de mi padre, que era de esplritu alegre, valiente y muy empren-dedor. Mucho se esmero en educarnos para ser buenas personas, catolicas de fe, fervientes nacionalistas y tra-bajadoras, idoneas para explotar y amar nuestro terru-no. Cuando alguno de los vecinos del pueblo precisaba ayuda, nuestra familia siempre ialll estaba! juntos trabajamos en nuestra finca familiar, donde cada estacion del ano viene acompanada de nuevas tareas. En la primavera sembrabamos remolacha, zana-horia, despues, en abril-mayo, papa, choclo, y para la festividad de San juan, chaucha. Pero antes, en la huer-ta familiar ya tenlamos sembradas las semillas para el repollo, que tapabamos con ramas de abedules para protegerlo de las heladas y de la nieve, que a veces volvia a caer. Si la tierra estaba bien fertilizada, para la epoca de la Asuncion del Senor, ya teniamos plantines de repollo. En verano comenzaba la cosecha del trebol y la recoleccion de la papa y del choclo. Le seguia luego el turno al triturado de la cebada, para tener harina para cocinar el "močnik" (tipo de sopa espesa a base de ha-rina de cereal cocinado en leche), y mas tarde al tritura-do del trigo, lo que esperabamos ya con muchas ganas, para, con su harina, cocinar unos ricos panes caseros. Seguia la cosecha del mijo, con el cual haciamos "kaša" en invierno, que era como un pure o papilla de mijo triturado y leche para acompanar las carnes. En otono rayabamos el nabo y lo dejabamos ma-cerando hasta que fermentaba. Era una comida que en verano comiamos todos los dias como entrada. Mas tarde le llegaba el turno al repollo. Los hombres recolec-taban las cabezas de repollo, las limpiaban y las cor-taban luego con unas cuchillas especiales. Las jovenes se encargaban de trasladar a una tina las canastas de repollo recien cortado. Dos muchachos procedian luego a aplastarlo con sus pies, previo lavado de los mismos, hasta llenar la tina por completo. Cada tres canastas de repollo rayado era necesario echarle un balde de agua hirviendo y luego otra canasta de repollo, para que los muchachos pudieran asi aplastarlo. Para cada una de estas tareas nocturnas invitaba-mos a ayudar a los vecinos del pueblo. Al terminar la 17 . i 3-— ^ . labor, los duenos de la casa les convidabamos con un fresco pan casero y una copita de "slivovka", un aguardiente de ciruela. Terminabamos limpiando y barriendo el granero, y las chicas y los muchachos nos quedaba-mos un ratito mas para bailar un poco al son de las melod'ias que alguno de los jovenes sol'ia entonar en su armonica. As'i ocurr'ia noche tras noche, una vez en una casa y otras veces en las de otros vecinos del pueblo, hasta que toda la tarea con el repollo se hubiera terminado. La solidaridad y la ayuda mutua caracterizaba al hombre de campo. De este modo viv'iamos siempre ocupados ayudandonos entre todos con las distintas actividades. En invierno nos dedicabamos a realizar tareas dentro de la casa: las mujeres hac'iamos arreglos y re-miendo de ropa, costura e hilabamos en la rueca; los hombres aprovechaban para arreglar las herramientas y ademas hac'ian sendas y manteman los caminos y los techos despejados de la nieve. Pero los despreocupados anos de mi juventud fueron ensombrecidos y marcados por el influjo de la primera guerra mundial. El pueblo de Logatec era en esa epoca puesto de retaguardia del frente de combate del r'lo Soča, desde donde siempre se o'ia el tronar de los canones. El pueblo se convirtio en un campamento militar y el centro de primeros auxilios. Recuerdo que cada tanto aparec'ia algun soldado colgado de sus pies-de castigo en una de las ramas de aquellos tilos junto a la capillita. Como los hombres en general estaban en combate (entre ellos mis hermanos y mi padre), toda la labor en el campo recayo en las personas mayores, las mujeres y los ninos. Fue as'i como la necesidad me llevo a tener que aprender a hacer de todo. Los mejores momentos de mi juventud los viv'i en las organizaciones que nos brindaba la parroquia, donde participe con todo mi joven entusiasmo: pertenecia al grupo Mariano, fui una orgullosa integrante de la agrupacion "Orlice" (Aguilas), formaba parte del grupo de teatro y tambien cantaba con mucha alegr'ia en el coro de la parroquia. Ya desde muy chica me gustaba cantar. El canto siempre tuvo para m^ ese magico poder de alegrar un momento, hacerle un marco ameno y festivo a toda reunion de encuentro, o de borrar cualquier melancoüa del alma. Recuerdo como disfrutaba ir de visita a la casa de mi hermana Micika, que viv'ia en el pueblo vecino Hotedršica, a unas dos horas a pie desde Brod. Estaba casada con un hombre que era artista de vocacion, entre otras artes, se dedicaba tambien a la musica. Cantaba, tocaba varios instrumentos y ensenaba el organo. Cuando alguna tarde de domingo 'ibamos con mi hermana Ivana a su casa, Micika corr'ia a servirnos algo rico, mientras su esposo nos invitaba a sentarnos junto al organo. As^ empezabamos todos juntos a cantar y cantar, y lo hac'iamos largas horas sin parar^ Recuerdo la alegr'ia que sent'ia en mi corazon cuando part'ia de su casa. Tambien disfrutaba mucho del recorrido que hac'iamos desde nuestro pueblo hasta su casa. Era un camino muy especial de unas dos horas a pie que hac'iamos subiendo por una pendiente, atravesando un bosquecito de fresca sombra, continuando luego cues-ta arriba por un monte, hasta llegar a la cumbre del cerro Ravnik. Nos gustaba hacerlo tarareando alguna cancion. Arriba hab'ia una capillita y desde all'i comen-zaba un camino en declive que llevaba directamente al pueblo. En la entrada del pueblo hab'ia una ermita; sus casas se caracterizaban por tener unos bellos jardines, llenos de flores. Ya antes de comenzar la primera guerra mundial mi hermano Jakob partio a buscar mejor futuro a los Estados Unidos. Mi hermana Micika y mas adelante tam-bien Ivana, se casaron y vivieron en el pueblo vecino de Hotedršica y mi hermano France se preparaba para ha-cerse cargo de la finca familiar, como era costumbre en esos tiempos, para el hijo varon mayor. A m'l, la menor de la familia, la vida me ten'ia deparado otro destino. (ver pagina 19) X • «• t -- ■'.til 18 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancton de vida r/ii;^ . ( ^ ''i f» '-^tk 'i i k' »r. i' iV^M k'-rf J. J * - m t-r r- fc tT m Rodni dom Mi casa natal Kapelica ob rojstni hiši! Ermita junto a la casa natal Družina Mihevc: mama Marija Gosar, ata Jakob Mihevc, stari oče Mheuc. Otroci od leve:Ivana, Francka, Micka, Francelj in Jakob / Familia Mihevc: madre Mar^a Qosar, padre Jakob Mihevc, abuelo Mihevc. Hijos desde la izquierda: Ivana, Francka, Micka, Francelj in Jakob. Pobiranje krompirja / Recoleccion de papa Vas Gornji Logatec / El pueblo Qornji Logatec Rodni dom Mi casa natal Ko je šivalni tečaj Singer prišel v vas /Cuando el curso de costura Singer llego al pueblo Posebno praznovanje na vasi, kjer so nastopili Orli in Orlice / Festividad en el pueblo, con la actuacion del grupo Orli y Orlice Moje novo življenje na Kalcih Mi nueva vida en Kalce Pri teti na gruntu "O Vrba! Srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; de b'uka žeja me iz tvojega sveta speljala ne bila, goljfiva kača!" France Prešeren I ■ i 1 . . . ; . = M • t "S 'i * ■ t ■ ■ Šla sem k osamljeni teti na Kalce, vas v župniji Gornji Logatec. Teta je zelo želela, da bi prišla k njej, tudi moj oče mi je prigovarjal. Ker je bila teta Marija mamina edina sorodnica, naj bi bila jaz podedovala grunt. Teta in stric, brat moje mame, sta imela kmetijo. Stric je bil tudi lovski nadzornik. A v najboljših letih mu je usoda namenila prezgodnjo smrt. Oče mi je rekel: -Ljubi otrok, ubogaj me, usmili se uboge tete, posebno še, ko je tako bolehna. Vdala sem se in šla. Začutila sem, da me ona res zelo potrebuje. Vajena sem bila tudi ubogati svojega očeta. Bila sem najmlajša pri hiši in oče me je ljubil in bil ponosen na mene. Čeravno je malokdaj pokazal, sem vendar čutila njegovo ljubezen. Jaz sem se pa potrudila, da sem mu ustregla, ako je bilo mogoče. Spominjam se, da ko sem bila še majhna deklica, sem mu večkrat zlezla na kolena in mu vihala brke... On me je pa prijel za lička in rekel »rožca kožca«. Živela sem doma do svojega osemindvajsetega leta, to je kar lepa doba za dekle. Torej k teti sem se odpravila nekega mrzlega zimskega dne proti večeru. Močno je snežilo, da nisi videl dvajset metrov pred seboj. Sosedov fant Jože je zapregel konjiče in potegnil na dom tete stvari, ki sem jih pripravila. Jaz pa sem še nekaj časa ostala, se poslovila od vseh, meni tako dragih stvari, nazadnje še od mojih ljubih staršev, jih prosila za odpuščanje in blagoslov. Odšla sem s tesnobo v srcu, misleč, kaj vse mi bo prinesla prihodnost. Ta dan, 29. 1. 1929, bo ostal meni nepozaben. Življenje, začeto na nov način. Teta, že naveličana voditi kmetijo sama s tujimi delavci, je kar hitro naložila name vse sitne zadeve. Malo nerodno mi je bilo od začetka sama se vtikati v vse gospodarske stvari, posebno, ker sem bila doma vajena poslušati in ubogati starše. Teta je bila vdova že šesto leto, bolehala je za naduho. Hiša je bila v klancu, morala je počivati, predno je prišla do vrha. Zdravila se je na vse mogoče načine, a brez posebnega uspeha. Hiša je bila potrebna popravila, moj oče mi je obljubil vso pomoč glede dela in denarja. Prvo pomlad mojega bivanja na Kalcih smo začeli z delom. Pripravili smo vse potrebno za zidavo, dobili zidarje in delo je bilo v teku. Konec julija smo že vzidali, kar je bilo lesenega: okna, vrata, podne, nove stopnice. Narejena je bila tudi ena podstrešna soba. Končno je nastala lepa kmetska hiša, z vsemi potrebnimi stavbami. Okrog pa sadni vrt z raznimi sadnimi drevesi, travniki in njive. Privadila sem se ljudi v hiši in v vasi. Delo izven hiše sem delala po svoji pameti, kakor sem bila vajena od doma. Redilo se je več živine in prašičev in še marsikaj. Teta je bila zadovoljna z mlado namestnico in jaz z novo odgovornostjo. POROKA Poleg tega ni manjkalo nevoščljivosti in nezaželenih ženinov. Teta se je vedno bolj odmikala, jaz pa sem si želela sopotnika, ki bi mu lahko zaupala in bi mi bil v pomoč in oporo. Treba se je odločiti, napraviti konec samskemu stanu, sem si mislila, dobiti moža, ki bo ljubljen, vreden in zmožen gospodar tega doma. Nekega dne pride neka vaška žena, ki je bila znana, da rada prinese kakšne novice na dom. Bila je to mati številne družine, poleg tega še vdova, pa je vendar imela čas še za kaj drugega kot za delo. Žena je povedala, da si želi nek fant iz sosednje vasi, ki je prišel tisto leto na obisk iz Argentine, spoznati z menoj. Privolila sem, ker sem vedela, da je ta fant iz dobre kmečke hiše in poštene družine. Prišel me je snubit v spremstvu svojega brata Antona, kot je bilo dogovorjeno, ravno na dan sv. Lovrenca, to je 10. avgusta leta 1930. Predstavila sva se, povedal mi je, da se imenuje Vinko in da se piše Tomazin, star je bil pa 26 let. Jaz sem jih imela 29, to se pravi, bila je kar v redu razlika. Lepo sva se pogovorila. Beseda je dala besedo...povedal mi je, da je iz Gorenje vasi, to je bila le 500 metrov od tetine kmetije oddaljena vas. V zgodnji mladosti mu je umrla mama in je tako že mlad moral okušati grenkobe življenja. Fantovska leta je preživel v Orlovski organizaciji, ki ga je pripravila za življenje. Bil je najmlajši sin v družini, in ko je odslužil vojaščino, in ko je najstarejši brat prevzel kmetijo, je on odšel v Argentino, da bi si tam ustvaril novo življenje. Zamikal ga je veliki svet. Pristal je v Buenos Airesu leta 1927 in tam delal kot kuharski pomočnik v restavraciji, od začetka, potem je pa vstopil kot zidar, ko so gradili podzemsko železnico »B« ali Lacroze, postajo Medrano. Učil se je tudi voziti tramvaj. Še izpit je naredil. Ko so ob veliki svetovni gospodarski krizi ustavili delo za nekaj časa, si je vzel počitnice, kupil povratni ladijski vozni listek za pot v Evropo in tako prišel po dveh letih na obisk v rodni kraj. Vtis mi je dal, kot da je bil razgledan fant, odprte glave. Obisk se je spremenil v »klic srca in domače ze-mljeve« , in tako je usoda obrnila Vinkove načrte. In seveda tudi moje. Nič več ga ni mikalo nazaj. In tudi mene ne, da ga bi odslovila. Vesela sem bila, da sem končno našla tako sorodno dušo, kot sem si jo že nekaj časa želela. Dala sem mu besedo in jo držala. Dogovorili smo se, da se čimprej vse uredi in ne preveč zavlačuje s poroko. Neko nedeljsko popoldne sva šla z ženinom Vinkom preko hriba Ravnik peš k mojemu svaku Plečniku, ki je bil znan kot dober mizar, saj je delal tudi za ljubljanski velesejem razne fine izdelke. Torej naročit sva šla pohištvo za najino potrebo. Izbrala sva lepo pohištvo, doma smo pa imeli že suh češnjev les, ki je zelo primeren za pohištvo. Mojster ga je prišel iskat in pohitel z delom, ker smo določili dan poroke za 20. oktober istega leta 1930. Res, bilo je sicer kar kmalu odkar sva se spoznala, ali nekaj v nas je pravilo, da je tako najbolj prav in da sva prav eden za drugega. Poslednja noč Že jutri v stan nastopim novi. Kaj res je konec mladih let? Je res, saj priča mi spoznanje, slovo naj vzamem od deklet. Še enkrat kot dekle pred Te, pokleknem sveta Deva. Iskreno prosim, čuvaj me, da ne izgubim se reva. Misli in molitev moje sestre Micike, na večer pred poročnim dnem Kar hitro je prišel določeni dan. Vsi smo želeli, najbolj pa jaz, da bo vse bolj tiho in brez hrupa. Poroka je bila v župni cerkvi Rožnovenske matere božje na ponedeljek zjutraj. Poročil naju je gospod župnik Anton Skubic; za priči sta pa bila moj brat Francelj in ženinov brat Anton. Nato smo se odpeljali k fotografu na Vrhniko. Potem je bilo kosilo na našem domu; po kosilu pa takoj na železniško postajo in k Materi božji na Brezje. Nekaterim smo se malo zamerili. Ko sva povabila v nedeljo po poroki svoje brate in sestre na večerjo, niso hoteli priti. »Na svatbo bi radi prišli. Ko sta nas povabila na sedmino, pa ne gremo« . A počasi so se duhovi pomirili. Pri nas se je marsikaj spremenilo pod vodstvom novega gospodarja. Vinko je uspešno in umno vodil kmetijo, ki se je prav kmalu izboljšala in povečala. Deloval pa je krepko tudi v političnih in gospodarskih organizacijah domačega okolja. V nekem primeru je še kandidiral za vaškega župana, in si z izredno majhno razliko osvojil drugo mesto. Delavci so se počasi prilagodili mlademu gospodarju. Nekateri so iz naše hiše odšli v samostojno življenje: hlapec Jože in dekli Ivana in Mici. Ko so se poročili, je teta vse obdarovala, a vsi so želeli še več. Pridno smo delali, zboljševali, lepšali dom, trebili grmovje, gmajne zasajali s smrekami, čistili in gnojili njive in travnike. Pri tem pa čakali, da bo treba pripraviti zibelko in položiti vanjo malega kričača... Pa je minilo leto, pa ni bilo nič. Začelo se je drugo leto, pa še nič... Zaskrbelo je vaščane in še domače, če ne bo potomstva. Pokojna teta je rekla: -Imej jih ti devet, ker jaz nisem imela nobenega. In kmalu se je pokazalo, da je bila ta skrb odveč. Meseca avgusta, dvanajstega, letal932 je prijokala na svet punčka v veliko veselje naši pokojni teti. Ime smo ji dali Majda - Marija. A teta je pričakala še enega otroka; na njeno željo smo fantka krstili za Jernejčka, ker so našo hišo klicali »Pri Jernejc« tako imenovana po prvem lastniku. Fantek se je rodil zadnjega marca leta 1934, teta pa je umrla 20. decembra istega leta. Bog ji daj večni mir in pokoj in večna luč naj ji sveti. Potem so bili po vrsti Vinko, ki se je rodil 1936. leta; Jožica leta 1938, Franci leta 1940 in Francka Terezika leta 1944. Veseli smo bili lepe družinice in že mislili, kako bomo vse lepo uredili po svojih močeh in zmožnostih. Eni bodo delali na posestvu, drugi pa študirali.. NEMIRNI ČASI A prišlo je drugače. »Človek obrača, Bog pa obrne«, pravi pregovor. Prišli so grdi, nemirni časi, da nisi bil varen nikjer. Mirno življenje se je kmalu skalilo z bližajočo se drugo svetovno vojno, italjansko okupacijo po eni strani, po drugi pa domačini - rodni bratje - partizani, ki so pričenjali s komunistično revolucijo. Bilo je leto 1942. Italijanska vojska je odpeljala v zapor v Qonars, Italijo, vse fante in može z naših vasi, da se ne bi organizirali ali priključili kašni drugi vojski. Imeli so jih zaprte in sestradane dolge mesece. V hudih časih sem morala biti močna. Prevzela sem gospodarstvo in vodstvo kmetije, na kar sem se počasi kar dobro privadila.Tako sem porivala voz naprej. Približno po enem letu so moža spustili iz zapora. Italjanska vojska je propadla in se umaknila iz naših krajev. (l) Sedaj so Nemci zasedli našo vas. Partizani pa so se vedno močneje pojavljali v naših in vseh krajih, katere so imeli do sedaj zasedeni Nemci. Polastili so se imetij svojih domačih nasprotnikov; nadaljevala so se preganjanja, uboji, izgoni in nasprotstva na vseh stra-neh.Tako se je ponavljalo kaka tri leta. Za obrambo družin se je ustanovila vojska - domobranci. Prostovoljno so se priključili možje in fan- (1) Ob začetku vojne sta bili Nemčija in Italija (in Madžarska ter Japonska) zaveznici. Te države so se im^enovale Sile osi. Na drugi strani so pa bile Anglija, Severna Am^erika in Sovjetska zveza. Te države so se im^enovale Zavezniki. Ko pa so Italijani uvideli, da se je vojna sreča obrnila proti Nemčiji, so kapitulirali. Tako praktično ni bilo po vojni zlih posledic za Italijo. / J ^ M tje, ki se niso strinjali s partizanskimi idejami. V našem kraju, v Logatcu, je sam mož Vinko z dvema sosedoma pomagal organizirati domobrance. Dobro so se držali. A mednarodna izdaja in naša nevednost je pripeljala do žalostnega konca vojne. Nemška vojska je propadla in se naglo odpravljala na odhod. Nič točnega nismo vedeli, eni so rekli, da pridejo Amerikanci, drugi da Angleži, in nas rešijo... A na žalost so prihajali partizani, ki so zadnje čase vedno pogosteje napadali. Brusili so nože, rekli so, da bodo z njimi klali» bele svinje«. Tako so imenovali vse tiste, ki niso hoteli z njimi sodelovati. »Izdajalci« so bili zanje vsi, ki so se jim uprli. Njihov način delovanja je teme-ljiv na sejanju strahu in groze; ubijali in mučili so brez usmiljenja. Verne so preganjali, še posebno duhovnike, požigali cerkve in domove. Hoteli so na vsak način vpeljati komunistični način življenja. Neko jutro smo dobili na dvoriščni mizi opozorilno pismo partizanov: »naj sodelujemo z njimi, ali bo v nevarnosti naše življenje«. Komunisti so pač iskali take osebnosti, ki bi imele vpliv na ljudi: učitelje, profesionalce, politično aktivne ljudi v vasi, itn. Silili so jih, da se jim priključijo. Ako tega niso sprejeli, so jih enostavno smatrali za sovražnika. Torej smo, mož in vsa naša družina, bili še posebno na partizanskih črnih seznamih, ker se nismo odzvali njihovemu osebnemu pismenemu opozorilu, naj se jim priključimo. Od takrat se nismo počutili več varne pod to streho. Odšli smo iz Kalc leta 1943 in si uredili drugi dom na grajski pristavi, poleg gradu, v Logatcu, kjer je bila domobranska postojanka. Kupil jo je moj mož. Ljudje, ki so stanovali v teh prostorih in še nekaj drugih, so se pa preselili na Kalce. Takoj se nismo mogli vseliti v novo stanovanje, ker ga ljudje niso še izpraznili. Mi smo potrebovali tudi več prostora za živino in druge stvari. Treba je bilo popraviti in preurediti marsikaj. Dokler pa ni bilo vse to opravljeno, smo hodili v ta prostor samo spat, zjutraj pa na kmetijo nazaj na Kalce, opravljat svoja vsakdanja dnevna opravila. Tako se je vleklo kakih sedem tednov, da smo se nato za stalno vselili v predelane prostore. Na kmetiji smo imeli dobrega oskrbnika. V gradu so pa stalno živeli vojaki: najprej Italjani, nato Nemci, potem domobranci. Na koncu pa še partizani! Od vseh okupatorjev so bili te najbolj kruti in nečloveški. Komunisti niso spoštovali nobenega zakona, ne vojnega, še manj pa človeškega. Ali mi jih nismo čakali. Čeprav nam je bilo izredno težko oditi in zapustiti naše ljudi, naše zemlje, grunt in posestvo po tako velikem trudu uloženem v njem, smo odločili bežati. Šli smo po svetu v negotovost, raje brez vsega kot pa da bi živeli pod komunisti ali da bi nas le-ti mučili in pomorili. Vedeli smo, da tam ne bi mogli živeti več v miru. (glej stran 30) ^^ ifc^ ^^ . - En la ^ finca' de mi tia "Oh Vrba feliz, aldea querida, : . ; , ; ; ; ; morada afable de mi antepasado ■ ; ' ; ■ iSi de ti no me hubiera alejado ■ ■ ■ la sed de conocer, sierpe fingida!^ . France Prešeren La vida me llevo a lo de mi t'la, a Kalce, en Gorenji Logatec, que viv'ia sola en una gran finca. Su esposo (hermano de mi madre e inspector de cazadores) hac'ia seis anos que hab'ia fallecido y mi t'la rogaba que algun familiar viniera a ayudarle a hacerse cargo de su finca, la cual heredar'ia. Mi padre me hablo, pidiendome: "Amada hija, escuchame y apiadate de la pobre t'la, que esta ya mayor y un poco debil de salud". Con mucho pesar y resignacion acced'i, pues sa-b'la que la t'la me necesitaba y ademas, me gustaba complacer a mi padre. Sent'ia que estaba orgulloso de m'i y que confiaba en mi capacidad para enfrentar la responsabilidad de la finca. Aunque no sol'ia demos-trarlo, yo percib'ia que me amaba y eso me dio fuerzas para iniciar mi nuevo camino. Recuerdo que de nina, me sentaba en sus rodillas y jugueteaba, rizandole sus bigotes y el pellizcaba mi mejilla y me decia : »florcita m'la". Viv'i en casa de mis padres hasta los veintiocho anos (avanzada edad, siendo mujer). Por entonces era costumbre para las mujeres irse de casa al contraer ma-trimonio, que en general se daba alrededor de los veinte anos. Llego el momento de despedirme de mi hogar, de mis rincones queridos y de mis amados padres, a quie-nes, antes, ped'i su absolucion y su bendicion, como era costumbre, al dejar el hogar. Jose, nuestro vecino, preparo amablemente su carro y sus caballos, cargo mis pertenencias y me lle-vo a la finca de la t'la. Era una fr'ia tarde de invierno; nevaba intensamente y no pod'ia divisarse ni a veinte metros de distancia. Part'i con tristeza en mi corazon e incertidumbre, pensando en lo que me deparar'ia el destino. Ese d'la, 29 de enero de 1929, quedara grabado por siempre en mis recuerdos. Comenzo as'i una nueva etapa en mi vida. La t'la, ya cansada de lidiar con el personal y las tareas dif'ici-les, delego muy rapidamente el mando en m^. Su asma le dificultaba cada esfuerzo, hasta de subir la cuesta que llevaba hacia su casa. Busco toda clase de ayuda para su dolencia, pero no encontro alivio alguno. Yo pude darme cuenta de que la finca necesitaba una persona con br'io al frente y, aunque, al principio me costo meterme en toda su administracion, porque en casa es- taba acostumbrada a escuchar y obedecer, comprend'i que era necesario tomar la iniciativa. Deposite enton-ces en el trabajo todo mi joven entusiasmo y mi buena voluntad y tome las riendas de la administration y la organization de la finca. La casa necesitaba refacciones y mi padre pro-metio ayudarme en cuanto a trabajo y dinero. En la primavera convocamos albaniles y carpinteros y as'i co-menzamos la labor. En un par de meses cambiamos los pisos de madera, renovamos las puertas, las ventanas, la escalera y hasta hicimos un altillo. Finalmente quedo una linda y confortable casa de campo con todas sus comodidades, con huertas alrededor, prados y variados arboles frutales. Poco a poco me fui acostumbrando a la casa, a la gente y tambien al pueblo. Fui realizando mis labores a conciencia tal como lo habia aprendido de mi padre. Los progresos comenzaron a verse por doquier, hasta en el establo donde nacieron terneros y tambien cerditos. La t'la estaba muy contenta con su nueva administra-dora y yo con mis nuevas responsabilidades. Ml CASAMIENTO La t'la le tomo el gustito a la nueva situation y muy pronto dejo todo en mis manos. Viendo a una mujer joven al frente de una finca, no tardaron en aparecer pretendientes indeseables. En realidad, yo tambien deseaba encontrar un buen com-panero que me ayudara con la finca, pero alguien en quien pudiera confiar y tambien amar. Yo ya era una mujer hecha y derecha y esta finca estaba necesitando la mano de un hombre que fuera merecedor de ella. Cierto d'la de primavera nos visito una vecina comedida con la novedad de que en el pueblo vecino hab'ia un muchacho que acababa de llegar de la Argentina. Yo no lo conoc'ia, solo sab'ia que era de una familia campesina respetable. Sin embargo acced'i a que nos visitara. Su casa estaba a quinientos metros de nuestra finca. Acordamos el encuentro para el d'ia de San Lorenzo, el 10 de agosto de 1930. Ese d'ia vino a visitarnos junto a su hermano Anton. Nos presentamos, me dijo que tema 26 anos, que se llamaba Vinko y que su apellido era Tomazin. Bueno - pense - yo tengo 29, la diferencia de edad no esta mal. As'i comenzamos a conversar. Charlando, me conto un poco su historia. Era de Gorenja Vas, un pueblo a quinientos metros del nuestro. Ya desde muy temprana edad perdio a su mama, ausencia que sintio mucho y que le hizo experimentar el costado amargo de la vida. Al igual que yo, fue integrante de la agrupacion catolica »Orli » (Aguilas), algo que lo preparo para la vida. Era el menor de la familia. En tiempos en que terminaba su servicio militar, su hermano mayor se estaba casando y preparando para quedarse con la finca familiar, como I »J; f». 4 k .-«.t '♦•i^ * >r, 1 ^ « rfi .- -■»» v HP« v^v hijo varon primogenito. Fue as'i que decidio tomar su propio rumbo en la vida y conocer un poco de mundo. Ya varios de sus colegas hab'ian viajado a la Argentina y as'i se entusiasmo tambien el. Llego a la ciudad de Buenos Aires en el ano 1927. En un principio se empleo como ayudante en un restau-rante. Trabajo luego en la construccion del subterraneo lnea »B«, en la estacion Medrano; mientras tanto, con animo de progresar, se dispuso a aprender a manejar los trenes de subtes, rindiendo un examen para ello. Pero despues vino la crisis mundial y se pararon por un tiem-po los trabajos de subte. Entonces Vinko, luego de estar dos anos afuera, decidio tomarse unas vacaciones; se compro un pasaje de barco a Europa y volvio as'i a su tierra. Me parecio un muchacho bueno, inteligente y con una mirada abierta. Eso me atrajo de el. Sus inesperadas vacaciones terminaron transformadas en un "llamado del corazon y de su tierra" y as'i el destino cambio sus planes para siempre, iy tambien los m'ios! Vinko no tuvo mas interes en volver a la Argentina, ni yo, de despedir-lo. Al fin encontre mi alma gemela, que hac'ia tiempo ya deseaba conocer. Le di entonces mi palabra y le entregue mi corazon. Pronto comenzamos a programar nuestra vida en comun. Deseabamos casarnos cuanto antes y no alargar demasiado las cosas. Cierta tarde de domingo salimos con mi prometido a caminar, cruzamos el monte Ravnik y nos dirigimos a la casa de mi cunado Plečnik. Este hombre era conocido como un excelente carpintero, ya que hab'ia realizado unas finas obras para la feria de muebles de Ljubljana. Nos dimos el gusto de elegir unos buenos muebles y se lo encargamos al maestro, para comenzar as'i a armar nuestro hogar. En la casa de mi padre hab'ia madera de cerezo estacionada, muy apropiada para esto. Plečnik fue a buscarla y rapidamente puso manos a la obra. Fi-jamos fecha para nuestra boda: 20 de octubre de 1930. S'i, era muy pronto de habernos conocido, pero algo en nosotros nos dec'ia que ya no tenia sentido esperar. Que eramos el uno para el otro. Mi ultima noche Ya manana estare casada. iSe acaba aqm mi juventud? Los hechos as'i lo demuestran, de las muchachas me debo despedir. Cual joven doncella, una vez mas ante Ti me inclino, Madre Santa, Te pido, gmes mis futuros pasos, que no me pierda en mi nuevo andar. Esta es una oracion que mi hermana mayor escri-bio en v'isperas de su boda. Finalmente llego el d'ia tan esperado. No quer'ia- mos hacer grandes alardes ni eventos, especialmente yo, que me inclinaba por algo sencillo y de perfil bajo. El casamiento se realizo un lunes por la manana, en la iglesia de la Virgen del Rosario de nuestra pa-rroquia. Nos caso el padre Skubic y nuestros padrinos fueron mi hermano France y el hermano de Vinko, Antonio. Al finalizar la ceremonia fuimos a fotografiarnos a Vrhnika. Luego hicimos un almuerzo en nuestra casa, en Brod, y despues del mismo partimos hacia la estacion de ferrocarril rumbo a Brezje, a pedir la proteccion de nuestra Virgen Auxiliadora. El domingo siguiente organizamos una cena en casa e invitamos a nuestros hermanos y hermanas, pero ellos no asistieron: "Hubieramos deseado participar de la fiesta de casamiento, pero como nos invitan a la semana, no iremos", nos dijeron muy molestos. Con el tiempo, las aguas se fueron calmando. El nuevo »patron« comenzo muy bien su trabajo. Dirigio la finca con mucho criterio e idoneidad y pronto se fueron viendo los resultados. Hasta fuimos amplian-do e incrementando las posesiones. Vinko era un patron muy dinamico y capaz y yo estaba orgullosa de el. Pero no solo se dedico a nuestra finca, tambien participo en organizaciones pol'iticas y financieras de nuestro pueblo. Fue un ciudadano muy activo y emprendedor. Hasta llego a ser candidato a alcalde de la localidad, obteniendo en las elecciones un segundo puesto por muy poca diferencia. Los peones de la finca se fueron acostumbrando a la forma de manejo del nuevo patron. Algunos de ellos fueron partiendo para comenzar su propia vida, como los criados Jose, Ivana y Mici. Hac'ia muchos anos que estaban trabajando en la casa. La t'ia los indemnizo pero ellos pretend'ian mas. Seguramente se habr'ian sen-tido casi como los duenos de la finca. Trabajamos con entusiasmo y mejoramos y embe-llecimos mucho nuestro hogar y los alrededores. Plan-tamos abetos, abonamos tierras de cultivo y tambien campinas^ Mientras tanto esperabamos tener que preparar la cuna, para acostar en ella a nuestro pequeno chi-llon^ Mi t'ia me dijo: » Ya que yo no pude tener hijos, trata de tener nueve tu«. Paso un ano de nuestra boda y no hubo novedades. Comenzaba el segundo ano y^ nada. Ya todo el mundo, familiares y gente del pueblo, comenzo a preocuparse de que pasar'ia si no tuvieramos descen-dencia. Para alegr'ia de todos, poco despues quede em-barazada, lo que demostro que tanta preocupacion es-tuvo de mas. El 12 de agosto de 1932 Dios nos bendijo con la llegada de nuestra primera nina. El nacimiento de Majda-Mar'ia alegro a todos y en especial a la t'ia. Ella llego a conocer a nuestro segundo hijo, que, por su deseo, bautizamos Jernej ; la casa donde viv'iamos llevaba ese nombre por su primer dueno: "Lo de jernej". El nino nacio el 31 de marzo de 1934. Unos meses despues, el 20 de diciembre de ese mismo ano, la tia fallecio. Que Dios le conceda paz y vida eterna. Luego fueron llegando mas ninos: en 1936 nacio Vinko, en 1938, jožica, en 1940, Franci y en 1944, Francka. Esta-bamos muy felices con nuestra familia y ya estabamos sonando y haciendo planes, segun nuestras posibilida-des, para cada uno de nuestros hijos^algunos que-rrian estudiar, tal vez jernej, y otros podrian quedarse trabajando en la finca^ TIEMPOS DIFICILES Pero las cosas no fueron como las sonamos. »El hombre propone y Dios dispone«, dice el refran. Nuestros proyectos para el futuro, como los de tantos otros, se esfumaron. Vinieron tiempos politicamente muy dificiles, tiempos en que en ningun lugar se podia estar a salvo. Con la proximidad de la segunda guerra mundial se fue acabando nuestra vida apacible. Por un lado nuestro pais fue ocupado por los ita-lianos y por el otro, nuestros propios compatriotas estaban preparando la Revolucion comunista. Era el ano 1942. Las tropas italianas se llevaron como rehenes a Qonars, Italia, a todos los hombres y muchachos de los pueblos, para evitar que se organi-zaran fuerzas contra ellos o se incluyeran en algun otro ejercito. Asi, abandonados y pasados de hambre, los tuvieron encerrados por largos meses. En estos tiempos dificiles tuve que ser muy fuerte y hacerme cargo de la conduccion de la finca y de la familia. "No estoy sola", pense, "seguramente Dios me dara la fuerza para poder llevar a cabo todo". Y asi fue. Puse todo mi empeno y mi disposicion y salimos adelante con los seis ninos. Al cabo de un ano Italia capitulo y su ejer-cito se retiro de nuestras tierras, quedando liberados tambien nuestros hombres. Pero el pueblo fue entonces ocupado por los alemanes. Ademas, tambien el ejercito rojo, es decir los partisanos comunistas, iban apare-ciendo y avanzando cada vez con mas fuerza sobre los territorios ocupados por los alemanes, como lo era nuestro pais en ese momento, persiguiendo y apoderan-dose de los bienes de quienes no simpatizaran o estu-vieran con ellos. Cada vez habia mas persecuciones, matanzas, proscripciones y antagonismos por doquier. Todo esto duro unos tres anos. Para proteger a las familias se instituyo un ejercito contra-revolucionario, los "guardias del pueblo", que llamaron »domobranci« (dom: hogar: branci: defensores). Estos eran hombres y muchachos volunta-rios que se organizaron por los distintos pueblos eslo-venos, en defensa de su gente, contra los ataques de los partisanos. En nuestro pueblo Logatec, los domobranci fueron organizados por mi esposo y otros dos vecinos. Durante todo ese tiempo habian cumplido un gran rol de defensa, pero la traicion de los paises involucrados en la segunda guerra mundial, mas la desinformacion de nuestra parte, nos llevaron a un muy triste final de la guerra. Las fuerzas alemanas fueron derrotadas y se fue-ron retirando rapidamente de nuestras tierras. No teniamos noticias veraces de lo que estaba pa-sando. Unos decian que venian los americanos y otros, que vendrian los ingleses y nos salvarian... (2> Lamentablemente, nada de eso ocurrio: avanza-ron los partisanos, que ya se venian expresando cada vez con mas crueldad con sus coterraneos, haciendonos terribles amenazas. Afilaban los cuchillos diciendo que con ellos matarian a los "puercos blanquitos", como nos llamaban despectivamente. Su modo de operar consistia en sembrar panico, matando y torturando sin piedad. Todo aquel que no colaborara con ellos era llamado "traidor", en especial la gente creyente y los sacerdotes, por eso se tomaron el derecho de quemar sus hogares e iglesias. A todo precio querian imponer el comunismo. Cierta manana encontramos en la mesita del jar-din una nota intimidatoria de los partisanos que decia: »Si no cooperan con la causa, correran peligro sus vi-das«. La mira comunista estaba tambien en personas referentes e influyentes en la opinion del pueblo, como maestros, profesores, o como mi marido, un hombre po-liticamente activo y participativo en Logatec. Este era un motivo para ellos mas que suficiente para que el y toda nuestra familia nos encontrasemos en sus listas negras. A partir de ese momento ya no pudimos sentirnos seguros bajo nuestro techo. Decidimos dejar nuestro hogar en Kalce en el ano 1943 para mudarnos al centro de Logatec, donde es-tariamos mas protegidos ante la dificil situacion. Nos instalamos en una propiedad que mi esposo habia ad-quirido un tiempo atras, junto al castillo del pueblo. Alli al lado estaba el puesto de los "domobranci". Y la gente que hasta ese momento habitaba alli, la manda-mos a nuestra casa, en la finca. Antes de hospedarnos hubo que hacer muchas refacciones, para que el lugar fuera habitable. Mientras tanto ibamos a pasar solo la noche alli y en la manana volviamos a la finca, para continuar con los quehaceres. Esto fue sucediendo durante siete semanas, hasta que nos mudamos definitivamente, dejando en la finca a un administrador. El castillo contiguo habia oficiado de fortaleza primeramente para los soldados italianos, luego para (2) Al comienzo de la guerra, Alem^ania e Italia estaban aliadas (adem^äs de japon y Hungrla), Estos paises se denomiaban "El eje". Por otro lado estaban Inglaterra, EEUU y la URSS, pa'ses que eran llamados "Aliados". Cuando los italianos se dieron cuenta de que Alem^ania estaba perdiendo fuerza, decidieron capitular. De este modo no hubo consecuencias nefastas para Italia. I »J; f». 4 .-«.t * ■i'A'/f.^ >r, 1 M ^ z -' * <. »--«ft ^^ ' L ' __— En ese amontonamiento y confusion me acorde de nuestro pan y ped'i a un muchacho llamado Pišlar Janez, que corriera hacia la casa para ver si ya estaba horneado. Le preste la bicicleta que hab'ia tra'ido Jernej y muy pronto volvio con la mala noticia de que se ol-vidaron de ponerlo en el horno. Y me trajo la masa, aplastada en las canastas. Entonces envolv'i todo en un mantel y lo sub'i al carro, confiando en que podr'ia aun hoy hornearlo en algun lado. Sin pan, seis hambrientas boquitas no pod'ian estar^ Y as'i volvio a ocurrir una vez mas. La caravana comenzo a avanzar y nosotros^ isin el pan!, tan necesario para saciar el hambre. Camina-mos, caminamos y lentamente llegamos a la cima del cerro Šentjošt, donde hab'ia una delegacion de domobranci. Frente a la parroquia del lugar todo era confusion. El cura parroco abrio sus alacenas y nos dijo que tomaramos todo lo que pudieramos, pues, de otro modo, lo iba a saquear el enemigo. Todo el mundo se abalanzo sobre los alimentos y no recuerdo que me haya tocado algo. En todo ese revuelo, me cruce con un domobranec, Fride, que hab'ia trabajado como carpintero en lo de mi cunado Plečnik. Miro mi numerosa familia y me pre-gunto si ten'iamos pan. Le conte la historia de las idas y venidas con nuestra masa y, como el tenia una buena provision del mismo, nos trajo algunos trozos para ir saliendo del paso. -"iOh, gracias a Dios!", exclame. En semejantes circunstancias era como mana ca'i-do del cielo. As^ saciamos al menos un poco el hambre. Ya avanzada la tarde, la caravana continuo su camino hacia Qorenja Vas, pasando por Lučine y Poljane. Lugares todos desconocidos para m'i. Al anochecer llegamos al pueblo y paramos frente a la Casa de la Cultura, donde se hospedaba la maestra del pueblo. Como ella tambien pensaba unirse a la caravana, nos cedio su habitacion para pernoctar. Domingo, 6 de mayo de 1945 A la manana siguiente, al menos un poco repues-tos del gran cansancio, continuamos camino, que ahora iba en bajada, hasta llegar a Škofja Loka. En muchos lugares, vimos casas quemadas, obra de nuestros crueles hermanos de sangre, los partisanos. Aqu'i nuestro vecino Pavle Rupnik quiso volver, pero su mujer se opuso rotundamente. Las abuelas llo-raban. Continuamos el camino hacia Žabnica, donde arribamos a la noche. Pernoctamos en la pequena casa parroquial y all^ pude hornear un poco de pan. Durante toda la noche se oyeron disparos. Yo la pase mas rezando y rogando a Dios proteccion, que durmiendo. Temprano a la manana nos reunimos en la iglesia para presenciar una misa para luego^partir otra vez. Nagode Anton, vecino de nuestro pueblo y que como nosotros, tambien iba en la caravana con su hijo adolescente, consiguio grasa y con ella lubrico las ruedas de los carros, para que circularan mejor. Luego deposito sus mochilas en nuestro carro y nos lo ayudo a empujar. CAMINO HACIA KRANJ Ya era cerca del mediod'ia cuando llegamos hasta una fonda. Alii paramos, cansados y hambrientos. El senor Havelka, un hombre con mucha facilidad de pala-bra, apelo aqu'i a sus dones naturales y convencio a la duena del lugar para que nos cocinara algo. Le explico cual era nuestra triste realidad y la senora amablemente nos preparo una enorme olla de sopa de papa. Nos ubicamos donde pudimos, y, una vez sacia-dos, agradecimos al Senor y a esa buena mujer por el alimento recibido. Los ninos no tardaron en familiarizarse y sen-tirse pronto como en casa. Los hab'ia por doquier. Yo los miraba jugar y corretear despreocupados por todos lados y me alegre de que no tuvieran que cargar con toda la angustia, preocupacion e incertidumbre en la que estabamos inmersos en ese momento los adultos. En el descuido, el pequeno Matjaž Maček, se metio con las gallinas que andaban sueltas por el fondo. En eso lo sorprendio un agresivo gallo y le picoteo la cara. Tanto, que fue necesario que viniera el propio dueno con un rebenque, para alejar al atacante. A Matjaž le quedo de por vida una marca en su cuerpo, en recuerdo de este bravo gallo. Llego la hora de continuar el camino. Agradecimos nuevamente a la duena del lugar, quien nos vio partir muy conmovida. Continuamos camino hasta llegar a Kranj, donde encontramos muchas personas conocidas del pueblo. La calle estaba llena de gente. Todo era un caos. En un momento nuestro pequeno Vinko se retra-so un poco. Lo busque y espere preocupada. Finalmente aparecio entre la multitud. Estaba buscando un arbusto para hacer sus necesidades. La caravana siguio camino hacia Tržič. En esta ciudad los partisanos atacaron a los rezagados Algunos cayeron muertos y a otros los mandaron de regreso. Aqu'i se empezaron a entremezclar en nuestra caravana soldados alemanes, que hab'ian sido derrotados y hman de regreso. Ellos, con sus armas y su soberbia, quisieron ocupar toda Europa y Dios les dio su mereci-do. iFueron vencidos! En su afan de huir cuanto antes del lugar, ni siquiera les importaba, si en el camino pi-soteaban y^atropellaban a los civiles. Nosotros, los que ten'iamos carritos, 'ibamos al costado, con unas ruedas en la calle y las otras en la banquina. As'i fue nuestro camino; lamentablemente los mi-litares tuvieron siempre la prioridad, y mas estos, que -CJ"' -if- l^-J^ oficiaban de enemigos. Si no nos hubieramos corrido, nos hubieran aplastado. CAMINO HACIA EL TUNEL FRONTERIZO LJUBELJ Llegamos as'i hasta un molino en donde pudimos saciar nuestra sed con agua cristalina que venia bajan-do del cerro. Aqm llene la cantimplora que tra'ia para darles luego a los mas pequenos. Aproveche tambien para lavar algunos panales. Gracias a Dios, el tiempo era bueno y se secar'ian pronto. Era una calida tarde de mayo. Lentamente continuamos subiendo la cuesta de Ljubelj y all^ la interminable caravana de miles y miles(7) de personas se estanco. No sab'iamos porque, solo se o'lan disparos. Ya es-taba anocheciendo cuando la caravana volvio a avan-zar otro poco. La cuesta era cada vez mas empinada y tuvimos que ir poniendo soportes a las ruedas de los ca-rritos, pues corr'iamos el riesgo de que se nos fuera para atras. Esta labor se la encargue a Jernej. Y as'i avanza-mos otro poco. Pero otra vez la caravana se paraba y el tumulto era cada vez mayor. Entrada la noche, la situacion se puso tensa. A lo lejos se o'lan gritos y disparos. La gente oraba y suspira-ba. En un momento el clima parecio calmarse y lenta-mente fuimos avanzando. Continuamente ped'ia a los ninos que se mantuvieran sujetos del carrito, no fuera cosa de que en ese tumulto, se me perdiera alguno. Cada vez se nos hac'ia mas dificultoso mover el carro. Me atre-v'i entonces a pedirle a un grupo que paso a nuestro lado con un carro mas grande, si me permit'ia atar mi carrito al suyo. Por suerte accedieron y as'i pudimos ir un poco mas rapido y con menos esfuerzo. Pero ise corto la cadena que sujetaba el carrito! A duras penas logramos sostenerlo, para que no rodara cuesta abajo. En esa confusion, me di cuenta de que ime falta-ba Majda! Detuvimos la marcha y comence a buscarla con preocupacion. Me pare en un borde y la llame con toda mi fuerza: iMajda! iMajda! Mi voz hac'ia eco en la noche. Mi desesperacion iba en aumento, cuando de pronto vi que dos senoritas tra'ian a mi t'imida Majda de la mano. Suspire. Agradec'i a Dios y a las senoritas haber recuperado a mi nina. Gracias a que en la canada todav'ia hab'ia bastante nieve, la noche estaba bien fresca. Pasado el susto, continuamos lentamente el as-censo. Cada tanto parabamos un poco para descansar. Con mucha dificultad y no poco esfuerzo fuimos llegan-do a la cima. A nuestra derecha aparecio una pequena iglesia, que nos infundio confianza. Nos dijeron que all'i reinaba Santa Ana. Mas hacia abajo hab'ia unas (7) En esa larga caravana emigraron del pa's, desde el 5 al 10 de mayo de 1945, mas de 10.000 eslovenos civiles y 12.000 militares domobranci. cuantas barracas quemadas. Se comentaba que en ellas hab'ia habitado la gente que estuvo trabajando en el tunel fronterizo, que fue abierto en esos d'ias. Seguimos avanzando lentamente hacia el tunel que, en la oscu-ridad, parec'ia la boca de un gran monstruo. La gente suspiraba y rezaba el rosario^ La unica ayuda que todav'ia pod'iamos esperar. Entonces entramos en esa oscura garganta, llena de barro y piedras. Ni siquiera tuvimos tiempo de dudar. Como si nos entregaramos al mism'isimo infierno, nos lanzamos al oscuro abismo y chapoteamos por el -aun no terminado- tunel. As'i fuimos avanzando con gran dificultad. Yo tem'ia que se me rompiera la rueda del carrito^ IQue har'iamos des-pues? Ese transitar, a oscuras, pisando barro y piedras, fue muy penoso. Los disparos y el relampagueo de las balas alla abajo nos confirmaba que nuestra unica po-sibilidad era avanzar. Afirme a los tres pequenos firme-mente en el carro, coloque tambien sobre el la bicicleta de Jernej y a los mayores les ordene que se amarraran fuerte del carro y que no se soltaran ipor nada del mun-do! No se cuan largo es el tunel, pero el camino me pare-cio toda una eternidad. El relinchar de los caballos, los gritos de la gente y los llantos de los ninos romp'ian la oscuridad, que nos envolv'ia. Del techo del tunel -aun en construccion- goteaba agua y formaba charcos y barro bajo nuestros pies. De tanto en tanto iba llamando a los ninos, para asegurarme de que aun segman sujetos del carro. Ese camino infernal parec'ia no querer terminarse nunca. De pronto, poco a poco comenzamos a divisar una claridad; continuamos avanzando, temerosos de lo que encontrar^amos al salir del tunel. Ahora la luz se nos iba acercando^mas^y mas^y^ pronto estuvi-mos ya del otro lado de la montana. Hab'iamos pisado el suelo austr'iaco. La mayor'ia de nosotros, por primera vez. Corintia se abrio frente a nuestros ojos. Nos alegra-mos de la luz al final del tunel, como se alegraron los apostoles en la manana de Pascua: ila luz nos tra'ia la salvacion! Eran aproximadamente las cuatro de la madru-gada. Observamos nuestro derredor y paramos a des-cansar un poco. Muy cerca de all'i corr'ia un arroyue-lo. Nos acercamos para beber y lavarnos. Estabamos transpirados y llenos de polvo. En eso o'imos un bullicio y vimos aparecer un grupo de soldados alemanes con sus carros. Estos se sorprendieron al ver tanta gente de todas las edades y a hora tan temprana. Recuerdo la cara de compasion con que nos miraba uno de ellos. Realmente el cuadro debio ser desolador. Tres pequenos sentados en el carrito, los otros tres apoyados en el y una madre agotada y con cara de incertidumbre, tratando de asearlos como se pod'ia en esas circunstancias. De repente tiro dentro del carrito un paquete de carame-los. iQue agradable sorpresa! Lo salude con la mano en agradecimiento. "Probablemente tambien el tendr'ia ninos espe- ^ ^ ^ t randolo en su hogar y se enternecio"- pense. Abrimos el paquete de ricos caramelos y enseguida le di uno a cada uno de los ninos y tambien repart'i entre los conoci-dos. Es increble pensar con que poco se puede alegrar a uno en esas circunstancias. Los caramelos nos dieron un poco de energ'ia. Pero en especial, el gesto de este soldado logro ser un verdadero mimo para el alma. iGracias a Dios! Lunes, 7 de mayo de 1945 Despues de ese breve descanso seguimos camino por un sendero dentro del bosque, hasta divisar las pri-meras casas. El lugar se llamaba Podljubelj. All'i ya ha-b'la mucha gente, as'i que seguimos caminando. El sendero iba girando entre las praderas. Pasamos entonces por otro grupo de casas; un bello valle se abrio frente a nuestros ojos. Seguimos un poco mas hasta un pequeno pueblito, un poco antes de Borovlje y all^ paramos. A nuestro encuentro vino con su bicicleta el cape-llan de Logatec, padre Cukale. El se preocupo por noso-tros y nos encontro un refugio para pasar la noche, junto con la senorita Verbic y alguna otra gente de nuestro pueblo. iFue una alegr'ia verlo! Muy pronto nos ubico en una casa de familia. El ya hab'ia estado instalado en Celovec, un pueblo que se encuentra mas adelante, pero volvio preocupado por las "ovejas de su rebano". Era avanzada la tarde y la duena de casa nos in-dico donde acomodarnos. Yo aproveche y le ped'i si me permit'ia hornear un poco de pan, relatandole la historia de la masa, que esperaba la tranquilidad para levar y ser puesta en el horno. La senora accedio amablemente y me senalo el horno que aun estaba caliente. Yo co-mence rapidamente con la tarea. Entonces entraron a la casa unos hombres civiles a medias que estaban armados y en la cabeza llevaban unos gorros con la estrella roja. Me empezaron a hacer muchas preguntas y se re'ian ironicamente. Un escalofro invadio todo mi cuerpo. iDios! iAdonde hemos ca'ido? Me asome a la ventana entonces y vi en el jardn varios hombres mas que, como estos, me parecieron muy poco fiables. Hab'ia mucho tumulto y desorden. Busque a la senorita Verbic y al grupo con quienes tenamos pensado pasar la noche en esta casa y les comente mis temores. Rapidamente junte la masa, la envolv'i en un lienzo y sin vacilar, entre todos decidimos alejarnos de all'i. La pobre masa volvio a padecer la misma suerte. Otra vez a las canastas y a esperar poder encontrar un lugar para ser horneada. No me animaba ni a pensar siquiera en que estado ir^a a terminar, luego de tantas idas, venidas y tanta espera^ Ya estaba anocheciendo. Nos arrimamos a la ca-ravana - que segu'ia y segu'ia sin fin - y continuamos el camino. Muy pronto llegamos a un lugar estrecho. All'i hab'ia una guardia de partisanos que no permit'ia el avance con veh'iculos..." iQue hacemos ahora?" Con nuestro carro no podr'iamos avanzar^ Entre todos resolvimos volver a Podljubelj. All'i en- contramos una gran cantidad de gente, incluso hab'ia milicia yugoslava -četniki- y les comentamos lo suce-dido. Los četniki nos tranquilizaron y prometieron que en la manana, todos juntos continuar'iamos la marcha. En la cercan'ia hab'ia una pequena casita, a la cual llevamos nuestras pertenencias. All'i Nejček apoyo la bicicleta para ayudar a entrar los bartulos. Cuando sa-limos nos dimos cuenta de que la bicicleta ya no esta-ba. "Parece que alguien la necesita mas que nosotros", atine a consolar a mi nino. Los ninos se agruparon en un rincon y dormitaron como pudieron. Los adultos pa-samos una larga noche sin dormir, con preocupacion, llenos de incertidumbre, temiendo que nos deparar'ia el d'la siguiente. Martes, 8 de mayo de 1945 La senorita Verbic y su amiga decidieron tomar el tren, pues lo unico que llevaba cada una era una mo-chila. Pero no tuvieron suerte. Los partisanos ya ten'ian casi todos los lugares ocupados. Segun nos enteramos despues, les quitaron las mochilas y apenas lograron salvar sus vidas. Yo esperaba ansiosa el amanecer, pues hab'ia pe-dido en una fonda cercana que me hornearan el pan que hab'ia amasado. Aceptaron hacerlo, solo que mas tarde. IQue iba a hacer? Solo pod'ia esperar. Comence a preparar las canastas con la masa; con preocupacion la observaba pensando si aun podr'ia levar. iCruz San-t'lsima, que sea lo que Dios quiera! La masa no pintaba bien, pero la volv'i a amasar y le agregue mas levadura y un poco de leche y la deje levar nuevamente. Todo lo deposite en la Divina providencia. "Danos hoy el pan de cada d'la", ore con esperanza. "iSolo en Tus manos estamos!"^ Poco a poco la masa empezo a levar^ Suspire profundamente y ya comence a meter las pri-meras hogazas en el horno a lena. "Ojala que nuestra partida se demore hasta que al menos todos los panes se terminen de hornear". Los četniki comenzaron a preparar la partida y con ellos los civiles. Yo trate de salir con los Ultimos del grupo, para ganar tiempo. Pero aun as'i, el pan to-dav'ia no estuvo listo. No sab'ia que hacer^ Entonces mande a mis hijos con el carrito, que siguieran al grupo y le ped'i a la gente de mi pueblo que les echara un vis-tazo, mientras yo me quedaba esperando el pan, para que tuvieran al menos algo para comer. Algo de dinero llevaba conmigo, pero en esas circunstancias nada se pod'ia hacer con el. Finalmente el pan estuvo listo. iComo suspire cuando saque el ultimo pancito del horno y lo puse a enfriar! iQue lindos salieron los panes, estaban tan dorados y que buen aroma desprend'ian! La gente del lugar se sorprend'ia y se admiraba del resultado final de esta masa. Por logica y por experiencia, una masa no puede esperar tres d'las o mas, y menos en clima caluroso. Pero Aquel, que multiplico los panes en la parabola del Evangelio, pudo permitir tambien esto, que una mala masa se convirtiera en un buen pan. Tome en mis manos con devocion una de las hogazas, le hice la senal de la cruz con el cuchillo y le corte las puntitas. El pan volvio a emanar un aroma a bueno y rico. Envolv'i el pan en el lienzo, agradec'i a la gente y orgullosa corr'i rapidamente detras del grupo, ignorando mis pies, llenos de callos. Tenia una alegr'ia de nina, de poder llevarle a los m'los este pan calentito. Mis zapatos estaban muy deteriorados, tanto, que por momentos intentaba caminar descalza, pero era im-posible, ya que el camino estaba lleno de subidas empi-nadas y bajadas y en muchas ocasiones deb'ia arrastrar el carrito con fuerza o, en otras, frenarlo con mis pies. Una vecina del pueblo, (t'la Plešnar, le dec'iamos) me presto varias veces sus zapatillas, para aliviar un poco mis pies. Era una buena mujer, de mucha fe, que en la vida sufrio tanto como amo. Hoy ya descansa en paz. Dios le conceda vida eterna. Dedico al menos estas sencillas palabras en su memoria y honor. Cuando, despues de una hora de intensa camina-ta, por fin alcance al grupo, repart'i a todos, con mucho amor ese pan recien horneado, que tanto se hizo rogar. El d'la era precioso, bien soleado. Lentamente fuimos continuando nuestro camino. Antes de llegar a Borovlje, la caravana se estanco. No sab'iamos bien por que. El lugar se lleno de gente de todo tipo y de distintos lugares. Algunos con auto-moviles, otros con carros y hasta peatones, incluida la milicia (četniki). Los partisanos ven'ian bajando del ce-rro. Los četniki no sab'ian que hacer. Se miraban entre s'l muy alterados, preguntandose si deber'ian atacar a los partisanos o que. Un superior de los partisanos se acerco y trato de convencerlos de que la guerra se habia acabado, que todos ansiaban irse a sus casas y que ser'ia mejor que dejaran las armas. Que paso despues con las armas, no lo se. /Era un nerviosismo total! Dejaban pasar solo a aquellos que no llevaban carros ni caballos. Al doblar un poco pudimos ver que la calle es-taba cerrada por los partisanos y solamente se pod'ia pasar a pie. Algunos tratamos de tomar otro camino, pero volvimos a aparecer otra vez frente a sus narices. Descubrimos que no habia salida. Por las calles estaba lleno de armas y otros ex-plosivos. Les rogue a mis ninos que no se les ocurriera tomar ni pisar nada de eso. En la zona ya se empezaban a amontonar grupos de personas con carros de todo tipo, a la espera de que se les abriera el camino. Frente a nosotros ve'iamos pasar filas de personas a pie, que solo llevaban una mochila de equipaje. Entre ellos iba nuestro anterior parroco, el padre Karel Stupin. Como segmamos parados sin saber que hacer, le dije a mi amiga Ančka, esposa de Pavel Rupnik, que subieramos a la lomada para observar el panorama. Desde all'i pudimos ver que abajo, en la planicie, habia montones de bolsos y valijas abiertas y tiradas por do-quier. A la gente que antes vimos pasar, les terminaron sacando hasta lo poco que llevaban. A pesar de que ha-c'la calor, un frio helado corrio por mi cuerpo. Miercoles, 9 de mayo de 1945 Ser'ia muy cerca del mediod'ia cuando se acerco a nosotros un hombre de aspecto amigable. Nos aconsejo que tomaramos un descanso en un cercano bosque de hayas para refrescarnos un poco, y que mas tarde ver'ia-mos como se presentaba la situacion. Ademas las fami-lias que tra'ian caballos podrian dejarlos pastar all^. As^ hicimos, nos acomodamos en el lugar y a todos nos vino bien ese respiro. Desde all^ pudimos ir viendo que estaba pasando en la calle. Muy cerca temamos agua, as'i que me dispuse a cocinar unas papas que traje desde casa. Corte luego un poco de carne ahumada. Los chicos estaban pasados de hambre y esperaban con an-sias algo para comer. Cuando repusimos un poco las energ'ias, unos se dispusieron a dormitar, recostados junto a un arbusto, otros meditaban y el resto debat'ia, cual ser'ia nuestro destino. Era un t'ipico calido d'ia de mayo. De repente se nos aproximo un partisano. Otra vez un fr'io helado volvio a correr por mi cuerpo. "iPor que hay tanta gente aqu'i, de donde son?" Una senora co-menzo a explicarle^y el partisano la miro y dijo des-pectivamente: "Mm^ a usted, senora, la conozco. Sus hijos colaboran con los guardias del pueblo (domobranci). Ya veo que aqu'i son todos pecadores de la misma calana....Esperen hasta manana, que nadie venda sus pertenencias, que cuando el trafico comience a circular se solucionara todo.« Se podra imaginar el mal palpito que temamos todos. No nos gusto ni su tono, ni su mira-da. Con mucha preocupacion esperamos el anochecer. Mi preocupacion era inmensa, tem'ia por mis ninos y por lo que nos pudiera deparar la noche. Entonces tome a la pequena en brazos y acompanada de Nejček, me dirig'i al pueblo vecino, en busca de un lugar donde pasar la noche con la familia. Golpeamos en la primera casa que vimos y el dueno nos contesto que no quer'ia ninos, que mojan las camas y que, hasta la paja le dar^a lastima que se arruinara. Me acerque a la segunda casa y comence a expli-car mi situacion. La familia parecio apiadarse de no-sotros pero en eso aparecio un partisano. Interrump'i el dialogo y, en silencio y sin siquiera saludar, desaparec'i de inmediato. Sab'ia como vema la situacion. Resignada volv'i al bosquecillo, sumergida en el pensamiento de que tambien la Sagrada Familia busco en vano hospedaje en el pueblo, con su pequeno Jesus. En eso comprend'i de cerca el sentimiento de la Virgen Mar'ia-madre. I »J i f». 4 Jueves, 10 de mayo de 1945 Estire entonces unas frazadas sobre las hojas secas y acomode all^ a los ninos. Coloque a la beba sobre el carro. Finalmente pudieron descansar y los mayores nos unimos en una sola familia y comenzamos a orar el santo rosario. Era el 10 de mayo, d'ia de la Asuncion del Senor. De repente vimos que en la zona de Podljubelj la gente corr'ia de aqu'i para alla y comenzaron a o'irse disparos. Las balas pasaban zumbando sobre nuestras cabezas, comenzando a caer ramas sobre nosotros. No pod'iamos explicarnos que estaba ocurriendo a nuestro alrededor. Un infernal y enfurecido tiroteo comenzo a desatarse. Todos nos tiramos al suelo, mientras tem-blabamos de miedo y seguiamos orando y rogando a Dios, mas que nunca, nos protegiera de nuestros crueles "hermanos". Desde Borovlje se empezaron a o'ir gritos y llantos y vimos que las casas ardi'an. Es terrible descubrir que tus propios hermanos de sangre pueden ser capaces de tener tanto veneno y hacer dano salvajemente a todo aquel que no comparta sus ideas. Ante este nada alentador panorama, quienes es-taban con nosotros, Pavel Rupnik y su esposa Ančka, y Tone Nagode con su hijo, tomaron sus pertenencias y se fueron caminando por el bosque hacia el r'io Drava. Ellos tem'ian que los partisanos los obligaran a sumar-seles en sus listas. De la gente del pueblo, quede sola con los ninos mas algunas ancianas, esperando con temor la madru-gada. A las cuatro de la manana, este grupo que habia partido, volvio. Habian estado junto a un molino pero tampoco all'i sesintieron seguros. Todo, hasta los lugares cercanos, se tornaban peligrosos. Un poco mas tarde vi en el camino a Borovlje a un grupo uniformado. Rapidamente me dirig'i hacia un vecino y le ped'i que averiguara a que bando pertenec'ia. Pronto volvio con buenas noticias, por suerte. Eran los nuestros, los domobranci. Ilusionada desee que entre ellos se encontrara mi esposo Vinko. Pregunte por el a los muchachos y me contaron que venia atras, transpor-tando el equipaje del batallon del general Rupnik. Ra-pidamente recogimos nuestras pertenencias y seguimos a la patrulla. Cuando llegamos a Borovlje, el cuadro era espan-toso. Muchos veh'iculos abandonados, muchas valijas abiertas, saqueadas y tiradas por todos lados, y varios muertos. Nos enteramos de que esto fue obra de los partisanos la noche anterior. Eran los disparos que omos, estando en el bosque, entre los domobranci y los partisanos, en la lucha por el puente del r'io Drava. Los domobranci estaban luchando su ultimo combate, logrando finalmente abrirnos el paso. Entre aquellas valijas desparramadas encontre un libro, que estaba tirado, abierto en la primera pagina. Lo tome porque me llamo la atencion ver que en su parte interna hab'ia un escrito y la firma del dueno del libro. Mas adelante, en el campo de refugiados, se lo mostre al joven sacerdote padre Kraljič. Se emociono mucho al verlo y me dijo que pertenec'ia a su companero y amigo. Seguimos camino hasta llegar al puente del r'io Drava. Quisimos cruzarlo pero una patrulla alemana que se encontraba all'i, no nos lo permitio. Quedamos varados en ese punto unas seis horas. Lo intentamos una y otra vez, pero no nos dejaban pasar. Recien a las seis de la tarde el puente quedo despejado y finalmente pudimos cruzarlo. Continuamos el camino, que lentamente iba tor-nandose en una pronunciada subida. Al otro lado del mismo y caminando a un costado de la calle, vi a mi cunado Plečnik ( marido de mi difunta hermana). Daba la impresion de ser un pueblerino, pues estaba con un delantal de carpintero y una cesta en la mano, tapada con un repasador, como si llevara la merienda a sus empleados. Contenta de verlo, lo llame y el se acerco a nosotros. Nos conto que el tambien venia huyendo de su pueblo, junto a su nueva esposa embarazada y su hijito de 2 anos, pero que en el camino la mujer se sintio mal y tuvo que hospedarse en una casa de familia, que le brindo amablemente su ayuda. Por eso era prudente que el siguiera con la huida, pues estaba en mucho riesgo su vida. Entonces se vistio as^, para pasar desapercibido entre los austr'iacos, hasta sumarse nuevamente al grupo. Fue una alegr'ia encontrarnos, y as'i seguimos juntos hasta Celovec. Cuando llegamos a la cima tuvimos una rara sen-sacion... A ambos lados de la calle hab'ia soldados ingleses armados, dando la orden a todo tipo de uniformados que entregaran las armas: alemanes, četniki, domobranci... A los costados de la calle hab'ia unos profundos declives de terreno y all^ los ingleses tiraban las armas retenidas. Triste panorama. ISoldados sin armas! Nada bueno podr'ia esperarse de all^ en mas. Estabamos muy preocupados en que ir'ia a terminar todo esto. Conti-nuamos el camino totalmente deprimidos y desolados. Ahora este iba en subida, as'i que con mucha dificultad ten'iamos que ir frenando el carro. Cerrada la noche, llegamos a un valle. (ver pagina 48) Beg od doma Huida de Logatec Iz Logatca do Vetrinja-Austrija- smo hodili šest dni. Od tam nas je pa vlak pripeljal v S^pittal / Desde nuestro pueblo Logatec hasta Vetrinj-Austria- caminamos durante seis d'ta^. Desde all't partimos en tren hacia Spittal Prihod partizanske vojske / Llegada del ejercito partisano Predor Jubelj leta 20111 Paso fronterizo Ljubelj en20ll 48 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida rm-w.^ »Gospod, daj nam danes naš vsakdanji kruh« / «Senor, danos hoy el pan nuestro de cada d'ta« Dolga kolona beguncev, četnikov in nemških vojakov / Larga columna de civiles, milicia y ejercito aleman, huyendo rapidamente del pai^ Požgana in uničena vas, delo podivjanih partiznov / Pueblo destruido por obra de los com.uni^tas Konjiinvozipripravljeni zaodhod beguncev / Carros con caballos preparados para la partida Vetrinj "Slava, čast, to le oblak je, vetercu ne more uiti. Eno pot, najtežjo, zadnjo, mora romar sam hoditi." Simon Gregorčič I ■ 1 . , . . M ' I : * t ■ ' ■ • Daleč naokoli se je videlo veliko malih ognjev, sličnih pastirskim ognjem. Še malo si nisem mislila, da tukaj že taborijo prvi begunci. Bilo je Vetrinjsko polje. Šli smo dalje v noč. Bila je hladna, jasna, majska noč - brez lune. Bili smo zelo utrujeni. Kako naj vendar ne bi bili, saj smo od Logatca do Vetrinja hodili, s počitki, vse skupaj šest dni... Ko smo prišli v vas, smo zagledali na hribčku majhno cerkvico, ki je bila - pozneje smo zvedeli - posvečena sv. Florijanu. Tu smo se ustavili. Ob kraju ceste je bil videti sadni vrt. Zavili smo na vrt, da bi se malo odpočili in počakali dneva. Otroci so se stisnili k vozičku in zadremali. Začelo se je daniti, razgledovali smo se in ugibali, kje se nahajamo. Moj svak Plečnik je rekel: " Jaz pojdem zjutraj v Celovec na škofijo. Tam bom že zvedel, kam naj se obrnemo." Ančka in jaz sva šli v neko hišo v bližini prosit, če bi smeli skuhati zajtrk za to našo veliko družino - šestnajst po številu. Samo nas, Tomazinovih, je bilo sedem. Prosile smo, mož gospodar je bil videti zelo nezadovoljen. Godrnjal je v svojem koroškem narečju. Žena je bila pa zelo dobra in usmiljena. Dala nama je na razpolago lonec in ogenj. Žganci so kuhani. Razdeliva jih v več skled in dobro zabeliva. Žena nam je dala še mleko, da smo se kar dobro okrepčali, hvala Bogu in dobri ženi. Plečnik je šel iskat pojasnila v Celovec na škofijo, mi smo ga pa na poti počakali. Ko se je vrnil, nam je povedal, da je že veliko civilnih beguncev zbranih na nekem samostanskem dvorišču, in da naj gremo kar hitro tja, kjer nas čakajo angleški kamijoni, da nas odpeljejo v Italijo. A kako naj hitimo, ko smo pa na smrt utrujeni! Pospravili smo svoje stvari in šli proti mestu ter končno, po več kot eni uri hoje, prišli na zborni kraj. Čakalo nas je presenečenje: transport v Italijo je že odpeljal in... bil je zadnji! Z njim je odšla tudi gospodična Verbičeva. Kaj pa zdaj? Ni preostalo drugega, kot da smo ostali v tistem samostanu. Skozi široka vrata smo se pomikali na dvorišče, bilo je že skoraj polno ljudi, pa vendar so sprejeli tudi nas. Saj pravi pregovor, da pohlevnih ovac gre veliko v en hlev. Na tem dvorišču smo bili natrpani med ljudmi in konji iz raznih krajev. Za samostanskim zidom smo večkrat kaj skuhali, včasih smo tudi kaj malega dobili iz njihove kuhinje. Enkrat smo prosili, da so nam spekli nekaj kruha. Sedaj smo dobili novice o naših vojakih-domo-brancih, med katerimi sta bila tudi moj mož in Ančkin brat Jože. Zvedeli smo, da se nahajajo v Vetrinju. Joj, sem se oddahnila, še dobro je bilo, da smo prejšnji dan izgubili transport v Italijo, če bi šli naprej, bi se zgrešili z domobranci, ki so prihajali za nami - torej z možem. Pa dobri Bog ve za naše poti. Nesreča je bila končno sreča! Z Ančko sva namenili iti k našim domobrancem na obisk. Zavili sva vsaka en hleb kruha in odšli proti Vetrinju, kjer smo se ustavili od začetka. Pot naju je peljala skozi mesto Celovec, ki mi je bil znan po pismih mojega brata Jakoba, ki je tam med avstroogrsko monarhijo, malo pred začetkom prve svetovne vojne, služil v vojski avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. Ko prekoračiva neki most, zagledam v zidu neke stavbe "kamnitega ribiča", prav tak je bil, kot sem ga večkrat videla in brala v knjigi "Balade in romance": "Na trgu stoji in prodaja ribe. Mimo pride menih in ga vpraša po čem mu ribe da. Ribič pa ves srdit odgovori: »Povejte mi po nemško. Proklet slovenski jezik, ta v glavo mi ne gre!" Ko sem to med potjo premišljevala, sva se kar hitro znašli na odprtem polju. Pospešili sva korake, že sva videli od daleč Vetrinjsko polje. Na njem je bilo videti veliko voz in ljudi. Kam bi se obrnili, da bi dobili svojce? Jaz moža, ona pa brata. Ko prideva do ljudi, zagledava nekega domobranca. Ali morda on kaj ve, sva vprašali..., kje se nahaja posadka iz Logatca? Povedal in pokazal nama je smer in kmalu sva jih našli pred nekim vozom, v glasnem pogovoru, okoli tabornega ognja, kjer so si pogrevali mesne konzerve za kosilo. Kakšno veselje, ko se zagledamo! Nismo se mogli nagledati in verjeti, da smo po vseh nevarnostih zadnjih dni sploh še živi. Ko jim izročim domač kruh, se ga razveselijo kot otroci Miklavževega darila. Že cel teden so bili brez kruha in vse mesne konzerve so se jim že uprle. Pripovedujem jim zgodbo o kruhu, ki se je morda res slišala kot pravljica, pa ne, bila je resnična zgodba o tem daru Božjem. Razgovarjali smo se...beseda je dala besedo in hitro je prišel čas, da se poslovimo, zakaj ponoči ni bilo varno hoditi. Partizani so nam bili tudi tukaj za petami. Gospod Odilo nam je rekel, da naj nikar ne hodimo zunaj po mestu, da je že več ljudi bilo ugrabljenih. Večkrat nam je kaj povedal. Enkrat je stopil na voz, na desko in rekel: "Ljudje božji, najhujše je za nami.." A žal, najhujše je šele prišlo. Med vsemi temi razburkanimi dnevi sem ohranjala prelep spomin na tisti nepozabljivi dan, ko sem iz Vetrinja romala, z majhno družbo, k mogočni najstarejši slovenski cerkvi Gospe Svete na Koroškem. Molila sem na grobu škofa Modesta, apostola Slovencev. Obiskala sem tudi spomenik prvih slovenskih knezov: Vojvodski prestol na Gosposvetskem polju. Vsi ti zgodovinski kraji so se mi zdeli izredno zanimivi. Prišla je binkoštna nedelja, ko smo se odpravili s samostanskega dvorišča na Vetrinjsko polje, kjer smo ostali do praznika sv. Petra in Pavla, okrog enega meseca in pol (od 13. maja do 23. junija). Vetrinjsko polje je bilo nabasano ljudi. Kar je bilo travnate zemlje, je bila že skoraj vsa zasedena. Šli smo torej po že obdelanih njivah s koruzo in krompirjem. Škoda je bila, pa kaj smo hoteli? Korošci so bili zelo slabe volje, pa nič ni pomagalo, nekje smo morali biti. Kopali so se jarki in ograjali za stranišča. Lupili so debla smrek v gozdu, da so si nekateri z lubjem napravili streho nad glavo. Nekateri smo se združili, vsak s kakšnim kosom plahte ali odeje in si tako napravili skupno streho. Ali gorje, kadar je prišel veter in dež, -blizu so bile gore in se je to večkrat zgodilo - takrat smo bili reveži. Privzdigalo nam je borno streho in dež nas je močil. Ob lepem vremenu smo si nabrali suhe trave, da smo jo položili po zemlji za ležišče. Sušili smo od dežja premočene stvari in se greli na soncu. Razdelili so nas po občinah. Občino Logatec nismo mogli ustanoviti, ker nas je bilo premalo. Iz Hote-dršice jih je bilo več, zato smo se združili v eno občino, torej v Hoterdršico. Pod to občino smo spadali v Vetri-nju in pozneje v taborišču Spittal ob Dravi. Nekdanji vrhniški dekan, gospod Kette, je videl velike potrebe za družine z majhnimi otroki. Nekoč je vse popisal in kmalu se je dobilo mleko. Kuhali smo si sami, dokler smo kaj imeli s seboj. Fižola smo precej pripeljali in nam je veliko zalegel: nekaj prekajenega mesa in mesnih konzerv je pripeljal mož. Pogrešali smo pa kruha. Pozneje je vodstvo taborišča delilo suh krompir. Veliko je bilo zapuščenih konj, ki so se pasli po polju. Te so pobijali in so nam služili za hrano. Takrat sem prvič poskusila konjsko meso. Ni ravno slabo. Ob pomanjkanju prave hrane je zbolelo več odraslih ljudi, še več pa otrok. V naši družini sva zboleli dve, jaz in mala šestnajst mesecev stara Francka Terez-ka. Zbolela sem na reberni mreni, kar ni bilo prav nič čudno, od vsega prestanega napora, duševnega in telesnega. (Bogu bodi potoženo). Mala je pa imela vodene koze. Neko noč sem se ustrašila, da je že umrla. Ko se zbudim, jo potipam - ležala je poleg mene - bila je negibna in hladna. Hitro skočim pokonci, prižgem svečo, jo masiram, ji dam nekoliko vode v usta in jo še enkrat stresem... nato je zastokala. Hvala Bogu! Bila je zelo oslabljena zaradi vsega prestanega in neprave hrane, zato še bolj sprejemljiva za bolezen. Koze so bile zelo hude, po celem telescu je imela velike vodene mehurje. Bila pa je še druga nadloga: dobili smo uši in bolhe. Poleg vsega drugega nas je še to uničevalo. Ta- 52 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida .s > boriščni voditelji so prosili pri vojaški oblasti, naj kaj ukrenejo. In res, nek dan pridejo v taborišče angleški vojaki s škatlami in tubami. Spravili so nas v vrsto in vse potresli z nekim prahom. Potem je pa bilo konec te golazni. Versko življenje je bilo urejeno. Vetrinjska cerkev Marije Zmagovalke je bila stalno obiskana. Ubogi begunci so neprenehona oblegali Mater božjo z gorečimi prošnjami za rešitev iz stiske. Gospod kaplan Koman je pripravljal otroke za prvo sveto spoved in obhajilo, ki ga je prejela tudi naša jožica. Čakali smo, kaj bo z nami... Širile so se razne vesti, da nas bodo vrnili, in če se bomo upirali.... nas bodo še pobili. Zdelo se je res, ker so vsak dan hodili angleški vojaki ob Vetrinjskem taborišču pod gozdom. Kopali so štiri velike jame - to smo videli sami. Nismo pa vedeli, da je bilo na konferenci voditeljev zmagovalcev v jalti odločeno, da vrnejo vso jugoslovansko vojsko nazaj komunistu Titu v roke. Nekateri so nekaj sušljali, pa je bilo strogo prepovedano, pod kaznijo, o tem kaj govoriti. Prišel je dan, ko so vojake začeli pripravljati, da jih pošljejo naprej. Najprvo Hrvate in četnike, nato pa še domobrance. Nekateri so imeli težke slutnje, nekateri so bili pa veseli, da gredo že vendar enkrat v Italijo, kot so jim govorili Angleži. Fantje so prišli po slovo v naše šotore. Naš hišni prijatelj, Kramarjev Miha - dober in korajžen ter vedno pripravljen za dobro stvar - je prišel. Stisnila sva si roke in sem mu rekla: "Miha, le pripravi nam kakšen dober prostor tam v Italiji." Oh, ko bi jaz le malo slutila, kaj se bo zgodilo, bi ga obdržala. Moj mož se je pa prejšnji dan vrnil k nam, v šotor. Poveljnik Benko mu je dal dovoljenje, da naj gre k družini, da nam bo pomagal pri selitvi.Tako smo dobili družinskega očeta v svojo sredo. Hvala Bogu! Gospod dr. Meršol je bil zdravnik, pa tudi tolmač pri Angležih in voditelj civilnega taborišča. Prosil je pri poveljniku, naj nas nikar ne izročijo, da smo pripravljeni iti kamorkoli, samo nazaj v jugoslavijo ne. Razložil mu je vso stvar. Poveljnik je razumel in odredil, da se nikogar ne vrača s silo nazaj, če pa kdo sam hoče, lahko gre. (glej stran 56) it'J-: .Vetrin/:^::: ^ ' ■ ■ ■ ............ ä",!; !. ■ . ■ "Fama, honor, solo nubes son, , , ; : : , . ■ ■ ■ nunca pueden escaparle al viento. ' Un camino, el mas dif'icil, el ultimo, ■ ' . '. . 'i* ■ ^ ' 1 debe el peregrino recorrerlo solo".. "jt.^' ^ ' ..... ................ Z-^'..... ,■..." ■ ! ^ ' -Simon Gregorčič ■ .....: . ■ . De lejos divisamos muchos pequenos fogones, si-milares a los que soiian hacer los pastores. Ni por ca-sualidad sospechabamos que all^ se estar'ian instalando los primeros refugiados. Hab'iamos llegado al valle de Vetrinj. Avanzamos hacia la noche^ Era una t'lpica y fresca noche de mayo, con un cielo despejado, sin luna. Estabamos todos agotados. iComo no estar'iamos, si desde Logatec hasta Vetrinj hab'iamos estado cami-nando -con algunas paradas intermedias- seis d'las en total! Cuando llegamos hasta el pueblo vimos que en una colina habia una pequena capilla, la cual estaba dedicada a San Florian. Alii paramos para poder des-cansar un poco y esperar que amanezca. Los ninos se acurrucaron en el carrito y dormitaron. Al costado de la calle podian verse arboles fru- tales. Cuando comenzo a aclarar, tratamos de ubicar-nos y descubrir donde en verdad estabamos parando. Por la manana, Plečnik decidio ir al obispado de Celovec, para pedir informacion y orientacion de como deb'iamos movernos. Con Ančka nos animamos a tocar la puerta de una casa cercana, esperando nos dejasen preparar el desayuno para nuestro grupo (16 en total), todos paisa-nos de Logatec. El dueno de la casa se mostro un poco molesto y hacia unos comentarios cr'iticos en su dia-lecto carintio (Austria) que no entend'iamos muy bien. Sin embargo su senora se mostro muy considerada y se apiado de nosotros. Nos presto una olla y nos puso a disposicion la cocina. Preparamos una polenta, le pu-simos chicharrones y la senora hasta nos convido con leche. As'i repusimos un poco nuestras energ'ias. Mas tarde volvio Plečnik con la noticia de que ya habia muchos refugiados en el patio de un monasterio y que nos apuraramos en ir porque alii nos esperaban unos camiones que nos llevarian a Italia. Pero, como pod'iamos apurarnos -pense- si estabamos agotados a morir^ Igualmente juntamos fuerzas, preparamos nuestras pertenencias y hacia alla nos dirigimos. Caminamos como pudimos durante mas de una hora y al llegar, nos esperaba una sorpresiva noticia: el transporte a Italia ya habia partido, y era iel ultimo! "iQue hacemos ahora?", nos preguntamos desespera-dos. En el habia partido tambien la senorita Verbic. No nos quedo otra opcion que quedarnos en el monasterio. Un porton muy grande e importante se abrio y nos condujo al patio principal. El lugar ya estaba reple-to de gente, pero aun as'i nos recibieron. Como dice el refran, "si humildes son las ovejas, muchas caben en un establo". Alii habia un gran amontonamiento de caba-llos y personas de distintos lugares. Nos ubicamos junto a los muros e hicimos nuestro fogon para cocinar algo. Alguna que otra vez nos mandaron comida de la cocina del monasterio. Tambien pudimos hornear algo de pan. Fue alii que recibimos la noticia de que un grupo de domobranci se encontraba en Vetrinje, entre ellos tambien mi esposo. iAh! -suspire. Menos mal que el d'la anterior perdimos el transporte a Italia. Si lo tomaba-mos, nos desencontrabamos con ellos -o sea, mi ma-rido- que estaban viniendo detras de nosotros. Pero el Dios bueno conoce y sabe de nuestros caminos. La mala suerte termino siendo una suerte. Con Ančka nos dispusimos a intentar encon-trarnos con nuestros hombres. Ella tenia a su hermano Jože entre ellos y yo a mi marido. Cada una envolvio una hogaza de pan y lo llevamos consigo. Los encon-tramos en el valle de Vetrinj, donde hab'iamos parado inicialmente. Para llegar alii, debimos cruzar la ciudad de Celovec. Era la primera vez que estaba en esta ciudad, sin embargo, el lugar me parecio familiar, recordando la descripcion que del mismo nos hab'ia hecho mi hermano Jakob, cuando estaba haciendo alii el servicio mili-tar. El fue soldado del emperador de Austria, Francisco Jose I durante la monarqu'ia austrohungara, poco antes del inicio de la primer guerra mundial. Atravesamos un puente, y alii, en una pared de un edifico, descubr'i el tallado en piedra de un pescador, tal cual lo hab'ia visto y le'ido en un viejo libro llamado "Baladas y Romances". "Parado esta en la feria, vendiendo su pescado, cuando un monje pasa a su lado, preguntandole a cuanto le deja el pescado. Indignado el pescador le contesta: "iD'igamelo en aleman! Maldito idioma esloveno que en mi cabeza nunca me podra entrar." Mientras recordaba y pensaba en las poes'ias le'i-das, llegamos al valle de Vetrinj, que estaba plagado de gente y carros. Preguntando, encontramos la agrupacion de domobranci de Logatec. Los encontramos sentados a la sombra de un carro, debatiendo acaloradamente, cuidando de su fogon en el cual calentaban unas con-servas de carne para el almuerzo. El reencuentro con mi esposo fue muy emotivo, despues de tantas angustias. Nos mirabamos y no pod'iamos dejar de mirarnos, sor-prendidos de que, despues de todo lo vivido en los ul- - -T» , tfr-r^- timos d'las, aun pod'iamos estar vivos. Les entregamos el pan, recientemente horneado. Se alegraron mucho de volver a probarlo. Parecian ninos recibiendo el regalo de San Nicolas. Y lo bien que les vino para acompanar las conservas, de las que ya estaban hartos. Por fin recib'ian una comida casera, con sabor a hogar. Conversamos much'isimo; rapid'isimo le conte sobre nuestras idas y venidas con la masa del pan. Todo parec'ia un gran cuento. Sin embargo era una historia real. Lamentablemente el tiempo paso y nosotras deb'iamos volver, pues andar de noche en esos tiempos era muy peligroso. Los partisanos nos ven'ian pisando los talones y ni aqu'i nos dejaban en paz. El padre Odilo nos pidio que trataramos de no caminar por la ciudad, que mucha gente ya hab'ia desaparecido misteriosamente. Una vez se paro sobre un carro y anuncio a todos que lo peor ya hab'ia pasado. Pero lamentablemente, lo peor aun estaba por venir. Entre tantos d'las de angustia e incertidumbre, quedo grabado en mi mente uno, que fue de los mas bellos e inolvidable para m'i. A pesar de la situacion que es-tabamos viviendo, pude participar junto a un pequeno grupo de personas, de una peregrinacion que se realizo desde Vetrinj hasta la poderosa y mas antigua iglesia Carintia de Qospa Sveta (Senora Santa) en Austria. Re-cuerdo que tambien visite y rece en la tumba del obispo Modesto -el apostol de los eslovenos- y recorr'i el trono de Vojvoda en el valle de Qospa Sveta, donde antano eran elegidos los primeros condes eslovenos, pues esta zona antiguamente pertenecia a nuestro pa'is. Temas todos de la antigua historia que siempre tanto me in-teresaron. Pasados unos d'ias vino la orden del ejercito ingles -que ocupaba las tierras austr'iacas y quedo a cargo de los refugiados eslovenos- de desalojar el patio del mo-nasterio y, ademas , que deb^amos agruparnos todos en la campina de Vetrinj. Poco a poco el patio se fue despejando. Era el domingo de Pentecostes cuando nos trasladamos hasta la campina de Vetrinj. En este lugar permanecimos hasta la festividad de San Pedro y San Pablo, aproximadamen-te un mes y medio (desde el 13 de mayo hasta el 23 de junio). La campina de Vetrinj ya estaba atiborrada de gente, por lo que, para poder ubicarnos debimos -con mucha pena- pisotear plantaciones de papa y choclo. Los austr'iacos lugarenos estaban muy enojados y con justa razon, pero nosotros nada pod'iamos hacer, solo cumpl'iamos ordenes. Improvisando banos, se cavaron y luego cercaron unos pozos. Algunos nos agrupamos bajo lonas y fraza-das que entre todos juntamos para armar un techo co-mun. Otros lo armaron con las cortezas de los arboles. Lo mas terrible era cuando hab'ia lluvia con viento. Y esto sol'ia pasar, porque estabamos en la cercan'ia de una montana. No ten'iamos adonde refugiarnos ni proteger nuestras pertenencias. El cuadro entonces era deprimen-te. En los d'las soleados juntabamos pasto seco, para cubrir la tierra los d'las de lluvia y poder recostarnos as'i sobre algo seco y un poco mas blando. Secabamos la ropa mojada y nos soleabamos para recuperarnos de las tormentas. Todos los refugiados fuimos agrupados por mu-nicipios. De Logatec no eramos muchos, as'i que nos agrupamos con Hotedršica y continuamos as'i aun en el campamento en Spittal. Cierto d'la nos visito el padre Kette -parroco de Vrhnika- y al ver cuantas necesidades estabamos pa-sando, especialmente los chicos, consiguio un env'io de leche para ellos. Cada familia se preocupaba de conseguir su co-mida. Por suerte yo traje conmigo mucho poroto, que nos vino muy bien y nos rindio bastante. Mi esposo nos trajo algo de carne en conservas, sobrantes del grupo de los domobranci. Mas adelante repartieron por todo el campamento papa disecada. Aunque lo que nos ha-c'la mucha falta era pan. En la campina hab'ia muchos caballos abandonados que lamentablemente, fueron matando para alimento de todos. Esa era la primera vez que hab'iamos probado carne de caballo. Era incre'ible a lo que hab'iamos llegado. Pero en verdad no nos resulto tan mala. Mucha gente, adultos y en especial los ninos, se enfermo por escasez de alimento. Yo me enferme de pleuritis, lo que no era de extranar. Hab'ia pasado muchas penurias y mucha fatiga en los ultimos tiempos (esto se lo conf'io solo a Dios). Mi pequena Francka contrajo all'i varicela. Una noche me asuste terriblemente, pense que se mor'ia. Estaba acostada junto a m'l y al despertar-me la toque, estaba muy fr'ia y quietecita. Rapidamente prend'i una vela y la sacud'i, pero no reaccionaba. Le di un poco de agua y la volv'i a sacudir y nada. La coloque en el piso y le masajee el pecho y en ese instante, gracias a Dios, comenzo a gemir suavemente. Todo el traj'in que tuvimos, sumado a la mala alimentacion, la hab'ian de-bilitado. Tenia ampollas grandes por todo el cuerpo. Como si todo esto fuera poco, nos llenamos de piojos y pulgas. La gente que estaba a cargo del campamento pidio a los superiores que hicieran algo al res-pecto. Muy pronto vinieron los soldados ingleses, nos pusieron en fila y nos espolvorearon con un polvo de fumigacion. Por suerte sirvio para sacarnos esa plaga de encima. Nuestra vida espiritual estaba muy bien organi-zada. Cerca del campamento hab'ia una iglesia, que siempre estaba llena de nosotros, los pobres refugiados, que atosigabamos a la Virgen implorando, en medio de esta crisis, la salvacion y su proteccion. El padre Koman daba catecismo a los ninos y los preparo para la primera comunion. En el grupo tambien estaba nuestra Jožica. I »J; f». 4 .-«.t * ■i'A'/f.^ >r, 1 HP« v^v As'i continuamos a la espera de nuestro destino. Por esos d'las corr'ian muchas versiones. Se rumoreaba que nos mandar'ian de vuelta a Eslovenia y al que se opusiera, lo matar'ian. Algo raro estaba pasando. To-dos los d'las ve'iamos a los ingleses cavar a un costado del campamento, bajo el bosque, cuatro grandes pozos con maquinas. Esto nos generaba una rara sensacion. Temamos miedo. Lo que no sab'iamos era que en la cumbre de los pa'ises vencedores de la Segunda Guerra Mundial, en la conferencia de Yalta, se decidio mandar a todos los combatientes yugoslavos de regreso a su pa'is, directo a las garras del nuevo presidente Tito. Se corr'ian dis-tintos rumores. Pero nosotros ten'iamos orden estricta, bajo castigo, de no hablar sobre el tema, as'i que era una situacion muy dif'icil y nos tema a todos muy inquietos. El dr. Meršol era medico y tambien el traductor de los ingleses y el organizador civil del campamento. El le explico al comandante ingles nuestra verdadera situa-cion. Si volv'iamos a nuestro pa'is era muy probable que los partisanos nos mataran a todos, o nos hicieran la vida imposible. Ellos eran crueles y violentos con quienes no pensaban u obraban a su modo. Y nuestras con-vicciones catolicas los teman profundamente molestos. El dr. Meršol pidio a los ingleses, en nombre de todos nosotros, que no nos mandaran de regreso, que estabamos dispuestos a ir a cualquier lugar que nos dispusie- ran, excepto a Eslovenia. El comandante parecio enten-der y dio la orden de que ningun civil fuera deportado en contra de su voluntad, pero que el que lo deseara, pod'ia hacerlo. Que estas l'meas sirvan de homenaje al dr. Meršol, pues gracias a su intervencion, no fuimos repatriados. Al poco tiempo comenzaron a preparar a los soldados para su retirada. Comenzaron por los četniki y los croatas, y le siguieron luego los domobranci. Algu-nos de ellos teman mucho temor y desconfianza sobre su destino y otros estaban contentos, convencidos de que por fin ir'ian hacia Italia, tal como les anunciaban los soldados ingleses. Los muchachos de nuestro pueblo vinieron a despe-dirse a nuestras carpas. Entre ellos estaba Miha Kramar, un amigo de la familia. El era un hombre valiente y muy buena persona, siempre dispuesto a ayudar. Me desped'i dandole un buen apreton de mano, deseandole suerte y pidiendole que nos busque algun lugar en Italia donde pudieramos residir en el caso de que no pudieramos re-gresar a nuestro pa'is, como se venia demostrando. La noche anterior mi esposo Vinko regreso con nosotros, a nuestra carpa. El comandante Benko le dio permiso para que dejara su puesto y volviera ya con su familia, para ocuparse de nosotros, cuidarnos y ayudar-nos en la mudanza. Gracias a Dios recuperamos al esposo y al padre. Recuperamos la cabeza de la familia. (ver pagina 56) Vetrinj Vetrinj m Taboriščna kuhinja v Vetrinj^ / La cocina improvisada en el campo de Vetrinje Velika žalost (Slikal Tavšer 1949) / Triiteza profunda Vetrijnsko taborišče / Campamento de refugiados en Vetrinj Vlak ki nas je odpeljal v Spittal / El tren que nos condujo a Spittal Snidenje z možem / Reencuentro con mi esposo Pogled na spittalsko taborišče. Naša baraka B/4 s 18) / Vista del campamento de refugiados de Spittal. Nuestra barraca B/^ n°l8 Velika žalost "Divjaj življenje, jaz se ne podam, ne klone mi pred tabo moč duha, za temelj samega Boga imam" Lojze Grozde * t HUDA IZDAJA Vojaštvo so Angleži prevažali od konca maja do začetka junija, rekli so, da jih vozijo v Italijo... ('>Odšli so fantje... prav zadnji so še pospravljali taborišče za seboj. Po nekaj dneh za tem so že nekateri skrivaj prišli nazaj in povedali, da fante niso vozili v Italijo temveč v Jugoslavijo. Angleži so jih na železniških postajah Pli-berk in Podrožca predali partizanom. Izropane in zasra-movane so nalagali v živinske vagone. Partizani so jih odpeljali v domovino, vlačili po zaporih, pretepene, sestradane in žejne. Potem pa v smrt po raznih jamah in breznih. Ta bi pač bila tudi usoda mojega moža, saj, če bi mi uspeli oditi s tistim transportom v Italijo, bi on šel za nami...in ta resnična zgodba, bi imela drugačen konec... Kakor smo pozneje zvedeli, so logaško posadko odpeljali v Pliberk in od tam v Teharje. Tam so jih strahovito mučili. S konji so teptali po njih. Ko so hodili po cesti, so morali kričati: "Mi smo izdajalci", ljudje so pa pljuvali vanje. Končno so jih vrgli v jamo in ubili. Na pobite domobrance so komunisti navalili skale in poravnali z zemljo, da ja ne bi bilo "ne duha ne sluha" za njimi, kot da jih nikoli ne bi bilo.(2> Zvedeli smo tudi, da so v neki mesariji v Logatcu mnogo naših fantov strašno mučili medtem ko je nekdo igral na harmoniko, da bi pokril vpitje. Med temi ubogimi je bil tudi naš prijatelj Miha. Ubožica žena Silva je ostala doma s tremi otročiči, med razdivjanimi partizani. (1) Tako civili kot domobranci so prosili zaščito in azil angleško vojsko v Avstriji. Ta jih je sprejela in obljubila pomoč, a jih je izdala in s prevaro izročila komunistom, zaradi tajnega dogovora z Jugoslavijo. V domači zemlji jih je čakalo mučenje, zasmehovanje in množično pobijanje že razoroženih domobrancev in tudi civilistov. (2) Tisti kraji so bili dolga leta nedostopni za ljudi. To sta v glavnem okolica Kočevja in Kočevski rog, ki je velika gozdna površina. Vanje so partizani-komu-nisti zmetali svoje žrtve. Po dva ujetnika so skupaj zvezali z jekleno žico in jih naložili na tovornjake kot drva ter jih peljali iz Kočevja do raznih brezen v Rogu. Tam so jih zopet po dva razvezali, jim pokradli še, če so kaj našli pri njih, tudi zlate zobe so jim izbili iz ust, ter jih tepli, ko so marali iti do robu brezna. Tam je moral vsak nekoliko počakati, da je dobil strel v tilnik in se sam prevrnil v brezno. Potem so brezno zaminirali in pokrili z zemljo, da bi prikrili svoja hudodelstva. V okolici Kočevja je bilo 17 vasi. Vse zgradbe teh vasi (stanovanjske hiše, hleve, cerkve idr.) so porušili in požgali, ljudi pa itak ni bilo, ker so Nemci že med vojno Hočevarje izselili. S tem so si zajamčili tajnost, da ne bi kdo od tamkajšnjih bodočih vaščanov namenoma ali nehote odkril kakšno množično grobišče. Blizu Teharij na Štajerskem se nahaja vas Hrastnik, ki je znana po rudnikih rjavega premoga. Kakšni od njih so zapušceni, kakor je bil slučaj Hude jame in Barbarin rov. V ta rov so vozili ujetnike iz Teharij in tudi od drugod. Strpali so jih noter. Nekatere so pobili s topimi predmeti, drugi so ostali živi. Ko je bilo morije konec, so rov zazidali, zabetonirali in zasuli z zemljo 90 metrov dolgo pregrado. Po 60 letih se je to zvedelo in raziskalo. A nekaterim je Bog dal srečo in moč, da so se rešili. Izpirali so si rane z lastno vodo in žejo tešili z roso, dokler niso prišli do dobrih ljudi, se pri njih najedli in odpočili. (3) Ko so vračali domobrance, jih je v avtomobilu Rdečega križa spremljal zdravnik dr. Janez Janež. On in njegov šofer sta čakala v senci dreves, da pride vlak na postajo Pliberk. Kar naenkrat doktor zagleda, da Angleži vodijo fante na živinske vagone, katere so prevzeli partizani. Spogledata se s šoferjem. V bližini je bila velika ržena njiva. Šofer reče: " Skoči ti prvi!" In res, dr. Janež skoči in obstane nepremično v žitu šest ur. Šoferja ni bilo za njim, zato je počakal noči.V tem času, ko je ležal v žitu, je trdno sklenil, da pojde za zdravnika v misijone, če se srečno reši. (4) Ko se je znočilo, se je skrivoma podal proti Celovcu in nato v Vetrinj in tam povedal, kaj se je zgodilo. To je bila prva verodostojna priča, ki se ji je na žalost moralo verjeti. Zdelo se nam je, kot da bi bile težke sanje. V naši družini smo tudi trpeli komunistične žrtve: po naši strani je bil brat France, ki so ga partizani imeli zaprtega v ječi in so ga na koncu zelo sestradanega in še malo živega spustili in dva nečaka, Micikin sin ter zet, ki se pa na žalost nista več vrnila. Po moževi strani so pa padli trije nečaki in še dva mala nečaka. Vsi ti fantje so bili domobranci. Velika žalost in potrtost za vso družino. Veliko se je že pisalo o tem, naj bo na tem mestu teh nekaj vrstic namenjenih njim v blag spomin, ki so se borili in darovali življenje "Narodu, domovini in Bogu", kakor je bilo domobransko geslo. Kakšna žalost in preplah je nastal v taborišču. Nihče si ni upal javno govoriti, v strahu, če bo sedaj prišla vrsta še na nas, civiliste. Tako so nam tekli dnevi v strahu, kaj bo še prišlo. V strelskih jarkih "Iz tistih let, iz tistih dni, ko riše jih rdeča kri, te pesmice izvirajo, ko tisoči umirajo. Te skromne cvetke so doma od tam, kjer vojna smrt divja. Rodil jih ni vrtič krasan, rodila jih je bojna plan. Ni hladen vrtič božal jih, hrup bojni je obkrožal jih, zato pa skromen njih je cvet, krvi in solz na njih je sled." spisal vojak Vide Ambrožič (3) Po njih je zvedel svet vse, kaj in kako so ravnali naši podivjani bratje s svojimi brati - Slovenci. Pobitih je bilo 12000 domobrancev in na desetisoče drugih ljudi, med njimi tudi ženske in otroci. Število po vsej Sloveniji gre v stotisoče. (4) Tako je tudi storil. Delal je brezplačno kot zdravnik na Kitajskem, ko so ga pa komunisti izgnali, je šel na Formozo (Taiwan), in tam deloval do konca svojega življenja. ODHOD IZ VETRINJA Neki dan so nas začeli popisovati, kam bi se želeli preseliti, v Lienz ali Spittal. Dolenjci in Notranjci smo se večinoma prijavili za v Spittal; Gorenjci pa v Lienz, ker je kraj bolj v gorah, oni so pa vajeni ostrega zraka. Veseli smo bili, da bomo že vendar odšli od tod. V srcu nas je pa nekaj tiščalo in morilo - kakor skrb - ali je to resnica ali še ena prevara... Slovenski narod je bil že tolikokrat prevaran. Naročeno je bilo, da naj pospravimo svoje stvari... ni bilo veliko... pa vendar dovolj, ker je bilo treba izprazniti voziček, katerega ja dal moj mož nekemu znancu, ki je bil doma iz Logatca, sedaj je pa živel na Koroškem. Nabasali smo nekaj vreč, napravili par paketov...in čakali. Bližal se je praznik sv. Petra in Pavla. Ta dan je bil določen za odhod. Kmalu zjutraj smo se pripravili in čakali, da pridejo tovornjaki, da nas odpeljejo na postajo v Celovec. Tam smo se naložili v živinske vagone. Vlak je potegnil. Nismo imeli preveč zaupanja, v strahu, da zavije vlak na napačno smer, ne proti Beljaku. V tem primeru smo bili odločeni, da poskačemo ven... naj se zgodi karkoli. Med potjo smo občudovali lepoto koroške zemlje, vrbsko jezero in druge kraje. Obžalovali smo, da tujec gospodari po nekdaj naši slovenski zemlji. Šli smo v redu naprej, hvala Bogu. Končno smo prispeli v mesto Spittal, na postajo. Tam smo hoteli izstopiti, pa so rekli, naj ostanemo. Lokomotiva je vagone približala taborišču, ki je bilo tik ob železniški progi. Videli smo polno dolgih lesenih barak. Poskakali smo iz vagonov in zložili ven vsak svojo prtljago, nato pa jo znosili proti barakam. V teh barakah so živeli pred kratkim konji in pa konjski hlapci. 58 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida TristeZa^ profunda ' ; i:\ ^ ; ; "Enfurecete vida, yo no me,entregare,' ; ; ; ; ;; ni cedera frente a ti la fuerza de mi esp'iritu, ■ ■ defundamento Lo tengo al mism'tsimo Dios.' ■ 'ILojze Grozde ;;:; ^ DURA TRAICION Los ingleses continuaron trasladando a los milita-res desde fines de mayo hasta principios de junio. Segun dec'ian, los estaban enviando a Italia^(5) Poco a poco fueron partiendo los ultimos domobranci, que terminaron de ordenar el campamento. Unos d'las despues, algunos pocos que pudieron escapar, regresaron horrorizados, contandonos que todo fue una gran farsa; los muchachos no fueron enviados a Italia, sino que los ingleses los entregaron en la esta-cion de tren de Pliberk y Podrožca, directamente a las manos de los partisanos, con destino final a Yugoslavia iQue traicion! Entre los que regresaron estaba tambien el medico, dr Janež quien, junto a su chofer, iba senta-do en la ambulancia de la Cruz Roja, acompanando el traslado de los domobranci. Mientras paraban en una sombra de la estacion Pliberk esperando el tren, vieron, de pronto, como los ingleses iban cargando en los va-gones a los domobranci maniatados, entregandolos a los partisanos. Horrorizados se miraron^ y en ese mo-mento descubrieron junto al camino un campo de trigal. -"Salta tu primero"- le dijo el chofer al medico. As'i lo hizo y all'i, en el trigal, se quedo inmovil durante seis horas. Su chofer, quien sabe por que, nunca lo siguio. El dr Janež, con mucho miedo, decidio quedarse all^ hasta que llegara la noche. Mientras estaba escondido, hizo la promesa de que, si salvaba su vida, ir'a como medico misionero.(6)Cuando finalmente oscurecio, se dirigio con mucho sigilo hacia Celovec y luego a Vetrinj. All'i nos conto lo acaecido. Todo parecia una gran pesadilla. No pod'iamos creer lo que estabamos escuchando. La-mentablemente era un testigo creible y esa era la cruda realidad. Mas adelante nos fuimos enterando de todo el maltrato que recibieron los domobranci. Primero les qui-taron todas sus pertenencias, humillados y maniatados los metieron luego en vagones de ganado, sedientos, hambrientos y maltratados, los encerraron en lugares (5) Tanto los civiles como los domobranci hablan pedido proteccion a las fuerzas inglesas. Estos, que estaban ocupando territorio austriaco, prometieron dar asilo. Pero no cumplieron con su palabra y los traicionaron. Por un acuer-do secreto entre los presidentes de Yugoslavia e Inglaterra entregaron a todos los domobranci que estaban en el campamento de Vetrinj, a las fuerzas comunistas para su cruel tortura y aniquilacion. (6) Promesa que cumplio, trabajando como medico en China, y luego, al ser expu^^ado por los comunistas del lugar, en Formoza (Taiwan), hasta el final de su vida. clandestinos, donde los siguieron torturando. Despues de todo ese penar, fueron tirados a pozos y grandes de-clives en medio del espeso bosque, donde encontraron la muerte. (7)De estos horrorosos hechos, salvajemente provocados por nuestros propios "hermanos-compatrio-tas", nos fuimos enterando por los pocos muchachos que volvieron al campamento. Dios les dio la suerte, la valent'ia y la fortaleza de poder huir milagrosamente de los pozos, en los que fueron tirados, trepando por encima de sus moribundos companeros, resistiendo, espe-rando la noche para no ser descubiertos, escondiendose luego en los bosques, lavando sus heridas con su propia orina y bebiendo roc'io, hasta llegar a dar con gente bue-na que les ayudo, los vistio, alimento y les proporciono descanso. (8) Mas tarde nos enteramos tambien de que el grupo de Logatec fue enviado a Teharje, uno de esos lugares clandestinos, donde supimos, la tortura y la humilla-cion fueron terribles. Los hicieron marchar por las calles obligandolos a gritar: »iSomos traidores!«, mientras obligaban a la gente a escupirlos. Luego fueron pisotea-dos por caballos. Se supo tambien que en una carnicer'ia de Logatec, muchos de los muchachos fueron torturados, mientras alguien tocaba el acordeon para tapar los gritos. Entre ellos estaba tambien nuestro amigo Miha Kramar^ Oh, si tan solo imaginara lo que le iba a su-ceder, lo hubiera intentado retener a toda costa. Pensar que ese podr'ia haber sido el destino de mi marido, si nosotros no hubieramos llegado tarde para tomar el transporte a Italia. Nos hubiera seguido hacia alla y su historia estaria escribiendose con letras rojas^Silva, la esposa de Miha, quedo en casa, en Logatec, sola con tres hijitos, rodeada de embravecidos partisanos. Tambien en nuestra familia tuvimos varias v'icti- (7) Estos lugares, fueron inaccesibles para la gente por muchos anos. Basica-mente fueron los alrededores de Kočevje y Kočevski rog, siendo este ultimo una gran superficie del bosque. All'i los partisanos-comunistas tiraron a sus victimas, atando de a dos hombres entre si con alambre de acero, cargandolos luego como troncos sobre camiones y trasladandolos de Kočevje hasta varios declives de Rog. All'i los desataron y les robaron hasta lo ultimo que les encontraron, les arranca-ron los dientes de oro y los golpearon, arrastrandolos hasta el borde del declive. All'i debieron esperar hasta recibir un disparo en la cien, para caer luego en el declive. Los comunistas minaron el lugar y lo cubrieron con tierra, para tapar as'i cualquier evidencia de su crueldad. En los alrededores de Kočevje hab'ia 17 pueblos, cuyas construcciones (vivien-das, iglesias, establos, etc) derrumbaron y quemaron. Gente ya, de todos modos, no hab^a, porque los hablan desalojado los alemanes durante la guerra. As'i se aseguraron privacidad, para evitar que futuros habitantes del pueblo pudieran descubrir alguna de estas tumbas colectivas. Cerca de Teharje se encuentra el pueblo Hrastnik, conocido por contar con mi-nas de carbon marron. Algunas de ellas se encuentran abandonadas como el caso de Huda jama (Pozo bravo) y Barbarin rov. A estas minas los comunistas trasla-daron a los domobranci de Teharje y tambien de otros lados. En ellas los tiraron amontonados, a algunos vivos y a otros recibiendo previamente disparos. Luego echaron encima cemento y taparon con 90 metros de tierra. 60 anos despues, con un gran trabajo de investigacion, estos hechos se descubrieron y salieron a la luz. (8) A traves de ellos el mundo se entero de lo acontecido. Fueron los unicos que pudieron contar la verdadera historia, nunca reconocida por los partisanos. En esos d'ias fueron muertos 12.000 domobranci pero ademas decenas de miles de civiles, entre ellos tambien mujeres y ninos. Mucho se ha escrito sobre estos hechos en el exterior, pero la gente que se quedo en el pa's por ese entonces nada sabla. No tema acceso a noticias de esa Indole y viv'ia con mucho miedo. Aquellos que compart'ian nuestros ideales y se quedaron en el pa's, tambien sufrieron por largos anos much'simas necesidades y desprecio por parte de los partisanos. 59 i:' Ii- ' mas directas del comunismo: de mi lado, a mi herma-no France, a quien los partisanos tuvieron en prision, liberandolo tiempo despues, totalmente hambriento y apenas con vida. Ademas, a dos sobrinos, el hijo y el yerno de Micika, quienes por desgracia nunca volvieron ni pudieron contar su historia. Del lado de mi esposo, le murieron tres sobrinos directos y dos sobrinos segundos. Todos ellos colaboraban con los guardias del pueblo, con los domobranci. Fue una enorme tristeza y depre-sion para toda la familia. Quisiera, con estas llneas, honrar la memoria de esos valientes y honrados hombres, jovenes y no tan jovenes, los domobranci, que dieron sus vidas por sus ideales: "Pueblo-Patria-Dios", era su lema. En la trinchera De esos anos, de esos dias, que la roja sangre los dibuja, estos versos nacen, cuando miles y miles muriendo estan. Estas humildes flores son de alli, donde la guerra hoy habita. No nacieron de un jardin dorado, tierra de combate fue su prado. No hubo fresca brisa que las mimara, el tronar de la guerra las rodeaba. Por eso diminuta es su flor, con sangre y lagrimas en su color. Escrito por el combatiente Vide Ambrozič el dia de San Pedro y San Pablo. Ese dla, muy temprano en la manana, nos preparamos y en cuanto llegaron los camiones subimos y nos dirigimos hacia Celovec, donde nos esperaba un tren de carga. El tren arranco y parti-mos con gran temor, pues no podiamos olvidar lo que habia sucedido con los domobranci. Estabamos atentos a la direccion que tomarla. Habiamos decidido que si no era la correcta, saltariamos del tren, y^ique pase lo que pase! Por suerte, tomo la direccion correcta. Respi-ramos con alivio y recien alli pudimos empezar a disfru-tar el hermoso paisaje de Koroška, con su bello rlo Vrba. Mientras lo admirabamos, recordamos con melancolla que esas tierras fueron eslovenas alguna vez. Finalmente llegamos a Spittal. El tren se detuvo pero no nos dejaron bajar inmediatamente. Nos hicie-ron esperar porque la locomotora iba a acercar el vagon al campamento, que se encontraba junto a las vlas. Alli vimos una gran cantidad de barracas de madera que antiguamente habian sido usadas de caballerizas. Ahora nos refugiarlan a nosotros. Saltamos del vagon, bajamos nuestras pertenencias. El cuadro era triste, pero al menos tendrlamos reparo y techo sobre nuestras ca-bezas. A medida que llegaban a nosotros noticias de apenas una parte de lo que acontecia en nuestra querida tierra, esperabamos con temor, cual seria nuestro destino. No nos animabamos ni a abrir la boca. En el campamento, la tristeza y la depresion fue total. iAhora nos tocaria el turno a los civiles! DEJAMOS VETRINJE Cierto dla pasaron las autoridades del campamento anotando adonde querrian ubicarse las familias. Habia dos opciones: Lienz o Spittal. La mayoria de las personas de Notranjska y Dolenjska eligieron Spittal, nosotros entre ellos, y las de Gorenjska optaron por Lienz, pues era una zona montanosa, a la cual estaban muy bien acostumbrados. No contabamos con demasiada informacion, teniamos mucha incertidumbre, pero estabamos contentos de dejar ese campamento de una vez. Lo cierto es que nos perseguia un cierto temor de que no fuera verdad lo que nos decian. Ya pasamos tanto penar y desengano, que no sabiamos que pensar. juntamos nuestros bartulos: no era mucho lo que teniamos, pero^bastante, porque tuvimos que vaciar el carrito y dejarlo. Mi marido lo termino regalando a un conocido de Logatec, que ahora vive en Koroška. Llena-mos algunas bolsas e hicimos un par de paquetes y espe-ramos que llegara el momento de partir, designado para V taborišču "O ponočnem temnem mraku Se svetloba zvezd pozna; Le na temnem oblaku Se olepša maverca." Anton Martin Slomšek I ■ 1 ..... M t MESTO V MALEM Taboriščna uprava nam je pripravila večerjo. Prvi teden smo se tiščali v neki veliki baraki, drug poleg drugega. Hvala Bogu, streho smo imeli nad glavo! Potem so nas pa razvrstili po drugih barakah-konjskih hlevih. Na vseh straneh je bilo odprto, po sredi pa hodnik, na konceh pa sobe za konjarje.Tako smo se počasi vživljali v taboriščno življenje. Ni bilo časa, da bi se pritoževali zaradi naše usode. Ljudje smo prijeli za razna dela. V samem taborišču ga je bilo ogromno, predno se je nekoliko uredilo, da je bilo primerno bivališče za ljudi. Pred barakami so bili veliki kupi gnoja. Ta gnoj so speljali na velik prazen prostor na travniku in ga podo-rali. Sejala in sadila se je razna zelenjava za taboriščno kuhinjo. Gospod Novak je imel vso to stvar v svoji oskrbi. Oče Lampret je stalno grebel po zemlji, delal gredice za zelenjavo in negoval tudi cvetlice. Bil je zelo gluh. Življenje v taborišču je bilo dobro organizirano, bilo je mesto v malem. Nekateri ljudje so bili stalno zaposleni v taborišču. Mladi fantje pa so šli v gozdove pripravljat drva, eni so šli na delo k železnici postavljat električne drogove^ nekateri so šli na kmete v službo. Ribničani so se spravili k svojemu delu. Kupovali so les in izdelovali suho robo - leseno orodje ter prodajali izdelke po deželi, na drobno in debelo. Žene so pomagale v kuhinji, dekleta so bile po šivalnicah, šole prosti fantje so se učili raznih obrti. Organizirali sta se kmetijska in mizarska šola. Otroci so obiskovali vrtec, šolo, starejši pa gimnazijo, ki jo je vodil profesor Marko Bajuk. Imeli smo tudi pevske in igralske vaje ter gledališke predstave. Vse to so organizirali učitelji in profesionalci, ki so bili med našimi ljudmi. Gospodje salezijanci so v prostem času zaposlili otroke z raznimi igrami, petjem in molitvijo. Tudi skavte so organizirali in šolo za pritrkavanje so imeli. Tako je vsak ponudil pomoč v svoji stroki in kmalu je postalo res pravo mestece. Čeprav smo doživljali težke razmere, nas globoka žalost vsega preživetega ni mogla uničiti. Ogromne družinske potrebe, posebno še nedolžni otroški pogledi so nas dan za dnem postavljali pred pravo realnost, da se življenje vrti naprej -čeprav v tem novem kontekstu-in, da moramo združiti vse naše moči in porivati voz naprej. Polovico ene velike barake je bila prirejena za kapelo, druga polovica pa za otroško kuhinjo. Vsako jutro so bile v taboriščni kapeli sv. maše, da se jih je skoro vsak lahko udeležil. Profesor Marko Bajuk(') je bil tudi zelo znan zborovodja. Kmalu po prihodu v Spittal je začel zbirati pevce in pevke, brez razlike stanu in starosti. Na oglasno desko je napisal: "Pred spittalsko kapelo se priglasite, da bomo peli". In res, kmalu se jih je nabralo veliko, med njimi tudi jaz. Petje mi je razveselilo dušo in mi je pomagalo, da sem malo pozabila na težke trenutke. Prvič smo zapeli skupno v slovo poveljniku Angležu, ki je odhajal na novo službeno mesto. Solze so mu prišle v oči, ko nas je poslušal. Sedaj smo imeli sobe; taboriščna uprava nam je dala narediti sobe za družine ali samce, od 6-8 oseb v eni sobi. Naša baraka je imela številko štiri, torej "B/4.s.l8". Mi smo živeli v sobi št.l8. Med barakami je bilo precej prostora. Bila je rodovitna zemlja zaradi konjskih odpadkov. To zemljo so razdelili med taboriščnike tako, da je imela vsaka družina, če je hotela delati, nekaj zemlje za obdelavo. Jaz sem se prav z veseljem lotila dela. Kopali smo, sejali, sadili krompir in drugo zelenjavo. Lepo je rastlo, hvala Bogu. Zadnje leto smo dobili še en lep kos zemlje za nameček, tam smo vsadili krompir. Ta kos je bil tik ob glavni taboriščni cesti. Vsi, ki so hodili mimo, so občudovali naš krompir, ko smo ga kopali. Nekaj smo ga prodali, veliko pa darovali, predno smo se preselili iz taborišča. Opisala sem lepo stran v taborišču. Sedaj pa še nekaj temnega. Glede prehrane je bilo prvi dve leti zelo slabo organizirano. Vsako jutro smo dobili majhen košček zelo težkega kruha in košček surovega masla ter zajemalko črne - največkrat grenke - kave. To je delil vodja barake po svoji poštenosti. Kruh so pekli mestni peki. Bil je zelo slab in težak. Hrustalo nam je pod zobmi. Ljudje so začeli bolehati na želodcu. Taboriščna oblast se je pritožila in dognali so, da so peki mešali med moko droben pesek. Nato so to pekarno zaprli. V kuhinji so nam kuhali zelo slabo, ali samo zelje brez zabele, ali pa tako gost fižol in grah, da je žlica stala pokonci. Ljudje niso mogli jesti, kljub temu, da so bili lačni. Če je kdo le mogel, je šel delat na kmete^ To je naredil tudi moj mož. Šel je delat za hlapca, da bi za plačilo dobil kakšno boljšo hrano za družino, saj je bila v taborišču slaba in pičla. Dobil je krompir, suho slanino in meso. Predstavljam si, kako čudno mu je moralo biti v duši, saj je bil doma velik in zelo zmožen gospodar, tukaj pa, kar na lepem, hlapec. A to njega ni prizadelo. Organizacija Rdečega križa je nekoč naredila zdravstveno kontrolo vseh otrok. Ugotovili so, da je bil naš Jernej prešibak za svoja trinajsta leta. Tehtal je komaj 36 kil. Odločili so, da ga bodo odpeljali v poseben zavod, da pridobi potrebno težo. Ni se bilo lahko ločiti (1) Profesor Marko Bajuk je prišel v Argentino z našo skupino. Naselil se je v Mendozi, kjer je ustanovil pevski zbor. Leta I960 je zbral v Buenos Airesu vse pevske zbore, ki jih je bilo kar nekaj. Tudi moji sinovi, ki so pripadali Ramoškemu slovenskemu pevskemu zboru, ki ga je vodil g. Gabrijel Čamernik, so takrat peli. Bilo je nekaj zelo mogočnega. od družine, a ker smo vedeli, da nam želijo dobro, smo sprejeli. Po štirih mesecih, med katerimi nismo mogli imeti nobenega stika, so ga pripeljali nazaj, že malo bolj okroglega. Na drugi strani reke Drave je bil grad, ki je imel veliko kmetijo. Imeli so svoj lastni mlin in sedaj, takoj po vojni, malo delovnih ljudi.Tja so zahajali begunci pomagat, kar je bilo treba. Ko so jeseni kopali krompir, sem šla večkrat delat tudi jaz in moja sobna soseda, Stojčeva mama. Zvečer, ko smo končali, je gospodar rekel: "Za plačilo si naberite krompirja, kolikor ga morete nesti." Seveda, midve sva se naredili močni in si ga kar precej naložili. Nisva še prišli do dravskega mostu, ko sva že začeli omagovati. Mama je rekla: "Dajte mi malo pomagati". Jaz sem nesla krompir na glavi in ji res malo pomagala z eno roko.Tam, sredi polja, proti taborišču, sva malo počivali. Na lepem sem začutila velike bolečine v desnem kolenu: »Veste, mama, jaz ne bom mogla svojega krompirja prinesti v barako", sem ji rekla. Spravila sem svojo vrečo v bližnjo koruzno njivo in naprej pomagala mami do barake. Drug dan sem za silo opravila otroke za v šolo, potem pa šla v posteljo. Koleno me je vedno huje bolelo. Moj mož je takrat delal na železnici. Kadar sem kaj imela, sem mu skuhala kosilo in nesla na spittalsko postajo. Ta dan nisem mogla. Vedno hujše je bilo. Ker se ni nič zboljšalo, sem se odločila in počasi šepala v taboriščno ambulanto.Bila je prazna, brez zdravstvenega osebja, ker je bilo tisti dan cepljenje ljudi. Ko tako slonim in čakam, se mi je stemnilo pred očmi in sem se onesvestila. Ko sem se zavedela v sosednji sobi, je pri meni stala zdravnica. Rekla je: »Kaj vam je?« Pokazala sem ji koleno; močno je bilo zatečeno in plavkasto. Odredila je takojšen prevoz v bolnišnico v Beljak. Peljali so me še v barako, da sem otroke izročila. Bilo jih je šest, pet šolarjev in ena mlajša - Plešnarjeva mama je bila že stara žena, a je vendar sprejela še to skrb. Vzela sem par stvari s seboj, naložili so me na avto in odpeljali proti Beljaku.Tam so me takoj odpeljali v ordinacijsko sobo, pregledali nogo in zdravnik je rekel: »V ponedeljek bo že dobro.« Ta dan je bil petek. Kar vesela sem bila, da bo tako hitro dobro. Pa ni bilo tako. V ponedeljek se je zdravnik odločil za operacijo. Sestra bolničarka me je pripravila in nato so me odpeljali na operacijsko mizo. Zdravnikov pomočnik mi je položil neko krpo na obraz in rekel, naj štejem. Štela sem po nemško: Eins, zwei, drei... Prišla sem do štirin-dvajset... nato pa me je zmanjkalo. Ko sem se prebudila, je noga ležala v nekem kovi-nastem koritu. Odpeljali so me v veliko bolniško sobo. Vsak dan je bil zdravniški pregled. Zdravnik mi je očistil nogo, ker se je rana močno gnojila. Ko je bilo že izven nevarnosti, so me nekega dne naložili in odpeljali v šefovo zasebno kliniko. V eni sobici smo bile štiri bolnice. Tista poleg mene je bila koroška Slovenka. Ponesrečena je bila, več kakor pol telesa je imela v mavcu. Eno noč je grozno zdihova-la in jokala, pritiskala na zvonec^ , dokler je končno le prišla bolničarka pogledat, kaj je. Prosila jo je, naj pokliče zdravnika in res je prišel. Vzel je v roke velike škarje in prestrigel mavčni oklep čez sredo. Obrnili so jo in videli, da se je vnel ves hrbet. Ob neki priložnosti mi je povedala, kako je prišlo do nesreče. Bilo je v zimskem času, vozila se je s kolesom, peljala je kosilo očetu, ki je delal kot zidar. Na nekem ovinku je trčil avto vanjo in jo tako močno poškodoval. Jaz sem jo malo kratkočasila in ji včasih kaj zapela ali deklamirala kakšne verze, ki sem se jih spomnila še iz šole, ali jih tudi sama sestavila. Zelo mi je bila hvaležna. Vsako popoldne je dobila obiske, en dan mamo, drug dan je prišel oče in še drugi. Tudi njene rane so se začele boljšati. Začuden ptič "Na okenca omrežena priletel mi je drobni ptič, lepo zapel, zažvrgolel, poljana prej zasnežena postala rajski je vrtič. Sto tisoč rož poganja s tal, in mi smo se vrnili spet, v zelene loge vaše pet. Kaj letos bridko moliš? Kje veselje tvoje prejšnih let? Lahko je tebi ptiček moj, družica se oglaša ti, hiti že gnezdo znašati, raduje vesna se s teboj. Kje zame je pomladni dan? Poleti tja na bojno plan, tam grob mnog zrastel je ta čas, kar tebe ni bilo pri nas. V enem moja spi pomlad, grob moje sreče, mojih nad! Sneg pokriva vso ravan, burja brije sem čez plan, žarko sonce več ne sije, nežno cvetje več ne klije. Vse je pusto in otožno, mrzla zima vlada složno. Glej podobo duše moje, pusto glej življenje, ki ga več ne greje sonce upa in ljubavi tvoje ». Ti verzi so se v meni rodili, ko sem doživljala toliko bolečin, samote in skrbi. / J Meni je še vedno teklo iz noge pa vendar sem prosila, da me dajo nazaj v taborišče. Zdravnik je rekel, da še ne. Prišel je dan, ko sem tudi jaz dobila obiske. Prišla sta moj mož in sin Jernej. Kako sem se razveselila! Otroci so me skrbeli in najraje bi šla z njima domov v barako. Koleno se je začelo celiti. Prosila sem svojo bolno tovarišico Slovenko, da naj prosi zdravnika zame. In res, neko jutro zgodaj mi pride povedat bolničarka, da naj se pripravim. Prinesla mi je mojo uborno obleko in prvič sem vstala. Bolničarka mi je nogo močno povila, da sem lahko stopila nanjo. Trda je bila še pa vendar sem poskusila hoditi. Pomagali so mi na vojaški avto, na katerem je sedelo že več oseb, ki so bile namenjene v Spittal. Ko smo prišli v bližino taborišča, so me razložili. Imela sem s seboj neke papirje, s katerimi naj bi se predstavila na ambulanti. Tam je pisalo, da moram še ostati v taboriščni bolnišnici. Jaz sem pa prosila, naj me dajo v barako k otrokom... da bom že prišla vsak dan na pregled. Tako je tekel čas naprej in moja noga se je pozdravila. Hodila sem nabirat maline in borovnice in nosila v mesto po hišah zamenjavat za karkoli: obleko, kruh, moko. Enkrat sem šla mimo njive, na kateri so ženjice žele ječmen. Vprašala sem, če hočejo, da jim pomagam. Prikimale so. Imele so en srp odveč. Takoj sem se lotila dela. Ko je prinesla gospodinja malico, je videla, da ima eno ženjico več. Vprašala je ženjice, kako je to. One so povedale, kako je bilo in rekle, da sem zelo pridna delavka, kar je tudi gospa kmalu ugotovila. Jaz sem se pa razveselila dobre malice: kruh s slanino in pijačo, spravila sem nekaj za otroke, gospa me je pa še enkrat povabila na delo in obdarila. HUDI ČASI Čakali smo boljših časov... Govorilo se je, da se bomo morali preseliti v druge države, ker v komunistično domovino se nismo hoteli vrniti. V taborišče so prišli novi upravitelji od dobrodelne ustanove UNRRA (Administracija Združenih Držav za Pomoč in Rehabilitacijo), v kuhinjo pa boljši in bolj pošteni kuharji. Tako se je res položaj na tem prodročju zboljšal. Pojavila se je pa druga nadloga, ki je prišla večkrat in nepričakovano. Neko mrzlo zimsko jutro, bilo je okrog petih.. . nenadoma zaslišim korake po hodniku barake... Otroci in moj mož so spali, jaz pa poslušam... Kar naenkrat se ustavijo pri naših vratih , nekaj časa je vse tiho, potem govorjenje, nato trkanje. Skočim iz postelje, se za silo oblečem, nato odprem. Nasproti mi stopijo trije vojaki v angleških oblekah; eden od njih je poveljeval. Vsede se za mizo in išče po seznamu, ki ga je imel v rokah...nato reče: »Tomazin, vstani!« Mož vstane in se obleče, eden mu pa ponudi majhno vrečo, kamor naj naloži svoje stvari, orodje za britje in nekaj perila. Na kratko se poslovimo in, brez nobene razlage ne sporočila, ga odvedejo neznano kam... Taborišče je bilo zastraženo, da ni mogel nihče ven, še na stranišče ne. To jutro so Angleži odpeljali več mož iz našega taborišča. Ko se je zdanilo, je prišla k nam Škuljeva žena; njen mož je bil tudi odpeljan. Šli sva skupaj v mestne zapore, če so morda tam zaprti. Zvedeli sva, da so jih že odpeljali v Wolfsberg. Tam so bili zaprti vojni zločinci. Moj mož ni nikdar in nikomur nič hudega napravil. Če ni mogel dobrega, slabega tudi ne. Kakor je takrat zvedel pri zasliševanju, so ga tožili ljudje prav iz domačega kraja in novi predsednik Jugoslavije, Tito, ga je poslal v zapor. Bil je pač svojega prepričanja, katerega ni skrival pred nikomer. To je bil njegov zločin. Imel je trdno vero v Boga, branil je družino in sanjal je o svobodni Sloveniji. Ko je Angležem vse po pravici povedal, so ga dali za kazen v posebno ječo, tam so bili hujši zločinci. Da bi dobili pravi vzrok, so ga komunisti po krivičnem obtožili za tri smrti, katerih so bili oni sami krivi. V zaporu je našel več Hrvatov in enega Slovenca, Natlačena, ki je bil večkratni prvak na telovadnem orodju, zadnje čase pa učitelj telovadbe. Časa so imeli veliko in so marsikaj premišljevali in čakali najhujšega. Več so jih odpeljali v Jugoslavijo: avtomobil so porinili do vrat ječe, jetnike pa zvezane porinili nanj. Nekoč mi je mož pisal, kam naj se obrnem s prošnjo za pomoč. Obrnila sem se do gospoda Gabrovška, duhovnika, ki je ta čas bival v Severni Ameriki in bil tudi zelo vplivna politična osebnost. Že poprej doma in tudi sedaj v tujini je bil vedno vnet za vse dobro. On mi je odpisal, da se bo potrudil, kar bo v njegovi moči. Obrnil se je na kontakte, ki jih je imel v ameriški vladi in ti so posredovali in vplivali na mednarodne stike, da so mojega moža končno spustili. Vinko se je po dolgih mesecih ujetništva vrnil v taborišče, hvala Bogu, ker je bil v veliki nevarnosti, da ga vrnejo v Jugoslavijo in tam umorijo. Zahvalila sem se gospodu Gabrovšku za rešitev, pa ga še prosila, če bi mi poiskal mojega brata Jakoba, ki je bival v Združenih državah že izpred prve svetovne vojne. Res mi je poslal njegov naslov. Živel je v mestu, ki se imenuje Little Falls, New York. Poročil se je s Slovenko in imel je dva otroka. Na moje pismo mi je brat Jakob nato poslal tri lepe pakete, ki so zelo prav prišli za našo družino. In še pozneje je gospod Gabrovšek posredoval nekaj paketov od Katoliške lige iz Amerike. Bog mu naj povrne v večnosti za vse, kar je dobrega storil za Slovence. Ko se je mož vrnil v taborišče, se je zopet lotil dela. Hodil je na delo v Tirole. Zjutraj, predno je odšel, je s svojimi tovariši dobil v kuhinji skromen zajtrk in kosilo: zelje ali kaj podobnega, da si opoldne pogrejejo. Nazaj so se vračali zvečer, obloženi z drvmi za domačo uporabo. Nabrali so suhih vej borovcev, kar je potem gorelo v veliko veselje družini, zakaj bil je hud mraz. Ledene sveče so visele od streh, prav do oken barak. Ko so se tako vračali z dela, so kjub vsem dnevnim težavam še zapeli s svojimi tovariši; zelo so bili povezani med seboj. Nihče nas ni videl v tistih časih, ko je bil oče zaprt, da bi nam pomagal. Ti delavski tovariši so pa zbrali med seboj nekaj denarja od svojega bornega zaslužka. Oče Grilj nam je prinesel nabirko v barako, če se ne motim, okoli dvesto šilingov, v veliko moje presenečenje. Do solz sem bila ganjena in zelo hvaležna. Potreb je bilo res veliko - pet otrok je bilo šolarjev... se ve, kako prav je prišel denar. Toliko v spomin delavskim tovarišem v taborišču. Ko sva hodili včasih z Ančko na goro Goldeck nabirat borovnice in maline, me je enkrat dobil hud dež. Poprej vsa prepotena, nato pa še dež. Obleka na meni se je vsa razlezla. Drugi dan je bilo še malo deževno; oprala sem obleko in jo dala sušit v sobo na vrvico. Mimo pride Angležinja od taboriščne uprave - takrat še ni bilo vrat v posamezne sobe - pogleda v sobo in vidi tisto raztrgano obleko viseti na vrvici. Vpraša me po tolmaču, če nimam druge obleke. Rekla sem, da ne... in res, tista obleka, ki sem jo imela na sebi, je bila edina primerna za v cerkev. Napisala mi je listek in rekla: »Jutri pojdite v skladišče, tam si izberite obleko.« Drugi dan sem res šla. Obleke za ženske je delila neka gospa -Slovenka. Pokažem ji listek in reče: »Ne vem, če bo kaj!« Začela je iskati in mi prinesla nekaj stvari. Izmed tistega sem zbrala najbolj primerno in sem jo komaj spravila nase, čeravno sem bila suha. Imela sem takrat 48 kg. Sprejela sem, se zahvalila in šla. Vedela sem pa, da so nekatere ženske dobile veliko in dobre obleke. Kadar je v skladišče prišla nova pošiljka, se je hitro razdelila med prijatelji, za druge so ostale pa cunje. Odrejeno je bilo, da dobijo vse žene v taborišču dva plašča. Jaz sem komaj enega preprosila. Vprašala me je odgovorna v skladišču, če nimam nobenega plašča. Rekla sem, da imam samo enega še iz domovine. Zvečer ga je prišla pogledat, jaz ga pokažem, ona pa reče: »O, to je pa še fin plašč, skoraj boljši, kot jih dajemo mi.« »Oh, dajte no«, sem rekla, »poglejte, še odevamo se z njim.« »Nato je rekla: »Pa pridite jutri po plašč v skladišče.« Plašči so bili zelo dobri - ženski vojaški plašči - močno sešiti in suknena podloga na zadrgo. Marsikateri možje so imeli hlače iz tistih plaščev. Enkrat so razdelili nove odeje, ki so dolgo in dobro služile. Iz dveh od njih je mož dal narediti Kosančicu -krojaču iz naše barake - novo suknjo. Otroci so bili malo na boljšem, hvala Bogu in dobrodelni ustanovi. Pred tisto zimo, predno smo odšli iz taborišča, so dobili vsi fantki nove tople kožuščke, da smo odšli malo bolj čedni po svetu. Ob preselitvi iz taborišča sem zbrala vse, kar je bilo še dobrega in našim otrokom premajhnega in poslala v domovino svoji nečakinji, ki je ostala v tej revo- 64 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida luciji brez moža in s petimi otroki, ki so bili vsi majhni: štirje fantki in ena deklica; ena majhna punčka ji je pa umrla malo poprej. Ko so zasedli komunisti Slovenijo, so jo izropali in spodili iz njenega doma. Živela je potem pri svoji že stari materi, kjer se je mučila, da bi vzgajala in preživljala otroke. (2) STENICE Še ena nadloga je prišla nad taboriščnike: mrčes stenice, izredno nadležna živalca. Po enem letu so preselili begunce iz Lienza v spit-talsko taborišče. Naredili so nekaj novih barak, nekaj ljudi so pa razdelili po starih konjskih barakah.Do takrat smo imeli mir pred to golaznijo. Ko so pa prišli begunci iz Lienza, je vsaka družina pripeljala s seboj eno vojaško omaro. Saj omare so zgledale lepe in trdne, ali v njihovi notranjosti se je zaredila golazen, ki se je pozneje razlezla po barakah. Mi smo dobili na vsako stran sobe nove stanovalce, ki so imeli take omare. Neko noč sem začutila, da me je nekaj speklo. Ko sem se potipala, sem začutila oteklino. Mislila sem, kaj bi to moglo biti. Drugo noč isto že na več mestih. Vsta-nem, prižgem luč - zakaj zdelo se mi je, da mora to biti kaka žival - iščem in najdem pod vzglavjem eno ploščato živalico. Ko to povem svojemu možu, je rekel, da je to stenica. Jaz jo do takrat nisem poznala. On je poznal to golazen, ker je že prej več hodil po svetu. Bilo je vedno huje, vse je bilo leseno in stenice so se zaredile po špranjah. Pa vsak ni bil enako sprejemljiv za to. Sinček Vinko in jaz sva bila najbolj občutljiva. Fantek je vsako noč tako otepal po pogradu, da nisem vzdržala v postelji, dala sem vodo v posodo, pobrala stenice in jih metala v vodo. Zakaj, če si to golazen zmečkal, je grozno smrdelo. Od začetka sem mislila, da imamo to nadlogo samo pri nas, a pozneje se je videlo, da je vsa baraka polna te nadloge. Sprva vse bolj skrivoma... vse je hitelo postelje čistiti, slamo sežigati, nihče pa ni hotel reči zakaj. Pozneje, ko je bilo le od sile, so se vdali. Seveda, bili smo brez vsake krivde. Vojaške omare so bile krive tega zla v taborišču. (glej stran 70) (2) Otroci so se sedaj že vsi poročili, razen enega. Postali so dobri in pošteni ljudje. Naj še om^enim, da so protikomunisti in verni ljudje, kakor mi, ki so ostali v Sloveniji, imeli težko življenje. To smo počasi zvedeli po pismih, ki smo jih kasneje dobivali. Vsa pošta tudi ni prišla, ker je bila velika cenzura. ■■.... _ _ ___ __ _ _ — Campamento de refugiados "j- ■■".'..En la profunda oscuridad de la noche, ■ ^^ ■„£ . ■ . las estrellas realzan mas su luz .■' .. ' ' . i.,' En una oscura nube de fondo, mas bello el arco iris puede relucir... " jt ■ Anton Martin Slomšek ■ << PEQUENA CIUDAD Los encargados de los refugiados ya nos estaban esperando con una cena. La primera semana estuvimos todos amontona-dos en una gran barraca-establo para caballos, y luego nos fueron distribuyendo en las demas. Estas habitacio-nes eran abiertas, sin divisiones, teman un pasillo largo en el medio y al final estaban los hospedajes de los cui-dadores de los caballos. Pero, a Dios gracias, temamos un techo sobre nuestras cabezas. De a poco nos fuimos ubicando y habituando al lugar. No era momento para lamentarse ni amargarse por nuestro destino. Todos tuvimos que arremangarnos y poner manos a la obra, trabajando bastante para que el lugar se convirtiera en habitable. Frente a las barracas habia grandes mont'iculos de bosta. Esta fue llevada a terrenos vacos. Se aro la tierra y se plantaron vegetales. El senor Novak se hizo cargo de la gran huerta, que nos ayudar'ia para nuestra cocina de refugiados. Pronto se repartieron las ocupaciones. Algunos se quedaron fijos en el campamento, como el abuelo Lampret, que se la pasaba rastrillando la tierra, armando tutores para los vegetales, plantando y cuidando de las flores. Pobre, estaba muy sordo ya. Los muchachos iban al bosque para abastecernos de lena. Otros hombres sa-lieron a buscar trabajo al ferrocarril, donde colocaban cables de electricidad. Algunos consiguieron trabajo de peones en los campos de la zona. Los hombres provenientes del pueblo de Ribnica eran artesanos de la madera. Pronto pusieron manos a la obra y comenzaron a elaborar utensillos varios para la cocina: cucharas de madera, cernidores, palos de amasar, etc. Todo esto era caracter'istico de su region. Compraban la madera y vendian sus productos en la comarca al por menor y al por mayor. Todo se fue organizando muy bien. Las mujeres ayudaban en la cocina, las jovenes en los talleres de costura y los ninos iban a la escuela. Tambien habia jardin de infantes. Para los mas grandes el profesor Marko Bajuk organizo la secundaria. Ademas habia talleres varios donde aprendian distintas cosas. Hasta se organizo un taller agropecuario. Hubo tambien cla-ses de canto y teatro. Los sacerdotes salesianos supieron tener muy bien ocupados a los jovenes y a los ninos en sus ratos libres, con juegos, cantos y oracion. Tambien se armaron los "boys scouts" y un taller de repiqueteo de campanas para los ninos. Todas estas actividades fueron organizadas por nuestra gente, maestras, profesionales, voluntarios, etc. Cada uno ofrecio su ayuda en lo que sab'ia y de este modo, entre todos transformamos este campamento en una pequena y organizada ciudad. A pesar de las circunstancias y de todo lo que hab'iamos vivido, no nos dejamos doblegar por el dolor. Las inmen-sas necesidades familiares y, en especial, las inocentes miradas de los ninos, nos enfrentaban cada d'la con la realidad de que la vida continuaba, que lo hac^a en este nuevo contexto, y que deb^amos aunar nuestras fuerzas y seguir para adelante. Las barracas no ten^an divisiones y eran ocupadas por varias familias o grupos de solteros. Mas adelante nos proporcionaron material para hacer las divisiones. A nosotros nos toco la barraca 4 y nuestra habitacion era la numero 18. (B/4, n°l8) Se armo una capillita improvisada, destinando para ello la mitad de una barraca. Todas las mananas, bien temprano, se oficiaba una misa, de modo que todos los que quisiesen podian asistir. En la otra mitad de la barraca se armo una cocina infantil. En la entra-da de la capillita el conocido director de coro, profesor Marko Bajuk, puso un anuncio: "Frente a la capilli-ta nosjuntamos, que icantaremos!" Estaba organizando un coro e invitaba a todos los que quisieran integrarlo, sin l'lmites de edad. Ciertamente se anoto mucha gente y entre ellas, tambien yo. Cantando era la forma que tenia de olvidar mis penas y alegrar mi corazon. Nuestra actuacion inaugural fue cuando se le hizo la despedida al comandante ingles. Sus ojos se llenaron de lagrimas. Esta fue una de las tantas actividades que demostraron que eramos un pueblo culto y no "traidores", como nos etiquetaron los comunistas.(3) Entre las barracas habia espacio suficiente con tierra fertil para que cada familia tuviera su huerta, si as'i lo deseaba. Supimos aprovechar muy bien la oferta; inmediatamente nos dispusimos a sembrar y as'i pronto cosechamos papas y otros vegetales. La tierra era muy fertil, pues estaba bien abonada por los desechos de los caballos. En el ultimo ano de nuestra estancia en el lu-gar, nos dieron otro buen espacio de tierra, que estaba junto a la calle principal del campamento. Era maravi-lloso ver como crec'ia nuestra papa. La gente que pasa-ba, se quedaba admirada al verla cuando la estabamos cosechando. Una parte de esta papa la vendimos y lo que nos quedo, la regalamos al partir. Esta fue la parte positiva de nuestra vida en Spittal. Pero tambien tuvo su lado oscuro. Los primeros dos anos la administracion de la comida estuvo muy mal organizada. Cada manana recib'iamos un pequeno (3) El profesor Marko Bajuk emigro con nuestro grupo a la Argentina y se radi-co en Mendoza, donde tambien fundo un coro. En la decada del 60, logro reunir en Bs. As. a todos los coros eslovenos existentes, que eran varios y por supuesto, vino con el suyo. Mis hijos, todos integrantes del coro de Ramos Mejia, cantaron en esa oportunidad y fue algo imponente. pedazo de pan, un trocito de manteca y un cucharon de cafe con leche. Cada barraca tema un encargado que nos repart'ia este desayuno. La buena administracion del mismo depend'ia de su honestidad. Lo elaboraban en una panader'ia de la ciudad. El pan era pesado y de muy mala calidad. Al masticarlo nos cruj'ia entre los dientes. La gente comenzo a enfermarse del estomago y los encargados del campamento elevaron una queja. Finalmente comprobaron que en esa panader'ia adulte-raban la harina con arena. Dicha panader'ia termino clausurada. Por otro lado la cocina del campamento hac'ia una comida deplorable. Repollo cocido e insulso, o porotos y arvejas tan espesas que la cuchara quedaba parada en el plato. A pesar de que ten'iamos hambre, se hac'ia dif'icil comerlo. Todo aquel que pod'ia, se iba a trabajar a las fincas cercanas, ya que al menos alii recib'ia mejor comida. Eso hizo tambien mi esposo. Fue a trabajar de peon para recibir como paga algo de papa, panceta y carne ahumada, que tra'ia para la familia. Me imagino como se habr'ia sentido en su alma, pues en nuestra tierra el era un gran patron muy capaz, y aqu^, de repente, un simple peon. Pero el no se detuvo a pensar esto y sobrellevo todo con mucha humildad. La organizacion de la Cruz Roja Internacional en-vio, en una oportunidad, a su gente al campamento, para realizar un control sanitario de los ninos. Descu-brieron as'i que nuestro Jernej estaba muy delgado para sus 13 anos. Pesaba apenas 36 kilos. Decidieron enton-ces internarlo en un instituto especializado, hasta que recuperara el peso m'lnimo necesario. No fue facil sepa-rarlo de la familia, pero aceptamos porque sab'iamos que ellos deseaban lo mejor para el. Luego de 4 meses sin contacto alguno, lo enviaron de vuelta, ya un poco mas recuperado. Que dif'icil habra sido para todos estos ninos per-manecer solitos en el instituto, lejos de su familia. Alii ten'ian un raro regimen para educarlos. Me contaba Jer-nejcito que, a todos aquellos que se hac'ian pis en la cama, les colgaban la sabana mojada en sus hombros y los hac'ian pasear por las habitaciones de los demas ninos, mostrandoles como hab'ian mojado las sabanas. Tal vez estar'ian convencidos de que hacerles pasar ver-güenza los desacostumbrar'ia a seguir haciendolo. Pero yo creo que esto pasaba con los ninos justamente por toda la situacion tensa que se estaba viviendo y porque extranaban a sus familias. Al otro lado del r'lo Drava hab'ia un castillo que tenia su propio molino. En esa epoca de postguerra es-caseaba la mano de obra, as'i pues nuestra gente con-segu'ia facilmente trabajo alii. Ademas ten'ian un gran campo y en tiempo de cosecha tambien yo iba a ayudar a cosechar papa. Terminada la recoleccion, el dueno nos pagaba con papa. Cada recolector pod'ia llevarse la cantidad de papa que pudiera cargar. Junto con mi ve-cina, dona Štojec, que tambien estaba trabajando alii, nos hicimos las fuertes y cargamos como mulas para llevarnos lo mas posible. Ni siquiera hab'iamos llegado al puente de Drava, que nuestras fuerzas empezaron a declinar. Dona Šojec me dijo: "Por favor, Francka, ayu-deme un poquito que no doy mas". Yo llevaba mi carga sobre la cabeza y le ayude como pude con una mano. Al poco tiempo sent'i un fuert'isimo dolor en la rodilla derecha. Paramos en medio del campo y nos permiti-mos un descanso. Despues de un rato y al ver que el dolor no merma-ba, decid'i esconder mi carga de papa en una plantacion de ma'iz y ayudar, aun con dificultad, a mi vecina a traer su papa a destino. Al d'la siguiente prepare a los ninos como pude, los envie a la escuela y me acoste. El dolor de rodilla se estaba haciendo cada vez mayor. Mi esposo en ese en-tonces trabajaba en el ferrocarril y yo, para su almuerzo - cuando pod'ia y tenia algo- soiia cocinarle y llevarle comida a la estacion de Spittal. Pero ese d'la no pude hacerlo. Cada vez me doiia mas, por lo que decid'i ir a la sala de guardia, a la cual llegue rengueando y con mucha dificultad. Alii me encontre con que no hab'ia nadie, pues el personal hab'ia salido a vacunar a otro lugar. Me quede esperando, pero mi debilidad y mi dolor me hicieron desvanecer. Al despertar me encontre en un cuarto y junto a m'l estaba parada la doctora. Le mostre mi rodilla morada e hinchada e inmediatamente decidio mandarme al hospital de Beljak. Previamente me lleva-ron a casa pues deb'ia organizar y dejar en guarda a mis hijos - cinco en edad escolar y una menor. Una senora mayor de mi pueblo, la abuela Plešnar, acepto la gran responsabilidad. Prepare un pequeno bolso, me carga-ron en la ambulancia y me llevaron. Era viernes. Una vez en el hospital de Villach me llevaron al consultorio, me vio el doctor y dijo que el lunes ya estar'ia mejor. Me alegre al enterarme de que iba a mejorar tan pronto. Lo que no me conto es lo que iba a ocurrir el lunes^ Cuando llego el lunes me llevaron al quirofano. La enfermera me preparo, luego el asistente del doctor me cubrio la cara con un lienzo y me dijo que comience a contar, lo hice en aleman, eins, zwei, drei .^llegue al veinticuatro y me quede dormida. Cuando me desperte, mi pierna estaba colocada en una especie desoporte con forma de canaleta. Me trasladaron a una sala general. El medico pasaba todos los d'las y hac'ia la curacion de la herida que estaba bastante infectada. Cuando mejore y ya estaba fuera de peligro, me trasladaron a la ciinica del doctor y all^ me fui restableciendo lentamente. En la pequena habitacion eramos cuatro pacien-tes. A un lado de mi cama hab'ia una mujer eslovena de Carintia (Austria) que, debido a un accidente, tenia mas de la mitad de su cuerpo enyesado. Una noche gri-taba, gem'ia y suspiraba por los insoportables dolores que padec'ia, mientras apretaba el timbre. Llego la enfermera a ver que estaba pasando y la mujer le pidio que llamara al medico. Este vino, la reviso, tomo unas tije-ras gigantes y se dispuso a cortar el yeso por el medio. A JT, t I »J i f». 4 Cuando la dieron vuelta pudimos ver todos que ten'ia la espalda inflamada. En una oportunidad me conto sobre su accidente. Fue en invierno. Salio en bicicleta a lle-varle el almuerzo a su padre, que trabajaba de albanil. En una curva un auto la embistio y le provoco todas estas lesiones. Yo trataba a veces de acortarle el tiempo y alegrarla, cantandole alguna cancion o recitandole al-gunos versos que recordaba de la escuela o que yo mis-ma compoma. Siempre me agradec'ia por ello. Todas las tardes recib'ia visitas, un d'la de su madre, otro d'la de su padre y de otros mas. Tambien sus heridas comenzaron a sanar lentamente. El desconcierto del pajarito " En mi ventanita se ha posado un pequeno pajarito, fue bello, tan bello su fino trinar, que en para'tso logro el jard'm transformar. El campo nevado se vistio de colores, a brotar comenzaron cien miles de flores. A los verdes prados volvimos, reviviendolos con nuestro canto. Mas triste a ti te encuentro hoy, orando con desencanto. Ya no encuentro esa alegr'ta, que en ti viv'ta otros anos. Para ti es facil, mi pequeno pajarito, tienes a tu hembra aclamando por ti. Apurate ya a construirle el nido, la primavera contigo volvera a sonre'tr. iDonde han quedado mis d'tas de primavera? Alza tu vuelo y en tierras de combate veras, cuantas nuevas tumbas all't nacieron, en todo el tiempo que no estuvieron. Mi feliz primavera quedo all't sepultada, en la tumba de mi suenos y de mi alborada. Un d'la le ped'i al medico que me mandara a casa, porque estaba preocupada por los ninos, pero dijo que la rodilla aun no estaba del todo bien, que segma su-purando. Al d'la siguiente me llego tambien a m'i el momento de recibir visitas. Vinieron mi esposo y mi hijito Jernej. iQue alegr'ta al verlos! Los ninos ocupaban toda mi mente en este tiempo, no pod'ia dejar de pensar como se las estar'ian arreglando. En ese momento sent'i unas ganas profundas de volver con ellos a la barraca. Finalmente llego el d'la en que el medico autorizo que me fuera a casa. La enfermera me dio la noticia. En-tonces me vendo muy bien la pierna, me acerco la ropa y me ayudo a levantarme. Fue la primera vez que me permitieron hacerlo desde que me internaron. Mi pierna estaba un poco dura, pero sab'ia que con paciencia y con mucha buena voluntad, todo ir'ia a andar bien. Me ayudaron a ubicar en un transporte militar, en el cual ya habia otros pacientes para ser traslada-dos a Spittal. Al llegar al lugar, el enfermero dijo que el medico le indico que deb'ia quedarme internada en la guardia del campamento. Le ped'i y le rogue que me dejara ir con mi familia, que mis ninos necesitaban de su mama, y le promet'i venir cada d'la a la revisacion y curacion. As^ lo hice. Poco a poco mi rodilla fue mejorando. Una vez res-tablecida, comence a moverme para ayudar a mejorar nuestra situacion economica y alimentaria. Recolectaba frambuesas y arandanos y luego iba de casa en casa por la ciudad y las canjeaba por ropa, pan o harina. Cierto d'la pase por un campo donde cosechaban cebada y les pregunte si necesitaban ayuda. Teman una hoz de mas y enseguida me aceptaron en el grupo. Cuando la duena del campo les trajo la merienda, pregunto que hac'ia yo all'i y las mujeres le explicaron. Me invita-ron a merendar, cosa que me vino muy bien. Nos trajo pan, panceta y bebida. Yo com'i una partey otra parte la guarde para los ninos. Cuando retomamos el trabajo, la senora pudo ver que era buena para ese menester y me volvio a llamar en varias oportunidades. De blanco cubierto esta todo el llano, fuertes vientos cuchillan hoy el plano, ya no abrigan los rayos del sol, ya no brota all't ninguna flor. Todo desolacion es y melancol'ta, un fr'to invierno gobierna con rebeld'ta. Mira la imagen de mi alma, mira esta afligida vida m^a, ni el sol de la esperanza, ni el amor ya no la iluminan." (Estos versos brotaron de mi interior, al vivir tantos d^as de dolor, soledad y preocupaciones.) TIEMPOS DIFICILES Y con ese ajetrear fuimos esperando tiempos mejores^ Se comentaba que 'ibamos a tener que tras-ladarnos a algun otro pa'is, ya que a nuestra querida Eslovenia -convertida ahora en comunista- no pod'ia-mos volver. En el campamento de refugiados los tiempos mejo-raron. La administracion paso a manos de una entidad benefica denominada UNRRA (Administracion de las Naciones Unidas para la Ayuda y la Rehabilitacion). Todo comenzo a cambiar para bien y tambien a la coci-na llego gente mas honesta. Nuestro paladar agradecio el cambio. Pero una rara nube volvio a opacar el sol. Una I fc. 4.V • • - ... - . .. . .• . - , . . . ..p tBll ttp fr'ia madrugada de invierno, alrededor de las cinco de la manana, mientras todos aun dormian, o'l voces y pa-sos en el pasillo. De repente escuche que se detuvieron frente a nuestra barraca. Silencio. Luego voces nueva-mente y golpes en la puerta. Rapidamente salte de la cama, me puse lo primero que encontre y abr'i. Frente a m'l, tres militares ingleses, uno de alto rango, pasaron sin pedir permiso y se sentaron. Revisaron una lista que tra'ian, y dijeron, »Tomazin, ilevantese«! Mi esposo se levanto y se vistio. Uno de ellos le acerco una bolsa y le indico poner all^ ropa y algunos utensilios de higiene personal. Apenas pudimos cruzar un breve saludo, se lo llevaron sin explicacion alguna y sin saber siquiera adonde y por que. El campamento estaba lleno de guardias y nadie pod'ia salir ni siquiera al bano. En esa madrugada los ingleses se llevaron a va-rios hombres mas. El esposo de la senora Škulj tambien estaba entre ellos. Cuando amanecio nos dirigimos juntas a la prision de la ciudad, donde nos informaron que se los hab'ian llevado a Wolfsberg. All'i teman a los cri-minales de guerra. Pero^ si mi esposo ijamas le hizo dano a nadie! Todo lo contrario, adonde pod'ia ayudar, all'i estaba. Su principal delito eran sus firmes ideales, los cuales no ocultaba, pues estaba profundamente con-vencido de ellos. Cre'ia en Dios, defend'ia a la familia y luchaba por tener un pa'is con libertad. Como pudo enterarse despues en el interrogatorio, fue denunciado por los partisanos de nuestro pueblo, y Tito, el nuevo presidente de Yugoslavia, lo mando a arrestar. Como no le pudieron encontrar suficientes motivos ni pruebas para su detencion, le inventaron unas muertes, de las cuales eran responsables ellos mismos. Cuando explico su verdad y sus ideas, lo mandaron a un bunker, junto a los peores delincuentes. All'i hab'ia varios croatas y un esloveno, Natlačena, un conocido profesor que hab'ia sido medalla de oro en gimnasia art'istica. Juntos tuvieron tiempo de sobra para charlar y compartir pen-samientos y miedos. Por momentos, verdaderamente, te-mieron lo peor. Mi esposo conto que un d'la, de repente, escucharon que un auto paro frente a la prision y que se llevaron a varios hombres con las manos atadas con destino a Yugoslavia. Cierto d'la, mientras mi esposo estaba prisionero en el bunker, me visito su colega Grilj y me trajo una colecta que armo el grupo (si no me equivoco eran dos-cientos chelines) para ayudarme con los gastos de la familia. Sus sueldos eran bajos y a pesar de ello, tuvie-ron ese gesto tan humano y solidario hacia mi familia. El dinero nos vino muy bien ya que, con tantos ninos las necesidades eran infinitas. Me emocione hasta las lagrimas y valore enormemente ese gesto, pues ningun otro se acordo de nosotros en esos dif'iciles d'las. Que este comentario sea mi pequeno homenaje a esos buenos hombres. Pasados unos 30 d'las recib'i una carta de mi es- poso pidiendome ayuda desesperadamente, indicando-me adonde deb'ia dirigirme para que pudieran liberar-lo. Entonces escrib'i a un sacerdote en EEUU, al padre Gabrovšek, que era una persona solidaria y ademas pol'iticamente influyente, explicandole la situacion. Este sacerdote ya era conocido en Eslovenia por su bondad y me prometio hacer todo lo que estuviera a su alcance. Fue as'i que contacto con las autoridades de su pa'is, quienes apelaron a las relaciones e influencias interna-cionales para lograr la liberacion de mi esposo. Gracias a Dios y al padre Gabrovšek, el volvio, luego de haber estado detenido por largos meses, sal-vandose milagrosamente de ser regresado a su pa'is y ejecutado all'i. Aprovechando el contacto con este sacerdote, le ped'i le ped'i ayuda para dar con el paradero de mi hermano, el cual se hab'ia radicado en EEUU antes de la primera guerra mundial. Muy pronto me mando su direccion y pudimos ponernos en contacto por correo. Me conto as'i que se hab'ia casado con una mujer eslo-vena, que tuvo dos hijos y que viv'ia en Little Falls Town, New York. Enterado de nuestra situacion, mi hermano me envio tres buenos paquetes de ropa y v'lveres para la familia, que por cierto, nos vinieron muy bien. Mas tar-de, y a pedido del padre Gabrovšek, la Liga Catolica de EEUU, nos mando algunos paquetes mas. Dios lo com-pense a este buen sacerdote en la eternidad, por todo lo bueno que hizo por tantos eslovenos. Una vez de regreso al campamento, mi esposo continuo trabajando como antes, en el Tirol. All'i estu-vo a gusto, pues con sus companeros eran muy unidos. Cada manana, antes de partir hacia el trabajo, pasa-ban todos por la cocina donde les daban un modesto desayuno y la vianda para el mediod'ia: habitualmente chucrut o algo parecido, que calentaban despues. En la noche, aunque cansados, siempre volv'ian cantando y cargados de lena, pues hac'ia mucho fr'io. iQue alegr'ia ten'iamos con los chicos cuando venia papa y prend'ia el hogar! El fuego disipaba inmediatamente el intenso fr'io y el ambiente se tornaba agradable. Las ramas de los pinos ard'ian que daba gusto y emanaban un aroma muy especial. El invierno era muy crudo. De los techos colgaban carambanos de hielo que llegaban hasta las ventanas. Un d'la, mientras estabamos recolectando aranda-nos y frambuesas con mi vecina en Goldek, nos sorpren-dio un chaparron. La transpiracion y la lluvia lograron que mi ya muy gastado vestido comenzara a abrirse. Cuando volv'i, lo lave y lo colgue en la soga que ten'iamos en la habitacion. Al otro d'la paso por el pasillo la encargada inglesa de las barracas y, al ver colgado por la ventana mi vestido roto, me pregunto a traves de un traductor, si tenia algun otro. Le mostre el que llevaba puesto, que era el unico que me quedaba y el mas apropiado para ir a misa. La encargada me hizo un vale para que pasara por el deposito de ropa y pidiera un vestido nuevo. Al d'la siguiente fui a buscarlo. La mujer que trabajaba en el deposito de ropa era eslovena y al mostrarle el vale, exclamo con pocas ganas: "No creo que haya algo". Me trajo para elegir un par de ves-tidos de muy pequena talla. Eleg'i uno y, aunque para ese entonces pesaba tan solo 48 kg, apenas me lo pude poner. Igualmente lo tome, le agradec'i y me fui. Pero todos sab'iamos que cuando llegaba una entrega grande de ropa, teman prioridad las amistades, que siempre se llevaban lo mejor, para los demas apenas quedaban los trapos. Ademas hab'ia una disposicion de que cada mujer del campamento deb'ia recibir dos tapados. Cuando le ped'i uno, me pregunto si no ten'ia ninguno; le dije que traje uno de Eslovenia y lo usabamos hasta para tapar-nos. En la noche vino a verlo y me dijo, »Ah, pero si el suyo es mejor que lo que estamos repartiendo«. De mala gana me hizo pasar al d'la siguiente a retirar uno. Eran tapados de mujeres militares de buena calidad, con una abrigada funda desmontable a cierre. Muchos hombres se hac'ian pantalones con ellos. Como mi esposo fue combatiente, tampoco ten'ia demasiada ropa consigo y a duras penas consiguio al-gunas prendas. En una oportunidad repartieron fraza-das de muy buena calidad. Con dos de ellas se mando a hacer un sobretodo. Se lo hizo Kosančič, un sastre de nuestra barraca, y fue de tan buena calidad que lo utili-zamos aun aqu'i en Argentina para cubrirnos. Gracias a entidades beneficas, los ninos, por suer-te, estaban bien equipados. En ese invierno todos los va-roncitos recibieron su gaban. Antes de dejar el campamento de refugiados, reun'i la ropa en buen estado, que ya no le quedaba a mis hijos y se la mande a mi sobrina Pepca, que perdio a su esposo en la guerra y quedo con cinco ninos pequenos. Cuando los comunistas ocupa-ron su pueblo, Hotedršica, le vaciaron la casa. Mi pobre sobrina se refugio en lo de su madre, mi hermana Mici y crio a sus hijos con mucha dificultad, en esos tiempos tan difciles. (4) ten'ia mas. Me levante, prend'i la luz y busque entre las sabanas. Debajo de mi almohada encontre un insecto de cuerpo aplanado, desconocido para m'l. Cuando se lo mostre a mi esposo, me dijo que era una chinche, que ya la hab'ia visto anteriormente por el mundo. Cada vez hab'ia mas y la situacion se puso molesta. Los mas atacados eramos el pequeno Vinko y yo. Una noche es-taba tan inquieto, rascandose sin parar, que decid'i to-mar medidas en el asunto. Prend'i la luz y me dispuse a buscar las chinches y a tirarlas a una palangana con agua, una por una, pues si se aplastaban, desped'ian un desagradable olor. Al principio pense que eramos solo nosotros, pues nadie declaraba nada. Pero luego se fue sabiendo que todos estabamos infectados por los molestos insectos. De todos modos no era culpa de ninguno de nosotros. Los roperos militares eran los culpables de este mal en el campamento. Cada vez hab'ia mas; todos los muebles eran de madera y las chinches ya se hab'ian re-producido en todas los huecos. Todos oreamos las sabanas y quemamos la paja que usabamos como colchon. (ver pagina 70) CHINCHES Otra de las cosas desagradables del campamen-to eran unos molestos insectos, las chinches, que fue-ron tra'idas por los refugiados de Lienz. Al ano despues de habernos instalado, se agruparon con nosotros en Spittal. Ellos tra'ian consigo unos roperos militares, muy fuertes y lindos, pero en sus hendijas se criaban esos in-deseables insectos, que se fueron propagando entre los vecinos de la gente de Lienz. A nosotros nos toco una familia de cada lado de nuestra habitacion con un ro-pero as'i. Una noche sent'i una picazon, investigue la zona y encontre una roncha en mi piel. La noche siguiente (4) Hoy en dla ya todos estan casados, gracias a Dios, y convertidos en per-sonas de bien. Debo com^entar que los anticomunistas y creyentes com^o nosotros, que quedaron en Eslovenia, la pasaron muy m^al. Todo esto se fue sabiendo de a poco, por medio de las cartas que fuimos recibiendo. Aunque no toda la corres-pondencia llegaba; m^ucha de ella fue censurada. ^.v , f V * . ^ ü. ^ i > . i »Mi?-, . ■ .. . .. , ..71. ______ , _ , -v" _ , ^ «. » * - -.ürf-n ■«•i- Delavnica lutk I Taller de mascaras V vrsti za prejeti hrano, v S^pittalu j Esperando la racion de comida, en el campa-mento de Spittal Med polkom j En hora de clase Učenci srednje šole I Alumnos de la escuela secundaria rm-w.^ Nastop Scoutov / Actuacion del grupo de Exploradores - Scouts Baraka kjer je bila osnovna šola / Barraca donde funcionaba la escuela primaria Uvrstitev Scoutov / Formacion de los Exploradores Najmlajši učenci / Grupo de los escolares mas pequenos Zvonik ob vhodu taborišča / Campanario en la entrada del campamento Možje so hodili na začasna dela / Hombres real^:zando trabajos temporarios Podoba Marije Pomagaj za oltarjem kapele ki je bila v eni izmed barak v Spittalu. Danes je obešena v dvorani Slomškovega doma v Ramos Mejia / Imagen de la Virgen Mar'ta Auxiliadora en el altar de la capilla que se armo en el campamento. Ho-y se encuentra colgada en el salon del Hogar esloveno de Ramos Mej'ia. Mladinski izlet / Se organizaron salida^ a campamentos para los jovenes Duhovniki so zaposlili otroke. Med dragimi dejavnostmi so tudi vodili skupino Volčičev / Grupo de Lobeznos, coordinado por sacerdotes que se ocupaban del tiempo libre de los ninos Pevski zbor pod vodstvom Marka Bajuka | Coro a cargo del profesor Marko Bajuk Hodnik med barakami j Pa^illo entre la^ barracas Š^pricanje proti stenicam j Fumigacion contra las plagas Ženske so delale na polju / Mujeres haciendo trabajos temporarios en el campo Francka na oknu barake / Francka en la ventana de la barraca del campamento Na dan prvega Sv. Obhajila Jožice j Primera Communion de Jožica Taborišče pod snegom / Campam^ento de Spittal cubierto de nieve Zelenjavne njive ki so imeli begunci ob straneh barak j Huertas arm^adas por los refugiados, a loslados delasbarracas Čez morje ... »Plavaj, plavaj barčica srebrna, na zelenem morji! Tam za zelenim morjem tam so zlata polja, pa za poljem, za poljanam, nam šume lesovi." Oton Zupančič I ■ II.,. .. M ' t : * ' ' ODLOČITEV V drugi polovici leta 1948 smo se začeli ljudje pripravljati za selitev. Taborišče smo morali zapustiti in treba se je bilo odločiti za naselitev v novo državo, kjer bi začeli novo življenje. To poslanstvo je bilo pod vodstvom Mednarodne Organizacije za Begunce (IRO). V teh treh letih bivanja v taborišču smo se končno morali prepričati in vdati, da se v našo domovino ne moremo več vrniti. Jugoslavija je bila sedaj v rokah komunistov pod vodstvom predcednika Tita. Ljudje, ki so ostali tam, niso mogli iti ven. Meje so bile zaprte. Mnogo družin je ostalo razbitih, eni v tujini, drugi v domovini. Nova komunistična oblast je zaplenila premoženje vsem, ki so bežali. Tako je tudi bilo z našo hišo in gruntom. Vedeli smo, da nismo več dobrodošli v našem lastnem kraju. Žalostno je bilo to spoznanje, a vdati smo se morali. Vprašanje je sedaj bilo, kam se bo kdo prijavil?(l) V Kanado, Ekvador, Venezuelo, v Severno Ameriko, Argentino, itn. Mladi moški in dekleta so šli najprej. Ti so se prijavili za v Kanado, za sezonska dela, na primer na polju, v gozdovih, na železnicah in drugod.(2) Mi smo se prijavili za v Argentino. Tam, je rekel mož, se najlažje osamosvoji. Čeprav nam je bilo težko iti po svetu, smo komaj čakali, da bi si sami zaslužili svoj kruh. Qenerel Peron, takratni predcednik Argentine, je odprl vrata vsem slovenskim izseljencem, ne glede na starost, spol ali telesno stanje, kakor so izbirale druge države. Tja smo lahko šli vsi skupaj, s celo družino. Argentina je bila zelo gostoljubna in sprejemljiva do nas, zato smo ji bili in smo hvaležni, in smo to vedno hoteli z našo pridnostjo in poštenim delom tudi poplačati. Kako čudno je bilo za nas se seznaniti s tem, da (1) V Avstriji in Nemčiji je bilo vseh skupaj okrog 10.000 slovenskih povojnih beguncev. Začelo se je izseljevanje proti Venezueli, potem. Kanadi, Argentini in Severni Am^eriki. Nekaj se jih je naselilo v Švici, Belgiki in na Holandskem. Malo ljudi ni odpotovalo čez m^orje, a večina teh je šlo ali ostalo v Nemčiji, še posebno tisti »sivi« (skupina, katere so komunisti še posebno preganjali), katerih UNRRA in IRO nista sprejeli. Iz italjanskih taborišč (okrog 7600 beguncev) je nekaj Slovencev ostalo v Trstu, a okrog 3000 se je naselilo v Angliji in Argentini. Vseh skupaj je bilo okrog 17.700 slovenskih povojnih beguncev. Če se pa številu doda tiste, ki so bili po prevari ali po sili leta 1945 vrnjeni, se šteje, da jih je moglo uiti od komunistične groze v Sloveniji okrog 27.700 Slovencev, to je 1,8% svojega prebivalstva. A temu številu bi bilo treba še dodati vse tiste, ki so jih zagrabili in vrnili, ko so bežali. (podatki:jože Rant. El exodo esloveno de 1945, 2007, Buenos Aires,Tisk. Baraga, En los campos de refugiadosst265. En el mundo libre st299) (2) Ko se je začelo izseljevanje, je svak Plečnik odšel v Severno Ameriko (Middle Town-Ohio). Dobil je slu^^bo pri mizarju. Takoj, ko je bilo mogoče, si je ustvaril lastni dom in poklical za seboj ženo z mladoletnimi otroki. Starejši so pa ostali doma in pridno delali ter študirali. Ena od njih, Mici, je šla v samostan so nas argentinci sprejeli in ravnali z nami kakor bratje, naši lastni bratje so nas pa kruto spodili pod nalepko izdajalcev. Nekateri ljudje so pa hoteli iti v Severno Ameriko, eni zaradi sorodnikov drugi pa zaradi dolarjev. Ti so pa morali še počakati, da se najdejo za njih tako imenovani botri. Torej mi smo se prijavili za v Argentino; začeli smo se pripravljati: z zdravniškim pregledom, s cepljenjem, urejanjem papirjev, itn. Moj mož je kupil les in naredil štiri zaboje, da smo vzeli s seboj več, kot je bilo dovoljeno, zakaj vedeli smo, da bo za začetek vse prav prišlo. Tako je bilo tudi res. Predno smo odšli smo skrbno vse prečistili kar smo vzeli s seboj, da ne prinesemo teh nezaželenih živalic še v tuje dežele čez morje. Zadnji dan, ko smo odhajali, so še mene dopoldne klicali na zdravniški pregled. Ko me ogledujejo, vidijo rdeče pike in hraste na koži ter pravijo: »To so garje. Tako ne morete naprej.« Jaz sem jim dopovedala, da ne, da so to znaki od stenic. Oni so pa le trdili svoje. Potem je pa prišla neka bolniška sestra iz ambulante, ki me je poznala in je potrdila resnico. Drugače bi morala počakati na drug transport. Ko sem prišla nazaj, so naši že polnili zadnji zaboj. Imeli smo štiri zaboje. V enega smo dali še štedilnik, ki ga je napravil naš prijatelj Jože Turk. Zelo dobro nam je služil v prvih mesecih našega življenja v Argentini. Prišel je čas odhoda. Poslovili smo se od domačinov in znancev iz naše barake, se naložili na tovorne avtomobile in se odpeljali na postajo Spittal. To je bilo devetega novembra leta l948. Z vlakom smo odrinili počasi proti Tirolam. Nato naprej čez prelaz Brenner v Italijo. V vagonih je bilo zelo hladno. Tiščali smo se skupaj, kolikor je bilo mogoče, da smo se greli. Med potjo je dobil vsak izmed potnikov nekaj vitaminov. Na primer suho sadje, pecivo in nekaj bombonov. Vsem v veliko pomoč in otrokom v veselje. Prispeli smo v mesto Turin. Tam so nas oddelili v neko veliko stavbo, kot nekak emigrantski hotel. Tam smo čakali na ladjo skoraj en teden. Spominjam se, da so nam dali jesti makarone in pa bel kruh. Kako smo se kruha razveselili! Čutili smo ga res kot pravi Božji dar. V Turinu so bila jutra mrzla. Od daleč smo gledali zasnežene gore. Tu smo čakali na odhod ladje. V pristanišče Qenova je prispela vojaška ladja imenovana "General Sturgis". Na predvečer odhoda so vse moške povabili, da gredo pomagat nalagat zaboje na ladjo. Med njimi sta bila tudi duhovnika Qregor Mali in Anton Smolič. Seveda, naši moški niso pustili, da bi tudi onadva gospoda nalagala. Bila sta samo zraven. Drugi dan so nas odpeljali v pristanišče Qenova. Tam smo se počasi vkrcali na ladjo. Že v pristanišču so nas ločili: moške in ženske, vsake v svoje kabine. Kdor je bil sposoben za delo - moški in ženske - so ga kmalu pozvali k delu. Ene v kuhinjo, druge k čiščenju, nekateri so barvali ladjo. Matere so imele veliko opravka z otroki. Veliko jih je bilo na tej ladji, in povsod jih je bilo polno, kjer jih ni bilo treba. Moj mož je bil pa oddeljen za ladijskega policaja. Eni moški so imeli stalni opravek, da so praznili sode za smeti. Pojavila se je namreč morska bolezen... Mnogim ljudem je prišla slabost, ali pa se jim je vrtelo v glavi. Od začetka je bilo kar dobro; ko so nas pa zapustili galebi, ko smo prišli na odprto morje, smo pa stali velikokrat pri sodih in bruhali, bruhali... Na ladji je bilo veliko nosečih žensk, te so še bolj trpele. Drugače je bila vožnja kar lepa, brez viharjev, hvala Bogu. Vsak dan je bila na ladji sv. maša. Pri njej je stre-gel Borštnarjev Matija - sedaj duhovnik v Buenos Aire-su. Tudi zapeli smo. Petje je vodil g. Janko Zakrajšek.(3) Z ladje smo občudovali morje. Videli smo delfine, ki so v vrstah poskakovali nad morsko gladino in razne druge zanimivosti. Res čudovito je božje stvarstvo! Ustavili smo se na ekvatorju. Tam je sonce najbolj navpično in vročina najhujša. Vojaki so opravili običajne navade: polivanje ladje z vodo, potem pa, kot je navada, ko se gre čez ekvatorsko črto, se je pričelo praznovanje. Med vožnjo je bil rojen en otrok - prvo rojstvo na tej vojaški ladji, ki je vzbujalo veliko pozornost. Ladijsko poveljstvo je obdarovalo mater in otroka. Še slovenska dekleta so nekaj spletla zanju. Kakor se spominjam, je bila mati tega otroka Ukrajinka. Prispeli smo na otok Svetega Vincencija. Založili so ladjo s potrebnim materialom, zato smo tukaj stali en dan. Med tem časom se je vnelo živahno trgovanje med potniki in prebivalci tega otoka, ki so se s čolni približali ladji. Otočani so zgledali zelo revni. Vse naokoli je zgledala sama puščava in skale, okrog vode pa nekoliko zelenja. Otočani so ponujali šatulje iz školjk, ovratnice, banane in drugo sadje. Potniki pa staro obleko in denar. Ljudje so z ladje metali kovance v vodo. Oni so pa iz čolnov skakali v vodo, iskali kovance in veseli dvignili roko s kovancem, ko so ga našli. Pri tem se je znočilo in ladjo so pripravili za odhod. Večkrat smo imeli tudi vaje: opremljeni z rešilnim pasom smo hiteli k določenemu rešilnemu čolnu za primer nesreče. Večkrat so pomaknili uro nazaj. V več krajih so se videli morski svetilniki, eni večji, drugi manjši. Pri vsem tem smo se bližali Argentini. Že se je videlo pristanišče Buenos Aires in drugi obmorski kraji. Še malo... in ladja se je ustavila. Pisk sirene je dal znamenje, da smo prispeli. To je bilo 3. decembra l948, po 18 dneh plovbe.(4) Hiteli smo pospravljati svoje nahrbtnike, in hitro (3) Prvi pevovodja v Ram^oški cerkveni skupnosti (4) V Argentino se je pripeljalo mnogo ladij s slovenskimi begunci.med letom 1948 in 1950. Leta 1952 je njih število prišlo na 5282 (Podatki: Jože Rant- El exo-do esloveno de 1945. 2007, Ed Baraga, Buenos Aires, Actividad por la Libertad e Independencia en Eslovenia, p364) na krov pogledat, če bomo videli kakega znanca... In res, bila je moja nečakinja Marija (pripotovala je iz italijanskih taborišč kakih osem mesecev pred nami). Govoriti z njo ni bilo mogoče, ker mi nismo smeli iz pristanišča, drugi pa ne noter. Z roko smo se pozdravljali^ in čakali obiska naslednjo nedeljo. Nato je bil pregled prtljage; drugače je bilo kar v rodu, samo Jernej ni imel zahtevane številke na nahrbtniku, in ga niso pustili iz urada. Zunaj je pa stal gospod Hladnik. Pojasnili smo mu to sitno zadevo. Hitro je stopil v urad in nam pripeljal fanta z nahrbtnikom. Prav lepo smo se mu zahvalili in ga pozdravili, saj je bil rojak iz našega kraja. Čakati je bilo treba še v drugem uradu, da so nas popisali in slikali za argentinske osebne izkaznice. Potem smo pa šli v Emigrantski hotel. Uredili smo si postelje in dobili smo hrano. Tako so nam tekli dnevi v čakanju, kdaj se nam posreči dobiti stanovanje. To je bilo veliko vprašanje...Vsak dan so hodili očetje iskat stanovanje in službo, a le redkim se je posrečilo. Če ni kdo imel kakega poznanega človeka, da bi mu kaj pre-skrbel, je bilo zelo težavno. Mnogo se jih je naselilo po raznih garažah. Pokojni gospod Hladnik je dobil v Ramos Mejia en izpraznjen sanatorij, ki je preje služil za umobolne. Bil je enonadstropen in imel veliko sob in sobic. V eno izmed teh sob je bila dodeljena naša družina.Še predno so se ljudje vselili, je bilo treba vse sprazniti in počistiti, zakaj bilo je še notri napolnjeno s posteljami. Nekega dne so res šli naši moški pospravljat v sa-natorij. Tam je stanoval tudi takratni oskrbnik, in ko je slišal, da moj mož razume španščino, je bil z njim zelo prijazen. Rekel mu je: »Tomazin, jaz imam nedaleč od tukaj pristavo in na njej stoji prazna hišica. Če hočete, gremo pogledat. Seveda, bil je takoj pripravljen. In so šli, oskrbnik, moj mož, in še nekaj drugih. Hitro so bili na mestu. Ko so bili že prav blizu, se je komaj malo videla streha ven iz drevja in plevela. Bilo je vse močno zanemarjeno. Moj mož je bil zadovoljen, rekel pa je, da se gre z družino posvetovat. Ko se je vrnil nazaj v hotel, je povedal, kakšno stanovanje je dobil. Jaz sem bila vsa vesela in rekla: »Kar hitro uredimo svoje stvari in pojdimo od tod si sami kruh služit.« In res, v uradu emigrantskega hotela smo dobili še nekaj denarja od organizacije IRO za začetek. Moj mož je dobil prevozni avto, naložili smo svojo revščino in se odpeljali. Prišli smo do sanatorija v Ramos Mejiji. Oskrbnik nam je prodal na obroke nekaj postelj in posteljnine. Za prvo silo smo bili preskrbljeni - hvala Bogu! Odpeljali smo se naprej na pristavo in v senčico, bil je namreč zelo vroč dan. Razložili smo pod košatim drevesom, tukaj "paraiso" imenovanim. Kako dobro nam je bilo v njegovi senci. Moj mož je plačal voznika, on nam je pa želel "muča sverte" in odpeljal. (glej stran 82) / J ^ M Cruzando el oceano ■ "iNavega, navega, barquito ' : plateado, en el verde mar! Que alla atras, detrO^ del verde mar, ' los campos dorados estan, y detras . los bosques nos quieren susurrar." , ' ! : . ■ ; ; : : : Oton Župančič DECISION En la segunda mitad del ano 1948 nos comenza-mos a preparar para partir. La Organizacion Interna-cional de Refugiados (IRO) tenia a cargo desalojar los campamentos y ayudar a los refugiados a encontrar un lugar en el mundo para comenzar una nueva vida. A esa altura, despues de tres anos de permanecer en el campo de refugiados, ya estabamos convencidos y resignados de no poder volver a nuestra tierra natal. Yugoslavia se habia convertido en un pa'is comunista gobernado por el presidente Tito. La gente que quedo all^ no pod'ia salir pues las fronteras estaban cerradas. Muchas familias quedaron separadas, una parte en el exilio, la otra en el pa'is. El nuevo gobierno comunista confisco los bienes y las tierras de todas las personas que emigraron. As^ lo hicieron tambien con nuestra casa y nuestra finca. Sab'iamos que en nuestro propio pa'is no eramos bienve-nidos. Pod'iamos elegir entre distintos destinos: Canada, Argentina, Ecuador, Venezuela, EEUU, etc.(5) Losjovenes solteros, tanto varones como mujeres, se anotaron par ir a Canada para hacer trabajos temporarios, como tareas de campo, en el bosque, en el ferrocarril, etc.(6) Nosotros nos anotamos para Argentina. Mi esposo decia que era una buena opcion para lograr independizarse. Si bien nos costaba dejar todo e ir por el mundo, no ve'iamos la hora de salir de ese campamento y empezar a ganarnos nuestro propio pan. El hab'ia estado en Argentina trabajando cuando era soltero, de modo que al menos ten'ia idea hacia donde 'ibamos. El general Peron, en ese (5) En Austria y Alem^ania habia un total de 10.000 refugiados eslovenos de posguerra La emigracion se inicio hacia Venezuela, luego a Canada, Argentina y Estados Unidos. Unos pocos se radicaron en Suiza y algunos se quedaron en Francia, Belgica y Holanda. De los pocos que no cruzaron el ultramar, la ma-yor'ia se quedo o radico en Alem^ania, en especial los llamados "grises" (grupo de refugiados especialmente perseguidos por los comunistas), no aceptados por UNRRA e IRO. De los campamentos italianos (7.600 refugiados eslovenos) algunos quedaron en Triste pero alrededor de 3000 personas salieron, dirigiendose m^as que nada a Inglaterra y Argentina. Se habla de un total aproximado de 17.700 refugiados eslovenos. Si se com-putan tambien a los que fueron devueltos por engano y violencia en el ano 1945, lograron escaparse del terror comunista en Eslovenia 27.700 personas, o sea, 1,8% de su poblacion. Sin embargo a esta cifra habr^a que anadir aun a aquellos que no lograron salir de la patria, habiendo sido capturados durante su retirada. (datos:Jože Rant. El exodo esloveno de 1945, 2007, Buenos Aires, En los campos de refugiados p265. En el mundo librep299) (6) Cuando comenzo la emigracion, mi cunado Plečnik decidio partir a EEUU (Middle Town-Ohio). Alll consiguio trabajo en una carpinterla y ni bien pudo armo su hogar y trajo a su esposa con sus hijos menores. Los mayores se quedaron en Eslovenia, pues ya estaban trabajando y estudiando. Una de ellas, Mici, decidio ir al convento. momento presidente del pa'is, abrio las puertas a todos los inmigrantes eslovenos, sin importar la edad, ni el sexo, ni el estado f'lsico, como lo exig'ian otros pa'ises. All'i pod'iamos ir todos juntos, en familia. Argentina se mostro muy receptiva con los eslovenos, por eso le es-tuvimos siempre agradecidos y tratamos de compensar, trabajando con honestidad y dignidad. Que paradojico descubrir que los argentinos nos trataron siempre como hermanos, mientras que nuestros propios hermanos nos echaron salvajemente, etiquetados de "traidores". Otra gente, la que reun'ia las condiciones f'lsicas requeridas, se anoto para EEUU, unos porque teman parientes o cono-cidos, y otros porque les tentaban los dolares. Esta gente deb'ia esperar y conseguir quien los apadrinara. As'i comenzaron los preparativos. Deb'iamos va-cunarnos y hacer el control medico, ademas de cumplir con todos los papeles indispensables. Mi esposo compro madera y armo cuatro baules para llevarnos todo lo posible, pues sab'iamos que no ser'ia tan facil comenzar de cero. Revisamos muy bien cada una de nuestras pertenencias, no fuera cosa que con nosotros intentaran cruzar el oceano tambien las chinches^ El ultimo d'la fui llamada a la sala de guardia para mi control y observaron en mi piel las marcas de las picaduras donde me hab'ia rascado por la chinches. Me quedaron costras. Dijeron que era sarna y que no pod'ia viajar as'i, que deb'ia esperar el proximo transporte. Yo les explique que en realidad eran secuelas de las chinches y no me creyeron, hasta que vino una enferme-ra que me conoc'ia y por suerte confirmo mi version. Cuando volv'i a nuestra habitacion, mi esposo ya estaba llenando el cuarto baul. En uno hasta puso una cocina a lena que nos la hab'ia hecho nuestro amigo Jože Turk y que nos vino muy bien durante los primeros anos en Argentina. Llego el d'la de la partida, 9 de noviembre de 1948. Nos despedimos de todos los conocidos de las barracas vecinas y fuimos transportados en camiones hasta la estacion de Spittal. All'i subimos a un tren de carga que nos llevo al Tirol, luego cruzamos el paso de montana de Brenner hacia Italia. En los vagones hac'ia mucho fr'io, por eso nos mantuvimos bien arrimados para no sentirlo tanto. Durante el viaje repartieron a cada persona una cajita con fruta seca, galletas y caramelos. Eso nos dio un poco de energ'ia y en especial, alegro a los ninos. Llegamos a la ciudad de Torino y all'i nos distribu-yeron en un edificio parecido a un hotel de inmigrantes, donde estuvimos cerca de una semana esperando nuestro barco. Recuerdo que nos dieron de comer fideos y pan blanco.iQue delicia volver a comer pan blanco! Las mananas eran muy fr'ias, pues estabamos muy cerca de las montanas. De lejos incluso pod'ian verse los picos nevados. Al puerto de Genova arribo el barco militar denominado General Sturgis. Los hombres fueron cita-dos para ayudar a cargar los baules. Entre ellos estaban tambien los sacerdotes Gregor Mali y Anton Smolič. Por supuesto que nuestros hombres no les dejaron hacer esas tareas pesadas y lo hicieron por ellos. Al d'la siguiente nos llevaron al puerto y lentamente fuimos ascendien-do. Ya en la pasarela, separaron a los hombres de las mujeres. Una vez ubicados, distribuyeron tareas a todas las personas que estuvieran en condiciones. Unos fueron a la cocina, otros se dedicaron a la limpieza, algunos hombres pintaron el barco y otros estaban a cargo de vaciar los barriles con desechos. Bastante trabajo te-n'lan estos ultimos, ya que, cuando el barco llego a mar abierto, se presento entre la gente la "enfermedad del mar", que generaba mareos y vomitos en la gente. Las madres estabamos muy ocupadas cuidando a los ninos, que eran muchos y siempre se met'ian donde no deb'ian. A mi esposo lo nombraron como comisario de a bordo. El viaje comenzo tranquilo pero, al dejar de ver gaviotas, y estar en mar adentro, comenzaron los malestares. En el barco viajaban varias mujeres embarazadas que sufr'ian aun mas de estas descomposturas. Pero el viaje, gracias a Dios, fue muy bueno y sin tempestades. Cada d'la nuestros sacerdotes oficiaban misa. Re-cuerdo que Matija Borštnar ayudaba como monaguillo, y ano despues, ya en Buenos Aires, se consagro sacer-dote. Por supuesto no pod'ia faltar el canto. Pronto se organizo en el barco un coro que fue dirigido por el prof. Janko Zakrajšek.(7) Era lindo observar desde el barco ese inmenso mar. A menudo ve'iamos delfines que en fila saltaban por sobre la superficie del mar. No pod'iamos dejar de admirar la bella obra de Dios. Paramos en el Ecuador, punto donde el sol esta mas cerca de la tierra y por lo tanto, el calor es el mas intenso. Los militares cumplieron aqm con su habitual ritual de mojar el barco. Ademas, como es costumbre cuando se cruza la l'mea del Ecuador, se hizo una cele-bracion. Durante el viaje tambien nacio un bebe -primer nacimiento que ocurrio en ese barco militar- que llamo la atencion de todos. Tanto la mama como su bebe, reci-bieron muchas atenciones de la comandancia del barco. Las chicas jovenes eslovenas hasta le tejieron varias ro-pitas. Recuerdo que la mama era una mujer ucraniana. Cuando llegamos a la isla San Vicente, quedamos all^ por un d'la, para abastecer el barco de los materiales necesarios. Los nativos del lugar, que teman aspecto de ser muy pobres, se acercaron al barco con sus botes y as'i comenzo un dinamico canje de objetos. Ellos tra'ian bananas y otras frutas, ademas de artesamas como pul-seras, collares y alhajeros hechos con caracolitos y la gente del barco les tiraba monedas y ropa vieja. Si las monedas ca'ian al mar, los nativos rapidamente saltaban del bote y se tiraban al agua, y muy pronto apare- c'lan con ellas, levantando alegres sus manos en senal de haberlas encontrado. Todo alrededor parec'ia un desierto de rocas con apenas unas pocas plantas bordeando la orilla. Al anochecer el barco comenzo con los prepara-tivos para continuar el viaje. Varias veces tuvimos a bordo simulacros de emergencia para estar entrenados por cualquier eventualidad. Nos pon'iamos salvavidas y cada grupo tema que dirigirse al bote designado. Cada tanto bamos retrasando un poco los relojes. As'i^ lentamente^ nos fuimos acercando^ a Buenos Aires^ En varios puntos importantes podian apreciarse unos faros marinos^ Y pronto^ divisamos las costa y el puerto."Solo un poquito mas y ya estaremos llegan-do"^, le contaba a los ninos. As^ fue, muy pronto el barco anclo y luego de 18 d'las de navegacion, una fuer-te sirena dio el aviso de llegada. Esto fue el d'la viernes 3 de diciembre de I948.(8) Rapidamente tomamos nuestro equipaje de mano y salimos a cubierta, para ver si ve'iamos alguna cara conocida y^ ioh sorpresa!, all^ abajo divise a mi so-brina Marička, quien habia llegado a Buenos Aires del campamento italiano ocho meses antes. Solo pudimos saludarnos a la distancia. Nadie pod'ia subir ni bajar del barco. Nos dijeron que recien el domingo podr'iamos recibir visitas. Despues vino el control del equipaje. Todo iba bien, solo a Jernej le faltaba el numero de identificacion en su mochila y no lo dejaban salir. Afuera se encontra-ba el padre Hladnik, que ya estaba radicado en Buenos Aires y vino ese d'la para ayudar a la gente. Le explica-mos la situacion. Entro a la oficina y rapidamente solu-ciono el problema. De all^ fuimos a otra oficina, donde nos tomaron los datos y nos sacaron fotos. Era el tramite para obtener nuestra cedula de identidad. Terminado el tramite nos ubicaron en el Hotel de Inmigrantes. Nos designaron las camas y nos trajeron comida. All'i cada uno pod'ia quedarse hasta conseguir hospedaje. Cada d'la nuestros hombres saiian a buscar trabajo y vivienda. El tema era dif'icil, si no contabas con la ayuda de un conocido. Muchos familiares se fueron instalando en algunos garages. El padre Hladnik consiguio en Ramos Mej'ia (Cas-telli y Necochea) un sanatorio grande deshabitado, destinado antiguamente a pacientes neuropsiquiatricos. El lugar estaba lleno de habitaciones grandes y peque-nas. Una de ellas nos fue asignada a nosotros. Antes de la mudanza nuestros hombres fueron a limpiar y a preparar el lugar, que estaba muy abandonado y aun lleno de camas y colchones viejos. All'i viv'ia un encargado y, al escuchar que mi (7) Luego, en Argentina, primer director del coro de Ramos Mejla. (8) A Argentina llegaron varios barcos con emigrantes eslovenos desde el ano 1948 a 1950. En el ano 1952 el numero de inmigrantes eslovenos de posguerra llego a 5282. (Datos: Jože Rant- El exodo esloveno de 1945. 2007, Ed Baraga, Buenos Aires, Actividad por la Libertad e Independencia en Eslovenia, p364) e-'.fc « t esposo entendia el castellano, se le acerco y fue muy amable con el. "Tomazin"- le dijo- "no muy lejos de aqu'i tengo una quinta con una casita humilde, que es de mi propiedad. Si lo desea, puedo acompanarlo a ver-la y se la ofrezco en alquiler". Y as'i fueron un grupo de hombres con el encargado. Cuando llegaron al lugar, una tupida arboleda y un gran yuyal apenas dejaban asomar el techo de la casa. A pesar del abandono, a mi esposo le parecio interesante la propuesta, pero quiso consultarlo conmigo. Cuando volvio al hotel y me co-mento, ni lo dude, enseguida acepte: "iVamos! Esta sera nuestra oportunidad de independizarnos cuanto antes. Vayamos a ganarnos nuestro propio pan", le dije muy ilusionada. Hicimos los arreglos con las autoridades del hotel y hasta recibimos un pequeno dinero de la organizacion americana IRO, que prestaba ayuda al refugiado, para poder comenzar a abrirnos camino en este nuevo mun-do. Mi esposo consiguio un transporte para trasladar nuestras humildes pertenencias. Y partimos. Al pasar por Ramos Mej'ia, nos detuvimos en el sanatorio y all^ el encargado nos vendio en cuotas algunas camas y col-chones. Seguimos camino hacia la quinta. Al llegar, bajamos nuestros bartulos y los ubicamos bajo los fron-dosos para'isos que rodeaban la casita. Su fresca som-bra nos recibio con hospitalidad, lo que nos resulto muy acogedor en un d'la tan caluroso. Mi esposo pago al chofer el traslado y el nos deseo "muča sverte". (ver pagina 82) ^ --'ifc»». * a. ^ ---4 -a It^J.:» rfdrn Pripravljanje za odhod j Preparandose para la partida Pred odhodom vArgentino lAntesdepartir a la Argentina Kamijon je zapeljal begunce do vlaka, ki jih je pripeljal do pristanišča v Genovo / Despedida de Spittal. Un camion acerco a los refugiados hasta el tren que los llevaria al puerto de Genova Vojaška ladja General Sturgis, ki je pripeljala skupino 120 slovenskih beguncev v Argentino I Barco militar General Sturgis que transporta a un grupo de 120 refugiados eslovenos a la Argentina Med kosilom v Emigratskem Hotelu I Durante el almuerzo en el Hotel de Inmigrantes Ladja je prispela v Buenos Aires, Argentino dne3.decembraletal948 I El barco arribo al puerto de BuenosAires, Argentina el dla 3 de diciembre de 1948 Prihod v Emigrantski Hotel v Buenos Airesu, kjer so begunci imeli možnost ostati prvih štirinajst dni j Llegada al Hotel de Inmigrantes en la ciudad de Buenos Aires, que hospedaba a los refugiados recien llegados durante los primeros catorce d'ta^ V Argentini »...Ni praznik, predragi mi, naše življenje. naše življenje naj bode ti delaven dan! Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi!" Simon Gregorčič I ■ 1 ■ . „. s, i ( t. ■ . Naredili smo ogled okoli hiše; bila je bolj v slabem stanju, pa še dobro, da je bilo tako. Najprvo je bilo treba hišico očistiti, predno smo znesli noter svoje stvari. Bila je precej velika soba in poleg nje še en manjši prostor. Streha pa je bila pokrita s katranastimi valovitimi ploščami. Dobro, smo rekli, bomo že popravili, kar bo treba, saj itak nismo plačevali tako velike najemnine. Okoli hišice je bilo veliko prostora, da bi se otroci igrali in tudi za delo. Takoj sem mislila, kako bomo kopali in sejali... Videli smo veliko dela pred seboj, najprej s hišo...oba z možem pa ne več mlada, mož pri 44, jaz pa 47 letih. A vsak začetek je težak... Bilo 23. decembra leta 1948, se pravi, nekaj dni pred Božičem. Nismo si mogli predstavljati, da bo naslednji dan sveti večer, okoli nas pa taka vročina. Bozič brez snega ni bil pravi Bozič za nas. Spominjam se v mladosti, kako smo se veselili, ko je zapadel sneg in pobelil celo vas. To je pomagalo k pravemu bozičnemu ozračju. V gozd smo šli po smreko, jo prinesli v hišo in jo okrasili. Veje smo posnežili s koščki vate, nanje obesili orehe, zavite v srebrnem papirju, sladkorčke in piškote, katere smo doma spekli, in jim naredili luknjice na vrhu, da smo jih z nitko lahko obesili. Okrog peči pa smo pripravili jaslice. Na sveti večer je naš blagi pokojni oče, kakor duhovnik, molil rožni venec in nam razlagal skrivnosti tega večera. In naša mati ob njem tako prisrčno vdana, tiha, pobožna žena, kakršnih danes tako manjka. Ko je na sveti večer ura pokazala blizu dvanajste, smo se dobro oblekli, topel suknjič, škornje na noge in kapo na glavo, ter šli pobožno v cerkev k polnočnici, med katero smo prepevali lepe božične pesmi. Ljudje, ki so prihajali od daleč, so v rokah nosili bakle, da so jim razsvetljevale pot skozi temni gozd v noči. Lepo je bilo videti ognjene lučke, ki so se od daleč premikale in se pobožno približevale k cerkvi.To je bila vedno posebna noč za nas. Nič tega nismo tukaj imeli tisto leto. Ta božic nam je ostal bolj v slabem spominu, nismo se znašli. "Prav blizu je sveti večer, čeprav ni nikjer še snega, čeprav ni še konca vojska, čeprav je še v srcih nemir. Umijem si mlado srce in z biseri ga okrasim, z ljubeznijo ga prenovim-glej, Detece božje že gre." Lojze Grozde Prvo je bilo treba kupiti metlo in kaj za pod zob. Poiskali smo trgovino, pekarno in mesnico. Bilo je blizu. Kupili smo, kar je bilo potrebno za prvo silo. Prvo naše kosilo v tej bajtici je bila rižota. Uredili smo se nekoliko in bili veseli, da smo se naselili na tako velikem zemljišču - skoraj cel "kvader"- kjer nas nihče ni motil. Nato je pa Bog dal precej močan dež. Takoj smo spoznali, da je bila streha nad glavo zelo slaba. Na nekaterih krajih je kar lilo noter. Prenašali smo stvari in se stiskali po kotih. To je naredilo na vse zelo slabo razpoloženje. Moj mož je šel drug dan k oskrbniku in mu povedal, kako je z našo streho. Hitro je obljubil, da bo preskrbel boljše plošče za streho. Mož je dobil delo in šel v Villa Martelli, približno Iuro in pol stran od naše hiše, kjer so že drugi Slovenci delali lesene stavbe za industrijo. Ob našem prihodu v Argentino so bile tukaj šolske počitnice. V Zavodu sv. Jožefa so živele sestre Vin-cencijeve družbe. Med njimi tudi ena Slovenka, sestra Luisa imenovana, ki je več slovenskim otrokom, ki so takrat prišli v Argentino, omogočila, da so se udeležili počitniške kolonije. Matere je tako razbremenila skrbi in dela. Med njimi sta bila tudi naša dva. Bog naj ji obilo poplača. Začeli smo z delom. Sekali in ruvali smo plevel ter ga vlačili na kup, okopavali drevje, ki je bilo nasajeno: limone, pomaranče, mandarine, češplje in drugo sadje. Kopali in pripravljali smo zemljo za setev, pa ni bil pravi čas za to; kar smo vsadili takrat, se nam je vse uničilo. Za pravi čas smo zvedeli pozneje: sadi in seje se v mesecu avgustu in septembru ter mesecu aprilu. Pozneje smo imeli veliko čebule, česna, solate in krompirja. Čebulo in solato smo še prodajali. Imeli smo tudi precej kokoši, da smo imeli jajca za prodajo. S tem smo zboljšali naše življenje. S skupnimi močmi smo počasi začeli napredovati in to nas je navdušilo. Šestnajstega februarja 1949 smo dobili k nam sostanovalce. Neko nedeljo je prišel moj mož domov od sv. maše in rekel: »Veš, v Emigrantskem hotelu se pa nahaja Griljova družina, jaz jih bom šel obiskat. »Dobro, pojdi in jih pozdravi!« Ko se je zvečer vrnil, je rekel, da je bil oče zelo vesel obiska in ga prosil, naj mu preskrbi kako stanovanje ali, da bi prišel k nam. Jaz malo pomislim, nato pa rečem: »Kaj, ko bi se pri nas malo stisnili, dokler ne dobi drugod primernega stanovanja. Bomo že potrpeli.« In res, omenjenega dne so prišli k nam. Precej smo se morali stisniti, ker je bila petčlanska družina. Nekega dne pa je oskrbnik pripeljal s tovornjakom precej lesa na pristavo. Ob neki priložnosti je moj mož to ogledoval in rekel: »Iz tega lesa pa lahko zgradimo poleg hišice še eno sobo, na mestu, kjer stoji drvarnica.« Oče Grilj in moj mož sta se lotila dela. Kmalu je stala kar čedna soba in družina Grilj se je preselila vanjo. Pri nas so živeli dve leti, potem so se pa preselili v okraj Transradio, v mestu Esteban Echeverr'ia, kjer so kupili svet in začeli zidati svojo hišo. Medtem ko so zidali, so stanovali pri g. Smrekarju. Bilo je v tistem kraju že več Slovencev. Zelo so vabili, da bi se jih čimveč pridružilo in bi imeli tam "Slovensko vas". Tudi mi smo kupili tam eno zemljišče in že začeli zidati. Pozneje smo spoznali, da je kraj zelo odročen in daleč, da bi hodili na delo. Tudi elektrike še ni bilo tam. Zemljišče smo prodali in kupili drugega blizu našega stanovanja ter kmalu pričeli z gradnjo lastne hiše. Napredovali smo počasi, kolikor je bilo časa in denarja. Oče je bil glavni vodja, delavec in plačnik, mi drugi pa pomočniki. Tako smo se vselili v novo lastno hišo leta 1955, 7 let po prihodu v Argentino.Gradili smo z lastnimi rokami in prispevki, kolikor je kdo mogel. Otroci so bili takrat štirje šolarji, Jernej se je učil za mizarja, Majda je pa delala kot hišna pomočnica, in vsi so imeli vsak svoje potrebe. Zaslužek je bil pa skromen. Ljubili smo ta domek, ki nas je dolgo časa skupno ogreval, duševno in telesno. V tujini pač. Vsak s svojim značajem, a držali smo skupaj in gledali naprej. Oče je večkrat poskusil svojo srečo zunaj Buenos Airesa. Enkrat sta šla z Jernejem v Cordobo^ in dokler je bilo delo, je bilo kar lepo. Tisto delo, ki so ga začeli, je bilo končano, drugo, ki je bilo mišljeno, se ni začelo. Vabil nas je, da bi se vsa družina preselila v Cordobo. Mene pa ni prav nič vleklo, družino spravljati v negotovosti proč od slovenske skupnostih Pisala sem jima, da naj kar prideta nazaj, da jih čakata hišica in vrt v Buenos Airesu, in sta prišla. Res, lepo je v Cordobi. Planinski svet, suh, čist zrak... ali dober, stalen zaslužek se težko dobi. In kmalu je g. Bitenc iskal delavce za gradnjo mostov v Junin de los Andes. Tam je vodil delo inženir Tavčar. Prijavil se je moj mož in še več drugih, na primer brata Drenšek, Mlinar, Bregar, Bizjan in še drugi. Mislili so, da kaže na dober zaslužek, a bilo je obratno. Bilo je zelo težavno delo na reki in kar je bilo najslabše, še slabo plačano. Enkrat mi piše mož: »Če Bog da, kmalu nasvidenje.« Prišel je domov in iskal drugo delo. Delo je dobil v Moronu, v delavnici, kjer so delali vrata in okna. Večkrat je tam kupil kakšen kos lesa in ga prinesel. Z Jernejem sta doma napravila mizarsko mizo, ki je potem zelo velikokrat prišla prav. Sedaj je bil tudi sin Vinko prost šole. Misliti je začel, kaj bi lahko postal. Izbral si je poklic mehanika; delo je iskal na več krajih a trenutno ni našel ničesar. Oče je pa sedaj že delal strehe in ga je vzel s seboj. Delali so strehe precej časa, pa tudi tukaj ni bilo ne reda ne poštenja. In se je razbila ta družba. Potem je delal v bližini nas nek gradbenik, Slovenec, Viktor Lapajne. Naš oče je stopil k njemu na delo. Nekaj časa je lepo plačeval; nek večer pa pride in prosi našega očeta, če mu posodi tisoč pesov. Mi vsi smo ga poznali kot dobrega fanta. Naš oče je pa trenutno imel denar, ker mu je tovarna v Moronu izplačala, ker so jo zaprli. In mu je dal. Sedaj so šli delat novo stavbo, to je bilo pri Rodetu v Lomas del Mirador. Tam so delali in, ko so že bili precej pri vrhu, zopet pride nek večer Lapanje po denar. Takrat se nam je zdelo malo sumljivo, pa vendar je dobil. En teden za tem se je pa naš oče ponesrečil. Padel je s tiste strehe. Neki večer pride k nam sodelavec mojega moža in z nekakim strahom pove, da si je moj mož pri padcu zlomil nogo in, da se sedaj nahaja v bolnišnici na Avenida de Trabajo. Jernej se hitro napoti tja, pa ga že ni bilo več tam. Odpeljali so ga v bolnišnico Alvarez. Tam so mu nogo naravnali, ker nekaj ni bilo v redu. Noga je bila nevarno zlomljena nad stopalom. To se je zgodilo meseca septembra. Malo pred božičem smo ga pa pripeljali domov, sedaj je bil ven iz najhujšega. Peljali smo ga še vsak mesec na pregled. Tako se je vleklo, da ni bil celo leto sposoben za delo zunaj doma. Lapajneta ni bilo več blizu. Enkrat, takoj od začetka, je prišel v bolnišnico na obisk in tam nekaj govoril, da bi ga dali v nemško bolnišnico, da bo on plačal. To dobro, da ga nismo poslušali, ker je hodil zadnje čase okoli ves pošvedran in zanemarjen. Kaj je bilo s tem člo-vekom^? Ali je zaigral denar na konjskih tekmah ali drugodh nihče ni vedel točnega povedati. To so vedeli nekateri, da je na mnogih krajih prosil denar. Nekega dne ga je zmanjkalo, in še danes, po toliko letih, ne vemo nič o njem. Sin Vinko je dobil delo pri nekem Italijanu v Ramos Mejii, v mehanični delavnici. Delal je dvakrat na teden, zvečer pa hodil na večerni tehnični tečaj, kar mu sedaj zelo prav pride. Mi smo pa pomnožili delo doma. Kupili smo eno kravo, zakaj trave je bilo dovolj na pristavi za eno govedo, kadar ni bilo suše. Pomnožili smo kokoši in prodajali jajca in mleko. Prekopali smo še več zemlje, tako je bilo malo več zelenjave za prodajo. Bili smo skromni in živeli smo s tem, kar smo na ta način pridobili. Na vrtu je začelo lepo uspevati sadje, tako da smo si ga lahko malo več privoščili, kakor bi si ga drugače. (glej stran 90) / J ^ M En Argentina m ; ■ ■ "La vida no es una fiesta, mis queridos, ' ; : ; ■ la vida es trabajo y constancia. 'No solo aquello que debe, - ■ ■ ...... ■ ' ■ ' lo mas que puede, debe el hombre hacer. .:! "A trabajar entonces y a tomarlo bien en serio, ' ',:[ y que el Cielo bendiga tu esfuerzo y tu labors" ..... ....... . ■ ....... Simon Gregorčič ■ ■ JjW La casita era precaria y estaba tapada por un gran yuyal. Por dentro estaba conformada por una gran habi-tacion y pegada a ella una pequena cocina. La entrada tenia un techito y al costado hab'ia un lugar que nos servir'ia de galpon. El techo era de chapas onduladas cu-biertas de alquitran, pero estaban en mal estado. Ya lo iremos arreglando de a poco -dijimos- total no ten'iamos que pagar un alquiler tan alto. Tenia un terreno de tres cuartos de manzana. Los ninos tendr'ian mucho lugar para jugar y corretear -pensamos- y yo ya me entusias-me imaginandome cultivar ese gran espacio de tierra. Hab'ia muchos arboles frutales. Pero todo, todo estaba en total abandono. Antes de habitarla, por supuesto, tendr'iamos que limpiar. Pudimos darnos cuenta que nos esperaba un gran trabajo. Nosotros ya no eramos tan jovenes, mi esposo tenia 44 y yo 47 anos, pero gracias a Dios, ten'iamos techo y salud y estabamos dispuestos a enfrentar lo que nos esperaba. Sab'iamos que todo co-mienzo requiere un esfuerzo. Lo primero que hicimos fue comprar una escoba y algunos elementos de limpieza. Averiguamos tambien por una verduler'ia, una carnicer'ia y una despensa para preparar algo de comer. Recuerdo que nuestro primer almuerzo en la casita fue risotto. Nos acomodamos un poco y nos sentimos felices de tener tanto espacio solo para nosotros. Despues de convivir por tanto tiempo rodeados de tanta gente distinta, esto era un placer. Llegamos all'i el 23 de diciembre de 1948, justo en v'lsperas de Noche Buena. Nunca antes hubieramos cre'i-do que algun d'la estar'iamos pasando una Navidad con tanto calor. Nos parec'ia sumamente extrano, pues nues-tras Navidades en Eslovenia siempre fueron muy frias y nevadas. La Navidad sin nieve no era una verdadera Navidad para nosotros. Recuerdo en mi juventud, como nos alegrabamos cuando ca'ia la nievey vestia de blanco a todo el pueblo. Esto s'l que ayudaba a armar un verdadero clima navi-deno. ^bamos al bosque a cortar un pino para decorarlo luego en casa. Lo llenabamos de velitas y en sus ramas colocabamos trozos de algodon, a modo de nieve, le col-gabamos nueces envueltas en papelitos plateados, ca-ramelos y tambien galletas que horneabamos unos d'las antes. Para ello le hac'iamos un agujero en la parte superior, para pasarle un hilo y colgarlas as'i de las ramas. Alrededor de la estufa armabamos el pesebre y en Noche-buena mi noble y difunto padre rezaba el santo rosario, como si fuera un sacerdote. Y a su lado mi madre, fiel, callada y devota mujer, de las que es difcil encontrar hoy en d'la. Cuando las agujas del reloj indicaban cerca de las doce, nos vest'iamos bien: un buen abrigo, botas en los pies y un gorro en la cabeza, y nos dirig'iamos con mucha devocion a la iglesia, a participar de la misa de gallo, durante la cual cantabamos hermosos villanci-cos navidenos. La gente que ven'ia de mas lejos, traia antorchas en sus manos para ir iluminando el camino del bosque. Era muy emotivo ver tantas luces que desde todos los lados venian dirigiendose hacia la iglesia. Esta era una noche muy especial para nosotros. Esa primera Navidad en Argentina, sin embargo, nos trajo unos aires muy melancolicos. Estabamos re-cien llegados y no pudimos sentir ni armar nuestro clima navideno. "Muy cerca esta ya la Nochebuena, aunque no haya nieve por ningun lugar, aunque las guerra^ aun no han terminado, aunque los corazones sigan alborotados. Mi corazon me dispongo a limpiar, con tesoros lo intento adornar, con amor lo quiero renovar, mira, ya esta llegando El Nino Jesus." Lojze Qrozde Al poco tiempo de llegados a la casa, Dios nos mando una intensa lluvia. Descubrimos que nuestro techo era demasiado precario; en algunos lugares entra-ban chorros de agua. Nos la pasamos corriendo cosas y apretandonos en los rincones. Todo esto nos predispuso muy mal a todos. Al d'la siguiente mi esposo fue a ver al encargado y le comento acerca de las condiciones en las que estaba el techo. El le prometio que pronto nos man-dar'ia chapas nuevas. Por suerte el tiempo mejoro y as'i pudimos esperar con calma el env'io de las mismas. Mi esposo consiguio trabajo en Villa Martelli, a una hora y media de viaje de nuestra casa, donde, con otros eslovenos mas, estaban construyendo galpones de madera para la industria. Como era verano no hab'ia clases, era epoca de vacaciones. En el colegio San Jose hab'ia una monja eslovena, la hermana Luisa, quien consiguio ubicar a nuestros ninos recien llegados en una colonia de vaca-ciones. A la misma pudieron asistir Joži y Franci. De esta manera nos libero un poco a las atareadas madres. Fue un buen gesto de esa hermana, a quien espero, se lo premie Dios en el cielo. Mientras tanto en nuestra quinta, nosotros co-menzamos a preparar el terreno. Los yuyos estaban tan grandes, que tuvimos que cortarlos a hachazos, liberan-do as'i los arboles frutales: limoneros, naranjos, man-darinos, ciruelos y duraznos. Punteamos la tierra y la preparamos para la siembra. Ese primer ano no tuvimos •■W -L- ■.'S-- »i-', v:^-- '«i- ■ 'V'«'- - ^ ^ „r mucha suerte con la cosecha, porque no sembramos en el momento adecuado: no teniamos experiencia con el clima ni las estaciones en este rincon del mundo. Las se-millas que sembramos ese primer ano se quemaron con el calor. En agosto, septiembre y abril lo intentamos otra vez y entonces si logramos cosechar papa, cebolla, ajo y lechuga. La cosecha fue tan buena que hasta pudimos vender los productos. Tambien teniamos unas cuantas gallinas, de modo que pudimos empezar a vender sus huevos. Este emprendimiento fue mejorando poco a poco la situacion economica de nuestra familia. Con es-fuerzo y trabajo conjunto estabamos saliendo adelante y eso nos entusiasmaba. En febrero de 1949 acogimos bajo nuestro techo a la familia Grilj. Mi esposo se entero de que estaban en el Hotel de Inmigrantes y los fue a visitar. Su colega Grilj le pidio ayuda para conseguir vivienda. Decidimos cobi-jarlos en nuestra humilde casita, aunque eso significara apretarnos bastante, pues ellos eran cinco de familia. Como era provisorio, hasta que consiguieran un lugar, hicimos el esfuerzo. Cierto dia el encargado del sanatorio trajo bastante madera. Mi esposo la observo y se le ocurrio que podrla servirle para anexar una habitacion a la casita. Los dos hombres pusieron manos a la obra y muy pronto la nueva familia tenia su propia habitacion. Alli vivie-ron dos anos y luego compraron un terreno en el barrio Transradio, en la ciudad de Esteban Echeverria. Mien-tras edificaban su casa los hospedo una familia amiga. Alli ya habia radicadas varias familias eslovenas y nos sugerian que tambien nosotros compraramos un terreno para asi ir formando alli una villa eslovena. Eso hicimos y comenzamos a edificar, pero a tiempo nos dimos cuen-ta de que era un lugar muy distante para los trabaja-dores, ademas de no contar con electricidad. Por suerte pudimos vender el terreno. Pronto compramos un nuevo terreno muy cerca de nuestra quinta. Fuimos ahorrando entre todos, aportan-do cada uno lo que podia. Cada vez que reuniamos una suma apreciable y teniamos algun tiempo, ibamos cons-truyendo de a poco y con nuestras propias manos, nues-tra tan deseada casa. Mi esposo fue el jefe principal de la obra, el peon y tambien el principal sosten economi-co, todos los demas eramos sus ayudantes. Asi pudimos mudarnos a nuestra propia casa en 1955, a 7 anos de llegados al pais. ^bamos avanzando con mucho esfuerzo y tambien entusiasmo y aprendimos a amar nuestro hogar, que nos entibio durante tanto tiempo en cuerpo y alma. En el exilio^ cada uno con su personalidad, pero unidos y mirando hacia adelante. Para ese entonces teniamos cuatro ninos escola-res. jernej trabajaba como aprendiz en una carpinteria y Majda, en una casa de familia. Cada uno tenia ya sus propias necesidades y los sueldos que percibian eran modestos. Mi esposo probo suerte varias veces trabajando en alguna provincia. En una oportunidad fueron con jernej a Cordoba a trabajar en construccion. Trabajaron por una temporada pero luego las obras se terminaron. A mi esposo le gustaba el lugar ya que habia sierras y aire muy sano y tuvo deseos de que nos mudaramos para alla. Lo consulto conmigo, pero yo no acepte. Ya estabamos acomodados en Villa Luzuriaga. Mover semejante familia hacia algo nuevo y sin un trabajo seguro, ademas de alejarnos de la colectividad, no me parecia lo adecuado. Asi que le escribi una carta pidiendoles que vuelvan, que aqui los esperaba su casa y su jardin. Eso hicieron y nuevamente se pusieron a bus-car trabajo... Al poco tiempo, mi esposo se entero de que el se-nor Bitenc estaba buscando gente para construir puen-tes en junin de los Andes. junto con el se anotaron va-rios conocidos eslovenos. La obra estaba dirigida por el ing. Tavčar. Pensaron que iba a ser un buen trabajo, pero resulto ser muy pesado, pues se trabajaba dentro del agua y era mal pago. Muy pronto volvio y consi-guio trabajo en una carpinteria de Moron, donde hacia puertas y ventanas. Alli compro madera y con jernej construyeron un banco de carpintero, que tan bien les vino en el futuro. Luego la carpinteria cerro y hubo que buscar nuevamente trabajo. Un constructor esloveno, Viktor Lapajne, se dedicaba a hacer techos y lo tomo como empleado. Paso el tiempo y tambien Vinko termino la primaria . Decidio entonces aprender matriceria. Mien-tras buscaba talleres adonde comenzar como aprendiz, iba a trabajar con mi esposo, como ayudante. Todo iba bien, les pagaron como correspondia, hasta que una no-che vino a casa el tal Lapajne y le pidio a mi esposo si le prestaba 1.000 pesos. Seguramente habrian estado conversando y se entero que la carpinteria lo habia indemnizado. Como parecia un buen muchacho, mi esposo se los presto. Comenzaron con una nueva obra para la familia Rode en Lomas del Mirador. Estuvieron trabajando un tiempo: ya estaban llegando bastante alto^ Una noche su jefe Lapajne volvio a pedirnos mas dinero, y, aunque nos parecio sospechoso, le volvimos a prestar. La semana siguiente, mi esposo tuvo un acciden-te laboral: se cayo del techo que estaba construyendo, desde bastante altura y se quebro una pierna. Un colega suyo vino a avisarnos que se encontraba en una clinica de Capital Federal, en la Avenida del Trabajo. Cuando jernej fue a ese lugar le dijeron que no era una quebra-dura simple y que lo tuvieron que derivar al hospital Alvarez, porque el caso era complicado y podria ser mejor atendido en este lugar. Tuvo una fractura multiple cerca del tobillo. Esto sucedio en septiembre y quedo internado hasta un poco antes de Navidad. Luego volvio a casa y cada mes lo llevabamos a control. Asi estuvo todo un ano, recuperandose, sin poder trabajar. Viktor Lapajne vino una vez a visitarlo al hospital y hasta se lleno la boca diciendo que lo trasladaramos I »J; f». 4 k .-«.t w A-/?.« >r, 1 a un mejor lugar, al Hospital Aleman, que el pagar'ia los gastos. Luego desaparecio y nunca mas se supo de el. Por suerte no lo escuchamos. Nunca mas se acordo de que tenia una deuda con nosotros, a pesar de que sab'ia que mi esposo no estaba trabajando ni percibiendo suel-do. Hubo gente que lo vio un par de veces en estado de abandono. Daba la impresion de que se le hab'ia dado por el juego, carreras de caballos, o quien sabe que. Nunca mas supimos nada de el. Gracias a Dios mi hijo Vinko consiguio trabajo en una torner'ia de Ramos Mej'ia y dos veces por semana hac'ia un curso nocturno de tornero. Nosotros reforzamos el trabajo en casa. Compra-mos una vaca pues temamos pasto suficiente para ali-mentarla, si es que no hab'ia sequ'ia. Aumentamos la cantidad de gallinas. Preparamos mas tierra para las hortalizas y de esta forma tuvimos leche, huevos y ve-getales para la venta. As'i, modestamente fuimos sub-sistiendo. Con el cuidado que le dabamos, los arboles frutales comenzaron a prosperar y era otro gasto que evitabamos. Pod'iamos comer la cantidad de fruta que desearamos. De este modo fuimos organizando nuestra vida en este nuevo rincon del mundo. (ver pagina 90) rn^m Francka, Franci in Jožica z domačim kuž^^ v stari hiši, na kinti v Villa Lu-zuriaga / Con el perro en la vieja capita en la quinta de Villa Lu^uriaga Birma Francke Toma^in z botro Maričko Hrovat / Confirmacion de Francka, con su madrina Marička Hrovat Sin Jernej je naredil novo leseno opremo za kuhinjo / El hijo Jernej fabrico los nuevos muebles de la cocina Ata zida novo hišo na cesti Kennedy, v V. Luzuriaga / Papa Vinko, construyendo la nueva casa en la calle Kennedy, en V. Luzuriaga Hiša skoraj končana / La casa casi terminada Francka in Vinko Tomazin s svojimi šestimi otroki j Francka y Vinko Tomazin con sus seis hijos Življenje teče naprej... "Predaj se vetrovom, naj gre kamor hoče, naj srce se navriska in izjoče! Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebesno stran." Oton Župančič Prepišem tukaj pismo, ki mi je pisala moja ljuba sestra Micka iz domovine, kjer se opaža vse trpljenje, ki so ga prestali naši ljudje, ki so ostali doma pod avtoritarnim komunističnim režimom. Z njo sva si bili vedno bolj enaki po mišljenju in po srcu. Hotedršica, Slovenija, december I960 Draga sestra Francka! Žalostno sporočilo moram odposlati: najin dobri brat France je bil ta teden pokopan. Vem, nemilo Te bo zadelo, a je bridko, res. V torek dopoldne ga je zadela možganska kap. Že dolgo časa se je opažalo, da mu v glavi ni vse v redu. Tako je nekaj dni za tem blagi brat odšel v večnost, tako prerano in nepričakovano. Tako lep je ležal na beli postelji, da se je mislilo, da spi. Čas beži, toliko let je že minilo, ne da bi si mogli stisniti roke in si z žarečimi očmi voščiti vse najboljše, draga sestra! Srčna hvala za voščila pa tudi Jožici, moji dragi krščenki. Tako, čutim da je ona mamino veselje. Pišeš mi, da se bo poročila. Bog ji daj dobrega življen-skega tovariša. In najmlajša je tudi velika in lepa. In Majda, da je kar srečna. Hčerka Marička Jerneja zelo pohvali, Franci me je tudi pozdravljal. Vinko je gotovo dober fant, ker svoj prosti čas porabi za gradbo doma. Prav veseli me, da ste se tako uredili. Imate lep dom, ki je sad prav vaše pridnosti. Kako ima človek rad, kar sam naredi. Daleč ste od domovine pa ste vendar tam našli srečo. Kaj vendar drugega je sreča, kakor da se imamo radi med seboj. Pri nas je zapadel pred dnevi sneg. Kako čudno se zdi našemu človeku, ko kleči pred jaslicami, zunaj pa je precej mrzlo, pri vas pa vročina... Pri nas je cel dan hiša prazna. Vsi gredo v službe. Vsak precej zasluži, a je draginja in ogromni davki na zemljo in na obrt. Ubogi grunt ne zasluži za davke, ki kar naraščajo. Denar, denar dobi kjerkoli in ga daj.(I) Sena je tako malo, da smo morali dve govedi prodati, vola in veliko kravo. Samo tri imamo, malo kravico in malega volička, da bo vozil peso in korenje. Sedaj je odšel še najmlajši France k vojakom. Ko je on prišel iz službe, je doma pomagal pri težkem delu. Dva naša (I) Z nemožno plačljivimi davki na kmetije so hoteli prisiliti kmete na "prostovoljen^ vstop v kolhoz. fanta imajo sedaj pri vojakih, vrnite mi ju, pa bosta zaslužila za davke. Strašna nezadovoljnost in malodušje vlada med nami in povsod. Država je toliko zemlje pobrala kmetom, da je ostalo le oddaljeno in slabše. Država jo rabi le za živino, na ljudi se pa ne ozira, kje si bodo pridelali živež. Ljudje so obupani zaradi tolikega nasilja. Drugače bi bilo pri nas zdaj lepo, ne bi trpeli pomanjkanja, tako pa zdaj gledamo s strahom v prihodnost. Meni se zdi, da bo ta prenapeta struna počila, in potem? Ti povem, da ste srečni, ker ste rešeni te naše svobode! Mnogo ste pustili tukaj a prostost, ki jo uživate tam, je še veliko več vredna. A za telo se že ukrene tako nekako, še več pa duševno trpimo. Moralno silno propadamo. Mladina je pokvarjena, še preden pride iz šole. Verouka se ne sme poučevati, razen v zakristiji, pa je le malo učencev saj se jih starši ne upajo poslati ne iti v cerkev, ker se bojijo, da bodo zgubili službe. To se dogaja še prav posebno z vernim učiteljem in porfesorjem. V drugo vas morajo iti k maši, da niso obsojeni. Dve leti bo, kar smo dobili župnika iz ječe, pa ga bodo zopet zaprli, ker je delil otrokom male verne knjižice, vem da se spomniš nanje, otroci so jih prinašali iz šole. Naši štirje so peli na koru, polni idealov, srečni, veseli. Jaka, moj ljubi vnuk, prihaja sedaj le k rani sveti maši(2), pa se molokdaj oglasi k petju. Pri vsaki molitvi v cerkvi vzklikamo: Kraljica miru, usmili se nas! Veš, draga sestra, srce me boli. Vse otroke sem vzgajala enako, pa je vendar šel eden po drugi poti. Ivanu nič ne manjka razen Boga. Ima dva lepa otroka pa nista prejela nobenega zakramenta. Le krstiti sem jih dala na skrivaj. Glej, koliko bolečine. Kako srečni so naši rajni, ki so umrli v onih lepih časih, ko je naš rod ljubil Boga, domovino in zemljo. Na vasi ni nobene poštene zabave razen nekaj opolzkih iger, ki jih prireja brezverski učitelj. Cvete samo brezbo-štvo in vlačugarstvo. Pred nekaj časom so naši gospodarji praznovali obletnico, odkar so zasedli našo deželo. Lahko govore, kriče take grozne laži, pa ni niti enega, ki bi oporekal. Vse molči kakor grobovi. Značaji so postali jekleni in zaprti. Za nas so to bridke obletnice. Smrt Tinetova, tetina, odhod moje hčerke in naših dragih, eni v smrt, drugi v pregnanstvo, ostali v sužnost. Jaz živim samo v tem in se sprašujem, s čim smo vendar vse to zaslužili? Po toliko letih v potokih nedolžno prelite krvi je nastala peklenska svoboda. Oh tuijina, ki nima srca! Oh domovine bratje, ki ga imate še manj! Gregorčič še ni tega vedel, ko je pel: »O, vdova tožna, zapuščena, ti mati toliko sirot, s krvjo, solzami napojena, ki bol poznaš le, nič dobrot, oj mati vdanega ti sina, oj zala mati-domovina!« Naš Jaka ima klavir-harmoniko pa gode zvečer (2) Ker je pri tej manj komunističnih vohunov narodne in poskočne pa tudi pobožne. Uči se Tomorovo mašo. On jo je dal na note in nam vesel gode, da imam včasih še prav kak lep večer. Čutila si, kako je srce, ki ljubi, pa pogreša že tako dolgo svojce, zasliši njih glas nepričakovano, v tako daljavo. Kar same teko solze. Ti draga sestra tudi trpiš, ko te zapuščajo otroci in gredo za kruhom. Sama postarana in daleč od doma. Kako te boli, čula sem Te, tresel se Ti je glas in solze so Ti tekle. Uboga, kako se mi smiliš. Saj mati je srečna, ako so otroci srečni, ali pa norobe. Da imaš hčerke v družini, gotovo ne bodo mame pustile, kadar jih bode potrebovala. Bog vsemogočni, brez čigar volje nam niti en las ne izpade, naj Te podpira na težavni življenski poti. Naj vas tuja mati osreči, ker vas rodna mati ne more. Sprejmi moj topli pozdrav Ti in vsi Tvoji. Sestra Micika "Kakor kaplja v morje kane mine čas. Naglo kane, pa ne vstane več za nas. Ure pihajo vetrovi, dneve nesejo valovi." A.M. Slomšek Ko se je mož dokončno pozdravil, je dobil delo v tovarni Arosa kot zidar in za splošno vzdrževanje. Potem pa, ko je bilo vse urejeno, je popravljal peči, ker so v tej tovarni izdelovali avtomobilske dele. Tukaj je delal deset let, nato so ga pa upokojili. Pa ne, da bi počival, saj še danes prav pridno dela, predvsem zida. S tem si pomaga k boljšemu življenju in lažje se plačujejo hišne potrebe. Otroci so rastli in se usposobili vsak po svoje. Prišel je čas, ko so začeli misliti na samostojno življenje. Vedela sem, da slej ko prej mora do tega priti, ali zabolelo me je, ko so začeli odhajati od doma. Majda je bila sedaj v službi v tovarni Ciudadela, dokler se ni poročila. Leta 1957 se ji je rodil sinček Joško, nato pa sta z možem Francetom Lebnom odšla živet v Kanado. Tam sta si ustvarila nov dom, katerega sta razveselila še Fani, Štefan, Kati in Beti. Jernej je bil takrat še pri mizarjih, nato pa v tovarni nogavic. Med kratkim potovanjem v Mendozo, kjer je stanovalo tudi veliko drugih slovenskih družin, je spoznal Ivanko Trobec. Zaljubila sta se. Nato je leta 1959 šel v Kanado za eno leto, na obisk in na ogled morda kakšne boljše službe. Dobil je delo v tiskarni časopisov. Ko se je vrnil, je vstopil na prakso v tiskarno Čeč. Med tem je doma na novo preuredil kuhinjo. Poročil se je v Mendozi leta 1963. Kmalu se jima je rodila punčica Monika. Živela sta pri nas, do odhoda v Kanado leta 1966. Tam se je rodila hčerka Sonja, ko so pa po nekaj letih prišli nazaj, so lahko že vstopili v lastno hišo, ki jim jo je ata medtem tukaj sezidal, z njihovim prihrankom v tujini. Nato sta se rodila še Gabrijela in Damjan. Vinko je bil pa sedaj izučen železostrugar in delal na več krajih. Končno se je ustavil v neki večji tovarni, Deutz, kjer so izdelovali traktorje. Spoznal je slovenko Magdo Šter in se novembra 1963, točno en teden pred Jernejevo poroko, z njo poročil in šel na poročno potovanje v Mendozo, na poroko Jerneja. Nekaj časa sta z Magdo živela v Villa Luzuriaga, potem pa sta odšla iskat srečo v Severno Ameriko-Kalifornijo, kjer se jima je rodil sinček Aleks. Jožica je dobila delo v tovarni Ciudadela, kjer je bilo že od začetka zaposlenih precej slovenskih žensk. V prostih urah je pa hodila še na šivalni tečaj k neki izvež-bani slovenski šivilji. Leta 1961 se je poročila z Jožetom Tuškom. Ustvarila sta si novi dom blizu nas. Rodili so se jima štirje otroci, Metka, Lili, Marjan in Edi, s katerimi so se leta kasneje preselili v Neuquen. Franci je napravil zadnji razred ljudske šole v Co-legio Don Bosco in prvi razred gimnazije v Škofovem zavodu v Adrogeju, kar mu sedaj tudi prav pride pri njegovem delu, kot prodajalcu plastičnih igrač in sladkarij. Leta 1967 se je poročil z Metko Erjavec, hčerko znanega fotografa Lojzeta Erjavca. Živela sts pri nas, doma, dokler nista končala lastne hiše, tudi v Villa Lu-zuriaga, in se preselila tja s svojimi tremi otroki: Markom, Andrejko in Lučko. Najmlajša Francka Terezika je pa obiskovala trgovsko šolo v Escuela Nacional de Comercio de Ramos Mejla, poleg tega pa se je učila klavir, kar je bila izrecna moja želja, in tako postala profesorica. Leta 1962 se je poročila s Francetom Vestrom. Kupila sta si hišico ne daleč od nas. Rodilo se jima je pet otrok: Veronika, Ne-venka, Danijel, Miha in Luka. Tako so počasi vsi odšli od doma in si ustvarili lepe družine. Starši smo jih spremljali in bili ob strani kolikor smo mogli. Ata -izkušen zidar- jim je veliko pomagal pri zidavi njihovih hiš. Sama sem pa bila središče vsega tega gibanja in vrvenja v družini. V dobrih in slabih časih, v zdravju in bolezni, v veselju in žalosti, v molitvi in petju, do katerega sem imela vedno veliko veselje in do glasbe sploh. Še kot mala šolarka in še pozneje sem si vedno želela, da bi se izučila kakega glasbila, predvsem vijoline. Pa sem živela v takih časih, da ni bilo mogoče. Prva svetovna vojna in nujno delo na kmetiji in še marsikaj je vse želje in upe razblinilo. Ostalo mi je veselje do petja. Stopila sem k zboru in pela...pela z velikim veseljem... dokler se nisem od doma preselila k teti. Tam se je pa začelo popolnoma drugačno življenje. Tako je potekalo do sedaj naše življenje. Preživeli smo težke trenutke, a bilo je tudi dosti takih, ki se jih spominjamo z veseljem. Vojna nam je prečrtala mnogo sanj in brezskrbnega mladega smeha. Ob vsem žalostnem in hudem^bi bilo končno še kar lepo, ako bi bilo malo več poštenja, malo manj nevoščljivosti in več bra-tovske ljubezni. Pa še vseeno, nobena od teh okoliščin ni uklonila naših moči, ne zamenjala našega prepričanja. / J Te razmere so utrdile našo duhovno moč. Vera v Boga je bila vedno naš prapor, ki nam je omogočila prehoditi vijugaste poti življenja in ne izgubiti smer. Poti s hribi in dolinami - kakor jih je veliko v našem prelepem rojstnem kraju - ki smo jih prehodili s poštenostjo, ljubeznijo, borbo, s trudom, delom, varčevanjem, skromnostjo, a še prav posebno, z optimizmom, nasmehom ter s pesmijo na ustnicah. Trudili smo se, da bi bili pravični. Resnice nismo nikdar zamolčali. Pogled smo imeli na obzorje, iskali smo družinsko ter osebno rast. Na tej poti smo pa skušali, po svojih močeh, pomagati in olajšati življenje tistim, ki so hodili ob naši strani in so najbolj potrebovali. Vse ton nam je pomagalo živeti in biti srečni. Še danes rada zapojem, če le nanese priložnost. Zakaj pevci so bili v družini mojega očeta in tudi v naši. Tomazinovi smo vsi vedno radi peli. "Kjer so pevci in lepo pojejo, tam so dobri ljudje", se je pravilo pri nas. Izredno rada berem, velika prijateljica sem slovenskega čtiva na splošno, in zanima me prav vse. Rada tudi obiskujem slovenske prireditve, posebno koncerte. A slovenska maša v Slomškovem domu mi je prav višek tedna. Z družino pogrešamo domovino in dom, vendar rajši živimo v svobodi. Če pa Bog da še kdaj take razmere, kot se spodobijo pridnemu in poštenemu človeku, se bomo radi vrnili v svojo ljubljeno domovino. »...De bi nebesa milost nam skazale! otajat" Kranja našega sinove, njih in Slovencov vseh okrog rodove, z domačmi pesmam" Orfeja poslale! De bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod slovenšnSne cele! France Prešeren (Sonetni venec) Bog daj, da bi vsaj naši otroci mogli to doživeti in videti kraj svojih otroških let in zasesti zemljo, ki so jo obdelovali njihovi starši, dedi in pradedi! "Dal sem svoji družini ljubezen in delo, srce in roko. Ali je bilo vse dobro ali je bilo slabo, ali je bilo mnogo ali je bilo malo, naj sodi Bog. Človek ostane človek do sodnega dne". Franc Saleški Finžgar Tisti časi O kje so tisti časi, ko spomin se mi oglasi... ? Na dom, hišo očetovo, na delo in trpljenje, radost in veselje ob času žetve, o jeseni v zimi, ko se je vrtil kolovrat spomladi, nabiranje vijolic in ptičje petje ob trebljenju senožeti. In gledanje v Tvoj obraz, oče, ki učil si nas vsak čas ljubezni, pravice, vere in resnice. Bog Ti plačaj, oče! In mati moja, tiha, skromna, delovna in skrbna, pripravljena na žrtve in trpljenje. Bog Ti večno daj življenje! Hčerka Vajina iz tujine gleda in kliče si v duhu spomine, v domotožju srce ji gine... O Bog, poživi nas! Sveti Duh, tolaži nas in vodi naš čolnič varno v srečni pristan! Francka Mihevc-Tomazin napisano med letom 1969 in 1978 »Hvala za vse tvoje molitvice za staro ženo« (glej stran 100) m' ^ 4 . - La vida siguesu ' rumbo ■ ' "Entregate al viento,. deja que te lleve, , : ; ; ; que libre r'ta y llore tu corazon. ■ ■ Mas en pleno d'ta, el navegante, ....... 1 ■ su rumbo controla,'luego sigue adelante.". • - ::; ; Oton Župančič ; ; ; Transcribo aqui una carta que me envio mi querida hermana Micika de mi tierra natal. En ella puede descubrirse todo el sufrimiento que padecio nuestra gen-te de fe, quese quedo en el pa'is, a merced del autoritario regimen comunista. Con ella siempre fuimos muy pare-cidas, en la forma de pensar y tambien en el corazon. Eslovenia, Hotedršica, diciembre de I960 iQuerida hermana Francka! Debo comunicarte una triste noticia: nuestro buen hermano France fue enterrado esta semana. Se que te va a angustiar; realmente es muy triste. El martes al me-diod'ia tuvo un derrame cerebral. Ya hac'ia un tiempo que vemamos observando que algo no estaba bien en su cabeza. As'i fue que unos d'las despues partio hacia la eternidad, tan pronto y en forma totalmente inesperada. Estaba tan hermoso all^ recostado sobre el blanco lecho que parec'ia estar durmiendo. iComo pasa el tiempo...tantos anos han transcu-rrido ya sin que podamos darnos un fuerte apreton de manos y mirarnos a los ojos radiantes de emocion y de-searnos un feliz cumpleanos, mi querida hermana! Gra-cias de corazon por los saludos y buenos deseos, igual-mente a tu hija, mi querida sobrina y ahijada Jožica. Siento que ella es la alegr'ia de su mama. Me cuentas que se va a casar. iQue Dios le conceda un buen companero de vida! Tu hija menor tambien esta grande ya y muy bonita. Y que Majda esta felizmente casada. Mi hija Marička me habla muy bien de Jernej, tambien Franci me mando saludos. Vinko parece un buen muchacho porque en su tiempo libre ayuda con la construccion de la casa. Realmente me alegra de que hayan salido ade-lante as'i. Tienen un lindo hogar, que es fruto de todo su esfuerzo y su espiritu laborioso. Como una persona ama todo aquello que realiza con su propio esfuerzo. Muy le-jos estan de su pueblo natal y sin embargo all'i pudieron encontrar la felicidad. Que otra cosa es la felicidad sino que nos amemos entre s'l. Hace unos d'las nevo. Que extrano me parece es-cribirles frente al pesebre con tanto fr'io mientras ustedes padecen tanto calor. Nuestra casa esta siempre solitaria. Todos tienen empleos afuera. Si bien no ganan mal, todo esta exce-sivamente caro y los impuestos a las tierras y al oficio, demasiado altos. Nuestra pobre hacienda no rinde para pagar los impuestos que viven aumentando. Dinero, di-nero, cons'iganlo donde sea, solo paguen(3). Este ano la cosecha de heno fue tan escasa, que tuvimos que vender dos chanchos, un buey y la vaca mas grande. Ahora nos quedan solo tres, ademas una pequena vaquita y un buey para ayudarnos a acarrear la remolacha y la zanahoria. Ahora tuvo que presentarse tambien mi hijo me-nor France en el servicio militar. El, al regresar del em-pleo, nos ayudaba con las tareas de campo mas duras. El estado ya tiene as'i a dos de mis hijos como soldados. Que me los devuelva y podran ganar para pagar los impuestos. Aqu'i reina una gran disconformidad y desanimo entre todos. El gobierno le ha quitado tantas tierras a la gente que nos fueron quedando solo las mas alejadas y de menor calidad. El estado las utiliza solo para criar ganado y no le importa como se las arreglara la gente para proveerse su propio alimento. Todo el mundo esta des-esperado por esta cruel usurpacion. Si no fuera por esto, ahora estar'iamos bien, no sufrir'iamos tanta carencia. Sin embargo, de esta manera miramos con mucho mie-do hacia el futuro. A m'i me parece que esta cuerda tan tensa se va a romper un d'ia, iy despues? Les digo que pueden estar contentos de haberse librado de esta-nues-tra libertad. Mucho han tenido que dejar aqu'i pero la libertad que gozan en Argentina es mucho mas valiosa. El cuerpo de alguna manera se sacia; el problema es que sufrimos sobre todo en el alma. Moralmente esta-mos decayendo de una manera impresionante. Los jove-nes se pervierten aun antes de terminar el colegio, donde esta prohibido ensenarles a los chicos catequesis. Solo lo dictan en la iglesia pero muy pocas personas quieren o se animan a llevar a sus hijos por miedo a perder sus empleos. Eso les ocurre en especial a los maestros y profesores catolicos. Es por eso que tratan de ir a misas a pueblos vecinos. Ahora hace dos anos que liberaron de la prision al cura parroco pero lo volveran a encerrar porque entregaba a los ninos unos pequenos libritos re-ligiosos, seguramente sabes de cuales te hablo, los que siempre tra'ian los chicos de las escuelas. Cuatro integrantes de nuestra familia cantaban en el coro de la iglesia. Jaka, mi querido nieto, ahora solo va a las misas mas tempranas de los domingos, en la madrugada(4), y casi ni se acerca al coro. En cada oracion en la iglesia rogamos al cielo: iReina de la paz, ten piedad de nosotros! Sabes, hermana querida, tengo el corazon desgarrado. A todos los hijos los eduque de igual manera pero uno tomo un camino distinto. A Ivan (3) Con impuestos al campo imposibles de poder pagar trataban de obligar a los agricultores a entrar "voluntariamente" al koljos (un campo comunitario obligatorio) (4) Porque en esta misa habia menos esplas comunistas. I »J; f». 4 ■ 96 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida C ^ •• 4 - » ^ i, _ i • fc, ^ ^ ' - m .-«.t * t ■ ^^^^ ' ' ___..■ ■ t, S?!:» •^■•i*. -m' A -/T..« fT, 1 IV« V^V no le falta nada, salvo Dios. Tiene dos lindos hijos pero no tomaron ningun sacramento. Solo el bautismo, del cual me ocupe yo a escondidas. Mira que enfermo esta todo. Que felices fueron nuestros antepasados que vi-vieron en aquella bella epoca cuando nuestro pueblo todav'ia amaba a Dios, la patria y el campo. En el pueblo no hay ningun sano divertimento. Solo unos juegos obscenos que los organiza un maestro ateo. Todo es ate'ismo y prostitucion. Un tiempo atras nuestros gobernantes festejaron un nuevo aniversario de la ocupacion de nuestro pa'is. Aunque hablen y griten terribles mentiras, no hay uno solo que se les anime a contradecirlos. Todos estan mu-dos, hasta las tumbas. La gente ya no es abierta, y se volvio encerrada en s'l misma. Para nosotros son ani-versarios muy dolorosos. La muerte de Tine, de la t'la, la partida de mi hija y de nuestros queridos familiares, unos a la muerte, otros al exilio, otros a la esclavitud. Yo vivo dando vueltas sobre este tema y me pregunto que habremos hecho para merecer todo esto. Despues de tantos ros de inocente sangre derramada, surgio una libertad infernal. iOh, exilio que no tienes corazon! iOh, hermanos de mi patria, que lo tienen aun menos! El poeta Gregorčič ni siquiera sab'ia de todo esto, cuando escribio: "Tu, acusada viuda, abandonada, tu, madre de tantos huerfanos, impregnada de sangre y la-grimas, que poca bondad conoces, tu, madre del hijo fiel, oh, mi bella madre-patria!" Nuestro Jaka tiene un acordeon a piano y por las noches entona canciones populares, algunas alegres y movidas y otras tambien religiosas. Ahora esta apren-diendo a tocar la misa de Tomor, notas que el mismo adapto para acordeon. As'i logra alegrar mas de una de mis noches en la semana. Pudiste sentir como un corazon que ama y extrana ya hace mucho tiempo a los suyos, y de repente escucha inesperadamente sus voces desde la distancia. Las lagri-mas te empiezan a caer solas. Hermana m^a, tu tambien estas sufriendo al ver partir a tus hijos detras del pan, ya mayor y lejos de la tierra natal. Como te debe doler eso. Por tu voz temblorosa pude percibir que por tus me-jillas ca'ian lagrimas. Pobre, me da mucha pena por ti. Pero una madre es feliz cuando ve felices a sus hijos y viceversa. Tienes hijas en la familia que seguramente no te dejaran sola cuando lo vayas a necesitar. Dios Todopoderoso, sin cuya voluntad no se nos cae ni un solo cabello, te sostenga en el dif'icil camino de la vida. Que la madre adoptiva pueda hacerlos felices, ya que la madre que los vio nacer no puede hacerlo. Recibe mi calido saludo al igual que todos los Tuyos. Tu hermana Micika El tiempo pasa, como una gota cae en el mar, se pierde en el y no se vuelve a recuperar. Los vientos soplan las horas, los d'tas se van con las olas." Ya recuperado, mi esposo consiguio trabajo en la fabrica de aros para automoviles Arosa. Primeramente trabajo all^ como albanil y luego tuvo a cargo los hor-nos, en los cuales se hac'ian los aros. Alii trabajo 10 anos hasta que se jubilo. Pero no se quedo quieto. Hasta el d'la de hoy continua trabajando con empeno, ante todo, como albanil. De este modo nos resulta mas facil afrontar los gastos de la casa. Los hijos fueron creciendo y abriendose camino. Llego el tiempo en que empezaron a pensar en indepen-dizarse y formar su propia familia. Aunque sab'ia que en algun momento eso iba a ocurrir, me dolio cuando los ve'ia ir partiendo de casa. Con el tiempo, Majda consiguio trabajo en la fabrica de medias Ciudadela, que tomo como empleados a much'isimos eslovenos. Alii trabajo hasta su casamiento con Franc Leben. En enero de 1957 nacio su primer hijo, Joško y a mediados de ano decidieron partir a Canada, donde Leben tenia un primo. Alii se quedaron y forma-ron su nuevo hogar, al cual alegraron cuatro hijos mas, Fani, Štefan, Kati y Beti. Jernej trabajo en una carpinter'ia cuyo dueno era esloveno y luego tambien en la fabrica de medias. Mas adelante, en un corto viaje a Mendoza, donde se habia radicado un importante numero de eslovenos, conocio a Ivanka Trobec y se enamoraron. En busca de ganar algun dinero extra, decidio probar suerte en Canada y siguio los pasos de su hermana. En Canada estuvo un ano trabajando en una imprenta. Cuando regreso consiguio trabajo en la imprenta de la familia Čeč. Mientras tanto reacondiciono nuestra cocina. En el ano 1963 se caso en Mendoza con Ivanka y luego vivieron en nuestra casa. En octubre de 1964 nacio Monika, su primogenita y tiempo despues, en el ano 1966, decidieron viajar a Canada buscando mejores oportunidades y poder as'i construir su propia casa. Volvieron algunos anos despues con una nina mas, Sonia -canadiense ella- y se ins-talaron en Ramos Mej'ia, donde nacieron sus otros dos hijos, Gabriela y Damian. Vinko progreso como tornero y fue consiguiendo trabajo en distintos lugares. Finalmente estuvo en Deutz, una fabrica de tractores. Conocio a Magda Šter, tam-bien eslovena y en noviembre del ano 1963, justo una semana antes del casamiento de Jernej, se caso con ella y fueron de luna de miel a Mendoza, donde asistieron a la boda de Jernej. Compraron una casita en Villa Lu-zuriaga, pero mas adelante tambien decidieron mejorar su situacion economica y partieron rumbo a California, EEUU. Alii les nacio un varoncito que llamaron Alex. 97 . .J- V: Jožica trabajo en la fabrica de medias Ciudadela e hizo ademas un curso de costura con una buena mo-dista eslovena. Se caso con Jože Tušek en el ano 1961. Construyeron un chalet cerca de casa y en junio de 1964 les nacio Meti, su primer hijita. Anos despues se radica-ron con sus cuatro hijos, Metka, Lili, Marjan y Edi, en la provincia de Neuquen. Franci termino su primaria en el Colegio Don Bos-co e hizo su primer ano de secundaria en el Colegio eslo-veno de Adrogue. Supo buscar su sustento vendiendo al por mayor juguetes, productos plasticos y golosinas. En enero del ano 1967 se caso con Metka Erjavec, hija del muy conocido fotografo Lojze Erjavec. Vivieron en casa, hasta que construyeron su propio chalet, tambien en Villa Luzuriaga y se mudaron con sus tres hijitos Marko, Lučka y Andrejka. Francka, la menor, terminada su primaria, estudio en la Escuela Nacional de Comercio de Ramos Mej'ia. Impulsada por los suenos frustrados de su madre, tomo clases de piano y se recibio de profesora. En el ano 1962 se caso con Franc Vester, conocido fiambrero esloveno, y compraron un chalecito muy cerca de nuestra casa. All'i formaron una familia con cinco ninos, Veronica, Nevenka, Dani, Miguel y Luka. De este modo, de a poco, fue partiendo cada uno de ellos, independizandose y formando una hermosa familia. Sus padres los apoyamos y acompanamos en sus comienzos con amor, colaborando en todo lo que pudimos. Mi esposo Vinko -muy habil en albanileria- les ayudo en especial en la construccion de sus casas. Yo, esposa y madre, fui el alma de esta bulliciosa familia. En las buenas y en las malas, en tiempos de salud y enfermedad, entre penas y alegr'ias. Orando y cantando, que era mi mayor satisfaccion. La musica fue para m^ desde siempre algo supremo, que no pude desa-rrollar como lo hube sonado. Ya cuando era colegiala, hubiera deseado aprender a tocar algun instrumento, ante todo el viol'm, pero me tocaron anos dificil'isimos. De joven viv'i la primera guerra mundial y era imprescin-dible trabajar en la hacienda de la familia. Otros tantos acontecimientos disiparon mis anhelos y esperanzas... Lo unico que pude lograr para saciar mi inclinacion por la musica, fue cantar en el coro del pueblo. Tambien ac-tue en obras de teatro, en el Centro cultural del pueblo. Pude realizar todo esto hasta que me mude a la casa de mi anciana t'la. Luego mi vida cambio radicalmente. As'i fue transcurriendo nuestra vida, desde luego, contada a grandes rasgos. Hemos pasado momentos dif^ciles, pero tambien tuvimos de los otros, que recor-daremos con alegr'ia. Las guerras que pasamos fueron arrancando muchos de nuestros suenos, muchas sonri-sas despreocupadas^ No hubiera estado tan mal, despues de todo, si tan solo hubiera honradez, menos envidia y mucho mas amor fraterno. Aun as'i, ninguna de estas circunstancias doblego nuestras fuerzas ni cambio nuestras conviccio-nes. Visto desde la distancia, dir'ia que templaron nues-tro espiritu y lo fortalecieron. Nuestra fe en Dios ha sido siempre el estandarte que nos permitio transitar los sinuosos senderos de la vida, sin nunca perder el rumbo. Caminos con montes y valles ,como los hay a montones en nuestro querido pa'is natal, que transitamos con honestidad, amor, lucha, es-fuerzo, trabajo, ahorro, humildad, pero sobre todo con optimismo y siempre una sonrisa y una cancion en los labios. Bogando por la justicia, sin callar nunca nuestra verdad, pero con la mirada fijada hacia el horizonte, hacia el crecimiento familiar y personal. Intentamos en este viaje tambien ayudar y ali-vianar el andar de los que caminaron a nuestro lado y mas lo necesitaban. Todo esto nos ayudo a vivir y ser felices. El canto siguio siendo mi mayor alegr'ia y es el d'la de hoy que me gusta cantar en toda ocasion. En la casa de mis padres todos cantaban y luego, ello se traslado tambien a mL Es algo que ya viene con los genes. Todos los Tomazin adoramos cantar. "Donde reina el canto, habita gente buena", se sol'ia decir en casa. Leer es otra de mis pasiones. Soy amiga de la lec-tura eslovena, aunque me interesa todo en general. Me encanta concurrir a espectaculos culturales eslovenos, en especial a los conciertos. Pero la misa eslovena en Slomškov dom es mi mayor satisfaccion de la semana. "Que el cielo nos conceda esta gracia: liberar a nuestros hijos y nietos y juntos a todos los eslovenos con el canto de un Orfeo en patria. Que por la patria encienda nuestros pechos, y apague de una vez nuestras discordias y reuna a los eslovenos de nuevo." Que el fervor de sus poes'ias sonoras acalle la ira y alegre en su vuelo ardidos vientos donde el fr'to mora." France Prešeren (Corona de sonetos- Traduccion J.O.Prenz) Con la familia tenemos anoranzas de nuestro ho-gar en nuestro pa'is natal, pero preferimos vivir en liber-tad. Si Dios quiere y las circunstancias se tornen favo-rables para las personas trabajadoras y honestas, nos gustara retornar a nuestra amada patria algun d'la. Dios quiera que al menos nuestros hijos puedan vivirlo, volver al lugar de su infancia y ocupar las tie- L <. i , ■-f.-/ »-•t-.« "rt. m ft^-ijL, ifi/T.Or,* ^ -i.rt*» ' » » i - --, ^ i ti--* j ■-»^.t- "f rras en las que trabajaron con tanto empeno sus padres, abuelos y bisabuelos. "A mi familia le he dado amor y trabajo, mi cora-zon y mi mano. Si estuvo todo bien o estuvo mal, si fue suficiente o escaso, que lo juzgue Dios. El hombre queda hombre hasta su juicio final." Franc Saleški Finžgar iAdonde quedaron aquellos tiempos, que hoy traen a ml tantos recuerdos^? De mi hogar, en casa de mi padre, de todo el esfuerzo y el trabajo, de la alegria en tiempo de cosecha, del otono en pleno invierno, de la ansiosa espera de cada primavera, de cuando sollamos juntar violetas, y al rastrillar alegres los prados, a los pajaros oiamos cantar. De tenerte frente a frente, padre, impartiendonos ensenanzas de fe, amor, justicia y verdad. iDios compense toda tu bondad! Y mi madre, mi madre querida, tranquila, abnegada y laboriosa, de alma sencilla y silenciosa, siempre dispuesta al sacrificio, ivida eterna regalale Dios, en beneficio! Vuestra hija anora desde la distancia, conteniendo su corazon con ansia, recordando hoy su feliz infancia. iOh Dios, revivenos, Esplritu Santo,iilumina y consuelanos, guiando a feliz puerto nuestra barca! Francka Mihevc Tomazin escrito entre 1969 y 1978 ________ —____^/ftm^ya^iiA'i»'^- /' "i Te saluda con amor y Te desea lo mejor, Tu stara mama! iQue Dios Te acompane! (ver pagina 100) "Gracias por todas tus oraciones para esta vieja abuela" 99 .V * "t T' * ^'r^ ^ ^ ^^ T' ^ -> " ' ^ t * » ' ' -j, * ■.. J J ^ J ~ A ^ i * * * ' * Vinko in Franci, mladeniča / Vinko y Franci, en su juventud Poroka Jerneja z l^uanko Trobec v Mendozi / Casamiento de Jernej e Ivanka Trobec en Mendoza Vinko se poslavlja od matere predlo odhaja v tujino / El hijo Vinko se despide de su padre antes de partir al extranjero Majda z družino V Kanadi / Majda y su familia en Canada Vinko in Magda na letališču Ezeiza predno sta odšla živeti v Californijo / Vinko y Magda en el aeropuerto de Ezeiza antes de partir a vivir a California Sinovi in hčere z otroci pred domačo hišo / Los hijos con sus ninos frente a la casa familiar Hčerka Majda in mož Franc Leben, z družino, ob poroki sina Štefana / La hija Majda y su esposo Franc Leben, con su familia, en el casamiento de su hijo Štefan i \ t- Sin Franci z ženo Metko Erjavec, z družino / El hijo Franci y su esposa Metka Erjavec, con su familia Sin Jernej z ženo Ivanko Trobec, z družino / El hijo Jernej y su esposa Ivanka Trobec, con su familia Sin Vinko z ženo Magdo Ster, s sinčkom Aleksom, v ZDA / El hijo Vinkoconsuesposa Magda Šter, consu hijitoAleks, enUSA Hčerka Francka in mož Franc Vester, z družino / La hija Francka y su esposo Franc Vester, con su familia V Slomškovem domu po sveti maši / En El Hogar esloveno, luego de la santa misa V družbi vnukov in pravnukov ob obisku Metke iz Neuquena / En compan'a de sus nietos y bisnietos, durante la visita de Meti de Neuquen Družinsko praznovanje /Celebracion familiar Praznovanje zlate poroke starih staršev / Celebraciön de la bodas de oro de los abuelos 70.letnica starega ata / 70 aniversario del abuelo Vinko Francka s prijateljicami na kavici, po maši v Slomškovem domu / Francka, con sus amigas en el cafe, luego de la misa de domingo en el club esloveno Ob priliki, ko so obiskali hčerko Majdo v Kanadi / Visitando a su hija Majda en Canada V Californiji, ko sta ata in mama obiskalasinaVinka / En California, al visitar a su hijo Vinko H - Odmevi Ecos Skrinja spominov El cofre de los recuerdos Družinske pripovedi... Relatos familiares... ' . . 't- t t Kolo SPOMINI IZ OTROŠTVA SINA JERNEJA Ko sem imel 7 let, sem se naučil voziti s kolesom. Kmalu nato se je začela vojna in vsepovsod so bili različni vojaki, zato me mama ni pustila da bi sevozil po cestah, ker je bilo nevarno zaradi vojakov. Vozil sem se po domačem dvorišču in poljskih poteh. Ob odhodu iz Slovenije sem imel II let, in še danes ne vem, zakaj mi je mama naročila, naj se peljem s kolesom. Kolo je bilo njeno in je verjetno mislila, da bo tudi njej prišlo prav. Meni se je pa s kolesa začel odpirati svet, ki ga nisem poznal. Cesta je bila lepa, sončno pomladansko vreme je kar vabilo na izlet... Res se mi je tako zdelo. A ravna cesta se je kmalu spremenila v majhen klanec, nato vedno večji, in tako sem kmalu moral kolo z roko porivati. Šele s Šent Jošta proti Gorenjski se je klanec obrnil navzdol. In šlo je, da se mi je kar samo smejalo. Da nisem pomagal porivati vozička, me mama ni nikoli kregala.Verjetno ker je videla, kako uživam na kolesu. Od Tržiča naprej so se spet začeli klanci, pa kakšni... in še pot skozi tisti strašni predor Ljubelj... Ko bi se navzdol proti Koroški spet lahko vozil, ker se je cesta nagnila, mi je pa kolo »zmanjkalo«... Ko grem po vodo v neko gostilno ob cesti, prislonim kolo na ograjo pri vratih. Ko se hip nato vrnem, kolesa ni bilo več. Mimo so pa hitele množice najrazličnejših ljudi... Gledam vse naokrog, vpijem na pomoč... Nič. Nekdo mi je kolo vzel. Ves žalosten grem z vodo k mami in povem, kaj se je zgodilo. Mama pa me je »potolažila: «Nič ne bodi žalosten, veš, nekdo je kolo bolj potreboval kot ti... Bog pomagaj, kaj hočeš... tak je svet. » V predoru V vročem popoldnevu stojimo na klancu pred predorom Ljubelj. Dolga vrsta voz s konji in pešci ter sem pa tja kakšen atomobil se ne premakne nikamor. Med begunci je tudi naša družina, a brez ata, ki je bil z domobranci. Jaz sem imel nalogo s kamnom podlagati kolo vozička, ker ta ni imel zavor. Sicer bi voziček zdrknil v prepad ob cesti. Naš voziček je bil kot kmečki voz, le da je bil trikrat manjši in lažji. Ob straneh je imel ograjo iz lesenih klinov. Končno se vrsta premakne naprej, mimo nas hitijo nemški vojaški avtomobili polni vojakov. Za ovinkom zagledamo v bregu luknjo. To je tisti predor, o katerem govorijo, da je zabasan. Že se mrači, ko se počasi približujemo vhodu. Spet stojimo, iz doline pa se vedno bliže sliši streljanje. Med ljudmi nastaja panika, ker govorijo, da partizani streljajo s hribov na cesto, po kateri hitijo begunci. Ljudje pritiskajo od zadaj, naj gremo vendar naprej, ali nemški tovornjaki nas ovirajo. Mama nas pripravlja za pot skozi predor. Male tri dobro zadela na vozičku, večjim trem pa določi mesto ob vozičku, kjer naj se med hojo držimo z vso močjo, in se ne spustimo za vse na svetu, sicer, smo zgubljeni. Nevarnost je, da se v predoru zgubimo ali nas kdo pomečka... Ona - junaška žena- je prevzela vodstvo vozička, drugi vaščani pa so ga porivali od zadaj. Zdaj se je križev pot šele začel... V predoru je bila tema, pot, stene in strop predora nedodelani. Iz stropa je kapala in ponekod tekla voda, kar je povzročalo luže in blato, na poti pa polno lukenj in kamenja. Sem ter tja je kdo posvetil z baterijo ali avtomobilsko lučjo, da je bilo videti še bolj grozno. Skale so štrlele nad nami, kot bi se hotele zrušiti na nas... Med jokom in kričanjem otrok, klici voznikov in ropotom avtomobilov smo otroci zaslišali prestrašen mamin klic: »Otroci, ali ste še pri vozu? Močno se držite!« Ne vem, če so tudi drugi tako doživljali to pot skozi predor Ljubelj. Zame je bilo najbolj grozljivo tema in oglušujoč trušč. Koliko časa je trajala pot, ne vem, zdelo se mi je, da izredno dolgo, čeprav je predor dolg okrog 2 kilometrov. Res smo pogosto stali, mokri ali v blatu, in čakali... le počasi smo se pomikali naprej. A mamino klicanje se je ponavljalo in ni prenehalo. Za nas je bilo kot rešilni znak, s katerim se bomo rešili... Končno se je v daljavi začelo nekaj svetlikati... Bili smo rešeni. Mamin glas in pogum sta nas držala skupaj in stopili smo v svetlobo - jutro na Koroškem. I RECUERDOS DE. INFANCIA DEL H HIJO JERNEJ Bicicleta Alrededor de los 7 anos aprend'i a andar en bici-cleta. Muy pronto comenzo la segunda guerra mundial y habia soldados de todo origen por doquier, por eso mi mama ya no me dejaba andar en bicicleta por la ruta que iba al pueblo. Dec'ia que corr'ia peligro de que los soldados quitaran la bicicleta o me hicieran algun dano. Solo pod'ia andar en el gran patio y en el jardn de V 109 F A JV K « i- t i. I la casa o en los caminos rurales. Cuando a mis llanos huiamos del pueblo natal por el avance de los comunistas, mi mama me dijo que yo fuera manejando su bicicleta. Aun hoy sigo sin enten-der por que queria que fuera en bicicleta, en medio de tantas corridas y desesperacion. Posiblemente penso que le podrla llegar a venir bien a ella en algun momento. Yo estaba encantado. Un calido sol primeveral invitaba a pasear por las praderas. Al principio estaba todo barbaro porque el camino era llano. Pero pronto -como es caracteristico de Eslovenia- el camino tomo la forma de suave pendiente cuesta arriba que cada vez se fue pronunciando mas, no quedandome otra posibi-lidad que bajar y empujar la bicicleta con las manos. Pero despues del pueblo de Sent jošt el camino se incli-no hacia el valle de Poljanska dolina, primero con una suave pendiente y luego ya en fuerte bajada. Esto si que fue una fiesta... Mi bicicleta empezo a correr sola y yo me senti feliz de la vida. Para mi era una maravillosa excursion por un paisaje desconocido. Curiosamente, a pesar del clima que se estaba vi-viendo, mama me dejaba disfrutar de mi feliz andar en dos ruedas y en ningun momento me reclamo que le ayudara a empujar el carro. En la ciudad de Tržič se termino la llanura de Gorenjska y empezo el camino de montana que lleva a Koroška y Austria. Alll se termino mi feliz bicicleteada. La bicicleta se convirtio en un estorbo en una cuesta arriba cada vez mas pronunciada. Mas aun cuando lle-gamos al paso del temible tunel Ljubelj... Despues de cruzar el tunel -ya en Koroška- el camino iba cuesta abajo. Ya me vela de vuelta sobre la bicicleta, disfrutando de la pendiente. Pero primero tuve que cumplir con mi mama, que me pidio que fuera a buscar agua a alguna casa de los alrededores. Arrime asl la bicicleta al porton de una posada y entre a pedir el agua. Por el camino se vela marchar muy apurados numerosos civiles y militares... Al retornar con el agua, la bicicleta »desapare-cio«... Empece a buscarla desesperadamente empece a pedir ayuda a gritos, pero no hubo caso. Alguien se la habla llevado. Muy triste corrl hacia mi madre y le conte lo sucedido.Y ella, con su particular sentido del humor, me »consolo«: -No te aflijas por la bicicleta. Sa-bes, alguien la necesitaba mas que tu. Ya ves, asl es el mundo... Pero...iya Dios proveera! En ■ el . tunel Era una tarde calurosa y estabamos parados en-tre la muchedumbre, camino hacia el tunel Ljubelj. Una larga columna de camiones, carros con caballos carga-dos de personas, uniformados y peatones con sus vali-jas y mochilas, esperaba que se reanudara el paso por el camino montanoso cuesta arriba. Nuestra familia, menos papa que estaba con los guardias del pueblo-domobranci, llevaba las pertenencias en un carrito. Mi tarea era asegurar con una piedra la rueda del carro, para que no se deslizara cuesta abajo al precipicio, ya que no tenia freno. Finalmente la columna se movio. A nuestro lado pasaban camiones llenos de soldados alemanes en re-tirada de Eslovenia. Detras de la curva del camino di-visamos un gran boquete en la montana. Era el temido tunel de Ljubelj que conecta Eslovenia con Austria. Se comentaba que el tunel estaba atascado de gente, carros y camiones, y que su paso era muy peligroso. Estaba anocheciendo cuando nos encontramos en la boca del tunel. En el valle se velan relampagos de las explosiones y del traqueteo de las ametralladoras. Eran los comunis-tas que estaban hostigando a la gente, disparandoles en su camino. La gente entro en panico. Desde atras em-pujaba, tironeaba y hacia presion en la boca del tunel, para que la columna avanzara: pero los soldados ale-manes, igualmente ansiosos por huir, nos atropellaban y obstrulan el camino. Mama nos empezo a preparar para el paso: a los tres mas chiquitos los acomodo bien en el carrito, y a los mayores nos asigno lugares en los costados del carrito. Nos rogo que nos agarraramos fuertemente del carrito y que no nos soltasemos por nada del mundo, si no, estarlamos perdidos. Correrlamos el riesgo de perdernos o que nos pisara algun camion. Y ella - mujer valiente-tomo la direccion del carrito en la parte de adelante, mientras los amigos lo empujaban en la parte trasera. Y ahl comenzo el verdadero »via crucis«. El tunel estaba en construccion, sin terminar. Apenas era una perforacion de la montana hacia Koroška, Austria, de unos 2 kilometros de largo. El piso estaba lleno de pozos, charcos, piedras sueltas. Las paredes y el techo eran de piedra y roca, que en cualquier momento podrlan des-prenderse y caerse sobre nuestras cabezas. El agua flula entre las piedras formando barro. Algunos haces de luz provenientes de las linternas o de algun automovil que-braban la absoluta oscuridad, haciendo el ambiente aun mas tenebroso. Cada tanto la columna se paraba y y deblamos esperar en la oscuridad, perdiendo la nocion del tiempo. El griterlo y el llanto de los chicos, los gritos de los conductores de los caballos y los ruidos de los motores en la oscuridad del tunel, fue lo que mas espanto causa-ba. Cerre entonces los ojos, quizas para intentar acortar este pasaje interminable por el monstruoso tunel, espe-rando que llegara el fin de este sufrimiento. En medio de esta pesadilla me desperto la voz desgarrada de mama: -»iChicos, siguen cada uno en su puesto?iAgarrense bien fuerte del carrito! Este ruego de mama se repetla constantemente. Para nosotros se con-virtio en una senal. Una senal salvadora. Por fin divisamos una lucecita al final del tunel...Era el sol de la manana que nos saludaba en Koroška. 1 »JiV» 1 110 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida --- - ^ ^ - > ^^ ' L ' __— ■ sc i'Ss.-'-^i^ "V..'- - ■ -i t. ' . 2 • SPOMINI OTROŠTVA SINA FRANCIJA Lesene krste Ko smo bili z družino v taborišču Spittalu, sem se, kot mali pobček, podil sem in tja in se večkrat tudi rad ustavil in opazoval starejše fante, ki so delali tečaj ^^ za mizarstvo, zraven pa se vedno (t^' /I tudi malo pohecali. Neki dan so se učili delati lesene krste. Ob strani so zagledali mene, ki sem jih prav radoveden opazoval pri delu. "Pridi ti, pobček, bomo poskusili, če so te krste za kaj^", so me povabili zraven. Navdušen sem se približal, vesel, da so me vzeli v poštev in sem jim bil lahko uporaben. Ulegli so me v eno izmed njih, jo zaprli, nato pa^ začeli zabijati žeblje! Od začetka se mi je zdelo zanimivo, ko sem pa zaslišal njihovo navdušeno krohotanje, sem pa razumel, da so se grozno norčevali iz mene. Trkati sem začel iz notranje strani temne-grozne krste, vsakič bolj iz sebe. No, potem so pa le začeli žeblje odstranjati in me končno osvobodili. Morda sem bil notri samo kratek trenutek, a meni se je zdelo cela večnost. Še danes se spominjam tistega strašnega občutka. Mmm^kruh namazan z marmelado Redno je prihajala v taborišče neka koroška gospa iz bližnje kmetije po kuhinjske odpadke. Rabila jih je za hrano prašičev. Napolnila si je voziček, zato ga je nazajgrede prav s težavo peljala. Jaz sem ji ga pa zelo rad pomagal porivati, saj, ko smo prišli do cilja, mi je vedno dala v zahvalo veliko rezino belega kruha, namazanega z marmelado. To je bilo zame nekaj izredno dobrega. "Rihtarja touč t" Vožnja z ladjo, ki nas je peljala v Buenos Aires, se mi je zdela dolga, zelo dolga^trajna! Spominjam se, da sem se z drugimi pobčki podil po različnih kotičkih ladje, ko me je radovednost zopet ustavila pred mladimi fanti, ki so tudi po svoje skušali kratiti svoj dolgčas. Igrali so se "Rihtarja touč't": na stolu je na trebuhu bil naslonjen eden izmed njih, potem pa je kakšen od fantov močno udaril po njegovi zadnjici. Ta je ugibal, kdo bi to bil. Če je uganil, kdo je udaril, je potem tisti moral iti na njegovo mesto. In tako smo si kratili čas, vsak po svoje. Igrač, televizije, filmov in telefončkov takrat še ni bilo. Navihanih fantov pa v zgodovini ni nikoli manjkalo. Banane Ko smo končno le prišli do cilja, nam je neki mož, ki je na buenosaireškem pristanišču delal, daroval otrokom velik šop rumenih, za nas čudnih oblik sadežev. "Kaj je pa to?", smo si mislili^ Čisto neznano nam je bilo to sadje. Mož nas je hotel razveseliti, rekel je, da so banane, da so sladke in izredno dobre. Radovedni smo jih začeli lupiti, ko smo jih pa pokusili, jih mismo mogli požreti. Okusa sploh nismo bili navajeni in nam ni teknilo. Čudne navade so imeli za nas ti Argentinci. Jedli so kruh, a so metali stran, kar je bilo za nas najboljše, sredico. Radi so jedli samo skorjo, mi pa ravno obratno. Tako, da smo otroci pobirali, kar so oni puščali. Spominjam se malih plastičnih posodic s sladoledom Laponia. Otroci smo jih našli na tleh, včasih še z malo sladoleda. Nikoli preje mismo pokusili sladoleda. To je bilo za nas res zanimivo in okusno. Eva Peron Kmalu za tem, morda en mesec odkar smo prišli v Argentino, so nas, šolske otroke, peljali na počitniško kolonijo na Ezeizo. S tem je država pomagala našim staršem, da bi jih malo razbremenili in si lažje ustvarjali novo življenje na tujem. Kolonijo je organizirala "Ustanova Eva Peron". Vodiči son nas peljali z vlakom in tramvajem do določenega kraja. Iz naše družine sva bila Jožica in jaz. Nekateri otročki so jokali, ker jim-nam je bilo vse neznano in novo. Še argentinskega jezika nismo razumeli, kaj šele govorili. Ljudem, ki so se tudi peljali s tramvajem, smo se očividno smilili. Milo so nas gledali in spraševali od kod prihajamo^"Venimos de guerra", smo se naučili odgovoriti. Sami niso vedeli, kako nam bi pomagali. Darovali so nam bombončke in druge sladkarije, da so nas malo pocrkljali. Argentinci so se nam zdeli dobri in prijazni ljudje. Zanimali so se za nas in, če so le mogli, so nam na kakšen način ustregli. Radi so nas učili novih besed, da smo se lažje razu-meli.Nekega dne, se spominam, je prišla na počitniško kolonijo sama "Eva Peron", ki smo jo do takrat poznali samo po imenu naše kolonije. Rekli so, da je žena predsednika in da pomaga pri dobrodelnih organizacijah. Ko se postavi pred nas, otroke, opazim, da se kar nenadoma njen pogled ustavi na moji mali osebi: "Pridi", me je prijela za roko in me vodila do pomočnika. Naročila mu je, naj mi takoj da novo srajco, ker je bila moja stara in malo strgana. Prav za prav, tisti moment sem postal rdeč, ker nisem vedel, kaj mi točno govori. Malo sem ugibal, malo so mi pa namignili. In tako sem res naslednji dan prišel domov z novo, škotsko srajčko. Praznovanja Pri nas v družini je bila navada praznovati go-dovni dan bolj kot pa rojstni. Kadar je kdo od nas prišel na vrsto, je mama že na predvečer organizirala, da smo godovniku šli ropotat s kastrolami ali pokrovkami pod okno njegove spalnice. Naslednji dan pa je sigurno pripravila kakšno sladko štruco v obliki kite, slavljencu na čast, katero smo vsi užili za zajtrk. Na Miklavžev dan pa ni nikoli manjkalo "Miklavževih piškotkov" z raznimi živalskimi oblikami. Za pusta je mama imela navado, da nam je spe- ^ «T' ^^^ . "--v:' 'Vi- • i*-' -F . -Ti» -•«. - -J ------- 111 -r -J « « ^ 7 - ^ * * * ^ * ' kla flancate, miške in buhteljne. To so bili ocvrti sladki kruhki, ki smo jih imeli vsi zelo radi. Ko smo živeli še v Sloveniji, so ob pustnem večeru hodile naokrog po vasi maškare in trkale na vsa vrata. Mama jih je vedno obdarovala s flancati. Ko je prišel božični čas, smo vsi pripravili jaslice. Na predvečer božiča, novega leta in svetih treh kraljev smo vsi skupaj v družini kadili ter blagoslovili hišo, potem pa še zmolili kleče pred jaslicami vse tri dele rožnega venca. Spominjam se, kot otrok, kako dooolgi so se mi zdeli. Potem smo še zapeli nekaj pesmic v čast novorojenemu Jezuščku. 2 • RECUERDOS DE INFANCIA DEL HIJO FRANCI Ataudes de madera "Cuando viv'iamos con la familia en el campa-mento de refugiados en Spittal, yo era un ninito y me la pasaba dando vueltas de aca para alla. Me gustaba detenerme a observar a los muchachos mas grandes, que estaban aprendiendo carpinter'ia. Siempre se re'ian y hac'ian bromas entre s'i. Un d'ia me quede a mirar como hac'ian ataudes. Cuando se dieron cuenta de que yo estaba all'i, observandolos con atencion: 'Veni nene, probaremos si estos ataudes sirven para algo^", y me invitaron al grupo. Muy entusiasmado me acerque, con-tento de que les pudiera ser util. Entonces me acosta-ron en un ataud, lo taparon, y^ iempezaron a sellarlo con clavos! Al principio me parecio interesante, pero, cuando escuche sus carcajadas all^ afuera, entend'i que era una de sus pesadas bromas y que se estaban riendo de m'i y de mi inocencia. Empece a golpear con toda mi fuerza desde adentro del lugubre ataud, cada vez con mas desesperacion. Entonces empezaron a quitar los clavos, liberandome finalmente. Tal vez haya estado adentro solo un momento, pero a m'i me parecio una eternidad. Es el d'ia de hoy que recuerdo v'ividamente esa terrible sensacion." Mmm^pan con mermelada "Habitualmente venia al campamento una mujer corintia, que tena una finca en las cercamas, a bus-car desechos de la cocina. Los utilizaba como alimen-to para los cerdos. Tanto llenaba su carrito, que se le hac'ia bastante pesado acarrearlo a la vuelta. Cuando la ve'ia, corr'ia a ayudarle a empujar el carrito, porque sab'ia que, cuando llegabamos a destino me daba en agradecimiento una rodaja bien grande de pan, untado con mermelada. Esto era una verdadera delicia." "Pegando a Rihtar" "El viaje en barco, que nos trajo a Buenos Aires, me parecio laaaargo, muy largo...ieterno! Recuerdo que me la pasaba correteando con otros nenes por los rincones del barco, cuando un d'ia mi curiosidad volvio a dete-nerme frente a un grupo de muchachos, que a su manera tambien buscaban la forma de hacer pasar el tiempo. Jugaban a "Pegarle a Rihtar": en una silla estaba uno de los muchachos apoyado con su panza en el asiento. Otro de los muchachos pasaba despues y le golpeaba bien fuerte en su trasero. Este deb'ia entonces adivinar quien fue el que le pego. Si adivinaba, pasaba entonces ese a su lugar. As^ se trataba de matar el aburrimiento, cada uno a su manera. Televisores, videojuegos y tele-fonitos en esa epoca no hab'ia. Chicos traviesos, en cambio, nunca escasearon en la historia." Bananas "Cuando por fin llegamos a destino, a Buenos Aires, se acerco un senor que trabajaba en el puerto y, al ver tantos chicos juntos, nos regalo un racimo bien grande de unos, para nosotros, muy raros frutos ama-rillos. "iQue sera esto?", nos preguntamos extranados. Era una fruta totalmente desconocida para nosotros. El senor quiso alegrarnos, dijo que eran bananas y que eran dulces y muy ricas. Con mucha curiosidad comen-zamos a pelarlas y al probarlas, no pod'iamos tragar. Era un gusto nuevo que no nos sentaba. Estos argenti-nos teman un gusto raro, pensamos. Com'ian pan pero desechaban la miga que para nosotros era lo mejor. A ellos les gustaba la cascara, y a nosotros justo al reves. Recuerdo unos pequenos envases de helado Laponia. Los chicos los encontrabamos tirados en el piso o en el cesto de basura, a veces todav'ia con un poco de helado. Esa fue la primera vez que probamos helado. IQue sabor in-teresante y que sabroso nos parecio!" Eva Peron "Poco despues, tal vez al mes de haber llegado a la Argentina, nos enviaron a los chicos en edad escolar a una colonia de vacaciones a Ezeiza. De esta mane-ra, ocupando a los ninos, el estado ayudaba un poco a los padres a estar mas libres para comenzar a armarse una nueva vida en este pa'is. La colonia estaba organi-zada por la "Fundacion Eva Peron". Alguna madre y mi hermano tambien, nos acompanaban en tren y en tranv'ia hasta un determinado punto comun de partida. De mi familia 'ibamos Jožica y yo. Algunos nenes llora-ban, porque todo les-nos era desconocido y nuevo. Ni el idioma castellano sab'iamos ni entend'amos. Parec'ia que inspirabamos lastima a la gente que viajaba en el tranv'ia. Nos observaban con ternura y nos preguntaban de donde eramos^ "Venimos de guera", aprendimos a contestar. Los argentinos nos parecieron gente amable y buena.. No ve'ian la forma de poder ayudarnos. Para mimarnos nos regalaban caramelos y otras golosinas. Se interesaban por nosotros y, si tan solo pod'ian, trataban de complacernos de algun modo. Siempre trataban de ensenarnos palabras nuevas para que nos pudieramos entender mejor. Un d'ia, recuerdo, llego a la colonia de vacaciones la mism'isima Eva Peron, cuyo nombre hasta ese mo- 112 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida ■ f.f.-/ ^ ' ^^^ || mento solo hab'iamos escuchado por el nombre de la colonia. Nos contaron que era la esposa del presidente del pa'is y que colaboraba con obras beneficas. Cuando se paro frente a nosotros, los ninos, observe de repente que su mirada se detuvo en mi pequena persona: "Veni", me tomo de la mano y me llevo hasta un colaborador. Le dejo encargado que me entregara una camisa nueva, porque la m'la estaba ya muy gastada y un poco rota. En realidad en ese momento estaba rojo de vergüenza, porque no entend'a muy bien de que estaban hablando. Un poco trataba de adivinar, y otro poco me contaron. Y as'i al d'la siguiente volv'i a casa con una nueva camisa cuadriculada, tipo escocesa." Festividades "En nuestra familia era costumbre festejar el d'la del santo, mas que el de cumpleanos. Cuando le tocaba a alguno de la familia, mama convocaba al resto y or-ganizaba ya en la noche previa una cacerolada frente a la ventana de la pieza del homenajeado. Y el mismo d'la horneaba un pan dulce especial, que armaba en forma de trenza, el cual compart'iamos en el desayuno. En el d'la de San Nicolas nunca faltaban los galletitas de Nicolas, que tenia diversas formas de animales. Para el carnaval, mama tenia la costumbre de preparar "flancati" y "miške"(ratoncitos), que eran una especie de galletas y tortitas fritas de formas irregulares muy crocantes, espolvoreadas con azucar impalpable. Cuando aun viv'iamos en Eslovenia, para carnaval la gente sol'ia salir por las noches disfrazada, tocando las puertas de las casas del pueblo. Mama siempre les con-vidaba con "flancati". Cuando se acercaba la epoca de Navidad, entre todos armabamos el arbolito y el pesebre. En Nochebue-na, Ano Nuevo y Reyes Magos, nos reumamos en familia y purificabamos la casa con incienso y la bendec'iamos con agua bendita. Luego nos tocaba rezar arrodillados iTRES rosarios enteros! Recuerdo lo interminable que me parecia. Terminabamos cantando unas canciones navi-denas en honor a Jesucristo recien nacido. 3 • SPOMINI HČERKE FRANCKE Staršema v hvaležen spomin Bila sta poštena, verna in inteligentna, a obenem preprosta. Tako kot vsem izseljencem, ki so morali bežati pred krutim komunizmom, je usoda izbrisala mnogo načrtov in sanj. Izgubili so možnost, da bi se izpopolnili v svojih vrlinah in da bi nudili svojim otrokom, kar so imeli načrtovano. Naprezati so morali vse sile, da bi se prilagodili novemu in tujemu okolju. Začetek ni bil lahak. A iz nič sta, s pridnostjo in požrtvovalnostjo, dosegla veliko, v zgled tukajšnjim prebivalcem. Ata je bil skrben gospodar. Prijel je za vsako delo. Znal je delati marsikaj in vse dobro voditi. Sezidal nam je novo, lepo in prostorno hišo. Vselili smo se vanjo leta 1955. Če gledamo na težke razmere, je to bilo kmalu . Seveda, bratje in mama so veliko pomagali in prispevali z zasluženim denarjem. Enako tudi sestri. Jaz sem pa z veseljem skrbela za čiščenje in red . Bili smo ponosni na našo hišo! Ni bila končana, a z vnemo smo napredovali. Lesena ograja, danes v slabem stanju, še vedno stoji, delo pridnih atovih rok. Z zgledom sta nas ata in mama naučila, kaj vse doseže pridnost in varčnost! Mamina pomoč in opora sta se na vseh področjih vedno poznali. Na zemljišču, za hišo, je sadila vsakovrstno zelenjavo, tudi hren je imela. Neverjetno neutrudna je bila. Izredno se je trudila, da nas je vzgajala. Skrbela je, da bi bili čim bolj pripravljeni za življenje. Zavedam se, da sem imela kot najmlajša članica naše družine boljše možnosti kot ostalih pet bratov. A sem se med tukajšnjimi prijateljicami in sošolkami počutila revnejšo. A to me ni prizadelo za življene, obratno, znala sem ceniti vsak napredek družine. Obiskovala sem gimnazijo, kar drugi niso mogli, in vem, da so to želeli . Ker je bila mama zelo muzikalična, je prihranila denar, da mi je plačala profesorico klavirja. Vse kar smo postali, smo dolžni našim skrbnim staršem, seveda, poleg lastnega truda. Vneto se je trudila, da smo se udeleževali vsega lepega, kar nam je nudila slovenska skupnost. Vsi smo peli pri ramoškem pevskem zboru. Obiskovali smo Slovensko pristavo in tam vadili odbojko in nogomet. Dekleta smo na prireditvah nastopale z lepimi telovadnimi vajami, ki nas jih je naučila ga. Ema Kessler Blejčeva. Še preje so fantje in Jožica obiskovali Mladinski dom, ki ga je v zavodu Don Bosco, v Ramos Me-jii, vodil pokojni duhovnik g. Janko Mernik.Tam smo spoznali dosti prijateljev. Radi smo igrali ping-pong in nogomet. Tudi kuharski tečaj so organizirali in, čeprav nisem bila članica Mladinskega doma, se je mama zavzela, da me je vključila. Bila je zame zelo uspešna in zanimiva izkušnja. Skrbela je , da smo bili vedno v zdravem okolju. Bila je stroga! Meni se je vedno zdelo preveč, a ker vem, da je imela še bolj strogega očeta in je živela vso svojo mladost v težkih časih, znam sprejeti to strogost. Preživela je dve svetovni vojni in tudi veliko pomanjkanje. Ponosna je bila, da je bila kot dekle "orlica". To je bila versko vzgojna organizacija, ki je tudi nastopala na pomembnih prireditvah. Imele so svojo uniformo. Še sliko je prinesla s seboj! Tudi oče je bil član orlov. Mama je rada pela pri zboru in tudi igrala. Čeprav je veliko pomagala svojemu očetu in je bila utrujena, je rada obiskovala prosvetni dom. Tudi šivalni tečaj je naredila. Takrat je prodajna firma znanih šivalnih strojev Singer priredila tečaj v vasi. Prosila je očeta, da bi šla na kuharski tečaj, in oče ji je odgovoril, da njena mama zna dovolj, in da se pri njej lahko nauči. Šivalni tečaj je mami zelo prav prišel. Prva leta v Argentini je šivala nam dekletom in sebi. Leta 1950 je meni sešila obhajilno obleko, ki je bila, zaradi naših skromnih začetnih razmer, najbolj skromna od skupine. Spomnim se mornarskega kroja, ki mi ga je napravila, ko sem bila stara približno devet let. Takrat smo ramoški otroci peli na novi maši g. Vinka Fleka. Moškim je obračala ovratnike srajc, da so lahko še služile. Izredno pridna je bila. Lepo je bilo, ko smo še vsi otroci bili pri hiši. Prišla je doba, ko so fantje imeli več denarja. Marsikaj so si privoščili. Franci je kupil radio-kombinado in lepe plošče. Praznovali smo večkrat rojstne dneve in povabili prijatelje, prijateljice in se prav lepo zabavali na domačem dvorišču. Naš ata se je rad z nami zavrtel.To sem po njem podedovala, še vedno zelo rada plešem. Z atom smo hodili v Slomškov dom na silvestrovanje in tudi na pustne veselice. Lepo smo se zabavali in ata z nami. Spominjam se plesov z metlo in "povšter tanc". V Slomškovem domu je naš ata veliko pomagal, posebno v časih, ko se je zidala nova stavba. Bil je tudi prvi blagajnik pri odboru. Potem so prišle na vrsto poroke. Najprvo se je poročila Majda. Nato pa kar po vrsti drugi. Ata je veliko pomagal pri zidavi naših hiš, tako je šla tudi mama vsem nam na roko kar se je najbolj dalo. Veliko je bilo tudi slovesov, ki za starše niso bili lahki. Vsakega izmed nas je življenje peljalo po različnih poteh. Težko jima je bilo posloviti svoje otroke. Ostala sva jima le Franci in jaz z družinama. Po tolikem živžavu je ostala velika vrzel. Gnezdo se je spraznilo, a vendar, vrnil se je Jernej z družino in ostali so prihajali domov na slavja in obletnice. Oktobra 1980 sta ata in mama obhajala zlato poroko. Nekaj mesecev preje sta potovala v Califor-nijo. Vinko jih je povabil, da spoznata njegov dom in podjetje, ki ga je s trudom ustvaril. Izrabili so pot in obiskali tudi Majdo v Kanadi. Prišel je mesec oktober in pripravili smo jima veliko slavje za zlato poroko. Bila je prava ohcet, še zavrtela sta se! A kdo bi si mislil, da bo naš ata točno čez en te- den ležal na mrtvaškem odru. Bil je velik udarec za vse in prvi odhod. Bilo je 26. oktobra 1980. Leto kasneje nas je zapustil brat Vinko. Nekaj mesecev kasneje pa Jožica. Veliki udarci za vse, posebno pa za mamo, Aleksa in Tuškove. Mama je vse z globoko žalostjo a vdano prenesla. Nekaj časa smo se menjali in hodili spat k njej, da ni bila toliko časa sama. Potem se je privadila in živela sama do petindevedesetih let. Veliko veselje je imela do svojega vrta in tudi do ročnih del. Vedno je za koga kaj sešila, nakvačkala ali naštikala. Večkrat je bila okradena. Večkrat je padla. Zadnjikrat je bilo le preveč hudo. Bila je v bolnišnici in od tam smo jo pripeljali v moj dom. Tu je ostala do svoje smrti. Bog ji je namenil dolgo življenje, ki ga je preživela intenzivno. Dočakala je človekov prihod na luno, papežev obisk v Argentino in tudi osamosvojitev Slovenije, dogodkov, ki so jo izredno ganili. Odšla je po zasluženo plačilo 11. novembra 1998. 3 • RECUERDOS DE LA HIJA FRANCKA A mis padres^en memoria y gratitud Nuetros padres fueron personas honradas, creyen-tes e inteligentes, pero a la vez sencillas. As'i como a todos los que tuvieron que dejar su terruno a causa de la crueldad del comunismo, el destino les trunco muchos de sus suenos y proyectos, que-dandose sin la oportunidad de desarrollar y superar sus condiciones natas y de brindar a sus hijos lo que para ellos hab'ian sonado. Debieron aunar, en cambio, toda su energ'ia para insertarse y adaptarse a un nuevo y desconocido mundo, en donde tuvieron que iniciarse de cero. Fueron comienzos muy duros. Pero ellos, con su empeno y laboriosidad, lograron construir de la nada, una vida nueva para su familia. iUn gran ejemplo para muchos lugarenos! Papa fue un excelente jefe de familia. No hubo tra-bajo alguno que a el lo asustara. Se daba mana para todo tipo de quehaceres. Con ahorro y sacrificio constru-yo a su familia un hermoso chalet, amplio y comodo, al cual pudimos mudarnos ya en el ano 1955. Si tenemos en cuenta el dif'icil comienzo y las duras circunstancias, fue todo un logro haberlo hecho a los 7 anos de llegados al pa'is. Pero mi padre no luchaba solo. Mi madre fue su gran companera y buena conductora en el hogar. Siem-pre le brindo mucha ayuda y apoyo en todo lo que po-d'la desde su rol de ama del hogar, y eso se notaba. Del mismo modo colaboraron en buena parte mis hermanos y hermanas mayores, tanto con sus manos como con el dinero que fueron ganando en sus primeros trabajos. Yo, siendo la menor, puse todo mi amor y empeno ordenan-do y manteniendo limpia la nueva casa. Todos estabamos felices y orgullosos con la nueva casa que, aunque no estaba terminada, fue mejorando 114 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida ^^ ' L ' __— ^ ^ ^ * poco a poco. Con su ejemplo nuestros padres nos fueron ensenando lo mucho que es posible lograr trabajando y ahorrando. La verja de madera hecha por mi padre, aunque deteriorada, sigue cumpliendo aun hoy su funcion. Mama, ademas de ser muy laboriosa con sus ma-nos, supo ser, al mismo tiempo, una gran economa en el hogar. Detras de la casa ten'iamos una buena por-cion de terreno que aprovecho muy bien para armar una huerta. Cultivaba todo tipo de hortalizas y hasta ten'ia plantado el t'lpico rabano picante "hren", que or-gullosamente repart'ia para las Pascuas. iEra una mujer incansable! Puso, ademas, todo su amor y su interes para edu-carnos y prepararnos para la vida. Siendo la menor de la familia tuve el privilegio de acceder a mejores opor-tunidades que mis hermanos. Yo pude ir a la escuela y cursar hasta la secundaria, cosa que ellos no pudieron, y se que lo hubieran deseado. Pero, a pesar de mi mejor situacion, me sent'i inferior a mis companeras y amigas, pues era la de menores recursos. Sin embargo, nada de eso me traumo ni limito, por el contrario, supe valorar y disfrutar cada progreso de mi familia. Mama siempre sintio mucho amor por la musica y algunos suenos no realizados en torno a ello, por eso se esmero de manera especial en ahorrar dinerillo para pagarme al menos a m'i, clases de piano. Todo lo que logramos los hermanos, se lo debemos a nuestros padres, pues ellos nos educaron en el esfuerzo y el empeno, como medio de llegar a los objetivos. Hoy todos nos convertimos en personas de bien. Mama siempre se intereso y ocupo de que pudiera-mos asistir a todas las actividades socio-culturales que nos brindaba la colectividad. Los seis hermanos fuimos integrantes del coro esloveno de Ramos Mej'ia, concurri-mos tambien al predio deportivo de Castelar, »Slovenska Pristava » donde se practicaba futbol y voley. Ademas, las chicas hac'iamos representaciones gimnasticas bajo la direccion de la abnegada sra. Ema Kessler Blejec. Pero antes de que los eslovenos compraran ese predio, mis hermanos y Joži ya asist'ian a una agrupacion juvenil llamada "Mladinski Dom", que los eslovenos organiza-ron en el colegio Don Bosco de Ramos Mej'ia y que tan eficazmente dirig'ia el Padre Janko Mernik. Alii conocie-ron muchos amigos y amigas. Se practicaba futbol y tenis de mesa. Hasta se organizo un curso de cocina, para el cual mi madre se las ingenio para inscribirme, a pesar de mi temprana edad, porque dec'ia que ser'ia util para m'l. Y verdaderamente, fue una gran experiencia. Mama era severa y exigente. Para mi forma de ver, demasiado. Pero, como se que tuvo un padre mucho mas severo aun y que vivio su juventud en tiempos muy dif'iciles, puedo comprender su actitud. Le toco vivir las dos guerras mundiales, de modo que fueron tiempos ex-tremos en todos los sentidos de la palabra. Siempre nos contaba con mucho orgullo que fue integrante de un grupo juvenil cristiano llamado »ORLICE« (aguilas), que ten'ian su propio uniforme y que soiian actuar en eventos importantes de Eslovenia con desfiles y ejercicios gimnasticos. Hasta trajo consigo una foto de esos tiempos. Tambien papa fue integrante de la misma agrupacion masculina llamada »ORLI«. Mama, ademas, participaba del coro del pueblo y del grupo de teatro. Si bien de d'la trabajaba en la finca, siendo la mano derecha de su padre, a la noche, aunque cansada, asist'ia con muchas ganas a los ensayos. Sin duda ten'ia mucha sed e interes por la cultura. Recuerdo que me conto tambien que en el pueblo se llego a dictar un curso de costura que organizo la empresa Singer, al cual tuvo la suerte de poder asistir. Hubiera querido participar tambien de un curso de cocina, pero su padre le contesto que su madre sab'ia lo suficiente y que pod'ia aprender de ella. El curso de costura le vino muy bien, pues los primeros anos, aqu'i en la Argentina pudo coser la ropa para nosotras, las chicas y algo para ella. En el ano 1950 me hizo el vestido de mi Primera Comunion que, debido a nuestros escasos recursos iniciales, era el mas modesto de todo mi grupo. Tam-bien guardo recuerdos de un lindo conjunto marinero de color azul que me confecciono cuando era colegiala. A los hombres, por otro lado, soiia darles vuelta los cue-llos de las camisas cuando ya estaban muy gastados, y les cambiaba los punos, para que les duraran mas. Realmente era una mujer habilidosa. Muy linda fue la etapa de nuestra juventud. Mis hermanos ya ten'ian su trabajo y pudieron darse algu-nos gustos. Franci compro un radio combinado y discos de moda. Organizabamos bailes y festejos de cumplea-nos en el patio de la casa, invitando a amigos y amigas. A papa tambien le gustaba bailar con nosotros. Eso lo herede de el.Para festejar ano nuevo y carnaval, sol^a llevarnos al club esloveno, Slomškov dom, donde todos juntos, jovenes y adultos, bailabamos con el baile de la escoba y »poster tanc«. iNos divert'iamos mucho! Papa fue muy activo en Slomškov dom, especial-mente cuando se constru'ia el edificio nuevo. Ademas fue tesorero de la primera comision directiva. Tiempo despues llego la etapa de los casamientos. Majda fue la primera en casarse y luego, casi por orden, le fuimos sucediendo los demas hermanos. Papa y mama nos ayudaron mucho en nuestra primera etapa. Papa, en la construccion de nuestros ho-gares y mama en todas las demas formas que pod'ia. Luego comenzo la etapa de las despedidas. Cada hermano fue tomando su rumbo en la vida. Solo Franci y yo, con nuestras respectivas familias, quedamos en Buenos Aires, cerca de nuestros padres, los demas partieron por el mundo. Fue una etapa dif'icil para nuestros padres. Despues de disfrutar juntos de bulliciosas reuniones familiares, sentimos un gran vac'io. Unos anos despues Jernej regreso con su familia. En el ano 1980, nuestros padres cumplieron sus I fc. 4.V Wj- bodas de oro. Con ese motivo, Vinko los invito a California a conocer su casa y la empresa que logro armar. Juntos viajaron a Canada a visitar tambien a Majda. En octubre de ese mismo ano les preparamos entre todos un importante festejo. Fue toda una boda, hasta baila-ron el vals y todo. Pero la alegr'ia duro poco. A la semana siguiente, el 26 de octubre de 1980, fallecio papa . Fue la primera partida: un gran dolor para toda la familia. En noviem-bre del ano siguiente recibimos la noticia de que tam-bien fallecio mi hermano Vinko y en febrero de I982, mi hermana Joži.Fueron muchos sacudones para todos, pero en especial para Alex, la familia de Joži y mama, que vio partir a su marido y a sus dos hijos con una gran pena, a pesar de que supo sobrellevarlo con entereza, debido a la profunda fe que llevaba adentro. Vivio sola hasta los 95 anos, aunque, entre Jernej, Franci y yo, le hicimos mucha compana. Mucho se entretuvo con su huerta y sus labores y sol'ia visitarnos asiduamente. En los ultimos anos tuvo algunos episodios de robo y varias ca'idas, pero con la ultima, debimos internarla. Cuando le dieron el alta me la traje directamente a mi casa, pues ya no era conveniente que viviera sola. Pero Dios le regalo una larga vida, la cual vivio con gran intensidad. Pudo ver que el hombre llego a la Luna, disfrutar de la visita del papa Juan Pablo II a la Argentina, y tambien vivir la independencia de Eslove-nia, su querida patria, del comunismo yugoslavo, mo-mentos estos que vivio con mucha emocion. Hacia el final, sus desgastados huesos no sopor-taron mas una nueva ca'ida, pues se le quebro el femur. Debio ser operada, pero, de esa intervencion ya no logro recuperarse, partiendo a reunirse con sus seres queridos, el II de noviembre de 1998, a los 97 anos de edad. 4 • RECUERDOS DE SU HIJA MAIDA Guardo en m'i un lindo recuerdo del d'la en que vinieron a visitarnos mi hermano Vinko de California y mi madre, mi padre y mi cunada Metka, de Argentina. All'i pudimos mostrarles nuestra finca y nuestro hogar en Canada, el cual construimos con mucho trabajo y esfuerzo, virtudes que herede del ejemplo mamado en mi casa natal. Ese d'la que estuvieron con nosotros estaba-mos justo recolectando la miel, por eso mi hermano se llevo de recuerdo la picadura de una de nuestras pcaras abejas. 5 • VOSCILO MAMI OD SINA VINKA Jj— 'vv!, ^ Xt ol^Ocr hat --£r ~ ^ ;rr the world deserves the best by far, And fhü/'s /us^ wltoi /00 ough^ /o hoi/s, for fhofs /ust ; ti.^c- '^Kappy ISirthday & i SALUDOS DEL HIJO VINKO A SU MADRE 4 • SPOMINI HČERKE MAJDE Lep spomin ohranjam na tisti dan, ko so mene in mojo družino prišli obiskati brat Vinko iz Kalikor-nije, ter mama, ata in svakinja Metka iz Argentine. Spoznali so našo domačijo in naš grunt v Kanadi. Z velikim veseljem in ponosom smo jim razkazali naš dom, katerega smo s trudom in pridnim delom ustvarili. Ta vzgled pridnosti sem podedovala od mojih dragih staršev. Tisti teden, ko so bili pri nas smo ravno točili med, zato je Vinko odnesel spominček naših čebelic. Ena od njih ga je grdo opičila. Mission Viejo, 3 de octubre deI978 iQuerida mama! Primeramente le env'io un sa-ludo afectuoso desde California en el d'ia de su santo. Deseo que Dios la conserve por mucho tiempo sana y alegre entre nosotros, para que puede seguir siendo un gran ejemplo para todos, en especial para nues-tros pequenos ninos, que tanta feli-cidad le traen a su vida. Como dice el viejo refran, »si no hubiera viejos, tampoco habria jovenes«. Todo lo mejor para usted en su d'la, le desea, su hijo Vinko. s '^"r- ■ - V:--' .rvv V. 5 6 • PISMO MAMI HČERKE JOŽICE ^ xiM^ y^WA. itpi. ^ _____. /Vt, /Vi. W äjtX^/^- y ^ ^ d r t ■iL M JiOA- /^/nW^ ^ /tn^ ^HTiyyii^^ ^Q^, UU . J ^ /VWWi^ ■pU^'fi'^jJl, eir'l^tJL 6 • CARTA DE LA HIJA JOŽICA A SU MADRE Neuquen, I9 de febrero de I98I iQuerida mama! Justo hoy recib'i su valiosa carta.i Muchas gra-cias! Acabo de venir del medico, quien me controlo y reviso mis heridas y dijo que estan sanando bien. No se preocu-pe por m'l, mama, pues estoy en buenas manos. Nosotros estamos bien; aqm tene-mos buen clima y hace calor. Metka es buena y me ayu-da en todo lo que puede. Ayer aprobo un examen, por eso estamos todos muy contentos. La semana que viene tendra otro examen. Reciba, mama, calidos saludos de su hija, que siempre la recuerda. iUn gran saludo y abrazo a mi hermana Francka y a su familia!Del mismo modo a Franci y su familia, como tambien a Jernej y a todos los suyos. Su Jožica m 7 • STARA MAMA »Večkrat se zgodi, da stara mama potrka na moj spomin. Včasih pride kakšen dogodek, beseda ali misel, ki me spominja nanjo, in takrat mi je, kot da bi se zavrtel film iz preteklosti... Njen nasmejan obraz, njena majhna postava, srebrni lasje, spleteni v kito...Slika se še dopoljnjuje: čeprav je že mnogo let, odkar je odšla, jo še vedno vidim oblečeno v tistem modrem kostimčku, s torbico v rokah, ali pa v vsakdanji zdelani halji, obuta v črnih copatkih. Sama si jih je sešila po obliki svojih izmučenih nog, ki so prehodile neskončno dolge in težke poti... Še vedno včasih zaslišim njen smeh, njen vriskajoči pozdrav, ko je koga izmed nas zagledala pred vrati«. (vnukinja Monika) »Bil sem še zelo majhen, a se spominjam stare mame in ata, sklonjena k meni, ko nekaj govorita v slovenščini, ki jo takrat še nisem prav nič razumel. Z leti sem se prav po zaslugi stare mame naučil več vsakdanjih besed in stavkov, kot: Ali si lačen? Kam greš? Gremo v Slomškov dom k sveti maši, pa še marsikaj drugega.« (vnuk Alex) "Stara mama je bila vedno vesela. Spominjam se je z nasmehom, s pesmijo ali orglicami na ustih." (vnuk Luka) "Rad se spominjam njenega nasmeha. Kadar se je smejala od srca, sem opazil, da ji manjkajo zadnji zobje na levi strani ust. Takrat sem vedel, da se je smejala od srca, z zadovoljstvom. Zanimivo, da sem ohranil v spominu nanjo tisti posebni, prijetni duh, ki se je razširjal okoli nje. Zdi se mi, da bi ga še danes spoznal." (vnuk Alex) "Nekoč, ko se je bolj slabo počutila, sem ostala pri njej čez noč. Slabilo ji je in bila je omotična... Ko je prihajala iz stranišča v spalni srajci, namenjena počivat v posteljo, sem presenečena prvič opazila njene lase, ki jih je sicer vedno imela spete v svitek. Osivela dolga kita las se je spuščala skoraj do pasu. Na smeh mi je šlo, saj take nisem še nikoli videla, čeprav je takrat imela že čez 90 let..." (vnukinja Sonja) "Toliko spominov mi prihaja na misel... A vendar vsak je po svoje nekaj posebnega, iz vseh pa veje njena velika ljubezen do svojih vnukov. Spominjam se, ko je šla na operacijo trebušnega čira. Neko noč sem jo jaz pazila, pa kar ni mogla zaspati. Položila sem glavo na blazino k njenemu obrazu in jo božala. In ona, vsa ljubezniva, je božala mojo roko, češ naj mirno zaspim. Neko jutro sem prišla darovat kri zanjo in sem šla potem k stari mami na obisk. Naenkrat me je obšla slabost, stemnilo se mi je pred očmi in postalo mi je slabo. Ona pa, vsa zaskrbljena, me je vabila, naj se uležem k njej, da si opomorem..." (vnukinja Andrejka) "Kmalu potem, ko so jo pripeljali od operacije in še pod učinkom narkoze, mi reče: »Poglej te otroke ob postelji, gotovo so lačni. Metka, daj vzemi ta kruh in marmelado, ki so mi jo prinesli za malico, pa daj otrokom, gotovo so lačni,« Še v blodnjah po operaciji ni mogla skriti svoje dobrote in usmiljenja do potrebnih." (snaha Metka) "Po operaciji je bila na okrevanju pri nas. Luči je šla v drugo spalnico, jaz sem pa ostala s staro mamo kot bolničarka. Bila je še zelo šibka in je potrebovala pomoč za vse... Ponoči, ob katerikoli uri me je klicala: »Andrejka, piti!«, ker je imela izzsušena usta. Zgledala je slabo, a polagoma se ji je z veliko volje in vztrajnosti (po tem je bila znana) vidno zbolj-ševalo. Nekega dne mi pravi, da imam zmožnosti za bolniško sestro in da bi se lahko posvetila temu poklicu. Odgovorila sem ji, da se ne vidim v tem poklicu, a njej sem stregla iz ljubezni, kakor ne bi mogla tujim ljudem." (vnukinja Andrejka) "Zame pa je imela stara mama v mislih drug poklic: misijonska sestra. Pogosto mi je govorila o Bogu in kako je treba tudi v okolju širiti božjo besedo z zgledom in dobrimi deli. Pozorno sem jo poslušala, saj ji je bilo tako všeč govoriti o misijonskem delu. Sama je sodelovala z molitvijo in darovi pri misijonih v Afriki. Nas otroke pa je tudi navduševala za zbiranje rabljenih poštnih znamk za pomoč misijonom. Nekega dne okrog božiča sem zvedela, da je imela prižgano svečo pri jaslicah, ko je molila devetdnevnico za moje razsvetljenje pri izbiri poklica. Ganila me je njena vnema za vse dobro in želja, da bi tudi mene vključila v tako plemenite cilje. A moja življenjska pot se je odpirala v drugo smer, pa vendar je bila tesno povezana z njeno močno ljubeznijo po naravi, rastlinami in vrtom." (vnukinja Gabrijela) "Nepozabna mi je slika: Stara mama sedi v naslanjaču v svoji kuhinji in bere revijo Duhovno življenje. Da, duhovnost in vero v Boga ju dolgujem prav njej. Hvala, stara mama!" (vnuk Alex) "Še polno doživetij se mi plete v spominu: njeni nasveti, molitvice, orglice in sploh navdušenje za petje. Koliko pesmic je znala, a "Angelček varuh moj" je bila njena najljubša. Tudi to je bilo znak močnega domotož-ja po Sloveniji, pobožnost pa izraz njene vernosti. Bila je tesno zraščena z zemljo, ki jo je rodila, polna ljubezni do božjega stvarstva, do trdega dela in počitka^sedaj ga uživa pri Bogu!" (vnukinja Monika) "Danes, ko vidim kako rasteta moja otroka, večkrat žalujem, da jima življenje ni dalo možnosti, da ^-'-itr * * 'M bi uživala stare starše, kakor sem jih jaz. Bogu se pa zahvaljujem, da sem kot otrok lahko imela to veliko milost in da zdaj lahko svojima otrokoma nudim to bogato izkušnjo, ki jima bo gotovo nekaj pomenila v bodočnosti." (vnukinja Lili) "Preprosto rečeno, moja stara mama je bila izredna žena v vsakem oziru. Ponosna sem nanjo in na družino, katero sta s starim atom vzgojila. Bila mi je res ljuba. Kako bi si želela občutiti ta trenutek njeno skrbno in ljubečo dlan! Za vedno bo ostala v mojem srcu in trajnem spominu." (vnukinja Andrejka) 7 • »STARA MAMA«, la abuela »Muchas veces me ocurre que stara mama llama a la puerta de mis recuerdos. A veces se da algun episodio o se me cruza alguna palabra o pensamiento que me la trae a la mente, y entonces es como si comenzara a rodar frente a m'i toda una peiicula del pasado. Su rostro sonriente, su porte menudo, sus cabellos plateados, trenzados en un rodete... la imagen se sigue completando. Si bien hace muchos anos que ya no esta entre nosotros, aun la sigo viendo vestida en su traje azul, con su carterita en las manos, o en su gastado delantal diario y calzada con esos zapatitos negros de tela, que ella misma se confeccionaba, dandole la forma de sus cansados y deformados pies, que tantos y tan difkiles caminos han recorrido. A veces me parece que hasta puedo escuchar su risa, su alegre saludo de bienvenida, cuando alguno de nosotros aparecia en su casa.« (nieta Monika) »Recuerdo a stara mama y stari ata arrodillandose frente a m'i, preguntandome cosas en idioma esloveno, que de chiquito todav'ia no entend'ia. Despues, con los anos, fui aprendiendo muchas frases cotidianas, gracias a stara mama: »Ali si lačen?«, Kam greš? , »Gremo v Slomškov dom k sveti maši« y as'i unas cuantas oracio-nes que de a poco fueron incrementando mi vocabulario esloveno." (nieto Alex) "Stara mama siempre estaba alegre. La recuerdo con una sonrisa en los labios, cantando o tocando su armonica" (nieto Luka) "iQue lindo recuerdo guardo de su sonrisa! Siempre cuando sonre'ia con ganas se veia que le faltaban unos dientes atras, en el lado izquierdo. Pero eso indicaba que estaba sonriendo de verdad. iContenta! Otro recuerdo que atesoro es el »aroma" que tenia stara mama. Era lindo, propio, muy caracter'istico de ella; un aroma que podr'ia reconocer hoy dia."(nieto Alex) "En una oportunidad me quede a dormir con ella porque no se sent'ia bien, estaba con algunos mareos y malestares^ Cuando salio del bano en camison y ya preparada para la cama, descubr'i con mucha sorpre-sa y por primera vez, como era su cabello cuando se soltaba su eterno rodete. Blanco y muy finito, estaba atado en una laaaaarga, muy larga trenza, que le lle-gaba casi hasta la cintura. Una sonrisa esbozaron mis labios, pues nunca la habia visto as'i, a pesar de sus ya 90 anos^"(nieta Sonia) "Tantos lindos momentos me vienen a la mente^ y cada uno de ellos, por mas simple que haya sido, era muy especial, porque stara mama brindaba mucho carino, se preocupaba por cada uno de sus nietos con de-dicacion. Me acuerdo cuando la operaron de un tumor en el intestino, yo me quedaba a cuidarla de noche en la cl'mica, y le apoyaba la cabeza en su cama y ella la acariciaba^era tan carinosa y demostrativa^y yo le devolvia ese amor acariciandole la mano, para que se durmiera tranquila. En esa ocasion, una manana, luego de donarle sangre, sub'i a la habitacion a saludarla. De repente se me puso todo negro, me bajo la presion y me desmaye. Y ella, muy preocupada, me hizo un lugarcito en su cama para que me restableciera^" (nieta Andrea) "Al poco tiempo de salir del quirofano, y aun bajo los efectos de la anestesia, me dijo:" Mira a esos ninos que estan al pie de mi cama. Pobrecitos, estan hambrientos. Dale, Metka, toma el pan y la mermelada de mi merienda y dale a los chicos, que tienen hambre". Aun en su obnubilacion y delirio post anestesia, no de-jaba de emanar toda su bondad y compasion por los mas necesitados." (nuera Metka) "Para recuperarse de su cirug'ia vino luego a casa. Luči se mudo a otro dormitorio y yo me quede con ella, para hacerle de enfermera. Estaba muy debil y habia que darle de comer, banarla y todo lo demas. De noche, a cada hora me llamaba: "Andrejka, tomar", porque se le secaba la boca. Fue triste verla as'i, pero de a poquito, con la fuerza y la voluntad que la caracterizo siempre, salio adelante y se puso bien. Un d'la me dijo que me de-dicara a ser enfermera porque tengo condiciones y, que fui su mejor enfermera. Yo le conteste que no me ve'ia para eso, que lo hacia por amor a ella y que no podr'ia atender as'i a otra gente^"(nieta Andrea) "En cambio a m'l, en sus pensamientos, me ten'ia destinada para ser monjita o misionera. Siempre me hablaba de Dios, de llevar Su palabra a todos lados, de no tener vergüenza de hablar de El entre mi entorno, que nuestros comportamientos deb'ian ser ejemplares y lle-nos de amor y solidaridad hacia el projimo. Yo siempre la escuchaba con mucha atencion. Le gustaba contarme sobre la importancia del trabajo en las misiones. Ella 119 ■if iJ- ^ Z vnukom Markom / Con el nieto Marko Z vnukinjo So^jo / Junto a su nieta Sonia Z vnukinjama Lučko in M^drejko / Con sus nietas Lučka y Andrea Zvnukom Mlexom / Con su nieto Alex Z vnukinjo Mndrejko / Con su nieta Andrea Stari ata ponuja grozdje gospodu Kalanu / Stari ata le ofrece uvas al padre Kalan V naročju drži malo Veroniko / En sus brazos tiene a su pequena nieta Veronika Kolo, klobuk... stari ata / Bicileta, sombrero ... stari ata solia colaborar con los distintos proyectos de misiones en Africa. A nosotros nos incentivaba a juntar estampi-llas para ayudar a armar colecciones y juntar asi fondos para misionar. Un dia me entere que en epoca de Navidad, junto al pesebre armado, prendio una vela y la dejo ardiendo mientras rezaba y hacla una novena por la iluminacion de mi decision. Pero, si bien la escuchaba con mucho carino, no le pude conceder su tan sonado deseo. Mi vocacion se oriento hacia otro camino. Me dedique a las plantas y al diseno de jardines y este amor por la naturaleza,sin duda, tambien se origino e influyo en ml, por ella." (nieta Gabriela) "La recuerdo sentadita en el sillon de la cocina, rezando o leyendo su "Duhovno Življenje". Podrla decir que mi fe en Dios y mi espiritualidad se la debo a stara mama." (nieto Alex) "Tejiendo se estan en mis recuerdos sus valiosos consejos, oraciones, las melodlas en su armonica y todo su entusiasmo por el canto. Cuantas canciones sabla. Y nunca se olvidaba de sus letras. "Mi angel de la guarda" era su cancion preferida. En todas ellas se reflejaba su profunda fe, tambien lo ligada que estaba en su esplritu a la tierra que la vio nacer, y la anoranza que la embria-gaba. Llena estaba de un profundo amor a la naturaleza y a todo lo creado por Dios. Tenia un gran respeto por el trabajo pero asi tambien por el tiempo de descanso, que hoy ya disfruta en el Cielo." (nieta Monika) ku pelinkovca v razgovoru z mami. Spominjam se, da sem ga poslušala vsa zaverovana, čeprav nisem dosti razumela, o čem vse je pripovedoval. A pri mojih 7 ali 8 letih sem ga rada opazovala, imel je namreč posebno navado, da je rad ponavljal nekatere besede. Meni se je prilepil tisti njegov »ka ne« (kaj ne). Zdelo se mi je zanimivo, kako pogosto je rabil to besedo. Včasih sem celo štela, kolikokrat jo bo izgovoril ob enem obisku... Nato je spet vzel svoj klobuk, pozdravil z »Zbogom« in se odpeljal..."(vnukinja Sonja) "Stari ata je bil zelo priročen za razna dela, še posebno pri gradnji stavb. Tako je zgradil svojo hišo, pa tudi hiše svojih otrok ali vsaj pomagal pri njih gradnji. Slišal sem, da je bil tudi pri gradnji našega Slomškovega doma. Ko sem bil še zelo majhen, se spominjam, kako sem mu pomagal (no, ja, morda sem le bolj motil) delati cementno malto, ko je gradil pločnik in vhodno ploščad. V spominu mi je ostal, da vedno nekaj dela". (vnuk Dani) Oba s staro mamo sta bila zmeraj takoj pripravljena skočiti na pomoč. Spominjam se lepega sončnega dne, ko je stari ata delal pločnik pred našo zhišo. Kleče je polagal rumene ploščice in žvižgal, mi smo ga pa gledali z zanimanjem in "pomagali" prinašati, kar je potreboval. Potem je dal pa klobuk na glavo, se vsedel na kolo in se poslovil z vljudnim "na svidenje" (vnukinja Lili) " Hoy, mientras voy viendo como crecen mis hijos, muchas veces se apodera de ml una tristeza, al ver que la vida no les dio la oportunidad de conocer y compartir con sus abuelos, pero al mismo tiempo le agradezco a Dios que yo nina haya recibido esta gracia especial y asi poder transmitirles a ellos esta experiencia que segura-mente, si no ahora, en un futuro no tan lejano, algo les significara." (nieta Lili) "Simplemente, "Mi Stara Mama" era una mujer extraordinaria, que siempre demostro ser digna de la vida. Estoy muy orgullosa de ella y de la familia que supo crear junto a stari ata. Era ella mi abuela adorada. iComo me gustarla sentir su abrazo en este momento! La tendre presente de por vida, en mis recuerdos y en mi corazon." (nieta Andrea) "Stari ata je bil vedno zelo izrazit s svojimi gesti. Spominjam se njegovega jeznega obraza, ko mi je pripovedoval, da so mu ukradli kolo, kadar je delal pri gradnji sina-mojega strica- Francija. Približal se mu je en mož, ki je rekel, da dela pri sosednji gradnji. Prosil ga je, če bi mu posodil kolo, da bi šel v trgovino po hrano za kosilo. Stari ata mu je kolo posodil, o tem dobrem možu pa ni bilo več ne duha ne sluha. Peš je prišel domov in nam to dogodivščino povedal z izredno izrazitim ge-stim in hudim obrazom. Vtisnil se mi je tudi v spomin kako je ves ogorčen tekel za kužom, ki mu je prišel lulat na njegovo njivo, in ga prav jezno podil. Ravno takrat sem prišel k njim, in njegove geste so se mi zdele zelo smešne in se še danes-nasmehnim, ko mi ta dogodek pride ne misel." (vnuk Marjan) 8 • STARI ATA "Še zdaj ga vidim, visok, vitke postave, z obrazom, ki razodeva dobroto, tak je bil naš stari ata. Na glavi je nosil klobuk in vedno ga je spremljalo tudi njegovo kolo... Takole sredi dopoldneva se je mimogrede ustavil pri nas za kratek obisk, a je kar rad posedel ob kozarč- "Živo se spominjam, ko sem bila še zelo majhna in sem mu sedela na kolenih za mizo. Stara mama mu je pripravila solato z domačega vrta z domačim kisom. Kis sta delala namreč iz domačega grozdja, zato je bil še posebno močan. In prav tak mu je bil najbolj všeč..." (vnukinja Veronika) "Nisem mogla verjeti, ko sem opazovala, koliko * ■ ' —* « > • -V -St^ -• m domače solate je stari ata pojedel pred vsako večerjo." (vnukinja Nevenka) "Hodila sem v drugi ali tretji razred argentinske šole in za zaključno prireditev smo vadili razne pesmi Marie Elene Walsh. Skupaj s sošolko sva igrali za „cedilo«. Tako da je mama prosila starega ata, če bi mi lahko pomagal. Bila sem takrat pri njima in cel popoldan opazovala, kako je z žico in dobro voljo napravil veliko trdno cedilo, s katerim sem par dni pozneje plesala na odru. Veliko prizorčkov je bilo, a tale je eden izmed tistih, ki mi je najbolj ostal v spominu." (vnukinja Lili) "Ne morem pozabiti, kako je nekoč stari ata za mizo sedeč jokal, ko se je spominjal žalostnih dogodkov iz vojne. Stara mama je sedela ob njem in ga razumevajoča tolažila in podpirala. Bila je ob njem kot močan steber in opora. Ta ganljiva slika mi je ostala v globokem spominu." (vnukinja Metka) "Z globoko žalostjo sta nama in ata pripovedovala, kaj vse se je zgodilo v Sloveniji med revolucijo. Kako so staremu atu tekle solze, ker se ni mogel vdati temu, da je on lahko rešil svoje življenje, za njegove prijatelje pa bilo usojeno, da so bili tako podlo izdani in umorjeni. Kako ga je stara mama skušala potolažiti z besedami ,,Je že moralo tako biti...« .Taka in še veliko drugih pripovedovanj sem vedno poslušala kasneje, ko sem šest let po njegovi smrti, že kot dekle in učenka stanovala sedem let pri stari mami..." (vnukinja Lili) "Presenetilo me je pripovedovanje očka, da je imel stari ata v svoji hiši na kmetih na podstrešju posebno sobo, kjer so imeli spravljene razne stvari, ki jih niso dnevno rabili. V to sobo so otroci hodili občudovat veliko živobarvno sliko, ki je bila čez vso steno. Res velika! Prikazovala je zemljevid Evrope in Amerike z Atlantskim oceanom. Raznobarvne črte so povezovale mesta na obeh celinah, se pravi morske poti, po katerih so plule ladje, kakor ta, ki je bila naslikana na sredi oceana. Bila je velika potniška ladja; ta je otroke še posebno zanimala. Vedeli so, da se je s tako ladjo vozil stari ata v Argentino in iz Argentine. Očividno je bil stari ata mož, ki se ni bal sveta in daljav... za tisti čas neobičajna širina pogleda kmečkega fanta!" (vnukinja Gabrijela) "Spominjam se njegovega zadovoljnega in ponosnega obraza, tiste pomladanske nedelje, leta 1980, ko smo praznovali zlato poroko. Vnuki smo staršema peli in igrali na kitare med mašo, potem pomagali streči med kosilom, končno pa jima še nekaj deklamirali za poklon. Še stric Vinko in Alex sta takrat prišla iz Amerike. Bilo je lepo družinsko slavje. Nismo mogli verjeti, da je končno postalo poslo- vilno slavje, saj so nam teden kasneje sporočili žalostno novico, da nas je stari ata med spanjem zapustil za vedno. Čeprav smo z njim preživeli krajšo dobo našega življenja, saj smo bili vnuki še otroci, se ga milo spominjamo kot dobrega starega ata, praktičnega, vedno pripravljenega za vsako delo in pomoč. Bil je tiste sorte tip, da ni le govoril ali kritiziral od daleč, vključil se je v politiko ali, že v Argentini, v prvi odbor Slomškovega doma in od tam pomagal, kar je bilo treba, za rast in dobro vseh Slovencev. To naj nam ostane od njega za zgled in plemenit spomin." (vnukinja Sonja) 8 • »STARI ATA«, EL ABUELO »Ese hombre alto, delgado, de tierna mirada y con cara de bueno...ese era nuestro stari ata. Con su sombrero en la cabeza y su bicicleta, cual fiel companera... Lo recuerdo visitandonos en las mananas de algun d'la de semana, sus largas charlas con mi mama, sabo-reando lentamente una copita de Pelinkovec que ella le servia... Yyo alli, con el menton acurrucado sobre mis an-tebrazos cruzados, apoyados en la mesa del comedor, lo miraba y lo escuchaba atentamente, sin interrumpir su conversacion. Recuerdo que mi stari ata contaba muchas cosas; me gustaba escucharlo aunque no entendiera demasiado los temas de los que hablaba. Pero con mis 7 u 8 anos me llamaba la atencion que al final de cada oracion dijera: a k'ne? (ino?). Hasta jugaba a contar las veces que lo repet'ia en una manana. Luego se poma su sombrero en la cabeza, tomaba su bicicleta, nos saludaba con un »Zbogom« (Adios) y part'ia.« (nieta Sonia) »Stari ata era muy habilidoso con sus manos, sa-b'la hacer de todo, sobre todo a lo que a contruccion de casas se refiere. De hecho construyo su propia casa y ayudo a sus hijos a construir las suyas.Hasta cola-boro en la construccion del edificio del Club esloveno Slomškov dom, en Ramos Mejia. Tengo la imagen de cuando yo era muy chiquito, ayudandole a stari ata (bueno, tal vez mas bien moles-tandolo) a hacer la mezcla de cemento, para construir la vereda y la subida de autos. Lo recuerdo siempre ha-ciendo algo...«(nieto Dani) "Stara mama y stari ata estaban siempre bien pre-dispuestos a prestar cualquier ayuda. Recuerdo un hermoso d'la de sol, cuando stari ata estaba haciendo la vereda en el frente de nuestra casa. Mientras colocaba cada baldosa amarilla, silbaba, arrodillado, en tanto nosotros observabamos con gran interes y »ayudabamos« a acercarle todo aquello que no estuviese a su alcance. Al terminar, se poma su sombre- 123 i -i--— ^ -t. ♦ ro en la cabeza, se sentaba en la bicicleta y se despedia hasta la proxima." (nieta Lili) "Stari ata era muy expresivo en sus gestos. Recuer-do su cara de indignacion cuando me conto como le robaron la bicicleta, cuando trabajaba en la obra de su hijo-mi to Franci. Se le acerco un hombre diciendo que estaba trabajando en una obra vecina y, si podr'ia pres-tarle la bicicleta para ir a comprar fiambre. Stari ata se la presto y este "buen hombre" nunca mas aparecio, de modo que tuvo que volver a su casa a pie. Recuerdo las caras y los gestos que hacia mientras me lo contaba muy enojado. Del mismo modo me quedo grabada su expresion de fastidio, debido a un perro que entro al jardn de su casa y le orino la huerta. Al llegar a su casa lo encontre corriendo al perro, haciendo todo tipo de gestos y ade-manes que me causaron mucha risa y aun hoy, cuando me acuerdo, me siguen causando gracia." (nieto Marjan) »Un recuerdo muy vivo que tengo de cuando era chica es, cuando stari ata me sentaba en sus rodillas y com'iamos juntos la ensalada de su propia huerta que stara mama le preparaba, con el vinagre hecho por ellos, tan fuerte y que tanto me gustaba...«(nieta Veronika) »Me acuerdo lo mucho que el disfrutaba comer cada noche, de entrada, un bol de ensalada casera. No pod'ia creer que pudiera comerse esa cantidad.« (nieta Nevenka) "Cursaba segundo o tercer grado de la escuela argentina y para el acto de fin de ano estabamos practi-cando diversas canciones de Mar'ia Elena Walsh. Junto a una companera actuar'iamos de »colador«. As'i es que mama le pidio a stari ata si pod'ia hacerme un favor. Toda una tarde estuve con ellos observando como con alambre y mucha buena voluntad logro fabricar un colador gigante, con el que unos d'ias mas tarde estuve bailando sobre el escenario. Muchas fueron las actua-ciones, pero es esta una de las que mas cosquillea mis recuerdos." (nieta Lili) »No puedo olvidar la imagen de stari ata lloran-do en la mesa, evocando el triste pasado de la guerra, y a stara mama a su lado, fuerte como una roca, tratando de calmarlo y contenerlo en sus emociones. Ese cuadro fue para m^ muy fuerte y conmovedor...«(nieta Meti) "En cuantas ocasiones con profunda tristeza nos contaban aquellos sucesos acontecidos durante la re-volucion civil en Eslovenia. Fuimos testigos de muchas lagrimas derramadas por stari ata, pues nunca logro resignarse al destino que lo separo de sus camaradas, vilmente traicionados y asesinados por el desalma-do enemigo. Y stara mama, que intentaba consolarlo con palabras como: »As^ tuvo que ser...« Estas y muchas otras historias segu'i escuchando cuando seis anos despues de su muerte me fui a vivir a la casa de stara mama." (nieta Lili) »Me llamo mucho la atencion cuando očka me conto que stari ata ten'ia en la casa de campo, donde viv'ian, en su pueblo, en Eslovenia, una habitacion en el altillo, en la que guardaban distintas cosas que no usaban en lo cotidiano. A los chicos les gustaba entrar a este cuarto a observar un gran cuadro colorido, que representaba el mapa de Europa y America , con el ocea-no Atlantico. L'ineas de todos colores un'ian ciudades de ambos continentes. Eran l'ineas mar'itimas que recorr'ian los barcos, como ese, que estaba dibujado en medio del oceano. Era un gran barco de pasajeros que a los chicos les llamaba mucho la atencion, porque sab'ian que en uno de ellos hab'ia viajado, de joven, su papa a la Argentina. Esto me pinto a un hombre de horizontes abiertos, interesado en lo que suced^a en el gran mundo, al cual no le tem'ia, como tampoco a las distancias. Algo no habitual para un muchacho campesino, en esa epoca.« (nieta Gabriela) »Recuerdo su cara de orgullo y satisfaccion, en ese domingo de primavera del ano 1980, cuando le festeja-mos a el y a stara mama las Bodas de Oro. Sus nietos le cantamos y tocamos con guitarras durante la misa. Luego, en el almuerzo, nos vestimos de mocitas y ayudamos a servir y al final, en homenaje le recitamos unos versos. Hasta el t'io Vinko y Alex vinieron de Estados Unidos en esa oportunidad. Fue una linda celebracion familiar. Nunca hubieramos cre'ido que esta celebracion se transformar'ia una semana despues en una despedida. El domingo siguiente, mientras dorm'ia, stari ata nos dejo para siempre. Si bien compartimos con el una etapa corta de nuestra vida, pues todos los nietos eramos ninos aun, lo recordamos como un buen abuelo, practico, siempre dispuesto a ayudar en cualquier trabajo o labor. Era de ese tipo de hombres que no se la pasaba hablando o criticando, sino por el contrario, de los que se acercaba adonde fuera necesario, a la poiitica, a la comision de proveedores de leche de su pueblo, y ya despues, en Argentina, a la comision fundadora del Club esloveno, y desde alii, colaboraba y trabajaba »ad honorem«, para bien de todos los eslovenos. Que este noble recuerdo nos quede de el como ejemplo de vida.« (nieta Sonia) 9 • DOMA PRI STARIH STARSIH »Dom stare mame in ata se mi je vedno zdel skrivnosten. Prostorna, bolj temačna tiha hiša je razširjala 124 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida ^ --v ^ > .. nek poseben vonj, takšen, ki bi me še danes spominjal le na to hišo. Že na pločniku me je prevzel opojen duh po lipovem cvetju, drevo je namreč raslo na pločniku pred hišo. Hiša je imela spredaj nizko leseno ograjo; kot so mi pravili, jo je naredil pokojni stari ata. Navajeni smo bili, da nismo zvonili ob prihodu, ampak smo kar dvignili pri vrtnih vratih zapah in šli na dvorišče. Tam sem pustil kolo. Zdelo se mi je imenitno, da so mi pri 10-11 letih zaupali, da sem šel s kolesom k stari mami, morda kakih 13 "kvadrov" daleč. Nosil sem ji namreč pokojnino. Moja mami je prinesla denar iz banke, ga zavila v rabljeno vrečko od sladkorja in mi ga izročila. Tako se ji je zdelo manj opazno. Skoraj vedno sem jo našel na vrtu ali na dvorišču. Nič se ni začudila ali ustrašila, ko sem se kar tako pojavil, kakor da bi nas z odprtimi rokami vedno čakala, kakor da bi bilo tu vedno vse odprto. Nasmejanega obraza me je sprejela in pustila ob strani delo, s katerim se je ravno ukvarjala. Črni maček na mejni ograji soseda Don Luisa je po svoje dopolnjeval sliko skrivnostne hiše... V gobcu mu je pogosto visela pravkar ujeta miška - morda je bil ravno čas za malico..." (vnuk Damijan) "Ko sem bil še majhen, sva z atijem potovala iz Kalifornije v Argentino k starim staršem. Pri njiju se mi je zdelo vse tako skrivnostno neznano. Verjetno zaradi neznanja jezika, saj ju nisem nič razumel. Na sveti večer pred božičem tistega leta sem doživel pri njiju poseben slovenski običaj: Blagoslov vseh prostorov doma. Miza v dnevni sobi je bila okrašena na poseben način, stoli pa so bili urejeno postavljeni ob steni. Pod steklom na mizi so bile nameščene fotografije vseh družin od njunih otrok. Medtem ko so prihajali sorodniki k blagoslovu, sem rad opazoval te slike te tako številne družine. Na posebnem mestu so bile jaslice, poleg pa vse potrebno za blagoslov: sveče, blagoslovljena voda, križ in kadilo ter rožni venec. V mraku je stari ata pripravil žerjavico v peči za žar. Žerjavico je prinesel na posebni lopatici in ob blagoslovu je nanjo stresal kadilo. Ta dišeči dim je bil nekaj posebnega, zdelo se mi je tako slovesno. S prižganimi svečami smo v mraku obšli vse prostore, kadili in škropili z blagoslovljeno vodo. Stara mama je imela v rokah rožni venec in molila na glas: Zdrava Marija... vsi ostali pa smo odgovarjali: Sveta Marija... V dnevni sobi smo se zbrali okoli jaslic in še molili in peli božične pesmi... Ta slika božiča mi je še danes zelo živa." (vnuk Alex) "Na nadpražniku (podboju) vhodnih vrat je bilo s kredo napisano: 19 + G + M + B + 90. Skrivnostni napis je ena od navad iz Slovenije in še drugih dežel za praznik Svetih treh kraljev. Napis pomeni: številke- tekočo letnico, črke so pa začetnice imen Gašper, Miha, Boltežar. Stara mama je opravljala hišne blagoslove na sveti večer, na večer pred novim letom in na večer pred Svetimi tremi kralji. Z blagoslovljeno vodo in kadilom je blagoslovila vse prostore v hiši in vrt, za Svete tri kralje je pa dodala še napis na vrata. Ta domači hišni blagoslov naj varuje dom skozi celo leto. Opravi ga vsa zbrana družina, ki se je preje z duhovno obnovo pripravila na praznike, hišo pa temeljito očistila in okrasila za božič. To je star običaj, ki ga skušamo ohranjati v naših družinah." (vnukinja Sonja) "Za božič sem bil v Argentini tudi pozneje, že odrasel. Takrat je mene doletelo, da sem pripravil žerjavico za blagoslov s kadilom in tudi šel s staro mamo po prostorih za blagoslov. Zame je bilo takrat dvakrat pomenljivo: Iz te hiše sta se poslovila moj ati in stari ata... (vnuk Alex) "V veži se je odražalo strmo, mrzlo, marmornato stopnišče, ki je peljalo nekam gor v neznano, skoraj skrivnostne prostore. Kar nek strah sem imel iti po tistih stopnicah, verjetno zaradi tega, ker v prvem nadstropju ni bilo nikogar. Pod stopniščem pa je bila majhna sobica za shrambo različnih stvari. Namesto vrat je imela samo zaveso. Zanimivo, da smo se ravno tam otroci, kadar nas je bilo več, radi skrivali, igrali smo se skrivalnico." (vnuk Damijan) "Na stopnišču, ki vodi v prvo nadstropje, je visel na steni ob prvi stopnici kropivček z blagoslovljeno vodo. Vedno, ko sem odhajal od doma, me je stara mama z blagoslovljeno vodo pokrižala: V imenu Očeta in Sina... Včasih pa je mene spomnila, da sem se sam ob kropivčku prekrižal. Ta običaj sem prevzel in ga gojim še danes tudi v svoji družini. Iz Avstrije sem prinesel kropivček in na steni v dnevni sobi, v Temecula, ga nimam samo za okras... Kolikokrat se prekrižam, pa tudi naredim križek na čelo Aniki, preden gre spat. V posebnem kotičku v hiši imamo oltarček s podobo Marije Pomagaj in sliko mojega atija s staro mamo. Nekako otožna sta, saj je bilo ob slovesu na poti v Kalifornijo. Ta slovenski kotiček izliva na nas blagoslov in mir. Ne dvomim, da se duhovna dediščina stare mame žer preliva v tretji rod... (vnuk Alex) »Samo pet minut hoje nas je ločilo od Tomazino-ve hiše, tako da smo neštetokrat peš korakali na obisk k staršema ali stara mama k nam. Z Meti sva rade hodile k njima gledat nadaljevanko »Un mundo de veinte asientos«. Takrat sva večkrat ostali tudi na večerji pri njiju.« (vnukinja Lili) "Hiša je bila obdana z zelenjem in rožami, nekatere take, bolj stare, kot bršljan, škrniclji, ali rožni grmi z drobnimi rdečimi zvončastimi cveti. Vsepovsod so se širile marjetice, vijolice in spominčice. Največ dela pa si je dala stara mama z visečimi nageljni. Vzgojila jih je iz majhnih poganjkov, ki jih ji je daroval prijatelj, prinesel jih je iz rojstne domovine Slovenije." (vnukinja Gabrijela) "Nageljni so bili njena ljubezen. Ob ograji pri pralnici jih je bilo v koritih za celo gredico. Kako lepo je bilo pogledati in vonjati to opojnost! To ljubezen do rdečih nageljnov je stara mama gotovo prinesla iz Slovenije, kjer jih imajo še posebno v časti. Balkoni in okna hiš na deželi so polni te žareče lepote." (vnukinja Sonja) "Po dvorišču se je šopirila brajda trte, poleti polne belih in črnih grozdov. Res je trta nudila prijetno senco, a je bila tudi bivališče raznih živalic, na primer tudi meni neprijetnih pajkov. Nekoč, ko se je stara mama bolj slabo počutila, sem nekajkrat prenočila pri njej. Spala sem v gornji sobici, ravno nad brajdo. Ne vem zakaj sem si začela domišljati, kaj če kakšen pajek prileze skozi okno v sobico... Stara mama me je mirila, češ saj tu ni pajkov. A neko noč sem sanjala, gotovo zaradi mojih strahov, da je pajek prilezel v sobo in me s stropa dol gledal... Ko se zjutraj zbudim, se stresem, kot da bi me strela udarila - s stropa dol me gleda živ, plavkasti PAJEK... (vnukinja Gabrijela) 9 • LA CASA DE LOS ABUELOS »La casa de stara mama fue para m'i siempre una casa misteriosa. Amplia, silenciosa, con poca luz y con un olor caracter'istico, muy caracter'istico que hoy solo podr'ia recordarme a ella... Ya en la vereda misma te recib'ia un embriagante aroma a tilo. El frente estaba cercado por unas rejas bajas de madera que, segun contaron, las fabrico stari ata. La costumbre de la casa era abrir el gancho de la reja y entrar sin tocar timbre por el camino ancho que esta-ba al costado de la casa. All'i estacionaba orgulloso mi bicicleta. Tema tan solo 10-11 anos y me sent'ia grande e importante porque mi mama me confiaba hacer este viaje -de unas 13 cuadras - solo, para llevarle, guardado disimuladamente en una bolsita de azucar, el dinero de la pension. Casi siempre encontraba a stara mama afuera, en el patio, o trabajando en su huerta. Me pa-rec'ia raro que nunca se asustara cuando entrabamos as'i, sin avisar. Como si siempre nos estuviera esperando con los brazos abiertos. Era una casa sin demasiadas llaves. Una gran sonrisa al verme, era senal de que se alegraba y estaba dispuesta a dejar todo para venirme a atender. Un gato oscuro y huidizo en la pared del vecino don Luis, le completaba el marco de misterio a la casa. Casi siempre lo ve'ia »en hora de merienda« , con la cola de un raton en su boca.« (nieto Damian) »De chiquito mi papa me llevaba de visita de California a la Argentina, a la casa de los abuelos. Recuer-do que esto siempre fue para m^ algo m'lstico. Creo que debe ser porque se hablaba un idioma diferente, que en esa epoca aun no entendia." (nieto Alex) »La puerta de entrada tenia anotadas en el borde de arriba, con tiza blanca, unos numeros y letras, se-paradas por cruces (I9 + G+M+B+90). Al principio y al final estaba anotado el ano en el que estabamos y en el medio, las iniciales de los Reyes Magos: Gaspar, Melchor y Baltazar. Stara mama nos contaba que as'i se hacia ya en Eslovenia, en cada v'lspera de Reyes, al fina-lizar la ceremonia de la bendicion de la casa. La misma consist'ia en purificar cada rincon de sus habitaciones, impregnandola con el aroma a incienso y rociandola con agua bendita.«(nieta Sonia) »Recuerdo que para esa ceremonia todas las sillas estaban en el comedor, contra la pared. Como yo viv'ia all'i estaba desde el principio. Mientras esperaba que vi-nieran los demas, me gustaba mirar todas las fotos de los nietos que stara mama poma debajo del vidrio de la mesa grande del comedor. Poco a poco iban llegan-do los familiares. Entraban y tomaban asiento. Antes del anochecer recuerdo que stari ata prendia la parrilla, para preparar el fueguito, que traia luego sobre una palita especial, sobre la cual, durante la bendicion de la casa iba echando incienzo. Este aroma era algo especial para m'i, me encantaba. Luego, con la casa casi a oscuras, 'ibamos recorreindo las habitaciones con velas, el humito que emanaba el incienso y rezando el rosario. Stara mama lo ten'ia en sus manos y empezaba: »Zdrava Maria ...« a lo que nosotros contestabamos: »Sveta Marija...« Tengo una viva imagen del pesebrey el arboli-to de Navidad iluminado por la velas.«(nieto Alex) »De esta manera la casa quedaba bendecida y protegida durante todo el ano. Estas ceremonias de ben-dicion se practicaban tambien en v'lsperas de Navidad y Ano Nuevo, implorando la proteccion celestial. Siempre se hacia en familia, con la casa bien ordenada y limpia, tal cual deb'ian estar preparados tambien nuestros cora-zones, a la espera de recibir al pequeno Jesus. Algo de esto intentamos practicar aun hoy en nuestros hogares.« (nieta Sonia) "En una de mis ultimas Navidades en Argentina, ya de grande, era yo quien prendia la parrilla y pre-paraba y caminaba con el incienso por la casa con stara mama...Esto para m^ fue algo especial, ya que ni mi papa ni stari ata estaban ya con nosotros." (nieto Alex) »Ni bien entrabas a la casa, unas frias escaleras de marmol, que llevaban hacia arriba, quien sabe adon-de, me generaban algo as'i como temor. Detras de ellas habia un cuartito muy pero muy pequeno, para guardar cosas, que no tena puerta pero estaba tapado por una cortina. Los chicos siempre jugabamos a escondernos all'i.« (nieto Damian) »Colgada en la pared, a la altura del primer esca-lon junto a la puerta de entrada, hab'ia un pequena pila de agua bendita. Antes de salir stara mama me paraba en la escalera y me hac'ia la senal de la cruz con el agua bendita, diciendo en esloveno: »En el nombre del Padre, Hijo ....« Ysi no la hac'ia ella me hac'ia sena y yo mismo me la hac'ia. Esta costumbre la pase a mi vida cotidiana y la practico aun hoy. En mi propia casa, en Temecula, tenemos una pila de agua bendita que compre en Austria y tantas veces me encuentro haciendo lo mismo^ Del mismo modo le hago la senal de la cruz en la frente a Anika, cuando se va a dormir. Ademas, en un arco de la casa arme un altarcito con la imagen de la V'lrgen Mar'ia Auxiliadora junto a una foto de mi papa y stara mama, mirando con cierta tristeza. Era en la despedi-da de mis padres a California. Este rinconcito esloveno siempre nos trae tranquilidad. La espiritualidad de stara mama paso sin duda a la tercer generacion." (nieto Alex) "Solo cinco minutos nos distanciaban de la casa de los abuelos Tomazin, as'i que infinidad de veces so-l'lamos ir a visitarlos, o los abuelos a nosotros. Con mi hermana Meti cenabamos muchas veces con ellos, cuando 'ibamos semana a semana a ver »Un mundo de veinte asientos«, novela en boga en aquellos tiempos." (nieta Lili) »La casa estaba rodeada de plantas y flores de diversos tipos, algunas algo antiguas como calas, he-lechos, arbustos con unas florcitas fucsias en forma de campanita, »nomeolvides« por doquier, pequenas margaritas, violetas y, por supuesto, tambien sus adorados claveles colgantes, que tanto mimaba a diario, y que vio crecer a partir de unos gajitos que le trajo un amigo de su querida tierra natal.« (nieta Gabriela) »Los claveles eran sus preferidos. Tenia una maceta llena de ellos entre las columnas de esa abertura de la pared que iba hacia el lavadero. IQue bonitos estaban y que intenso perfume regalaban! Este amor por los claveles rojos sin duda lo trajo de Esovenia, donde el clavel es la flor t^pica. Los balcones de las casas de su pueblo estan plagados de rojos intensos." (nieta Sonia) »Como olvidar ese limonero que tenia en su jar-d'in con la botella colgada abajo, que siempre fue un enigma para m'i. Y ese olor que impreganba el jard'in cuando se dispon'ia a quemar basura para abonar luego su huertita...« (nieto Alex) »Tema una gran vid de uvas negras que proprcio-naba una muy apreciada sombra al patio. Yo sab'ia muy bien que todo este follaje favorec'ia la presencia de aranas -bichos que a m^ no me caen muy simpaticos. Cuando, debido a unos malestares que pa-dec'ia stara mama, en una epoca me quedaba a dormir, se apodero de m^ una temible fantasia de que por la noche entrar'ia una arana a la piecita de arriba, donde me hospedaba. Stara mama me animaba diciendo que no ser'ia as'i, que no hab'ia aranas en la casa. Pero una de esas noches, quedandome dormida seguramente con ese tormentoso pensamiento, sone que una arana ven'ia a mi pieza y que me miraba desde el techo... Cuando desperte, iilOhh!!!! ilLA ARANA ESTABA DE VERDAD EN EL TECHO!!« (nieta Gabriela) 10 • DVORIŠČE NAŠIH SREČANJ Dvorišče hiše starih staršev ohranja ničkoliko družinskih nepozabnih srečanj in doživetij. »Kot bi bilo včeraj se spomnim, ko sem prišla k stari mami s kolesom in jo presenetila zadaj na vrtu. Vedno sem jo našla sedečo na njeni stari klopci, na sončku ali pod trto v senci, zatopljeno v branje ali pa pri ročnem delu. Tako rada je vezla in kvačkala. V duhu prisedem k njej, ona pa mi brž prebere kaj zanimivega ali poučnega. Pa prisluhnim njenim zgodbam, ki jih je imela na tisoče. Tako podrobno in živo jih je pripovedovala, da sem jih še sama podoživljala: spomini iz mladosti, razne dogodivščine iz časov begunstva, zgodbe o nekdanjih sosedih, pa o sorodnikih...A tudi o današnji argentinski politiki. Vedno je bila huda na kakšenga politika: »Ta je prava baraba«, se je jezila. Rada je hotela vedeti o nas, kaj se dogaja v našem življenju. Nikoli pa ni pozabila na priporočila, materinske nasvete in blagoslov, predno smo odšli...« (vnukinja Monika) »Moji najlepši spomini se vrtijo okoli otroških let. Veliko smo doživeli v krogu naših starih staršev v Toma-zinovi hiši in tudi v naši, na cesti Zapiola. (vnukinja Lili) »Na dvorišče smo postavili dolge mize in se vsi sorodniki skupaj zbrali za praznike, rojstne dneve ali godove starih staršev. Pa tudi, ko smo dobili obiske: kot strica Vinka in bratranca Alexa iz Amerike, teto Majdo in moža iz Kanade, kasneje teto Jožico in strica Jožeta Tušek in tudi bratrance iz Neuquena, pa še ob mnogih drugih priložnostih... Bilo je tudi središče druženja, ko smo blagoslaljali velikonočna jedila...«(vnukinja Veronika) Ponosna na svoji njivi / Orgullosa de su huerta Vnuk Alex pred ograjo, ki je naredil stari ata / Nieto Alex frente a la cerca que fabrico el abuelo Z vnuki na vrtu ob pozdravu za 90. letnico / Los nietos saludan a su abuela en sus 90 anos Pred hišo na Kennedy 564. V naročju je Joško Leben, prvi vnuček / Frente a la ca^a familiar sobre Kennedy presentando a Joško Leben, el primer nietito Oltarček v kotu hiše / Pequeno altar en el rincon del comedor Na dvorišču, praznovanje Alexovega ll.rojstnega dne / En el patio, festejando los II anos de Alex Družinsko praznovanje leta 1969 / Reunion familiar en el ano 1969 Vnuki Marko, Sonja, Veronika in Monika se igrajo na dvorišču pri starih starših / Los nietos juegan en el patio de la casa de los abuelos Družinskopraznovanje/ Festejo familiar »Vse to so bile posebne priložnosti, ki so nas iz leta v leto družile in omogočale mnogo skupnih družinskih trenutkov.« (vnukinja Lili) »Bil je kraj, kjer smo bratranci preživeli mnogo nepozabnih trenutkov. Igrali smo se razne igre, pripravljali smo nastope, ki smo jih potem predstavili starejšim na stopnicah, vadili božične pesmice z našimi domačimi inštrumenti...«(vnuk Dani) »Praznik in pol« je doživljalo dvorišče vsakič, ko nas je na njem toliko skupaj zagledalo. Ponosno nas je opazovalo, ko smo se bratranci izmišljali in organizirali različne igre in se med seboj močno zabavali. Bil je tudi kraj, kjer nam je stara mama rada igrala na orglice, nam zapela kakšno pesem ali nam je razkazovala nebo, medtem ko nam je nežno pripovedovala, da ja rdeče zato, ker so angelčki prižgali peč, da bodo naredili piškotke za sv. Miklavža...«(vnukinja Sonja) »Kolikokrat se je z mano usedla na tiste lesene klopce, ki so bile na dvorišču. Tam mi je pripovedovala zgodbe o ljubljeni Solveniji, mi recitirala kakšno poezijo, ki jo je imela v glavi ali pa mi je tudi zapela kakšno lepo pesem. Zelo rada je pela. Včasih pa sva tudi skupaj kaj zapeli.«(vnukinja Meti) »Vsi trenutk,i preživeti s staro mamo, so bili posebni, ker je bila ona zelo srčna in se je zanimala prav posebej za vsakega vnuka. Vsakič ko sem šla k njej, sva se usedli zunaj na in me je prijela za roko, in medtem ko jo je božala, me je vprašala »Kako si, moja ljubica?« Dolgo sva se pogovarjali in vedno mi je dala kakšen dober nasvet. Rada je bila moja zaupnica. »Kako je s tvojim srčkom, ali si koga spoznala?« Pogovarjati se z njo je bilo res lepo, ker te je ona spraševala vedno z ljubeznijo, brez, sojenja. Znala me je vedno na kakšen način spraviti v dobro voljo. Enkrat, se spomnim, ko sva se pogovarjali o ljubezenskih zadevah, mi je zaupala, da je kot mlado dekle bila zaljubljena v krojača, toda zaradi svojih razmer je potrebovala ob sebi močnega moža, zmožnega delati na polju in voditi kmetijo. Tako je enkrat spoznala starega ata, ki je bil iz dobre in verne družine. Rekla je, da ga je imela zelo rada, a da je njena ljubezen takrat pripadala temu krojaču... Med drugimi zgodbami mi je tudi povedala, da ko je šla nekoč čez most, je šel mimo nje nek italijanski vojak in jo je začel nadlegovati. Ona pa je bila močna in korajžna, pa se mu ni pustila. Figo mu je pokazala in šla naprej. Tako milo mi je to pripovedovala, da me je kar nežnost objela. Zato ji Italijani niso bili simpatični... Pogovarjali sva se tudi o veri. Njena vera in pre- pričanje sta bila tako močna, da ti je vedno ostalo neko premišljevanje, ko si se z njo pogovarjal. Nekoč sem imela dvom o cerkvenem zakonu in nedeljskih mašah in sem jo vprašala: « Stara mama, če je nekdo dober do bližnjega in živi pravično, a ne hodi vsako nedeljo k maši, samo včasih ali za praznike, je grešnik, ne bo šel v nebesa?« Ona mi je pa ponižno povedala, da če pravično deluje na zemlji, bo verjetno šel v nebesa, da je glavno to, kar ima v srcu in da gre k maši zaradi prepričanja in ne zaradi formalizma. Vedno je odgovarjala enostavno, brez ovinkov, da si jo čisto lahko razumel. Kakor vse kar je delala, vedno z ljubeznijo... Na tem dvorišču smo vsi bratranci doživeli veliko lepih trenutkov, ki jih bomo ohranili za vedno v našem srcu.«(vnukinja Andreja) 10 • PATIO DE ENCUENTROS El patio de atras de la casa de stara mama y stari ata guarda innumerables momentos e historias compar-tidas en famlia. »Como si fuera ayer recuerdo, cuando iba a su casa de visita en mi bicicleta, y la sorprendla a stara mama atras, en el patio del jardln, sentada en su ban-queta, aprovechando el calorcito y la buena luz del sol. Sumergida estaba en alguna de sus lecturas favoritas o realizando una manualidad. Le encantaba bordar y tejer. Cierro los ojos y puedo imaginarme sentadita a su lado, escuchandola leerme partes interesantes o educa-tivas de algun libro que venia leyendo, o contandome alguna de sus miles de historias. Sabia contarlas con tanto entusiasmo, que hasta parecia que te sumergia en ellas y las revivia a tu lado: anecdotas de su juventud, diversas vivencias del campamento de refugiados, his-torias de viejos vecinos, familiares^Y tambien sabia comentar acerca de nuestros politicos en Argentina. Siempre estaba disgustada con alguno de ellos: "Ese es un verdadero transfuga", se quejaba. Le interesaba mucho saber de nosotros, como iban transcurriendo nuestras vidas. Nunca se olvidaba de impartirnos sus instrucciones, consejos maternales, y de bendecirnos al despedirnos."(nieta Monika) "Mis mas preciados recuerdos giran en torno a los anos de mi infancia. Muchas de estas vivencias se conectan a momen-tos compartidos con nuestros abuelos, en su casa o en la nuestra, en la calle Zapiola." (nieta Lili) »En ese patio se armaban mesas y nos sentabamos todos los familiares a comer para las fiestas, los cum-pleanos o los santos de los abuelos. Tambien en ocasion de recibir visitas como el tio Vinko y nuestro primo Alex de EEUU, la tia Majda y su esposo, de Canada, mas adelante los tios jožica y jože Tušek y los primos de Neu-quen, y en muchas otras ocasiones mas. * * Era tambien el centro de reunion cuando bende-c'lamos el Sabado Santo la comida Pascual.«(nieta Veronika) "Cada uno de estos encuentros era una nueva oportunidad que ano tras ano nos convocaba y per-mitio llenar tantos espacios, en medio del gran nucleo familiar." (nieta Lili) »Era el lugar de grandes momentos compartidos entre todos los primos. Juegos de distinto tipo, armado de actuaciones para luego presentarselas a los grandes, utilizando la escalera como escenario, ensayos de jingles navidenos con nuestros modestos instrumentos ca-seros... » (nieto Dani) »El patio estaba de fiesta cada vez que nos ve'ia llegar. Cada vez que desplegabamos todo nuestro inge-nio y nuestras ganas de jugar y estar juntos. Orgulloso parec'ia de recibirnos. Era el lugar donde stara mama nos tocaba su ar-monica, nos cantaba alguna cancion, o nos hac'ia des-cubrir un cielo colorado, contandonos con ternura, que estaba as'i porque los angelitos estaban prendiendo el horno para prepararlegalletitas a San Nicolas...«(nieta Sonia) »Recuerdo las veces que nos sentabamos en esas pequenas banquetas que estaban al pie de la puerta del patio. Alli stara mama me contaba historias de su querida Eslovenia o me recitaba alguna poes'ia que guardaba en su memoria, cuando no escog'ia cantarme alguna bella cancion. Le gustaba mucho cantar. A veces lo hac'iamos juntas.« (nieta Meti) »Todos los momentos compartidos con stara mama, eran especiales porque ella brindaba mucho carino, se preocupaba por cada uno de nosotros, sus nietos, con dedicacion. Cada vez que iba a visitarla nos sentabamos en el patio, me tomaba de las manos acari-ciandolas, y me dec'ia: -»iComo estas, mi amorcito?. Te-n'lamos largas charlas en las que me contaba historias y ademas sab'ia aconsejarme bien. Le gustaba ser mi con-fidente. »iComo anda tu corazon, conociste a alguien? Era muy lindo charlar con ella porque te lo preguntaba con amor, sin juzgarte. De alguna manera, siempre, con algunas palabras, te levantaba el animo. Recuerdo que un d'la, compartiendo confiden-cias de amores, me conto que de joven estaba enamo-rada de un sastre, pero por las circunstancias en las que viv'ia, necesitaba a su lado a un hombre fuerte y de origen campesino. As'i fue que le presentaron a stari ata, que era de buena familia, y ah empezo su vida, formando una nueva familia. Que lo quiso mucho, pero tambien me confeso que su gran amor en esa epoca era ese sastre... Entre otras anecdotas me conto que en una oportunidad, cuando iba caminando por un puente, la cruzo un soldado italiano y la empezo a hostigar. Pero ella, con su valent'ia y su fuerza, que la caracterizaban, le hizo »figa« con la mano (gesto que significa, iaqm te-nes! iQue me importa lo que me dec'is!) Era muy gracioso como lo hacia. Es por eso que no le tenia demasiada simpat'ia a los italianos... Tambien compart'iamos charlas de religion. Su fe y devocion eran tan grandes, que te hac'ian reflexionar mucho. En una ocasion yo ten'ia una duda respecto a lo que te marcaba la Iglesia, y le pregunte: »Mama, si una persona es muy buena, no hace dano a nadie, se comporta como buen ser humano con el projimo, pero no va a misa todos los domingos, solo a veces o para las fiestas, ies pecadora, no ira al cielo? Y ella muy hu-mildemente me respondio que si era una buena persona y obraba bien en la tierra por supuesto que iba a ir al cielo, que lo importante era que fuera a la iglesia no por obligacion, sino con su corazon, que lo elemental es lo que uno lleva adentro y no el simple formalismo de ir por ir. Siempre respond'ia de manera sabia, con mucha franqueza y sin vueltas, de modo que la comprendieras facilmente. Como todo lo que hac'ia, siempre con tanto amor... En ese patio, ademas, todos los primos tenemos innumerables vivencias compartidas, que guardaremos por siempre en el corazon. « (nieta Andrea) II • IGRAJMO SE "Nepozabno je, ko se spomnim na staro mamo ali ata, sedeča na tistem rjavem naslanjaču v kuhinji. Se spomnite? Sedeč na njihovih kolenih sem jahala konjička, ali pa sta zapela: »Žiga, žaga, glavca preč« ali pa »Križ, kraž, kralj Matjaž«. Tudi Ringa raja smo zaplesali... No in potem, že večji, smo se igrali z njima »fe-škovco« (fešek je v narečju majhen fižol), to je namizna igra s fižoli ali gumbi, ki se vlečejo na posebnem risu, neke vrste »Ta-te-ti«, le bolj zapleten." (vnukinja Luči) "Feškovco sem dostikrat igral s staro mamo. Vsak mesec je namreč moja mami šla v banko po njeno pokojnino, mene pa je poslala, da sem ji nesel denar na dom. Imela me je že navajenega: najprvo sem dobil lipov čaj s piškotki, tistimi okroglimi z marmelado v sredini, nato pa sva igrala feškovco." (vnuk Damijan) "Kako rada sem igrala z njo feškovco! Še danes se spominjam, kako se je navihano muzala, ko mi je jemala fižolčke in zmagovala igro." (vnukinja An-drejka) "Imela je še druge igre, vse s fižoli, na primer < fc. hr- ^ i a ^ »Volk in ovce«, kjer sta dva črna fižolčka predstavljala volka, ostali beli pa ovce, ki jih je bilo treba spraviti v kvadrat (hlev). Se spomnite?" (vnuk Dani) oficiaban de lobos y todos los demas blancos-ovejas, los cuales deb'ian ser llevados al cuadrado que los salvaba. iLo recuerdan? "(nieto Dani) "Stara mama je včasih pustila, da smo jo zmagali. Tako je igra postala bolj zanimiva. Če pa smo jo hoteli okoli prinesti v igri, nas je pa kmalu pogruntala in pokazala »figo«. Figa je, kadar stisneš pest, palec pa pokažeš med prsti. Če nekomu pokažeš figo, pomeni: Ne boš me dobil! Ona je rada in dobro igrala." (vnukinja Luči) "Tudi mene je naučila igrati feškovco. Bil sem najmanjši in le včasih mi je pustila, da sem zmagal." (vnuk Luka) "Spominjam se, ko je psica imela mladiče in sva se s staro mamo igrali z njimi. Nekoč mi reče: »Dajva, teciva, boš videla, kako bodo šli za nama. Tako se bodo naučili tekati.« In sva tekli, kar so mi moje 4-5-letne no-žice dale, ali so ji njene 94-letne noge dovolile. Včasih sva se igrali »Kdo me je udaril«. Jaz sem se naslonila in skrila obraz na stol, ona pa me je rahlo udarila po zadnjici, kar jo je spravilo v smeh. (pravnukinja Karolina) 11 • INOLVIDABLES MOMENTOS DE JUEQO »Nunca olvidare como stari ata o stara mama, sentados en ese sillon marron individual que teman en la cocina, ise acuerdan?, me acomodaban en sus piernas como si fuera un caballito,y me cantaban can-ciones como "žiga-žaga, glavco preč" o "križ kraž, kralj Matjaž". O cuando jugaban conmigo a la ronda "ringa-raja". Ya de mas grandes jugabamos con ella a la "feškovca", que era ese tablero de carton con poro-tos y botones. Una especie de ta-te-ti, pero algo mas complicado."(nieta Luči) "^Si habre jugado a la "feškovca« con stara mama... Era la rutina obligada, cada vez que le lleva-ba el dinero de la jubilacion, que mi mama le cobraba cada mes. Luego del »tecito de tilo« con esas clasicas galletitas caseras con mermelada en el medio, ella des-plegaba el tablero y ia jugar! (nieto Damian) "iComo me gustaba jugar a la "feškovca" con ella! Como si fuera hoy, recuerdo, la sonrisa p'lcara que ponia cuando me com'ia los porotos y me iba ganan-do^" (nieta Andrea) "Aparte de la "feškovca" estaba el otro juego, tam-bien con porotos, el "volk in ovce"(el lobo y las ovejas), donde, si mal no recuerdo, hab'ia dos porotos negros, que "Stara mama nunca se dejaba ganar. Y cuando la quer^amos embromar por algo, nos mostraba "figa", asomando la punta de su pulgar por entre los siguientes dos dedos doblados, como diciendo, "no creas que me vas a engrupir o ganar as'i no mas". Era muy buena para jugar. "(nieta Luči) "Tambien a m^ me enseno a jugar "feškovca". Como era el mas chiquito, muy de vez en cuando ten'ia la suerte de que me dejara ganar." (nieto Luka) "Recuerdo cuando la perra tuvo cr'ia y stara mama me tomaba de la manito y me decia: "Vamos a correr, vas a ver como nos seguiran los cachorritos. Les vamos a ensenar a correr", y corr'iamos todo lo que mis piernitas de 4-5anos y las suyas de 94, daban. Tambien jugueteaba conmigo, dandome golpecitos en la colita, cuando yo me apoyaba en la silla, mientras disparaba su risita juguetona tan especial." (bisnieta Karolina) I2 • PRISRČNO SE SPOMINJAM^ »Velikokrat popoldne, posebno med počitnicami, sem sedela v naši jedilnici in prosila staro mamo za kakšno pravljico, ki je med likanjem ali šivanjem včasih brala a največ pripovedovala, jaz sem si pa z vso svojo domišlijo predstavljala, kakor če bi bil film, vse dogodivščine, ki so napolnjevale vsako povedano zgodbo.« (vnukinja Lili) "Bila sem še zelo majhna, okrog dve leti, ko smo živeli pri stari mami v prvem nadstropju. O tej posebni dogodivščini mi je pripovedovala moja mami, ko sem bila že večja. Zgodilo se je, da sem se ponoči zbudila in, v strahu menda, v temi počasi lezla po tistih dolgih mrzlih stopnicah v pritličje k spalnici stare mame. A vrata so bila vedno zaprta, celo s ključem, kakor sta bila navajena stara mama in ata. Nalahko sem trkala na vrata in klicala: »...ta mama!«, dokler v vratih ni naredilo«klik« in so se mi odprla. Zlezla sem k njima na posteljo in se stisnila med njima. »Revica, vsa mrzla je« sta me šepetaje sprejela na obisk. Kot je pravila mami, se je to pogosto dogajalo. Stari ata se je moral pomakniti čisto na rob postelje, ker se je bal, da bi me, malčico, ne pomečkal... Da sta drugo jutro vstala oba vsa trda, si lahko mislimo, a se nista nič jezila ali bila slabe volje. Pravijo, da smo se pri zajtrku mi trije skrivnostno muzali... (vnukinja Luči) »Stari starši so nekaj edinstvenega, z vnuki 1 »JiV» 1 T-' ■ Sc ifc^"-■'»i. * - i . ^ - - ^^ j i* t-^-fc »j • počnejo vse to, kar si niso dovolili početi s svojimi otroki.« 12' RECUERDO CON CARINO... »Cuantas tardes, la mayor'ia de las veces durante las vacaciones, sentada en nuestro comedor, le ped'ia que me contara un cuento y ella, entre la plancha o la costura, me le'ia o narraba, mientras que yo, poniendo a tope mi imaginacion, recreaba en mi mente, como si fuera una peiicula, todas las escenas que llenaban cada una de estas historias." (nieta Lili) »Cuando viv'iamos con mi familia en lo de stara mama y stari ata, yo ten'ia tan solo dos anitos. Mi mama me contaba que por las noches me pasaba a su cama porque ten'ia miedo. Pero luego, como no ten'ia respuesta de mis papis, a oscuras y muy silenciosamente bajaba por esas largas escaleras fr'ias que todos cono-cen, y me dirig'ia directamente a la habitacion de stara mama y stari ata. All'i encontraba la puerta cerrada con llave. Stara mama y stari ata siempre dorm'ian as'i. Costumbre de esas epocas. Yo golpeaba la puerta diciendo: "ta mama" y lo unico que se escuchaba era un clic al abrir y otro al cerrar la puerta. Entonces me acurrucaba entre ellos, que dec'ian: "uboga revca, vsa mrzla je" (pobrecita, esta toda fr'ia). Al d'ia siguiente se levantaban los dos duros, ya que stari ata, para no aplastarme, dorm'ia en un pedacito de la cama. Pero no protestaban por ello, solo hab'ia una sonrisa complice durante el desayuno entre ellos y yo." (nieta Luči) Los abuelos son siempre unicos, se dan el gusto de hacer con los nietos todo aquello que no se permitieron hacer con los hijos. 13 • UBOGI HOSS! "Na televiziji so tisti čas predvajali ameriško serijo Bonanza. Spominjam se, s kakšnim navdušenjem sta jo stari ata in stara mama vsak dan ob sedmih popoldan gledala in s kakšnim užitkom se je stari ata smejal ali postal hud, kadar je nekaj zapletenega prišlo vmes. Tista popoldanska ura je bila za njiju prava oaza." (vnukinja Lili) "V letih 60 je ta kavbojska zgodba zabavala, pa tudi gojila dobre družinske vrednote. Stara mama je bila neverjetno navdušena na Hossa, to je bil tisti dobrodušni orjak, sicer bolj štorast in grobijan, a je imel zlato srce. Tako se je vživela v to vlogo, da je prav trpela, ko so se temu junaku pripetile neljube stvari. »Ubogi Hoss« je vzdihovala. S starim atom sta imela kar vroče debate o tej zgodbi, da ju je bilo kar zabavno poslušati. "(vnukinja Sonja) "Ubogi Hoss, smo še mi sočutno vzdihnili.." (vnukinja Luči) 13' iiPOBRE HOSS!! »Hab'ia una serie de television, que a stara mama y stari ata les fascinaba: »Bonanza«. Recuerdo con que entusiasmo se dispon'ian frente al televisor cada d'la a las siete de la tarde para mirarla iY como disfrutaba stari ata cada vez que algo le produc'ia risa o enojo! Esa hora vespertina era para ellos un verdadero oasis." (nieta Lili) »Se trataba de un western/cowboy norteamerica-no de la decada del 60. La serie hac'ia enfasis en los valores familiares y en la sana diversion. Stara mama ten'ia verdadera adoracion por Hoss, el gentil y amable "grandulon" de la serie, un hombre robusto y rudo, de una fuerza incre'ible, y con un corazon de oro. Estaba encarinada con el personaje, era su favorito y siempre se lamentaba por las cosas que le pasaban al ipobre Hoss! Hasta sol'ia ser un tema de discusion con stari ata, debatiendo y muchas veces no coincidiendo sobre las actitudes, virtudes e intenciones del personaje. Era muy gracioso verlos pelear por eso." (nieta Sonia) "iiPobre Hoss!!, repet'iamos todos con un aire de ternura^" (nieta Luči) 14 • KRIZ BOŽJI "Ta izraz smo otroci že od malega poznali. Stara mama ga je pogosto rabila, pa tudi naši starši. Neke vrste prošnja za božjo pomoč, predno nekaj začneš. Ko smo šli ob nedeljah k maši v Slomškov dom, je moj ati z avtomobilom šel po staro mamo, ali pa, ko sem jo kasneje spremljala na avtobusu, ko se je usedla na sedež, je vedno vzdihnila "Križ božj"i ali tudi" Sveti križ božji." (vnukinja Nevenka) "Tega pa res ne pozabim. Še danes, ko se use-dem v avtomobil, še posebno za daljše vožnje, se v mislih ali na glas priporočim: "Križ božji!"(vnukinja Luči) "Ko greva na počitnice z Olgi, se vedno spomnim na njeno tako znano rečenico. Zdi se mi, da celo slišim njen glas." (vnuk Dani) "Ko sem pomagal stari mami, da se je spravila na avionček in ji pripel varnostni pas, sem zaslišal na sedežu za menoj "Križ božji" in vidno se je oddahnila. Jaz tudi, saj sem sedaj vedel, da bo šlo vse dobro." (vnuk Marko) "Stara mama je imela veliko zaupanje v Marijo Veselje, ki si ga je stari ata rad privoščil: vsedel se je pod brajdo in po^os^o po^^jal pridelek obiskom j Stari ata disfrutaba sentarse bajo la vid y convidar uva a las visitas Z Vnukom Markom / Con su nieto Marko Vnuki slavijo starega ata ob njegovem rojstnem dnevu / Los nietos festejan el cumpleanos a su abuelo Pred Lujansko stolnico s hčerko Francko in snaho Metko / Frente a la bas'tlica de Lujan con su hija Francka in su nuera Metka Na grobu strica Vinka v Kaliforniji / En la tumba del t'io Vinko en California Rada se je igrala feškovco z vnuki / Le gustaba jugar con sus nietos Z Damjanom in Mihom igrajo feškovco / Compartiendo un juego de m^esa con sus nietos Damian y Miha Z vnukinjo Moniko j Con su nieta Monika Z Veroniko ob 15 letnici / Con Veronika en sus 15 Pomagaj, priprošnjico Slovencev. Veselila se je meseca maja, ko imamo Slovenci vsako leto romanje v Lujan. Za njo je bilo to nekaj svetega, kakor je še danes za nas. Pred 60 leti je bila pot dolga skoraj dve uri. Vozili smo po stari ozki cesti, polni tovornjakov in avtomobilov. »Kako lepo« se je čudila stara mama gostemu prometu. »Poglej, koliko nas je Slovencev, ki romamo k Mariji. Kako nas bo vesela!« Nam je šla njena lahkovernost na smeh, a smo ji pustili veselje. Med potjo je rada molila in pela Marijine pesmi, saj kot je rekla, mi smo že na romanju. Res je veliko molila za vse. "(vnukinja Luči) "Vse, kar je doživljala v svojem dolgem življenju. je izročala v božje roke, v trdni veri, da Bog vodi naše življenje. Kaj vse je doživela: vojske, begunstvo, težke začetke v novi domovini, smrti v družini... Zaupanje in dobra volja je nista nikoli zapustili. Ko gledamo v preteklost, kako je doživljala različne življenjske preizkušnje, nam je lahko za zgled, kako neizmerno zmožnost ima človek, da lahko celo neugodne življenjske preizkušnje obrne v dobro." (vnukinja Sonja) Antes de la decada del 90, el viaje era mucho mas largo que hoy (casi dos horas) pues hab'ia una ruta vieja que siempre estaba cargada de autos y camiones. Me acuerdo que ella se pon'a contenta cuando ve'ia la ruta llena, diciendo:-iQue suerte, cuantos eslovenos van a la peregrinacion. La Virgen se va a poner contenta! Nosotros sonre'iamos y ni se nos ocurr'ia quitarle esa ilusion de que no era as'i. Ella estaba feliz creyendolo. Durante el viaje rezaba y cantaba, pues dec'ia que la peregrinacion ya hab'ia comenzado desde ese momento. Todos sabemos cuanto rezaba por todos stara mama."(nieta Luči) "Ella depositaba en manos de Dios todo, absolu-tamente todo lo que le tocaba vivir. Sera por eso que en-frento con tanta valent'ia las consecuencias de la guerra, el exilio, el comenzar de nuevo una y otra vez llevando adelante a su familia con entereza, alegr'ia y optimismo en su esp'iritu hasta el final de sus d'las. Mirando para atras, observando sus comporta-mientos ante las distintas circunstancias de la vida que se le han presentado, podemos tomarla como el ejem-plo perfecto para ilustrar la virtud de la resiliencia, esa capacidad humana de sobrellevar y superar, transfor-mando y utilizando para bien, todas las experiencias negativas vividas." (nieta Sonia) 14 • »CRUZ SANT^SIMA" "Ya desde muy pequenos hemos escuchado estas expresiones de boca de stara mama, y a veces tambien de nuestros padres, a traves de las cuales encomenda-ban a Dios todo lo que de ah^ en mas iba a comenzar. Cuando con mi papa pasabamos los domingos a buscar a stara mama en auto para ir a misa a Slomškov dom o cuando la acompanaba en colectivo a algun lado, el KRIŽ BOŽJI en voz alta, ni bien se sentaba en el asiento, era infaltable. "(nieta Nevenka) "Eso no me lo olvido y hasta el d'la de hoy, en si-lencio o en voz alta, lo uso, sobre todo cuando empren-demos viajes mas largos." (nieta Luči) "Cuando salimos de vacaciones con Olgi, siempre me acuerdo de su clasica frase. Como si escuchara su voz en ese momento."(nieto Dani) "Despues de ayudarle a stara mama a subirse a la avioneta y a ajustarse el cinturon de seguridad, vino su famosa expresion "KRIŽ BOŽJI". Supe entonces que esta-r'lamos a salvo durante el vuelo." (nieto Marko) "Stara mama era muy devota de la Virgen de los eslovenos, Mar'ia Auxiliadora. Con que alegr'ia espera-ba cada ano el segundo domingo del mes de mayo, d'la en que los eslovenos tenemos (aun hoy) nuestra peregrinacion a la bas'ilica de Lujan. Ese era para ella un d'la sagrado. Y lo sigue siendo aun para nosotros. 15 • KAJ SE JE ZGODILO S PIŠČANČKI? Otroci smo bili še majhni, jaz sem morda imela 8 ali 9 let, ko je po ulici nekdo prodajal piščančke, take prav majčkene. Mami jih je kupila vsakemu enega. Bili so srčkani in hitro so se nam priljubili. Komaj smo čakali, da pridemo iz šole in se igrali z njimi. A piščančki so radi jedli, hitro rastli, rastli in kar kmalu postali - piščanci. Qotovo so postali štirikrat večji kakor takrat, ko jih je mami kupila, in potrebovali so vsak dan več prostora v hiši. Trije otroci in trije piščanci so se podili po hiši in po vrtu. Nekomu je to moralo iti na živce, ker.... Neke nedelje dopoldne je prišla vsa vesela na obisk stara mama, povabili smo jo na kosilo. »Jaz se pobrigam za piščance« smo še slišali staro mamo in že je šla v kuhinjo. Vrne se s predpasnikom in nožem ter kar hitro ulovi prvega piščanca -našega nekdanjega piščančka- in mu, o groza, prereže vrat. in tako naprej... Otroci smo vse to od daleč gledali in nismo mogli verjeti... Saj res ni vseeno kupiti piščanca v mesnici ali trgovini ali pa gledati, kako doma živ piščanec postane kos mesa... Nikoli ne bom pozabila, kako je oskubila piščanca. A stara mama je bila kmečka žena, vajena življenja na kmetiji, kjer je naravno, da žival živi za človeka, za njegovo hrano. Ko so za kosilo prinesli na mizo pečenega piščanca, ga ne Marko, ne Andreja, ne jaz nismo hoteli jesti. »Poskusite, otroci, saj piščanec ima prav tak okus, kot če bi bil iz trgovine« je vabila mami. A vse zaman. •i A ^ ^ ^ ^ J ^ t-', fc « » Marku se je piščanec tako uprl, da ga celo leto ni več pokusil. Tako doživetje se ne pozabi kar tako! (vnukinja Luči) 15 'iQUE FUE DE NUESTROS POLLLITOS? »Mis hermanos y yo eramos chicos, yo tendr'ia unos 8 o 9 anos, cuando un d'la mami nos compro a cada uno un pollito que un senor vend'ia por el barrio. Los pollitos eran preciosos, nos inspiraban mucha ternu-ra y no tardamos en encarinarnos con ellos. No ve'iamos la hora de volver de la escuela para seguir jugando y »mimandolos«. Llego un d'la en que estos pollitos crecieron y se conviertieron en grandes, muy grandes. IQue ibamos a hacer entonces? Ocupaban mas de cuatro veces del ta-mano inicial. iTres hijos y tres grandes pollos corretean-do por toda la casa! Una manana de domingo stara mama vino muy contenta a casa. Mami la habia invitado a almorzar. »Yo me encargo de los pollos, dijo stara mama muy tranquila. Entonces se puso un delantal y un panuelo en la cabeza, como verdadera campesina que era, y co-menzo a corretear a nuestros pollitos, bueno, pollos, con un cuchillo en la mano, hasta atraparlos y...icortarles el cogote! iQue horror! Los chicos mirabamos de lejos y quedamos impresionados. No pod'iamos creer lo que ve'iamos. No era lo mismo comprarlo en una carnicer'ia que ver todo este procedimiento. Nunca voy a olvidar como los desplumaba. Stara mama era una mujer de campo y parecia hacerlo coon mucha naturalidad. Ese d'la, cuando en el almuerzo trajeron pollo a la mesa, ni Marko, ni Andrea, ni yo quisimos comer. Prue-ben chicos, dec'ia mami, es pollo, con el mismo gusto de siempre. Pero no hubo caso. Marko estuvo un ano entero sin probar pollo. Una anecdota que nunca voy a olvidar.« (nieta Luči) 16 • BOZJA KAZEN Nekoč se je pri nas pokvaril televizor in z Lili sva prosili staro mamo, če bi lahko pri njej gledali priljubljeno tedensko nadaljevanko, ki sva jo, kot mladoletnici, gledali doma. Tako sva šli z Lili in obstali na zadnjem dvorišču njene hiše. Medtem ko je Lili šla proti vratom, sem jaz zlezla na tisti mali zidek pred kuhinjskim oknom, kjer je stara mama imela svoje ljubljene viseče nageljne. Hotela sem skozi priprte rolete pogledati v kuhinjo, da bi videla, kaj delata stari ata in mama. Menda sem ju hotela zalotiti pri »kakšnem ljubezenskem prizoru« ali kaj (le kaj vse pride mlademu človeku na misel...) Pa nič takega ni bilo, kar bi bilo zanimivo za mojo radovednost. Hitro sem skočila dol, saj je med tem stara mama že odpirala vrata. A joj! Zabolelo me je v nogi, ker sem slabo stopila, in klecaje sem prišla za Lili pozdravit staro mamo. Nisem vedela ali bi se smejala ali jokala, saj me je zelo bolelo. Ko me je stara mama spraševala, kaj mi je, sem se nekaj izmišljevala, saj ji nisem marala povedati, kaj je bilo. Ona pa je hitro skočila po stekleničko alkohola in mi masirala nogo, tako da mi je kar odleglo. A najhujše je šele prišlo. Drugo jutro, zaradi bolečine nisem mogla stopiti na nogo. Mami me je peljala v bolnišnico, kjer so ugotovili izvin v gležnju. Pa recite, če ni to kazen božja. Le kdo bi si izmislil tako otročarijo...? (vnukinja Meti) 16 • CASTIGO DE DIOS "En una ocasion se nos descompuso la TV en casa, as'i que le pedimos a stara mama, si pod'iamos ir a su casa a ver una novela que con Lili, de adolescentes, ve'iamos semanalmente. ^bamos entrando a la casa y Lili se dispon'ia a tocar la puerta. Mientras tanto yo me aparte un poco y me sub'i al paredoncito que estaba frente a la ventana de la cocina, sobre el que ella apo-yaba las macetas, con sus tan queridos claveles colgan-tes. Lo mas gracioso de todo fue la razon que me llevo a subirme, y era, que quer'ia chusmear por las rendijas de la ventana^ que estar'ian haciendo los abuelos^ Seguramente quer'ia agarrarlos "in fraganti" en alguna situacion melosa. Pero no, nada pude registrar que pu-diera sorprenderme. Rapidamente me baje porque vi que stara mama venia en camino para abrir la puerta^ iQue dolor! En el apuro apoye mal el pie, al bajar del paredon y rengueando, a duras penas, llegue hasta la puerta antes de que stara mama abriera. Mi cara era una mezcla de dolor y risa que no pod'ia contener^ Entonces stara mama me pregunto que hab'ia ocurrido^ Como no pod'ia contarle mis malas intenciones, le in-vente cualquier mentira. Pobre stara mama, rapidamente corrio a buscar alcohol y me masajeo el pie hasta que lo sent'i mas aliviado. Lo peor vino al d'la siguiente, a la manana, cuando tuve que apoyar el pie y fue imposible. Mama me llevo al hospital y resulto ser iun esguince! Este, sin lugar a dudas, fue un castigo de Dios iA quien se le ocurre semejante chiquilinada!" (nieta Meti) 17 • VIJOLICE "Moje najljubše rože so vijolice. To dolgujem stari mami. Ničkolikokrat mi je prinesla šopek vijolic s svojega vrta, ko je prihajala k nam na obisk. Opojen vonj vijolic je za več dni napolnil mojo sobo." (vnukinja Veronika) 17 • VIOLETAS »Mis flores preferidas son las violetas. Y esto se 137 't ■ i 9 ^ ■ ■■-.in rf-:»-» < lo debo a stara mama. Tantas, tantas fueron las veces que ella me trajo un ramito de violetitas de su jardn, cuando venia a casa. Su perfume era tan bello que las pon'ia en un florerito en mi cuarto y el aroma perduraba por d'ias^"(nieta Veronica) 18 • DELO NA VRTU "Kadarkoli sem jo obiskala, me je najprej peljala na svoj zelenjavni vrt. Obula si je stare čevlje, oblikovane po njenih bolečih stopalih in bila takoj med gredicami. Medtem ko je razkazovala paradižnike in solate, se je zanimala za moje življenje, kot je bila njena navada, da je delala več stvari hkrati. Grede med gredicami je izruvala kakšen plevel ali odrezala kakšen odvečni poganjek. Zato je imela vedno nekje blizu zadrt v zemljo star nož. V spominu mi je ostal tisti čebriček pod vodno pipo, kjer je vedno kaj kapalo. A pri varčni ženi je bila vsaka kapljica dragocena." (vnukinja Gabrijela) Brajda "Kdo bi pozabil na domače dvorišče, kjer je kraljevala mogočna trta. Spomladi vsa v cvetju, poleti z razkošno senco, jeseni pa polna sladkega grozdja. Taka je bila brajda pri stari mami." (vnukinja Sonja) "Spomnim se, da je v jeseni naju z Markom povabila na obiranje grozdja. Koliko ga je bilo! Zgledalo je, da ga ne bo nikoli konec."(vnuk Dani) "Kako dobro je bilo tisto črno grozdje!" (vnuk Marko) "Le počasi, jaz sem tudi pomagal, čeprav sem od kraja samo držal košaro, potem pa že tudi nabiral grozdje. Strica Franci in Jernej sta nabirala na visokih vejah ali pa sta vodila delo. Sicer pa, za komandira-nje, je bila tu že stara mama..." (vnuk Miha) "Ko je bilo vse grozdje obrano, ga je bilo treba stisniti v leseni stiskalnici ali preši, da je šel ves sok ven, ta se je namreč spremenil v kis. Res duh ni bil prijeten, a vseeno smo se zelo zabavali." (vnuk Dani) "Vi ste imeli srečo, da ste grozdje stiskali v preši. Pri nas pa nas je očka poslal tlačit grozdje z bosimi nogami. Kakšen okus je imel tisti kis, bi bilo zanimivo vedeti, morda po siru... Ha, ha..." (vnukinja Sonja) "Stara mama je najlepše grozde stisnila skozi posebno blago. Tisti prvi sok je bil zelo sladek, dala ga je tudi nam pokusit." (vnuk Miha) nje in sadeže spomladi." (vnuk Dani) Lipa "Spominjam se, kako sva z Markom spomladi plezala po lipi pred hišo in nabirala cvetje. Stara mama nama je razlagala, kako ga je treba sušiti, da je dobro za čaj. Neko leto sva ga izredno veliko nabrala in prišlo nama je na misel, da bi ga nekaj nesla prodat v okoliške lekarne. Ali morete verjeti, da so ga od naju res kupili? Je že moralo biti zelo dobro. Ko so bile zrele slive ali češplje, smo jih pomagali nabirati. Stara mama jih je rada darovala sorodnikom in prijateljem." (vnuk Dani) "Tega se tudi jaz spominjam. Drevo je bilo polno temno rdečih sliv ali češpelj. Plezal sem po vejah in nabiral sadje v košaro, nekaj pa tudi v usta, saj so bile slive zelo dobre. Za domov mi je dala stara mama celo torbo sliv, s katerimi je mami skuhala češpljeve cmoke, to so neke vrste močnate žogice, ki so imele v sredi češpljo ali slivo." (vnuk Damian) Hren "Ko so se bližali velikonočni prazniki, nas je vnuke povabila, da smo ji pomagali izkopati hrenove korenine. Hren spada k blagoslovu jedil za veliko noč." (vnuk Miha) "Z veliko potrpežljivostjo nam je razlagala in kazala, kako se izkopavajo hrenove korenine. Kako je treba zasaditi lopato, da dobiš iz zemlje lepo korenino, v zemlji pa pustiš spodnji del, da zopet raste in jo izko-plješ drugo leto. Spomnim se, da mi v začetku ni šlo in ni šlo. Gotovo je bila nejevoljna, ko sem kopal sem in tja, a potrpežljivo mi je še enkrat pokazala: »Dani, to moraš tako in tako..."(vnuk Dani) "Treba je bilo narediti prav, se pravi tako, kakor je ona rekla. Tolikokrat je pokazala, kako se izkopava hren, da bi ga nazadnje kmalu vsega sama izkopala." (vnuk Miha) Živa meja "Z Danijem sva večkrat pomagala urejati vrt: pokositi travo in obrezati grme, žive meje ali ligustro." (vnuk Marko) "Ko smo še živeli v Buenos Airesu, sem bil še majhen, a sem že hodil k stari mami zalivat rože ali kosit travo na vrtu. Pozneje smo se preselili v Neuquen." (vnuk Edi) "Nas fante je tudi učila, kako se pozimi obrezuje trto in drugo sadno drevje, da je pripravljeno za cvete- Zaslužena nagrada Če si delal pri stari mami, si zaslužil dobro ma- - ■ Sc :. * - -S. ^ Al/ i ..f. - ' r lico: v trgovini Don Miguel je kupila sir Mar del Plata in dobro salamo ter pripravila bogat prigrizek. Za tiste čase pravo razkošje!" (vnuk Dani) "Ko smo takole razkošno malicali, je stara mama po svoji stari navadi pripovedovala to in ono. Imela nas je takole skupaj in pri miru, pa je povedala kakšen doživljaj, naučila kakšno molitvico ali zaigrala eno na orglice. Enkrat nas je celo učila nemške besede. »Če znaš več jezikov, se ti odpre glava pa še koristi ti lahko« je vedela povedati. Domov smo se vračali z listki, kjer je napisala, kar nam je govorila." (vnuk Miha) "Ko sem zalil rože in druge rastline na vrtu, me je čakal bogat prigrizek s salamo in drugim. Še danes se spominjam tistega okusa! Najlepši pa je bil občutek, da si to sam zaslužil." (vnuk Luka) "Se kdo spominja likerja Ocho Hermanos? Res ni imel prijetnega okusa. A če si prišel k stari mami na obisk, ga je rada ponudila, še nam mladim en kozarček." (vnuk Dani) "Nepozabne spomine imava, ko sva skupaj kaj pomagala najini stari mami. Vedno sva se kaj novega naučila, pa še lepo sva se imela!" (vnuka Dani in Marko) "Tudi z Meti sva veliko ur otroške dobe preživeli v Tomazinovi hiši.. Kadar je stara mama potrebovala kakšno pomoč, naju je mama takoj poslala tja. Ko smo končale določeno delo pa nama je zmeraj, poleg dobre malice, dala kaj v zahvalo." (vnukinja Lili) Zamenjava "Presenetljivo, kako gospodarno je ravnala na svojem zelenjavnem vrtu. Kadar je videla, da ima preveč neke zelenjave in bi se ji lahko pokvarila, je bila dogovorjena z bližnjo trgovino, da je pri njih naredila zamenjavo: dala jim je zelenjavo, ki ji je ostajala in vzela krompir ali kakšno sadje oziroma, kar ni pridelala. In to pri njenih letih! Tudi po tem je bila znana v okolišu. Predvsem pa je bila zgled, kako si človek lahko sam pomaga..." (vnukinja Sonja) 18 • TRABAJO EN EL JARD^N "Cada vez que venia a visitarla lo primero que ha-cla era llevarme a su huerta. Entonces se calzaba unos zapatitos viejos que siempre tenia en el patio prepara-dos para ello, moldeados ya con la forma de sus deformados piecitos. Mientras me mostraba orgullosa lo grandes que le hablan crecido los tomates o lo sana que era esa variedad de lechuga, me preguntaba sobre mis cosas. Para aprovechar el tiempo, iba sacando yuyitos de entre las plantas, con alguno de los tantos cuchilli- tos que tenia enterrados en lugares estrategicos, para tal destino. Recuerdo ese barrilito de madera tan especial, que siempre tenia lleno de agua debajo de la canilla del patio, preparado para regar sus plantas, rescatando y evitando que una sola gotita de agua pudiera derramar-se y desperdiciarse" (nieta Gabriela) El parral »iComo olvidarse de aquella noble y tradicional parra que, cual duena del lugar, tan elegantemente de-coraba el patio de la casa de los abuelos! Toda en flor la velamos en primavera, tan tupida sombra sabla regalarnos en verano y en otono nos sorprendla con un sinfin de dulces racimos de uva.« (nieta Sonia) »Recuerdo que cada verano nos llamaba a Marko y a ml para recolectar la uva del parral. iCuanta que habla, no se terminaba nunca! » (nieto Dani) »iY que rica era esa uva negra!« (nieto Marko) »Ey, ey, ojo que tambien yo iba a ayudar, aunque solo me dejaban sostener o colocar las uvas en las canastas. Los tlos Franci y jernej se encargaban del trabajo en las alturas o de dirigirlo, aunque para esto ultimo era mas que buena stara mama.« (nieto Miha) »Despues de terminar con la recoleccion, pasaba-mos la uva por la prensa, esa de madera, para sacarle el jugo, y luego de un tiempo de estacionamiento, se trans-formaba en vinagre. El olor era felsimo pero ique bien la pasabamos!« (nieto Dani) »Tenlan suerte de contar con la prensa de madera. A nosotros en casa, očka nos lo hacla hacer con los pies, version vinagre a los cuatro quesos, jajaja« (nieta Sonia) »Stara mama siempre nos daba para tomar a los chicos el primer jugo que salla del colado, que se hacla con un trapo y que era muy rico.« (nieto Miha) »Tambien nos enseno a podar la parra, al igual que el ciruelo, con los cuidados necesarios para que al ano siguiente volviera a brotar, florecer y dar buenos frutos.(nieto Dani) Tilo »Recuerdo en primavera, cuando era la epoca, pasarme con Marko dlas enteros colgados del arbol jun-tanto las flores del tilo. Le segula despues el proceso del secado. Stara mama nos iba explicando como hacerlo. Un ano juntamos tanta cantidad que salimos a venderlo por las farmacias del barrio. Lo mas loco es que inos lo compraban! Tambien le ayudamos con la recoleccion de ci-ruelas, las cuales compart'ia, repartiendo paquetitos a toda su querida gente.«(nieto Dani) »Tambien yo me acuerdo de haber estado subido al ciruelo, rebalsado de ciruelas rojas-casi negras. iQue dulces y que ricas eran! Ayudaba con la recoleccion y luego me tra'a una gran bolsa a casa, con las cuales mami aprovechaba para hacer »češplovi-slivovi knede-ljni« que eran unas pelotas de pasta, rellenas de cirue-las.« (nieto Damian) nos ensenaba palabras y frases en aleman. »Saber un idioma nuevo te abre la cabeza y siempre te puede ve-nir bien«, dec'ia. Recuerdo que volv'ia a casa lleno de papelitos escritos por ella con todos estos aprendizajes impartidos.« (nieto Miha) »Luego de ayudarle a regar la huerta y las plan-tas del jardn, nos esperaba ese sabroso sandwich de salame que aun hoy saboreo en mi paladar. Siempre me hac'ia sentir que me lo merec'ia, que me lo gane« (nieto Luka) Hren » Para epoca de Pascuas tocaba cosechar el hren o rabano picante. Entonces nos convocaba a los nietos para ayudarle con esta labor.« (nieto Miha) »Con toda la paciencia nos explicaba como meter la pala para sacar lo mas posible de su ra'iz, pero dejan-do lo suficiente adentro para que volviera a brotar al ano siguiente. Recuerdo que las primeras veces me sal'ia cualquier cosa, me imagino que me habr'ia querido ma-tar. Pero ella solo volv'ia a repetirnos como hacerlo, una y otra vez, -»Ne Dani, moreš tako in tako« , -»No Dani, tenes que hacerlo as'i y as'i«. (nieto Dani) »Hacerlo correctamente era para ella de suma im-portancia. Recuerdo que de tanto repetir y mostrar, se terminaban las raices y acababa haciendolo todo ella.« (nieto Miha) »iSe acuerdan del licor de anis 8 hermanos? iQue feo que era! Pero ya desde que fuimos adolescentes era un ritual en su casa convidarnos con un »štamprle« (una copita)-« (nieto Dani) »Son todos recuerdos inolvidables. La mayor'ia son trabajando en su jardin, colaborando en lo que nos pe-d'la. Cada cosa que hac'iamos llevaba un aprendizaje nuevo.iY que bien la pasabamos!« (nietos Marko y Dani) "Con Meti tambien compartimos muchos momen-tos de la infancia en la casa de los abuelos. Cuando la abuela necesitaba alguna ayuda, mama nos enviaba inmediatamente para alla. Al terminar la tarea enco-mendada, previa merienda, siempre expresaba su agra-decimiento con algun detalle hecho o comprado por ella." (nieta Lili) Ligustro »Periodicamente nos encargabamos con Dani del trabajo de jardineria, sobre todo de cortar el pasto y del mantenimeinto del ligustro.« (nieto Marko) » Tambien yo, cuando viv'iamos en Buenos Aires, bastante chico todav'ia, soiia ir a ayudarle a regar la huerta y las flores, o cortar el pasto del jardn. Luego nos mudamos a Neuquen.« (nieto Edi) Merecido premio »Obviamente, a media tarde nos llamaba y nos preparaba la merienda, un sandwich de queso Mar del Plata y salame, que compraba especialmente para no-sotros en el almacen de don Miguel, en la esquina. Ese sandwich era todo un lujo para esa epoca.« (nieto Dani) »Mientras com'iamos con muchas ganas esos sabrosos sandwiches, stara mama no perd'ia tiempo. Aprovechaba de tenernos un ratito quietos y tranquilos y nos contaba cosas, anecdotas, nos ensenaba oracio-nes para rezar o nos tocaba alguna cancion en su armo-nica. Merienda con serenata. Y algunas veces tambien Trueques »Lo mas sorprendente era que, con algunos pro-ductos de su huerta, stara mama hac'ia trueques en la verduler'ia amiga. Canjeaba lechuga por papa o toma-tes por cebolla, etc iEra todo un personaje en el barrio!" (nieta So- nia) 19 • SKRIVNOST ZELENJAVNEGA VRTA "Na zelenjavnem vrtu stare mame je rastlo mnogo zelenjave vseh vrst: solata, paradižnik, čebula, redkvica, hren, fižol, pesa in še kaj drugega, vse zelo dobrodošlo v kuhinji. Zelenjava je res zelo bujno rastla, v veliko veselje in ponos stare mame. Vsakemu, ki jo je obiskal, je rada razkazala svojo »kmetijo«. A ta bujna rast njenega vrta je imela svojo skrivnost, ki jo je malokdo poznal... Jaz sem jo odkrila, ko sem staro mamo nekega dne nenapovedana obiskala. Z Andrejem (bodočim možem) sem takrat že bolj resno hodila in tako sem želela fanta predstaviti tudi stari mami. Lepega popoldneva sva z Andrejem stopila k njej kar skozi vrtni vhod in jo presenetila pri čudnem delu: Odeta v ruto in staro obleko je z neko posebno zajemalko zalivala vrt. Pravzaprav je na dolgi palici 140 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida - - - ■ ^ ^ > ^^ * Vr - - Sc- ■■'■r' imela pritrjeno konzervno škatlo in zajemala iz gnojne jame neko čudno mešanico. V to jamo se je stekala odpadna voda in odpadki iz stranišča. Da se je pri tem delu razširjal naokrog smrad, si lahko mislite... Še predno smo se pozdravili, jo vsa presenečena z Andrejem vprašava, kaj vendar dela. A stara mama se ni dala nič motiti. Mirno je delala naprej in razlagala, da gnoji zelenjavo in druge rastline na vrtu, da bi tako bolj bujno rastle... Ta slika stare mame na njenem vrtu se nama je zelo vtisnila v spomin in še danes se moj mož s širokim nasmehom spominja tega srečanja." (vnukinja Veronika) "Ha,ha,ha...tudi jaz se spominjam teh vonjav z vrta stare mame. Vrt je gnojila, ko je pripravljala zemljo za setev. -Tako bo solatka boljša, je rada pristavila (?!) Najbrž mi zaradi tega še danes solata ne diši..."(vnuk Dani) 19 • EL SECRETO DE SU HUERTA Esa huerta, en la que stara mama tantas cosas ricas produc'ia, lechuga, tomates, cebolla, rabanitos, ra-banos picantes, chauchas, remolachas y mas, ten'ia un secreto que no muchos conoc'ian. Lo descubr'i una tarde, cuando, acompanada de mi flamante novio (ahora mi esposo), fui de visita a lo de stara mama con la inten-cion de presentarselo. Cuando llegamos a la casa, entramos por el porton sin anunciarnos, como era costumbre para los fa-mliares, y fuimos derecho por el pasillo hacia el fondo. Y ah^ nos paramos atonitos mirando lo que hac'ia stara mama. Estaba parada a un lado de la camara septica, con la tapa del pozo ciego levantada. Tema un panue-lo en la cabeza y, lo que parec'ia un cucharon largo en sus manos, hecho con un palo de madera y una lata al final. Casi sin saludarla, le preguntamos sorprendidos que estaba haciendo y ella muy tranquila, mientras me-t'la el cucharon en el pozo y lo sacaba lleno de dijo, »estoy abonando las plantas y verduras«. Es el d'ia de hoy que si le preguntas a mi esposo Andrej cual es la primera imagen de stara mama que le viene a la cabeza, recuerda este momento con una gran sonrisa. (nieta Veronika) "Jajaja, s'i, me acuerdo de esa, la anecdota mas olorosa.lo hac'ia cada vez que remov'ia la tierra alre-dedor de la lechuga, diciendo que as'i crecer'ia mucho mas rica. (i?!!) iSera por eso que no me gusta la lechuga?" (nieto Dani.) laž! Se spomnite, kako je bil okusen? Ampak tak, teman, skoraj zažgan! Rada ga je ponudila z belim rižem. "Jej, jej, da ne boš lačna", je rekla vsa ustrežljiva. In treba je bilo vse do konca pojesti. Pa pika! "Veš, moraš močno opeči čebulico, pa boš imela prav tak golaž", je svetovala, ko sem hotela vedeti za recept. Ampak, zdi se mi, da je bila skrivnost golaža tudi v tistem starem loncu, starem, kot ona sama, v katerem ga je kuhala. No, enkrat pozneje mi je pa le poslala po pošti navodilo za golaž, recept, napisan z njeno tako posebno pisavo..." (vnukinja Monika) »Naša stara mama je bila ena izmed tistih žena, ki so zmogle delati več stvari hkrati. Na primer, medtem ko je pražila čebulo za golaž, je delala druge stvari (»Ura teče-nič ne reče!«, je vedno pravila). No, ko se je vrnila k čebuli, je bila ta že malo več kot zarumenela... A pst, v tem je bila namreč skrivnost njenega »temnega golaža«..." (hčerka Francka) "Ali si lačen? To je bilo njeno pogosto vprašanje, v skrbi, da bi ne bil lačen... Tisto leto, ko sem stanoval pri njej, mi je v spominu, da me je vsako jutro na kuhinjski mizi čakala kava z mlekom. Stara mama me je posedla in vabila k zajtrku. Za mene posebno je pogrela mleko, seveda tako s smetano. A prav ta mi ni bila všeč. Ko ni opazila, sem jo hitro odstranil. Medtem, ko sem zajtrkoval, je ona pripravila torbo in denarnico, da bi šla nakupovat za kosilo. Preje me je še vprašala, če bom jedel, kar je imela v mislih pripraviti za kosilo. Kaj je kuhala? Kar mi je bilo všeč: Pohani zrezki s praženim krompirjem, golaž z rižem, makaroni z omako, piška v peči, juha z makarončki. Vse zelo okusno. Še posebej golaž stare mame! Ne verm, kako ga je naredila. Hotel sem jo posnemati, a je videti, da ne vem vseh skrivnosti golaža..." (vnuk Alex) "Lepe spomine imam na njeno kuhinjo in jedila. Kako okusno in vabljivo je bilo vse, kar je pripravila! Še posebno so mi v spominu njene solate. Tik predno je postregla, je skočila na zelenjavni vrt in ponosno prinesla svežo domačo solato. V skledi za solato je nazadnje ostala voda, olje in kis. To je bila pa njena poslastica, vso tekočino je popila! No, danes sem pa jaz tista, ki posnemam staro mamo (doma me kregajo) in se jo spominjam..." (vnukinja Meti) "To navado (razvado) sem tudi jaz podedovala, čeprav že v tretjem rodu: popiti tekočino, ki ostane od solate. Mmm...., ko je pa tako dobro!" (pravnukinja Karolina) 20 • KUHINJSKE VONJAVE "Zaprem oči.iz njene velike a preproste kuhinje mi zadiši golaž in vzbudi apetit. Stare mame super go- "Živo imam v spominu, kako mi je kot otroku bil všeč tisti kis, ki sta ga pridelala stara mama in ata. Tako močan! In tisti nenavadni vonj! Sedela sem v naročju pri starem atu, ko je jedel domačo solato s tistim 141 -J»-i -y V kuhinji z mucko ki ji je bila na stara leta spremljevalka / En la cocina con su gatita que le hac'ia compama en sus ultimos anos Kdo bi pozabil na te sladkorčke, ki jih je vedno prinašala v njeni črni torbici? / iComo ovi-darse de estos caramelitos que siempre llevaba en su carterita negra! S pravnukom Martinom v naročju / Con su bisnieto Martin Hernandez en brazos Pridne ročice / Manos laboriosas rm-w.^ V malem avijončku je v^uk Marko peljal staro mamo na sprehod / En la pequena avioneta el nieto Marko llevo a stara mama a dar n paseo Ob spremstvu dragih, je izrabila vsak trenutek za kvačkati njene barbaste odeje / Rodeada de sus seres queridos, aprovechaba cada oca^ion para tejer sus coloridas mantas Z družino ob grobu moža Vinka. V rokah drži črno torbico s »sladkorčki« / Con su familia junto a la tumba de su marido Vinko. En su mano cuelga la carterita negra con »los caramelitos« močnim kisom. Včasih jo je dal tudi meni pokusiti." (vnukinja Veronika) "Če sem se ustavila pri njej ob času za malico, mi je vedno ponudila njen tradicionalni domači lipov čaj s piškotki. Se spomnite? Zelo rdeč lipov čaj s močnim vonjem. Verjetno se ji je lipovec namakal več dni. Precej sladak, a z limonico in nekaj kapljicami temnega ruma. Mmm...še vedno imam v nosu in grlu spomin na te prijetno dišeče okuse...« (vnukinja Monika) "Tisti lipov čaj je bil res nekaj posebnega!" Meni ga je pripravila z limono. Kaj naj rečem o jabolčnem zavitku stare mame? Takega nisem nikjer več jedel! Lepo zapečen in s karamelom. Izvrstno! Nekoč mi je razlagala, kako se naredi tisti karamel: Ko je zavitek v peči, se zmeša sok od jabolk, sladkor in mlečni obliv. Ne tako dobre spomine pa imam na zmešana ocvrta jajca. Niso in niso mi bila všeč. Stara mama pa je vedno imela navado reči, da vse, kar je na krožniku, je treba pojesti... Kakšna muka!" (vnuk Luka) "Če si stari mami pomagal na njivi ali na vrtu, si zaslužil nagrado. Včasih sem kar ves dan bil pri njej. Takrat je pripravila celo kosilo: makaroni z golažem ali pa ocvrti zrezki s peteršiljem in krompirjem. Vse zelo okusno. »Delavci potrebujejo močno hrano« je imela navado reči stara mama. Sama si pa ni dosti privoščila." (vnuk Dani) "Všeč mi je bilo gledati, kako je delala flancate. Rada je učila in tudi pokazala. In tako dobri so bili..." (vnukinja Andrejka) "Za moj rojstni dan v februarju nas je rada obiskala in ni pozabila prinesti pravkar pečene krhke flan-cate. V veliko veselje vseh zbranih sorodnikov. Stara mama je gojila staro slovensko navado: okoli pusta mora biti na mizi sladko cvrtje - flancati, krofi, miške itn." (vnukinja Sonja) »Imela je lepo navado, ko so se rojevali otročki v družini. Prinašala je mamicam »porodniški kruh«, ki je imel obliko kite in je bil sladek ter pripravljen s posebno dozo mleka, kar -ja pravila- bo mamico hranilo, da bo imela dobro mleko za dojenčka. Tako je naredila ko so se rodili moji otroci in vsak izmed njenih številnih vnukov.« (snaha Ivanka) 20 • AROMAS DE SU COCINA "Cierro los ojos y un sabroso aroma me abre el apetito y me lleva hacia su amplia y sencilla cocina^ Mmm^iel super goulash de stara mama! iSe acuerdan lo rico que era? As'i oscurito, casi parecia quemadito. Le encantaba servirlo con arroz blanco. -"Come, come, para que no tengas hambre", de-cia muy servicial". Y hab'ia que comerlo hasta terminar el plato. iY punto! As'i tambien era ella. Nadie pod'ia dejar nada en su plato. Te gustara o no. -"Tenes que dorar muy bien la cebollita, y tendras un goulash as'i", me aconsejaba cuando le consultaba por su receta. Pero en realidad yo creo que el secreto estaba en su vieja olla, en la cual lo cocinaba. Vieja, muy vieja era, casi como ella misma. Tiempo despues me mando las indicacio-nes para la receta del goulash por correo a California." (nieta Monika) "Ella era de ese tipo de mujeres que hac'ia muchas cosas a la vez ("la hora vuela y no te espera"^sol'ia decir). De modo que, cuando pon'ia a dorar la cebolla para el goulash, aprovechaba el momento y se iba a hacer esto y aquello. Cuando volv'ia, la cebollita ya estaba mas que doradita. Shh...alii estaba el secreto de su goulash tan oscurito..." (hija Francka) "Al' si lačen? Me preguntaba stara mama con frecuencia, preocupada porque mi pancita no tenga hambre^ Recuerdo el ano que viv'i all'i, bajando las escale-ras de su casa por las mananas, y el cafe con leche que siempre estaba listo en la cocina para m'l. Stara mama me hac'ia sentar y calentaba la leche en la hornalla. La »nata« nunca faltaba. Yo la sacaba cuando no se daba cuenta. Mientras desayunaba, ella ya tema listo su bolso y monedero para hacer compras para el almuer-zo. Antes me preguntaba si quer'ia comer el menu que tenia pensado preparar. Siempre era una comida que me gustaba: milanesas con "tenstan krompir", golaž con riž, fideos con tuco, pollo al horno, caldo con fideos^ iEl golaž de stara mama era algo especial! No se como lo hac'ia, pero nunca lo pude replicar." (nieto Alex) "Tambien tengo muy buenos recuerdos de su cocina y sus platos. iQue rico y gustoso era todo lo que preparaba! Con poco dinero ella se luc'ia. Y^algo que me quedo muy marcado era que junto a cada comida nunca faltaba una rica ensalada, cortada orgullosa-mente minutos antes, de su propia huerta. Al terminar de comerla ella tomaba la ensaladera y se tomaba todo el jugo restante. iComo le gustaba! Hoy soy yo quien la imita en esa practica (en casa me retan), y es el momen-to en que no puedo dejar de recordarla." (nieta Meti) »Ese gustito de tomarse el resto de aceite y vinagre de la ensalada, lo herede tambien yo, como tercer gene-racion. Mm^ime encanta! (bisnieta Karolina) »Un recuerdo muy vivo que tengo de chica es de lo mucho que me gustaba ese vinagre tan fuerte, casero, hecho por ellos. Recuerdo el aroma penetrantede las en-saladas con lechuga de la huerta que stari ata com'ia, * t J * « ' k mientras stara mama le terminaba de hacer la cena. El me sentaba en sus rodillas y me las hacia probar. »(nieta Veronika) "Uno de los recuerdos mas guardados que tengo, es la manera que teman de comer ensalada, especial-mente stari ata, que parec'ia una aspiradora. Tambien resultan inolvidables las meriendas im-perdibles de stara mama. Me sentaba a la mesa y quer'ia terminar cuanto antes para seguramente seguir jugando. Recuerdo que llenaba un tazon (porque en verdad era un gran tazon) con leche y pedacitos de pan, as'i es que terminaba siendo una buena sopa de leche y pan. Y en el mejor momento, cuando diger'ia lo ultimo que quedaba, venia con mas pan y con el cuchillo, para darme de prepo otra rebanada que tenia que comer con lo poco que quedaba de leche. No serv'ia de nada que me quejara, pues dec'ia energicamente: " Ah, no, no, tenes que estar fuertey sano" (" A ne, ne, moras biti močan in zdrav fant ") y segu'ia agregando mas y mas pan. En los tantos viajes que hac'iamos a Buenos Aires siempre nos hospedabamos en su casa. Recuerdo que dorm'iamos en los cuartos de la planta alta y mi papa sol'ia despertarse muy temprano. Me hac'ia senas para que bajaramos las escaleras sin hacer ruido. Todo iba bien hasta que abr'iamos la puerta que daba a la ga-ler'ia. Se o'ia: " Jooooooožeeeeee". Y entonces ya no nos pod'iamos ir. As'i es que en camison se dirig'ia a la cocina y comenzaba a preparar el desayuno..." (nieto Edi) "Si pasaba por su casa en hora de merienda, siem-pre me convidaba con su tradicional te con galletitas caseras. iSe acuerdan? Un te de tilo unico, bien colorado con un aroma intenso. Probablemente debido a que lo tenia en remojo ya varios d'las. Bien dulce y con limon y unasgotitas de ron. Mm^todav'ia conservo en mi olfato y en mi paladar el recuerdo de estos aromas y sabores^" (nieta Monika) "Ese te de tilo era de verdad muy especial. A m^ me lo preparaba con limon. Pero^strudel de manza-na, como el que hac'ia stara mama, no volv'i a comer otro igual. Bien doradito y acaramelado. Riqu'isimo. Un d'la me conto que ese caramelo se formaba al cocinarse lentamente en el horno, con el jugo que desprend'ian las manzanas azucaradas mas la leche que le echaba sobre el strudel antes de meterlo. Pero no tengo muy buenos re-cuerdos de los huevos revueltos que hac'ia. No los pod'ia pasar. Y encima stara mama era de las que dec'ia que todo lo que hab'ia en el plato deb'ia ser comido. iQue martirio!" (nieto Luka) »Ayudarle a stara mama en la huerta o en su jar-d'ln siempre iba acompanado de un merecido premio. Las veces que me quedaba el d'la completo me preparaba para el almuerzo unos fideos con goulash o unas milanesas con perejil y alguna papa, que estaban riqu'i-simas. »Los trabajadores necesitan comer fuerte«, sol'ia decir, y se que a veces no se preparaba carne ni para ella.« (nieto Dani) »Me gustaba verla hacer los »flancati« . Ella siempre me iba ensenando. iY le sal'ian tan ricos...!«(nieta Andrea) »Para mi cumpleanos, en febrero, sol'ia venir a casa con unos crocantes »flancati« recien hechitos, para compartir con todos los familiares. Porque esos ricos bu-nuelitos dulces y fritos eran tradicionales para los car-navales.« (nieta Sonia) »Cuando iban naciendo los bebes en la familia ella tenia una linda costumbre: preparaba el »pan de la parturienta« y lo tra'ia a las flamantes mamas cuando volv'iamos de la cl'inica. Tenia forma de trenza, era dulce y estaba hecho con una dosis especial de leche, que -dec'ia- alimentar'ia muy bien a la mama para tener una mejor calidad de leche para su bebe. As^ lo hizo cuando nacieron mis hijos y del mismo modo cada uno de sus numerosos nietos.« (nuera Ivanka) 21 • SLADKORCKI "Njena torbica je bila nekaj posebnega... Stara mama je imela sicer več torbic, a mislim na tisto malo, usnjeno, črne barve, bolj okroglo s trdimi zaokroženimi ročaji, katero je ponavadi jemala s seboj. Nas, male vnuke, je vedno zanimalo, kaj vse je hranila notri. No, saj smo vedeli: robček, ključe, malo denarnico s kakšnim drobižem, pa še nekaj - v posebnem žepku je vedno imela kakšne sladkorčke. Skrivnostno je brskala po njem in potegnila ven sladkorček prav zate. Lahko te je doletel sadnokisli različne barve ali pa najraje tisti, z okusom po kavi, ki je imel na ovitku naslikano »1/2 ure«. Ti so bili njena posebnost.. Zdelo se nam je, da je take karamele imela samo stara mama... Njihove posebne dišave smo kar povezovali z njo ali pa so karameli dišali po stari mami... Nepozabno! In to smo še doživljali z njo, ko smo že odraščali. Sosednji trgovec don Miguel (stara mama je pri njem kupovala karamele) je včasih rekel očiju, naj opozori staro mamo, da ji toliko sladkarije lahko škoduje na zdravju, saj je kupovala pogosto cele vrečke. Seveda smo se potem smejali, saj smo vedeli, da karamelov ni pojedla sama, ampak jih pridno nalagala v svojo črno torbico, da je imela zalogo za obiske... Pa še nekaj. Ker smo moja prva leta stanovali v isti hiši, sem dobro vedela, kje je imela spravljene sladkorč-ke: v hladilniku, v tistem malem predalu ob strani, ki so ga zapirala majhna vratca... A, shhhh..."(vnukinja Luči) < .t ■ ■ - . .. . •• . - , ^ . ■ ^ •■• -a-- ■• •. ^ s»^ .. — ta Igralci televizijske oddaje Bonanza. Prvi na levi je Hoss / Personajes de la serie Bonanza. El primero de la izquierda es Hoss) Nemške besede / Palabras en alem^än Raznovrstna zelnjavna njiva na vrtu starih staršev / Huerta de hortalizas en el jardln de la abuela Košare z velikonočnimi jedili j Cana^ta^ con los alimentos pascuales Žegenj velikonočnih jedil pri Tomazinovih j Bendicion de los alimentos pascuales Velikonočna jedila j Alimentos pascuales 2I • CARAMELOS »Aquella carterita negra, de cuero, con su forma redondeada y manijas circulares, cortas y r'igidas, que stara mama llevaba cada vez que saiia de su casa, tenia algo mas que, para nosotros , sus nietitos, la hac'ia muy especial. En ella guardaba un panuelito y un peque-no monedero con algun dinerillo. Pero...icomo olvidarnos de un bolsillito que en su frente portaba algo fruncido y abuchonado, si esperaba-mos con locura que meta sus deditos en el y nos regale algun caramelito que siempre all^ guardaba? Podia to-carte uno frutal-acido, o los ^ hora, que eran un clasico en ella. Hasta podr'iamos jurar que los ^ hora teman aroma a stara mama o no se, tal vez era ella que tenia aroma a esos inconfundibles caramelitos de cafe. Nunca se olvidaba de darnos uno. Hasta de grandes. El almacenero de la esquina, don Miguel, le dijo un d'la a mi papa que le parec'ia que la abuela esta comien-do demasiados caramelos y que le van a hacer mal. Que venia todos los fines de semana y compraba un paquete lleno. Ynosotros nos re'iamos porque sab'iamos que no se los com'ia ella, que los iba regalando a cada uno que la vena a visitar. Obviamente, tambien cargaba de caramelos el bolsillito de su carterita negra, cual municiones para el momento de salir. Yalgo mas. Yo, que viv'i junto a ella varios anos de mi infancia, puedo revelar el lugar secreto,donde stara mama guardaba esos caramelitos en sus casa. Lo ha-c'la en la heladera, shhh....en esa puertita de costado, shhhh...« (nieta Luči) 22 • »KRSTNI POLET« ali PRVIČ Z LETALOM "Bilo je enega tistih hladnih avgustovih dni v letu 1988... Bil sem komaj dvajsetletnik, a že športni pilot. Da sem si nabiral ure letenja, sem s prihranki v Aeroclubu v San Justu najemal športna letala za uro ali več letenja. Sanjal sem postati pilot potniških »Jumbo« letal, za kar je med mnogim drugim potrebno imeti kar »nekaj« ur letenja. Prihranke sem si nabiral tako, da sem pomagal očetu pri njegovem trgovskem delu. Ko se mi je nabralo dovolj denarcev pa me je že vleklo v Aeroclub za urico ali dve letenja. Tako sem si po diplomi nabiral praktične pilotske izkušnje. To so bile seveda kratke vožnje, a odpirale so se mi še druge možnosti: na primer, turistični poleti za manjše skupine. Kdo od vas je gotovo tudi bil z menoj na celodnevnem izletu na otok Martin Garcia, kjer sem se poskusil tudi kot turistični vodič. In tako se je dogodilo, da se nas je za tisti konec tedna kar večja družba sorodnikov domenila, da se dobimo na mednarodnem letališču Ministro Pistarini na Ezeizi. Omenjenega dne sta namreč potovala stric Jernej in teti Ivanka v Slovenijo, prvič odkar sta pred toliko leti prišla v Argentino. Meni je prišlo na misel, kaj če bi šel na Ezeizo s športnim letalom. Oče mi je posodil avto Falcon za pot do Aerocluba, kjer sem najel štirisedežnik Piper PA-28 Warrior in z njim pristal na letališču Eze-iza, ki je bilo tiste čase precej manjše od današnjega. Vse se je dogajalo pred očmi turistov in potnikov, vse bolj po domače. Avionček sem parkiral ob ograji, blizu »Jumbo« od Aerolineas Argentinas. Na drugi strani nizke ograje so bili zbrani sorodniki in se poslavljali od strica in teti. Niso se mogli načuditi, da sem se nenapovedan pojavil v tem trenutku na tem mestu. Ko smo se poslovili in sta se potnika že vkrcala v letalo za v Evropo, sem pa jaz, malo za šalo malo za res, povabil: 'No, kdo pa želi potovati z menoj domov, do San Justa, z letalom, tam pa nas čaka avto? Stara mama, greste z menoj?' Vse je bilo tiho, gledali so me, kakor da se mi je zmešalo. Teti Francka pa se je čudila: 'Kaj si misliš, da bi stara mama (takrat je bila stara 87 let) šla s takim majhnim aviončkom?!' Na začudenje vseh pa se oglasi stara mama (seveda ponosna na svojega vnuka): 'Ja, zakaj pa ne?' Vsi so bili presenečeni, šlo jim je na smeh, kakor da gre za šalo. Vendar, ko so videli, da je stara mama odločena, so rekli: 'No ja, če že ona hoče, pa naj gre, a nekdo naj jo spremlja.' Takoj začnem iskati spremljevalca in najprej ponudim vožnjo teti Francki. 'Kaj še, ali se ti meša?' mi odgovori. Nato poskusim pri ostalih, a nobeden ni hotel slišati. Francka je skrbela za mamo in ni ji preostalo drugega, kakor da jo spremlja. Videlo se ji je, da je prestrašena. Držala se je mame in jo pregovarjala: 'Mama, kaj se res nič ne bojite, ali se res hočete peljati s tem aviončkom?' Gotovo si je teti mislila, le kaj se ji je bilo treba v to vtakniti... Stara mama pa je zgledala mirna in korajžna, ko smo šli proti letališču skozi vhod za posebne polete. V pisarni sem oddal načrt za polet, nakar se odpravimo na ploščad, kjer je ob velikanu »Jumbo« počival naš skromni avijonček. Sicer smo se res zbrali na Ezeizi, da se poslovimo od strica in teti, nazadnje pa smo se poslavljali še mi trije od skupine, ki smo jo pustili na drugi strani ograje (morda se kdo še spomni stare Ezeize, ko so spremljevalci od zunaj ograje še lahko videli odleteti avion svojih potnikov^). Vkrcanje na malo športno letalo ni ravno zelo udobno. Treba je bilo zlezti preko krila, zato sem pomagal obema, da sta se namestili na sedežih in ju s pasovi pripel. Tete Francke je bilo strah in vsa nervozna mi reče: ' Oh, Marko, ne morem pomagati, da sem taka bojazlivka, mama pa kot da je vse skupaj samo šala. 'Daj no, teti, jo skušam pomiriti, to pa res ni nič takega, saj to bo le en kratek polet do San Justa (10 minut)... Vžgem motor in začnemo se pomikati proti odle-tni stezi. Takrat se pa oglasi stara mama po njeni stari navadi: 'Svet križ božji' (kdo se ne spominja te njene navade). Od daleč so nam še vedno mahali z rokami sorodniki (morda so mahali tudi z robčki), kakor da bi mi odhajali v Evropo. Odlet je potekal brezhibno in že I »J i f». 4 k .-«.t * >r, 1 r.* ' * -J » m smo bili v zraku, le od zadaj se sliši Franckino stokanje in nervozni smeh: 'Aaaaj, uuuj,' ko se je letalo začelo zibati v vetru. Miril sem jo, da je vse v redu, stara mama pa je le radovedno pogledavala na vse strani. Pristali smo na stezi 33 letališča v San justu. Kolesa so se mehko dotaknila steze, odzadaj pa sem zaslišal vesel oddih, da smo prišli živi in zdravi. Lahko si mislite, da se je o tem »krstnem poletu« še dolgo govorilo med sorodniki. Nekaj pa vem, stara mama je bila zadovoljna, jaz pa tudi, da je sprejela moje povabilo in mi zaupala. Dragi teti Francki sem hvaležen, da se je kljub strahu vendar opogumila in nas spremljala. Letela je vendar s svojim nečakom, kakor še nekateri drugi sorodniki. Vsem sem hvaležen za vaše zaupanje. Ta dogodek bo ostal za vedno v mojem spominu in v posebni kamrici mojega srca."(vnuk Marko) 22 • VUELO DE BAUTISMO »Era uno de esos frescos dias de agosto del ano 1988. Con mis escasos 20 anos ya habla juntado unas cuantas horas de vuelo a bordo de las avionetas que alquilaba en el Aeroclub Argentino de San justo. Pero hacla falta muchas, muchas mas para cumplir mi sue-no, llegar a ser piloto de aviones jumbo algun dla. Aprovechaba cada oportunidad para ayudarle a papa con los repartos de golosinas, para ahorrar dinero para sumar horas de vuelo. Y asi, cuando juntaba lo suficiente, corrla al aeroclub a rentar una avioneta y seguir sumando horas y experiencia en vuelo. iA quien de ustedes le falto conocer la isla Martin Garda, como paseo turlstico, a bordo de mi avioneta? Ese dla entonces, me acuerdo de que los tlos Ivanka y jernej viajaron por primera vez a Eslovenia desde que emigraron. Era justo fin de semana y yo estaba como siempre en el aeroclub. De repente se me ocurrio ir a des-pedirlos al aeropuerto de Ezeiza Ministro Pistarini con la pequena avioneta que alquile, piper PA-28 Warrior de 4 plazas. Despues que los tlos abordaron nos quedamos todos los parientes charlando un poco. Ya era hora de volver, cuando se me ocurrio preguntarle a stara mama si querla volver volando conmigo, hasta San justo primero y de alll a casa con el Falcon que papa me habla prestado. Todos se me quedaron mirando como si estuvie-ra loco, especialmente tla Francka, y me declan "pero icomo se te ocurre que la abuela va a ir con esa pequena avioneta? ("ja, kaj bo stara mama šla s takim majhnim avijončkom?"). En eso la abuela contesta, muy orgullosa de su nieto... -iY por que no? (-ja, zakaj pa ne?) Todos se quedaron mudos y hasta riendose, como si fuera un chiste. Y al fin, algo preocupados, accedieron,"-bueno, si ella quiere^, pero alguien va a tener que acompanarla". Empece entonces a buscar voluntarios, le ofrecl a tla Francka. "Ni loca"- contesto. Despues de debatir un rato, y al ver que no salto ningun otro volun-tario, digamos que no le quedo otra que acompanar a su mama. Y ahl iba la tla, atemorizada, agarrada de la mano de su madre, preguntandole.... "-esta segura de hacer esto, mama, no tiene miedo?, mientras pensa-ba.... iquien me habra metido en este llo? Stara mama sin embargo estaba, por el contrario, lo mas tranquila y con mucho coraje. Y asi emprendimos el camino a la sala de embar-que, pero en una salida especial en el primer piso, que usaban los pilotos privados. Como correspondla, hicimos un pequeno plan de vuelo y salimos a la plataforma donde estaba estacio-nada la avioneta, justo al lado de un jumbo de Aeroll-neas Argentinas. Asi fue que, de llegar a despedir a los tlos, terminamos siendo despedidos nosotros tambien por el resto de la familia desde el otro lado de las rejas (como era antiguamente en Ezeiza). Comenzamos a abordar la avioneta, ayudandole por supuesto a subir a stara mama. Habla que hacerlo por el ala del avion. La acomode en el asiento de atras, ajustandole el cinturon de seguridad para que ya estu-viera lista y luego subir a la tla. "Tla, te toca a vos aho-ra"- le dije. Pero ella se rela con miedo y nerviosismo, diciendome -"Ay Marko, no se, no puedo creer que sea yo la unica cobarde y mi madre vaya sin problemas". -"Dale, dale tla, que no pasa nada"- le respondl, -"es un vuelo muy cortito a San justo (10 minutos). Al final se sento y le ayude a ajus-tarse su cinturon. Una vez carreteando por la calle de rodaje hacia la pista vino la famosa frase clasica de stara mama que todos ya sabemos.... "Kriz božji!" (iSanta Cruz Divina!) De afuera la familia saludaba como si nos fueramos nosotros a Europa, les faltaba llorar y sa-ludar con los panuelos nomas. El despegue fue un exito y una vez en el aire tla Francka esbozo su risa tlpica, -iii uuuuuuuuayayayy!!!, especialmente cuando se movla para un lado y otro por la turbulencia. Yo la trataba de calmar, mientras stara mama iba disfrutando del vuelo mirando hacia abajo y hacia todos lados. Aterrizamos en la pista 33 del pequeno aeroclub con un aterrizaje perfecto, y las pasajeras suspiraron, una de alegrla y la otra de alivio, por haber llegado sanos y salvos. Despues de ese vuelo bautismo se imaginaran los comentarios entre todos los parientes. Pero de una cosa estoy seguro, nuestra stara mama disfruto mucho del vuelo y le agradezco infinitamente por haber confiado en mi y haber aceptado mi invitacion. A mi tla querida tambien le agradezco por haber intentado ser valiente, y por habernos acompanado. Volo con su sobrino al fin y al cabo, asi como varios miembros de nuestra familia lo han hecho. Gracias a todos por haber confiado en ml. Este recuerdo quedara por siempre grabado en mi memoria y dentro de mi corazon." (nieto Marko) . v - 149 23 • PRIDNE IN DELAVNE ROČICE »Kako pozabiti na tiste roke, z gubasto in zelo tenko kožico, naškropljene s starostnimi pegami, vidne za nekatere, ali polne zgodb in dogodivščin, kakor lahko pričamo tisti, ki smo od blizu poznali staro mamo. Spominjam se, da se ji je naredila skorjica na koži, vsakič ko se je malo udarila, med kakšno izmed tolikih del, ki jih je vedno opravljala.«(vnukinja Luči) »Veliko zgodb bi imeli povedati, kjer so njene pridne roke bile protagonistke. Vedno so bile pripravljene bljižnjemu pomagati, ga nežno pobožati, mu dati pogum in oporo. Včasih je njena nežnost dobila obliko lista in je potovala po pošti po različnih delih sveta. Njene roke so tudi ustvarjale dobre jedi, se pobožno ozirale kvišku, so vesele gojile priljubljene rdeče nageljne poleg raznovrstne zelenjave na njivi. In še in še...robčke z vezenima začetnicama vsakega vnuka ali barvaste kvačkane odeje, katerih ljubezen, podana v vsaki izmed njih, je presegla desetletja in nas še danes ogrevajo. Tiste ročice, ki so ustvarile in obnovile toliko stvari, s prepričanjem, da jih je škoda vreči stran, saj jim lahko spet najdeš kakšno uporabo. Tak je slučaj vrečk mleka, ki jih je raztrigla, ko so bile prazne, jih na šivalni stroj sešila več skupaj med seboj in tako naredila večje vreče za smeti ali pa za nakupovanje po trgovinah.« (vnukinja Sonja) učila ,,punto yerba« in tako izvezla več prtičkov, ki smo jih rabili za okras nočne omarice.« (vnukinja Lili) »Tako rada je vezla in kvačkala, medtem ko je molila, pela in sanjala z veselim obrazom, ki ga bo videla na vnuku ali vnukinji, ko mu bo podarila svoje delo. Še vedno slišim njen sopran, tako rada je namreč kašno slovensko pesem zapela, medtem ko je razkazovala delo svojih rok.« (vnukinja Monika) »Doma še hranimo blazino, ki jo je naredila mojemu sinu Martinu, njenemu pravnučku, ko se je rodil, za v zibelko. Danes jo rad uporablja moj Tomi in pravi, da je zelo udobna. Zvesta spremljevalka nam je, vsakič ko gremo na pot. Pogosto nas je prosila, naj spravljamo nylon nogavice, ko se strgajo, saj je iz njih potem delala predpražnike. Še danes jih uporabljam, enega imam pred vhodom hiše, da si obrišemo čevlje, drugega pa ima moja mala Marjanca v sobi. Oba sta še v zelo dobrem stanju, če pomislimo, da jih že 20 ali 30 let uporabljamo. Stara mama je bila izredno praktična, ekonomska in varčna žena« (vnukinja Meti) Vsa ta pričanja dokazujejo, da je imela stara mama izredno pridne in delavne ročice in tudi dušo. »Spominjam se tistih malih blazinic v obliki srčka, ki jih je delala, polnih vnukovih las, za zbadanje bucik in šivank...«(vnukinja Luči) »Pa kako smo jo razveselili, ko smo ji prinesli vrečko z našimi ravnokar ostriženimi lasmi iz frizerskega salona. Mojih las, ki so trdni in močni, je bila še posebno vesela.« (vnukinja Nevenka) »Še vedno ohranjam kapo, ki mi jo je sešila, enako kot so jo rabili domobranci v vojni, stari ata med njimi. Tudi leseno gobo, ki je uporabljala za šivanje strganih nogavic « (vnuk Marko) »Kako je bila pridna za ročna dela...Bila je že tradicija, da je vsakemu vnuku naredila robček in ga okrasila s nakvačkanimi čipkami in mu izvezla začetne črke imena (inicialke); tako tudi srčke za ši-vanke, ki jih je napolnila s svojimi lasmi, ko si jih je ostrigla.«(vnukinja Meti) »Za moj rojstni dan mi ne darovala robček z mojim izvezenim imenom.«(vnuk Luka) »Stara mama je vsak teden prihajala k nam na dom. Veliko je pomagala, prav posebno pri likanju in šivanju. Ob teh priložnostih sem se z njeno pomočjo na- 23 • MANOS LABORIOSAS »Como olvidar esas manos, con su piel arrugada y muy fina, salpicadas de manchitas de vejez, como podian ver algunos, pero llenas de vivencias e historias para contar, como podemos atestiguar los que conoci-mos a stara mama de cerca. Recuerdo que se le formaban cascaritas en el dorso de sus manos cada vez que se golpeaba durante alguna de las tantas labores que realizaba." (nieta Luči) "Infinidad de historias podemos contar, en las cuales sus manos fueron protagonistas, ya sea pres-tando ayuda adonde fuera necesario, como tambien regalando una caricia, una palmada en el hombro a modo de contencion, y otras tantas en forma de pala-bras escritas en papel, enviadas por correo a distintas partes del mundo. Una comida rica, una melod'ia en su armonica, una plegaria al cielo, la alegr'ia en el cuidado de sus rojos claveles colgantes, o el duro trabajo de ar-mar y mantener una huerta bien completa en su jardn. Y mas y mas. un panuelito con las iniciales de cada uno, bordado con sus manos, una calida manta de co-lores tejida a crochet, cuyo amor puesto en el armado de cada cuadradito de lana, traspaso los anos y continua abrigandonos aun hoy con toda su esencia. Esas mismas manos que armaron y reciclaron tantas cosas, con el convencimiento de que todo puede 1 »JiV» 1 150 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida 'mmm^mm^m^^mmm^m volver a tener una utilidad, y es una lastima desecharlo. Tal era el caso de los sachets de leche que al consumirla, los aprovechaba muy bien, recortando y cociendolos a maquina para fabricar as'i bolsitas para residuos o mas grandes para el almacen." (nieta Sonia) "Recuerdo las almohadillas de pana que armaba en forma de corazon, como por talfileres, rellenos de los cabellos desus nietos^" (nieta Luči) "Lo contenta que se poma cuando, despues de ir a la peluquer'ia le llevabamos la bolsita de nuestro "peli-to" recien recortado. Yel mo, que es fuerte y tupido, era el mas esperado por ella."(nieta Nevenka) "Aun conservo el gorro que me cosio, replica del que usaban los "domobranci" en la guerra, stari ata en-tre ellos. Y un honguito de madera que usaba para coser las medias que estaban rotas." (nieto Marko) "Lo buena que era para las manualidades^Ya se habia hecho tradicion que nos regalara un panuelito de su propia elaboracion adornado con algun punto con detalles en hilo en crochet y con nuestras iniciales. Como as'i tambien los corazoncitos para pinchar las agujas y alfileres, que rellenaba con su propio pelo, cada vez que se lo cortaba." (nieta Meti) "Para mi cumpleanos me regalo un panuelo hecho con sus manos, sobre el cual bordo mi nombre". (nieto Luka) "La abuela nos visitaba todas las semanas. Era de gran ayuda, especialmente a la hora de la plancha y la costura. Fue en alguna de esas ocasiones cuando apren-d'l el famoso »punto yerba«, y as'i logre bordar varios mantelillos, con los que luego adornabamos las mesitas de luz." (nieta Lili) "Le encantaba bordar y tejer. Con que gusto iba haciendo cada una de estas labores. Unas veces orando, otras cantando, pero siempre sonando con la cara que iba a poner el nietito que iba a recibir su produccion. Hasta me parece o'irla entonando en su agudo soprano, alguna de sus melod'as eslovenas, mientras con orgullo nos mostraba el trabajo de sus manos." (nieta Monika) "En casa conservamos todav'a la almohadita que le regalo al nacer a mi hijo Martin, su bisnieto, para la cuna. Hoy la disfruta el pequeno Tomi y dice que es muy comoda. Es una fiel companera cada vez que hacemos algun viaje. A menudo nos ped'ia que le guardaramos las medias de nylon que ya no serv'ian. Con ellas tejio dos alfombritas que hasta hoy utilizamos. Una la tenemos puesta en la entrada de nuestra casa, para limpiarnos los pies y la otra la tiene mi nena Mariana en su dormi-torio. Ambas estan en muy buenas condiciones, por el tiempo que llevan. Es para destacar su calidad, porque les seguimos dando uso aun hoy, 20-30 anos despues. Era ella, verdaderamente una mujer muy practica, economica y ahorrativa."(nieta Meti) Testimonios todos que describen a una mujer de manos y espiritu llamativamente laborioso. 24 • BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL "Ena od slovenskih krščanskih navad, ki se še ohranjajo v Argentini, je blagoslov velikonočnih jedil v enem od domov v okolišu, kjer je več družin slovenskega rodu. V našem okolišu je stara mama ponudila Toma-zinov dom v Villa Luzuriaga v ta namen. Ponosna je bila, da je vsako veliko soboto lahko sprejela župnika iz Slomškovega doma msgr. Jožeta Škerbca in vse rojake, ki so prinesli jedila k blagoslovu. »Že zgodaj zjutraj je pregrnila tisto veliko mizo na dvorišču z lepim prtom z vezninami slovenskih motivov. Pripravila je tudi veliko posodo sveže vode, da jo bo duhovnik blagoslovil in si jo bodo razdelili, kateri bodo prišli k blagoslovu. Največkrat so bile to babice ali mame z otroki, vsak z lepo košarico, iz katere so se širile vonjave posebnih jedil: Prekajeno svinjsko meso, potica, hren, pirhi, včasih tudi kakšna pomaranča ali jabolko. Otroci smo radi priložili kakšnega čokoladnega zajčka ali pirh. Kar okoli 20 ali več ljudi se nas je nabralo, ko je prišel župnik Škerbec in vse pozdravil. Nato je blagoslovil vse košare in vodo s posebno molitvijo. Spomnim se, da je v vodo stresel posodico grobe soli." (vnukinja Veronika) "Duhovnik je razložil simboličen pomen jedil, ki se blagoslavljajo na veliko soboto, ko se spominjamo Kristusovega trpljenja in smrti: Potica - trnjeva krona, meso - Kristusovo telo, pirhi - kaplje Njegove krvi, hren - žeblji, s katerimi je bil pribit na križ. Ko zaužijemo za velikonočni zajtrk ta jedila, se spominjamo, da je Kristus trpel za naše grehe in nas odrešil za večno življenje. Otroci smo seveda bolj malo razumeli od vsega tega, spoznali pa smo, da naši starejši vse to zelo spoštujejo in radi smo jih spremljali". (vnukinja Sonja) "Po blagoslovu je duhovnik razdelil nam otrokom podobice, včasih je celo dovolil, da si jo lahko izbral tako, ki ti je bila bolj všeč. Mi smo se zahvalili in duhovniku podarili pirh, ki smo ga sami pobarvali. Kmalu se je poslovil, ker so ga že čakali v drugem okolišu. Otroci smo si izmenjavali pirhe med seboj in tako 151 . d a--— ^ ^ S pravnukinji Nadjo in Karolino / Con sus bisnietas Nadia y Carolina Rada se je vsedla za klavir in poskušala kakšno zaigrati / Le gustaba sentarse junto al piano, probando tocar alguna cancion Orglice nanakaterejestaramamaigrala njene najljubše melodije j Armonica con la que stara mama entonaba sus melod'ias favorita^ pluL'pc^ ^öfa-r. old t^ /j^t^ '-v^Ktfö- . ^ f ot^JuC/ IL'. r,L j Nepozabni trenutki preživeti med bratranci/ Inolvidables momentos compartidos entre los primos Recept za golaž / Receta de goulash V krogu vnukov ob njeni 80. letnici / Rodeada de sus nietos al cumplir sus 80 anos se ti je nabralo več različnih pirhov. Meni so bili zelo všeč pirhi od stare mame. Vsi so bili rumeno rjave barve, z nekakimi motivi, podobni marmorju, a vsak je bil različen od drugega. Jajca je ovila s suhimi čebulnimi listi in povezala z najlonsko nogavico. Nato jih je kuhala v vodi, kateri je dodala malo kisa. Res vse bolj po domače a je izpadlo kot nekaj posebnega. Ko smo se sorodniki vračali od blagoslova, nam je stara mama dala s seboj vrečko hrenovih korenin, katere je ona sama pridelala na domačem vrtu." (vnukinja Veronika) "Nepozabno je, kako smo si po blagoslovu izmenjavali med seboj pirhe. Otroci smo tudi pomagali stari mami polniti stekleničke z blagoslovljeno vodo za ljudi, ki so prišli k blagoslovu." (vnukinja Lučka) "Blagoslovljena jedila so prišla na mizo na velikonočno jutro za zajtrk. Kako dobro se nam je vse zdelo, tako praznično, nenavadno. Vse se je začelo s posebno molitvijo, tudi potico so z nožem prekrižali, preden so kolač razrezali. Ta lepa slovenska krščanska navada je zelo stara in se prenaša iz roda v rod, tudi v moji družini navajamo otroke." (vnukinja Sonja) "Tako velika noč kot božič ostajajo v našem spominu, kot smo jih doživljali v družini. Pa ne samo kot spomin, leto za letom obnavljamo navade v naših družinah, kakor smo jih podedovali." (vnukinja Meti) 24 • BENDICION DE LOS ALIMENTOS PASCUALES "La bendicion de los alimentos Pascuales es una de las tradiciones catolicas eslovenas que continua tambien aqu'i, en Argentina, ano tras ano, tomando sede en las casas de familias que se ofrecen volunta-riamente para compartir esta ceremonia con todos los eslovenos de la zona. Como no pod'ia ser de otra manera, por la perso-nalidad de stara mama, su casa, es decir, la casa de la familia Tomazin, era la sede Villa Luzuriaga. Era todo un orgullo para ella recibir cada Sabado Santo a sus familiares, amigos, vecinos del barrio y al cura parroco de la comunidad de eslovenos de Slomškov dom, Jože Škrbec "Temprano por la manana stara mama preparaba una mesa grande en el patio del jardn y la vest'ia con un mantel blanco, con bordados artesanales eslovenos. De-jaba tambien un recipiente grande con agua, que ser'ia luego bendecida por el padre y repartida entre todos los presentes. A medida que 'ibamos llegando (abuelas, ma-dres y ninos, en su mayor'ia), apoyabamos nuestras canastas orgullosamente sobre la mesa. Emanaban estas, aromas y sabores en diversos colores. Colmadas estaban de: *carne ahumada- cogote y lomito; * "pirhi"como los eslovenos llamamos a los huevos duros, pintados por no-sotros, los chicos, la noche anterior en distintos estilos y colores; * "potica", ese delicioso arrollado relleno de nuez y chocolate que nuestras madres y abuelas preparaban con tanto amor y dedicacion durante los d'las previos; *"hren", una especie de rabano picante para acompanar a las carnes; *y una botellita para ser llenada luego con agua bendita. Debajo de algunos mantelitos blancos que tapaban las canastas pod'ia verse alguna que otra manzana o naranja, cuando no huevitos y conejitos de chocolote que los chicos agregabamos. Una vez que estabamos todos reunidos, esperaba-mos juntos la llegada del cura parroco. El padre Škrbec saludaba a todos los presentes y luego daba comienzo a la bendicion de los alimentos Pascuales y del agua, a la cual le echaba un platito de sal gruesa." (nieta Veronika) "Cada uno de los alimentos, nos explicaba el padre, representa en forma simbolica la pasion de Cristo: la "potica" cuya forma se asemeja a la corona de Cristo, representa la palabra de Dios, tan esencial para la vida, como lo es el pan que contiene -un alimento humano basico; las ra'ices de "hren" simbolizan los clavos con los que Jesus fue clavado en la cruz y su punzante sabor nos recuerda que su sufrimiento es el precio que debio pagar por nuestra redencion; los "pirhi"colorados hacen alusion a las gotas de sangre que Cristo derramo por nosotros. El desayuno Pascual bendice y renueva simbo-licamente nuestro interior, liberandonos de todo pecado, y es el comienzo de una vida nueva. Los mas chicos no entend'iamos muy bien todos estos simbolismos pero acompanabamos el momento con mucho respeto, como lo hac'ian nuestras madres y abuelas."(nieta Sonia) "Al terminar la corta ceremonia sacaba de su bol-sillo una pila de estampitas y nos daba a cada uno de los ninos para que eligiesemos la que mas nos gustara, y por supuesto nosotros le retribmamos con un »hvala lepa« (muchas gracias) y un huevo de pascua hecho por nosotros. Luego se retiraba rapidamente porque tema que ir a otras casas a hacer esta misma bendicion. Los chicos tambien intercambiabamos huevitos con las otras familias, as'i pues volv'iamos a casa con una diversidad de colores y estilos. Los que a mi mas me gustaban y llamaban la aten-cion eran los huevos que coloreaba stara mama. Eran todos en el tono del marron y amarillo, con motivos irre-gulares, como si fuera un marmol, y ni uno era igual al otro. Ella los hacia de una manera muy natural. Envol-via individualmente cada huevo con trozos de cascaras de cebolla, luego los poma en medias de nylon, ataba los extremos y los cocinaba en agua y creo que agregaba vinagre. Algo muy casero pero muy original. Antes de irnos ese d'la, stara mama le entregaba k .-«.t * -b* A-/^.« >r, 1 a cada familia que asist'ia, un paquete con ra'ices de "hren" que ella misma cosechaba en su huerta. "(nieta Veronika) "Tambien yo guardo recuerdos imborrables de es-tos sabados de bendicion de alimentos, del intercambio de huevitos y de como le ayudabamos a stara mama a llenar las botellitas de agua bendita para los presentes." (nieta Luči) "Todos estos alimentos se compartian en familia en la manana del domingo de Pascua, es decir, en el de-sayuno Pascual. iQue rico que era! Como cada comida, el desayuno se iniciaba con una oracion de agradeci-miento. Hasta la "potica" recib'ia la senal de la cruz antes de ser cortada por primera vez. Estas lindas tradicio-nes catolicas eslovenas y/o eslavas estan profundamente arraigadas en nosotros y las continuamos practicando aun hoy, viviendolas y transmitiendolas a nuestros hijos." (nieta Sonia) "Creo que tanto la Pascua como la Navidad guar-dan para nosotros, los nietos, recuerdos imborrables de momentos vividos en familia. Y no solo han quedado en el recuerdo sino en nuestras practicas. Ano tras ano vol-vemos a revivir estas fechas, continuando las costumbres y tradiciones que de ellos heredamos."(nieta Meti) 25 • ORGLICE "Nadja je bila stara komaj 3 mesece, ko sva se nekega popoldneva napotili peš na obisk k stari mami. Zelo radi sva se sprehajali z vozičkom. Bilo je meseca oktobra, blizu maminega rojstnega dne. Kako je bila vesela, ko je zagledala pravnučko! Hitro je stekla v kuhinjo in se vrnila z orglicami. Začela ji je igrati različne narodne pesmi. "Poglej, kako se smejčka, zdi se,, da ji je vseč. Bom pa še eno!", je bila vesela otroka. Nadja jo je res prav živahno gledala in poslušala. In tako ji je zaigrala cel venček slovenskih melodij. Stara mama je zelo rada igrala na svoje orglice. (vnukinja Sonja) Spominjam se je, ko se je ob popoldnevih usedla na dvorišče na tisti leseni stol, ki ga ji je naredil stari ata in muzicirala na svoje orglice, kakor je ona pravila. Glasba in petje sta ji bili vedno pri srcu.(vnuk Marko) Zaprem oči, spominjam se je na družinskih slavjih, ko je kar na lepem, ob pogrnjeni mizi, začela peti slovenske pesmi in pritegnila še vse navzoče k petju dvo-glasno ali pa tudi triglasno. Mi, otroci, smo se pa od daleč s komolcem butali in malo smejali, a poslušali, končno pa, po maminem pogledu tudi pridružili in z njimi zapeli. Če je bila ona prisotna, ni bilo slavja brez petja. Spomnim se tudi Marijinih pesmi , ki smo jih v avtu "morali" prepevati, ko smo jo peljali na romanje v Lujan. "Da nas le ne bi slišali s kakšnega avta, ki je šel mimo", smo si mislili otroci. "Kdor poje, trikrat moli" (ali dvakrat, nisem sigurna)", je učila stara mama, kakor da nam bi brala misli. Danes premišljujem, kaj bi bilo z njo v drugih razmerah, če bi morda ostala pri starših, ali če bi vojna ne prišla vmes in ne bi morala prestati težkega iz-seljenstva...Morda bi res imela možnost, da bi se učila vijolino, kakor si je želela in bi bila velika glasbenica. Predstavljam si jo, zaradi njenega odločnega značaja, pravo pionirko kot žensko na tem področju. Morda bi pela pri kakšnem znanem pevskem zboru. Morda...ako bi ji življenje omogočilo uresničiti hrepenenje. Mamin, zadnja leta že tresoši sopran in veselo petje, nam še danes lepo zveni v ušesih in nas vabi, naj "vendar skupaj kaj zapojemo"! Zdaj razumem, da je moje veselje do glasbe in petja ali vsakdanja navada, da večkrat pojem, ko v hiši delam to in ono, dragocena dediščina moje stare mame!" (vnukinja Sonja) "Zakaj ležkaš, kaj buba stara mama?",sem jo vprašala s svojim rahlim dveletnim glaskom ..-"Staro mamo buba nogica", mi je odgovorila, ko me je nežno pobožala po ličkih. Kmalu potem je za vedno zaspala in šla k Bogcu, kakor mi je povedala moja mami. A ostal mi je njen drag spomin, ko gledam posnetek, kako srčno mi je igrala melodije na orglice, ko sem bila še dojenček." (pravnukinja Nadja) 25 • ARMONICA "Nadia tema solo 3 meses, cuando, una tarde de primavera, nos fuimos de visita a la casa de stara mama. Nos encantaba salir a dar paseos con su carrito. Era el mes de octubre, cerca de su cumpleanos. iCuanto se alegro cuando vio a su bisnietita! Rapidamente corrio a la cocina y volvio con su armonica. As'i comenzo a tocarle distintas canciones populares eslovenas. "Mira como sonr'ie, parece que le gusta la musica. Entonces le tocare otra mas^", dijo con alegr'ia. Yverdaderamente, Nadia la observaba y escuchaba con mucho entusias-mo. Y as'i le termino tocando todo un soneto de melo-d'las t'lpicas de su tierra. A stara mama le encantaba tocar su armonica." (nieta Sonia) "Recuerdo que por las tardes le gustaba sentarse en el patio, en el banquito que le hizo stari ata, y tocar su armonica. Llevaba la musica y el canto en su cora-zon." (nieto Marko) "Cierro los ojos, y la recuerdo en los festejos fami- ■ ■-.iurf-:»-! m» - liares, como, de repente, junto a una mesa bien servida, comenzaba a cantar canciones eslovenas, animando tambien al resto a que se le sume a cantar a dos y hasta a tres voces. Nosotros, los nietos, la observabamos de lejos, co-deandonos y riendonos un poco. Al final, ante la imperativa mirada de stara mama, nos terminabamos aco-plando tambien nosotros y juntos cantabamos alguna conocida cancion. Si tan solo ella estaba presente, no se le escapaba festejo alguno, que no adornara con canto. Recuerdo las canciones a la V'lrgen Maria que en el auto "deb'iamos" cantar, cuando mi papa la llevaba a la peregrinacion anual eslovena, a la bas'ilica de Lu-jan. "Que quemo, que nadie nos vea desde afuera que estamos cantando^", rogabamos por dentro con mis hermanas, en nuestra acomplejada adolescencia. "El que canta, reza el doble", nos dec'ia stara mama, como si leyera nuestras mentes^ Hoy me pongo a pensar, que hubiera sido de ella en otras circunstancias, si no hubiera tenido que irse de su casa natal, a la finca de su t'la, o si no tuviera que sufrir el dif'icil exilio debido a la guerra^Tal vez hubie-ra tenido la posibilidad de desarrollar su gran gusto e ilusion de aprender a tocar el violn, como lo deseaba profundamente. Quizas hubiera llegado a ser una gran musica. Me la imagino, por su decidida personalidad, una verdadera pionera como mujer en este rubro. Tal vez hubiera cantado en algun coro conocido y de presti-gio. Tal vez^si tan solo la vida le hubiera concedido la posibilidad de cumplir con su profundo anhelo. Su, hacia el final ya temblorosa voz, continua re-sonando bellamente en nuestros o'ldos aun hoy y nos invita a que juntos icantemos una vez mas! Ahora entiendo, que mi gusto por la musica y por el canto o, la diaria costumbre de cantar, mientras estoy haciendo esto o lo otro, es una valiosa herencia que me ha quedado de mi stara mama." (nieta Sonia) "iPor que estas acostadita, stara mama, que te duele?, le pregunte con mi vocecita de dos anos^ "A stara mama le duele la piernita", me contesto, mientras me acariciaba las mejillas. Poco despues nos abandono para siempre y "se fue con Diosito", como me explico mi mami. Pero quedo en m^ un valioso recuerdo de ella, cada vez que miro el video de la ternura con que me to-caba esas melod'ias en su armonica, cuando era apenas un bebe." (bisnieta Nadia) 26 • »ODEJE DOBROTE« »V prostem času je mama rada kvačkala. Ko si vstopil v jedilnico, si zagledal na mizi kupe in kupe barvastih kvačkanih kvadratkov. Z velikim potrpljenjem jih je na stotine nakvačkala, pazljivo je kombinirala barve, na koncu pa jih še sešila med seboj, da je nastala lepa barvasta odeja. Če sem prišla mimo na obisk, me je večkrat poslala kupit volno, ko ji je kašna barva zmanjkala.« (vnukinja Nevenka) »Koliko dela si je zamislila! Imela je utvaro, da bo lahko naredila vsakemu vnuku eno, ko se bodo pač poročali. To se pravi, delala jih je dvojne, zakonske. Čeprav je živela dolgo let, ne vem, ali je končno lahko naredila eno odejo prav vsakemu? Ker nas, vnukov, ni bilo ravno malo...kar 2l!(vnukinja Luči) Spominjam se, da medtem ko je kvačkala te volnene kvadratke, nam je pripovedovala različne zgodbe o svoji mladosti. Predstavljam si, koliko njenih uric je nanizanih v vsaki izmed teh odej. Koliko njene energije je v njih. Morda pa zato še danes, ko se vanje odene-mo, lahko občutimo tako domačo in prisrčno toploto. Ob mrzlih zimskih popoldnevih se moji otroci včasih prav kregajo, kdo se bo vanjo odel, ko se pripravijo gledati kakšen film. Ni dvoma, da je babičin spomin še vedno živ med nami, tudi v teh toplih, raznobarvnih, volnenih odejah ljubezni« (vnukinja Sonja) 26 • MANTAS DE LA BONDAD »En los ratos libres stara mama adoraba tejer a crochet. Cuando entrabas a su comedor ve'ias pilas y pilas de multicolores cuadraditos de lana. Con su agu-ja y su santa paciencia tejio centenares de ellos, que luego una, combinando armoniosamente los colores, para crear una manta. En varias oportunidades que pase por su casa, me mandaba a comprar mas lana, pues se quedaba sin tal o cual color.«(vnukinja Ne-venka) »iQue trabajo que se tomaba! Ten'ia la ilusion de poder regalarle una manta a cada uno de los nietos que se fuera casando! Por lo tanto la hac^a doble, matrimonial. Si bien vivo muchos anos Ihabra podido llegar a hacerle a todos? Porque sus nietos no eramos muy pocos que digamos...Tan solo 21. »(vnukinja Luči) »La recuerdo tejiendo estos cuadraditos de lana mientras nos contaba innumerables historias de su ju-ventud. Y pienso en la cantidad de horas de su tiempo que invirtio en cada manta. iLa energ'ia que guarda cada una de ellas! Sera por eso que transmiten un ca-lorcito tan agradablemente familiar... En las fr'ias tardes de invierno mis hijos se pelean por abrigarse con la manta, a la hora de acurrucarse frente al televisor para ver una pelkula. No hay duda de que el recuerdo de stara mama sigue vivo entre nosotros tambien a traves de sus colori-das mantas de amor« (nieta Sonia) 27 • TRDNE STOPINJE "Spominjam se je v tisti njeni delovni halji in obuto v copate, ki si jih je sama sešila in oblikovala po svojih trpečih in utrujenih nogah." (vnukinja Monika) Nikoli ne bom pozabila, kako si je, takole ob popoldnevih, sedeča na klopci na sončnem dvorišču, dala delo s svojimi otiščanci na nožnih prstih in stopalih. Sončna svetloba ji je pomagala, da je bolje videla lajšati si svoje razbolele noge." (vnukinja Luči) "Več v naši družini nas je podedovalo njeno obliko stopala oziroma nožnih prstov. Stara mama je imela ob palcu izbočeno kost, pa tudi prsti so ji tiščali drug na drugega, da ne govorim o raznih otiščancih. Z eno besedo, z lepotnega vidika nezanimiva noga. A te požrtvovalne noge so prehodile kilometre in kilometre po hrapavih poteh in težkih klancih. Te noge so bile zmožne krepkega koraka, pa tudi iznajdljivosti, ko jo je življenje pripeljalo pred nove odločitve. Z močno voljo je oblikovala svoje življenje, kaj šele čevlje na svojih izmučenih nogah." (vnukinja Sonja) Naj nam bi njene odločne in trdne stopinje bile za zgled in luč na poti pri iskanju naše lastne usode. (vnukinja Sonja) 27 • PISADAS FIRMES "Ese huesito saliente al costado del dedo gordo, los dedos encimados, con callosidades varias en las plantas, en fin, unos pies no hermosos para la mira-da estetica, pero que han dejado intensas huellas en el recorrido. Kilometros y kilometros, llenos de vida y entrega. Transitando distintas carreteras, muchas de las cuales fueron muy sinuosas y desniveladas. Pisadas decididas, marcando firmemente su presencia, aun a costa de deformar todo zapato que pudiera ponerse." (nieta Sonia) "La recuerdo vestidita en su delantal de trabajo y calzada en esos zapatitos negros de tela que ella misma se confeccionaba, dandole la forma de sus cansados y deformados pies."(nieta Monika) "Nunca voy a olvidar todas esas tardes que pasa-ba arreglandose sus pies, afuera en el patio, sentadita en el banco de madera, donde la luz del sol iluminaba muy bien. De esta manera aliviaba las molestias de sus callosidades. (nieta Luči) "Somos varios en la familia los que heredamos algo de la forma de los pies de stara mama. Ojala sus firmes y decididas pisadas, que han dejado pro-fundas huellas, puedan sernos un ejemplo y una gu^a en el camino, en la busqueda de nuestro propio destino."(nieta Sonia) 157 .v-' - -■ i/'v . ■ .«'f - .-^'.l^i .. - UjJaJ--^ ■ t ■ - ^ - ' r-ri,-' —\t_'I,' . -. . __ Vnuki pojejo na čast starim staršem ob zlati poroki / Los nietos cantan para homenajear a los abuelos en sus bodas de oro Rojstni dan med vnukinji / Cumpleanos entre los nietos Domobranskikapici,kijihje staramama šivala, štikan robček, njene orglice in lesena goba, na katero je šivala nogavice / Gorros de los soldados »dom^oranci«, questara m^am^acosla, un panuelito bordado, su armonica y el honguito de madera que utilizaba para remendar medias 28 • PISMA, SPOROČILA, NASVETI. CARTAS, MENSAJES, CONSEJOS... aC^rdcV se v JtlaivjinC- ^ fh sT^cdna höS j iEncomiendate a la proteccion de la Virgen y seras feliz! A stara mama le gustaba escribirnos cartas en ocasion de algun santo o cumpleanos, o cuando nos encontrabamos lejos. En ellas habia mensajes de est'i-mulo y tambien consejos para mantenernos siempre en el camino del bien, fieles a Dios. Stara mama nam je rada pisala pisma ob priložnostih naših rojstnih dni ali godov, pa tudi takrat, ko smo bili kje daleč. V njih so bile spodbudne besede in tudi nasveti, da bi ostali vedno na pravi poti, zvesti Bogu. Ljuba Sonja! Zvečer, 20.X.90 Z velikim veseljem sem prejela Tvoje pismo, in Te prisrčno pozdravim. Prav lepa hvala za sliko iz Hawa-ja. Lepa je - zdi se mi, da si se malo poredila, saj si bila res presuha, ko si odšla na potovanje. Vem, da se ni lahko navaditi na novo življenje in da se tudi na svoj način trudiš, da ohranjaš navade v hiši, z delom s keramičnimi zvončki, s študijem angleščine, z učenjem, spoznanjem ljudi po obrazih in srcu... Bodi še za apostola med nijmi. Naj Te ne bode sram narediti križ v družbi. »O, Bog, daj mi moč to sveto vero pred svetom spoznati in po njej živeti in umreti!« Kar se pa tiče čistoče, je pa izredna. To sem takrat, ko sem obiskala Ameriko, takoj opazila. Lili je v redu, pridna in kar precej zaposlena. Poleg študija in pripravljanja izpitov je že tudi nekaj učila; nadomestovala je bolno profesorico. Metka ima luštne-ga fantka Martinčka. Ko je Lili šla v Neuquen na obisk, je nesla tudi nekaj mojih izdelkov za njega. Hvala lepa za vse molitvice za staro ženo. Res, zdi se mi, da veliko ljudi moli za mene, tudi iz Slovenije. Bog plačaj vsem znanim in neznanim molivcem! Zdi se mi, da sem še dovolj zdrava in pametna za svoja leta (89). Hvala Bogu! Tudi jaz se vedno spominjam vseh vas, ko malo spim, molim za naše družine in za cel svet, ki danes potrebuje temeljitega spreobrnjenja. Sedaj so že tri dekleta iz našega sorodstva v samostanu. Ena je vicentinka, ena karmeličanka in ena uršulinka. Odločile so se z veseljem. Ljubi Bog jim daj zdravja in moči do konca! Moj vrt je vedno zelen. Radič, seme iz Ljubljane, je krasen. Čebula, česen, že velika in drugo kaže, da je pomlad v deželi. Ljuba Sonja! Želim Ti dobro zdravje in srečo v Tvojem poklicu in v prihodnosti, kakor je božja volja! Sv Duh naj Te razsvetljuje in vodi povsod! To Ti iz vsega srca želi in Te prav prisrčno pozdravlja in poljublja Tvoja stara mama Tomazin. Bog s Teboj! Zbogom! Amada Sonia! Por la noche, 20.X.90 Con much'isima alegria recib'i Tu querida carta. Gracias por tu foto de Hawaii. Es muy linda, me parece que ya recuperaste algunos kilitos, estabas muy flaca cuando te fuiste de aqm. Se que adaptarse a la nueva vida requiere todo un esfuerzo de tu parte, costumbres distintas de la casa, el idioma, el trabajo con las campanitas de ceramica, el estudio del ingles, el conocer tantas personas nuevas, por su cara y por su alma^ Se un apostol entre ellos. Nunca tengas vergüenza de hacer la senal de la cruz cuando estes entre la gente. "iOh, Dios, dame la fuer-za de hacer conocer al mundo mi fe y por ella vivir y morir!" En cuanto a la pulcritud y prolijidad de la ciudad, s'i, es incre'ible. Cuando yo visite EEUU, es lo primero que me llamo la atencion. Lili esta bien y bastante ocupada. Ademas del es-tudio y la preparacion de sus examenes, ya ha empezado a tomar algunas horitas reemplazando a una profesora que se enfermo. Metka tiene un hijito hermoso, Martinci-to. Cuando fue Lili a visitarla a Neuquen le mande una de mis manualidades que le hice especialmente. Gracias por todas tus oraciones para esta vieja abuela. iSabes? Tengo la impresion de que hay mucha gente que reza por mi aqm y en Eslovenia. Que Dios les compense a todos. Me parece que todav'ia estoy lo suficientemente sana y lucida para mis 89 anos, gracias a Dios. Tambien yo me acuerdo de todos ustedes, sobre todo en las noches, cuando me cuesta conciliar el sueno. Entonces me pongo a rezar por todas nuestras familias y por todo el mundo, que hoy esta tan necesitado de una profunda transformacion. En nuestra parentela, en Eslovenia ya hay 3 chicas que entraron al convento y se estan preparando para ser monjas. Ellas tomaron la dicision con mucha alegr'ia. Dios, idales salud y fuerza hasta el final! Mi huerta siempre esta verde. La radicheta, de las semillas que me enviaron de Ljubljana, esta hermosa. As'i tambien la cebolla, el ajo y todo lo demas, que indican que la primavera ya esta entre nosotros. Querida Sonja, te deseo salud y suerte en Tu profesion y en Tu futuro. Que el Esp'iritu Santo Te gme y Te t/:''M i 1 »JiV» 1 t-', fc « » ilumine en todos lados. Te lo desea y Te saluda y besa con carino, Tu stara mama Tomazin. iQue Dios este siempre con vos! te na majhnih papirčkih, večkrat že rabljenih na eni strani, saj je izrabila vsak prazni prostorček. Verjetno je to izredno varčevanje in vnovična uporaba še vojni sad, ko je z družino večkrat morala začeti čisto iz nič" (vnuk Miha) ^/Aßoc. I i/i/a fl^ -IAA' ' I oLsuh&^Ma. ttk ' nUd^ji hc^i / ' »Recuerda, ino dejes para manana, lo que puedas hacer hoy!« »La mejor hora, es la temprana.« »El trabajo es la felicidad del mundo.« "Se muy cuidadoso con tu lengua, una palabra hiriente facil es de decir, como lamento y arrepentimiento pronto te hard sentir, y el herido a acusarte ha de salir." "Con Dios comienza cada labor, verds que asi, todo te saldrd mejor. Con Dios lo trata de terminar, para que el Cielo logres alcanzar." »As'i nos dejaba escritos sus mensajes y consejos, en pequenos trozos de papel, muchas veces ya usado de un lado, aprovechando cada hueco vac'io. Seguramente, este extremo ahorro y reciclado, sean secuelas de la gue-rra y de su comenzar bien de abajo." (nieto Miha) "Tako nam je puščala svoja sporočila in nasve- »Sus cartas eran muy dulces. Siempre me llenaban de alegr'ia y fuerzas para continuar mi vida por estos rumbos californianos.« (nieto Marko) »Njena pisma so bila sladka. Vedno so me napolnila z veseljem in močjo, da sem lahko nadaljeval življenje po teh kalifornijskih .... (vnuk Marko) »Parecia que en cada una de ellas se despedia de nosotros. Pero Dios le regalo una vida bien larga por lo cual, cada uno de nosotros, tiene una coleccion de cartas.« (nieta Sonia) »Zdelo se je, da se je z vsakim pismom že poslavljala od nas. A Bog ji je podelil dolgo življenje, zato jih verjetno ima vsak od vnukov kar celo zbirko njih.« (vnukinja Sonja) ü^/ij^'f^LU.kin:: A-IKT» i'Si.f^JX'J' —f% i- ii'^T®^ /a; ('ki.^' ^ »Querido Marko, Primero quisiera agradecerte de corazon por la foto que me enviaste. Sos muy lindo, como tambien lo es , . -.■w.i.rf-:»-» i«' el jardincito de tu casa. Me alegra ver que tenes una lindo pedacito de tie-rra y unas bellas rosas plantadas all'i. Eso me indica que sos un buen muchacho, que ama las flores, al igual que Alex. Que Dios les conceda a los dossuerte en el trabajo, y en general, en cuerpo y alma. Nunca se olviden de El, que pueda habitar siem-pre entre Ustedes, hoy, manana y hasta el final de Sus vidas. En el d'la de mi santo estuvimos todos reunidos en la casa de Tu mami, y nos acordamos de Vos que estas cumpliendo anos y cantamos en tu honor y estuvomos muy contentos. Te deseo todo lo mejor hasta el final de Tus d'las. Un calido saludo de Tu stara mama Tomazin.« »El d'la de nuestros cumpleanos venia de visita y nos regalaba una carta con un mensaje, acompanado de algun panuelito de su propia fabricacion, bordado con el monograma de nuestras iniciales y algunos co-razoncitos o estrellitas de adorno, con un bonito ribete tejido a crochet alrededor.« (nieta Monika) »Siempre nos contaba anecdotas que eran muchas veces reiterativas, pero me dejaron un lindo recuerdo." (vnukinja Luči) »En mi billetera llevo siempre guardada una carta de stara mama. Sus palabras acompanan cada uno de mis momentos diarios." (vnukinja Gabriela) "Oracion al Esp^ritu Santo" Ven, Esp'iritu Santo, llena los corazones de tus fieles y enciende en ellos el fuego de tu amor. Env'ia tu Esp'iritu y todo sera creado. Y repuebla la faz de la tierra. Oh Dios, que has iluminado los corazones de tus hijos con la luz del Esp'iritu Santo; haznos dociles a sus inspiraciones, para gustar siempre el bien y gozar de su consuelo. Por Jesucristo nuestro Senor. Amen. "Dios nunca abandona a quien trabaja y le gusta orar. O Dios, concedele a nuestros jovenes fuerza y valor para que puedan generar el milagro en esta tierra, para este y para el otro mundo." "La siguiente dedicatoria de mama Tomazin nos fue escrita a Vinko y a mi, cuando nos desped'iamos de la Argentina en el ano I965, rumbo a comenzar una vida nueva en California. Quedo plasmada en mi li- bro de recuerdos, muy especial. Ella fue muy carinosa y siempre expresaba sus buenos consejos y deseos. Un gran abrazo a todos, de Magda Šter" (nue- ra) "Te besede nama je posvetila Vinku in meni, ko sva se poslavljala iz Argentina leta 1965 in odšla v Kalifornijo, da bi pričela novo življene. Ostale so zapisane v moji knjigi prav posebnih spominov. Ona je bila zelo ljubezniva in vedno je izražala dobre nasvete in želje. Velik objem vsem, od Magde Šter"(snaha) iJI Magda, de recuerdo! jh ^io^QoL' ti- ^tf-iJ-fj^tt^ yitX) ' iU/iL. ^'-cAv-- Que con suerte navegue la barca de Tu vida, derri-bando todas las piedas en el camino. Que Te gu'ie en la oscura noche, a traves de la in-mensidad del oceano. Y que Te traiga finalmente al Cielo. En el d'la de Tu partida a un nuevo mundo. Argentina, 30.X.65 mama Tomazin ••■T:: ' 4i A ^ ^ ^ J 1 * * '.4 "Stara mama je večkrat prihajala k nam na dom. Spominjam se, ko sem bila še študentka univerze, se je pri nas pojavila v - zame - malo nerodnem popoldnevu, ravno ko sem se učila in pripravljala kakšen izpit. Stara mama se je usedla poleg mene in se začela z mano pogovarjati cele ure. Pripovedovala mi je o preteklih zgodbah, o vojni, o prvih časih v Argentini in še o mnogo drugem. Po eni strani sem trpela, ker so mi minevale ure, ki sem jih potrebovala za učenje.Po drugi pa je ona pripovedovala reči na tak način, da so bile zelo zanimive in so me kar vlekle. Zelo sem vesela, da sem lahko preživela tiste trenutke ob njej in da lahko ohranjam danes tako lepe spomine.« (vnukinja Veronika) "Stara mama verna muchas veces a casa. Recuer-do que cuando era estudiante universitaria, algunas de sus visitas ca'ian en momentos no muy oportunos para mi justo cuando estaba estudiando para algun examen. Stara mama se sentaba al lado m^o y empezaba a conversar por horas. Relataba cosas del pasado, de la guerra, de los primeros tiempos en Argentina y muchas otras cosas mas. Por un lado yo sufria porque se me iban las horas que yo necesitaba para estudiar. Pero por otro ella contaba las cosas de tal manera que las hac^a muy interesantes y me atrapaba. Me alegro mucho de haber pasado ese tiempo con ella y poder contar hoy con todos estos recuerdos. "(nieta Veronika) "Ne smete rabiti tako oprijetih hlač, da se vsaka bradavica na ta zadnji lahko pozna^", nas je okrega-la, moje sestre in mene. (vnukinja Sonja) "No tienen que usar pantalones tan ajustados, que cualquier verruguita en el trasero podria notar-se^", nos retaba, a veces, a mis hermanas y a m'l. (nieta Sonia) "Z njo sva bili v močnem stiku potom pošte, še posebno odkar je umrla naša mama. V njenih pismih se je izražalo njeno zanimanje do nas in našega življenja, kakor tudi njena modrost. Nikoli ni manjkalo dobrih nasvetov in vzpodbudnih ter pohvalnih besed. Bila je zelo dobrega srca in tako tudi stari ata." (vnukinja Meti) Ljuba Metka in vsa tvoja družina! 26. septembra 1996 Prejela sem Tvoje drago, bogato pismo in se Ti prav iskreno zahvalim! Čestitam Ti zaTvojo družinico - so lepi in zgleda, da tudi pridni! Za vse Ti ljubi Bog pomagaj. Čutim, da Ti Tvoj mož Karlo tudi precej pomaga. Kjer je ljubezen prava, tam se marsikaj lažje potrpi in prenese. Vesela sem, da sprejmeš moje pisanje z dobrim srcem, kakor Tvoja pokojna mamica . Ljubi Bog ji daj sv.nebesa! Ti si ji po srcu zelo podobna. Bog Ti ljubo zdravje daj, da bodeš vodila svojo družinico po tem zemeljskem potovanju k Bogu, ki je danes zelo težko, ako se oziraš po okolici. Ali odločen človek se ne ozira na vse strani, ampak gre svojo pot, preko vseh ovir! Imaš moža, ki te ljubi in imaš otroke lepe, zdrave, Bog jih varuj! Dom na lepem kraju in vrt, v katerem so rože in razno zelenje, ki ga urejuje skrbna in ljubeča roka! Jaz sem že res zelo stara (95 let) ali še vedno rada kaj naredim, karkoli z glavo ali z roko! Ko si že omenila logaške pevce - moram reči, da so zares dobro peli. Ravno na moj rojstni dan so peli v Slomškovem domu pri sv .maši in mene pozdravili in slikali. Kljub temu, da je bilo vse na splošno lepo, sem se jaz izredno zelo slabo počutila, (nehote) nisem mogla drugače (ko se spomniš davnih časov, ki so mi prišli prav sedaj v spomin; nisem mogla drugače ) vse smo pustili in odšli. Življenje čudežno rešili. Mi piše moj nečak, da ako bi ostali doma, da ne bi bili več med živimi!! Kar se tiče tega obiska, sta kriva moja sinova Jernej in Franci, ti gotovo poznaš tudi Barbaro, ki je prišla pozneje v Argentino. Hvala Bogu, da se je vse dobro izteklo! Morda bode kaj pripomoglo do izboljšanja! Bog daj že skoro! Moj prisrčni pozdrav vsej Tvoji družini in bratoma Marjanu in Ediju. Posebno pa Tebi in možu Karlu. Bog z Vami vsemi!! Vas vse poljublja stara mama To-mazin! Oprosti, ako Ti ne bodem mogla dosti pisati več! Z Bogom!! "Con ella estuvimos muy conectadas a traves de las cartas, sobre todo despues que fallecio nuestra mama. En ellas se reflejaba su interes por nuestra vida y tambien su sabidur'ia. Nunca faltaron buenos consejos y palabras de elogio. iEra muy generosa y de buen co-razon, al igual que stari ata!". (nieta Meti) sr iS? -- Francka Mihevc Vinko Tomazin ' fiti 1 - Majda Tomazin in Franc Leben Jože Leben Fani Leben Štefan Leben in Debbie Heslop_ Kati Leben in Adam Mair_ Beti Leben in Daniel Mair_ Joseph in Stephanie Natasha in Brianna Michelle in Nicholas 2 - Jernej Tomazin in Ivanka Trobec Monika in Ulises Rodriguez Rea_ Sonja Tomazin in Gregror Hribar_ Gabrijela Tomazin in Aleks Kastelic _ Damijan Tomazin in Natalija Savelli Miloš Nadija, Roman in Martin Viktorija, Nikolaj in Jana Juan Pablo in Julijan 3 - Vinko Tomazin in Magda Šter ^leks Tomazin in Carol Paez_ Anika in Vinko 4 - Jožica Tomazin in Jože Tusek Metka Tušek in Carlos Hernandez Lili Tušek in Janez Kopač Marjan Tušek Edi Tušek in Lučka Vombergar ^ . - . „ Martin, Marjana, Luka in Tomaž „ Peter in Marjan Aleks, Zofija in Maja 5 - Franci Tomazin in Metka Erjavec Marko Tomazin in Adriana Negritto .. Andreja Tomazin Lučka Tomazin in Rodolfo Gonzalez Kuck , Matija, Alenka in Katja Nikolaj in Maria Lucila 6 - Francka Tomazin in Franc Vester Veronika Vester in Andrej Dimnik , Nevenka Vester _______...... Danijel Vester in Olgi Bohinc . Miha Vester Luka Vester Cynthia, Vanessa in Matthew Karolina Vester Sebastijan ^ ' - t ■ -i. 164 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida ■ -y " ■*■■■■ ^ A ' •*. ^ Ä. i i, — - ^ , ' fc fc -•. Jt '-•-r?^» ^ f its» »Kjer se lepo poje tam so dobri ljudje doma« >Donde reina el canto reina la amistad« »Ptico boš po petju spoznal, pa človeka tudi; ako lepo petje - tudi lepo srce ima. In kar se o človeku posamezno - se lahko o vsem ljudstvu reče. Kakor ljudje pojejo, tudi po navadi na znanje dajajo, kaj veljajo. Iz obilnosti srca se usta glasijo in kjer čednih pesmi ni, tam tudi prebivati ni veselo. Petje ima čudno moč za dobro, pa tudi v hudo, kakor ga obrneš. Čedne pesmi so otrokom prva dušna paša. Mati, ki otroku lepo poje, mu žlahtno srce goji - z milimi glasovi mu občutje žlahtni. Kdo bi pozabil vse svoje žive dni ljubeznivo petje ljube matere ali pa skrbne pestrne, katero dete željno posluša, pa tudi hitro poskuša, poprej ko ateja ali pa mamo izreče. V naročju matere je prva in pa za človeka najimenitnejša šola; detetu se to v mehko, nežno srce vtisne, kar storilo bo nekdaj moža...« A.M.Slomšek Še vedno se nam včasih zdi, da zaslišimo njen visoki sopran glas ko je na družinskih slavjih, ob pogrnjeni mizi, kar na lepem začela peti slovenske pesmi in pritegnila k petju še vse navzoče ki so se odzvali dvo-glasno ali pa tudi triglasno. Če je bila ona prisotna, ni bilo slavja brez petja. Zelo rada je tudi kakšno zapela medtem ko nam je razkazovala delo svojih rok. "Še danes rada zapojem, če le nanese priložnost. Zakaj pevci so bili v družini mojega očeta, in tudi v naši. Tomazinovi smo vsi vedno radi peli. "Kjer so pevci in lepo pojejo, tam so dobri ljudje", se je pravilo pri nas." Tako se je Stara mama, že starejša žena, sama izrazila kot velika ljubiteljica glasbe in petja. Med njenimi najljubšimi pesmi, so bile: Eno rožico ljubim Eno rožco ljubim, v mojem srcu spi, koder grem me spremlja, meni se Smeji. Dom njen pri otrocih in pri delu je, ljuba zadovoljnost, rožci je ime. V križih in težavah roko ji podam, na poteh življenja jo za varuha mam. Bogatin skopuško spravlja skup blago, men je zadovoljnost ljubša kot zlato. Moj očka ima konjička dva Moj očka ima konjička dva, oba sta lepa, lepa šimelna. Hojladrija, drija, drija, drija, drom, hojladrija, drija, drija drom. Za enega jaz prosil bom, da drevi, drevi v vas pojezdil bom. Hojladrija, drija, drija, drija, drom, hojladrija, drija, drija drom. Čez tri gore, čez tri dole, čez tri zelen' zelene travnike. Hojladrija, drija, drija, drija, drom, hojladrija, drija, drija drom. Angelček varuh moj Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj, varuj me ti nocoj, angelček moj. Ti boš ob meni stal in me boš varoval jaz pa bom mirno spal angelček moj. Bog pa je stvarnik moj, ustvaril me je na svet. Bog pa mi daj še to noč preživet. Le sekaj, sekaj smrečico Le sekaj, sekaj smrečico, ti drajla la la la, da stesal si boš barčico, ti drajla la la la. je smrečica posekana, za barko je pripravljena. je barčica napravljena, na morje je postavljena. Odrin', odrin od kraja preč, ne boš me vid'la ljub'ca več. Je barčica zaplavala, je deklica jokala. > Zaplula je barčica moja Zaplula je barčica moja, zaplula je v sredo morja. Na bregu je deklica stala, točila je grenke solze. Povrni se, barčica moja, povrni se kmalu nazaj. »Ne morem se več povrniti, ne morem več priti po te. Ne jokaj se, deklica moja, saj pridem jaz kmalu nazaj.« • So ptičice zbrane So ptičice zbrane v planinco lete, tam dol na Dolenjskem je zdravje moje. Le zbud' se le vstani ti mrzli Gorenjc, boš videl, kaj dela Dolenjc. Poseka, oklesti, pripravlja si les, ga v butaro veže, ravna si ga vmes. Lipa zelenela je Lipa zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, d'jal sem, da sem v raju. Veje raztezovala k nebu visoko, meni pa je do srca segala globoko. Ptičice je lipica v senčico vabila, kadar ležal sem pod njo, me je ohladila. Revica pa sedaj skoraj ovenela, cvetje, lisje zeleno zima ji je vzela. Spavaj, draga ljubica ! Večno ne boš spala, nova pomlad zelena novi cvet bo gnala. Regiment po cesti gre Regiment po cesti gre, pa moj fantič zraven je, pa moj fantič se izmed vseh spozna, zelen, zelen, zelen pušeljc ima. Dala mu je belega, iz srca veselega, pa le naj ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala ljubica. Dala mu je plavega, iz srca ta pravega, pa če ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala ljubica. Dala mu je rdečega, iz srca gorečega, pa če ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala ljubica. Tam gori za našo vasjo Tam gori za našo vasjo tri lipce zelene cveto in sonce rumeno se smeje v zelenih teh lipicah treh. Tam gori za našo vasjo v treh lipicah tri ptičke pojo. Le kaj mi pojejo tri ptičke v zelenih teh lipicah treh? Tam gori za našo vasjo pojo mi tri ptičke tako: »Oj ljubica tvoja, fantič, ne ljubi, ne ljubi te več!« Izidor ovčice pasel Zabučale gore Izidor ovčice pasel, lepo žvižgal, lepo pel: cingel cing cingel cingel cong, cingel cing cingel cingel cong, cingel cing cingel cingel cong, cingel cing cong. Ko ovčice je napasel, stopil je v vojaški stan, cingel cing cingel cingel cong, cingel cing cingel cingel cong, cingel cing cingel cingel cong, cingel cing cong. Po jezeru bliz Triglava Po jezeru, bliz' Triglava čolnič plava sem ter tja. V čolnu glasno se prepeva, da odmeva od gora. Mile ptice po dolinah in planinah se bude, ker so čule pesem mojo, vsaka svojo žvrgole. Ribam srca vsem igrajo, da skakljajo nad vodo; še valovi šepetajo in šumljajo med seboj. Pridi Gorenjc Pridi Gorenjc v mrzle planine! Vabi Dolenjc V gorke doline. Mrzel je led, pridi se gret; Mrzel je led, pridi se gret! Sonce gorko tukaj nam sije, Trta ljubo gor seovije, Vince y gore, greje srce Brati nas rod, brati nas Sava, Pridi na brod Krški s Triglava, Bratec bod' moj, pij ga z menoj! Trta rodi, trud pozabimo, Vince blišči, Slovencem napijmo Bratom okrog, živi jih Bog, živi jih Bog! Zabučale gore, zašumeli lesi, oj, mladost ti moja, kam odšla si, kje si? Oj, mladost ti moja, kam si se zgubila? Kakor da bi kamen v vodo potopila. Kamen, še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja nikdar več ne vrne. Časi, zlati časi, neužiti klasi! Moja mlada leta niso užila sveta. ' Glejte, že sonce zahaja Glejte, že sonce zahaja, skoro za goro bo šlo, hladen počitek nam daja, pojd'mo veselo domov. Čujte zvoniti, počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj. Čujte po drevju šumeti, glejte, kak vetrič pihlja; urno, že začne mračiti, hitro, da bomo doma! Čujte zvoniti, počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj. Mamin, nazadnje že tresoči glas in veselo petje, nam še danes lepo zveni v ušesih in nas vabi, naj »vendar skupaj kaj zapojemo«. A*. "14 s. i: -S:: »Donde reina el canto reina la amistad« 11 ittmn^w > f i WiM^fiö^, ^"Al pajaro lo reconoceras por su canto, y al hombre tambien; si bello es su canto - bello sera tambien su corazon. Y lo que se dice de un hombre en particular, se puede decir de todo un pueblo en general. El valor de la gente puede medirse por el modo de su canto. Con abundancia en el corazon, brota de los labios una bonita cancion. Pero si el canto no existe, no puede haber alegr^a y la vida se torna mas triste. El canto tiene una fuerza extrana para el bien, aunque tambien puede tenerla para el mal, segun como se la utilice. Una dulce cancion es para un nino el primer alimento para el alma. Una madre que le canta a su hijo, cultiva en el un noble corazon, con tier-nas melod^as ennoblece sus sentimientos. iQuien seria capaz de olvidarse por el resto de sus dias del amoroso canto de su madre o del de su dedi-cada ninera, el cual toda criatura escucha con devocion, tratando de imitarlo antes de siquiera poder pronunciar mama o papa? Es el regazo de su madre la primera y la mas maravillosa escuela para el ser humano; al nino se le sellara a fuego en su tierno y blando corazon, aquello que algun d^a en hombre lo convertira^" A. M. Slomšek "Cierro los ojos y recuerdo a stara mama en los festejos familiares, cuando de repente, junto a una mesa bien servida comenzaba a cantar canciones eslovenas, animando luego a que se le sume el resto de la gente, a dos y hasta a tres voces. Si tan solo ella estaba presente, no habia festejo alguno que no estuviera adornado con canto. Como le gustaba tambien entonar alguna cancion mientras nos mostraba alguna de las manualidades que venia realizando. "El canto sigue siendo mi mayor alegria y es el dia de hoy que me gusta cantar en cuanta ocasion se presente. En la casa de mis padres todos cantaban y luego, en mi propia familia, tambien. Es algo que ya viene de familia. Todos los Tomazin adoramos cantar."Donde reina el canto, habita gente buena", se solia decir en casa."Asi escribio nuestra stara mama, en alusion a su entranable amor por la musica y el canto. Su -al final ya- temblorosa voz, continua resonan-do bellamente en nuestros oidos aun hoy, y nos invita a que juntos icantemos algo otra vez! m Domača lekarna La farmacia en casa »Človek pogosto doma najboljše zdravilo ima« I ■ I 1 . , ., i . , 1 ( . t , »Stara mama, tukaj me boli, kaj lahko naredim?« »Počakaj, počakaj, takoj ti prinesem nekaj, kar ti bo olajšalo bolečino! »Mama, nocoj nisem mogel dobro spati!« »Oh, kar pridi, naredila ti bom lipov čajček.« »Tako suho kožo imam na rokah...!« »Pomaži jo z limono. Prav verjetno ti bo pomagalo. Samo poskusi!« »Stara mama, sinoči sem se prehladil in grlo me je začelo boleti!« »Nič zato, poskusi z medom, ki je dober za grlo.« »Padla sem, stara mama, ko sem skakala z vrvjo! »Ubožica, masirala ti bom z alkoholčkom in že ti bo odleglo.« Malokaj je našo staro mamo presenetilo ali začudilo. Za vsako bolečino ali bolezen je imela pri roki kakšno rastlino, sadež, mazilo ali pravi nasvet, da je motnja kmalu minila in že je bilo vse in vsakomur prav. Naravna domača zdravila so bila na polju vedno prava lekarna za prvo pomoč. • ALKOHOL je bil prvi na lestvici v mamini lekarni. Vse je masirala z njim, naj si bo udarce, mišične bolečine ali vnetje na čelustju in tudi različne otekline. • KOPRIVE je uporabljala za bolečine pri revmi: udarjala je z bodečimi koprivnimi listi po tistem delu telesa, dokler ni koža postala rdeča, kar je pomenilo, da se je pospešil krvni obtok. Koprive štejemo med najboljša čistila za kri, kar jih je med zdravilnimi rastlinami. Za pomladno potrtost in utrujenost je dobro koprive užiti v obliki sveže iztisnjenega soka (malo razredčenega v vodi, da dobi boljši okus), ali iz mladih rastlin koprivno špinačo, ali iz poparjenih listov solato. Lahko se pa tudi popije v čaju, kadar je potrebno znižati krvni pritisk: 2 čajni žlički drobno narezanega zelišča, 1 skodelico vode, 2-3 skodelice na dan. Čaj se popije neoslajen ali se mu doda medu, brž ko se toliko shladi, da je piten. Uspešno pomaga tudi pri vnetju ledvic, pri nastajanju peska v ledvicah in seču ali pri nastajanju ledvičnih kamnov. Odpravlja tudi bledičnost in slabokrvnost ter krepi odpornost proti prehladom in revmatičnim boleznim. • KORENJE: je eno izmed najboljših sredstev, s katerim se obvarujejo gnilobni procesi v črevesju, oziroma se jih najhitreje ozdravi. Korenjev sok vsrkava odvečno kislino in pekoča zgaga brž poneha. • KUMARE: kumarični sok ali solata sta primerni za sladkorne bolnike, ker znižuje sladkor v krvi. Da dobi boljši okus, se lahko kumaričnemu soku doda korenjev, zelenin ali jabolčni sok. Zelo pomemben je kumarični sok v kosmetiki. Kumarični sok se vtare v kožo, predvsem na glavi, in se počaka, da se posuši. S tem ozdravi kožo na obrazu in rokah vseh bolezni. Pravilno pripravljena kumarična solata: kumarice skrbno operemo in tenko narežemo z olupkom vred ter pripravimo z limoninim sokom in oljem ali kislo smetano. Lahko tudi dodamo paradižnik ali strt česen. Kumaric ne solimo. Kumarične solate nikdar ne popra-mo, predvsem pa ne iztisnemo soka ter ga ne izlivamo proč. Kdor ima zdrave zobe, lahko poje oprano kumarico kakor jabolko. Samo dobro je treba prežvečiti. Sveže tenke rezine neolupljene kumarice so odlične na kruhu. Kumarice je treba narezati in sočiti tik pred pripravo solate in uporabo soka. • ČESEN je dober za želodec in proti glistam, je stara mama vedno pravila. Če ga pa užiješ z medom pa tudi pomaga, kadar te grlo boli. • POPER z žlico SLADKORJA je tudi koristen za grlo, ko težko požiraš. • grgranje s slano vodo je še svetovala pri vnetju grla in gripi. • MLAČNE PIJAČE kot čaj ali kavo je treba dosti uživati pozimi, da ti spere grlo. • ČEBULA je prav koristna, ko imaš gripo ali močne prehlade. Položi jo na krožniček neolupljeno in prebodeno z vilicami in jo pusti na nočni omarici. Čebula bo čez noč postala temna, saj vsrkava virus in bakterije v sobi in jo razkuži, tebi pa pomaga, da se čim preje pozdraviš. Če pustiš za eno uro polovico narezane čebule z 2 žlicama sladkorja, bo spustila sok, kateri, če ga piješ, bo pomagal pri hripavosti. • PELIN, namočen v alkohol, je dober za želodčne motnje. • LIPOV ČAJ: Stara mama je imela pred hišo veliko lipo. Ko si prišel k njej na obisk, ti je takoj postregla skodelico čajčka, ki ga je že imela pripravljenega v enem vrču v kuhinji, z limono ali, ko si bil starejši, tudi z rumom. In že se je usedla ob tebi in pričela živahen pogovor. V primeru hripavosti ti je postregla osladkanega z medom. • ČAJ IZ KAMELIC s par kapljic limoninega soka pomaga proti slabemu zadahu v ustih. • MED je uporaben za opekline. Namazati jih je treba z njim, to razkuži in olajša bolečine. Za astmatika je zvečer pravo okrepčilo 1 čajna žlica medu, dobro pomešana z nastrganim hrenom. Čebelni pik lahko zdravimo z medenim obklad- kom. Zoper drisko pripravimo odlično domače zdravilo tako, da zrele borovnice pustimo v medu 4-5 tednov. Dajemo ga po žličkah. Proti gripi: kopljemo se v gorki kopeli z dodatkom bezgovega in lipovega cvetja, dokler se ne pričnemo potiti. Iz kopeli gremo v dobro ogreto posteljo ter spijemo zdravilno pijačo. V sok 3 limon umešamo 2 žlici medu in 1 žlico konjaka, dolijemo 'A litra gorke vode ter pijemo gorko po požirkih. Opekline, ki smo jih takoj namazali z medom, ne delajo mehurjev in se zacelijo brez brazgotin. Opekline od sonca pokrijemo takoj z medenim obkladkom. Poškodbe in rane vseh vrst se najbolje celijo z medenimi obkladki. Živčnost zdravi kamelični čaj, dobro osladkan z medom. Dajemo ga po žličkah 1-2 skodelice na dan. Tudi sok čebule, pomešan z medom, je zelo dobro zdravilo proti živcem. Mlačno mleko z medom dobro tekne, predno greš spat in prepreči nespečnost. • HREN povzroča izločanje seča. Če dodamo 8-10 rezin v požirek belega vina in to popijemo, po 8-10 urah pospešimo izločanje kamnov. Če kdo ne more na vodo, naj nastrga hren, ga spraži na maslu in to položi toplo na mehur. • KROMPIR tudi pomaga pozdraviti opekline. Narezati ga moraš na tenke rezine in ga dati na mrzlo, potem pa streti z vilicami in dati na opekline. To olajša bolečine, vnetje in hitreje se zaceli. Tudi kožo na rokah omehča maža, narejena s strtim surovim krompirjem, polovico žlice medu, dve žlici olja, eno žlico ovsa in polovico skodelice mlačne vode. • POGANJKE SMREKE je stara mama uporabljala za pljučne bolezni. Takoj, ko se je sneg stopil, jih je položila na sonce v posodi s sladkorjem, potem pa dala, da si užil ta sok. • LIMONIN SOK je posebno svetovala za splošno zdravje, da prepreči različne bolezni, da pospeši naravno obrambo, še posebno pa proti bulam, glistam ter visokemu pritisku. Kadar je imela suho kožo na rokah, se jih je takoj namazala z limoninim sokom. To, je pravila, kožo tudi omehča (saj odstrani mrtvo kožo), razkuži in pobeli, še posebno, če dodamo soku 2 žlički sladkorja in roke s tem masiramo. • OVES: roke bodo še bolj čiste in mehke, če jih kdaj masiramo z eno žlico ovsa in polovico skodelice mleka. Nato jih umijemo, potem jih še do konca posušimo z rahlo masažo s suhim ovsom. Končno jih pa še masiramo z mažo, ki jo naredimo z žlico olja, polovico žlice medu, eno žlico ovsa in polovico skodelice mlačne vode. • ZELENO JABOLKO z olupkom vred zrežeš in daš vreti dve minuti v liter vode. Uživaj to pijačo čež dan in pomagalo ti bo iti pogosto na vodo, da ti ne zatekajo noge. PRAKTIČNA NASVETA -Če dodaš zadnji vodi pri splakovanju volnenih oblačil košček kafre, se ti ne bo treba bati, da bi se v njih naselil molj. -Žlica sladkorja ali nezavretega mleka v zadnji vodi pri splakovanju belih svilenih oblačil prepreči, da svila ne porumeni. ...«Tako človek pogosto doma najboljše zdravilo ima, če bi ga poznal in pa modro rabiti znal.« A.M.Slomšek / J »El mejor z remedio para sanar, en tu casa podras encontrar« »Stara mama, me duele aqu^, ique puedo hacer? -Espera, espera, ienseguida te traere algo que te va a calmar el dolor! »Mama, esta noche no pude dormir bien...« -Ven, te voy a hacer un tecito de tilo. »Ahh....ique seca tengo la piel de las ma-nos...!« -Prueba con el limon, es probable que te lo mejore. »Stara mama...iAnoche me resfrie y me em-pezo a doler la garganta...! -No te preocupes, la miel seguramente te ayudara. »Cuando saltaba la soga me ca^, stara mama!« -Pobrecita, te hare un masajito con alcoholcito y prontito te aliviara. Pocas cosas, en verdad, lograban sorprender o descolocar a nuestra stara mama. Ella siempre ten'ia a mano algun yuyito, fruto o ungüento, que pod'ia calmar o sanar, tal o cual dolor o enfermedad. Y seguro pronto todo se poma mejor. Los remedios caseros extra'idos de la naturaleza representaban para la gente de campo, una verdadera farmacia de primeros auxilios. agua para mejorar su sabor), como tambien utilizar sus frescas hojas como si fueran espinaca, o blanqueando-las y preparandolas en ensalada. Puede consumirse como tisana, que ayuda a bajar la presion: 2 cucharaditas de hojas de ortiga bien pica-das, 1 taza de agua. Beber ni bien se enfrio lo suficiente para que se pueda tomar, sin azucarar 2-3 tazas por d'la; puede agregarse miel. Es muy efectivo contra las inflamaciones de rinones, para prevenir la formacion de arenilla o calculos renales. Combate ademas la palidez y la anemia y aumen-ta las defensas contra los resfr'ios y las enfermedades reumaticas. • ZANAHORIA: es uno de los medios naturales mas efectivos para protegerse de los procesos infecciosos en el intestino, es decir, acelera su cura. El jugo de zana-horia absorbe los acidos gastricos excedentes, aliviando rapidamente la molesta quemazon provocada por la acidez. • PEPINOS: el jugo o la ensalada de pepinos son alimentos muy efectivos para los enfermos con diabetes porque ayudan a bajar el azucar en sangre. Para que el jugo adopte un mejor sabor puede agregarsele jugo de zanahorias, apio o manzanas. El jugo es muy considerado en la cosmetica. Se coloca sobre la piel, sobre todo en la cabeza y se espera que se seque. De esta manera se curan todas las enfer-medades de piel en la cara y las manos. Correcta preparacion de la ensalada de pepinos: lavar cuidadosamente los pepinos sin pelar; cortar en finas rebanadas y preparar con jugo de limon, aceite o queso crema. No se debe salar, lavar por dentro, ni tam-poco exprimir y tirar su jugo. El que tiene dientes fuertes puede consumirlo como una manzana. Cuidar de mas-ticarlo muy bien para permitir una buena digestion. Pueden tambien cortarse finas rodajas de pepino y colocarlas sobre el pan. Se debe cortar y exprimir su jugo siempre en el momento de consumir. • ALCOHOL: este ocupaba el primer lugar en la farmacia de la abuela. Todo lo solucionaba y masa-jeaba con el. Tanto golpes, como dolores musculares o incluso inflamaciones, entre otras, las de enc'ias. • ORTIGA: con sus hojas ligeramente espinadas daba golpecitos sobre las zonas del cuerpo afectadas por el reuma. Esto favorece la circulacion sangmnea y disminuye el dolor. La ortiga es considerada uno de los remedios naturales mas efectivos para purificar la sangre. En los casos de decaimiento y cansancio es bueno consumir el jugo fresco de la ortiga (algo diluido en • AJO: "es bueno para combatir los parasitos y los malestares estomacales", nos recomendaba stara mama. Si te duele la garganta, lo aplastas y lo tragas con una cucharada de miel. • PIMIENTA: con una cucharadita de AZUCAR: es util para curar o aliviar un dolor de garganta o cuando tienes molestias al tragar. • BUCHES CON AGUA SALADA: es un complemento muy utilizado en dolores de garganta o gripes. • BEBIDAS TIBIAS (te y cafe): se recomienda consumir con frecuencia en epoca invernal para limpiar la garganta a modo de barrido, alejandola de posibles bacterias. • CEBOLLA: muy util en caso de gripes o impor-tantes resfr'ios. Solo hay que pincharla con un tenedor y dejarla sin pelar junto al lecho, apoyada en un platito, en la mesita de luz. De esta manera, durante la noche, la cebolla va absorbiendo el virus o las bacterias, adop-tando un color muy oscuro, desinfectando el ambiente y ayudando a sanar. Si se deja macerar media cebolla con dos cucha-radas de azucar, desprendera un jugo que se puede to-mar y provocara un muy buen efecto en caso de tener afoma. • AJENJO: embebido en alcohol es utilizado para malestares estomacales. • TE DE TILO: Stara mama tema un arbol de tilo grande en la vereda de su casa. Cuando ven'ias a visitarla seguramente te serv'ia una taza de te de tilo, que ten'ia ya preparado en una jarrita en su cocina. Te lo serv'ia con limon y ya siendo mas grandes, con Rhum. Luego se sentaba a tu lado y se ponia a conversar con vos. En caso de afomas te lo preparaba endulzado con miel. • TE DE MANZANILLA: con algunas gotas de limon ayuda a combatir el mal aliento. • MIEL: en las personas asmaticas es un verda-dero alivio consumir a la noche 1 cucharada de te, bien mezclada con un poco de ralladura de rabano picante. La picadura de abejas se trata con compresas de miel. Para los casos de diarrea puede prepararse un excelente remedio, dejando macerar arandanos en miel durante 4-5 semanas. Consumir por cucharaditas. Contra la gripe: banarse en agua caliente agregan-do en ella flores de tilo y sauco, hasta comenzar a trans-pirar. Salir del bano e ir rapidamente a la cama preca-lentada, tomando el preparado especial. Este consiste en mezclar dos cucharadas de miel y 1 de cognac en el jugo de 3 limones. Agregar 'A l de agua tibia. Tomarlo tibio por tragos. Untada sobre las quemaduras, la miel calma el dolor y desinfecta la zona, evitando la formacion de ampollas y permitiendo una curacion sin cicatrices. Las quemaduras de sol evolucionan muy bien con compresas de miel. Estas tambien pueden colocarse so-bre heridas. El nerviosismo puede combatirse con te de man-zanilla bien endulzado con miel, tomando de a sorbos 1-2 tazas por d'la. Tambien es bueno el jugo de cebolla mezclado con miel. La miel con leche tibia es muy recomendaba para tomar antes de ir a dormir, para prevenir el insomnio. • rAbANO PICANTE: tiene efecto diureti-co. Si agregamos 8-10 rebanadas en un sorbo de vino blanco y lo tomamos, luego de 8-10 horas favorecera la eliminacion de calculos. Si hay dificultad para orinar, es conveniente rallar el rabano, dorarlo en manteca y colocarlo tibio sobre la vejiga. • PAPA: tambien ayuda para sanar las quema-duras. Hay que cortarla en finas fetas, colocarlas un rato en fr'io, aplastarlas luego con un tenedor y untar la pasta sobre las quemaduras. Esto, ademas de calmar el dolor y desinflamar, ayuda a su cicatrizacion. La papa cruda triturada con dos cucharadas de leche fr'ia y dos de aceite mejora la textura de la piel de las manos. • BROTES DE PINO: en Eslovenia se los utili-zaba cuando se presentaban enfermedades pulmonares. Ni bien se derret'ia la nieve se cortaban los brotes y colo-caban sobre la ventana que daba al sol, macerandolas en azucar. Luego se consum'ia. • JUGO DE LIMON: siempre dec'ia que era muy bueno para mantener la salud en general, aumentan-do las defensas naturales del organismo, previniendo la aparicion de distintas enfermedades, sobre todo tumo-res y quistes, pero tambien parasitos o la presion alta. Cuando tema seca la piel de las manos, rapidamente se las mojaba con el jugo de limon. Agregandole al jugo dos cucharaditas de azucar y haciendo con esa mezcla un masaje en las manos, ayuda ademas a eliminar los restos de piel muerta, suavizando, blanqueando y desinfectando la piel. • AVENA: las manos pueden estar aun mas sua-ves y limpias si se las masajea con una cucharada de avena y media taza de leche. Se lavan, secan y se retira el resto de humedad con un ligero masaje con avena seca que le forma una capa protectora humectante a las manos. Por ultimo, para aumentar la humectacion de la piel se puede hacer un masaje con una cucharada de aceite, media cucharada de miel, una cucharada de avena, y media taza de leche tibia. • MANZANA VERDE: en caso de retencion de l'lquidos, cortarla en trozos sin pelar y hervirla en un litro de agua durante dos minutos. Es muy recomenda-ble ir bebiendo este l^quido durante el d'la, por su efecto diuretico. t-'.fc « » « ^ » . DOS CONSEJOS UTILES: -Si agregas un pedacito de alcanfor al ultimo en-juague de la ropa de lana, no tendras que temer que se instale en ella alguna polilla. -Si agregas una cucharadita de azucar o una cu-charada de lechesin hervir al ultimo enjuague de la ropa blanca de seda, evitaras que esta se torne amarilla. "De tal manera, el mejor remedio para sa-nar, en tu casa podras encontrar, si tan solo lo sabes utilizar^" A.M.Slomšek Recepti družinske kuhinje Recetas de la cocina familiar :3 ? Same dobrote s Ljubezen se lahko predstavi v različnih oblikah, včasih tudi v takih, ki se jih sploh ne domišljamo. Drugič se pa postavi pred nas, ne da bi jo opazili, pričakujoč, da jo zagrabimo med rokami. Ena izmed najbolj konkretnih oblik je potom jedi. Znane in neznane sestavine, edinstveni okusi, dišave, ki se pričakujejo vsako nedeljo. Vse to, vmešano s skrbno ljubeznijo matere do svojih otrok ali z zvesto ljubeznijo žene do svojega moža, kakor tudi s tisto ljubeznijo, ki lahko samo stara mama čuti do svojih malih vnukov. Je pač tista sestavina, ki razlikuje eno enostavno jed od prave hrane, ki bo naše telo napolnila z energijo, in ki bo tudi našo dušo ogrela. Lahko se usedemo še v najboljšo restavracijo, in prav gotovo tisti, ki je pripravil naš krožnik jedi, nikoli ni zvedel naše ime ne o tistem objemu, ki smo ga toliko potrebovali. Drugače, čisto drugače se bo usesti k mizi tiste žene, ki s svojim kuhanjem potrpežljivo pričakuje opaziti, kako se naš obraz vidno spreminja in izraža dobro počutje. Treba se bo, potemtakem, naučiti kakšne od teh jedi, pri katerih je ljubezen vedno bila glavna sestavina. DOMAČ KRUH Le ko ga nimaš ali ne smeš jesti, ga pričnes resnično ceniti.. »Če kruhek pade ti na tla, po-beri in poljubi ga«. Ta narodni pregovor je stara mama rada ponavljala otrokom in vnukom. V njenih zapiskih iz begunskih dni se izlušči močno spoštovanje in poudarek na dober domač kruh. Pripravi kvas: v majhen lonček daj eno skodelico mlačnega mleka, 50 gr kvasa, dve žlički sladkorja in dve žlici moke. Zmešaj in pusti na toplem, da vzhaja. Presej 1 kg moke in eno žličko soli. Naredi jamo v sredi in dodaj vzhajani kvas ter 50 gr masla. Tukaj ne smeš pozabiti dodati še »s kupčkom polno žlico LJUBEZNI«. To bo kruhu dalo pristni domači okus. Vse skupaj zmešaj in zgneti v testo. Pusti ga potem, da vzhaja in se trikrat poveča. Testo zreži in naredi okrogle hlebčke. Ko so hlebčki že primerni za v peč, jim naredi dve zarezi in pusti na pomaščenem pladnju, da zopet topli vzhajajo. Daj v srednje vročo peč za okrog 25 minut. Predno ga začneš rezati, mu ne pozabi narediti znamenje križa v zahvalo, ker nam je dano užiti »vsakdanji kruh«. GOVEJA JUHA Ob nedeljah si navadno privoščimo mesno ali govejo juho, ki pa sicer potrebuje malo več časa za kuhanje, a kako dobra je! Na 2 litra vode se računa 'A do '/2 kg mesa in 150 gr kosti. Na hitro operi meso in daj kuhat v mrzlo vodo. Ko zavre, znižaj ogenj, da čisto počasi vre. Posoli z grobo soljo in prideni zelenjavo:peteršilj, malo zelene, čebulico, korenje, por, strok česna, par zrnov popra in lovor-jev list. Ko počasi vre 2 uri, je kuhana. Poberi ven meso in kosti ter precedi in zakuhaj noter rezance, zdrobove žličnike ali podobno. Zdrobovi žličniki: V 2 jajčka umešaj dovolj zdroba in malo soli, da dobi konsistenco. Potem jih z vročo žlico oblikuj v žličnike in jih daj vreti v juho, za 7 minut. KROMPIRJEVA JUHA Ta juha je zelo nasitljiva in veliko zaleže. Kar poskusi. Zarumeni srednje veliko čebulo na olju, dodaj narezan peteršilj, po želji lahko tudi narezan por in do 2 žlici moke, neprestano mešaj, zalij z mrzlo vodo (2-3li-tre). Ko zavre, daj noter 2 - 3 srednje velike krompirje, zrezane na majhne kocke, 2 stroka strtega česna, 1 - 2 lovorjeva lista, po želji 1 ali 2 zelenjavni kocki in sol po potrebi. To naj počasi vre, dokler se krompir ne zmehča, približno pol ure ali malo več. PREZGANKA Če nimaš ravno preveč časa, lahko pripraviš to juho, ki je enostavna, okusna in se hitro skuha. Na maslu praži 2 žlici moke in mešaj s kuhalni-co. Ko prežganje dobi močno barvo (ne zažgano), zalij z mrzlo vodo (11/2 do 2 litra). Mešaj, da se razpusti moka, po želji dodaj kocko in sol in pusti vreti počasi 10 minut, ugasni in zlij počasi 2 stepeni jajci ter z vili- '-r jr ^ _ äff tP _ _ V # > 4 cami neprestano mešaj. Če jo želiš bolj gostlato, lahko dodaš 3 - 4 žlice ovsa. JUHA IZ RDEČEGA KORENČKA Korenček očisti in nareži na rezance ter skuhaj v slanen kropu, skupno s šopkom peteršilja in vejico ma-jarona. Napravi prežganje in malo popopraj ter dodaj začimbe za juho in malo moke. V juho zakuhaj riž. PRAZEN ali »tenstan« KROMPIR Kdo sedajle ne bi dal, kar bi imel, da bi pojedel porcijo dobrega, zapečenega in zabeljenega "tenstanega" krompirčka...mm Krompir operi in skuhaj celega, odcedi, olupi in zreži na (liste) rezine. Če skuhaš krompir dan preje, ga olupi šele, ko ga začneš pražiti. Vkozico daj olje, zarumeni čebulo, dodaj ocvirke, potem pa stresi vanjo narezan krompir. Posoli in premešaj, pokrij in praži, da se lepo zapeče, vsake toliko časa ga premešaj, da se enakomerno prepraži. GOVEJI GOLAZ Pozimi se lahko postaviš s tem okusnim golažem, ki ga imajo vsi radi. Poskušaj in dobil boš po lastnem okusu pravo mero pikantnih začimb, da ti bo postal res edinstven. Kolikor mesa, toliko čebule nareži in lepo zarumeni na olju ali slanini, do temno rjave barve. Stresi noter na večje kocke narezano meso (3x3cm) ( bola de lomo, cuadril, tortuguita, palomita ali kaj primernega). Večkrat premešaj, ko meso zakrkne, da ni več videti rdeče, dodaj žlico kisa, malo črnega vina, naribaj noter eno korenje, 2 lorberjeva lista in posoli z grobo soljo, vse premešaj in pokrito duši na nizkem ognju toliko časa, da se meso zmehča (približno luro in pol), seveda, medtem vsake toliko časa premešaj, da se ne prime ali zažge. Če je potrebno, zalij z malo vode. Ko je meso mehko, dodaj 1-2 žlički rdeče paprike (če hočeš bolj pikantno, lahko daš več), malo paradižnikove mezge in 2 žlici moke. Vse dobro premešaj in zalij z mrzlo vodo po potrebi. Neprestano mešaj, da se moka razpusti. Pusti vreti na nizkem ognju na pol pokrito še 10 minut ali četrt ure. Premešaj, če je potrebno, še zalij, da ni ne prered-ko ne pregosto (po okusu). Postrežeš lahko s krompirjem, rižem, polento, svaljki, špeceljni ali makaroni. "ŠPECELJNI" Nič se jih ne boj skuhati, saj so zelo eno- stavni. Samo pravo roko moraš imeti, da bo testo ravno prav gostlato. V skledi mešaj 2 jajci, V4 skodelice mleka in 2 skodelici moke z žličko soli. Z mešalnikom dobro zmešaj, testo mora ostati bolj gostlato. Zlivaj skozi cedilo z bolj velikimi luknjicami v vrelo slano vodo. Ko pridejo na površino in vrejo 2 minuti, jih poberi s penovko ali cedilom, preplakni z malo mrzle vode in serviraj. PRAZENO ZELJE Zelje je zelo okusna hrana za hladne dni. Lahko ga postrežeš s praženim krompirjem in po volji dodaš še kranjsko klobaso. Spraži eno čebulo, dodaj lorberjev list, sol, ocvirke in na koščke narezano svinjsko meso. Ko se vse spraži, dodaj na tenko zrezano zelje, poparjeno z vrelo vodo. Pokisaj z eno žličo kisa. Dobro premešaj in pusti, da se duši (vsaj pol ure). Dodaj rdečo papriko, 2 žlici moke, razredčene v vodi, kocko, paradižnikov ekstrakt in česen. KROMPIRJEVI SVALJKI Krompir olupi, skuhaj in spasiraj ali zmečkaj. (Šš... lahko pa rabiš že kar pripravljen krompir v luskinah). Ko se nekoliko ohladi, presej h krompirju moko, malo soli, 1 - 2 jajci (zavisi koliko imaš krompirja) in s kuhalnico zmešaj, pomagaj si z rokami, dodaj še moko, če je potrebno in daj hitro skupaj. Z rokami delaj svalj-ke in jih meči v vrelo slano vodo, medtem si pomagaš z moko. Če se pa le preveč paca, pa vzemi žlico, daj v krop, da je vroča in zajemi testo v obliki svaljka ter daj v vrelo vodo z žlico vred. Ko pride na vrh, naj vre počasi 2 - 3 minute, poberi ven ali stresi na cedilo. SLIVOVI ALI ČEŠPLJEVI CMOKI (KNEDELJNI) Ta jed, ki jo kuhamo poleti, ko so slive zrele, je pa nekaj posebnega, saj je sladka in obenem tudi malo slana. Se postreže kot glavna jed in je dobra različica za pripravo ob pustnih petkih, ko ne kuhamo mesnih jedi. Testo je enako kot za svaljke. Pripravi češplje, jih razpolovi, če so velike, daj na 4 kose. Vzemi kos testa, ga na dlani s pomočjo moke malo raztegni, v sredo daj kos češplje z žličko sladkorja, zapri testo in ga izoblikuj v okrogel cmok. Ko so narejeni, jih vrzi v vrelo in slano vodo. Ko vrejo 8 minut, jih poberi ven. V kozici raztopi maslo, dodaj drobtine in mešaj. Ko lepo zarumeni, ugasni in polagaj cmoke v drobtine. Po želji se lahko doda malo tekočine, v kateri so se kuhali cmoki, na / J vrhu se pa potrese z žličko sladkorja. Še bolj okusno bo, če skuhaš sladko slivovo omako in z njo obliješ cmoke. SLIVE V KONZERVI (za posladek ali za cmoke, kadar nimamo svežih) 5kg sliv 'A l vode ll vina 1 kg sladkorja 10 g salicila Zavreti tekočino s sladkorjem in v tem soku postopoma kuhati slive, samo toliko časa, da kožica poči. Olupljene daj v kozarce in zalij s tekočino kjer so se kuhale ter zamaši. KUHAN SIROV ŠTRUKELJ Sladki, edinstveni štruklji! Potrebujejo res malo več časa, a skorajži se, saj bodo vsem všeč in pohvale se ti bodo kar vrstile. Naredi vlečeno testo (enako kot za štrudelj): 350 gr moke, 1 jajce, 1 žlico olja in malo mlačne vode. Vse to dodro vgnetemo, da dobimo gladko testo. Naj počiva pokrito vsaj pol ure Za nadev: Mešaj 100 gr masla, vmešaj 3 rumenjake, prideni pol kg skute, nekaj žlic smetane, nazadnje še sneg iz 3 beljakov. Testo malo povaljaj, pokapaj z oljem, da se ne sprijema in se lažje vleče, ter ga z rokami razteguj, da postane prozorno. Obreži ob robu debeljše texto, tanko pa namaži z nadevom, zvij, deni v prtič ali servet, ki je bil preje zmočen in potresen z drobtinami in ga ohlapno zavij (ne stisnjeno), prav tako narahlo poveži z vrvico. Položi v lonec, kjer je slana vrela voda. Vre naj 30 do 40 minut. Vzemi štrukelj iz vode, ga odvij in razreži na tanke rezine (okrog 2 cm). Potresi z drob-tinami, ki si jih zarumenela na maslu, po želji lahko potreseš s sladkorjem. Ob robu odreži debelejše testo. Na polovico testa položi po dolgem naribana jabolka, potresi s sladkorjem, s cimetom, malo nastrgane limonine lupine, pokapaj s smetano, na ostalo testo pa potresi drobtine, po želji pa tudi rozine namočene v rumu. Začni zavijat, vrzi testo čez jabolka in si s prtom pomagaj, da počasi zaviješ do konca. S pomočjo druge osebe primeta spodaj zavitek in ga položita na pekačo, ki si jo preje namazala . Po vrhu namaži s smetano ali maslom. Peče naj sel uro v srednje vroči peči. Še toplega razreži in potresi s sladkorjem v prahu ali postrezi s stepeno osladkano smetano. FLANCATI Navada je, da se te rahle in okusne flanca-te ali miške pripravi za pustni teden. Tiste člane družine, ki smo praznovali rojstni dan ali god v mesecu februarju ali marcu, je stara mama prav gotovo obdarila s tem dobrim pecivom. Najprej pripravi kvas: V lonček daj polovico skodelice mlačnega mleka, 20 gr kvasa, žličko sladkorja in žlico moke, premešaj in pusti na toplem, da vzhaja. V skledo presej 1/2 kg moke, dodaj sol, naredi jamico in vlij noter 1/4 litra toplega mleka, 1 jajce, žlico sladkorja in 50 gr stopljenega masla ali margarine, med tem mešaj, nazadnje še vlij kvas, ki je vzhajal. Vgneti testo, ki ga dobro stepeš, pokrij s prtom in položi na toplo, da vzhaja. Vzhajano testo razvalji za prst debelo in zreži na pravokotnike (10 x 5 ali 12 x 6 cm) in jih zareži še 2 - 3 krat po sredi, a ne do konca robu. Krpe polagaj na pomokan prt na topel kraj in pokrij, da flancati vzhajajo. V kozici pogrej olje (vsaj za dva prsta). Ko se krpe dvignejo, jih položi v vroče olje in pokrij s pokrovko, da zarumenijo na eni strani, potem jih odkrij, obrni in nepokrite ocvri še po drugi strani. Ocvrte poberi z vilicami in daj na papir, da olje dobro popije. Polagaj jih na krožnik in potresi s sladkorjem v prahu. JABOLJČNI ZAVITEK ali ŠTRUDELJ Če omeniš, da si slovanskega rodu, se skoraj ne moreš bahati, da ne znaš pripraviti jaboljčne-ga štrudelja. Saj res ni tako težko. Kar poskusi. Za testo potrebuješ: 300 gr moke, malo soli, 200 ml mlačne vode, 4 žlice olja, pol žličke kisa, 1 jajce po želji. Naredi ne pretrdo testo, ki ga dobro vgneti, da je gladko, naj počiva vsaj pol ure. Med tem olupi 6 zelenih jabolk in jih naribaj. Stopi 100 gr masla ali margarine in zarumeni 4 žlice drobtin. Nato razvaljaj testo na prtu, ga ob straneh namaži z malo olja in z rokami razvleči čim bolj tenko mogoče, da se vidijo črke skozi. OCVRTE MIŠKE Kvas: v lonček z malo mlačnega mleka daj 30 gr kvasa, Ižličko sladkorja in 1 žlico moke. Pusti na toplem, da vzhaja. V skledo presej 300 gr moke, sol, v sredi naredi jamico in vlij med mešanjem 150 ml mlačnega mleka, 3 rumenjake, 60 gr raztopljenega masla ali margarine, 1 žlico sladkorja. Nazadnje vlij še vzhajani kvas.Vmesi testo, ki ga stepaš toliko časa, da se loči od kuhalnice. Sedaj vtepi (po želji) še pest rozin, ki si jih umila in osu-šila.Testo pokrij s prtom in pusti na toplem, da vzhaja. Ko se dvigne dvakrat, segrej v kozici olje, naj ga bo za 2 prsta in v vročega pomoči žlico ter zajemi testo, ki ga položiš v olje, to ponavljaj in pokrij. Ko zarumenijo miške po eni strani, jih obrni in ocvri še po drugi strani. Ocvrte položi na papir, ki popije maščobo, jih zloži v skledo in potresi s sladkorjem v prahu. Najbolj okusni so še topli. KRHKI FLANCATI Presej v skledo 150 gr moke, dodaj 50 gr sladkorja,! žlico vina, 3 rumenjake, Ižlico goste smetane, ščepec soli, naribaj malo limonove lupinice. Vse to zmešaj v testo, katerega dobro vgneti, daj za pol ure počivat na hladno. Nato ga razvaljaj za nožev rob na debelo ter s koleščkom razreži v pravokotnike, naredi jim par zarez a ne do konca robu. Segrej olje (2 prsta) in v vročega polagaj flancate, ki si jim preje vtaknila vogal skozi zarezo, da dobi drugačno obliko. Pokrij in ko zarumeni, obrni, da se ocvre še z druge strani. Polagaj jih na papir, da popije maščobo, nato jih daj v skledo in potresi s sladkorjem v prahu. PUSTNI KROFI Na pustnem praznovanju ne smejo manjkati topli dišeči krofi. Potrebuješ: 40 gr kvasa, 6 žlic mlačnega mleka,! žličko sladkorja,! žličko moke. Pusti, da vzhaja. Za testo: 800 gr moke, I žličko soli, 25 gr masla, 3 rumenjake, 3 žlice ruma, 3 žlice kisle smetane, va-nilijo, 3 beljake, 2 žlici sladkorja, naribano limonino in pomarančno lupino, 300 ml mlačnega mleka. V skledi zmešaj beljake v sneg, dodaj sladkor in mešaj naprej in dodaj k moki. Zopet zmešaj rumenjake, maslo in kislo smetano, dodaj rum, žlico vanilije in zlij v skledo k moki. Nato dodaj naribano limonino lupini-co, nazadnje pa še mlačno mleko. Vse to dobro vgneti in stepi s kuhalnico, dokler testo ne postane gladko in-dela mehurčke (testo za cvrenje mora biti bolj čisto, kot je za potico). Testo pokrij s prtom in pusti, da vzhaja 80-90 minut. Potem, ko naraste na dvojno višino, ga na pomokanem prtu razvalji za mezinec na debelo, izreži z okroglim obodcem polovico testa, na drugo nezrezano testo pa položi na kupčkih bolj gosto marmelado (ali dulce de leche). Na kupčke polagaj kroge testa, ki si jih izrezala, s prsti malo stisni na robu in z drugim, malo manjšim obodcem, zopet izreži. Polagaj jih na drug pomokan prtič, pokrij, da ponovno vzhajajo - 30-40 minut. V bolj široko kozico daj olje za 2 prsta ( 2 cm ) na debelo, ko je dovolj vroče, polagaj noter testo, kar je bilo preje zgoraj, gre sedaj spodaj in pokrij, da se krofi nekoliko dvignejo in spodaj zarumenijo, nato jih z vilicami obrni in nič več ne pokrivaj, ko lepo zarumenijo, jih z lopatico vzemi ven in polagaj na kuhinjski papir, da popije maščobo in peci naprej. Polagaj jih na pla-denj in potresi s sladkorjem v prahu. OREHOVA POTICA To je kraljica vseh slovenskih slaščic, ki ne sme nikoli manjkati na slovenski božični mizi, velikonočnem zajtrku ali pri važnem družinskem slavju. Za kvašeno testo potrebuješ: 500 gr moke, 80 gr masla ali margarine, 80 gr sladkorja, 2 - 4 rumenjake, 1/4 litra mleka, 30 gr kvasa in žličko soli. Najprej pripravi kvas: v lonček daj 4 žlice mlačnega mleka, kvas, I žlico sladkorja in I žlico moke in pusti na toplem da vzhaja. V skledo presej moko, ob robu sklede daj sol, v sredi naredi jamico in zlij vanjo vzhajani kvas. Posebej mešaj rumenjake s sladkorjem in maščobo, dodaj mlačno mleko, če imaš tudi žlico ruma ali druge žgane pijače (whisky). Vse to zlij v skledo k moki in kvasu ter mešaj in stepi, da dobiš gladko testo. Pokrij ga in daj na toplo, da vzhaja. Nadev: Mešaj v skledi 70 gr masla, 3 rumenjake, 200 gr sladkorja, cimet, limonovo lupinico, vanilijo, žlico kakava, malo ruma in z mlekom poparjene orehe in ohlajene ter sneg 3 beljakov. Vzhajano testo razvaljaj na z moko potresenem prtu, namaži z nadevom in po vrhu potresi še pest ne-poparjenih orehov. Testo zvij in daj v model, ki si ga preje namazala z margarino in potresla z moko. Pokrij s prtičem ter postavi na toplo, da ponovno vzhaja. Ko naraste, pomaži po vrhu z raztepenim jajcem in daj v vročo peč. SPEHOVKA ali OCVIRKOVA POTICA Ta potica je bila posebnost naše stare mame. Malo sladka, malo slana, je res edinstvena. Za kvašeno testo potrebujemo: pol kg moke, žličko soli, 30 gr kvasa, 80 gr masla ali margarine, 1/4 litra mleka, 2 rumenjaka, 80 gr sladkorja, 2 žlici ruma ali druge žgane pijače (whisky). Najprej daj v lonček 4 žlice mleka, zdrobi kvas, I žličko moke in I žličko sladkorja, premešaj in daj na toplo, da vzhaja.. V skledo presej moko, ob robu daj sol, naredi jamico in stresi vanjo vzhajani kvas. Posebej zmešaj maščobo z rumenjaki, sladkor, dodaj mlačno mleko in rum ter stresi v skledo h kvasu. Vse dobro premešaj, vgneti v testo in stepi s kuhalnico ali z rokami, da bo gladko in se bo ločilo od kuhalni-ce. Pomokaj in pokrij s prtičem ter položi na toplo, da vzhaja. Medtem pripravi ocvirke, jih stopi, ko jih potreseš, morajo biti še topli a ne vroči. Ko testo naraste na dvojno višino, ga daj na pomokan prt in zvaljaj na pol cm / J debelo. Potresi z ocvirki, ki si jih preje pripravila. (koliko jih mora biti, je stvar želje). zavij in daj na pomašče-no in pomokano pekačo ali model. Pokrij in naj vzhaja vsaj 1 uro na toplem. Predno daš v segreto peč, pomaži po vrhu z raztepenim jajcem. Ko je špehovka pečena, jo obrni iz modela in pokrij s prtom, da se skorja omehča. Še vročo razreži na kose in takoj ponudi. OREHOVI ROGLJIČKI Znani so tudi kot "kifelčki" in so izvrstno drobno pecivo, ki okusno spremlja dobro kavico ali limonin čaj, ko sprejmeš prijatelja na klepet ali jih neseš, kadar greš h komu na obisk. Vgneti 100 gr masla v 280 gr moke, dodaj 120 gr sladkorja, 40 gr zmletih orehov ali mandeljnov. Ko je vse to dobro zmešano in vgneteno z moko, dodaj 1 jajce in Irumenjak. Če je pregosto, dodaj po potrebi še 1 ali 2 žlici mleka. Na hitro umešaj v testo in pusti stati vsaj pol ure. Testo izoblikuj v rogljičke in polagaj na pekačo ter speci na nizkem ognju. Še tople povaljaj v sladkorju z vanilijo. ČOKOLADNI KEKSI Te piškotke je stara mama imela vedno v shrambi, da jih je ponujala nam, sladkosnednim vnukom. Sestavina: 3 koščke (tablete) čokolade, lakho nadomestimo s kakavom, I skodelico moke, pol skodelice maicene (60 gr), 2 žlički pecilnega praška (Royal), 90 gr masla, I skodelico sladkorja (120 gr), 2 jajci, 1/4 skodelice mleka, pol žličke vanilije, 2 žlici zmletih orehov (po želji) Priprava: Zmehčaj čokolado, presej moko, mai-ceno, pecilni prašek in sol. Mešaj maslo dodaj sladkor. Ko je penasto, prideni po eno jajce, zmehčano čokolado in vanilijo. Rahlo vmešaj moko in orehe. Peči v srednje vroči pečici 15 - 30 minut. PIŠKOTI IZ OVESA Dobro mešaj % skodelice raztopljenega hladnega masla ali margarine z 2 skodelicami črnega sladkorja. Počasi dodaj 2 jajca in mešaj neprestano, da postane krema. Nato dodajaj 3 skodelice ovesa (ne drobnega), kateri je bil preje zmešan s 3 žlicami sladkorja. Počasi dodajaj 3 skodelice presejane moke z 2 žličkama pecil- nega praška. Nazadnje še 50-I00gr sesekljanih orehov. Vse rahlo zmešaj, da je gosto kot žganci. Poskusi najprej položiti na pladno eno kepico testa, če se preveč razleze, dodati še moke, če je zelo gosto pa par žlic mleka. Delati kroglice za velikost oreha na zelo pomaza-no in z moko potreseno pekačo. Peči v ne prevroči peči. Ko jih daš ven so še malo mehki, dokler se pohladijo. Božično pecivo KRHKI VINSKI KEKSI Vmešaj 130 g sladkorja in 130 gr masla s 4 žlicami vina. Dolgo mešaj, nato prideni 350-400 gr moke in malo pecilnega praška. Dobro zgneti testo, razvaljaj in zreži na različne priljublejene oblike ter speči. Ti keksi se šele čez nekaj dni zmehčajo in so oku-snejši kot prvi dan. VANILJEVI VENČKI Precedi na desko 170 gr moke, zdrobi vanjo 140 gr surovega masla, prideni 100 gr sladkorja in napravi s tega testo, ga zvaljaj in izkroži obročke. V sredini iz-dolbi toliko testa da dobiš majhne obročke. Pomaži jih z beljakom in potresi z drobno zrezanimi orehi. Speci jih svetlo rumeno. Pečene in ohlajene previdno poberi s pekače, na-maži jih z marmelado in stisni po dva skupaj. LIMONIN ČAJ V litru vode daj vreti za 30 minut polovico limone z lupino vred. Po želji lahko tudi dodaš cimetovo vejo in nekoliko sladkorja. VINSKI KIS Bila je že navada, da se je okrog meseca marca zbralo pri stari mami domače moštvo, da je nabralo grozdje ter pripravilo vinski kis, s katerim je družina ki-sala solate skozi celo leto. Zmlete grozdne jagode in sok pusti stati 4 - 6 dni. Potem jih sprešaj ali dobro stisni. Sok naj počiva v posodi, pokrit s krpo, dokler ne pade klobuk, ki se naredi na vrhu, na dno. (20 - 30 dni). Ko je kis čist, ga prelij v steklenice in zamaši, in že je za rabo. I :: ; 1 Puras . eXquisiteses'... ; ::;:; I El amor suele adoptar formas que uno no imagina. A veces, incluso, suele pararse frente a nosotros sin siquiera darnos cuenta de que alli esta, esperando ser tomado entre las manos. Una de las formas mas concretas es a tra-ves de la cocina. Ingredientes conocidos, desco-nocidos, sabores unicos, aromas que se esperan cada domingo. Todo esto, mezclado con el amor protector de una madre hacia sus hijos, o el fiel amor de la esposa hacia su marido, o bien, aquel amor que solo una abuela puede sentir por sus pequenos nietos. Es el ingrediente que diferencia a una simple comida de un verdadero alimento, que no solo dara energ^as a nuestro cuerpo sino que tambien templara nuestro espiritu. Podremos sentarnos en el restaurante mas caro de la ciudad, pero seguramente, quien alli haya preparado nuestro plato, nunca sabra nues-tro nombre ni de ese abrazo que tanto necesita-mos. Distinto, muy distinto sera sentarse a la mesa de esa mujer que desde la cocina pacien-temente espera ver como nuestro rostro va expre-sando lo bien que por dentro nos sentimos. Se trata pues, de aprender algunas de esas recetas en las que nunca falto el amor como in-grediente principal. y dejar en un lugar calentito para que leve. Tamizar 1 kg. de harina con una cucharadita de sal. Hacer un pocito en el medio e incorporarle la prepa-racion de levadura ya levada y 50 gramos de manteca. Aqui no te olvides de agregarle una cucharada bien col-mada de AMOR, que le dara al pan ese sabor especial de lo hecho en casa. Mezclar y amasar hasta formar una masa homogenea. Dejar levar hasta que triplique su volumen. Cortar bollos en forma de cilindros de ta-mano parejo. Hacerle dos cortes en forma de cruz a cada masa y colocar sobre una placa enmantecada, dejando levar nuevamente hasta que estas dupliquen su tamano. Cocinar en horno moderado durante aproximadamente 25 minutos. Antes de cortar el pan ya horneado, hacerle la senal de la cruz con el cuchillo, como signo de agrade-cimiento por la bendicion de contar con el "pan nuestro de cada dia". SOPA VACUNA Los domingos es costumbre disponerse a pre-parar la sopa vacuna que requiere algun tiempo de coccion, pero ique rica es! Para 2 litros de agua se calcula 1/4 hasta % kg de carne y 150 kg de hueso. Lavar ligeramente y poner a cocinar en agua fria. Cuando hierva, bajar el fuego y dejar que lo siga haciendo despacio. Agregar la verdu-ra: perejil, un poco de apio, cebolla, zanahoria, puerro, un diente de ajo, unos granos de pimienta y una hoja de laurel. Luego de que hierva a fuego lento durante 2 horas, ya estara lista. Retirar la carne y los huesos sin colar. Se le puede incorporar fideos, cabellos de angel, noquis de semola o algo similar. Noquis de semola: batir dos huevos e incorpo-rarle semola, agregar un poco de sal y mezclar. Lograr una consistencia espesa. Darle forma de "media cucha-ra" con una cuchara bien caliente y echar a la sopa para que hierva durante aproximadamente 7 minutos. PAN CASERO Solo cuando te falta o no lo debes comer, lo comienzas a valorar de verdad. "Si al piso se te cae el pancito, levantalo y dale un besito". Este dicho popular sol^a repetirnos la abuela a sus hijos y nietos, cuando eramos pequenos. Y este respeto y enfasis en el sabroso pan casero se des-cascara tambien en sus memorias de los d^as de refugiados. Preparar la levadura: en un pequeno jarrito poner 1 taza de leche tibia, 50 gramos de levadura, dos cucha-raditas de azucar y dos cucharadas de harina. Mezclar SOPA DE PAPA Esta sopa es muy nutritiva y rinde un mon-ton. Pruebala. En una cucharada de aceite dorar una cebolla mediana. Agregar perejil picado a gusto; tambien, si te apetece, un puerro cortadito y hasta dos cucharadas de harina. Mezclar constantemente; agregar agua fria (2-3 litros). Cuando hierva, incorporar 2-3 papas medianas, cortadas en pequenos cuadraditos, 2 dientes de ajo picado, 1-2 hojas de laurel, 1-2 caldos en cubito y sal a gusto. Dejar hervir lentamente hasta que la papa este blanda, tal vez '/2 hora o un poco mas. ^ ' ■ t ■ -i. 186 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida ^ * - - 4. ^ X. i w - i- ^ ' fc » -•• Jt " * 4. A » ^ ^ - - ' SOPA TOSTADITA Cuando no dispongas de mucho tiempo, prueba esta sopa, que es sabrosa, sencilla de rea-lizar y se cocina muy rapido. En un poco de manteca tostar 2 cucharadas de harina y mezclar con una cuchara de madera. Cuando toma un color oscuro (no quemado) agregarle agua (1 1/2 hasta 2 litros). Mezclar para que se disuelva la harina; agregar un caldo en cubito y/o sal a gusto. Dejar hervir a fuego lento unos 10 minutos. Apagar e incorpo-rar lentamente 2 huevos batidos, revolviendo constante-mente con el tenedor. Para que quede algo mas espesa, puedes agregarle unas 3-4 cucharadas de avena. rronada, agregar una cucharada de vinagre, un poco de vino tinto, una zanahoria rallada, 2 hojas de laurel y salar con sal gruesa. Mezclar todo y rehogar con la olla tapada a fuego lento hasta que la carne quede bien blanda (1 / hs aprox.). Cada tanto revisar y mezclar, para que no se pegue o queme. Si fuera necesario ir agre-gandole un poco de agua. Cuando la carne ya este blanda, agregarle 1-2 cucharitas de pimenton dulce espanol (o, si se prefiere, mas picante), un poco de extracto de tomate y 2 cucharadas de harina. Mezclar bien y agre-gar agua segun la necesidad, para que se disuelva la ha-rina. Dejar hervir a fuego lento semitapado otros 10-15 minutos. Mezclar y verificar que tenga la consistencia justa a tu gusto (ni muy espeso, ni muy l'lquido). Se pue-de servir con papa, arroz, noquis, špeceljni o fideos. SOPA DE ZANAHORIA Limpiar y cortar en finas rodajas la zanahoria y cocinar en agua con sal junto con un racimo de perejil y una rama de oregano. Dorar una cebolla, agregar pimienta y otros con-dimentos a gusto, algo de harina e incorporar a la sopa de zanahoria. Agregar un poco de arroz. PAPA ESLOVENA iQuien en este momento no dar^a lo que tu-viera con tal de obtener una porcion de esta sabrosa y doradita papa eslovena, preparada con trocitos de panceta asada, que la hace tan apete-cible^? Mmmmm Lavar la papa y cocinarla entera en una cacerola cubierta de agua. Luego retirar el agua, dejar enfriar la papa y despues pelarla y cortarla en laminas no muy gruesas. En una sarten dorar varias cebollas en unas cucharadas de aceite, agregar la panceta cortada en cuadraditos muy pequenos, dejar que se doren, luego incorporarle la papa cortada. Salar y revolver con una cuchara de madera, tapar y dejar tostar a fuego lento de ambos lados. Revolver de vez en cuando para que la papa se tueste en forma pareja. Servir calentita. GOULASH DE CARNE En invierno puedes quedar muy bien con este riqu^simo goulash, que a todos les gusta. Prueba hacerlo y le encontraras la dosis justa de condi-mentos picantes para que te salga unico. Picar tanta cebolla como carne y dorar en aceite o panceta hasta alcanzar un tono oscuro. Incorporarle la carne cortada en trozos cuadrados (3cmx3cm). Se pue-de utilizar bola de lomo, cuadril, tortuguita, palomita o similar. Mezclar cada tanto y cuando la carne quede ama- SPECELJNI Estos fideitos europeos acompanan muy bien a un goulash. An^mate a prepararlos, son muy sencillos. Solo necesitas "encontrarle la mano" a la masa para lograr su consistencia justa. En un bol mezclar 2 huevos, ^ taza de leche y 2 tazas de harina con una cucharadita de sal. Mezclar bien, con batidora. La masa debe quedar algo espesa. Echar en agua hirviendo con sal, a traves de un colador con agujeros grandes. Cuando suban y hiervan 2 minu-tos, retirar los fideos con un colador y servir. CHUCRUT Es este un plato exquisito para los fr^os d^as de invierno. Puedes servirlo acompanado de la papa eslovena o, si deseas, con una salchicha "kranjska" o "Kraien". Dorar una cebolla, agregarle hojas de laurel, sal, panceta cortadita y carne de cerdo en daditos. Cuando se dore todo, agregar un repollo cortado bien finito, al cual previamente le echaste una pava de agua hirvien-do. Agregar una cucharada de vinagre. Mezcla bien y dejar tapado para que se rehogue por / hora. Incorporarle luego pimenton dulce, 2 cucharadas de harina disuelta en agua, un caldo de verduras, extracto de tomate y ajo partido. NOQUIS DE PAPA Pelar y cocinar la papa. Pisar o procesar hacien-do un pure (sh.podes usar tambien el pure de papa en polvo). Cuando se enfr'ie, agregar harina, pasada por colador, un poco de sal, 1-2 huevos (depende de la cantidad de papa). Mezclar con cuchara de madera, ayudandose con la mano, agregar mas harina si fuera necesario y unir rapidamente todo. Rodando una mano con la otra, armar noquis y tirarlos en agua hirviendo 187 - -- , con sal, ayudandote con un poco de harina para que no se peguen en la mano. Si a pesar de eso siguen muy pe-gajosos, darle la forma con una cuchara bien caliente. Cuando suban, dejar hervir 2-3 minutos, colar y servir. BOMBAS DE CIRUELA Esta comida, que se prepara en verano, cuando estamos en epoca de ciruelas, es algo especial. Es agridulce. Puede ser servida como plato principal y es una buena variante para prepa-rar los viernes de cuaresma, dias en que solemos cocinar sin carne. La masa es la misma que para los noquis de papa. Lavar las ciruelas, sacarle el carozo; si son muy grandes cortarlas en dos o cuatro partes y endulzar con azucar. Tomar una parte de la masa y con la ayuda de la hari-na darle forma redonda y aplanada en la palma de la mano. En el medio de la masa colocar un trozo de cirue-la, agregar una cucharadita de azucar y luego cerrar la masa, dandole forma de bomba. Cuando esten todas hechas (se calcula unos 3-4 por persona), echar en agua hirviendo con sal y dejar hervir 8 minutos. Sacarlas del agua. En una sarten derretir un trozo de manteca, agre-gar pan rallado y mezclar hasta tostar. Ir incorporando las bombas cocidas, una por una, revolcandolas en el pan rallado tostado. Servir con una cucharada del agua en la cual hirvieron y espolvorear con una cucharadita de azucar o, mejor aun, un poco de salsa de ciruela, que se prepara cocinando unas ciruelas con azucar y procesando luego todo. CIRUELAS CONSERVADAS (para el postre o para preparar las bombas, cuando no es epoca de ciruelas frescas) 5kg de ciruelas 'A l de agua ll de vino 1 kg de azucar l0g de conservante - salicilato Hervir el l^quido junto con el azucar. Ir incorpo-rando poco a poco las ciruelas. Cocinar solo el tiempo suficiente hasta que rompan su piel. Pelar y guardar en frascos. Agregarle el l^quido en el cual se cocinaron. Ta-par bien. ARROLLADO DE MASA COCIDA Este arrollado dulce es una verdadera deli-cia. El d^a que tengas un poco de tiempo extra, intenta prepararlo. Les gustara a todos y te lo alabaran. Ya veras^ Hacer una masa filo (puede ser la misma que para el strudel): 350 gr de harina, Ihuevo, 1 cucharada de azucar y agua tibia. Unir todo hasta lograr una masa homogenea. De-jarla descansar tapada una 1/2 hora. Relleno: mezclar I00gr de manteca, 3 yemas, % kg de ricota, algunas cucharadas de crema, por ultimo agregar un merengue de 3 claras. Estirar un poco la masa con el rodillo; tirar unas gotas de aceite para que no se pegue y se pueda estirar con facilidad y empezar a estirar con las manos, has-ta que quede transparente. Cortar y quitar los extremos gruesos de la masa; agregar el relleno; arrollar y colo-car sobre un mantel o repasador grande, previamente mojado y espolvoreado con pan rallado. Envolver la masa, que quede tiesa, aunque no aplastada, atar en forma circular con un piol'm y colocar en agua hirviendo con sal, dejandolo hervir unos 30-40 minutos. Retirar el arrollado del agua, desenvolver del repasador y cortar en fetas de unos 2 cm. Espolvorear con pan rallado tos-tadito en manteca y azucar a gusto. STRUDEL DE MANZANA El famoso strudel de manzana es un postre que se mira con carino en todas partes el mundo. Si eres de origen eslavo no puedes decir que no lo sabes hacer. An^mate. No es tan dif^cil. Para la masa se necesita: 300 gr de harina, un poco de sal, 200 cm3 de agua tibia, 4 cucharas de acei-te, cucharadita de vinagre, I huevo. Hacer una masa no muy dura, amasar un buen rato para que quede homogenea y suave, que descanse % hora. Entre tanto ir pelando 6 manzanas verdes y rallar-las. Derretir I00gr de manteca o margarina y tostar 4 cucharadas de pan rallado. Estirar la masa sobre un mantel, pintar con un poco de aceite en los costados y estirarla con la mano (tan finamente que puedan verse unas letras a traves de el). Cortar los bordes gruesos. Colocarle las manzanas en el primer 1/3 de la masa, espolvorear con azucar, canela, cascara de limon rallada, unas gotas de crema de leche. En el resto de la masa espolvorear con el pan tostado y, si se desea, con pasas de uva embebidas en ron. .Enrollar suavemente. Con un ayudante tomar la masa y ubicarla en la placa para horno enmantecada. Pintar el arrollado con crema o manteca. Hornear I hora en horno mediano. Aun tibio, cortar y espolvorear con azucar impalpable o servir con un poco de crema chantilly. -f^ FLANCATI Para los eslovenos es costumbre hacer estas tra-dicionales masitas y tortas fritas en la semana de car-naval. Preparar la levadura: en un pequeno jarrito poner taza de leche tibia, 20 gr de levadura, una cuchara-dita de azucar y una cucharada de harina. Mezclar y dejar en un lugar calido para que leve. En un bol tamizar % kg de harina, agregar sal, hacer un pocito en el medio y echar 'A l de leche tibia, I huevo, una cucharada de azucar y 50 gr de manteca derretida o margarina. Mezclar y por ultimo agregar la levadura preparada. Hacer la masa, amasarla hasta formar un bollo, luego colocarla en un lugar calido para que leve. Una vez que levo, estirar la masa del grosor de un dedo. Cortar rectangulos de I0x5cm o I2x6cm y hacerles unos 2-3 tajos en el medio, de manera que no lleguen hasta el borde. Colocar los rectangulos de masa sobre un mantel enharinado, en un lugar calido. Tapalos para que pue-dan seguir levando. En una olla calentar mmimamente dos dedos de aceite, introducir luego los rectangulos de masa y ta-par la olla para que se doren de un lado. Destapar, dar vuelta y dejar que se doren del otro lado, pero ahora con la olla destapada. Sacarlas de la olla con un tenedor y colocar los flancati sobre un papel para que absorba el aceite. Por ultimo, colocar sobre un plato y espolvorear con azucar impalpable. RATONCITOS FRITOS Levadura: en un jarrito colocar 30gr de levadura con un poquito de leche tibia, I cucharadita de azucar y I cucharada de harina. Dejar en un lugar calido para que leve. En un bol tamizar 300gr de harina, algo de sal. Hacer un pocito en el medio y echar mientras revuelves I50cc de leche tibia, 3 yemas, 60 gr de manteca o margarina derretida y I cucharada de azucar. Por ultimo, agregar el preparado de levadura. Armar la masa y amasar hasta que logre separar-se de la cuchara de madera. Agregar, si se desea, un pu-nado de pasas de uva, lavadas y secadas previamente. Tapar la masa con un mantel y dejar en un lugar calido para que leve. Cuando duplique su tamano, calentar dos dedos de aceite en una olla e incorporarle cucha-radas de masa. Taparlo y dejar freir. Repetir el procedi-miento hasta utilizar toda la masa. Cuando se doren de un lado, darlos vuelta. Retirar de la olla, colocar sobre un papel absorbente, luego sobre un plato y espolvorear con azucar impalpable. Lo ideal es consumirlos aun ti-bios. FLANCATI (variedad fragil y deliciosa) Tamizar en un bol I50 gr de harina, agregar 50 gr de azucar, y Icucharada de vino, 3 yemas, I cucharada de crema de leche espesa, una pizca de sal y un poco de cascara rallada de limon. Armar una masa, amasar con ganas y dejar descansar por '/2 hora en un lugar fresco. Luego estirar la masa del grosor de la hoja de un cuchillo y cortar con la ruedita rectangulos a los cuales se hace unos 2-3 tajos en el medio, que no lleguen hasta el borde. Calentar en una olla dos dedos de aceite. Tomar los rectangulos e introducir una puntita en el tajo para ir dandoles distintas formas. Ir colocandolos en aceite caliente. Tapar hasta que se doren, luego darlos vuelta. Sacarlos y apoyarlos sobre un papel absorbente, luego espolvorearlos con azucar impalpable. KROFI DE CARNAVAL Se necesita: 40 gr de levadura, 6 cucharadas de leche tibia, I cucharadita de azucar y I de harina. Mezclar y dejar levar. Para la masa: 800 gr de harina, I cucharadita de sal, 25 gr de manteca, 3 yemas, 3 cucharadas de ron, 3 cucharadas de queso crema, esencia de vainilla, 3 claras de huevo, 3 cucharadas de azucar, ralladura de limon y naranja, 300cm3 de leche tibia. En un bol mezclar las claras a punto de nieve, agregar el azucar, mezclar. Incorporar a la harina. Batir las yemas con la manteca y el queso crema, agregar el ron, una cucharada de esencia de vainilla e incorporar este preparado a la harina, junto con las ralladuras y por ultimo, la leche tibia. Unir con una cuchara de ma-dera y amasar hasta que la masa quede homogenea, sin burbujas. Tapar la masa con un mantel y dejar levar por 80-90 minutos. Cuando alcance el doble de su tamano, estirar la masa del grosor del dedo menique, en un mantel en-harinado. Con la mitad de la masa cortar c'irculos de aprox. 8cm de diametro. Sobre la otra mitad de la masa ir poniendo montoncitos de mermelada o dulce de leche. Tapar el dulce con los c'irculos de masa, apretar ligera-mente los bordes con los dedos, luego cortar alrededor con un molde algo mas chico. Ir colocandolos sobre otro mantel enharinado, tapar para dejar levar durante aproximadamente 30-40 minutos. En una olla ancha colocar 2cm de aceite, cuando este bien caliente, freir los krofi, colocando hacia abajo la parte que mira ha-cia arriba. Tapar la olla para que los krofi se inflen y se doren. Darlos vuelta con un tenedor y despues dejar la olla destapada. Cuando ya se doraron de ambos lados, retirarlos y colocarlos sobre un papel absorbente. Luego espolvorearlos con azucar impalpable. ARROLLADO DE CHOCOLATE Y NUECES O POTICA Tenemos aqui a la reina de los dulces que nunca falta en las mesas navidenas eslovenas, y la encontramos, ademas, en el desayuno pascual y en importantes celebraciones. 30 gr de levadura 80 gr de manteca o margarina 'A litro de leche 2 yemas 80 gr de azucar 2 cucharadas de ron o whisky Ingredientes para la masa: 500 gr de harina, 80gr de manteca o margarina 2-4 yemas I/4litro de leche 30gr de levadura I cucharadita de sal Preparar la levadura: en un jarrito poner 4 cu-charadas de leche tibia, la levadura, I cucharada de azucar y I cucharada de harina. Dejar en un lugar ca-lido para que leve. Tamizar la harina en un bol, en sus bordes colocar la sal. Hacer un pocito en el medio y echarle el prepara-do de levadura. Aparte batir las yemas con el azucar y la mante-ca, agregar la leche tibia, una cucharada de ron, whisky o alguna otra bebida alcoholica. Introducir esta mezcla al pocito de la harina, mezclar y amasar hasta lograr una masa homogenea. Tapar y dejar en un lugar calido para que leve. Relleno: Batir 70 gr de manteca, 3 yemas, 200 gr de azucar, algo de canela, ralladura de limon, esencia de vai-nilla, una cucharada de cacao, un poco de ron y ' gr de nueces molidas, a las cuales previamente se le echa leche caliente y se deja enfriar. Por ultimo se agrega 3 claras batidas a punto de nieve. Estirar la masa -ya levada- sobre un mantel en-harinado, ponerle el relleno y espolvorear por encima un punado de nueces molidas secas. Enrollar la masa y colocar en moldes previamente enmantecados y enhari-nados. Tapar con una servilleta y dejar en un lugar calido para que vuelva a levar. Luego de I-2 horas pintar la superficie de la masa ya levada con huevo batido y colocar en horno caliente a temperatura mediana, durante aproximadamente 40 minutos, dependiendo del diametro del arrollado. POTICA DE PANCETA O SPEHOVKA La siguiente variedad de potica fue siempre la especialidad de nuestra stara mama. Un poco salada y otro poco dulce, era un arrollado unico, muy especial. Colocar en un jarrito 4 cucharadas de leche, intro-ducir la levadura desintegrada, I cucharadita de harina y I cucharadita de azucar. Mezclar y colocar en un lu-gar calido para que leve. En un bol tamizar la harina, colocar la sal en los bordes y hacer un pocito en el medio, en el cual coloca-ras el preparado de levadura ya levada. Aparte batir la manteca con las yemas y el azucar, agregar la leche tibia y el ron y volcar en el pocito. Mez-clar bien y amasar hasta formar una masa homogenea, y hasta que deje de adherirse a la cuchara de madera. Espolvorear con harina y dejar tapada con un mantel. Dejar en un lugar calido para que leve. Entretanto derretir y dorar pequenos pedacitos de panceta (cantidad a gusto). Cuando la masa leve el doble, estirarla sobre un mantel enharinado de un grosor de ^ cm. Echarles la panceta tibia. Enrollar y colcocar en un molde enman-tecado y enharinado. Tapar con una servilleta y dejar levar. Antes de colocar en el horno caliente a temperatura mediana, pintar la masa con huevo batido. Cuando ya este horneada, dar vuelta y sacarla del molde. Luego tapar con un mantel para que la cascara se ablande. Aun caliente, cortar en pedazos y servir. ROGLIČKI Estas deliciosos cuernitos son unas ricas ma-sitas que acompanan muy bien a un rico cafecito o un te de limon para convidarle a tus visitas o para llevar como obsequio a algun amigo. Unir bien I00 gr de manteca con 280 gr de harina. Agregar I20 gr de azucar, 40 gr de nueces picadas o almendras. Al final incorporar I huevo, I clara y, si es necesario, tambien I-2 cucharadas de leche, si la masa esta demasiado espesa. Unir ligeramente y dejar descansar al menos % hora. Darle forma de cuernitos pequenos y colocarlos sobre la placa. Poner en horno bajo por unos I5-20 minutos. Aun tibios, revolcarlos en azucar impalpable. Ingredientes para la masa: % kg de harina I cucharadita de sal 190 Stara mama - Pesem življenja in nje odmevi - Ecos de una cancion de vida -i' ' Agradecimientos Con orgullo y humildad debo expresar que amo este libro. Porque es el fruto de un trabajo familiar co-njunto. Porque, mas alla de las imperfecciones que pu-diera tener, encierra mucho carino y afecto de no pocas personas, que han colaborado para que la obra pudiera tener hoy esta forma y color. Quisiera agradecer en primer lugar a mi marido Gregor y a mis hijos Nadia, Roman y Martin, quienes con respeto y paciencia acompanaron mi trabajo, a pe-sar de que les haya robado varias horas de su esposa y mama, aunque unas cuantas fueron sacadas a mi propio sueno. A mi abuela Francka-stara mama, por dejarnos en herencia sus preciadas memorias que inspiraron hoy en ml, a distancia, el deseo de revivirlas y hacerlas tra-scender a siguientes generaciones. A mi padre Jernej que vibro junto a ml, ayudan-dome a procesar los textos, realizando arreglos y tradu-cciones al esloveno y a entender el marco historico del relato, en el cual el mismo ha estado sumergido. A mi tla Francka Tomazin Vester, que en todo mo-mento alento mi trabajo, colaborando en las principa-les traducciones al castellano. A mi prima Lili Tušek Kopač y a mi suegro Marjan Hribar, que realizaron la correccion gramatica y de estilo de los textos en castellano y esloveno respectiva-mente. A mi amigo Andres Sliwa, a quien confie el traba-jo de revision y aportes de contenido. A Franc Ovnič (fotos de Spittal), Andres Sliwa, Alex Kastelic, Irena Žužek y Karolina Vester, que intervi-nieron en la edicion y procesamiento de las imagenes. A mi hija Nadia, por ayudarme a transcribir en formato digital los manuscritos de stara mama. A mis tlos Francka Vester, Majda Leben, Franci y Metka Tomazin, Magda Šter; a mis hermanos Gabriela, Monika y Damian y a mis primos Meti, Lili, Veronika, Nevenka, Luči, Andreja, Karo, Alex, Dani, Miha, Luka, Marjan y Edi, que enviaron archivos de sus fotograflas y colaboraron con sus relatos y recuerdos de la infancia. A mi madre Ivanka, que recopilo las recetas de la cocina familiar. Por ultimo, aunque no por ello de menor impor-tancia, a la artista Irena Žužek, que supo interpretar la esencia de este libro y empleo todo su sensibilidad y su maravilloso arte para dejar plasmado a traves de su diseno y decoracion, el esplritu de nuestra familia. INo es acaso el esfuerzo y la colaboracion de tan-tas personas ya todo un exito de la obra? Sonia Tomazin Hribar idea, edicion, introducciones, arreglos y traducciones Natiskalo se je 30 izvodov, junija 2012, v mestu Buenos Aires, Argentina Se im.primieron 30 ejmplares en junio de 2012 en la Ciudad Autonoma de Buenos Aires, Argentina äi Grafično oblikovanje in prelom Diseno grafico y armado