98                            Anton Medved: Samoti. — Ljudmila: Kak6 naj dam ti pesem? . . .
Senena lopa na Globoki Poljani je bila zametena, le redke stopinje so držale od steze do vhoda .. .
Onemogel je legel. . . Udje so mu bili premrli, pomagati si ni mogel. V glavi je čutil nasledke pijače; glava je bila vroča, a drugod ga je zeblo. No, naposled tudi drugod ni več čutil mraza . ..
Drugi dan so ga našli — njega in njegov zaklad.  Pod glavo je   imel   denar,   skrbno
zavit v rutah. Tako je umrl Jozle - ,stepni kralj' .. .
Drugi dan so ga pokopali . . Pogrebcev ni bilo. Le Jurij Moder je stopal za belo krsto, in nekaj starih ženic je pobožno molilo za nesrečnika . . .
Zdaj počiva mirno tam gori na griču med mnogimi drugimi.
Po Globoki Poljani pa kriče vrane in letajo s hrasta na hrast.
Samoti.
Samota, ti verna družica iz  mojih  nekdanjih  let, iz svetnega hrupa se vračam pod tvoje okrilje spet.
Kako  zdaj  strmiš v neznanca, ki  bil  ti  je  dolgo  nezvest, in  nema  in  nema prebiraš na  mojem  obrazu  bolest . . .
In  tiho  in tiho  očitaš:
Zakaj  si  se vrnil, zakaj?
od  družbe,  od petja,  od godbe
obrnil se k  meni nazaj?
In  kaj  li prinesel  si  s  sabo za pusti,  za dolgi  moj  Čas? — Oh,  kaj  sem prinesel?...  Prazneje srce in temneji obraz.
In eno in eno spoznanje zdaj  jasno  je  mojim  očem: da Čutim tembolj se človeka, čimbolj  sem  odmaknjen  ljudem!
Anton Medved.
Kako naj  dam ti  pesem? . . .
Kako naj  dam ti pesem  za spomin, ko  pesmi srce tvoje ne  umeje, ko se ob nje gorkoti ne  ogreje — kako naj  dam ti pesem za spomin?
Poslala bom ti pismo pisano in  govorila bom o mladi roži, kako  se  ji  po  žarkem  solncu toži — poslala bom ti pismo pisano.
Poslala bom  ti  šopek  mladih  rož: njih govorica srcu je  umljiva  — kaj  lilija,  kaj  vrtnica  prikriva . . . Poslala bom ti šopek mladih rož.
Prebral ti bodeš pismo — brez besed in spravil bodeš šopek — brez spomina, saj taka je ljubezni zgodovina: začenja se in jenja  —  brez besed!
Ljudmila.