Inserati se sprejomajo in veljA tritfopnu vrsta : 8 hr., če se tiska lkrat, j, ii ,, 2 „ Ifr II u II u ^ ,, Pri večkratnem tiskanji so cena primerno zmanjša. Rokopisi ve ne vračajo, nefrankovana pisma 96 ne sprejemajo. Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in eksj edicija na Starem trgu h. št. 16. Pilititii list n iiornui narod. Po poŠti prejeman velja : Za celo loto . . 10 gl. _ kr. za pol leta . . 5 „ — „ za četrt leta . . 2 — „ V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. za pol leta . . 4 „ 20 za četrt leta 2 „ 10 V Ljubljani na dom pošilJ!ul»? velji 60 kr. več na leto. Vredništvo jo v Li.igovih ki i eali štev. 7. ^TfJf Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto. Viktor Em&nuel. f Ko so nedavno liberalni časniki iz Iiiina poročali, da Pij IX. ne morejo več dolgo živeti, in da že skoraj umirajo, se tem časnikom pač ni sanjalo, da bodo nekaj tednov pozneje svetu res naznanjali smrt iz Rima, toda ne smrti papeževe, ampak smrt tistega moža, ki je sv. očetu prizadejal naj več britkosti iu ki je najbolj kriv njegovih sedanjih stisk in težav. Ko so Pij IX. zadnjič bolehali za svojo navadno boleznijo, bil je italijanski kralj še krepek in zdrav; zdaj so sv. oče okrevali, Viktor Emanuel pa je mrtev. V soboto 25. t. m. je zbolel za pljučnico, pa čez 4 dni, 9. t. m. bil je že mrlič. Kakor telegraf poroča, prejel pred smrtjo še dokaj vesel sv. zakramente vpričo avstrijskega poročnika IIaymerleta in svojega sina pa sinahe, s kterima je še neko liko govoril. Potem je poklical svoje navaduc postrežnike, s kterimi se je tudi nekaj minut razgovarjal, ob '/t3. ure pa mu je postalo huje in nekaj minut pozneje je izdihnil svojo dušo- Viktor Emanuel, narstareji sin kralja Karla Alberta, se je rodil 14. marca 1820; tedaj še ni bil celo 58 let star. l'o prostovoljni odpovedi svojega očeta postal je 1. 1849 kralj sar-dinski, 1. 18G1 pa kralj italjanski. Žena njegova je bila avstrijska nadvojvodinja Adelaida, hči nadvojvoda Rajnerja, s ktero se je poročil 12. aprila 1842, ki mu je pa že 20. januarja 1. 1855 umrla, porodivši mu 2 hčeri in 3 sinove, kterih najstareji llumbert, roj. 14. marca 1844, je sedaj postal njegov naslednik na kraljevem prestolu italijanskem. Viktor Emanuel je čudna prikazen v zgodovini. Sin čisto katoliške, cerkvi iu papežu vdane rodovine, ki .šteje med svojimi sorodo vinci več svetnikov, postal je eden najhujših protivnikov njenih. Temu je bila kriva oholost in vladohlepnost. Že njegov oče Kari Albert je hotel zakonite vladarje iz Italije pregnati in ustrojiti edino Italijo. Pa njemu se to ni sponesloin vojska, katero je bil I. 1848 iz tega namena pričel zoper Avstrijo, se je zanj nesrečno končala. Ali česar ni dosegel oče, to je hotel doseči njegov sin Viktor Emanuel s pomočjo revolucije. In res je v 14 letih s pomočjo francoskega cesarja Napoleona dosegel toliko, da je vladarje italijanske pregnal in tudi papežu vzel njegove dežele, ter mu pustil samo vatikan, iz kterega papež še niso prišli, odkar je Viktor Emanuel Rim proglasil za glavno mesto kraljestva italijanskega. Pa ro-varjj, kterim se je bil kralj vdal, niso bili zadovoljni, da so papežu vzeli deželo, oni so svojo srd obrnili tudi proti cerkvi sami, ter so začeli še škofe iu duhovnike preganjati , samostane zatirati, redovnike in redovnnice brez odškodovanja sem ter tje goniti. Italija se je na ta način res zlila v eno celoto, t.cr kraljevo krono Viktorju Emanuelu posadila na glavo, vendar pa kralj ni bil srečen in kraljevina njegova tudi ne. Ker je bil v katoliški veri rojen in izrejen ter v srcu od resničnosti njene prepričan , ga je hudo bolelo, da so se bil; papež od njega obrnili, ter ga z njegovimi vdeležniki vred izobčili. Pisaril je sv. očetu in večkrat skušal sej jim približati; ko so bili zadnjič papež bolni, poročali so nekteri katoliški listi prav za trdno, da je bil celo po noči prišel v vatikan k papežu. Ker pa tega ni mogel doseči, da bi bili Pij IX. odobrili njegovo ravnanje, ga je to silno peklo, kakor je sam pri neki priliki omenil nekemu nadškofu, svojemu bivšemu učitelju, rekši: „Io softro oome un dannato — trpim kakor kak pogubljenec." V Rimu kar ni mogel biti, dasi je glavno mesto Italije; mudil se je zdaj v tem, zdaj onem mestu in splošno se je mislilo, da ga smrt ne bo uašla v Rimu. Razun nemirne vesti zarad nepravic in okrutnosti, ki so se z njegovim privoljenjem godile cerkvi, ga je pa mendajtudi trla zavest, da ni varen na svojem prestolu, da je le onemoglo orožje revolucije , ki mu je k nogam položila zodinjeno Italijo, ki pa ne trpi, da bi se ji ustavljal, ter čaka samo ugodne prilike, da bi tudi njega, ki ga je tolikanj božala, odstranila, v tla pohodila, ter iz zedinjene Italije ustrojila italijansko republiko. Smrt ga je te nevarnosti rešila; umrl je kot kralj italijanski, umrl je celo v Rimu, kterega se je v življenju tolikanj ogibal, da bi se v njegovi smrti tem očitnejši pokazala pomoč, s ktero Najvišji brani svojega namestnika na zemlji. Ta smrt je gotovo hudo pretresla Pija IX. ki so ranjkemu kralju že takrat, ko je Ro-magno od njih zahteval, rekli: „Zelo sem žalosten, a ne zavoljo sebe, ampak zavoljo nezgode, ki bode prišla na vašo dušo ;" na drugi strani pa mora oživljati njihovo upanje, da bodo še doživeli zmago sv. katoliške cerkve Jaroslav Čermak. (Dalje.) Prvi glas slave Črmakove razsula je po svetu krasna njegova slika „Husiti'\ Tisti pred met je bil naslikal tudi glasoviti nemški slikar Lessing, ter je to svojo sliko skupaj s Cer makovo izpostavil, pa bil je od zadnjega daleč nadkriljen. Kritika je priznala prvenstvo Cer-maku, in sami Nemci, seveda z velikim jadom, morali so priznati, da je njihov zemljak od našega Čermaka sjajno premagan. Ali prava Čermakova slava počimlje še le 1. 18G7. Bilo je to za svetovne razstave v Parizu, kjer je slavenska umetnost pravo slavje slavila. Poljaci, med kojimi sta se posebno odlikovala Ivan Matejko in žalibože prerano umrli Artur Grott-ger, pa Rusi in na zadnje tudi naš umetnik razstavili so tukai svoje slike , ali daleč nad vsemi pobudi vseobčno pozornost velika (Jer-makova slika: „Bašibozuci vode hercegovačke devojke na sajem v Jedren." Po vseh tadanjih časopisih so se čitale duhovite kritike o tej izvrstnej sliki, ter še vse niso dosta mogle nahvaliti tega prelepega dela. Čermaku so precej prisodili prvi lovor-venec, ter ga uvrstili med prve slikarje današnjega veka. To sliko pa je kupil belgijski kraljevski muzej v Bruse lju za 20.000 for., kjer še dandanes stoji izpostavljena, potem ko je bila skoraj po vseh z amenitejili mestih evropskih izložena. Pri tej priliki je prišla tudi v bečki „Kui)stlerhaus l, kjer se je Dunajčanje niso mogli dosti naču-diti. Takrat se je mudil na Dunaju hrvatski pesnik Utješenovic — Ostrozinski, kojega je čermakova slika tako navdušila, da je precej po njej sostavil pesem „Robije.'- Navesti hočemo samo nekoliko vrstic te pesmi, ki najlepše opisuje Čermakovo sliko. Pesnik namreč poje : ,,Jeste 1'voljni gledat naše jade, — Veljejade na prostoru malom? — Pristupite ovoj slici divnoj; — Suzami (s solzami) je ona naslikana, — Suzami cu vam ju tumačiti; — J ona če sama besjediti —- O golemu moga roda jadu, — I vama je ronit (točiti) suze gorke. — Nikada vam s uma sači ntcil'1 — In zares je to krasna slika! Šest hercegovskih devojk kakor šest rosnih kapljic spremljate dve človeški grdobi — dva črna turška bašibozuka. Nebo se je zmračilo, kakor da hoče pokriti svoje lice, da ne bi gledalo tužnega prizora. Bašibozuka sta se vsela vsak na svojo stran kakor dva lačna \olka, a med njima v sredini so devojke, od kojih dve stoje, druge pa so se vsele ali pa vlegle. Vsim je videti na licu neka neizrečena bolest in skrb , kaj da se bode ž njimi dogodilo. Človeka ta prizor posebno gine, kri mu v telesu zavre, pest se mu stišče in zdajci misli, da bi skočil, zdrobil gadne turške zveri, rešil tužne dovojke, pa jih popelje njihovemu domu ter tako vrne roditeljem milo hčerko , bratu nežno sestrico, a zaročencu morda verno ljubo. Ali kaj pravim! Bog ve, so li tudi ti še živi, ni li morda tudi njim že porinil turški divjak noža v junaško srce, a od kuče in domačije ni morda niti kamena več. Tužen je ta prizor, da tužneje ne biti more — očiten dokaz turških grozovitosti! Hrvatski beletristični list „Vieuac" je prinesel to sliko v drvorezu 1. 1875 (br. 28), a more se dobiti za 20 novč. tudi v odpravništvu istega lista na debelem papirju. Druga Čermakova slika in mnogo bolja od prve je „Ranjeni Črnogorec" V Parizi, Pragi in Beču bilo je z velikim oduševljenjem pozdravljano to prekrasno delo velikega Čer-makovega talenta , a na tisoč in tisoč eksem-plarov kopij te prelepe slike se je razširilo po celem svetu. (Požrtvovna dionička tiskara v Zagrebu dala je prirediti v svojej nakladi lep bakropis iste slike, ter se moro dobiti za za ktero tolikanj trpe in molijo, ker vidijo, da je Bog nenadoma še v trdnih letih k sebi poklical najpoglavitnejše provzročitelje sedanjih britkosti sv. cerkve, ministra Kavura, cesarja Napoleona in kralja Viktorja Emanuela, med tem ko so oni, pri 85. letih in po tolikih brit-kostih in težavah nenavadno trdni in krepki! 0 novinarstvu. iii. Ni zadosti, da katoličan le ne podpira sovražnih časnikov, temuč on mora tudi pozitivno pripomoči dobrim listom. To sledi že iz tega, kar smo omenili o važnosti katoliškega novinarstva nasproti nevarnosti liberaluega; čim bolj spoznamo, kako škodljivo da je katoliški reči brezbožno časopisje, vidimo pa nje gov globok vpliv, čim bolj nasproti vidimo, kako slabo je še katoliško časnikarstvo, ki je v sedanjih razmerah edino v stanu, v okom priti ti uevarnosti, tim jasneje nam mora biti, kako važno je za vsacega katoličana, da po moči, bodisi duševno, bodisi gmotno podpira dobro novinarstvo. V tem vjemajo se z nami najveljavnejši voditelji katoliški; tudi več škofov je razglašalo svojo pritrditev tem nazorom; znano je, da jih je tudi več, ki imajo novine pod svojim vplivom , v kterih razširjajo prave nazore med duhovščino in ljudstvom. Najpopred o dušni podpori! Kdor bere domače liste, čudil se bo najti skoro vedno le ene pisavce, vedno le ena imena. Če je list tako bolj edin, je pa na drugo stran bolj dolgočasen, bolj enoteren. Od kje tako mala podpora? Nam li manjka zmožnih pisateljev ? Jaz bi mislil, da ne ; kdor pozna uašo duhovščino (vsaj poglavitno ona piše v katoliške namene), ne more tajiti, da jih je mnogo, ki imajo potrebno sposobnost; posebno med mlajimi, ki so vajeni tudi slovničnega pisanja, jih je prav veliko, ki bi bili v stanu izdelovati izvrstne članke po osebini in obliki. Da je pa vendar pri takih razmerah faktično ne drugače, temu dalo bi se navesti mnogo razlogov. Sebičnih in samopridnib ne bom našteval ; tudi boječnosti zarad raznih nevarnosti od vseh strani ne bom omenjal. Le nektere izgovore bom skušal zavrniti. Pravijo nekteri: „Časniki so slabi, članki malovredni;" dobro tedaj potrudite se po moči, da spišete kaj bo- 5. for. Ze jeseni pa je izšla ta slika v nakladi g. Bothea tudi v oleografiji, vrlo dobro zadeta. Dobiva se po 35 for. Priporočamo jo našim bogatejim bičam in čitalnicam. Doba ježe enkrat, da odstranimo iz svojih dvoran izključ-Jjivo tujinstvo, ter da se enkrat kinčamo tudi s svojim perjem.) Ranjenega starčeka junaka nose hrabri drugovi z bojišča, a žene črnogorske, ki srečajo nosilce, pozdravljajo z velikim spoštovaujem slavnega mučenika. O na-tančnej vrednosti te slike netrebamo spominjati, dosta bode, ako navedemo sledeče besede vrlega hrvatskega veštaka in umetnika dr. Iz. Kršnjavega: „Čermakova slika (ranjeni Černo-gorec), bodi pravo rečeno, boljša je nego koja koli bodi Corneliusova v monakovskej glipto-teki, ker je bolje slikana, a ravno tako lepo risana, ako ne še bolje. Naj kdo pove kojega slikarja, ki bi onega starca na tako težak način skrčenega ne samo slikati nego tudi črtati umel, naj imenuje človeka, ki bi eno starko iz leve strani z večim sentimentom (čutilom) in boljo tehniko izdelal. Ona devojka, ki upo-zoruje drugarice, ki se okoli skale stiskajo, da naj se obrnejo, ni li to tip, kakoršnega vsa nemška šola lepšega narediti ni mogla!?" (Konec sledi.) ljega ; vredništvo gotovo bo rado sprejelo primerne spise; časnik bode se duševno mogel le povzdigniti, ako najbolji pripomorejo svoje. So tudi nekteri, ki tožijo, da nimajo časa, pa tem je pač najmanj verjeti ; vsak mesec se že vtrga kaka urica tako koristni reči, ki bi se sicer porabila v zabavanja dvomljive vrednosti; če jih bo pisarilo več, ne bode treba, da po-samesni žrtvuje ves svoj čas. So nekteri, ki tako z visocega doli gledajo na katoliško novinarstvo; nevredno se jim zdi, da bi proizvode svojega truda podajali za časuiške članke, kakor da bi imeli veljavo le za en dan ; tudi ni pričakovati, ker njih glavna nadloga je prevzetnost ; ko bi oni malo pomislili, kako izvrstni možje so se darovali publicistiki, spo znavši njeno važnost in korist, morda bi plemenih svoje nazore. A so pa tudi taki, ki principijelno ne ljubijo novinarstva, ki se ga boje, kakor pri-dobitka novega časa, ki imajo za nepotrebno zapravljen čas onega , kterega kdo porabi za pisanje ali branje časnikov. Tudi jaz nisem onih, ki iščejo v časnikih izvleček in vrhov-nost vse modrosti in vednosti, marveč nasproti pripoznam, da je novinarstvo mnogo pripomoglo k nesamostalnosti v mišljenji, k odvisnosti v delovanji, da je mnogo krivo dandanes vladajoče površnosti, a če zavržete, kar je slabega, zakaj ne sprejmete, kar je dobrega ? Vi povsod vidite le liberalno novinarstvo; da — ono je neizmerno škodilo ne le veri in nravu, ampak tudi duhu samemu ; a če se ozremo na izvrstne nasledke katoliškega novinarstva, če preiščemo temeljno resnico, ki je podlaga časnikarstvu, spoznali bomo, da je novinarstvo v sedanjih razmerah opravičeno samo na sebi, da je potrebno posebej katoliško. Vednost je škodila cerkvi, aktera? Napčna, zlorabljena; isto tako novinarstvo. Gotovo ne taji nihče, da nam je treba orožja proti brezbožnemu časopisju; če nam vzamete katoliško novinarstvo, dajte nam drugo orožje , ki bi ga bilo v stanu nadomc-stovati! Katoličani moramo sc marsikaj učiti od sovražnikov ; zakaj otroci teme so umneji, kakor otroci luči. Večina pa vseh onih, ki se izgovarjajo na različne načine, je prelahkomišljena in pre-mlačna ; in to je glavni vzrok. Koliko dalo bi se storiti , ako bi bili bolj goreči, bolj daro-valni, bolj delavni! Posebno v oziru dopisov stori se tako malo in vendar je v vshki de-kaniji kdo, ki bil bi v stanu poročati v katoliške liste posamne dogodke dotičnih krajev; drugi, ki niso za pisanje, naj bi ga vsaj s tvarino podpirali. Z bojišča. Turki že skoraj ne bodo imeli vojakov, da bi branili glavno mesto pred sovražnim napadom, (»rncral Kariccki je namreč na Šipkiucm klancu 9. t. m. vjel vso turško trnu u »stavljeno vojno, to je 41 hatalijonov v. IO baterijami in enim polkom konjikov. Ob enem je bil general Karzev 7. t. m. odposlal 4 batalijone in 300 kozakov. ki so Turke prijeli pri Kornaru, kjer so jim zapirali pot čez Trojanski prelaz, ter jih pregnali in zastavo rusko nataknili na Balkanu na kraju, ki je eden najvišjih. Iluska prednja straža se je pomaknila proti Tekeu. 6. t. m. je polkovnik Krasovski Turkom vzel Ahmedli, 7. pa Devičjo Mogilo ter jih vrgel nazaj do Staraje Reke. Turkov je padlo pri tej priliki 270, Flusi so v obeh dneh imeli 18 mrtvih in 187 mož z 2 častnikoma pa ranjenih. Knez Mirski je zašel Kazanlik, Skobeljev pa vas Šipko. Potrosavadski polk je brez boja 7. t. m. vzel Kislo na cesti proti Tverdici, Seleginov polk pa se je iz Zlatarice pomaknil proti Stav-rokški plaujavi, kjer je bilo 600 oboroženih turških podložnikov. Pri Vidini so bili Turki planili iz trdnjave na tam stoječo rumunsko vojsko, pa niso nič opravili. Mostovi čez Donavo so še vsi podrti. Črnogorcem se je trdnjava v SSarn vdala na milost iu nemilost. Srbi so zaseli Leskovac na jugu od Niša, kterega so bili Turki popustili. Kuršumlje pa so Turki boje zopet vzeli. Iz Erzeruma poroča Kapudan paša, da je premagal oddelek Rusov, ki so hoteli pri Ilidži razdejati telegraf. Rusko vradno poročilo pa pravi, da so pretrgali zvezo med Er-/.erumom in Trapezuntom. Muktar paša z nekim malim oddelkom stoji v Baiburtu, v Er-zerurnu pa zapoveduje Ismail paša. Kaj l>o z Bulgarijo? V Carigradu so se vendar le odločili Ruse prositi za premirje in naposled z njimi skleniti mir. Vojaški načelniki so dobili povelje, da naj se o tej reči dogovore z načelniki ruskimi. Premirje se bode boje sklenilo za en mesec ali k večera za 6 tednov in v treh dneh upajo v Carigradu zvedeti ruske pogoje. Turki bi seveda najraje videli, da bi ostalo vse pri starem , in da bi morda Rusi še sami trpeli vojne stroške; toda Rusi bodo to priliko porabili, da pobotajo s starodavnim dušmaninom zadnji račun, kakor je nedavno rekel veliki knez Nikolaj svojim vojakom. Mirovni pogoji, ki jih bode Rusija stavila, že niso znani, a toliko je gotovo, da bodo slovanske dežele rešene turškega jarma in da postanejo samostalne. Že pred nekimi tedni so časniki to reč pretresali in že tedaj se je govorilo, da pride na prestol bulgarski kak evropejski princ, samo ruski princ ne sme biti. Vedeli smo, in že davno naprej pravili, da si bo evropska diplomacija prizadevala, po mirni poti izviti Slovanom dobičke krvavega boja in prelite krvi, dobičke veiikanskih žrtev ruskega naroda. Tedaj slovanski princ ne sme priti na bulgarski prestol? Zakaj ne? Zato, da Slovani v obče ne bodo imeli od te vojske nobenega dobička, nobenega pomnoženja svojih moči. Le slovansko misleč vladar zamore iz Bulgarije narediti slovansko državo ; ravno tega pa Evropa neče ; ona hoče Bulgare narediti mrtve za druge Slovane, hoče politike neveščemu narodu dati evropskega princa, kateri bo narod po svoje, to je v pro-tislovanskem smislu odgojeval, in če mogoče odtujil Bulgare od drugih Slovanov in se morda le kedaj proti njim — bojeval. Slovenci smo se veselili osvobojenja Jugoslovanov ne samo iz natornega sočutja, ampak tudi iz lastne koristi. Mislili smo dobiti na osvobodjenih Bulgarih in Bošnjakih moralno zaslombo, duševno pomoč ; v drugem oziru pa smo zopet upali, da bo marsikateri Slovenec v tistih rodovitnih krajih svoj kruh našel, in si namesto v daljni Ameriki, tam poiskal drugo domovino; mislili smo na dalje, da bodo naši obrtniki tam doli „med brati'' svoje izdelke laglje prodajali, kakor med kakim tujim narodom. Vse te nade bi nam skoraj zatrla zvita diplomacija. Mislimo si v Bulgariji kakega nemškega princa! On bo le svoje ljudi, to je Nemce, k sebi vabil, le Nemcem bo v prvi vrsti odpiral vrata, da bodo tam doli lahko kupčevali. Če mogoče, bo tudi po malem začel deželo ponemčevati, ker nekteri Nemci brez tega živeti ne morejo. Saj se že Rumunci davno pritožujejo, da so dobili pruskega princa, ki hoče vse po pruskem izgledu organizirati. a Rumunci so Romani, romansko pleme pa > bolj trdno drži svoje posebnosti, in svojega >zika, kakor Slovan. Slovan je od sile mehak. ji Bulgar bo celo z vsem zadovoljen, ker najslabša vlada bo boljša od prejšnje turške. Zato se je res zelo bati, da bi nam kak nemški princ v Bulgariji neznansko veliko škoditi za-mogel. On bo hotel poznati samo svojega Bul-gara; vsak drug Slovan Srb, Hrvat ali Slovenec, ki bo doli prišel, smatral se bo za tujca, in Nemec bo pred njim prednost imel! Poleg tega bi bil tak vladar pokoren migljeju Bismarkovemu, in bi vse to storil, kar bi mu ta nasvetoval. Le v ta namen je bil pruski princ Karol v Rumunijo poslan, da zadobi Prusija tam doli odločilno besedo; in če bi še v Bulgarijo prišel kak Ilohenzollerec, potem bi bil jugoizhod popolno v nemški oblasti! V tem obziru bi še rajše videli Francoza, Laha ali Angleža, kateri bi se dali laglje predelati v Slovana, kakor kak Nemec, ki bi le nemško politiko uganjal Slovanstvu na kvar. Če prav prevdarimo, ima pa ravno kak nemški princ največ upanja, da pride na bulgarski prestol. Ruski car se bo hotel hvaležnega skazati za prijateljsko nevtralnost Nemčije, in ji bo rado-voljno izpolnil njene želje. Morda je to že davno Bismark nameraval , in morda je prav zato tako ostentativno Rusijo podpiral, da bi mu Rusija zaupala, ter izročila lepo bulgarsko zemljo posreduo njegovej oblasti. Žalostno bi bilo, ko bi se to vresničilo, in škoda bi bilo za prelito slovansko kri, če bi se naposled vsedel kak nemški princ na mehki sedež bul-garskega carstva in konečno morda še Madja-rom zaveznik postal proti Rusiji, če bi se mu iz Berlina tako velevalo. Kajti pomisliti moramo. da rusko-nemško prijateljstvo ne bo dolgo trpelo, in za ta trenotek, ko se bo razrušilo, pripravlja Bismark morda že sedaj potrebne priprave. Politični pregled. V Ljubljani, 11. januarja. Avstrijske dežele. Državni zbor se je včeraj zopet sošel. Dela ga čaka obilno, ker bode imel pretresati in rešiti razne predloge o novi pogodbi z Oger-sko, ki pa ne daje veliko upanja, da bi se dovršila tako gladko, kakor ste si mislile dunajska in ogerska vlada. Mnogo reči namreč je, o kterih se naša in ogerska zbornica ne morete porazuuieti; naj imenitnejši so povračilo davkov, določilo skupnih stroškov, dolg 80 milj. gld. narodnej banki, davek od pridelkov in od žganja, podpora avstrijskega Lloyiia in še nektere različnosti glede colnine. Cesarska namestnika Weber in TaafTe dobita, kakor piše „N. fr. Pesse", druge službe. „P. Llovd" pravi, da je grof Taaflfe odmenjen za bankinega guvernerja. Nileličcva pravda se je v Budapešti pričela. Od pozvanih prič jih 8 ni bilo prišlo! dolže ga veleizdaje, ker je v nekem govoru v Belgradu boje rekel, da se mora južui del od Ogerske odtrgati in zedimti s Srbijo. Miletič je rekel, da je bil takrat, ko je imel omenjeni govor, v Belgrad prišel in se knezu predstavil, da bi mu razložil, da nasprotovanje ,,Zastave" proti srbski vladi ne velja vladajoči .rodbini. V nanje države. Angleška je sprevidela, da bi ne bilo dobro vtikati se v pomirovanje med Rusijo in Turčijo, ter je poslednji svetovala, da naj se sama obrne do Rusije. Kadar se bode pa mir sklepal, se hoče Anglija potegniti za evropske (?) in angleške koristi. Na Italijanskem so po smrti Viktorja Fmanuela njegovega sina Humberta oklicali za kralja, ki je potrdil dosedanje ministre. Ranj-kega kralja je pred smrtjo spovedal od papeža poslani sakristan msgn. Marinelli, tudi papežev hišni prelat msgn. Oenni ga je obiskal, kraljevi kaplan Auziuo pa mu je podelil sv. popotnico in poslednje sv. olje. — Vnanji državniki so se še tisti večer (!). t. m.) poklonili novemu kralju in mu izrekli svoje sočutje zarad smrti očetove. Vradni list je pa objavil oklic novega vladarja do Italijanov. Novine so bile vse črno obrobljene. Izvirni dopisi. 'ii iftirnc, 9. januarja, (f Matej Vovk.) Danes smo hladni zemlji izročili truplo 7. t. m. v Gospodu preminulega g. Mateja Vovka, duhovnika v začasnem pokoju. Itanjki že več let ui bil trdnega zdravja; zadnjo jeseu se ga je pa jetika tako zelo poprijela, da sovsidvo mili, ali bo še kdaj okreval, dasiravno si je sam do zadnjega upanje dajal. Ni še leto preteklo , kar je mirnska fara zgubila dva dušna pastirja v nar boljših letih. Po smrti župnika Mullerja je bilo farno oskrbovanje izročeno ranjkemu g. Mateju, kteri si je v tem poslovanji pri znani svoji občutljivosti zdravje še bolj spodkopal. Bil je pokojni narodnjak z dušo in telom , goreč in delaven kakor na cerkvenem tako narodnem pozorišču za blagor milega naroda slovenskega. To marljivost mu je menda že navdihnila ona krasna stran gorenjska, o kteri neumrli Preširen poje: ,,da dežela kranjska nima lepšega kraja", oni „kinč nebeški", ona rajskaa okolica bleškega jezera , ki mora s svojo čarobnostjo razvneti čudeče srce k ljubezni do drage očetujave. — Rojen je bil namreč v Gradu ob bleškem jezeru 16. sept. 1841. Vs-topil še kot dijak v red sv. Frančiška , posvečen v mašnika 24. sept. 1864. Bil potem nekaj let suplent na novomeški gimnaziji, kjer je dobil z višjim dovoljenjem odpust iz reda ter stopil med posvetue duhovne 1. 1872. Kot goreč duhovni pomočnik deluje 2 leti v Mokronogu in potem na Mirni do lanske jeseni — kjer je zdaj našel tudi zadnji mir in počivališče na št. helenskem pokopališču. — Ranjki Matej ni bil le v besedi narodnjak, ampak tudi v djanji, kar je pokazal pri vsaki priliki. Podpiral je skoro vse slovstvene zavode, bil je ustanovnik slovenske Matice, dosmrtni družbe Mohorjeve, naročen na več slovenskih in drugih konservativnih listov. Svojo bogato zbirko lepih slovenskih in drugojezičnih knjig je neki volil semeniški knjižnici ljubljanski. Ob volitvah je neutrudeno delovel za narodno stran; še pri zadnjih je — akoravno zelo slaboten, osebno podučeval ljudi, ki so ga bili tudi s sedanjim za domovino vnetim g. župnikom Urbanijem izbrali za volilca, daje v Trebnjem glasoval za narodne kandidate. — K njegovemu pogrebu se je zbralo veliko ljudstva iz domače, kakor tudi iz inokronoške fare, kjer je pastiroval, in mnogo njegovih znancev duhovskega in posvetnega stanu, ki so mu tudi razun v cerkvi za slovo ginljivo zapeli pred hišo in na grobu. Končam pa to naznanilo gotovo s srčno željo vseh nazočih, da bi nebeška kraljica, ktere milo podobo je on toli-krat gledal in ktere slavo je mnogokrat kot dober cerkveni govornik z navdušeno besedo oznanoval, da bi nebeška Kraljica ranjkemu g. Mateju izprosila večni mir in rajski dom. Iz Kamnika, 9- januarja. (Tolovaj s k napad.) V našem okraju že dolgo ni bilo slišati o tolovajskem napadu, kakoršen se je zgodil v soboto zvečer v naši okolici. Med 6. in 7. uro sta se namreč posestnik in mlinar Matej Drolc in njegov sosed iz Kamnika vsak na svojih saneh peljala domu proti Go-renjemu Tuhinju. Kake pol ure od mesta pa ju napadejo trije rokovnači. Prvi voznik zapazivši nevarnost je vdaril po konji in jo srečno popihal. Drolc pa ni bil tako srečen. Eden omenjenih rokovnačev se med tem, ko sta se druga dva skrila v grmovje, vstopi od zadej na sani in začne z nožem zbadati moža, ki je začel na pomoč klicati. Sosed, ki se je bil že odpeljal, se na to vrne nazaj in je z revolverjem, kterega je imel pri sebi, ustrelil na telovaja, pa ga ni zadel. Potem sta ga z Drolcem zgrabila in sta ga hotela zvezati, pa iztrgal se jima je iz rok ter pobegnil. Drolc je še le zdaj čutil bolečine v trebuhu; nemudoma so poklicali zdravnika, ki mu je obvezal 5 ran, pa ker je bilo poškodovano tudi drobovje, ga ni bilo mogoče rešiti in Drolc je 7. t. m. umrl. Ravno isti večer se je iz Tuhinja domu v Kamnik peljal meščan Frbhlich , kterega sta omenjena Tuhinjca opomnila na nevarnost ki mu preti pred tolovaji. Res so tudi njega napadli. Eden je skočil k konju in ga je hudo ranil na vratu, pa prišel je med tem pod sani, druga dva pa sta omahnila na stran in meščan jim je srečno ušel. Pravijo, da predrzni tolovaj, ki je z nožem napadel Drolca, je neki potepuh, ki je še le nedavno prišel iz ječe. Menda se mu je tam predobro godilo, da hoče z novim hudodelstvom zopet za dalj časa priti tje. Skrajni čas bi tedaj bil, da bi se taki nevarni ljudje ostrejši kaznovali in po kaznilnicah ne pitali, ampak postili in pokorili. Ta pa, ki je zavratno umoril mirnega popotnika, pač ne zasluži druzega kakor vislice, kadar gosposki pride v roke. Korena, krške 1'are 2. januarja. Kmečki ljudje pri ženitvi premalo gledajo na to, ali bo zakon zares tudi srečen ali ne. Glavno načelo jim je, da sta sin ali hči dobro preskrbljena. Bosta pa li v zakonu srečna ali ne, na to se dosti ne gleda. Tudi v našem okraji se je neki posestnik poročil s hčerjo premožne luše, kteri se je prej dobrikal skoz 4 leta in jo zapeljaval. Pa komaj je bila poroka dovršena, in so se svatje zbirali, da bi šli na že-uitovanje, je ženin zginil; svatje odidejo v nevestino hišo, in pošljejo godce ženina iskat, ki ga naposled najdejo doma in pripeljejo na svatovščino. Ko pa je ženitovanje minulo, bila sta si ženin in nevesta zopet tuja, nista spre-dovorila med seboj, ter sta vsakako ločena. Mladenči in deklice, pa tudi očetje in matere imejte pri sklepanju zakonov vedno predoČmi prihodnost in srečo svojo in svojih otrok. Nemškutarski glas se je začel tudi pri nas širiti, in ne zamerili bi mu, če bi dotični ljudje res znali nemški govoriti, ali to vam je nekaka zmes nemških in slovenskih besedi, ki more pri vsakem človeku stud zbuditi. In taki ljudje se hočeje še naši duhovščini v bran postavljati in se ponašajo, kakor da bi bili vso modrost z veliko žlico zajemali, ker par nemških, dasi jako popačenih besedi umejo. Domače novice. V Ljubljani 12. januarja. (Ker je Lerelicrjeva knjigaruica) zaprta in p. i. naročnikom raznih v snopičih izhaja-učih knjig, zabavnikov in drugih reči ne more več pošiljati, priporoča se Kierrova knji-garnica p. i. občiustvu, ki mu bode dotična nadaljevanja raznoterih knjig ali zabavnih časni- kov točno in urno poskrbovala. Naslov za vna-nje naročbe se glasi: O Klerr-ova knjigarnica na Starem trgu v Ljubljani. (Banka „Slovenija") bode prodala svoji ■hiši. Kdor hoče eno ali drugo kupiti, naj to do 15. februarja s kupno ceno vred naznani bankinemu ravnateljstvu. Hiša v zvezdi je cenjena ua 38.000 gld. (Protestantovskej šoli) v Ljubljani je učni minister podelil pravico javnosti. „Tagblatt', se zarad tega silno raduje, ker je s tem zagotovljen obstanek ljudske šole z nemškim učnim jezikom. S tem je „turški" list zopet pripoznal, da njegovi stranki ni tolikanj za ljudski napredek, kakor marveč za ponem-čevanje. (Slovensko gledališče). V torek 15. t. m. se bode prvikrat predstavljal mikavni igrokaz v 5 dejanjih in 7 podob ,,lloman ubozega mladega moža'1 ali „Ubožani plemenitaž." — Vstre-zaje zahtevam pustnega časa pa pripravlja dramatično društvo za predstavo burko — ka kor navlašč za pust — ,,Robert in Bertranr v 4 oddelih s petjem , plesom in navlašč naročena, in čujemo izza kulis, da jo je nas talentirani kapelnik, g. Stbckl, mojstersko spisal ter da so skušnje za petje in igro prav živahne. (Železnica) na gornjem Štajarskem in Avstrijskem bila je včeraj tako zametena, da so se vsi vlaki zakasnili. (F otroški bolnišnici) na Poljanah bodo v nedeljo 13. t. m. obhajali božičnico, pri kteri se nadejajo obilne vdeležbe p. i. podpornikov in vstanovuikov. Razne reči. — Duhovske premembe. V lavan-tinski škotiji: Župniki so postali čč. gg. Vinko Geršak pri sv. Kungerti na Pohorju, Jakob Košar na Zgornji Poljskavi in Jožef Sovič v Stopercih. Č. g. Jožef Satler pride za kaplana v Šmartin pod Šalekom, č. g. Jož. Črnko pa v Frajham. — V tržaški škofiji: Umrl je l.t. m 1. g. Peter Degrassi, sostolni vikar in katehet v Kopru. R. I P. — Narodna čitalnica kamniška napravi prihodno nedeljo 13. t. m. veselico s sledečim programom; 1, Mihova ženitev, zbor, 2. „roka v roko" za 2 citre od J. Umlaufta igrana na 4 citre in na Streich citre , priredil Fr. Ozbič. 3. Večerna, čveterospev od A. Iliir-tl-a. 4. Vojaška, zbor, od dr. B. Ipavica. 5. Kdor prej pride, prej melje, šaloigra z kupleti v 2 dejanjih. G. Ples. Vstopnina navadna, začetek ob 7 uri zvečer; k tej besedi najuljud-neje vabi Odbor. — Goriška čitalnica. Pri občnem zboru dne 29. decembra 1877 so bili izvoljeni: za predsednika: prof. Mat. Lazar, za denar-ničarja: g. Lovro Rabič, za odbornike: gg. Dr. N. Tonkli, Ant. Šantelj, Fr. Povše, Fr. Vidic, Fr. Vodopivec ml., Ant. Hribar, Ant. Skubin, za namestnika: gg. Fr. Furlani in Tance. Odbor seje 30. t. m. konstituiral tako-le; Predsednikov namesthik g. Fr. Povše, knjižničar g. Ant. Šantelj, hišni gospodar g. Ant. Skubin, pevovodja g. Ant. Ilribar, tajnik g. Fr. Vidic. V veselični odsek so izvoljeni gg. Dr. N. Tonkli, Ant. Šantel, Fr. Vodopivec Ant. Hribar, iz neodbornikov pa gg. Avgust Skraba, Ant. Ferfila, pa Fr. Furlani. — f C. g. Jožef Polič, kurat v gra-diški hiralnici in rojen Slovenec od sv. Urbana pri Ptuju je umrl. Bil je zvest narodnjak, in podpornik slovenske književnosti. R. J. P. — Tržaški 1 a ho ni so vsa gledišča za- prli, ko so zvedeli, da je italijanski kralj umrl. To ravnanje preseda celo nemškim liberalnim listom, ki bi pa ne smeli pozabiti, da ravno uemško - liberalna stranka zatirovanje slovenski živelj največo potuho daje lahonskim rogovil ežem. — Počasen strup. „O, za božjo voljo!' rekel je zdravnik nekemu, „vi pijete kavo! Ali ne veste, da je kava počasen strup?" .,0, to je da, počasen pač mora biti, ker ga pijem že čez šestdeset let," odgovori oni. — Do b e r o d g o v o r. Plemenitnik djal je v družbi: ,,L)a bi imel jaz zabitega sina moral bi postatati duhoven". Po naključbi pričujoč duhoven pa zavrne: ,,Vaš gospod oče bili so drugih misli. — Brez jezika. ,,Oh vendar nisi mrtva? vpraša/ je skrbni mož ženo , ko je blizo nju treščilo in je ona padla na tla. ,,Mrtva ne odgovori, „le govoriti ne morem." — Iz mode. Gospa vprašala je zdravniku o koristi zdravila, ktero je bilo sedaj ravno \ modi. „0 prav dobro je," odgovori vprašani „saino prosim, hitite; magajo k večem šest kajti taka tednov." zdravila po- TrlcKrHllt-iie denarni' ren». 11. januarju. Papirna renta 63.70 — Sreberna renta 66.00 — Zla taienta 74 70, — 18601etno državno posojilo lir, 75 Bariktn« «)ii"je810— Kreditne akcije 221.25 - Lomi 11!).10 — Srebro 103 85,— Ces. hr cekini 6 66.— 2u frankov '.151. Umrli so: Od 8. do 11. januarija: Marjeta Juger, želez, komi v. 44 I., za jetiko. Polde Mcrlak, vrad. o. 2 I., za vodeno glavo. Marija Zvokelj, mokar. ž. 7.S I., za pljuč, nico. Cecilia Lavrič, kuharica 10 1., za vodenico. Laura Jagodic, d.n k. višjega nadz. o. 41., za sušieo. — Tomaž. Vidunič, vojak 53 pešpolka 24 1. (31. 41 «1 «1 Janez Fabian, štacunar pred šolami v Ljubljani jjj XI prodaja /raven pravega nlrikanskega ka-ilila z dišečo primesjo ali brez nje in cer-kovne Mlli-sveče zanaprej tudi po nizkih c e n a h voftfcne iz tovarne Alojzija Hadorja v Gorici, ki je bila odlikovana se srebrno svetinjo in Pa- « 14. januarija: 2. Ncmanič iz Božakova, 2. Slo-brdnik iz S amne vasi, 2. Kocjan iz Želebej, 2. Kra-marič iz Bojane vasi, 2. Horvat iz Binlnarc vsi v Metliki, f1: častnim diplomom pri svetovni razstav rizu leta 18f)5, na Dunaji leta 1873, ravno (ako pri razstavah v (Jorici 1854, Monakovem >-; 1855 in Trstu lota 1871. — Te svečo so iz £ čistega voska od čebel , ki se ne kidajo in g ne onečedijo altarja; gorijo mirno in se po- * časi povžijejo. ^ H čn Vsaka naroSba se hitro in natančno izvrši po pošti ali železnici. (1) >8 Žitne cene preteklega tedna. Za tiste, kterim nova mera in vaga še ni gladka, pristavili smo, koliko bi reči veljale po stari meri. 1 hektoliter znaša 3BO/,0„ mernikov. V Ljub- V Novem- V Kranj i V Mari- V Ptuju VOrmnžn V Trstu V Celovcu V Zagrebu 1{ (> ('• j lj"ni mestu boru _gl. kr. gl. kr. gl. kr. gl. kr. gl. kr. gl. kr. gl. kr. gl. kr. gl. , kr. „. . (hektoliter 9 7G 10 20 10 I 80 9 60 9 ! 60 8 | 80 — - <> 34 8 90 Psemee (mernik 3 - 3 51 3 J 10 2 92 2 95 2 70 - - 2 87 2 73 „ .. (hektolitor 6 50 7 : — 7 80 6 20 6 20 6 80 — — 6 j 34 7 - Kezi • ' (mernik 2 2 15 2 | 45 1 90 1 90 2 9 — - 1 92 2 15 . . (hektoliter 5 85 6 30 0 16 5 ! 40 5 40 5 40 — — f> 20 3 80 Ječmena (meruik , 80 1 63 1 80 I 60 1 66 1 6« — — 1 01 1 16 ... (hektolitor 7 30 7 28 7 30 8 - 6 i 70 4 60 — — 6 86 7 80 Ajde ' ' (mernik 2 26 2 j 22 2 24 2 46 1 88 1 40 — - 2 11 2 40 p (hektoliter 6 50 6 1 — 6 16 6 40 5 60 7 80 — — 4 46 6 60 n'os'1 ' (mernik 2 ' - II 85 I 88 1 97 1 62 a J 40 — — I 36 2 3 ,„ v. (hektoliter 7 48 7 30 7 20 6 50 6 — 5 j — — - 5 18 6 40 urmce £mernik 2 30 2 24 2 21 2 3 1 85 1 95 — - 1 60 1 97 _ (hektoliter 3 >26 Si 90 3 67 3 10 3 36 3 I 55 — — - 80 3 20 °v8a • (mernik 1 j - 1 I 10 1 6 1- 1- 1 6 - - - 92 1- __i i_I__