94
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
157.
Rastlinstvo v Avstraliji.
Nikjer na svetu ni grmovje tako značajno za cele predele, kakor v Avstraliji. Potniku, kateri je hotel prodreti v notranjo zemljo, da jo prouči, bila je taka gošča cesto jedina zapreka, kateri ni mogel premagati. Siljaste in trnjeve veje vsak čas pešca ustavljajo na potu, in jahači z natvorjenimi konji morajo odjenjati od smele nakane, da se skozi goščo prerijejo. Ko je potnik Leich-hard potoval po Avstraliji, ustavljalo ga je neprehodna grmovje na tedne in mesce, tako da je moral poiskati rečnih dolin in ondi ob vodi potovati, četudi je zbog tega moral velike ovinke delati. Pa tudi mnogim drugim potnikom se je godilo prav tako, in so morali mnogi popustiti svoje osnove ter udariti po drugem potu, kjer jih gošča ni ovirala.
V jednej vrsti grmovja, ki je nazivajo „Malley8crub"y rase vrsta nizkega, trnjevega evkalipta. Kedar človek z višine pregledava to neprehodno grmovje, poloti se ga nenavadna otožnost. Kakor daleč oko nese, povsodi vidi sivo in tožno pernato morje, iz katerega redko kje moli višje drevo. Vse je tu enolično, pu4o. Kakor kakti v ameriških pustinjah dajejo žejnemu potniku jedino pijačo, tako nahajamo tudi tu v večjih deblih jedino vodo<^ 8 katero si potnik ob vročini žejo gasi. Skozi take gošče so tu pa tam presekani potje, ali kedar Človek po njih koraka, vidi se mu, kakor da stopa po jarku, ob katerem se vzdigajo strme stene. Druga vrsta gošče se naziva „Mulgascrub", to je pravo strašilo avstralijskim potnikom* Tu rase vzlasti jedna vrsta akacije z ozkim igličastim perjem in hudim, prav strupenim trnjem. Po tleh rasejo še tudi trave, in zato zahajajo le-sem pastirji s svojimi čredami. V tretjej vrsti avstralijskega grmovja, ki mu vele ;;Brigaloscrub" rase neštevilna množina grmov. No tudi v prvi dve vrsti se mešajo dosta potov mnogoštevilni drugi grmi, ali vsi ti grmi ne spreminjajo prav ni6 lica dotičnej gošči, ker tudi oni imajo jednako perje \n jednake boje. Kedar pa se gošča ogrne s cvetjem takrat se košati v veličanstvenej lepoti.
Slane pustinje avstralijske so obrasle z rastlinami onih istih rodov, kakoršnih nahajamo po slanih pustinjah v Aziji in Afriki.
Tu je treba tudi omeniti rastlinskega sveta, kateri je v neposrednej bližini Avstralije se razvil, in to na Novej Zelandiji. V vedno zelene gojzde so se tu združile razne mirte, lavorike in storžnjaki širokega perja. Temu drevju se še pridružujejo drevesaste praproti, pa dolge liane, katere se tako previjajo in prepletajo, da^ ni moči skozi gojzd prodirati. Suhe ravnine in gorske obronke so pokrili  razni grmi in razne praproti.   Malo
ne sedmi del vsega avstralijskega rastlinstva so praproti, katero pokrivajo nepregledne revnine. Kedar človek pogleda te praprotne poljane, vidi se mu, kakor da nas je nekdo prestavil v dobo premogove tvorbe. Nova Zelandija nima gotovo nobene hranive rastline. Prastanovniki so morali tu se preživljati zlasti z ri-barstvom. Samo eno praprot so našli, katera ima hra-nivo korenje. Omeniti moramo še tudi novozelandijskega lanu, od katerega dobivajo izvrstno in čvrsto vlakno za razne pletenine. Rastlinsko lice se je danes v mnogih krajih Nove Zelandije spremenilo, ker so Evropejci do-nesli mnogo kulturnih rastlin.                ^
158. Melbourne. Pot v Castelmaine. Kitajci.
Zasidrali smo se koncem avgusta 1857. 1. na po^ brežju južne Avstralije v zalivu Filipskem, od koder nas je mal parnik po reki Yarra-Yarra koj odpravil v Melbourne. Plavba naša s pristanišča newyorškega je trajala cele štiri mesce.
Melbourne, glavno mesto naselbine Viktorijske, bilo je še pred malo leti neznatno; neisaj neuglednih barak je stalo na pobrežju. Ali v kratkem času je zrasel tako slavno, da dandanes zavzema častno mesto med svetovnimi mesti. Ima mnogo veliko lepih in dragih stavb, zlasti v Elisabeth-streetu. To je najživejša ulica vsega mesta, v katerej se na stotine trgovinskih zavodov nahaja. Zlasti pa se ponašajo banke melbournske z gizda-vostjo in izredno krasoto. Prva je banka „Victorijaj„ kjer v prvič videl čisto zlato v velikih kosovih, in po odrih tako lepo zloženo, kakor pri nas opekajo pokladajo. Vsak tak vlit kos je tehtal 50 funtov. Razen mnogih dobrodelnih in naučnih ustanov ima Melbourne tudi vseučilišče in dragocen vrt botaniški. Ta čas so pričeli staviti tudi novo poštnj poslopje, ki bode, kakor je videti; monumentalna zgradba.
Mesto je jako obljudeno, in to z ljudmi vseh barv in plemen. Vsak narod, vsaka zemlja je poslala svojih srečelovcev. Zato je tujcu do celega nezmožno dobiti tu kmalu dela. Nekaj dni sem pohajal z nekaterimi došlimi izselniki po šumnem mestu z nadejo, da vendar kje do-bodemo dela. Ali kamorkoli smo prišli in poprašali, povsodi 80 nas na kratko odbili. Ni nam kazalo drugo, kakor iti dalje. Pogovoril sem se s svojimi dru-govi, da koj jutri zgodaj odidemo na zlato polje, ki leži nekaj milj za Melbournom. Nakupivši si potrebnih ša-torov in orodja, odrinili smo s solčnim vzhodom. Pet nas je bilo: trije Nemci, eden Poljak in jaz Čeh.
Krajina okoli Melbourna je sama ravnina z malimi višinami, ali jako rodovita. Na dvajset angleških milj se širi polje, posejano s pšenico, ki ima tako lepo in težko klasje, da podobnega še nikjer nisem videl. Polje je večinoma objeto z žičnato ograjo, da živina ne more v škodo   zahajati.   Naselniki   so   skoro   zgolj Irci, potomci
95
nekdanjih izgnanih hudodelnikov. Premožni so, ali nena-obraženi. V šolo niso hodili, sveta ne poznajo, in kdor ni Anglež ali Irec, menijo da je Nemec, katere prav tako sovražijo, kakor Angleže.
Šli smo po potu vedočim naravnost k kopaninam castelmainskim. Prvega dne smo hoteli dvajset angleških milj prepotovati, da bi na noč prišli do prvih gojzdov od koder drva v Melbourne dovažajo. Ali radi dežja in blata nismo mogli skoro naprej. Nastopil je uže september, ko se prično v Avstraliji hladni in silni nalivi, kateri tudi oktobra ne prenehajo. Večer se je bližal, a mi nikjer nismo še našli primernega mesta, da bi obstali. Še le pozno na večer zagledamo poslopja irskega naselnika, in blizu samotno streho, pod katero seno zmetavajo. Zve-selili smo se čes, da čez noč tu ostanemo in se spočijemo. Ali koj ko smo se v ta brlog zarili, ovohali so nas domči psi in začeli tako lajati, da je kmalu na to priletel nad nas gospodar z dvema hlapcema, in nas izgnal. Prosili smo, naj nas pusti pod streho, ali ni se dal preprositi, radi ali neradi smo morali naprej. V temi in blatu smo bredli dalje vso drago noč. Za rana smo prilezli vsi utrujeni in premočeni k gojzdu. Tu »mo postavili šatore in zakurili velik ogenj. V baraki, ki je stala na robu gojzda nakupili smo hrane, in dva dni smo tako prebili v lesu. Ker pa dež le ni ponehal in se lepšemu vremenu ni bilo nadejati, vzdignili smo se zopet. Prišli smo k prvim kopaninam. Pred nami se je širila razsežna dolina, po katerej je tekla jako nupeta voda. Kamorkoli smo pogledali, povsodi vse sami jaški ali šahte. Po navršjih so se belili mnogi stani, z drogov in plaht postavljeni. Tu so stanovali večinoma Kitajci, katere je bila nenasitna dobičkaželjnost le sem prignala. Pogledavali so stare, sem in tje uže posute jaške, in z vso svojo marljivostjo so komaj toliko prislužili, da so za silo živeli.
(Dalje prihodnjič.)