samo za čuvstven nastroj, za opoj melodij in bledih barv in je za vse borbe sveta ravnodušen, samo da se more razlivati v nežnosti in sence. V takih telesnih nastrojih, ko »rosi, rosi iz neke neskončno daljne strani in drhti kot mokra ptica«, je Ristič najlepši, dasi čutimo, da govori iz drugih ust, ki so take slike tvorile iz vse drugačnega doživetja. Zato je tudi njegova programska pesem »Balkanski mladiči na putovima svojim« najbledejša.
Ristič je v tej — mislim da prvi — zbirki še epigon zgodnjih impresijonistov (Dučiča) in prvih ekspresijonistov (Krkleca), od katerih je prevzel samo poetično rutino, ne pa njihovega notranjega doživljanja. Tako pa je samo ekspresijonist, katerega ekspresijo-nistična dediščina je prešla ob nedoživlje-nosti v sentimentalizem. Če bo šel resnično vase, bodo mogoče kdaj iz teh svitov — solnca, kot želi, kajti za zdaj se sam popolnoma pravilno zaveda, da se »svaka njegova važnost  u  ništavilo pretvori.«
Tine Debeljak
Radovan Košutic: Ide mladi maj!
(Pesmi.) S. B. Cvijanovič, Beograd, 1932.
V zadnjih petih letih je R. Košutic, vseuč. prof. v Beogradti, izdal ponovno šest zbirk svojih pesmi, ki jih — žal! — moramo imenovati samo kot starčevske otročarije, primitivno verzificiranje brez najmanjšega smisla za poezijo. Pa še to je zelo milo povedano. Zadnja zbirka, »Ide mladi maj!..., je vsaj toliko boljša od prve, »Pesnik i smrt« (1927), da ne obsega perverznosti oz. bolestno pornografske banalnosti, ki jih je prva polna (ciklus Pijanka!) in ji kot taki od naše strani stoje še najbliže Kragljeve »Snežinke in kresnice« ... Najnovejša zbirka opeva le prirodo, pomlad in drevesa in zvončke in jagnje, ki »unosi njušku u vime duboko — i se,« i. t. d., vse v načinu kakega starega Valentina Vodnika!, celo v maniri njegovih popevk: »Ide maj vragola — nasmejan, — kao dan obasjan — ogrejan. — Svud mladost — svud radost. — Žunja klikče: »Kli, kli, kli!« — i. t. d. Torej: epigonsko pesmarstvo po zgledu slabih pesnikov iz po-četka prejšnjega stoletja, verbalizem pesniš-
kega diletanta.
Tine Debeljak
S tem romanom, ki so ga dnevniki napovedovali kot veliko senzacijo, se je hotel uveljaviti v prozi »homo novuis«. Ne vem, kdo in kaj je B. Tokin, upam pa si trditi, da je žurnalist. V tem me potrjuje snov romana, še bolj pa način pisanja. To je stil navadnih dnevniških kolportaž, senzacionalnih afer, široko razpredenih pikantnih družabnih škandalov in — v dobro piscu — tudi zanimivih razmišljanj in oznak v načinu dobrih kulturnih uvodnikov. Vse to mi govori, da je Tokinovo ustvarjanje sorodno' žurna-lističnemu, kar pa še ni enako umetniškemu. Ne sumnjam v točnost njegove povojne diagnoze Belgrada in verjamem, da so živeli v njem prav taki ljudje z opisanim hoh-štapleiristvom, korupcijo in nemoralo. Vzamem to snov kot resnično dejstvo, kakor so resnični vsi številni klubi in lokali in bo-hemi, ki jih T. omenja. Vse to pa je zopet samo žurnalističen trik, da roman vzbudi malomestno senzacijo s svojo snovjo. V pravem bistvu namreč »Terazije« ne pomenijo nikakega umetniškega uspeha. Nasprotno: Tokin se je pokazal zelo slabega obliko-vavca življenja. V njegovi knjigi se mnogo govori in razmišlja, toda njegove osebe so daleč od polnokrvnega življenja. Mi smo namreč priče samo pripovedovanju o njih in njihovih društvenih in seksualnih aferah in so one samo silhuete nekega daljnega življenja, katerega mrtvo senco je ujel Tokin v svojo kamero gostih besed. Roman je tako samo uporabljiv koncept za kakšno slabšo filmsko predstavo, kjer se veliko dogaja pa malo doživlja, z netragično-banalnim yms-kom brez kake  izrazitejše   notranje   etične
sile.
Tine Debeljak
Boško   Tokin:    Terazije.    Roman
posleratnog   Beograda.   Geca   Kon,   Beograd, 1932. Str.  153  (cir.).
Dušan M. Jevtič: Od Boga žabo-ravljeni. — Roman. Beograd, 1932, Str. 201. (cir.).
Naslov »Od Boga pozabljeni« hoče poudariti usodo ljudi, ki stopajo v zakon, ki je že po svoji notranji logiki »medsebojno žrstvo« in v banalnosti trpe muke kot, da je »Bog pozabil nanje«. Mislim pa, da bi bil umestnejši nasprotni naslov: »Ki so pozabili na Boga« in postaviti krivdo v ljudi same, za kar imamo zadosten razlog vprav v onem belgrajskem pojmovanju erotike. Kajti tako prvi kot drugi zakon je bil sklenjen iz lahkomiselnosti, ki mora dovesti do naveličanja in tragedije. Tu sta dva banalno
334