0 človeški duši. Spieal Conf. Albevt. (Dalje.) Iz rcčenega sprevidirao, da je čutljivost krepost, s ktero duša v zvezi s telesnimi orodji (organi) stvari spoznava, toda le one, ktere so v istini pričujoče. Domišljija. Kako liitro i lehko prehodimo v mislih znane i mile nam kraje. Kako živo i natančno razprostira se prcd dušnimi očmi priljubljeni nam zavičaj, okolica rojstnega mesta, kjer radostno preživeli i presenjali smo rajske dni sijajne mladosti. Zelene trate, po kterih stno igrali, tihi potok, na čigar obrežji tcrgali smo lepo barvane i raznoverstno pisane cvetice, rairen studenček v senčnera hladu, poleg kterega smo često zadremali i -/Avno rušnjata klop pod širokovejno lipo, ua kteri čitali smo perve kujige, mirno premišljevali ter mnogo sanjali o bodoči sreči: kako velikrat ožive i predstavljajo se nam, ko davno že zagnala nas je sreče kriva v rlaljni, tuji svet. Krasno sliko, ki smo jo tii ali tam videli, vclikansko poslopje, ki smo ga občudovali, kako lehko narejamo si domislike od njih! Da, skrivna dušna moč naslikuje celo njenira očem stvari i podobe, ktere še nikoli videli nismo, i ktere v natori nikjer ne najdcmo. kakor zlati grad, sfinga, krilatega konja. I ta moč, ki zbuja minole nani počutke, ter stvaritcljno čini nove, zove se domišljija, obraznost, ali po tuje fantazija. Sedež svoj ima, kakor tudi notranji čut v živčni sostavi, osobito v možganib. Ona nam je, sosebno, ako je vroča i živa, velik dar Božji, i njena imenitnost pokazuje se v tem, da daje nam pesnike i umetnikc sploh. V njeneiu delokrogu najdemo prestol krasnih umetnij, ž njeno priporaočjo radujejo i vodijo nas boginje modrice vile po čarobnih livadah rajske poezije. Se ve, da ona sama na sebi ne zadostuje, marvcč, da treba jej je svetlobe ženijalnega razuma. Kar se njenih predmetov tiče, nekteri menijo i terdijo, da se poslovanje domišljije giblje samo o predmetih vida, da si samo od onih reči domislike narejati moremo, ktere smo videli. No, da temu ni tako, prepričajo nas sanje več ko dovelj. Kajti v sanjah ne gledamo samo to ali uno reč, marveč tudi poslušamo, duhamo, okušamo i ošlatujemo. Celo v bedljivein stanu zamoremo se o omenjeni resnici overiti. Ako vidimo pevca, kteri poje, ozirajoč se samo na glasbene znamenja, moramo si misliti, da ga pri tem domišljija podpira, da ona kaže mu pot na širokem polji mnogoverstnih razlik pevskih glasov. Sigurno smemo torej reči: domišljija obrazuje predmete vseh peterih čutov. Vsakdanja skušnja nas uči, da se nahaja tudi »pri nemih živalih, kajti tovorna živina varno hodi po znanih potih; zveri huajo svoja ležišča, psi spoznajo telesa svojih gospodarjev, i v spanju često zarenče i zalajajo, kar bi brez domišljije nemogoče bilo, lahko nam je tedaj spoznati, da ne smemo brojiti je k razumnim zmožnostim, nego, da je čutljivosti lastna. Med čutnimi zmožnostimi pak je perva, i najodločniši Angeljski doktor sv. Tomaž Akv. imenuje jo: Thesaurus repraesentationum sensibiliuiu (zaklad čutljivih predočeb). Akoravno se tudi domišljija čutljivosti prišteva, je vender le v človeku tako močno ž uniom združena, da zmerora drug drugega spremljata. Kajti, kakor si nobena izmišljava pri nas ne zbudi, kteri ne bi berzo poslovanje uma sledilo, tako tudi nasprotno ničesar ne razumimo, kar bi ne bilo treba prej s domišljijskiui plaščem ogerniti. Doraišljija je tako rekoč zercalo, v ktero se um ozira, i v kterem umne misli neko telesno podobo dobivajO. (Daljc sledi.)