186 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44
Recenzije
nekateri vidiki slovenstva devetnajstega stoletja (ki smo jih denimo prikazali v recenziji prve
knjige) zgolj povr{no omenjeni, je Simonitijevo podajanje zgodovinske naracije {e vedno
konsistentno vme{~eno v konceptualizacijo nasilja. Kot tudi sam avtor v zaklju~ku navaja, se je
potrebno pri prebiranju zgodovinskih zapisov in virov vedno zavedati, da so kot tak{ni plod
dolo~enega obdobja in dolo~enih pogledov na svet: skratka zgodovina kot taka je lahko plod in
instrument politike, ter ‘e omenjenih mitov (str. 269). Vsekakor lahko dodam, da tak{ni (histori~no
in tudi sicer) instrumentalizaciji ni podvr‘ena samo zgodovina, temve~ tudi znanost kot taka.
Denimo v teh dneh smo lahko v dnevnem ~asopisju prebirali novice o prvem kitajskem poletu v
vesolje: seveda je tak{en podvig omogo~ila tehnolo{ka in znanstvena dovr{enost nacije, vendar
je ista dovr{enost v okviru tak{nega dogodka pripomogla tudi k skokoviti rasti socialnega,
kulturnega, predvsem pa politi~nega kapitala Kitajske. Torej znanost na prvi pogled slu‘i
tehnolo{kemu napredku, vendar hkrati tudi politiki in ideologiji.
V kontekstu zaklju~nih poglavij knjige Simoniti tako navaja predvsem temne plati
komunisti~ne revolucije in obdobja, ki mu je sledilo, pri tem pa v svoji naraciji ne omenja poti in
stranpoti desni~arske strani. V tej lu~i bralec dobi ob~utek, da tudi avtor podaja izrazito subjektivno
narativno plat zgodovine, ki po obdobju uradnih zgodovinskih naracij in mitologij prej{njega
sistema deluje kot protiute‘ ali kavzalno opozorilo. V tej smeri pa se Simoniti ozira tudi v tretjem
delu knjige, kjer problematizira zgodovinsko metodologijo, ideologijo in mitologijo. Delo je
nedvomno tudi v tem oziru zanimivo in toplo priporo~ljivo branje, vendar ravno spri~o parcialnega
osvetljevanja polpretekle zgodovine pu{~a ambivalenten ob~utek. Kot lai~ni bralec in sociolog
sem denimo ob nedavnem prebiranju grobo zrnatega opisa slovenske zgodovine v delu Pluralni
monolit, ki je nedavno iz{lo izpod peresa angle{kega teoretika Alexeia Monroea dobil popolnoma
druga~en vtis, ki ga pu{~a neobremenjeni pogled od zunaj. Morebiti je ~as, da uveljavimo podobno
prakso kot v najve~ji slovenski banki: izro~imo bole~i del bratomorne slovenske zgodovine v
revizijo in pisanje nevpleteni tuji agenciji. [ele takrat bomo v lu~i dru‘boslovnih razprav na temo
raz~lenjevanja konceptov tipa slovenstvo in nacionalna identiteta pri{li do konstruktivnega
znanstvenega konsenza na {ir{i, ob~e veljavni ravni onkraj levih in desnih kri‘i{~.
Gregor Bulc
Bratko Bibi~: Hrup z Metelkove: tranzicije prostorov in kulture v
Ljubljani. Ljubljana: Mirovni in{titut, In{titut za sodobne dru‘bene in
politi~ne {tudije, zbirka Politike, 2003
223 strani (ISBN 961-6455-11-7), 2.900 SIT
Na za~etku (za vse apriorne skeptike) povejmo, da se Bibi~eva knjiga nikakor ne osredoto~a
na postavljanje spomenikov in podeljevanje titul uporabnikom prostorov na avtonomnem kulturno-
politi~nem prostoru severnega dela nekdanje voja{nice na Metelkovi ulici v Ljubljani ali se v
celoti zapira v interne vesele in ‘alostne prigode aktivisti~nega kl(j)ubovanja, katerega sodru‘nik
in sotrudnik je tudi Bibi~ sam, temve~ se z lucidnostjo kriti~ne zavesti in v skladu z Mo~nikovo
popotnico z zadnje plati knjige, po kateri je hrup z Metelkove metafora, spopada z analizo {ir{ih
politi~nih, ekonomskih in ideolo{kih dejavnikov, ki z o~itnimi radikalnimi in obenem subtilnimi
prikritimi strategijami in/ali navidez nezaustavljivo inercijo vplivajo na spremembe v sodobnem
urbanem prostoru.
Tako ‘e prvo pouvodno poglavje obravnavanega besedila zare‘e globoko v samo sr‘ problema
razvoja urbane kulturne infrastrukture na podro~ju mesta Ljubljane in v {ir{em slovenskem kon-
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM 186
Black

Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44 187
Recenzije
tekstu. Poglavje Strukturni u~inki infrastrukturne kulturne politike namre~ obravnava prostorsko
stisko neodvisne kulturne produkcije, ki, kot Bibi~ poka‘e, {e zdale~ ni zgolj nek nepomemben,
marginalen problem neprilagojene manj{ine, temve~ ga je mogo~e popolnoma plavzibilno uzreti
tudi kot na~rtno strategijo zmanj{evanja kulturnega in politi~nega vpliva ter degradiranja kulturnega
kapitala dolo~enih dru‘benih skupin.
Vse dosedanje raziskave mladinske, neodvisne, alternativne ipd. kulture – torej tiste kulture,
ki »v dualizmu mono-kulturnih politik, dr‘avne (ob~inske) in kapitalske, zastopa in predstavlja
tretje, tudi ‘navznoter’ mo~no raz~lenjeno obmo~je razlik (urbanih) javnosti« (str. 18) – v Sloveniji
ugotavljajo, da je (ne)razpolaganje s prostorom eden od strukturnih problemov, s katerim se vse
neinstitucionalne oblike kulturne produkcije soo~ajo neprestano (vsaj od 70. let prej{njega
tiso~letja). Pomanjkanje prostorov iz ~asa SFRJ se je z denacionalizacijo in privatizacijo {e
zaostrilo. Danes pri preskrbi denimo likovnih umetnic/ov in neodvisne produkcije scenskih
umetnosti, sodobnega plesa in gledali{~a z ustrezno infrastrukturo ni nikakr{ne sistemske politike,
poudari Bibi~, zato se vsaj dvajset gledali{ko-plesnih producentov z neinstitucionalne scene v
zadnjih letih ukvaja zlasti s tem, kako si pridobiti prostorske pogoje za svoje delovanje.
V prestolnici se mestna politika nahitro izogne zahtevam po novih prostorih za neodvisno
kulturno produkcijo s krilatico o zahtevnih investicijah, a poglejmo skupaj z Bibi~em, zakaj gre
pri tem zgolj za prazen izgovor in obenem za izrazito ideolo{ko strategijo. Prora~unske investicije
v kulturno infrastrukturo v Sloveniji v devetdesetih so bile nadpovpre~no usmerjene v javni sektor,
saj je vrednost investicij v neodvisni sektor zna{ala le dva odstotka celotne vrednosti investicij
(str. 23). V Ljubljani ocene vrednosti (morebitnih) nalo‘b v infrastrukturo neodvisne kulture
dosegajo slabo ~etrtino (prenova kina [i{ka) ali pribli‘no tretjino (novogradnja Centra sodobnih
umetnosti; enako velja za prenovo severnega dela Metelkove) ocenjene vrednosti investicij zgolj
v infrastrukturo ljubljanskega gradu. Celo skupni se{tevek ocenjenih vrednosti vseh treh navedenih
(morebitnih) nalo‘b zna{a 86,30 odstotkov vrednosti investicije v ljubljanski grad, in sicer brez
upo{tevanja v preteklosti ‘e uresni~enih nalo‘b (str. 24). Ko mestna politika opleta s frazo zahtevne
investicije v bistvu ponazarja ogromen razkorak med vrednostjo teh treh investicij in minimalnim
financiranjem infrastrukture neodvisne kulturne produkcije v preteklosti, medtem ko v primerjavi
s celotnim zneskom investiranja v kulturno infrastrukturo ugotovimo, da so te (potencialne)
investicije v infrastrukturo neodvisne produkcije povsem marginalne. Bibi~ pravi, da si celo upa
trditi, da ob investiranju v to infrastrukturo ne bi bilo »bistveno poru{eno razmerje sil v teko~ih
infrastrukturno-prora~unskih odnosih med javnim in zasebnim neprofitnim sektorjem kulturne
produkcije – pa tudi znotraj obeh ne« (str. 25). Toda kle~ le‘i {e globje. Prora~unske investicije v
kulturno infrastrukturo v Sloveniji bistveno vplivajo na bodo~e prora~unsko financiranje drugih
stro{kovnih postavk produkcije kulturnih programov. Dr‘ava in mesto sta namre~ (po lastnih
izjavah) primorana vlagati ve~ sredstev v program dolo~enih kulturnih institucij ‘e samo zato, da
bi za nazaj upravi~ila javne investicije v njihovo infrastrukturo. Ta avtomatizem Bibi~ poimenuje
»prisilna retroaktivna legitimacija javnih investicij« (str. 27).
Skratka, javne investicije v prostorsko infrastrukturo neodvisne kulture lahko pove~ajo tudi
zahteve te kulture in njen dele‘ v strukturi neposrednega financiranja programske in projektne
produkcije, kar »pomeni (mo‘no) konkurenco javnemu institucionalnemu sektorju pri potegovanju
za programska in druga subvencijska sredstva (npr. zaposlitve, neprogramske stro{ke)« (str. 31).
Gre torej za politi~no in ideolo{ko strategijo, ki z diskurzom pozivanja k »realisti~nim
pri~akovanjem« ustavlja podbude po financiranju infrastrukture neodvisne kulturne produkcije
in posledi~no pove~anje dru‘bene in diskurzivne mo~i neinstitucionalcev, ki bi – optimisti~no
napovedujemo – v prihodnosti lahko ugrozili dana{nje razumevanje visoke kulture in prevladujo~
vpliv dolo~enih ideolo{kih aparatov dr‘ave, preoble~enih v javne kulturne institucije.
A Bibi~ gre – nepresenetljivo – {e naprej. Odsotnost investicij v infrastrukturo, v neodvisni
sektor kulturne produkcije se na ‘alost poka‘e kot minoren problem v primerjavi z implikacijami,
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM 187
Black

188 Dru`boslovne razprave, XIX (2003), 44
Recenzije
ki jih ima uradni urbanisti~ni na~rt mesta Ljubljane za prihodnost prestolnice in ljudi v njej.
Avtor analizira na~rt za novo potni{ko postajo in delovanje nakupovalnega sredi{~a BTC v lu~i
povezav med javnim in zasebnim kapitalom/interesom. Tak{ne povezave ponazarjajo, da je
obravnavanje prostora kot kulturnega prostora v o~eh mestnih urbanistov in zasebnih investitorjev
enozna~no. Tako v primeru BTC-ja kot na~rtovane potni{ke postaje je tamkaj{nja kulturna
dejavnost omejena na t.i. zabavo, ki ustreza korporativnemu in drobno-kapitalskemu na~elu
dobi~konosnosti. Toda tako v politi~nem kot korporativnem diskurzu ta (dobi~konosna) kultura
slu‘i kot legitimacijska to~ka, ki naj bi upravi~evala specifi~ne investicije in posege v urbani
prostor. Vodstvo BTC-ja tako denimo predstavlja svojo nalo‘bo v kino multipleks in v bodo~i
vodni park kot ‘rtvovanje dobi~ka za kulturo, ki naj bi pomenila prese‘ek nad golim nakupovanjem,
mestne oblasti pa pod pretvezo, da gre za investicije v kulturne prostore znotraj potni{ke postaje,
legitimirajo vdor zasebnega kapitala v bodo~i javni prostor.
V tem kontekstu Bibi~ urbanisti~no prenovo Ljubljane ustrezno razume kot »’populacijsko
~i{~enje’ in sociokulturno restrukturiranje javnega kulturnega ‘ivljenja v (o‘jem) mestnem sredi{~u.
Po eni strani to preusmerjanje odpira manevrski prostor mestni (urbanisti~ni) politiki za nadaljnje
oblikovanje sredi{~a mesta po ekonomsko-estetski meri in podobi revitalizacijskih strategij, kakr{ni
sta npr. ‘gentrifikacija’ in ‘turistifikacija’. Po drugi strani pa zagotavlja potencialno in/ali realno
bolj nadzorovano, potro{ni{ko profilirano in komercialno krmljeno javno ‘ivljenje (...) v zaprtih
prostorih zasebnih megastruktur« (str. 51). Obeh omenjenih vidikov kajpak ne moremo lo~evati,
saj ima reguliranje javnega prostora pomembne implikacije za konstrukcije dru‘bene identitete,
pri ~emer se v na{em primeru ukvarjamo s pravico do preprostega zadr‘evanja na javnem prostoru,
ki se v Ljubljani vse bolj reducira na pravico do potro{nje na javnem prostoru. Pri teh procesih ne
gre toliko za boj med mestom in vasjo, kot pravi Bibi~, temve~ za boj med mestom in predmestjem.
Saj je nastajajanje mega- in multipleksov na obrobju mesta, pa tudi vzpostavljanje gentrificiranih,
elitnih stanovanjskih enklav v sredi{~u Ljubljane, ter novogradenj – kot sta potni{ka postaja ali
Masarykov bulvar (tudi akademijski kompleks na Metelkovi, ~etudi trenutno ka‘e, da je ideja
opu{~ena) – v sredi{~u mesta o~iten znak suburbanizacije prestolnice (str. 98-9).
Pomembnost Metelkove mesta tako v o~eh urbanistov zasije zgolj v kontekstu Masarykovega
bulvarja in notranjega cestnega obro~a okoli strogega sredi{~a Ljubljane, zato ni nenavadno, da
pospe{eni procesi gentrifikacije v obliki gradnje reprezentativnih objektov in kopice (vsaj 400)
novih elitnih stanovanj v neposredni bli‘ini avtonomnega kulturno-politi~nega centra ‘e potekajo.
Ti s seboj kajpak prina{ajo tudi reprezentativno socioekonomsko strukturo prebivalstva z visoko
kupno mo~jo. Metelkova mesto je tako »kraj/obmo~je ‘meje gentrifikacije’« (str. 129), toda po
drugi strani nas od dolgoro~neje zastavljene trditve o meji gentrifikacije, ki se za~ne in kon~a z
zidovi Metelkove mesta, kaj lahko odvrne nadaljnje prenikavo Bibi~evo (str. 131) razmi{ljanje o
dosedanjih prora~unskih vlaganjih v tamkaj{njo infrastrukturo (pribli‘no 100 mio SIT od leta
1993 do 1999). Ta bi namre~ lahko pomenila nujen, {e vedno zgolj marginalen stro{ek vzdr‘evanja
nekak{nega statusa quo, kar pomeni, da morebiti Metelkova mesto igra le vlogo »premostitvenega
gentrifikatorja«, vzdr‘evalca zemlji{~a, ki bi lahko v prihodnjem, strate{ko in ekonomsko
ugodnej{em ~asu postalo predmet znatno intenzivnej{ih napadov gentrifikacijskih strategij oblasti
in zasebnega kapitala. Meja gentrifikacije zaenkrat torej {e kljubuje, a kako dolgo bo ta trn v peti
diskriminatornih kulturnih in urbanisti~nih politik {e ‘lahtno skelel, ni mo~ napovedati. Zato
lahko skupaj z Bibi~em le pojasnimo nastalo situacijo: »Bodimo nemogo~i, zahtevajmo realno!«
DR44.p65 1/13/2004, 12:16 PM 188
Black