Povest povesti Spisal Fr. Ločniškar mladih letili sem imel součenca, ki je prišel iz inesta na kmete. Njegova mati je bila iz našega kraja in je dolgo časa služila v mestu. Po raoževi smrti pa je prišla zopet domov, zakaj v mestu ni niogla preživljati z bornim zaslužkom sebe in svojega otroka. Tam je treba vse drago plačevati: stanovanje, hrano, in na obleko je treba bolj paziti kot na kmetih. Zaraditega je prišla ženica domov, kjer so ji dali vsaj stanovanje zastonj, za hrano pa je časih malo pomagala pri delu. Z dečkom — Tinček mu je bilo ime — sva hodila skupaj v šolo. V začetku smo se vsi strašno zanimali zanj, zakaj bil je iz mesta, o katerem se nam še sanjalo ni. Slišali smo že časih o mestu: koliko hiš je tam, da se drže druga druge in da so nekatere še višje kot naša župnijska cerkev, najmanjše pa vsaj take kot naša šola. Toda kar nas je hodilo skupaj v domačo šolo, ni še nihče videl mesta; kvečjemu na sliki. — Tinček pa je bil celo rojen tam, kamor si je vsakdo izmed nas želel enkrat iti. Pripovedoval nam je Tinček res marsikaj, čemer smo se čudili vaški pritlikavci. ln dokler je vedel Tinček kaj novega povedati, smo se kaj radi zbirali okrog njega. Ko je bilo pa konec njegovih pripovedovanj, ko ni vedel nič novega, so ga začeli nekateri gledati postrani, češ, ti nisi naš, ti si iz mesta • ¦ • Strojarjev Andrejec, ki je že vtretje posedal in »z odprtimi očmi dremal« v prvcm razredu, je posebno rad draiil Tinčeta. Ta je bil v začetku potrpežljiv in ni niti poslušal Andrejčevih zbadljivih besed. Toda vsake potrpeiljivosti je enkrat konec in tudi Tinčkove je bilo. —. 52 .~ - Zimskega dne smo šli mirno iz šole proti domu. Bilo nas je pet manjših, med nami tudi Tinček. Zadaj za nami je šla gruča večjih. Kar prileti za nami Strojarjev in se zaleti nalašč v Tinčka s tako silo, da je ta padel v sneg. Tinček pobere kepo in jo vrže za Andrejcem. Toda ta se mu umakne _ in zbeži naprej po cesti. Ko pride do travnika, ki smo se na njem navadno drsali, se zaleti po ledu in počaka še nas. Tudi mi smo se šli drsat, z nami tudi Tinček, misleč, da je bilo to le šala, kar je naredil pravkar Andrejec. Nekaj časa smo se zaganjali po vrsti po ledu in kričali, kot je to pač navada pri otrokih. Andrejec pa se je kmalu zopol spravil na Tinčka. .HlaSice Tinekove so peielinčkove. Do kolen jifi ima, ker niao imeli dosti blaga . . .' j Vsi — s Tinčkom vred — srao se smejali Andrejčevi duhovitosti. I Tinček je res nosil hlačice do kolen, kator jih nosijo otroci po mestih. Te \ je imel še v mestu in ker so bile še dobre, jih je nosil naprej. | Andrejče pa ni bil s tem zadovoljen; hotel je Tinčka bolj užaliti. I Tinček ]e stal sredi ledu in gledal, kako smo se drugi drsali in padali. To I opazi Andrejče. Zažene se z vso močjo proti njemu, da bi ga vrgel po ledu. I Napadenec je to opazil, in ko je Andrejec prišel prav blizu njega, poklekne I Tinček na led, Andrejče pa se razkorači, da bi se zadrsal črezenj. Nogi pa | sta mu šli še bolj narazen in ko se hoče obrniti, mu izpodrsne, da telebl z vso močjo na tla. Zakričal je kot ranjena zver in skrčil roki od bolečin. Nato se ni več premaknil. Vzdignili smo ga in hoteli nesti domov, a on je tolkel okrog sebe in vpil venomer. Prišel je mimo kmet s sanmi, na kalere smo ga položili. Dcčck si je I zvil nogo, in še tisti dan so ga peljali v bolniščnico. J * 'I Od takrat je imel Tinček mir, zlasti pred Andrejcem, ki jc prišel ktnalu zdrav iz bolniščnice. Kmalu je o vsi stvari zvedel tudi gospod učitelj. Še preden je prišel Andrejec v šolo, nam je obljubil, da nam pove povest, kaj se lahko zgodi človeku, ki zaničuje druge. Andrejček je prišel v šolo, in gospod učitelj nam je pripovcdoval: V mladih tetih sem imel dva sošolca. Eden je bil sin bogatega po-sestnika, drugi pa je bil brez staršev. Oče in mati sta mu urarla, preden je deček začel hoditi v šolo. Živel je pri dobrem stričku, ki je bil pa tudi ubožen. Pozimi smo imeli skoro vsi tople suknjice, da nas ni zeblo v šolo in iz šole grede. Ubogemu Bogomir.čku pa je stric ni raogel napraviti, saj je še sam ni nikdar imel. Vendar, da bi dečka preveč ne zeblo, mu je vsako jutro, ko je šel fantek v šolo, ogrnil veliko ruto svoje umrle 2ene okrog_ — 53 •— tclesca. Seveda smo vsi začudeno pogledali, ko je prišel Bogomir&k v šolo v zenski ruti, ki rau jc segala do petS. Iz šole grede so se tudi nekateri nor&vali, ker je bil Bogomirček malo čudno opravljen. Najhujši jc bil Anton, sin onega bogatega posestnika. Da hi se mu drugi smejali, je nagajivcc prijel Bogomirčkovo ruto in ga vlekel za seboj. Toda ruta je bila že stara in se je pretrgala kar po sredi. Nam ni bilo všeč to početje in smilil se nam je de&k, ki jc jokaje pobiral ostanke svoje borne obleke. Tekla so leta. Ostavili smo domačo šolo in odšli na vse strani, vsak za svojim kruhom. Bogomirček je šel v mesto, v prodajalnico. Tam si je prihranil precej denarja, in ko mu je slriček, ki ni imel svojih otrok, za-pisal ob svoji smrti šc hišico, se je mladenič nastanil v vasi in začel sam irgovati. Sčasoma je postal precej imovit trgovec. In Tonček? Že v mladosti je kazal, da nc bo kaj prida in res nr bil. Dobil jc sicer trdno poscstvo, toda vsc mu je šlo narobe. Delati ni hotol; začel jc še piti in se jc na (a način zadolžil. Neke pomladi pa je vse prodal, povrnil dolgove, in ostalo mu je še komaj za pot v Ameriko. Tam jc bil dolgo časa. Ljudje so že mislili, da ga ne bo več nazaj, ker tudi vesti ni bilo nikake o njcm. Domnevali so, da je morda umrl. Pred nekaj leli sem bil o velikih počitnicah doma, in takrat so mi povedali, da je priSel Tonček iz Amerike. Bil je siromak. S palico jc hodil od hiše do hiJe, samo ene se je ogibal. Gotovo uganete — katere. Toda Bogomir ga ni ntkdar spomnil na dogodek, ki jc gotovo živel še obema v spominu. Dal mu jc, česar si jc siromak zaželel, in se bratovsko pogo-viirj.ll z njim. To jc žalostna povcst, kaj-nc; bodi vam v svarilo . . . Učitelj je končal in se zamislil. Tudi mi smo se zamislili, in niorda ravno v to kot gospod učitelj . . . Od tistega časa pa jc imel Tinček mir, pa ludi Andrejček je poslal boljši. Zdelo se nam je vsem, da ga je zadela učiteljeva povest in da sc tudi on časih zamisli v svojo bodočnost. Andrej jc scdaj človck in gospodar, kakršnega je treba iskati. A te bi bil vozil po tisti poli, na kateri je začel, bi bilo golovo vse nasprotno. Časih se dobita kjc s Tinčkom, ki je v trgu mizar, in Tinček mu nalašč omeni ono: »Hlačice Tinčkove ...» — »A, molči, molči, saj jih nimaš vcč . . .- pravi Andrejec, in oba sc smejeta, spominjajoč se let mladosti in — norosti.