taOD-atrcs®
L. XII, 25. VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. 12. 1965.
PO LETU JUBILEJEV
Letošnje leto je bilo za Slovence, zlasti za emigrante, pomembno no jubilejih, ki smo jih zlasti v Argentini skušali dostojno proslaviti. Pravimo, da je bila želja povsod, dati našim praznikom tisti pomen ki ga imajo; vsako človeško delo pa je omejeno na toliko pogojev, da se marsikaj izvrši z velikimi odlikami popolnosti, drugo pa ostane nekoliko v ozadju in pač čaka na nove podatke ali čase dozorelosti. Vendar je vsak jubilej prilika, da se ozremo na naše mesto v sodobnosti v luči preteklosti in se pri tem že nakazujejo znaki za lepšo bodočnost.
Slovenska kulturna akcija se je na svojih kulturnih večerih in v svojih publikacijah spomnila predvsem dveh jubilejev: stoletnice rojstva Janeza Evangelista Kreka in petindvajsetletnice smrti Antona Korošca. Iz vseh predavani in člankov je verjetno bila najbolj izstopajoča ugotovitev, da smo Slovenci vedno znali naglo stopiti na svoje mesto v splošnem dogajanju in da nas je za tako orientacijo usposabljalo predvsem kulturno in prosvetno delo. Še pred iznajdbo so morali biti naši kulturni hrami in prosvetni domovi prave radarske postaie, ki so lovile prave tokove časa in nam že v stari habsburški monarhiji priborile spričevalo in priznanje, da smo spadali kulturno in politično med najbolj razgibane narode v Srednji Evropi. Misli, poudarjene ob Kreku in Korošcu, so bile polne bleščečih dokazov o naši stalni odprtosti vsemu novemu in res že včasih preveliki širokogrudnosti. Pozitivna usmerjenost do vsega dobrega nas je krepila na vseh poljih, kar se pa tiče širokogrudnosti, bi si pa mogli očitati samo to, da smo jo včasih gojili v preveliki meri. Gotovo ni bila napačna, kadar smo bili prjateljski in polni sodelovanja z vsemi sosedi, pač pa nam je mogla mnogo škoditi, kadar smo ji pridružili še preveliko vero. Ni bilo vse zlato, kar se je k nam prinašalo in ni bilo vse tako odlično, kakor smo pričakovali. Kadar je šlo za našo narodno usmerjenost, smo bili Slovenci polni idealizma in požrtvovalnosti in to v tolikšni meri, da smo potem zaradi napačnega umevanja naše dobre volje doživljali hude pretrese, razočaranja ali tragedije.
Vendar se pri tem nikdar nismo niti za ped odmikali ciljem, ki smo si jih jasno zastavljali in jim služili brez škodoželjnosti do kogarkoli. Če si skoraj vsak narod na ta ali oni način ustvari neko obliko „imperializma“ (ki je od časa do časa mogoče celo zdrav pojav in je za to dovolj dokazov v zgodovini), tedaj tega pri delu naših kulturnih in političnih delavcev ni bilo opažati: vedno smo dajali drugim več kot pa smo terjali zase, računajoč, da nam bo naša dobra volja primerno priznana in upoštevana.
Pri Kreku in Korošcu je bilo vse to vidno v več kot zadostni meri. Vedno sta povsod obilno izpričala, da so vse te lastnosti res izraz slovenske duše.
Ali naj za bodoče svojo pot spreminjamo, češ da je preteklost bila včasih prepolna bridkosti in smo od glavnih ciljev naše narodne usmerjenosti enako daleč kakor smo bili pred desetletji?
Dogodki se res vrstijo silno naglo, toda prepogosto nosijo s seboj znake enodnevnosti in veliko napako more zagrešiti, kdor bi jim dajal prevelik pomen. Če so nam bili dogodki, ki so bili in so odšli, res krivični, potem pa nikar ne opuščajmo vere v bodočnost. Svet se je razširil in naši problemi so postali širši — svetovni.
Pri tem pa ne mislimo, da so se osnovne vrednote pri presoji duhovnega, prosvetnega ali političnega dela kaj spremenile. Kakor pred desetletji, tako moramo tudi danes znati pristopati k njih urejanju, očiščevanju in uresničevanju z istimi sestavinami optimizma, kakor sta nam jih vedno in povsod uresničevala v svojem času Krek in Korošec. Širina, globoka vera v pravilnost poti in neomajna zvestoba idealom ter delu za naš končni cilj naj nam bodo vedno pri srcu. Ti ideali ne žive samo v naši zavesti, ampak prepajajo vse resnične vrednote vseh narodov.
Ne bomo sami in z nami bodo vsi, ki z enako vero verujejo v lepšo bodočnost svega sveta.
„Napetost med kulturniki in nosivci oblasti in materialnih sil je za družbo zdrava in potrebna, seveda dokler ne poruši ravnotežja. O tem bi se najlaže prepričali, če bi kulturno delo popolnoma zastalo. Tedaj bi masikateri uvidel, da kulturne vrednote niti s stališča družbenega življenja niso odvišno razkošje, ki si ga privošči gornjih deset tisoč, in da to niso stvari, ki jih nekateri posamezniki uživajo ali ne, marveč da je to neobhodno potreben čini-telj za delovanje in s tem za obstoj družbe.. . Medtem ko je organizatorično izobraženstvo v dobrem razmerju do voditeljev politike in gospodarstva in se vprega za gladko delovanje materialnih funkcij, so kulturniki in njihovo delo nuj-»a protiutež volji in moči do oblasti. Brez nasprotne sile bi ta volja družbo ukle-nila, nastala bi gluha loža tiranije, totalitarna statičnost, uniformiranost. Kolikor samodržci kulturno delo dopuščajo in nodpirajo, mora služiti njihovemu sistemu in utrjevati režim.
Priznanje prvenstva duhovnosti, poustvarjanje in ustvarjanje kulture, posredno ali naravnostno terjanje smiselne urejenosti od sveta, vzdrževanje noživlia-joče napetosti in dinamike — vse to vključuje ali zahteva še kritiko vladajočih nazorov, navad, načina življenja, gospodarskega in političnega delovanja, vodstva. Inteligenca mora biti do vsega tega kritična.
Prava inteligenca si za urejenost prizadeva. Ker pa so v človeški naravi in v vsaki družbi močne težnje po preobrnitvi tega reda, je inteligenca redno v napetosti z ‘rednimi sistemi’, to je z gospodarskimi činitelii in političnim vodstvom.. . “
Tako piše Alojzij Geržini o v eseju ..Inteligenca in družba" v Meddobju IX (1-3). Podobno obravnavajo narodne kulturne probleme v tem zvezku revije še Zorko Simčič (Literarni, potopisni in drugi zapiski): J. V. (Gor chez izaro), in Marko Kremžar (Misli k mislim). Isti zvezek prinaša tudi prozo Rude, Jurčecai ..Post serip-tum“, kot del obširne knjige spominov „Skozi luči in sence"; ta proza je knjigi dopolnilo !
R. J.
.. Zveza slavistov Jugoslavije je letos imela svoj kongres v Sarajevu. Njen predsednik je prof. Nazečie, ki je v svojem začetnem govoru ob otvoritvi kongresa izrazil dvom v obstoj samostojne slovenske literature. Na kongresu je bila seveda velika delegacija slovenskih slavistov, ki sta jo vodila dr. Bratko Kreft in dr. Fr. Bezlaj. Kaj so mu odgovorili slovenski slavisti, tega listi niso zapisali. Dejstvo pa je, da so vztrajali na kongresu kljub začetni žalitvi in vkljub temu, da so med kongresom srbski in hrvaški slavisti zapuščali kongresno dvorano, ko so slovenski in makedonski delegati predavali v svojem jeziku. Dvajset let (pravzaprav 47) sožitja srbskim in hrvaškim slavistom še ni dalo časa in prilike, da bi se slovenščine naučili vsaj toliko, da bi jo slušno vsaj razumeli. Pač pa so slovenski slavisti mirno ostali v dvorani in poslušali govore ostalih delegatov, tudi makedonskih. O teh dogodkih prinaša tržaška Mladika oktobra letos zanimiv komentar, kjer povzame izjave Ivana Cankarja, ki jih je o usodi slovenske književnosti dajal svojemu bratrancu Izidorju Canlcarju za njegovo knjigo ,,Obiski". Med drugim je Cankar navajal:
„Naša literatura je šla zelo visoko, v bodočnosti pa pojde še više. Kakor grška m rimska, kakor vsaka literatura sploh, bo tudi naša oddala svoje sokove v vse človeštvo in jaz menim, da jih bo oddala veliko. Noben narod ni tako optimističen, kakor je slovenski— optimizem pa je pravica zdravja in mladosti. In mi vsi, kar nas je — ih veliko nas je!
—	smo optimisti! Zato pravim: pri nas se bo razvilo krasno slovstvo, silna lirika, krepka draw,atika.“ Nato ga je Izidor vprašal: Nekateri menijo, da se bo naše slovstvo stopilo s hrvaškim v eno?"
„Slovenska literatura bo ostala vedno samosvoja," je odgovoril Ivan. „Naš jezik
—	tudi literarni — ne bo nikdar prešel v hrvaškega. Seveda pa nimam nič proti temu, če Hrvati sprejmejo slovenščino za svoj Literarni jezik; to je njihova privatna reč... Ko so bile Vrazove slavnosti, se mi je naravnost gabilo. Slaviti takega lirika srednje vrste! Če je njegova zasluga, da je propagiral ilirizem, je slave vreden, kdor propagira katero
SMRT PESNIKA ANTONA VODNIKA
V Ljubljani je 2. oktobra 1965 umrl dr. Anton Vodnik, umetnostni zgodovinar in slovenski pesnik. Rojen je bil v Podutiku pri Šent Vidu leta 1901 ter je po maturi v zavodih šel na univerzo v Ljubljani, kjer je doktoriral pri prof. Cankarju iz umetnostne zgodovine z disertacijo o Robbovem vodnjaku pred ljubljanskim magistratom. Bil je vodilni pesnik v zavodskih Domačih vajah ves čas študij ter je po vstopu na univerzo bil eden ustanoviteljev in voditeljev tako imenovanega križarskega gibanja med katoliškimi akademiki. Objavil je tedaj že dve pesniški zbirki Žalostne roke in Virgi-lije, ter uredil Almanah katoliškega dijaštva, tri knjige pomembne za nastop slovenske ekspresionistične lirike. Bil je sotrudnik Doma in sveta in nekaj časa tudi njega urednik. Pred vojno je bil urednik knjižnih izdaj Jugoslovanske knjigarne. Izdal je pri njej tudi pomembno Antologijo sloven-
ske lirike 1. 1933 'skupno z dr. Ložarjem in 1. 1941 zbirko Skozi vetrove. Po vojni sc je tudi on vključil v partizansko pesem predvsem s ciklom o Pohorskem bataljonu, ki ga je izdal v prvi povojni zbirki Srebrni rog. (1948). Slovenska Matica mu je izdala zbirko Zlati krogi (1952). Mohorjeva družba 1. 1959 Glas tišine. Državna založba pa mu je lani izdala izbor najboljših pesmi pod naslovom Sončni mlini. (1964). V teh zbirkah je svojski pesnik slovenskega katoliškega ekspresionizma, ki je v njem našel svojega predstavnika in glavnega pesnika. Pokopan je v Dravljah, tam, kjer počivata že Silvin Sardenko in Ivan Pregelj. Slovenska katoliška literatura se naseljuje — na pokopališču v Dravljah. Upamo, da bomo mogli o poeziji Antona Vodnika prinesti še obširnejše spomine in študije v Meddcbju.
Naj počiva v Bogu!
td.
— Moskva se pripravlja na slovesno proslavo sedemdesetletnice rojstva pesnika Sergeja Jese-nina. Velike slovesnosti bodo tudi v Jeseninu, kjer se je pesnik rodil, in v Leningradu, kjer je pesnik pred štirideset leti tragično preminul. Za jubilej bodo izdana njegova zbrana dela in jim dodali poseben zvezek po smrti odkritih pesnitev.
— Nemški Nobelovi nagrajenci so se pred kratkim sešli na posebno študijsko srečanje in je ob tej priložnosti predaval fizik Maks Bom o Einsteinu. Maks Bom ga je dobro poznal in sta si dopisovala do Einsteinove smrti ter se med seboj zelo spoštovala, dasi sta bila različnih političnih nazorov.
— Založba Cassell je v Londonu izdala tretjo knjigo spominov bivšega zunanjega ministra lorda Edena. Knjiga nosi naslov „The Reckoning“ in zajema dobo od 1938 do 1945. Med dosedanjimi je najdebelejša, saj obsega nad 600 strani. Avtor podrobno opisuje, kako se je-trudil, da bel-grajska vlada v marcu 1941 ne bi pristopila k Trojnemu paktu. Razlaga tudi, zakaj je vlada odtegnila podporo emigrantski vladi ter popisuje dogodke na prvem
sestanku med Churchillom in Titom. Kritiki dodajajo, da sicer v knjigi ni senzacij in tudi ničesar novega, ker je o vsem tem vse povedal že Churchill, vendar je zanimiva, ker je pač izraz nazorov in gledanj najožjega Churchillovega sodelavca.
— Pri založbi Obzorja v Mariboru je Bratko Kreft izdal izbor svojih esejev, zapiskov in kritik z naslovom „Proti vetru za vihar", in obsega 388 strani. Avtor pravi v uvodu, da je namenoma ohranil nekdanjim člankom tisto patino, ki jo kaže ponekod tudi njihov jezik. Knjiga je izšla v zbirki Razpotja.
— Leta 1955 so v Stuttgartu ob stopetdesetletnici Schillerjeve smrti ustanovili posebno pesniško nagrado. Letos so jo podelili znanemu švicarskemu pesniku, pisatelju in dramatiku Maxu Frischu. Nagrada znaša 25 tisoč nemških mark (nad 6.000 dolarjev). Dve nagradi v istem znesku pa so podelili dvema prevajavcema sodobne poezije in proze.
— Hrvati so v Avstraliji postavili spomenik kardinalu Ste-pincu ob cerkvi bi. N. Taveliča v Melbournu. Spomenik je delo Ivana Meštroviča in je gotovo edina njegova umetnina v Avstraliji.
koli renegatstvo. Sramoval sem se, ko sem bral Drechs-lerjevo knjigo, ki jo je izdala naša Matica, in Vrazovo pismo, v katerem pravi: Mit Slovenen hab ich es abge-tan — s Slovenci sem opravil. Kdaj bo kdo drug dobil zaradi take besede spominsko ploščo v Celovcu ali kjerkoli?... Izvirek tega rogovilastega ilirizma je ne-
poznamje naroda, malover-nost ljubezni ter slovenska strahopetnost: kaj bo z nami? Tista strahopetnost, ki škili na jugoslovansko teto in češkega strica, namesto da bi m>gledala v zdravo srce naroda! Če smo se držali v klavrnosti petnajststo let, se bomo držali še sedaj, ko smo kulturni. Nase se zanesimo — to je vse!"
PROSIMO,
PORAVNAJTE
NAROČNINO!
TRAGIČNA SMRT LUDVETA POTOKARJA
Med na j talenti ran e j širni pisatelji mlajšega rodu v emigraciji spada gotovo Ludve Potokar, ki je pred meseci tragično umrl v Kanadi. Bil je pisatelj, ki ni pisal mnogo, toda, kar jo napisal, je bilo izredno; mnogo imamo od njega podlistkov, črtic in spominov, raz-stresenih po koroških in ameriških listih. Dve sta našli mesto v antologiji Dnevi smrtnikov, ki jo je izdala SKA. Toda malokdo je vedel, da je pisal tudi obširni roman, ki ga je naš urednik že bral do polovice izdelanega, pa mu ga je vrnil do končne dozorelosti... Roman bi bil odlično delo slovenske emigracije, če bi ga končal. Opisuje dogajanja v ljubljanski okolici in v Prekmurju pred zadnjo vojno z glavno osebo, ki bi predstavljala infiltracijo komunistov v katoliška prosvetna društva. Imel je nemirno življenje. V Ljubljani je bil zaposlen pri listu Domobranec ter je kot tak bežal v Vetrinj, odkoder je bil vrnjen. Toda ušel je iz taborišča ujetnikov in se prebil na Koroško. Tam je v Gradcu študiral univerzo in mnogo pisal. Spominjam se neke take črtice iz univerzitetnega vzdušja v slovenskem dijaškem ta-
— Tudi v tržaškem radiu imajo primere, ko se slovenščina zapostavlja v korist srbohrvaščine. „Mladika‘ prinaša oktobra letos pismo, kjer bravec pravi, „da «e slovenščina v radiu zapostavlja predvsem v primerih, ko bi bilo treba prevajati intervjuve iz hrvaščine. Priznam namreč, da ne razumem hrvaščine, kakor pač vsak Italijan ne razume francoščine... časnikarji pri radiu naj se potrudijo za prevode iz hrvaščine in jim bo marsikdo hvaležen".
— Univerza v Seattlu, ZD. namerava kupiti celotno knjižnico pokojnega prelata in profesorja ljubljanske teološke fakultete dr. Franca Grivca.
— Poljaki praznujejo letos „leto Žeromskegaf1, enega svojih največjih pisateljev, pripadnika moderne Mlade Poljske iz ,,Konca Stoletja", sodobnika našega Cankarja. Njegov največji roman „Popioly“ je zdaj izšel v Ljubljani v prevodu Franceta Vodnika pod naslovom Prah in pepel. Je to epopeja poljskih vojakov v Napoleonovi vojski, ki so se ji priključili v težnji, osvoboditi Poljsko, pa so doživeli ob njem eno svojih večkrat ponovljenih tragedij. Roman Prah in pepel, ki ga nekateri primerjajo Tolstojevi epopeji Vojna in mir, je letos ob Žerom-skega jubileju doživel svojo reali-zaciju v filmu. Režiral ga je Poljak Wajda in ima dva dela, ki oba skupaj trajata štiri ure. Zdaj
borišču. Delal je tudi v topilnici neke železarne, se odselil v Kanado, končal univerzo v Clevelandu in delal pri raznih tujih listih, in Ameriški domovini, kot urednik Kanadske priloge. Pozneje je bil avtobusni šofer, tudi telegrafist na državnih železnicah, bil je nekaj mesecev profesor na kolegiju in pisal v angleške liste kot poklicni žurnalist Končno je pisal samo še v angleščini. Postal je poklicni pisatelj, toda pretrgal je s slovenskimi stiki, dasi je napisal še nov roman. Oženil se je z domačinko Amerikanko. Postal je neke vrste slovenski Jack London. Bil je gotovo najtalentiranejši pisatelj med našo mlajšo generacijo in le škoda, da so ga življenjske razmere pripeljale do tragične prezgodnje smrti. Pokopal ga je slovenski duhovnik Rev. Martin Turk iz Vancouvra, kjer je Potokar zadnji čas živel. Z njegovo smrtjo je slovenska emigracijska književnost dobila velik u-darec. Vsi smo od njega pričakovali zrelih in velikih del. Vsekakor pa bomo o njem še pisali, kakor hitro bomo dobili več pogleda v njegovo življenje in delo.
td.
ga kažejo v Varšavi in na Poljskem ter je namenjen inozemstvu. Mnenja o njem so deljena, kakor so deljena o Žeromskega interpretaciji te Napoleonove dobe za pomen Poljske. Film spada med reprezentativne kreacije poljskega filma.
— V Neur/uenu v Patagoniji so odprli na tamkajšnji univerzi — razstavo Ob 600 letnici krakovske Jegielonske univerze. Razstavne predmete: knjige, fotografije, dokumente, itd. so tamkajšnji poljski intelektualci dobili iz Poljske. Poljski list Kurier Polski postavlja nasprotje: ne v Buenos Aires ampak — v Patagoniji! Vsekakor zanimivo.
— Finžgarjev roman .,Pod svobodnim soncem" je izšel prvič v menškem prevodu v letu 1964 in sicer pod naslovom „Iztok — Roman um Justinian und Theodora." Prevod je oskrbel dr. Ferdinand Kolednik, založila pa založba Stey-ler v Lengerichu. Oprema je bila kar zadovoljiva. Sedaj pa je ista založba izdala ponatis in izvedla nekatere presenetljive spremembe. Finžgarjevo krstno ime je spremenila v Edgar, junak romana pa bil preimenovan v Ižtok. Ker je vse izvedeno na klišeju na naslovni strani, torej no more biti pogreška v tiskarskem škratu. Med Nemci je ime Franz zelo razširjeno, zato je nerazumljivo, zakaj so ga Finžgarju odvzeli in mu dali za slovensko uho zelo nenavadno ime Edgar.
. . Londonska radijska postaja BBC je novembra sklenila za 100 odstotkov povečati oddaje v slovenščini. Ukrep ne bo razveselil samo rojakov v domovini, ampak bo izboljšal s tem tudi položaj slovenskih uslužbencev pri radijskih postaiah. Tako bodo odslej štirje napovedovan ei namestto dveh; razpisali pa so tudi mesto nove stroiepiske za slovenščino.
Ob tej priložnosti moramo spet obžalovali, da so francoske oblasti slovenske od-daie sploh ukinile. In to tem bolj, ker so bile. doslej kulturne vezi med Parizom in Ljubliano mnogo živahnejše in obilnejše kot na med Londonom in Ljubljano. Pariz Slovenijo že dve leti ignorira, verjetno samo iz zunanjepolitičnih razlogov, ko so belgraijske intrige skušale naravnati de Gaullovo politiko po svoje in pri tem udarile najprej po Sloven.iii. Želeti bi bilo, da bi občutljivost narodov v Jugoslaviji v Pariz^i zabeli razumevati vsaj toliko, kolikor jo v Londonu in da. bi odločitev o ukinitvi slovenskih oddaj spremenili.
■— Mariborsko gledališče je novo sezono 1965/66 začelo z uprizoritvijo Millerjeve drame Čarovnice in je režiral Slavko Jan kot gost, prevod pa je oskrbel Janko Moder. Med drugim bodo v aprilu 1966 uprizorili Slavka Gruma ekspresionistično dramo Dogodek v mestu Gogi. — Opera pa bo začela sezono s Smetanovo Prodano nevesto pod vodstvom dirigenta Cipcija. Sledila bo Puccinijeva Tosca, nato pa balet Lhotke Vrag na vasi in sicer bo režijo in koreografijo kot gost izvedel dr. Henrik Neubauer. V prvi polovici novembra 1965 je bila premiera Prokofjeva opere Zaroka v samostanu.
— V drugi polovici septembra je bila v Londonu razstava knjig. Iz Edinburga so jo prenesli v London in je bilo na ogled nekaj tisoč izvodov. Podelili so več nagrad za opremo. Med udeleženci so bile zastopane Indija, ZDA, Švica, Romunija, Češkoslovaška, Madžarska, Francija, Italija in Finska.
— Silvester Škerl je prevedel Feliciena de Malefilla „Spomini don Juana". Pisatelj je zgodbo raztegnil iz Španije še na Francijo, Turčijo, Italijo in Nemčijo in ponazoril različnosti po narodnih skupinah ter njihov delež v obravnavanju vsečloveškega problema, kakor se je najprej sprožil v španski legendi.
hreraiNa
•asi in ebserja
..............
BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE IN LEPIH USPEHOV POLNO NOVO LETO ŽELI VSEM SVOJIM ČLANOM, NAROČNIKOM IN PRIJATELJEM
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
iiiiiiiiiiiiimimmiiiiimiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiimiiiiiiiimiiiiimimiiimiimiiiiiimiiiim
—	Sredi novembra je slavil sedemdesetletnico ugledni slovenski rojak, senator Frank J. Lovše. Dolgo vrsto let je bil župan milijonskega mesta Cleveland, petkrat je bil izvoljen za guvernerja države Ohio, sedaj pa je že deset let zvezni senator v vVaslnngtunu. Ves čas je ohranjal tesne stike s Slovenci m je rad podpiral vse kulturne in prosvetne napore za okrepitev slovenstva v ZD. Uglednemu predstavniku siovenstva v ameriškem svetu iskreno čestitamo, zlasti še, ker je v toliki meri podprl uspeh slovenske umetnostne razstave v giavnem mestu ZDA.
—	Na letošnjih mladinskih dnevih v Men-dozi je predaval dr. Vinko Brumen o temi: Domovina naša m vaša...; na posebnem prosvetnem večeru pa je govoril o "Krekova osebnost in skrivnost njegovih uspehov”.
—: Decembrska številka londonskega mesečnika Klic Triglava je objavila ob petindvajsetletnici smrti Antona Lorošca članek Kude Jurčeca “Osnove Koroščeve politike”.
—	Umrl je v Ljutomeru v 87. letu starosti pesnik Cvetko Golar.
—	Po kratki bolezni je v Ljubljani umrl tenorist ijubijanske opere in član Slovenskega okteta Janez Lipuščen. Po zadnji vojni je bil nosivec glavnih vlog svetovnega opernega repertoarja.
—	Branka Sušnik, slovenska znanstvena delavka v Asuncibnu, v Paraguaju, je v založbi paraguajskega etnografskega muzeja izdala obsežno študijo “Ki indio colonial del Para-guay '. Knjiga obsega 241 strani, natisnila pa jo je tiskarna Lopez v Buenos Airesu. Pisateljica raziskuje špansko guaranijsko plazma-cijo v okviru razvoja guaranijskih Indijancev. Spis je šele uvod v obsežno analizo, ki jo bo nadaljevala na podlagi obsežne dokumentacije. Sodelavki in prijateljici Slovenske kulturne akcije iskreno čestitamo!
Za SKLAD GLASA so darovali: č.g. Jaka Fideršek, Huangualen, 500 pesov; N. N., Buenos Aires, 500 pesov; č.g. Gabrijel Arko, ofm, Ciudadela, 200 pesov; g. Jože Albreht, Kamos Mejia, 300 pesov; g. 1. brolih, Lanus, 100 pesov; g. Edvard Hirca, Lujan, 500 pesov; č.g. Stanko Boljka CM, Montreal, Kanada, 4 dol.; N. N., Eim, 4.70 dol.; ga. Antonija Krajnik, La Reja, 200 pesov; g. Jože Rozman, Finska, 10 F M (400 pesov). — Vsem darovavcem lepa hvala!
—	Tržaški pisatelj Danilo Lovrečič objavlja pod naslovom „Odstavki“ sličice v obliki spominov. Srečanje z Ljubijano popisuje takole: „Poleti sem bil v Ljubljani. Za nas Primorce se še vedno imenitno sliši, kajne? Pri Daj-dam Bern dal precej, oni pa so mi dali vampe, za katere pa jaz nisem prosil. Moral sem tako Še enkrat dati, da so mi dali pravo jed. Če
MARTIN FIERRO V ARMENŠČINI IN ANGLEŠČINI
Skromni plakati po nekaterih glavnih ulicah Buenos Airesa so vabili na udeležbo k „reprezentaciji prevoda nesmrtne pesnitve Jose Hernandeza Martin Fierro v armenskem prevodu, ki ga je napravil g. Sissag Kaladjian“. Zanimalo me je, kako se ta stvar „napravi“, zlasti še, ker je bilo nad njim v naslovu samem poudarjeno, da Armenci izdajajo ta prevod v „spomin na petdesetletnico pokolja Armencev Leta 1915". Kako bodo povezali ta dva dogodka?
Slovesnost je bila v veliki avli medicinske fakultete 6. decembra zvečer. Vstop prost. Slednji je pri vstopu dobil osem strani obsegajoč spored. Ta ima poleg naslovne strani še poziv društva Ateneo Umversitario Argentino-Armenio, v kastiijščini in ar-menščini, nato pravi spored večera ter dve strani Martina Fierra v obeh jezikih.
Iz tega sporeda sem se poučil, da so se Armenci prav tako kakor Slovenci v tem letu spominjali svoje narodne tragedije, pokolja, ki so ga pred petdesetimi leti izvršili nad njimi Turid. Tedaj so se razbežali Armenci na vse strani, tudi v Argentino, kjer se njihovi sinovi še vedno in vedno spominjajo svojin žrtev. 'Tako, se spominjam, so pred leti protestirali javno in uradno proti temu, da bi Argentina širila poštne znamke s Kemal pašovo podobo, ki jih je že izdala, pa zaradi tega protesta potegnila iz prometa. Letos so sestavili poseben odbor za počastitev Armencev, ki je že imel svojo centralno prireditev, katere pa naši listi niso registrirali. Ta „reprezentacija prevoda Martina Fierra" naj je priključitev k tem centralnim spominskim svečanostim univerzitetne mladine, ki se kot sinovi teh žrtev in kot Argentinci hočejo pokloniti njihovemu spominu na svoj način. Ta argentinsko-ar-menski atenej, ki izdaja edino armensko revijo v latinski Ameriki, je organizirat to proslavo pod patronanco vsenarodnega odbora za spomin 50-letnice armenskega pokolja in od tej priliki izdal svoj proglas, v katerem izražajo, da je ta žalostni jubilej v njih t Argentincih) vzuudil nanovo armensko zavest. Zato naporom svojin staršev dodajajo svoj program. V prvi vrsti se priznavajo k armenski kulturni civilizaciji in jo žele okrepiti. V ta namen so si med drugim postavili za cilj: ustanoviti dijaško knjižnico za splošno kulturo v kastiijščini in armenščini; gledališko dvorano, ki bi bila primerna tudi za javna predavanja; publikacijo informativnega, znanstvenega in kulturnega značaja, predvsem pa kulturni center za „armenske študije" tako lokalnega kakor mednarodnega značaja, ki bi imel za cilj braniti „armensko zadevo“ in širiti armensko kulturo. In prvi nastop te akademske mladine v smislu tega načrta ob spominu žalostne petdesetletnice, je prav ta akademija ob Martinu Fierru, ki me je zanimala.
Govori, ki jih je bilo precej, so bili kratki, govorili so jih predstavniki vseučiiiške mladine, ki je akademijo vodila, predsednik armenske skupnosti, predsednik odbora za spominsko proslavo, zastopnica armensko-argentinskega ženstva, prevajavec sam, recitacije v dveh jezikih, ki sta jin recitirala zdravnik in inženir, ter eden gost: znani argentinski hernandist F. I. Castro, ki je prevodu napisal tudi uvod. Iz teh govorov smo izvedeli za zgodovino armensKega naroda, ki mi je taicoj priljubila ta narod, katerega poznamo tako malo. Poudarjena je bila njegova kulturnost že v prvih stoletjih po Kristusu, ko je bil zlati vek njihove kulturne delavnosti, saj so že v IV. in V. stoletju imeli v prevodih Platona, biblijo, vso bizantinsko klasiko itd., kar je bilo pozneje vse uničeno. Toda ostala je privezanost na knjige, zlasti na biblijo; zgodilo se je pri begu pred 50 leti, da je žena najprej reševala hišno biblijo in potem šele materialne stvari. „Spin-tuaiizem in obramba zahodne kulture je bil od nekdaj armensko poslanstvo." Do Armenije sega po njih mnenju zahod, in potem se začne Orient, je bilo poudarjeno. Toda važnejše kot tak obris kulturnega poslanstva armenskega naroda je bila glavna nota vseh govornikov Armencev, ki je izzvenel v tale vodilni smisel proslave: „Priključujemo se proslavam spominu pobitih in poklanih dveh milijonov Armencev, toda ne dvigamo svojega glasu v klic po maščevanju, ne po pravici, ki jo že petdeset let zaman čakamo. Sami si jemljemo to pravico in določamo svoje maščva-nje in to je: armensko kulturo, ki so Turki hoteli s pokoljem
uničiti, hočemo z vso voljo ohranjati v življenju in jo gojiti in širiti! To je naše maščevanje!“ To je poudarjal sekretar Kri-korian, predsednik vsearmenske skupnosti Minoian, predsednik centralnega odbora za spominske slavnosti Bayramn, zlasti pa argentinska pisateljica armenskega rodu Aimee Shahbaronian de Ramos Mejia. Zlasti ta pisateljica. In v ta okvir kulturnega maščevanja spada prevod Martina Fierra. Mi smo postali Argentinci, so poudarjali sinovi armenskih beguncev; toda hoteli bi, da tudi Argentinci postanejo Armenci, in prvi med njimi Her-nandezov Martin Fierro. Zato ga ponašujemo, je bil drugi tak poudarjen stavek. In tretji: Svoje hvaležnosti ne moremo argentinski državi izraziti na veličastnejši način, kakor da ji vračamo armenskega Martina Fierra. Ta akademska mladina, pa vsi govorniki so bili opijanjeni z dejstvom, da morajo dati svojega Martina Fierra v "magnifica traduccion” Argentincem. In Armenci, že Argentinci, so bili ponosni, da so vsaj v 50 letih mogli njihovega Martina Fierra prevesti v armenščino! O izredni knjigi in izrednem pomenu prevoda za obe strani je bilo izgovorjenih mnogo lepih besed. Končno je smisel in pomen Martina Fierra precizno in strnjeno podal eden največjih martinfierristov, sicer po poklicu profesor medicine, Francisco I. Castro, sestavljavec slovarja k Martin Fierru. In ta je ob zaključku, ko je prištel v lepo vrsto starih prevodov ta novi armenski prevod, omenil: „lmavio pa še en ceLotrvi prevod v rokopisu v slovenskem jeziku dr. Tineta Debeljaka“. Meni, ki sem sedel na galeriji, je dobro delo, da vedo o slovenskem deležu pri Martin Fierrovi slavi in razširjenosti, pa tudi o težavah, ki so z izdajami v zvezi. O teh težavah je govoril tudi prevajavec v armenščino Sissag Kaiadjian, ki ga je prevajal enajst let s pomočjo raznih prevodov, pomagal, nasvetov in popravljanj strokovnjakov z armenske in kastiljske strani. Za njegov trud so mu prireditelji večera poklonili spominsko plaketo in v usnje vezano Zgodovino armenskega naroda. Z recitacijo odlomkov Martina Fierra v dveh jezikih istočasno konfrontiranih se je zaključila lepa akademija, s katero se je armenska skupina oddolžila Argentini.
Ta večer je bil zame zanimiv še z druge strani. Hotel sem se informirati, kako je zmogla taka mala skupina kot so Armenci, izdati tako knjigo. Ali so dobili mecena V Podporo države ali ustanov? Predplačila? In sem zvedel: nič tega, ampak prevajavec, ki je enajst let prevajal ep, je tudi sam plačal tisk v nakladi 1501) izvodov, čez 200 tisoč pesov... Nisem izpraševal naprej, dovolj mi je bilo dokaza idealizma in žrtev, da se pokloni tako državi najlepše darilo za njeno gostoljubnost Armencev v največji stiski...
In zanimivo je bilo še to: med gosti, ki jih je prireditelj pozdravljal, so bili armenski nadškof, evangeljski zastopnik, predstavniki armenskih organizacij, od argentinske strani pa za zastopnika argentinskega pisteljskega društva ter Hernandezovi nečakinji.. jaz pa sem bil prepričan, da se bom tu mogel sestati s kakšnim zastopnikom prosvetnega ministrstva in sekretarije za razširjanje argentinske kulture; da, to mi je bil celo namen, da bi mogel pri njih napeljati vodo na svoj mlin, da pospešimo kako izdajo slovenskega prevoda, ki že več kot enajst let čaka pripravljen za tisk... V tem nisem uspel.
Zastopniki ateneja so, kot poročajo dnevniki (“La Prensa” 14. 12. 1965), ponesli novi prevod kot dar na predsedstvo države, kjer so bili sprejeti od generalnega tajnika prezidentske pisarne g. Ricarda Illia, kateremu so sporočili ob tej priliki, da bodo prevod zdaj razdelili med člane svoje skupnosti.
V teh dneh beremo v buenosaireških listih, da je prišel v Buenos Aires angleški poslanik v Uruguayu E. M. Drake, da se udeleži proslav v spomin angleškega prevajavca Martina Fierra, Škota Walterja Owena. Ta je že pred 30-leti prevedel Martina Fierra v angleščino in ga tako razširil po vsem svetu angleškega govorjenja. V Buenos Airesu nosi angleško društvo njegovo ime. Britanski minister je prišel v Buenos Aires, da se udeleži proslav v njegov spomin, ki bodo: vzidanje plakete z njegovim likom na pokopališču Čakarita, kjer je pokopan; postavitev pred muzejem narodnih motivov Jose Hernandez doprsnega kipa, ki ga je napravil urugvajski J. L. Zorilla de San Martin. Odkritja spomenika pred muzejem se bodo udeležile državne kakor občinske oblasti in igrala bo škotska godba.
delajo tako z vsemi, bi morali svoje ime spre" meniti v Daj, daj-dam. Ko sem na oknih bližnje samopostrežne restavracije videl napise, ki so omenjali čevapčiče celo po reklamni ceni, sem hotel tudi čevapčiče, a gospodična pri blagajni je vprašala, kaj je to, da tega imena sploh nikoli še ni slišala. Jaz sem takoj pomislil, da ima to kakšno zvezo z delom in plačo po učinku in da ne bi naredil ‘grde figure’, ker se na to slednje ne razumem, sem ponižno odšel. Ker se je pa bližala ura kosila in ker sem bil vse opravke odložil na popoldan, sem se napotil v restavracijo, kjer so mize pogrnjene in v kateri ti takoj postrežejo natakarji, oblečeni v črne hlače in bele jopiče. Imel sem tudi srečo, ker pri mizi ni bilo treba čakati, saj je bil natakar v trenutku pri meni. Dejal je: ‘Molim.’ Presenetilo me je. Rekel sem: ‘A, če je tako, oprostite.’ On pa je ponovil: ‘Molim.’ Jaz pa: ‘Da, da, razumem.’ On tretjič: ‘Molim.’ Jaz: ‘Gospod, kolikokrat naj vam ponovim, da sem razumel? če molite, bom počakal, mi boste postregli pozneje. Zelo me tudi veseli, da sem vsaj enega pobožnega človeka srečal v Ljubljani.’ On pa še enkrat ali dokončno: ‘Molim, šta hočete? Ne mogu če-kati.’ Napisal sem to le zato, ker sem se čudil in sem mislil, da so natakarji prišli že do takšne vljudnosti, da ti ne samo postrežejo, ti kozarec vsakokrat, ko je prazen, napolnijo itd., ampak da pred jedjo namesto tebe tudi molijo.“ (Mladika, oktober 1965)
Ne bi pisali toliko o tem dogodku,.če ne bi armenski položaj bil tako soroden slovenskemu in če se ne bi mi mogli učiti pri njih, kako kulturna emigracija goji svojo samobitnost in tudi po petdesetih letih živi z zgodovino svojega izvornega naroda. Tudi v tem, kako veliko važnost polaga na to, da so sinovi te emigracije mogli poKioniti prej gostinski, zdaj lastni republiki najžlahtnejši plod njene pesniške ustvarjalnosti: Martina Fierra v svojem jeziku. V petdesetih letih so Armenci dozoreli do prevoda, mi Slovenci smo ga pripravili že v prvem petletju.
18. t.m. so odkrili spomenik pred muzejem in sicer sta ga odkrila v imenu argentinske vlade dr. Šoto in tajnik za kulturo prof. de la Torre. Napis na spomeniku se glasi: „Peter Owen —1894-1953-— Poeta escoses tradujo Martin Fierro al ingles. — Ley 16744, 19-10-1965.“ To se pravi, odkritje je imelo uraden značaj, kjer je predsednika Argentine zastopal tajnik za kulturo in britansko vlado sir Drake. Škotska godba je zaigrala na svoje gajte in prostor je bil okrašen z argentinskimi in angleškimi zastavami.
Tako mali in veliki narodi tekmujejo, kako bi povezali prijateljstvo med njihovimi narodi in Argentino, ki jim je nova domovina, Martin Fierro postaja najmočnejša duhovna vez med narodi: eni ga darujejo v svojem jeziku Argentini in Argentina ga sprejema z zahvalo in priznanjem — včasih prej, včasih pozneje...
Armenci so petdeset let uživali gostoljubje Argentine, da so mogli izkazati svojo hvaležnost s prevodom ,ki smo ga mi Slovenci napravili že v prvem petletju inmigracije. Toda 15 let že čakamo na izdajo, ki bi mogla slovensko ime med Argentinci popularizirati na način, ki bi Argentincem najbolj ugajal: s slovenskim Martinom Fierrom...
Ko imamo prevod, je zdaj le eno potrebno: izdati ga... Kako?
In to je zdaj vprašanje.
TINE DEBELJAK
SLOVENSKA GLEDALIŠKA KNJIŽEVNOST
Septembra 1965 so izšli v L.iu-bljani kar trije zvezki edine gledališke knjižne zbirke ,ki jo izdaja Mestno gledališče v Ljubljani. Prvi zvezek je knjiga nedavno umrlega igravca in režiserja Jožeta Tirana ..Umetniško pripovedovanje". Kakor da bi slutil svojo bližnjo smrt, je zbral in dopolnil svoja teoretična razmišljanja o predmetu, ki mu je bil vse življenje najbližji in je zanj tudi mlad shiral. Janko Traven je tudi zapustil posmrtno delo „Pota slovenskega gledališča". Dolga leta je pripravi ial zgodovino slovenskega gledališča in je nekaj razprav objavil že red smrtjo. Nova knjiga pa podaja celotni avtorjev pogled na dosedanji razvoj slovenskega gledališča (bliža se nam-ren stoletnica ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani). Do-
dana je tudi bibliografija. Tretja knjiga pa so Spomini Pavla Ras-bergerja, enega najstarejših živečih slovenskih gledaliških umetnikov, ki je — kajpakda kot otrok nastopal na odru ljubljanske opere že v letu 1892. Pisatelj ne podaja samo svoje poti, ampak slika tudi ljudi in čas, to je, kako je rasel.
Proti koncu leta bosta v isti zbirki izšli še dve deli: Smiljana Samca satirični verzi o igravstvu in igraveih in sicer pod naslovom „Mimogrede“ in bo knjigo ilustriral Borut Pečar. Bratko Kreft pa je zbral gledališke eseje pod naslovom „Gledališki fragmenti".
Kot zaključek zbirke pa pripravljajo Mirko Mabnič, Vasja Predan in Drago Makuc daljšo študijo o povojni slovenski drami.
—Na slavističnem oddelku ljubljanske univerze so v letošnjem poletju priredili Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, namenjen tujim slavistom. Prišli so slavisti iz več držav, zlasti iz ZDA. Predavali so: dr. Svetozar Ilešič, Slovenija in njene pokrajine: prof. dr. Fr. Zwitter, Nekaj vidikov slovenske novejše politične zgodovine; dr. Sergej Vilfan, Etnografski pogledi na razvoj slovenske družbe; dr. Nace šumi. Profil slovenske umetnosti; dr. Dragotin Cvetko. Razvoj slovenske glasbe; dr. Boris Paternu. Razvoj slovenske literature: prof. dr. Franc Bezlaj, Položaj slovenskega jezika med drugimi jeziki; prof dr. Tine Logar, Pregled zgodovine slovenskega jezika; dr. Tine Logar, Slovenski dialekti; prof. dr. Franc Bezlaj, Leksikalni fond slovenskega jezika; dr. Jože Toporišič, Struktura slovenskega jezika; dr. Franc Zadravec, Slovenska poezija XX. stoletja; dr. Breda Pogorelc, Razvoj slovenskega književnega jezika; dr. Boris Paternu, Sodobna slovenska poezija ( Predavatelj je obravnaval samo poezijo, ki je izšla v Sloveniji).
— Herbert von Karajan uživa danes sloves dirigenta na vrhovih slave in uspehov. Verjetno je po Toscaniniju zasedel njegov prestol. Letos je pa v Parizu doživel delen neuspeh z izvedbo Bruck-nerjeve Osme simfonije. Prvi del koncerta je zajemal Mozartovo 26. simfonijo in je bil Karajan sprejet navdušeno, drugi del pa je bil posvečen Brucknerju in so izvajali Osmo, ki traja celih devetdeset minut. Kritiki so se čudili, zakaj je Karajan izbral to delo, ki ne spada med najboljše Brucknerjeve stvaritve. Nazadnje so najbolj ploskali sladokusci, ostala publika pa je ostala zelo hladna, česar Karajan ni vajen.	J ■ ;
— Narodna in univerzitetna kniižnica v Ljubljani je izdala XIV. in XV. letnik Slovenske bibliografije (372 in 390 strani). XIV. letnik zajema leto 1960 in navaja 6722 enot, XV. za leto 1961 pa 7452 enot. Dodano je kazalo strok in seznam vseh avtorjev. Vestno delo je opravil bibliografski oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in ga vodil slavist Logar s sodelovanjem Ančke Posavec in Štefke Bulovec.
— Mohorjeva družba v Celju je izdala knjigo Nika Kureta ..Praznično leto Slovencev" s podnaslovom „Starosvetne šege in navade". To je nrva knjiga celotne zbirke in nosi naslov „Pomlad“. Avtor pravi v uvodu, da bo skušal znanstveno natančno, a hkrati poljudno nrikazati bogastvo staroslovenskih šeg in navad ob praznovanjih skozi vse leto.
— Cankarjeva založba je izdala drugi del Dantejeve pesnitve Božanska komedija. Vice. Založba je hotela tako proslaviti 700 letnico pesnikovega rojstva. Dante je genij ne samo srednjeveške katoliške italijanske, ampak svetovne književnosti. ,.V pesnitvi so našle svoj odmev ljubezenske sanje noeta in filozofski ter verski pogledi njegovega časa. . . pesnitev umetnika, ki je užival grenki kruh izgnanstva in ki so mu po smrti oboževanega cesarja propadle poslednje nade, da se bo truden spočil v domačem kraju." Vice, kot že prej Pekel .je prevedel pesnik Alojz Gradnik. Uvod in onombe v to izdajo pa je napisal Niko Košir.
— Leta 1953 je v New Torku umrl Thomas Dylan, verjetno vrh angleške poezije našega stoletja. Cankarjeva založba v Ljubljani je v zbirki Bela krizantema izdala prevod njegove pesniške zbirke ..Praprotni grič". Zbirko je zbral in uredil Jože Udovič, opremil pa jo je Matjaž Vipotnik.
— Slovenska Matica pripravlja izdajo zbirke novel Miška Kranjca. Pisatelj se je spet vrnil v prekmurski svet. Zbirka „Ukradena ljubezen" bo podoba tragedije kmečkega ljudstva, ki se mora trgati z domače grude in se zaradi novih razmer seliti v mesta in industrijska središča.
— Državna založba Slovenije pripravlja izdajo Stendhalovega romana ..Armance". Knjiga bo izšla v zbirki Kiosk.
— Varšava ima novo gledališče. Teater Wialki. kot se imenuje, so slovesno otvorili ob koncu novembra. Gledališče stoji na istem mestu, kot je bilo prejšnje, med voino norušeno. Prostora ima za 2000 tisoč gledavcev. Odrske in akustične nanrave so najmodernejše. Poleg glavne na je v gledališču še manjša dvorana za komorno gledališče, na tudi prostori za baletno in nevsko akademi jo. Novo onerno gledališče bo umetnostno vodil sloviti dirigent Witold Ro-wicki.
— Nemško znanost o Afriki je začel Heinrich Barth. čigar stoletnico rojstva so v Berlinu slovesno proslavili. Sklenili so podeliti nosebno znanstveno nagrado v višini 5000 mark (1250 dolarjev) za naiboljše delo iz afriške etnologije. Letos je nagrado nre-jel dr. Eike Hildebrand za študijo o nastirskem plemenu Gala v Abesiniji. Ker se študij razteza na vso Abesinijo. ie abesinsko ce-sartstvo s tem dobilo novo veliko delo o svoji zgodovini in razvoju.
— Celotni glasbeni opus Franza Schuberta bo izšel v osmih serijah. Vse serije so že nrinravlje-ne. Izdalo je omogočilo nosebno mednarodno združenje ljubiteljev Schubertove glasbe. V sedmih zbirkah so vsa glasbena dela, v osmi Sunplement. pa bo zajeto vse, kar bi morebiti v nrejšnjih sedmih iznadlo. Vznoredno pa izhajajo kritične študije in analize posameznih kompozicij. Tako bo ta izdaja res nrava zakladnica za študij klasične glasbene romantike.
GLAS r>o svlošnem mnenju zadovoljivo opravlja svoio nalogo in je postni svojstven in edinstven obve-sčevavec slovenskih narodnih in kulturnih problemov iz domačega im vsega sveta. Naročnikom je plačilo vračunano v naročnino, prija-teliem in znancem pa ga pošiljamo, da bi se navdušili zanj in se vam priključili kot naročniki rednih izdaj- Dokler pa tega še ne morejo, pa naj darujejo primaren znesek v tiskovni sklad.
GONCOURTOVA NAGRADA
Največja vsakoletna francoska literarna nagrada nosi ime po oben bratih Goncourt, ki sta v oporoki ob koncu 19. stoletja volila, takrat res izredno visoko vsoto 500 frankov, ki naj se vsako leto podeli za najboljše delo pisatelja novinca. Pred prvo svetovno vojno je bilo 5 tisoč frankov lepa vsota. Poleg tega je dodelitev nagrade zelo dvignila prodajo knjige, ki je bila nagrajena. Avtor je mnogo zaslužil še pri naslednjih nakladah. Neredko si je nagrajeni pisatelj že ob nastopu z nagrado toliko pomogel, da je lahko zložno živel vse življenja. Pozneje se je marsikaj spremenilo. Goncourtovo nagrado je podeljevala posebna akademija z istim imenom. Vsakoletna podelitev priznanja ob koncu novembra je Pila največja senzacija. Založbe in avtorji so se potegovali za nagrado, le vsota je ostala ista in jo še danes podeljujejo v znesku 5- tisoč starih, ne novih frankov, kajti obresti Gon-courtove rente ne dopuščajo povišanja. Tudi se je že zgodilo ,da člani žirije niso imeli vedno zanesljive roke pri izbiri in tako se je namerilo, da je s podelitvijo te nagrade na nebu zasijal meteor, ki je res ostal samo meteor, ker nikoli pozneje ni avtor ničesar več napisal (Colin).
Pred 45 leti je akademija Goncourt odkrila francoskemu svetu in s tem svetovni literaturi enega največjih genijev našega stoletja: nagrado so podelili Marcelu Proustu za zbirko romanov “A la re-cherche du temps perdu”. Verjetno se je s tem začela nova doba romana, ki se še ni končala. Takrat se je zmotil celo Andre Gide, ki Proustovih del ni hotel založiti.
Proust je načel dobo, ko se je uvajala analiza človekovega bivanja v času in prostoru. Daši je zgodaj umrl (star je bil komaj 50 let), je zapustil cel niz stvaritev pod gornjim naslovom, nekatere rokopise pa so odkrili šele pred nekaj leti (Jean Santeuil).
22. novembra letos pa je Gon-courtova akademija podelila nagrado pisatelju-novincu J acquesu jjorelu za roman “L’adoration”, ki je po skoraj pol stoletju pravo nadaljevanje Prousta. Koman je avtobiograisko delo. Zgodba se začenja s pisateljevim rojstvom leta iyz6 (seveda gre za zgodbo o materi) in se potem nadaljuje skozi čas in prostor vse do zadnjih let pred koncem rokopisa. KritiKa poudarja, da je roman trdno zgrajena umetnina in da je avtor ob sebi poveličal lik svoje matere do novih, doslej neznanih razmerij. Koman obsega 600 strani in je izšel v založbi Gallimard ,ki je s to knjigo spet dosegla poseben uspeh, saj njene izdaje že nekaj let sem prejemajo Goncourtovo nagrado.
Medtem ko glasujejo dopoldne za Goncourta — letos so glasovali štirikrat in Borelov roman je pri zadnjem glasovanju zmagal s 6 glasovi proti štirim — pa v istem noteiu pariški časnikarji podele literarno nagrado Kenaudot, ki si je že priborila sloves druge naj-oolj znamenite francoske literarne nagrade. Letos jo je prejel Geor-ges Pereč za roman “Les choses”. Avtor je star komaj 29 let. V tem svojem prvem romanu popisuje življenje mladega zakonskega para, ki noče več študirati, pa se vrže v boj za pridobivanje bogatije, to je množice predmetov. Kes je uspeh popoln, ker je dom poln
največjega razkošja in tekma z razkošjem se nadaljuje tako daleč, da sta nazadnje oba zakonca pravi žrtvi neizmerne obilice “predmetov” in so res ‘les choses” zmagale. Roman je pisan duhovito in z veliko kupo humorja.
— Cene in Ihana Kopčavar sta sta pri Državni založbi v Ljubljani izdala knjigo: Kako je prav. Obsega 180 strani in je namenjena .predvsem praktični uporabi Avtorja sta se pri sestavljanju zavedla, da s kulturo našega jezika danes ne moremo biti zadovoljni. Redki so namreč v domovini mladi izobraženci, ki resnično obvladajo jezik, poznajo njegovo zgradbo in se znajo izražati logično v duhu slovenskega jezika in brez večjih napak, in vendar je kultivirana materinščina zrcalo splošne človekove omike in njegove duhovne usmerjenosti. Knjiga ima dva dela: prvi posreduje v strnjenem povzetku temeljna pra-vorečna načela ter najnujnejša pravopisna pravila, drugi del pa nudi slovarček slovenskih besed, ki nam v dnevnem življenju najbolj služijo, a jih iz raznih vzrokov napačno pišemo.
— Letos je Nemčija slavila desetletnico smrti pisatelja Thomasa Manna. Izven Nemčije je bila največja prireditev v Atenah, kjer so organizirali posebno razstavo Mannovih rokopisov.
ČEŠKI PREGLED JUGOSLOVANSKE, KNJIŽEVNOSTI
Praški PEN klub je izdal zelo kompleten pregled prevodov jugoslovanskih književnosti v češčino in slovaščino. Publikacija je izšla za kongres na Bledu in to v francoščini ter je uvod napisal v francoščini in angleščini dr. Anton Berkopec, ki je že več let profesor za slovensko književnost na praški univerzi. Vendar se publikacija omejuje samo na leta 1945-1965. Tako je v teh letih s presledkom med 1948 -1955, ko je nastal spor s Kominformom, izšlo 130 prevodov iz srbske in hrvaške književnosti ter 50 iz slovenščine. Pri tem pa obžaluje, da so v Pragi čisto pozabili na najmiajšo književnost — macedonsko. Bibliografija prinaša na posebnih prilogah slike Iva Andrica, Miroslava Krleža in Jakčev portret Otono Župančiča.
Pregled navaja, da je med prevedenimi slovenskimi deli v češčino in slovaščino na prvem mestu Ivan Cankar, za tem pa slede Anton Ingolič, Bratko Kreft in Prežihov Voranc.
O	TARIFA REDUCIDA
8 - ^	
£ z J	
8 8 -	CONCESION 6228
	R. P. 1. 847847
ZALOŽBA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
RAMON FALCON 4158	BUENOS AIRES
milan komar
pot iz mrtvila
Vsebina
S TOKOVI PROTI TOKOVOM — KORENINE KAČURSTVA — BORBA IN LJUBEZEN — POT IZ MRTVILA — PREPROSTOST IN POENOSTAVLJANJE — PRAVICA DO DRUGAČNOSTI — KRATKI ESEJI
Cena v Argentini 250 pesov	Strani 117
Knjigo lahko kupite v pisarni Slovenske kulturne akcije ali v Dušnopa-stirski pisarni, na Ram6n Falcon 4158, in piri vseh poverjenikih S.K.A.
NAROČNIKI
naših knjižnih izdaj bodo začeli kmalu prejemati dni-po knjigo novega, to je IX. letnika in sicer Ivana, Hribovška PESMI. Pred kratkim so dobili prvi zvezek (tri številke) naše revije ME DDOB J E. ki je obsegal 200 strani. Zato lepo prosimo vse, da nam po možnosti nakažejo naročnino, če tudi samo v obrokih, da bomo zmogli pohiteti in čimprej kriti obveze, ki v tem inflacijskem času povzročajo toliko težav. Za vse se najlepše zahvaljujemo! Mnogi prijatelji in znanci prejemajo tudi GLAS na ogled in brezplačno. Zelo bodo olajšali delo pri listu ih okrepili vsebino in namene lista, če bodo namesto naročnine poslali, če tudi skromen prispevek za sklad GLASA!
PRED IZIDOM:
Ivan HRIBOVŠEK PESMI
PISKA SE:
Karel Mauser
LJUDJE POD BIČEM III. del
nad 400 strani
V PRIPRAVI:
M E D D O B J E, IX, 4-6 160 strani
— Razkrajanje slovenščine se v domovini nadaljuje. Konec novembra se je nad tem dejstvom zgrozila nedeljska izdaja dnevnika Delo, glasila partije, ko je opozorila na vedno hujše maličenje slovenskega jezika. List ima sicer že dalj časa posebno rubriko za pobijanje najhujših napak in jo urejuje tankovestni pisatelj Janez Gradišnik, toda njegovih nasvetov se le malokdo drži, dopisniki in uredniki lista po najmanj, čitatelj Jože Župančič je poslal listu pismo, kjer pravi, da je „vsa navlaka" z juga v slovenščini že načela njene zdrave korenine in pozdravlja nasvet čitatelja Emila Gabrovška, naj bi odgovorni organi segli po edino učinkovitem sredstvu — zakonu o varstvu Slovenskega jezika. Ne pove pa, kakšen bi naj bil zakon in kako
naj bi se zavarovalo njegovo izvajanje, ko je danes dotok z juga že tolik, da je na ljubljanjskih ulicah slišati več srbohrvaščine kot pa slovenščine.
— Graška reviia „Steirische Be-richte" je posvetila svojo 90 strani obsegajočo številko svojim južnim sosedom — Slovencem. Uvodničar pravi, da je v našem sto-letiu vidno, kako je doba nacionalističnega in šovinističnega mi-šljenia zamrla Ljubljanski listi dodaiajo komentar, kjer opozarjajo, da bi bilo prav, če bi se to že sedaj pokazalo npr. na Koroškem.
— Dolgoletni bivši urednik glasila HSS „Hrvatski dnevnik" in po blejskem sporazumu državni podtajnik v zunaniem ministrstvu dr. Ilija Jukič je izdal svoje spomine pod naslovom: Pogledi na prošlost, sedašnjost i budoč-nost hrvatskog naroda. Cena knjige je 6 dolarjev.
— Slovenski visokošolski dom ..Korotan" je zgrajen do strehe in bi naj bil do jesen? 1966 tudi že popolnoma opremljen in sposoben za sprejem stalnih gojencev.
— Ko je izšla prva številka ..Bogoslovnega vestnika" v Ljub-'iani, je bila ugodno sprejeta in bo te dni izšla druga številka.
— Sedemdeset let je dočakal p. Odilo Hanjnšek, ki se je zaradi bolezni vrnil iz Avstralije v Le-mont. Od rojakov se je v Avstraliji poslovil z besedami: „Na svidenje v vicah in potem v nebesih." Agilnemu verskemu in tudi prosvetnemu delavcu želimo okrevanje in še mnogo srečnih let!
— Državna založba Slovenije bo izdala Krajevni leksikon Slovenije. Sedanji — Krajevni leksikon dravske banovine — je izdala leta 1937 Zveza za tujski promet v Ljubljani. Ne vsebuje pa notranjskih in primorskih krajev, ker so bili pod Italijo. Novi leksikon bo uredil dr. Roman Savnik. Izšel bo v treh ali štirih knjigah. Gradivo za prvo knjigo bo zbrano do konca leta 1966.
— Slovensko gledališče v Trstu slavi letos dvajsetletnico svojega delovanja. Enak jubilej slavi tudi tržaška Glasbena matica.
— Slovenj Gradec ima Sokličev muzej in v njegovi sestavi so odkrili posebno sobo Frana Ksa-verja Meška.
— Ljubljanjska Drama se je vrnila s tritedenskega gostovanja po Poljski in Češkoslovaški.
— Letošnjega petega kongresa slavistov v Sarajevu se je udeležilo nad 400 delegatov (o usodi
slovenskega iezika na kongresu poročamo na drugem mestu). Vzporedno pa je bil tudi kongres zgodovinarjev iz cele države in je bilo na njem 500 delegatov.
— Uredniki kulturnih rubrik pri listih v Jugoslaviji so si ustanovili posebno organizacijo kulturnih novinarjev.
— Slovenski muzikolog dr. Dragotin Cvetko je bil izvolien za prvega podpredsednika Mednarodnega instituta za primerjalno muzikologijo.
— Za vstop na medicinsko fakulteto v Ljubljani so zaradi prevelikega dotoka uvedli sprejemne izpite. Lets se je prijavilo 400 kandidatov, ki so morali opraviti izpit iz naravoslovja in enega svetovnega jezika. Pred izpitom so jih pregledali tudi psihologi ljubljanske univerze. Končno je fakulteta sprejela 131 kandidatov na medicinskem oddelku in 40 za stomatološki.
— Ljubljanska arhitektura je letos uvedla sprejemne izpite za nove kandidate ob vstopu v prvi letnik. Objavili so potem, da jih je od 163, imelo pogoje za študij samo 109, a da bi bilo najprimernejše. če bi jih sprejeli samo 30 do 40, ker bi to število ustrezalo slovenskim potrebam po diplomiranih arhitektih. Rednih študentov pa je dosedaj že nekako nad 600.
— Založba Aufbau — Verlag v vzhodni Nemčiji je izdala prevod Cankarjeve proze. Knjiga obsega čez 500 strani, prevod pa je oskrbel Alfred Jannichen, lektor srbohrvaščine na univerzi Humboldt v Berlinu.
OTROKOM
boste nudili rtcjveč lepega in koristnega veselja, Je jim boste izbirali darila med slovenskim1 knjigami. Bližajo se prazniki o-troškega veselja in vse stari-še vabimo, da izbero
DARILA
med mladinskimi knjigami naše založbe. Zlasti priporočamo delo Mirka Kunčiča: GORJANČEV PAVLEK in prevode PRAVLJIC pesnika Puikina, kakor jih je pripravil in pri SKA izdal Tine Debeljak.
SLOVENSKA KNJIGA JE NAJCENEJŠI IN NAJLEPŠI DAR
“El Yoc«ro d* la cultura •slovana” — Ragistro Nadonal d* la Propi*dad Intalachial N? 847847 — Editer raspon-tablat Rodolfo Jurcac — Radacd6n y Admlnistrad6nt Ram6n Falcdn 4158. Buenos Aires, Argentina. — Tel. 49-9503 Impreso »n Talleres Graficos d* “Editorial Baraga S.R.L", P«d«m«ra 3253, Buenos Air*«