—--T---«€ie3K»:S£3tt<>----
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in vel j A za celo leto S gold. 50 kr., za pol leta 1 gold. 30 kr.
Tečaj VIII. V uubljanl 1. aprila 1868. List 7.
Aprilu.
Prinesel si cvetke In berstje razvil, Pa kdo bi teb' upal Nestalni april?
Med tiči nekteri Ti slavo pojó, A skušeni drugi Pa z glavo majó.
Na videz nam kažeš Prijazen obraz, Za herbtom pa skrite Nevihte imaš.
Tud' jaz se bom zopet Še v kožuh zavil, Le kdo bi teb' upal — Nestalni april?
A. P.
Izobraženost.
Malokteri ve, kaj obsega in zapopada beseda ^izobraženost", vendar skoro vsak hoče biti izobražen. Če pogledamo, kaj da je pomen te besede, najdemo, da izobraževati se pravi iz tvarine, ktera še niuia lepe in lične podobe, kaj ličnega, očem dopadljivega napraviti. Človek pa ima od stvarnika lepe zmožnosti na duši in telesu, ki se zelo zelo dajo izobraževati in upodobovati. Če tedaj vzamemo to besedo po njenem bistvenem zapopadku, se izobražen človek imenuje tisti, čegar dušne in telesne moči in darovi so izobraženi, kolikor mu je to mogoče doseči po njegovi naravi, po njegovih okoliščinah, po njegovih dušnih in telesnih lastnostih. Odgoja in izobraževanje ste si v tem podobni, da vsaka teh si prizadeva človeka na višjo stopnjo pripeljati. Mladi človek se odgaja,
t
se uči; to ga napeljuje k izobraženosti; odraščeni človek se pa izobražuje; on bere knjige, premišljuje, prevdarja, skuša, in to ga izobražuje. Poslednji namen vsega izobraževanja je pa posvečenje, kar Bog od nas tirja, in za kar nam v svoji cerkvi pripomočke ponuja.
V navadnem življenji je omikan tisti, kteri se zna po vnanje lepo vesti in obnašati, da se v očitni družbi ne spod-tika, in nič ne učini, kar bi družbo žalilo. To je sicer zelo enostransko, pa ni drugače, ker človek na pervi mah tako sodi, kakor mu pred oči pride. Če so pa vednosti pri takem človeku pičle, pa ne zasluži tega imena. Pa še nekaj se po pravici tirja od izobraženega, to je n r a vn o s t. Ce se človek še tako lepo zna vesti in obnašati, in če tudi nima prazne glave, izobražen ni, če ne živi po tistih vodilih, ktera mu kažejo božje zapovedi. Pri tem izobraženji se pa ne gleda, ali je človek tega ali unega stanu, marveč se gleda na splošno izobraženje, ktero vsak človek lahko doseže, in je cilj in namen vsega človeštva.
Od splošnega izobraženja se pa razločuje izobraženje, kakoršnega človek v svojem stanu potrebuje. Drugače se izobražuje rokodelec, drugače tergovec. Tako izobraženje se imenuje izobraženje za svoj stan ali poklic. V to je potreba, da človek marsičesa ve, in da to, kar ve, tudi djansko kaže.
Nekteri stanovi so taki, da človeku malo pripomorejo k splošnemu izobraženji; drugi pa imajo zopet po svojem stanu taka opravila, da delajo v duševnih krogih, in to jim pripomore k splošnemu izobraženju, n. pr. čevljar ostaja pri svojem kopitu, in šivar pri šivanki; sodnik pa občuje z ljudmi vsa-koršne verste, si glavo beli in presoja ljudi; njegovo izobraženje je torej večje, ker ima zmirom priliko, da se izobražuje. Človek je lahko prav sposoben za svoj stan, ali izobražen za svoj stan še zato ni. Če tergovec po ceni zna kupovati, drago pa prodajati, če ima svoja opravila v dobrem redu in je pošten pri svoji kupčiji, dober tergovec je, ali zavoljo tega že ni izobražen tergovec. Če hoče ta pridevnik zaslužiti, mora še marsikaj vediti, mora poznati kupčijske razmere po druzih deželah, mora razumeti denarne zadeve, mora tudi vediti, kako, n. pr. se to ali uno blago pripravlja; ne tirja, n. pr. se pa toliko od njega, da bi tako vedil, kako se sukno tke, kakor suknar itd.
Vsakemu pa je naj svetejša dolžnost, daje dober, sposoben za svoj stan. Kdor to v nemar pušča, ne more se prištevati omikanim, kajti pervo svojo dolžnost v nemar pušča, in kaj potem vse velja, če se v drugih rečeh skazuje!
Nekteri. ljudje tožijo, da niso v življenji na pravem mestu, da je služba, ktero opravljajo, preslaba za njih zmožnosti. Mogoče! Naj večkrat pa izvirajo te tožbe iz nečimernosti ali iz previsoke cenitve samega sebe, ako tak, ki tako toži, hoče zakrivati s tem zanikernost v službovanji. Naj prej je treba svojo dolžnost zvesto opravljati, sicer ne zaslužiš, da bi te pošten človek čislal.
Poglejmo sedaj učitelja! Prav za prav je že dober učitelj tisti, ki toliko ve, kolikor ima otroke naučiti, kteri ve, kako ima podučevati, in kteri zna red v šoli ohraniti. Učitelj, ki se prišteva izobraženim v svojem stanu, mora več vediti, kakor ima ravno otroke naučiti, in tudi mora vediti vse, kar spada v šolo, ¡zrejo in poduk. On mora otroško naravo po duhu in telesu poznati, mora votfila odgojevanja dobro poznati; poznati mora, kar se je nekdaj za šolo godilo; vediti mora svoje razmere do deržave, cerkve in družine.
Nekdaj so učitelje le nekaj mesecev podučevali, da so bili sposobni za njih stan; sedanji čas pa hoče imeti tudi izobražene učitelje. Vnanje okoliščine pa tudi izobraženje samo po svojem bistvu je takošno, da se v tem času ne more poslopje dodelati. Dosti je, da se v šolah temu podlaga daje, in da se mladim učiteljem pot pokaže, po kteri naj stopajo, da pridejo do izobraženosti, kakoršne potrebujejo v svojem stanu. Kaj več se po pameti ne more tirjati.
Učitelj naj tedaj svojo službo zvesto opravlja, in naj se izobražuje v svojem stanu. Koliko časa? dokler živi! Kar je mla-deneč spoznal dosihdob,ko je v službo stopil, naj globokeje spoznava in izpeljuje; leto za letom naj bolje spoznava svoj stan in poklic. To pa ni mogoče, če človekov duh praznuje. „Kdor ne napreduje, zaostaja". To velja za vsak stan. Kdor ne skerbi za izobraženje, prav gotovo počasi pozabi še to, kar je znal; tak svojo službo opravlja le zavoljo ljubega kru-lieka; ni izversten v svojem poklicu, še manj pa izobražen za svoj stan.— Nam učiteljem je izobraženje v rečeh, ki spadajo v naše okrožje, vestna reč, to je naša dolžnost.
V izobraževanje pa naj več pomaga skušnja, kar učitelj sam v šoli skuša, resnice, ktere spoznava, ako premišljuje naravo, ko presoja življenje po družinah, po občinah in soseskah, ko se pogovarja s svojimi tovarši, vse to je brez dvom-be boljši, kakor to, kar se nauči iz bukev. Skušnja vendar še ni vse, vsega na svetu ne more človek iz lastne skušnje poznati. Teorijo in zgodovino pedagogike, posamesne nauke in njih navode je pa treba prebirati s peresom v roki. Marljiv učitelj tudi v nemar ne pušča pedagogičnih listov. Tedej ni postanja in prenehanja! Človek se uči, dokler živi.
Veliko večje kroge pa obsega občno izobraženje. Pervo je, kar se tirja od človeka, da se zna v druščini vesti. Neomi-kait človek, ki se povsod spodtikuje, t. j. ki žali oči, ušesa in notranji čut, je gotovo neizobražen človek. — Tudi človek, čegar duh je izobražen, ki je naj boljšega zaderžanja, je dostikrat okoren v druščini. Tukaj se je treba tako ravnati, kakor svet tirja. Tega se pa človek nauči le v druščini z izobraženimi. Ni ga zato drugega pripomočka, čeravno je včasi vse občevanje prazno, čeravno v nekteri druščini ni dušnega jedra. Človek se mora znati tudi po vnanje prikupiti, kakor n. pr. umetno napravljeno delo. Ni pa zato treba, da bi bil človek mlad in lepe postave, večkrat je tako izobraženje pri starih in manj lepih ljudeh. Zato je pa treba, da se človek tudi v domačem, ožjem krogu vljudno obnaša. Vnanje obnašanje, vnanje oblike niso tako, kakor klobuk, ki ga pokrivamo. Če se jih kdo ne privadi v vsakdanjem življenji, je neokoren in prisiljen, kedar jih mora rabiti, kedar se pokaže v druščini; to pa stori človeka, da je čmeren, nezadovoljen z drugimi; marveč pa bi imel biti nezadovoljen sam s sabo.
Veliko ljudi pa je, ki mislijo, da je s telesnim izobraženjem vse opravljeno. Zato nekteri starši svoje otroke izobražujejo le v to, da se sučejo, kakor vertavke, da se znajo lišpati in lepotičiti; pri vsaki stopinji se pa kaže njih dušno siromaštvo. Sama dresura onečastuje človeka, ki je sposoben v svobodno gibanje. Drugo znamenje splošnega izobraženja je umetnost (Intelligenz), ktera se združuje z lepim vedenjem. Izobraženje za svoj stan zadeva le naj bližnje kroge; splošno izobraženje pa dalje sega.	(Konec prih.)
Stari iii mladi Slovenec.
Vino.
<8. Staro vino — stara vera — stari prijatelj ! Omenjani te besede le, ker ste jo rabili v toliko pomenili: vino, grozd, terta, nograd. Naj mi služi v prihodnje tudi Vaša vinar nam. po nemški vincar, vinarsk, vinarstvo cultura vitium; vini-nikü scyphus nsl. nož vinjak ali vinjek, vinika labrusca, vitis agrestis, vinjaga uva, zlasti kadar je velikotna kakor nekdaj kananska, vininica conditorium, cellarium, urceus, nsl. vinnica, morda tudi kar vinica t. j. vinski hram ali tudi verč.
Volje — Volinü.
O. Vole ali volje age, agite, nuni, sane itd.; volje — volje sive—sive; cf. goth. vaila, nhd. wol. volinü t. j. spon-taneus, voluntarius. Od tod tvoj : ves voljni ali vesoljni svet.
»S. Voliti sem doslej premalo rabil v pomenu: malle, malo (magis-volo, mavolo, lieber wollen) raji imeti, hoteti, kakor ga imate Vi in ga pisarijo bratje Slovanje. Volim koj sedaj tudi voljstvo, voljenje voluntas. Do vole satis, do vole krat saepe t. j. moj dovolj, dovoljni, dovoljkrat. Pa ni Vaš vole — vole Metelkotov bali — bale, javelne, javolne (Potočnik)? Prini. Jezién. II, 28. 1'oderli ste mi tudi dobro misel, da je moj pogostni rek vesoljni svet iz stsl. vüselje-naja ij olxovnévt¡ terra habitata, obište vüseljenije orbis terrarum (Weltall, Universum), vüseljenískü na pr. učitelj, patriarh, zbor t. j. vesoljni, vesvoljni, universalis, oecumenicus.
O. Ne cogites de pslov. vüseljenaja oixov¡iívr¡, conferens potlus „u nasü bélyj volínyj svétü začals§ otü suda božija" e cantilena popul. russ.
Vonja.
S. Vonjati je olere bene vel male — dišati ali smer-deti—, in vonja f. je odor, aroma, vonj ali ca f. ¡ivqov oleum odoratum, vonjalice t. j. dišave.
O. „Slavus ubique pluralem habet?"
S. Vonjba foetor, hrov. serb. tudi vonj mošk. sp. Znana mi je že ta beseda. Da je res moja, vidim tudi iz tega, ker pravite: Ab hoc syllaba on in q¡ conversa et addita gutturali %hati t. j. vohati nam. vonhati odorari, ser. an spirare, ana halitus gr. Arenos lat. animus.
Vraska.
S. Mačka ga je vprasnila, prasko mu je naredila na roke, lice itd., pravijo pri nas, in menil sem, da se reče tedaj praska, praska v.
O. Vraska ruga stsl., in nsl. ima že Megiser, Gutsman vraska, vrapa; vresknoti rumpi: lonec vreskne croat. fraska, ser. vra<*c scindere; vraskavu rugosus, nsl. vraska v Habde-lič. Da se časi spreminjajo v — p — f, to se ve.
Vrači.
O. Vrači medicus, vračiti, vračevati in vračistvovati curare, sanare, vračevinica, vračilište, vračibinica voaonofisiov valetudinarium, vračiba sanatio, medici officina itd.
S. Menda mi jih naštevate, ker se enkrat potožil, da je sedanji svet tako bolan, da mu je treba mnogo bolničarjev in — vrače v, ki mu vračajo zdravje — ili bolest?!
O. Serbis vrač est divinus, magus, unde patet, radicem esse vrukati murmurare cf. balij et vluhvu et gr. ¿mpdos.
Vriibinica.
O. Slovo na vrubinic^ — ima glag. cloz. Vriibinica ali vrubina nedelja se imenuje po latinski dominica pal-marum t. j. palmova nedelja.
/S. Slovenci ji pravimo sedaj cvetna nedelja po cvetji in zelenji, ki ga navezujejo ta dan na butare, ne pa palmova, ker v naših krajih palme navadno ne rastejo.
Zemljepisje v ljudski šoli.
(Dalje.)
11. Prevesje (Wasserscheide).
J. Pri nas vsaka voda doli teče; ljudje pa, ki na Koroško hodijo, pa pravijo, da tam vode gori, nazaj teko.
O. Vsaka voda teče iz višjega kraja v nižjega. Naša Kranjska zemlja visi na Hrovaško; vse vode, razun nekaj malih, Sava zbira, in jih odpelje na Hrovaško. Koroška zemlja pa visi bolj na sredo; vse vode se stekajo v sredo dežele, od koder se v Dravi na Štajersko izlivajo. Med Kranjskim in Ko-
roškim oziroma med savsko, zilsko in dravsko dolino so pa visoke gore, in vode iz teh gorá ene na zgornjo, druge na spodnjo stran gorovja teko. Tedaj na vsaki gori, pa tudi v ravnini se lahko zapazi, kam da vodé teko, in to se imenuje prevesje. Prevesje je tedaj meja dveh porečij.
§. 12. Otok, polotok, zemljina in morska ožina.
J. Kako se pa imenuje zemlja, ktero obdaja okoli in okoli voda?
O. Taka zemlja se imenuje otok, ker je okoli in okoli od morja otečena; polotok je suha zemlja, ktero naj več voda zaliva, pa se vendar na enem kraji s suho zemljo skupaj derži. Če je pa tak rob med suho zemljo in polotokom prav ozek, se pa imenuje zemljina ožina. Morska ožina je pa ozka vodna pot med dvojnim morjem. Kedar pa morje daleč sega v suho zemljo, se to imenuje morska guba; če pa daleč med hribi sega, se pa imenuje z ari ožina; večja morska guba je morski zaliv ali zatok. Včasih pa tudi dolgi, ozek kos zemlje, kakor klin sega v morje, in to se pravi jezik (Erdzunge). Vsi ver-hovi po morskem bregu, ki v morje segajo, se pa imenujejo prigorje ali nos, ker so poslednji izrastki panog ali gorskih herbtov.
§.13. Okolice sveta, kompas.
O. Razkazoval sem ti zemljo naše okolice; povedal sem ti, kaj je polje, gozd, travnik, pustina, mah in močvirje; vodil sem te po gorah; prehodil si z mano dole in doline; tudi sem ti od vodá nekaj pripovedoval; sedaj boš lahko po tem, kakor sem ti pravil, naš domači kraj popisoval. Povedati ti pa moram , da z besedami „gori in doli, na desno in levo'' ne boš vsega mogel dopovedati, da bi kdo drugi vedil, kako kraji ležč, od kterih govoriš, marveč te moram še enkrat opomniti na štiri kraje svetá, na vzhod, zahod, jug in polnoč (Glej „Tov." Iansk. 1. št. 10 in 11!). Da pa kraje svetá še bolj poznaš, treba ti je še več imen, kakor si jih do sedaj vedil. Naj poprej si zapomni S. J. Vz. Z. Potem še zaznamovaš sredo med 4 poglavitnimi kraji, in dobiš še 4 druge kraje, kteri se imenujejo severo-vzhod in severo-zahod, jugo-vzhod in jugo-zahod. Vsak teh 4 poglavitnih krajev pa sebi naj bližnje kraje tako imenuje, da še enkrat svoje ime predstavlja, tedaj poleg severa je severni severo-vzhod — S. S. Vz. in severni severo-za-
hod =. S. S. Z. Poleg vzhoda vzhodni severo-vzhod =: Vz. S. Vz. in vzhodni južni-zahod — Vz. J. Z., poleg juga je južni jugovzhod = J. J. Vz. in južni jugo-zahod J. J. Z.; poleg zahoda pa je zahodni jugo-zahod — Z. J. Z. in zahodni severo-zahod = Z. S. Z.
J. Kako se pa v deževnem in oblačnem vremenu in po noči, kedar se zvezde na nebu ne vidijo, morejo okolice sveta spoznati ?
O. Mornarji gledajo takrat na kompas. V kompasu je magnetična jeklena iglica, ki kaže z enim koncem na sever, z drugim na jug; če jo tudi okoli zasuče, se zopet poverne nazaj, da tako kaže, kakor poprej.
Če tedaj magnetična igla kaže sever in jug, si druge kraje lahko zaznamvamo na papirji, na deski, in vsa taka naprava se imenuje kompas ali veterna roža. Res da, dokler ljudje niso poznali magnetične igle, se niso upali v veliko morje; brez tega bi tudi Kolumb Amerike ne bil najdel. Še le potem, ko se ljudje niso več bali, da bi na morji zašli, so si upali daleč po morji, čeravno niso več vidili morskih bregov.
(Dalje prih.)
Spodbudna pisma.
VI.*) Pismo.
Polja obdelovati ne zna vsak.
Priserčni prijatelj!
Mnogokrat premišljujem, kako bi v svojem imenitnem stanu več storil in koristil človeštvu. Velikrat mi je zavoljo tega prav tesno pri sercu, kajti bojim se, da bi me enkrat ne pekla vest, da sem svojo učiteljsko službo preslabo opravljal. Zdi se mi, da ne toliko zavoljo tega, da bi bil ravno prevnemaren, ampak le bolj za to, ker svojega važnega posla ne znam dobro in prav vspešno opravljati. Ko hodim po polji, vidim, kako na tej pa uni njivi vse lepše raste, bolje rodi in donaša, kakor na sosedovi na ravno tistem kraji, na ravno tisti zemlji. Vidim, da je naj več pri tem, kako kdo svoje polje obdeluje. Tako je tudi pri učiteljskem stanu. So učitelji, akoravno jih je malo, da so sami za se precej izobraženi, kajti imajo iz doveršenih
*) V zadnjem listu stoji štev. IV. namesto V.
Pis.
šol in tudi iz pripravniške šole naj boljša spričala; vendar ne-kteri iz med teh v šoli pri podučevanji niso srečni; podobni so kmetovavcu, ki ima dobro zemljo in tudi dobro pripravo za obdelovanje, pa mu vendar polje slabše rodi, kakor njegovemu manj zmožnemu sosedu. Polja obdelovati ne zna vsak. Tudi podučevati, še manj pa mladino prav odgajati ne zna vsak, ki misli, da je sam že izobražen, in se zanaša na svojo prebrisanost, na svoja izverstna spričala itd. Jaz sem sedaj terdno sklenil, da se bom pri tem, ko se bom splošno izobraževal, posebno še bistril za svoj stan, ker spoznam, da je vse na tem, kako kdo mladino podučuje in ob enem odgaja. Kolikor bolj si pa prizadevam, da kolikor morem vestno spol-nujein svoje dolžnosti, toliko bolj spoznavam, kako malo še vem in tedaj morem svojo imenitno nalogo prav izverševati. Da se bom za svoj stan bolje izobraževal, bom sedaj še vse raji in prav premišljeno bral pedagogične knjige in časopise, in se bom o tem rad pogovarjal s svojimi modrejšimi in bolj sku-šenimi tovarši. Po takih in enakih dobrih vodilih se bom potem ravnal pri podučevanji in sploh pri vzrejevanji naše mladine. Ljubeznjivi moj! vidiš, to je sedaj moja terdna volja — potem, ko sem že mnogo bral in prebiral in se tudi že precej pripravljal za učiteljski stan. Prevdarjaj tudi ti nekoliko to mojo misel, — in nadjam se, da boš o tem posnemal
svojega
zvestega prijatelja lv. Zarnika.
Učitelj in kmet.
Spisal Iv. Z.
Bilo je prekrasno pomladansko jutro. Ne ene meglice ni bilo viditi na nebu. Prijetno je pihljala pomladna sapa in se igrala s srebernimi kapljicami, ki so visele od mladih listikov in nježnih bilek. Veselo petje ljubih tičic, prijetni jutranji zrak privabi tudi učitelja Verliča, da gre iz svoje tesne izbe na zeleno polje! — Ko pride učitelj Verlič zjutraj pod milo nebo se sprehajat, najde že tukaj na polji pridnega kmeta S ker biča pri delu. Vesel pozdravi učitelj kmeta, pa tudi kmet prijazno pogleda učitelja; potem pa se blizo tako le po-menkovata:
Učitelj: „Dragi oče Skerbič! Danes pa imamo prelepo jutro; nebo je jasno, kakor ribje oko, rumeno solnce že gorko sije, in kamor pogledam, je vse veselo. Kako bi li človek mogel doma tičati?"
Kmet: „Res, prav lep dan je danes; takega še letos nismo imeli".
U. „Ni ga lepšega časa v letu mimo ljube pomladi".
K. „Odkritoserčno vam povem, gospod učitelj, da se vsako pomlad čutim nekako ves prerojen, in pomladna dela so mi vselej naj ljubša".
U. „Mislim, da ga na svetu ni človeka, da bi se ne veselil lepe pomladi! Se celo bolniki je težko čakajo, in se je radujejo, kedar pride." — Posebno pa še vam kmetom lepa pomlad prinaša veliko veselja. Vi kmetje imate priliko, da vse bolje lahko občudujete božja lepa dela, kakor mi drugi, zato, ker ste vi vedno zunaj, in tedaj priča vsega tega. Res, kmetje ste prav srečni ljudje".
K. „Res je tako; pa,ako pride po letu huda ura, da nam toča polje pobije, potem smo mi kmetje reveži, da ni večjih revežev na svetu. Verjamite mi, da imamo mi kmetje, ubogi terpini, dovolj križev in težav. Živimo sicer reveža in bogatina, pa pri vsem tem nas kmete vse rado zaničuje. Ali ni to grenko, gospod učitelj ?"
U. „Prav pravite, oče! Pa pomislimo, da ima vsak stan svoje nadloge. Vendar pa imate vi kmetje tudi dovolj veselja. Kako se vam dobro zdi, ko vidite, da vam žito lepo kaže in rodi, in kako ste veseli, kedar spravljate domu bogate pridelke!"
K. ,j,To je; kedar žanjemo in kosimo in žitnice polnimo, pozabimo na ves pot in trud, ki smo ga imeli in terpeli na poljih
U. „Vedite oče, tudi jaz imam eno njivo, na ktero leto za letom sejem in jo obdelujem, da mi včasi prav vroče prihaja'*.
K. „Kaj mi poveste! To je pa kaj novega, da imate tudi vi njivo; mislil sem, da imate vi le v šoli in v cerkvi delo".
U. „Njiva, ki jo jaz mislim, je ravno šola, kjer sejem seme svojih naukov v mlada serca, in ga obdelujem, da bi lepo rastlo na prid staršem, srenji, deržavi in cerkvi. Zelo me veseli, ako vidim, da to seme ne pada na suho skalo, ampak na dobro rodovitno zemljo — v mehka serca ljube mladine. Ni mi ga večega veselja kot je to, ako vidim, da mladino vzrejam s tečnim podukom! — Pa, kakor sem pred rekel, da ima vsak
stan svoje nadloge, in kakor vam kmetom težko de, ako vam zima uniči ves vaš trud, tako je tudi za nas učitelje prežalost-no, ako vidimo, da hudobni ljudje s pohujšljivim govorjenjem in obnašanjem podero vse, kar mi v šoli težavno sozi-damo. Verjemite mi, oče, da ta zguba je veliko veča mimo vaše, kajti zguba vaša se da sčasoma še nadomestiti; Bog vam da drugod in drugikrat zopet obilnih pridelkov, in kmali se vam zaceli ta rana; ali mladina, ko je enkrat s pravega pota odpeljana in zapeljana, težko, težko se še kedaj na pravo pot vrača. — Toda tudi naš učiteljski stan ni brez veselja! — Ako pomislim, da delam za blagor človeštva, in če vidim, da jo le eden mojih učencev po mojih naukih srečen, pozabljene so vse težave, ki me kterikrat tarejo".	(Dalje.)
Koristne reči.
Krokar.
Spisal R. P e ruše k.
Krokar je v severni Ameriki selivec, ker se o merzlejem času preseluje v južne kraje; toda pri pervem znamenji gor-kejega vremena gre zopet v severne dežele nazaj. Le posa-mesni krokarji delajo gnjezda v hribih južne karolinške dežele. Pa le malo je takih krokarjev, in ti se le zavoljo varnosti tje prehajajo. Naj raji ima krokar gnjezdo v hribih, na skalah in v neprestopljivih prepadih , na bregovih malo znanih otokov. Tam razprostira v čistem zraku v višini lesketajoči peruti, in vedno više in više se vzdiguje, kakor bi se hotel solncu bližati, da se še bolj njegovo perje lesketa. Potem se zopet vrača k svoji tovaršici, in ferfra okoli nje.
Dokončan je jutranji sprehod, in vidimo srečno dvojico k zemlji nazaj prihajati. Usedeta se na naj viši klanec, da človeško oko ne izmeri njih prave velikosti. Pod njima dere reka prek černega skalovja, čegar pogled vsako oko prestraši, razun krokarjevega, ki je že od mladosti navajeno takega stanovanja. V sredi v višini skale je gnjezdo. Leteta tje, da vidita, kako je zima staro stanovališče pokvarila. Berž si poiščeta nove zidarske priprave, da ga zopet popravita, in iz živalskih las in iz suhega perja si napravita mehko ležišče.
Vse je pripravljeno in berž ona nese in leže, med tim pa on prav skerbno išče živeža. Vse je tiho, le malokdaj se oglasi v samotni tihoti kaka tropa tičev, ki jo reže proti severu. Kmali ¡zlezejo mladiči iz jajec, in skerbna starca jih pitata s pol prežvečeno hrano. Ako se jima kterikrat bliža najhujši sovražnik, ga divje napadeta in nazaj podita. — Ko so mladiči malo sta-reji, učita jih prav tiho in mirno biti, ker en sam nepreviden gibljej verže lahko vse vkup v prepad. Samo krik, kedar starih ni doma, privabi sokola, ki jih vse neusmiljeno iz gnjezda pomeče in požre. Ko mladiči srečno odrastejo, poskakujejo v gnjezdu bolj serčno, in kmali potem spremljajo stara po njunih potih, dokler se dva in dva ne izpeljeta.
Akoravno je krokar prav skerben za svoje gnjezdo, mu vendar ljudje njegovo gnjezdo razdirajo, kjer le morejo, ker gledajo le na škodo, ne pa na korist, ktero jim daje krokar. Kjer ga kdo vidi, ga ubije, ker je krokarju že od nekdaj neumnost, nepremišljenost in vraža določila tako osodo. Jaz pa imam krokarja rad, ker ima marsikaj čudovitega na sebi. Ce tudi kterikrat pokavsa kako jagnje ali kako ovco, če tudi jajca drugih tičev pobija ali sicer kaj ukrade, pa on, kakor njegova družina rada meso drugih škodljivih živali vživa, tedaj moramo misliti, koliko nam koristi. Koliko pokonča škodljivih mer-česov, polžev, kebrov in červov! On ne pusti živeti nobene miši, ne podgane, in mori tudi druge škodljive živali. Pri le-sičjem berlogu rad preži, in mladiče pobira.
Krokar krepko in zelo dolgo leti. Kedar je lepo vreme, leti visoko, in je 3 ali 4 ure vedno v zraku. Akoravno pa krokar hitro leteti ne more, vender toliko lahko leti, da se more bojevati z jastrebi in s seri (Geier), celo z orli, ako ga napadajo. Najgostejšo meglo prejadra, leti čez zelo široke reke, in nič ne počiva. Krokar je vse, kar le dobi. Njegova hrana so majhne živali, jajca, mertve ribe, polži, mer-česi, orehi, jagode in drugo sadje. Skoro nikoli se ne loti kake velike živali, kakor jastrebi in seri; rad leta za lovcem, da pobira ostanke ubitih živali, in večkrat sem že videl, ko je kradel osoljene ribe, ki so se pri potoku namakale. Dostikrat se s kakim morskim polžem vzdiguje v zrak, in ga zopet izpusti, da se ubije. Vid njegov je zelo oster, voh pa zelo slab; v tej zadevi je podoben serom.
Čas, kedar krokarca jajca leže, terpi od mesca januarja do junija. Gnjezdo ima naj več po skalah, le malokdaj na drevesih. Gnjezdo je napravljeno iz palic, štorov, volne in perja. Ona izleže 4 do 6 jajec, ki so po dva ali tri palce dolga in imajo zeleno temeljito barvo, potem pa so z nerednimi ru-dečimi pikami pokrita, in na debelejšem koncu jih je toliko, da je jajce skoro rudeče. Čas, da se izvale mladiči, terpi 19 do 20 dni. Vsako leto le enkrat leže, ako se pervikrat jajca niso pobila. Dolgo pa terpi, da se mladiči iz gnejzda izpeljejo. Stara veliko let zmiraj v enem gnjezdu stanujeta, in ako eden nju pogine, drugi tovarša ali tovaršico zopet tje pripelje; in ako eden pogine jn mladiči še niso zadosti stari, da bi si mogli sami iskati živeža, pripelje ostali drugega, da mu pomaga mladiče rediti.
Krokar ljubi družino, ker ob času valenja vidi se jih dostikrat 40 do 50 skupaj. Ako se krokar vkroti, in ako se mu dobro streže, je svojemu gospodarju zelo vdan, ga rad spremlja kakor kak pes. Lahko se nauči, da človeški glas posnema, in marsikteri je že dosti besedi prav razločno izgovarjal. Po tleh hodi prav težavno, pa resno. Kedar hodi, zmiraj peruti vzdi-guje, da si ž njima naprej pomaga. Malokdaj ali celo nikoli spi krokar v gozdu, akoravno mnogokrat na drevesih sedi, da orehe in drugo sadje obira. Najraji prenočuje na visokih skalah, ki ga pred vetrom varujejo. Ker vreme vedežuje, kakor se vidi iz vsega njegovega obnašanja, gre, ko so zima bliža, iz visokejih krajev v nižeje, tako, da je dostikrat na bregovih voda, kjer išče rib in polžev. Krokar je prav pazljiv in marljiv, in ako se ima boriti z drugimi roparskimi pticami, je serčen, akoravno človeka nikoli ne napade. Zelo težko pa je krokarja zalesti in ustreliti. Star lovec mi je pravil, da je bil dostikrat le malo korakov od krokarja. Prav tiho se je plazil ob skali, toda v trenutku, ko je krokar lovca zagledal, je zbežal. Tako zvit je, da malokdaj gre v kako past; pazljivo pa pregleduje nastave, ki so lesicam, volkom in medvedom nastavljene, in ako se kaka žival vjame, berž tje leti.
Iz pod visokih gorensklh stermin „Tovarš" nekaj novega! Pred nekaj časom pride naš župan, tudi šolski oglednik, v šolo; otroke pohvali, in tudi meni svojo zadovoljnost še posebno zavoljo tega izreče, ker otroke tudi v nemščini podučujem. Povedal je tudi nekaj vzrokov, kako koristno da je, da se otroci pri nas nemščine vadijo itd. Čez nekaj časa pa mi reče, da je danes prišel k meni s tem namenom, da bi se z mano nekaj posebnega pogovoril. In kar ob kratkem ini pové, da pri mojem učenji vidi nekaj nepotrebnega, in da on želi, da bi jaz za naprej to opustil. Čeravno nisem imel veliko zaupanja v njegovo modrost, sem bil vendar prav radoveden zvediti, kaj mi bo oče župan povedal. On vzame v roko šolski „Abecednik", ga odprè, mi pokaže nemško čerko „H>", in začnč: „Moj sin to znamenje imenuje „ve", in (o je gotovo le v šoli slišal. Ker pa pri nas ni v navadi, da bito čerko izrekovali, in ne pravimo „w i e", ampak „bie", ne pravimo „wein", ampak „bein" itd., — tedaj tega glasu tudi nič ne potrebujemo , in moja želja je, da od sedaj zanaprej to znamenje „U>" v naši šoli „be" imenujete". — Da s to iznajdbo, kteri je gotovo naš župan pervi svetllnico prižgal, nisem mogel biti zadovoljen, in mu tudi nisem hotel obljubiti, da bi zanaprej tako učil, kakor mi je svetoval, bo vsakteri lahko vedel. Nekaj časa sem ga pregovarjal in mu dokazoval, da tako ne more biti, in da tako ni prav, toda vse moje govorjenje je bilo — le bob ob steno. Rekel sem mu, da pa tudi v drugih besedah potrebujemo čerke „ve", in da ne pravimo „bir", ampak „wir". Pa tudi to mi je overgel in djal, da tukaj le pravimo „mir". In res, spominjam se, da sem v nekem srenjskem dopisu bral : „Mir Gemeindemänner hobn peschloseu" etc. — Vse moje ogovarjanje, da ima čerka ¿,ve" svoje pravice', je bilo zastonj, in primoran sem bil, da sem mu povedal, da tega ne morem in ne smem nikakor storiti, in da to, kako in kaj da naj podučujem, ne spada v njegova opravila, in da bi bilo boljši, da bi on skerbel za druge reči, kterih je pri naši šoli toliko treba. On pa mi nevoljen reče: „Dokler učitelja srenja plačuje, mislim, da ima tudi ista pravico do učitelja in da smé zapovedovati, kako da naj podučuje". To izgovorivši se oberne, in gré. Zelô sem bil vesel, da me je popustil, in da se ni bilo več treba zavoljo take neumnosti pričkati. Lahko si mislite, čast. bralci, kako da je, če ima šola in srenja take gospodarje. — Enkrat je bila celö govorica, da mislijo šolo srenjam prepustiti. No, tega se nam se maujkal Ako bi se to kdaj vresničllo, bo marsikteri učitelj primoran, kopita pobrati in iti, kamor bo vedel in znal. — S tem pa nikakor nočem žaliti sploh vseh srenjskih županov, kajti poznam može, ki vedo, kaj je ljudska šola in skerbé za njo in za učitelja, kakor pravi srenj ski očetje. Moja misel je le ta: Dobro naj se pred previlari, preden se komu izročuje pravica do šole.	^
Iz I^ubtyane Okrožnica preč. tukajšnjega konziztorija 8. pre-tečenega mesca a štev. 355/76 razpisuje znana Metelkotova da-
lila po 50 gold. za letošnje leto. Okrajna šolska ogledništva naj do konca tega meseca preč. konzistoriju za to naznanjajo učitelje, ki so se posebno trudili za povzdigo slovenščine in sadjereje.— Drugi razpis preč. konzistorija 28. febr. t. 1. s št. 200/35 priporoča šolskim prednikom in učiteljem novo knjigo: „Lehrbuch der F laik*, za obertnijske, ponovljavne in napredovavne šole, ki jo je spisal Franc H o f f m a n n, c. k. profesor v višji realki v Celovcu. Ta knjiga ima med spisi 360 podob, in velja 80 kr. Ta razpis tudi hvali, kakor je že hvalil „Uč. Tov." Levčeve nemške lepopisne zglede, ki jih prodaja J. Giontini v Ljubljani.
—	V gosposki zbornici je bila 31. in 22. preteč, m. nova zakonska pestava sprejeta. Sedaj je na versti šolska postava. Po-rečevalec grof Hartig priporoča zbornici, naj odobri načert o šoli naj več tako, kakor ga je predlagal deržavni zbor: drugi (med njimi tudi dunajski veliki škof) pa tirjajo, da naj se vstanovi postava, ktera naj izreče: 1) da se bodo varovali vpljivi katoliške cerkve pri odgo-jevanji mladine; 2) da ostanejo ljudske in srednje šole verne, kakor do sedaj.
—	Prišla je na svetlo zanimiva knjižica: „Konkordat, cerkev in šola, ki jo je spisal g. Suc v Rimu. Dobiva se po vseh večjih slovenskih mestih, v Ljubljani pri bukvovezu Gerberju.
—	V Mariboru bo od 2. t. m. trikrat na teden jel izhajati nov političen časopis: „Slovenski narod", ki se je osnoval s pomočjo nekterih darežljivih rodoljubov. Po pošti bo veljal za celo leto 10 gl. Veliko srečo!
—	Kako bi si učitelji na deželi svoje pičle dohodke z bo 1 j šali, je kazal neki učitelj na Spodnjem Avstrijanskem pri zboru: „Verein fiir Landeskunde". On je imel 4 panje čebelj, ki so mu I. 1862. 18 gold., — I. 1863. 35 gold., — 1. 1864. 48 gold., I. 1865. 11 gold. in 1. 1866. 99 gold. dobička dale. Dalje pripoveduje ta učitelj , da pozna ubogega kmeta, ki ga samo čebele žive, in sicer tako, da mu nesejo vsako leto naj manj 200, pa tudi čez 400 gold. Cebe-loreja je prav kratkočasna in učitelju kakor nalašč prav primerna. Tovarsi na deželi, boljšajte si tudi po tej poti svoj žalostni stan , dokler nimate boljše pomoči. Ce bomo le zdihovali, zraven pa roke križem deržali, si ne bomo bolje postlali.
—	Odbor za zborovanje avstrijskih učiteljev na Du-naji je sklenil, da bo drugi zbor avstrijskih učiteljev v Bernu (Brunn). Dunajski učitelji mislijo tedaj tudi na Marskem svoj „mi-sijon" napraviti.	_
Ppememb© ur TOiteHjskm staM.
Okrajna šolska oglednika sta imenovana prečastita gospoda: Si m. Peharec, dekan v Gra d u pri blejskem jezeru, in Jan. H o fs te t ter, dekan v Postojni.
G. Emanuel Tomšič, učitelj v Mirni peči, se je službi odpovedal.
Listnica. G. R. pri sv. J.: Zadeve o naročnini so vse poravnane. — G. I. G. v T.: Vaše pesmice še niso zrele. — G. P. v R.: Le pošljite!
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik,
Tiskar in založnik : Jož. Bndolf Milic.
Živo, veselo. f
VELIKANOC.
Ivan Zarnlk.
(Prav tiho, kakor iz daljave.)

Ska-lov-je groba se raz - ga-ne, ta se raz - ga - ne, In
z^JZ j^ y —. it 0 - =f=5^=t>=0=f=r-


pe-čat se od-ter-ga preč, In pe-čat se od-ter - ga preč, Zve-
■ I K K Is
¿J 11 fl**,


f"

L ? h >


✓ >
I l» i/ l/ ü
li-čar naš od smerti vstane, V kamnitem grobu ga ni več! Iz gro-ba
. , , I h . . J i
kUMM
✓ V ✓
F-r r f c1 r^i^F^rirrT4^
zmage gre ča-stit, Obda-ja ga nebeš-ki svit, ga ne-be - ški svit A -
¿£¿2 JiJi-^hf/J^




i
i



i—r
ja! A
A
i
le - lu - ja!
¿J J
O
le-lu
Ji

le-lu
AA
r
- ja!


m
s
s
s

(Glej dalje Praprotnikove Pesmi stran SO!)