TEHTNA IN MIKAVNA MONOGRAFIJA O KOSOVELU
Franc Zadravec: Srečko Kosovel 1904-1926, Založba Lipa Koper in Založništvo tržaškega tiska Trst, 1986, 486 str.
Kosovel je eden tistih naših izjemnih književnih ustvarjalcev, ki zbuja v novejšem času stalno in upravičeno zanimanje ne le doma, ampak tudi v tujini. O tem pričajo številne študije slovenskih in tujih avtorjev o Kosovelu in prevodi Kosovelovih pesmi v razne evropske jezike. Po mnogih parcialnih raziskavah smo končno dobili izpod peresa akademika dr. Franca Zadravca še obsežno monografijo o našem mladem pesniku. Skoraj sočasno je izšla tudi nekoliko ožje usmerjena Vrečkova knjiga o Kosovelu (Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem). O slednji bomo v naši reviji poročali posebej.
Zadravčeva monografija je smiselno razdeljena v tri velike sklope. Največji (okoli 300 strani) ima enostaven naslov Poezija. Ukvarja se torej s pesnikovim delom. Drugi razdelek
188
Miselne teme (okoli 70 strani) se loteva raznih vprašanj, ki so razgibavala in vznemirjala Kosovela v njegovem kratkem, a polnem in intenzivnem življenju (poetološka, literarna, kulturna, filozofska, družbena, nacionalna problematika). Tretji del monografije s poetičnim naslovom Nepotešeni popotnik (okoli 60 strani) je posvečen pesnikovemu življenju, njegovemu družinskemu in družbenemu krogu, pogledom drugih nanj in njegovim na lastno življenje in okoliščine, v katerih je živel, slednjič tudi neuspelim poskusom, da bi izdal samostojno zbirko pesmi. Povzetku slede še opombe, navedba člankov in razprav o Kosovelu (1926-1985), splošne hterature in izdaj Kosovelove poezije v drugih jezikih.
Izrazit je torej premik od klasičnih monografij tipa Življenje in delo k umestnejši varianti Delo in življenje. Se pravi: bistven poudarek je na delu, oris življenja pa je zapostavljen, a upoštevan in se vsekakor izkazuje kot informativno koristen.
V prvem delu poteka analiza pesniškega gradiva skozi povezujoča se stilno-motivna vidika. Tako je obravnavana najprej Kosovelova impresionistična lirika, analizo pa dopolnjuje še Kosovelova lastna presoja impresionizma. Po krajši omembi Kosovelove realistične pesmi sledi natančnejša obdelava pesnikove ekspresionistične lirike (glede na nekatere bistvene teme: Jaz, Samota, Bog, Smrt, Konec sveta...). Podobno kot prej se tudi ta obravnava sklepa s Kosovelovo lastno presojo ekspresionizma. Enako sledi še ob prikazu Kosovelove konstruktivistične poezije pesnikova ocena konstruktivizma, zenitiz-ma in nadrealizma. Medtem ko je utemeljeno Kosovela povezovati z evropskim in slovenskim impresionizmom in ekspresionizmom, je drugače pri konstruktivizmu (npr. ruski in Kosovelov konstruktivizem imata skupno le ime). Povsem se moremo strinjati z Za-dravčevimi pripombami k zbirki Kosovelovih konstruktivističnih pesmi Integrali, kot jo je oblikoval dr. Anton Ocvirk. Hitro je namreč opazno, da vrsta v Integrale uvrščenih pesmi še daleč ne sodi v konstruktivistično, ampak pretežno v ekspresionistično poetiko. Pomenska usmerjenost Kosovela pri oznaki konstruktivizma je dokaj razvidna iz naslova načrtovane (skupaj s Černigojem in Grahorjem) revije Konstrukter. Kosovel bi jo raje imenoval KONS (z izpeljankami Konstrukter, Konstruktivnost, Konstrukcija, Konstruktivni princip). Mislim, da smo najbliže Kosovelovemu pojmovanju konstruktivizma, če predvsem upoštevamo konstruktivni (torej graditeljski) princip, ne pa konstrukcijo kot zgolj nekako tehnično značilnost ali celo slabšalno zvenečo nenaravnost ali izumetniče-nost (konstrukcija v smislu konstruirano).
Nasploh Zadravčeva knjiga kaže, da Kosovelove stilne menjave niso nekaka spreminjas-ta moda, marveč iz globljih ustvarjalnih prvin izvirajoča nuja. Bolj ali manj je očitno tudi, da Kosovelove stilne variacije niso bile časovno zaporedne, ampak vzporedne, uporabljane pač spontano ali po treznejši ustvarjalčevi presoji. Zadravec končuje pregled stilno-motivnih elementov s socialno-revolucionarno poezijo, ki je dejansko dvoja: pretežno realistična, delno pa konstruktivistična.
V pomembnem poglavju Temeljne značilnosti Kosovelovega estetskega ideala in umet-ništva se Zadravec podrobneje loteva uporabe besed kot bistvenega pesniškega gradiva (npr. preproste besede, tujke oziroma civihzacijske besede, barvne besede, muzikalne besede) in pa pesniških oblik in verza (s tem v zvezi je podana celo natančna statistična ana-hza).
Katerim slovenskim besednim ustvarjalcem je Kosovel posvečal več pozornosti? Zadravec navaja Trubarja, Prešerna, Levstika, Gregorčiča, Murna, Župančiča, Cankarja, Gradnika, Grudna, Preglja in J. Pahorja. Med tujimi književniki in filozoh, ki so pritegovali Kosovela, omenja Zadravec Dostojevskega, Tostoja, Rollanda, Tagoreja, Carlyla, Nietzsche-ja, Bergsona, Schopenhauerja, Spenglerja, Lenina, Marxa, Renana, Solovjova, Rozanova in druge. Vsekakor Kosovel ni bil niti literarni niti idejni dogmatik ali doktrinär (prim, njegovo pesem v Integralih O dogmatiki!), ampak je širokosrčno sprejemal vase pomembno kulturno dediščino človeštva.
189
Avtor je nazorno in izčrpno prikazal številne strani Kosovelovega umetniškega in miselnega sveta, tako da zaživi kraški pesnik pred nami v zares izraziti in vsestransko osvetljeni podobi. Monografija nam nevsiljivo predstavi Kosovela kot centralno osebnost generacije, osebnost, katere vplivnost se s časom celo povečuje.
Iz monografije se nakazujejo tako slovenske kulturne razmere obravnavanega časa kot tudi tedaj vplivne evropske umetnostne značilnosti.
Nekaj manjših tiskovnih napak (npr. na več mestih Rosanov - prav: Rozanov, Tesnier -prav; Tesniere, stran 444 - prepovedovanje - prav: prepovedovanje oziroma oznanjanje, str. 214 - Aelit - prav: Aelita, str. 276 - preklicati - prav: priklicati) ne kazi izredno ugodnega vtisa o tej knjigi, ki je ob vsej zahtevni znanstvenosti razveseljivo bralna.
Andrijan Lah Ljubljana