Kronika
suhoparnega opisovanja. Tudi Hilbert je učenec Prage. A ne one moderne Prage, ki je v pravilnem spoznanju krenila za velikimi Francozi in danes že reprezentira poseben tip v novem zapadnem slikarstvu, temveč nerazumljivo pozen refleksiven epigon one prehodne dobe devetdesetih let, katero je duševno in tehnično reprezentiral Maks Pirner. Hilberta ni mogoče nazvat! Pirnerjevega učenca, ker je mojstrov akademični pomen v delu mlajšega razkrojen do tehničnega diletantizma; a literarno mišljenje starca, ki je predolgo živel v moderni čas, tudi v njegovih platnih ustvarja med patetičnim motivom in izvedbo globoke prepade. Hilbertove postave so slabotno risane, njegov kolorizem je krut ali pa osladen; med figuro in okolico ni zveze iu ideja izgleda, da se šele potom naslova vriva v podobo. V nekaterih samostojnih krajinah je Hilbert srečnejši, ker se svobodneje vdaja študiju narave in dosega delne uspehe. V portretu, ki je formalno sila zastarel, išče brez potrebe literarne demoničnosti ter postane neusmiljeno neokusen, ko hoče poživiti stari rekvizit alegorije. Baročna miselnost, ki je Hilbertu narekovala velike kompozicije, danes ne more več ustvariti umetniškega organizma. Ilustrativni, literarni element, ki je najmočnejši v njegovem delu, vnaprej tlači slikarsko svežino, ker izključuje neposredno ustvarjanje in zato povzroča mučno staromodnost.
Samostojno je razstavil kolekcijo svojih del Ante Trstenjak (od 6. do 19. januarja 1926). Poleg olja in grafike je zavzemal akvarel največji iu najbolj posrečeni del razstave. Iz svojih potovanj po Franciji, Italiji in Češki ter iz svoje domovine je prinesel Trstenjak nebroj spominov, ki reprezen-tirajo lepo zbirko krajinskih motivov. Za njegova dela je značilen turističen pogled, krajina ostaja veduta, ki v najboljšem primeru dosega kvaliteto angleških akvarelnih amaterjev. Kopica ljubeznivosti, katere je razstavil Trstenjak, postane kmalu dolgočasna, ker ni osebno poglobljena, ker ne nudi temelja za razvoj. Njegova štajerska krajina ni prav nič močnejša, kot ire-levantni benečanski motivi. Tehnično pada Trstenjak v olju in grafiki pod običajno mejo razstavne sposobnosti. Njegov akvarel ima vse potrebne lastnosti, da ob priliki poživi kak potopis ali tujskoprometni prospekt, kar bo naši tovrstni literaturi v korist.
Naraščaj je zelo raznovrsten, je učenec mnogih šol in si je mnogo prizadeval; tudi žurnalistika si je v s vesti svoje tradicionalne neodgovornosti marsikaj dovolila ob njegovem nastopu. Uspeh pa je klavern. Mladina brez revolucionarne moči, brez poguma za nova pota, ponižna še pod mero svojih zmožnosti je v splošnem žela le apatijo. Publika, ki je pred nekaj leti živahno debatirala po razstavah naših mladih umetnikov, se je sedaj morda vendar prepričala, da nova umetnost ni le modna izmišljotina, ampak da zahteva resnih umetnikov, v katerih utriplje sodobno življenje močneje, kot se ^a ljudstvo samo zaveda.                                                                    F. Mesesnel.
INOZEMSKI   PREGLED
Književne nagrade na Francoskem L 1925. Božiček prinese tam na zapadu marsikomu prijetno vezilo, zlasti po Francoski Akademiji, ki je nakazala letos 623 dotacij za krepost (številne rodbine i. p.), namreč 97 po 25.000 frankov, 19 po 10.000 frankov, ostale pa v nižjih zneskih.
Manjše so naklonitve za slovstvo. Prva njih je bila prisojena 54letnemu, vsestransko nadarjenemu, nedavno umrlemu generalu Manginu, ki je že
318
Kronika
pred vojno obelodanil razborno študijo «La Force noire» o večji Franciji ter uredbi kolonialne vojske. Vredni naslednik vojaških piscev kot Montluc ali d'Aubigne je, dovršivši neka dela kakor «Autour du Continent latin», za Hanotauxovo zbirko prirejal vojaško zgodovino od Revolucije do 1. 1918.... Enaka vsota je pripala ustaljenemu kritiku in romancieru Kamilu M a u -c 1 a i r u, vzorniku čistega literata, ki je pred 30 leti pričel delovati kot oster novostrujar. To dobo predočuje v slikovitih spominih in zgodbicah njegova «Servitude et Grandeur litteraires». Odlikovanja bodo veseli posebno Čehi, ker je Mauclair, tenkočuten poznavalec vseh umetnostnih panog, cesto v Parizu predaval o češki glasbi, slikarstvu, stavbarstvu. Vse Mauclairove snopiče — 53 po številu — preveva enotna estetika: tesna zveza med pisemstvom, slikarstvom in godbo.
Nagrado za širitev francoskega jezika in knjištva v inozemstvu je dobil znani literarni zgodovinar G. L a n s o n, ker je v težkih prilikah med svetovnim pokoljem in tudi kesneje hodil predavat po Severni Ameriki. Prvi je nastopil to pot F. Brunetiere (1849—1906) in njegov korak se je zdel skoro nespodoben, medtem ko ima danes vsak uglednejši francoski profesor tako rekoč lastno stolico kje tam za oceanom. Pri Lansonu se je upoštevala tudi zasluga, da je uvedel strožjo vestnost v svojo stroko ... Pierre Champion si je s svojo «Histoire poetique du 15e siecle» priboril Broquette-Goninovo ustanovo. Brezpomembna je sicer večina pesnikov 15. stoletja, ali v njih je učeni viroslovec z bujno domišljijo, vendar oprt ob listine, pričaral na dan živo sliko rečene dobe... Veliko darilo Gobertovo je poklonjeno R. P a r i s o t u za obširno «Histoire de la Lorraine», ob kateri je ta vse-učiliški profesor v Nancvju izgubil vid. Nakopičil je toliko gradiva od jamske pradobe do naših dni, da bodo po Doumicovem zatrdilu poslej morali vsi evropski zgodovinarji zajemati iz tega tehtnega zaklada. ... Prix Thiers je odnesel Geoffrov de Grandmaison za slikovito delo o Španiji in Napoleonu ... Za njim se uvrsti sorbonski profesor F. Baldensperger s svojim «Mouvement des idees dans Femigration francaise de 1798 a 1815 >>, kjer je izseljence opral očitka, da v inostranstvu niso «nič pozabili, se nič" naučilo. Begunci so po vseh evropskih krajih — sam Hamburg jih je vzel 40.000 pod streho — razvijali svojo osebnost, spoznavali tujinstvo, širili francosko prosveto in domov prišedši uporabljali svoje skušnje v raznih panogah vednosti, sosebno so pomladili liriko in dramatiko ... Nravstveno pomembni životopis «La Vie heroi'que de Jean du Plessis» o darovitem letalcu, ki je dal mlado življenje za višjo edinico, je vrgel pisatelju, pokojnikovemu očetu, nadaljnje odlikovanje.
Nagrado za roman, določeno v prvi vrsti začetnikom, je odnesel Fran-cois Duhourcau za «L'Enfant de la Victoire». Ta poklicni častnik, danes enorok, se je v kratkem dokopal do uglednega mesta med najmlajšimi braii v Apolonu. Osrednja postava njegovega umotvora, G. Etchandv, ki je v svetovnem požaru izgubil roditelja, je preverjen, da bodo po trdo doseženi zmagi prizadete družine smele računati na hvaležnost domovine ali vsaj imele zagotovljeno bodočnost. Razočaranje pa je kruto: prodati mu je hišo in si poiskati službe. Sit uborne pisarske plače, postane vozač avtotakse: pešci naj se le pazijo! Vendar razredno sovraštvo mu nič kaj ne pristoji, proslavljenčeva knjiga se končuje z rodoljubno veroizpovedjo in s pozivom na slogo... Iz te skupine naj se omeni še švicarska gospa  Noelle  Roger,
319
Kronika
velika potovalka pred Večnim. V Angliji, na Balkanu in zlasti na Francoskem je stregla bolnim vojakom. Njeni zapiski «Carnets d'une infirmiere^ so presunljiv odmev preprostega junaštva številnih ranjencev.
Najviše se cenijo tako zvani prix d'ensemble. Eno teh nagrad za celokupno pisateljevanje, Neejevo, si je zaslužil C h. de B o r d e u, poveličujoč svoj rodni Bearn, kakor je nekoč E. Poiivillon storil za Quercy ali F. Fabre za Cevennes. Glavne Bordeujeve umotvorine: roman Jean Pie, Terre de Bearn, Un Cadet de Bearn, baskovska legenda Mala, so prežete z vonjem po kmetski grudi... Vitetovo nagrado je spravil A. L e b r e t o n za duhovito in učeno zgodovino francoskega romana od H. d' Urfeja do Balzaca. Vneti tolma.j V.Hugoja je bil nedavno imenovan za profesorja na novi stolici, ustvarjeni na čast gromovitemu «Jupitru», kakor ima Italija vseučiliške stolice, posvečene zgolj pesniku «Božanske komedije».
Preskočimo ostale laureate štiridesetih nesmrtnikov, da preidemo k desetim Goncourtovcem. Na zadnjem zasedanju so se glasovi teh areopagitov cepili na 18 kandidatov. Naposled je zmagal Maurice Genevois, morda nekoliko kot vojni pohabljenec, s podeželskim romanom «Raboliot». Za sabo ima že več romanov v Flaubertovem in Maupassantovem načinu. V poslednjem opisuje divjega lovca, ki skoro nehote ustreli ničvrednega orožnika. Okvir je dobro zasnovan, orisi posrečeni, slog izvrsten.
Ženska akademija Femina je s svojim odlikovanjem omahovala med trinajstimi tekmeci, dokler ni prvosednica Helena Vacaresco odločila v prilog J.Delteilu, ki ga naše čitalstvo pozna po noveli «Petero čutov»». Ta novi Plutarh je po svoje podal in bo še životopise znamenitih oseb. Topot je bila na vrsti «Jeanne d'Arc», kjer je romancier, stremeč po slikovitosti in živahnosti, uvedel neke nepristojnosti v tonu, ki pa mu jih je ženska porota izpregledala spričo drugih vrlin. Prvi moderni primer takega plutarhiziranja nudi Maeterlinckov «Massacre des Innocents», medtem ko Boccaccio v svojih «De claris mulieribus» zasleduje moralne tendence.
Odbor književniškega društva je podelil štirinajst nagrad, nazvanih po slovečih piscih ali pa po ustanovnikih, nekaj med znane osebnosti kakor E. Schure ali Bachelin, nekaj med novince. Vmes je tudi slepa pesnikinja Bertha Galeron de Calonne ... Prix Balzac se je razdrobil med ena jstero zaslužnikov, med katerimi je tudi naš prijatelj P h. Lebesgue, isto toliko čakalcev je osrečila Chauchardova ustanova. Razen tega je leposlovsko društvo oddalo še devet blagodejanj.
Poseben komite je naklonil Clarazovo volilo za ilustracije gdčni. H. B e 1 -lairovi in P. Genolhacu... Natečaj za najboljše mladinsko delo je dosegel J. des Gachons za «Sur pattes». Morebiti ustrežem prevajalcem, ako navedem druge pohvaljene mladinske spise: E. Solari «Le Potier de Provence», Aime Rebald «Malficeli»; gospe: Roger-Favre «Six contes vos-giens», F. Clar «Les Marins enchantes», Du Genestoux «L'Oncle Lacroustille» in Odette Larrieu «Roman de Renard».
Slovstvene odlike so pogosto pravcata loterija. Samo za las, pa bi bil kdo drugi ovenčan pri seji. Ali pri vsakem zvanju imata sreča in smola svoje prste vmes. Eno pa je pri tej družabni napravi dobro: zadnjih 12 let, odkar obstoji ta navada, si je opomogel ne samo marsikateri romanopisec, ampak se je povzdignil tudi roman.                                               Po raznih virih A. D.
Urednikov «imprimatnr» Ane 23. marca 1926.
320